Arhivi Kategorije: Potopisna besedila

Besedila o mojih (naših) potovanjih po svetu.

A month and a half of South India

(Translated from Slovenian to English with ChatGPT)

Introduction

“It’s been a month and a half since arriving in India, and it’s time to go home. I’m sitting at the airport, writing. There are still a couple of hours until the flight to Dubai, and I can’t browse the internet because the airport’s free Wi-Fi doesn’t send an SMS message with a PIN code to my Slovenian phone number for an hour of free browsing. I don’t dare turn on my data on the Slovenian Telekom mobile number while roaming here. The prices in the stores around me are inflated as if we’re no longer in India, so I have no interest in shopping or even sightseeing. Actually, we’re not really in India any-more because diligent officials checked if we were the ones who entered the country a month and a half ago even before inspecting our luggage. Moreover, everything is so clean, shiny, and organized that it could be anywhere in that gleaming Western world that values glamour and knows better how to hide misery than here. However, it is true that there might be a bit more misery here, and they don’t make much effort to hide it. At least that’s the impression one gets on the streets of the metropolis, where glamour and misery intertwine closely. I must emphasize that my perception is strongly influenced by the cultural environment in which I grew up and live. But my perception of what I see does not necessarily mean evaluation. Just because something is different doesn’t make it worse or better. Above all, it is necessary to accept the fact that those being observed do not perceive their situation the same way we, who live elsewhere and differently, do.

Back to the top!

Moving around

The interweaving of misery and glamour, as we perceive it in the central part of Europe, is noticeable at every step in India. Premium cars mix with buses, some of which could be a museum exhibit that has been carrying passengers around the city for decades. Then there are the yellow-green autorickshaws, all kinds of two-wheelers, and occasionally even cyclists. Not to mention the pedestrians who try to cross the road alive, dodging cows rummaging through garbage and strolling through rushing vehicles.

View from the street of a completely “Bollywood-like” scene of a wedding at the hotel, where the bridesmaids are dancing in front of a richly decorated entrance.

Along the roads, makeshift shops made of discarded boards and corrugated metal alternate with those that people would not be ashamed of anywhere where they value glamour and neon lighting. Magnificent palaces of various institutions share the street space with buildings that appear like uninhabited for decades, maybe just occupied by squatters who are not concerned with art but with commercial activities. Immaculate side walks in front of the palaces end at the first neighbour, either dug up due to some construction work or filled with construction debris, usually adorned with plenty of garbage. Wherever you walk, expect obstacles. Crossing the road, for us accustomed to the green man on the traffic light, is an impossible task because pedestrians are an unnecessary nuisance here that needs to be removed from the road as soon as possible. If not, then to the hospital or the grave, if I may exaggerate. That’s the feeling you get when you make your way through moving vehicles to the other side of the road. Apparently, to undertake such a venture as crossing the main artery of the metropolis alive, one must be born here in the midst of this daily hustle and bustle, as it is probably impossible to learn it, especially since in India they don’t drive on the right side like us but on the left.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_8594-1024x768.jpeg
Hotels, restaurants, various stores – you can find everything in them from early morning until late at night.

Even if they’d drove on the right side of the road, crossing it would still be a high-risk endeavour. Regarding driving on the left side, it must be admitted that it is not entirely true that they drive on the left, or, for our standards, on the wrong side. Even in the city, where lanes for different directions are physically separated, vehicles often drive (over shorter distances) towards those going in the prescribed direction. So I saw two-wheelers as well as autorickshaws driving in opposite direction. Both are narrow enough to squeeze through wherever there is enough space to pass, and the direction of travel is quite irrelevant. When they drive in the opposite direction, they keep to the right and therefore drive on the side that we do. On roads with less traffic Indian divers don’t drive on the left either but in the middle. They overtake where there is space, either on the left or on the right, just to get past. They only move to the left if someone comes towards them. In India, they don’t really drive on the left; they just avoid those going in the opposite direction by going to the left.

Pedestrian traffic lights are rare; at this crossing, there is only one, which means only on one side of the pedestrian crossing.

The traffic congestion in a city with over 11 million inhabitants, where they are constructing a metro line above the main city arteries, is accordingly huge, especially since the capacity is significantly reduced due to miles and miles of construction sites. It takes an hour and a half to drive from the apartment where we stayed to the airport, sometimes even more than two hours, depending on traffic. Since it was Friday on the day of our departure, and it was expected to be quite crowded, and because airlines dictate that you must be at the airport at least three hours before the scheduled departure, our taxi driver calculated that we had to leave our temporary home in India before three o’clock. Since he is experienced and knows it well, we followed his advice. We said goodbye to our grandson, daughter, son-in-law, his sister, and mother, got into the taxi, and left. However, the expected Friday congestion was not there. It was just the usual kind. After an hour and a half, we were already at the airport, where, for local standards, there wasn’t any real crowd either. Three hours before the flight, we had completed all the necessary checks, dropped off our luggage, and had boarding passes in our hands.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_7832-768x1024.jpeg
Construction work also contributes to indescribable congestion, as they are building new metro lines primarily in the middle of the most congested city streets.

So I had plenty of time to write about the impressions from this trip, but not enough battery on my laptop. If I hadn’t been able to find an outlet, this story would be considerably shorter. However, finding an outlet in India is not enough. After you find one, you have to be skillful enough to plug in the charger so that the electricity flows through the wires. After several unsuccessful attempts to plug in the plug of my Apple charger into the outlet, I finally succeeded. As the experiences show, you must not push the plug into the socket all the way. This is another peculiarity of these places that can be annoying. Sometimes you go from one outlet to another, trying to insert the plug in various ways, and nothing happens. This reminded me of the Kama Sutra and the instructions for “bedtime delights” described in it. As far as I remember, it was mentioned that the best matches are made between those who are in the same size category (not referring to shoe or clothing sizes but… well, you probably guessed what, even if you haven’t read the mentioned manual). Indian sockets are slightly too big for “apple” plugs, or maybe too shallow, who knows. The fact is, they don’t fit well with the plug I use for charging both my laptop and phone. Another peculiarity of Indian sockets is that there is a switch next to each one that you have to turn on to connect the socket to the electrical grid. You get used to both after facing an empty battery several times, despite pluging in the device in the evening and charging it all night. And speaking of electricity, occasional brief power outages are quite common. At the Port Blair airport, after our arrival, the lights suddenly went off in the waiting area and came back on after about half a minute. On the screens above the check-in counters, you could then see the Windows operating system rebooting, which is clear evidence that you can’t even fly without Bill Gates and his windows any-more.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_1256-768x1024.jpeg
Indian sockets didn’t match well with the “apple” plug, so it was necessary to find the right position for the charger to charge at all.

With flying I am returning back to transportation. Besides domestic flights, we also tried other forms of transportation in southern India. Walking doesn’t get you far, as I mentioned before, so it’s necessary to consider something on wheels. Cycling is out of the question because deep breathing in this city filled with traffic exhaust fumes is not recommended, although there are rare individuals who do just that. If we exclude walking and cycling, we are left with motorcycles, autorickshaws, cars or taxis, buses, and the metro.

I’m not particularly fond of motorcycles because my uncle had a fatal accident on one, so motorcycles were on the list of forbidden or at least undesirable things in my family. In my younger years, I transitioned directly from a bicycle to a car, and later I was never tempted to ride a motorcycle, especially not as a passenger. But I also encountered it in India. During my first visit three years ago, I enthusiastically photographed motorcycles loaded with whole families or with as much cargo as you can barely fit on a small car trailer in our country. This time, however, I had to climb onto a motorcycle myself as my son-in-law drove me to the dentist. The quarter-hour of bouncing through the bustling streets and weaving through evening traffic was not easily forgotten. On the way there, with every passing minute, I became more convinced that under no circumstances would I return on a motorcycle. However, because we waited half an hour at the dentist, only to be told that there wasn’t enough time for any treatment, I couldn’t bring myself to ask my son-in-law to go back on the motorcycle while I would take an autorickshaw. It’s not economically sound, and since we are thrifty people from the eastern part of Gorenjska, I firmly held onto the seat during the return journey, trying to cushion the impact against it on road obstacles and potholes as much as possible. The journey home has never seemed so long to me, even though we weren’t any slower than taxis or autorickshaws, if anything, we were faster. However, it should be noted that what we in our country call “lying down policemen” (direct translation from Slovenian for Speed Bumps) does not deserve that name on Indian roads. They still have standing police officers on the roads, while what we call “lying down policemen” are actual road obstacles that everyone carefully ascends because otherwise they might get stuck on them. You can imagine what follows – in addition to the honking of traffic participants, of course.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_1125-768x1024.jpeg
Motorization also began with two-wheelers in our country, but in Bangalore, such vehicles still dominate.

Honking is, as one might say, a mandatory routine here. With it, you communicate where you are to those who can’t see you so they can make room if necessary. For example, if you’re overtaking in a blind curve, which is a common practice, you honk a few times so that oncoming traffic on the other side of the curve knows that they may need to move a little to the left, the same applies to the person you’re overtaking. You squeeze through in extreme situations. I think we call it “overtaking in scissors” in our country, but I didn’t see such scissors actually cutting in India. Somehow, it usually works out for them. Honking contributes to this, as well as the fact that the mentality of punishing others’ mistakes in the sense of “I’ll show you overtaking in scissors, I have the right to drive here – bam!” does not prevail among them. I got the feeling that Indians don’t claim what is legally theirs, i.e., the left lane, but they collectively share the entire road surface and, if possible, a little more. It’s quite pointless to draw lines on multi-lane roads because it’s a waste of paint. When traffic gets congested, there are as many lanes as vehicles can fit side by side, depending on how wide they are. The distances between them are so minimal that it’s hard to understand how they manage to change course without touching each other. It’s also incredible how they merge into traffic and make right turns. There’s no waiting for a safe gap to cut across. Safety is disregarded, as well as right-of-way. The only important thing is to avoid collisions. So, when you approach the main road from a side street, where the traffic moves relatively fast, you don’t wait, but you carefully squeeze into the queue where there is at least a little space between vehicles. Those you’re squeezing in between somehow readjust, slow down a bit, and the traffic continues to flow normally. Making a right turn is a bit more delicate because those whose path is intersected by the turning flow must slow down and, if the traffic is dense enough, even stop to allow the right-turning vehicles to squeeze through. The same applies to U-turns, where you have to go from the left side of a multi-lane road to the right side where there is a low wall between the two sides, and your destination is on the other side and back. You position yourself at the gap in the wall and squeeze in between the oncoming traffic, then move to the far left where your destination is. If you’re on a motorcycle or in an autorickshaw and the traffic is less dense than usual, you don’t bother with that and instead, at the previous gap in the wall between the lanes going in different directions, you turn diagonally to the right and then slowly drive on the far right side against the opposite direction of traffic.

Cow and her right to use even the busiest city streets.

If you’re unfamiliar with such driving style, then you’re dependent on others to transport you, and most often for us, it was the autorickshaw drivers. Usually, we would get the transportation using the Uber app, and most often it was my son-in-law Bharath who has arranged that for us. On the last day when Julija and I went shopping, we have gotten the proof that this mode of transportation is much more cost-effective than trying to negotiate a cheap ride with drivers waiting for passengers on the street. One driver wanted to charge us 80 rupees for a five-minute ride. Julija claimet that it was too much for such a short distance and offered to pay 50, but he was only prepared to lower it to 70. At that point, I intervened and firmly said that it is either 50 or nothing. And it was nothing. Julja got out, and he drove off. A few minutes later, we got a ride through Uber for 35 rupees, which is approximately 40 EURO cents. But principles are principles, and we Gorenjci1 (people from the Gorenjska region) are Gorenjci (thrifty), even in India. Bargaining is certainly not an innate skill in our family; we learned it out of necessity. But even the more skilled ones don’t always succeed. In some places, autorickshaw drivers have some sort of cartel agreement. You can easily arrive in front of the palace in Bangalore using Uber, but from there, it’s not possible because, for unknown reasons, you can’t find a ride. Those waiting in line to take you away from the palace don’t lower their prices, and no matter how much you go from one to another, the price remains the same, and none of them will give even a five-rupee discount. However, that’s when we opted for a “new autorickshaw.” It’s essentially a small car with windows, doors, a steering wheel, and a sequential gearbox. Classic autorickshaws are mopeds with a seat for two or three passengers at the back. We often traveled as a group of four, including a two-year-old child. Since the autorickshaw has no windows, it’s always breezy during the ride, and you’re directly exposed to all the exhaust fumes from the road. But whatever goes in comes out just as quickly, which cannot be said for cars with windows and doors. Such rides are neither healthy nor safe, that’s for sure.

1 A stereotype about people from these region is that they are even stingier than Scots.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_1248-768x1024.jpeg
Bangalore is characterized by yellow-green autorickshaws, while black-yellow ones prevail in some other places. They are all in striking colour combinations that you can’t overlook.

For longer journeys and more comfort, you have to opt for a taxi. Since there’s significantly less noise in a taxi compared to an autorickshaw, it’s even possible to have a conversation with the driver. Of course, the condition is that they have enough English proficiency to understand what you’re asking or telling them. English language proficiency among the local population is far from widespread. One of the taxi drivers boasted to us that he speaks six languages, five of them Indian, and the sixth being English. He learned them from his peers because Bangalore is a city of immigrants from all over India. The local language is Kannada, and they also speak Tamil, Hindi, and who knows what else, but English is the least obvious. I didn’t engage in conversation with taxi drivers because experience taught me that they wouldn’t understand me anyway. But Julija can’t do without establishing some form of connection, even though some taxi drivers themselves initiated the conversation by asking, “Where are you from?” Julija was interested in their age, the number of children they have, how much time they spend at work, how they obtain a taxi driving license, and similar things. Her compassion and communicativeness led us to a very amusing situation when we were on vacation with Maša and Sky on the Andaman Islands. When we returned to Port Blair on a boat from Havelock Island, we arrived about ten minutes late. The taxi driver who had to wait for us seemed a bit pitiful to July, and as soon as we got into the taxi, she started apologizing with the sentence, “We came later!” The driver replied, “Just a small stop!” and drove us without us understanding why he needed a short stop. Five minutes later, he stopped on the street where there were small shops and asked us for twenty rupees. We thought he needed it for something necessary to take us to the hotel. We exchanged glances, and although we didn’t understand why he needed the money, we started rummaging through our wallets to find change. Because we were apparently too slow, he got tired of waiting and hurried off to a store. In no time, he returned with a lighter, offering it to July. However, she didn’t need or take the lighter. We found out why the driver thought she needed it from a conversation with him shortly afterward. When Julija said, “later,” our driver, who is a smoker, heard “lighter.” Smokers know all too well how difficult it is when you don’t have anything to light your tobacco roll with. That’s why he made such an effort to provide his passenger with this magical device called a “lighter” or “later” or something similar. Julija didn’t need the lighter, nor did she accept it, but that’s how we found out why he needed “just a small stop” on the way to the hotel.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_1252-768x1024.jpeg
One of the not so commonly seen means of transportation in the bustling city is also a tractor, but we didn’t manage to gain any experience with driving them, nor did we make an effort to do so.

The remaining two forms of transportation involve sharing the means of transport with random strangers. We only took a few stops on the bus. It was reasonably crowded, and the conductor was pushing through from one end to the other, selling tickets, just like on our buses during my high school days. The problem with buses is that you have to know where they are going and at which stop you need to get off. The transportation staff isn’t of much help in this regard, as it can happen that they don’t understand you when you try to explain where you want to go. That’s why we ended our only bus ride halfway to the destination and switched to an autorickshaw. There’s no need to explain the destination there because you already enter it into Google Maps when ordering.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 803a0677-0adf-4028-9b5f-928e68294875-461x1024.jpeg
Screen recording of data from the transportation application, including information about the vehicle’s license plate, driver’s name, their distance in time, PIN number of the requested transport, etc.

The most luxurious form of public transportation in the city is the Metro. It is primarily an elevated system supported by pillars with reinforced concrete structures, and it has a dual-track layout. The pillars of the existing and new lines are placed in the middle of the main city thoroughfares, allowing the trains to transport you high above the bustling traffic below. In terms of the local transportation conditions, the Metro is not just a floor or two above average; it is significantly elevated. Before they allow you onto the platform, you have to go through a security check similar to an airport. Your belongings go through a conveyor belt and an X-ray machine, while you have to walk through the passage that beeps if you have any metallic objects. Then you step onto a small stool where they pat you down with a magical wand that beeps if you have anything prohibited. For women, this procedure takes place in a cabin draped with fabric on all sides. Once you are on the platform, you find yourself in a completely different world from the one outside. The floors shine and appear so clean that you could eat off them. Everything is well-maintained, and there are surprisingly few people. At least, during our rides, there weren’t many. When you want to buy tickets at the window, it always gets complicated because everyone here wants exact change and they don’t accept banknotes of larger denominations, specifically those worth more than twenty euros. But that’s already a significant amount of money there, and it seems that banknotes of 10, 20, and 50 rupees are too scarce to be handed out to someone who wants to pay a small amount with a two-thousand-rupee note. However, once you successfully complete the transaction, you receive a token that opens the automatic gates to the platform. Upon arrival, all you have to do is “scan” the token, but when leaving the platform at the final station, you have to bid farewell to the token and insert it into the designated slot.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_8188-1024x768.jpeg
The green line of the “Namma!” metro.

The trains run quite frequently, so we never waited more than five minutes. They are modern, clean, and not overcrowded, although we probably didn’t travel during peak hours when there are more passengers. Riding these trains is comfortable, pleasant, and almost like a panoramic experience. Throughout the journey, you can see how far the vast city stretches into the surrounding area. Since many parks and green spaces surround the main city arteries, you also travel among the treetops. We have a well-known and praised treetop walk in Slovenia, for which you have to pay a significant entrance fee. In Bangalore, however, transportation among the treetops is already included in the ticket price for travelling between two metro stations. You just have to board at the right station and alight at the right one.

Currently, the metro has two operational lines. The green line is over 30 kilometres long and has 29 stations, with only three of them underground. It starts in the southern part of the city at Silk Institute station, runs towards the central area, and then turns north-west, ending for now at Nagasandra station. Perpendicular to this line is the purple line, which is just under 26 kilometres long and has 23 active stations. It also starts where the city is surrounded by the tolled circular highway called NICE ring road, on the western and southern sides. It begins about 8 kilometres north-west of the green line and intersects it in the central part of the city before heading east.

For a city with a population of over eleven million, these two lines are definitely not enough. Therefore, since 2015, they have been constructing the second phase of the network, with planned extensions of the existing lines and the construction of two new lines, yellow and pink, totalling almost 74 kilometres. This means more than doubling the length of the current network, but even that will not be sufficient to provide efficient public transportation for all areas of the city, which spreads over at least seven hundred square kilometres. It would be approximately enclosed by a circle with a radius of 15 to 16 kilometres, yet even that would not cover all densely populated areas that extend along the roads into more rural surroundings.

The deadline for completing the second phase of the Metro is supposed to be in 2024, but given the progress of the work, it is highly likely that there will be a delay of at least a few years.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je Phase_2A_with_WFD_line.png
The plan of the current two metro lines (source: Doc.aneesh, CC BY-SA 4.0, via Wikimedia Commons)

Back to the top!

Residence

Bangalore is a vast city in terms of area, and it is also growing rapidly. This is evident from population estimates, which project it to have over eleven and a half million residents by 2023, which is around three million more than the last population census in 2011. As you look around the city, high-rise buildings rise into the sky as far as the eye can see, interspersed with areas of lower construction. In the central part of the city, there are relatively few tall buildings, but instead, countless streets are surrounded by one- to two-story buildings, many of which have small shops or workshops on the ground floor. Here and there, you come across vacant plots that serve as magnets for all kinds of waste. The city also has a significant number of green and water areas. The latter used to be crucial for water supply in the previously agricultural landscape but are now located in the heart of the city, attracting walkers who enjoy the view of the water or even take pedal-powered boats on it. In addition to larger parks like the Lalbagh Botanical Garden and Cubbon Park, there are several smaller parks along certain city roads, placed between traffic lanes going in different directions. Some of these parks also feature children’s playgrounds. They serve as oases amid the hustle and bustle of traffic. One should not forget about private green spaces, such as the area around the Indian Institute of Management. The institute has its buildings dispersed among trees and greenery, creating an environment within the fenced area that feels almost as if you are not in a bustling city of millions. It is a vast oasis that includes student dormitories as well as housing for teachers and their families. It’s like a city within a city, with the latter being a true garden city. Of course, there is mandatory security and a guard at the entrance who allows access to the settlement only for those who work there, are students, or have a valid reason, which needs to be proven and verified; otherwise, one is denied entry. Our son-in-law lived in this oasis during his younger years because his father taught at that institution. Among business schools, it ranks second on the Indian scales that evaluate these schools, and globally it is ranked between the thirtieth and fortieth position. The comedy film “Three Idiots”, which humorously depicts the wrong approach to education, a problem prevalent not only in India but also in many other parts of the world, was also filmed within this campus.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_7265-1024x498.jpeg
Outdoor event space at the campus of the Indian Institute of Management Bangalore.

Not far from the campus of the Indian Institute of Management, Bharat’s father bought an apartment where we stayed during our visit to India. Two decades ago, when the neighbourhood, known as Mantri Woodlands, was being built, it was still an area outside the city. But today, it is surrounded by development extending several kilometres further towards the current southern outskirts of the city.

Mantri Woodlands is a gated community, or rather, it could be better described as a guarded neighbourhood. Access from the main street is secured, and entry is similar to the aforementioned institute. You can only enter if you have a valid reason. Besides being a resident or a visitor, this includes food delivery, various package deliveries, housekeeping services, home repairs, and similar. However, unless you announced your arrival to one of the at least three “receivers” who monitored the comings and goings at the entrance to the neighbourhood, you could not use the street connecting the neighbourhood to one of the main city thoroughfares. The guarding personel quickly got used to us, and they didn’t stop us but greeted us respectfully. In addition to the security guard at the entrance, the neighbourhood also has a dedicated guard for the open parking areas located under the blocks. The blocks are raised on pillars about a meter above the ground, creating parking spaces with enough daylight that you don’t feel like you’re in a basement. The ground floors are elevated half a floor above the courtyard level, and since each block has only 16 apartments, there is enough space beneath them for at least one vehicle per apartment. During the day, light reaches the parked vehicles through a sort of sanitary-light shafts that run through the buildings, with toilet windows lining the narrower shafts and kitchen windows lining the wider ones. Architecturally, this solution may be well-conceived, but in practice, it proves to be quite impractical, as these shafts in the reinforced concrete structure act as sound carriers from one window to another. Especially the narrower shaft with toilet windows creates the impression that the entire building shares one single bathroom. Sounds from the bathrooms of all the apartments can be clearly heard, whether it’s someone coughing, splashing water on themselves, or producing any other sound typical of toilets. With open bathroom doors, even louder conversations are transmitted from one apartment to all the neighbouring ones. The same applies to conversations or engines starting in the parking area under the building.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_7917-1024x751.jpeg
The plan of the neighbourhood on the board, which is obviously from the time of construction and is in accordingly poor shape

The architectural concept of the entire neighbourhood is interesting and diverse. The four-story blocks surrounding the courtyard are not simple cubes but appear as if they are composed of numerous white houses with red roofs, ascending and descending in different heights. The highest point is always the roof above the central staircase with an elevator. Additionally, four apartments are lined up on each floor. The apartment where we stayed was a duplex, with an entrance on the third floor. Internal stairs from the living area led to an additional room, bathroom, and rooftop terrace. On the third floor, besides the living area, there was a small kitchen, a bathroom, and two rooms. The fourth floor had the aforementioned room with a bathroom and a large terrace overlooking the treetops in the courtyard. The size of the courtyard was approximately 20 to 30 times 70 meters. In addition to trees and flowers, the courtyard housed a decent-sized swimming pool, a small children’s playground, two badminton courts, a small event space with a stage and bleachers, and a small enclosed pavilion for socializing while playing table football or board games. They also had several outdoor fitness machines set up in the courtyard. I often saw older ladies exercising on them, but not gentlemen. The table football in the pavilion had also seen better days and was unusable. The swimming pool was also unused, or more accurately, not used. From what I could see, it served only for the diligent maintenance staff to clean it every day, but I never saw anyone swimming in it. Maša said it’s not because the water is too cold in January, but rather because people don’t know how to swim. Considering that I showered with unheated water throughout my stay in India, I assume the pool water couldn’t have been too cold, especially since temperatures never dropped below 20 degrees at night and were close to 30 degrees during the day. However, I didn’t go swimming either; I felt awkward. Perhaps! Well, who knows.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_7948-1024x768.jpeg
Swimming pool and pavilion for social games.

I have already mentioned that the maintenance staff cleaned the swimming pool every day. But that’s not all. They were constantly tidying up and sweeping leaves in the courtyard. While it’s all well and good, considering that there is no grass beneath the leafy trees, it might have been more aesthetically pleasing to let the fallen leaves remain on the ground and only sweep the sand in the children’s playground and paved areas. They also washed the staircases every day, even though residents only used them in emergencies when the elevator wasn’t working. However, when the elevators were operational, their noise could be heard throughout the building. Not because they were particularly loud, no! These elevators have outer doors and inner safety accordion doors that need to be closed after exiting, otherwise, the elevator remains on the floor where you left it. To prevent anyone from inadvertently leaving these inner doors open, as soon as you start opening them, a loud warning voice, a woman’s voice, can be heard repeatedly saying the same sentence: “Please close the door! Please close the door!” The “woman” doesn’t stop until you close the doors again. The building has stairwells labelled from A to L throughout the entire neighbourhood. When you reach the first block after a 70-meter driveway, you’ll find entrances A, B, and C. Behind it stretches the aforementioned courtyard for about 70 meters, with the remaining blocks lined up on both sides and at the end. There are parking lots beneath all the blocks, and a driveway about 400 meters long surrounds them. Since there isn’t much traffic on it, it’s also suitable for walking. One of the residents even cycled on it, or rather, walked on the bike, moving at the pace of a slow pedestrian. But it’s better than having to venture into traffic and navigate through the congestion to find a more attractive form of exercise. Maša and Bharath also took walks and runs around the blocks. To me, it seems infinitely less appealing than at home, where you can go running or cycling anywhere in the surrounding countryside, practically in untouched nature. Here, you have to drive at least fifteen minutes to the nearest park, and three times that to reach a slightly larger one. That’s why having those 400 meters around the blocks is all the more precious, especially because there are tall trees all around, giving the impression that you’re not entirely in a concrete jungle, but at least somewhat close to nature. In that sense, the neighbourhood is also an oasis in the midst of a densely built city. Between the neighbourhood and the main road, there is a plot of land that is almost completely overgrown with trees along the driveway. In the courtyard between the blocks, there are coconut palms, acacias, almond trees, araucarias, and who knows what other trees. Along the fence surrounding the neighbourhood, mighty tall trees are tightly lined up next to each other. All these canopies host a colourful bird community, and occasionally, local squirrels with two stripes on their backs chase each other through them.

The most abundant, as is the case in our cities as well, are pigeons. Two of them were determined to start their brood on our terrace, specifically on one of the railings of staircase A. From there, twigs for their nest and their droppings would fall onto the stairs leading from the courtyard to the ground-floor apartments and the staircase with the elevator. If the pigeons weren’t so careless and didn’t defecate wherever they pleased, coexisting with them would have been much more pleasant. As it is, unless the terraces are constantly cleaned, they can get quite dirty. Dust also accumulates quite a bit during this dry period when there is barely any rain, and many trees shed their leaves, just like in our winter.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_8240-1024x779.jpeg
View from the terrace overlooking the swimming pool, tree canopies in the courtyard, and the varied roofs of the neighbouring blocks L and K.

At these summer temperatures, they have another nuisance here in winter, which is very familiar to us: mosquitoes. It seemed to me that they became more active towards the evening, while for some time now, we have had no peace from them during the day or night. Well, I often sought refuge indoors to escape them, although they would still find me there and mercilessly wake me up from sleep with their buzzing. The evening battle before sleep was not very successful. In the upper room where Julija and I slept, the ceiling was aligned with the roof structure. Yes, our room had its own little roof, which was about four meters above us at its highest point. So high that I couldn’t even throw a towel to the top, let alone hit a potential lurking mosquito with it. However, every room here has at least one ceiling fan hanging from a long rod. When you set it to full speed, even the mosquitoes move away. If the roof hadn’t been securely attached, it probably would have flown away as well, as the fan blades spun so fast at the highest speed. But mosquitoes are cunning, like the devil himself, and they hide in closets, under the bed, under hats—basically everywhere. Just when you think you’ve gotten rid of the last one, you turn off the light, close your eyes, and after a while, when you’re almost asleep, you hear the buzzing. You listen carefully! Nothing. You almost fall asleep again and then you distinctly hear, as clear as it gets, the buzzing right next to your ears. You let out a battle cry and again: “To battle, courageous blood!” Probably with the same result as the first time. But I’m used to it because even back home, although our ceiling is only two and a half meters high, one always manages to slip through and feast on me. Quite literally, and with buzzing. I don’t know which is more annoying.

In the apartment, I should also mention that all the rooms have ceramic tiles on the floor. The doors have an additional latch on the inside and do not close tightly like they do in Slovenia; there is a gap underneath and on the sides. The hinges are also more robust and secured with screws, which is necessary because the doors appear quite heavy. The bathrooms are relatively spacious, but unlike our bathrooms, they do not have any bathtubs, even though there is enough space and the plumbing allows for installation. The reason is that they wash themselves by pouring water. They fill a plastic bucket with water and have a plastic jug next to it. Then they use the jug to scoop water and pour it over themselves. It is certainly more water-saving than showering, let alone bathing in a bathtub. The bathroom also has a toilet bowl, which, in addition to the flush tank, has a special “mini shower” with a handle to activate a jet of water, intended for cleaning the posterior after using the toilet. It is far from being as sophisticated as Japanese electronically controlled toilets, but the goal – a clean behind – is achieved in this way as well.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_8107-1024x768.jpeg
My grandson Sky and his bear at the table in the living room.

Life in the safe and warm haven of a guarded neighbourhood in the metropolis has several other advantages. All you need is practically just a click or a call away. You take your phone in your hands and order food from a restaurant, things from a store, and if it’s not too late at night, you can expect delivery in the shortest possible time. Delivery drivers often rang our doorbell, even at ten in the evening. Often Bharat’s sister Lakshmi would order something for us, and the delivery drivers would bring it to our address. You can also order transportation from the couch, and it will come to pick you up right in front of the building, especially if you’re travelling with luggage that needs to be loaded into the vehicle. But if you’re just going around the city, they will wait for you on the main street at the entrance to the neighbourhood. Even if something breaks or gets damaged, you don’t have to wait long and search to find a master who can fix the broken or damaged item. Within a few days, both Julija and I managed to break our supposedly unbreakable glasses. They didn’t actually break, just a screw came loose and they split into two pieces. Bharat and Maša quickly arranged for repairs with the local craftsmen, who grumbled a bit about not having the right tools for these outdated screws, so it took a little longer than expected, but in the end, the repair was successful and apparently in at least one case even free of charge. Repairing my tooth was a bit more complicated. The dentists were afraid to remove the loose fillings and fix the tooth, I’m not sure why because I didn’t quite understand them. They were definitely considering a procedure that would require at least two, if not three, appointments, but my schedule didn’t allow for that because I already had accommodations reserved for our Indian vacation. So I survived with only the left side of my mouth functioning on all these Indian journeys. As one of my teeth has been missing on the left side for a long time, that’s exactly where the sharpest pieces of food ended up, when eating which is far from pleasant, but I managed to survive without any toothache. In the Indian dental clinic, they were amazed at how a tooth in such a bad condition didn’t hurt at all, so I was a little worried about when their concerns would manifest in unbearable pain. Fortunately, that didn’t happen, and back home, my dentist Andraž successfully filled the cavity in a single appointment. Now we both hope that the amalgamation will work well.

Back to the top!

Eating

One of the important spaces in the apartment we lived in was the kitchen, so it was possible to prepare food there, similar to what we were accustomed to at home, we just had to get the right ingredients. There was no problem with chickpeas; they have even better ones than we do. That was already a basis for me to try making vegan pancakes. Even jams were easy to find in India. You can even buy Italian bread, although it’s far from the abundance of bakery delights available almost everywhere in our home country. However, there was no oven in the kitchen for baking bread myself. Nevertheless, in India, they have various types of bread, but they are all closer to tortillas than our loaves and rolls, not to mention bagels. But when you’re in India, it’s appropriate to eat like an Indian. You can also prepare Indian food yourself if you know how. Maša is already quite good at preparing some dishes, which is not self-evident at all. India is a land of spices, and you can’t just add them to dishes as you please; the proportions have to be right to achieve a tasty dish. I didn’t venture into adding spices, but I was useful for cutting, for example, eggplants, which are called “brinjal” in India, or okra. You can prepare a dish from lentils and various vegetables, which is kind of like a sauce or stew, and they call it sambar. You eat it with rice and some of their types of bread, like “roti” or “chapati” in English. It’s made from wheat flour and water and is unleavened. You can buy it, just like tortillas here, and then simply toast it on a greased pan. In one of the restaurants on Havelock Island, they had a baker in a kind of display at the entrance, who baked such bread. He already had prepared dough balls, which he then flattened and stretched into thin round pancakes, just like a skilled “picopek” (a term for a skilled pizza-baker). He then placed them on a round grill mesh with a wooden handle and grilled them directly over the open fire. During this process, the bread puffed up like a ball, but when he placed it on a plate, it flattened again. The bread that puffs up, which is made from the same ingredients but is fried, is called “puri,” and it is mainly served for breakfast with vegetable dishes, but it can also be eaten with sweet dishes. I didn’t remember many food names, especially because the list was always long. You have options between “veg” and “nonveg” as well as North Indian and South Indian dishes. “Veg” doesn’t mean vegan, which is my current dietary style, but vegetarian, which includes clarified butter or “ghee” and milk but not eggs. Even if you know the name of the dish and its main ingredients, you can’t be sure if they haven’t added any dairy or egg products to “enhance” the taste. In some restaurants where I ate, I had the honor of meeting the head chef who, after consulting with me, had the food prepared in the kitchen according to my preferences, without dairy products and eggs. I didn’t fully understand everything he explained to me, but what was served on the table was always delicious, and I believe it was also without animal ingredients. However, at self-service breakfasts, I often had to rely on my own instincts, so it’s entirely possible that I occasionally consumed dairy products without realizing it.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je e5f0506b-2a74-47e4-9af7-8d478acb7fc7-1024x769.jpeg
Indo-Slovenian family dining at a restaurant.

From the dishes that I still remember by name, I would mention “idli.” It is usually eaten for breakfast and is supposedly made from fermented husked black lentils and rice. It is white in colour and looks like our soup spoons, except that “idlis” are larger. While idli is a true vegan dish, the same cannot be said for “kesari bhat.” It contains both “ghee” and milk. During my first visit to India three years ago, I could still enjoy this sweet dish because I believed that “veg” meant plant-based for them, but as I now know, I was mistaken. However, after returning home, I continued to prepare my own vegan version of “kesari bat.” The main ingredient is wheat semolina, and instead of milk, sugar, and “ghee,” I added various nuts, raisins, and dates and cooked it into a thick lump. Then I sprinkled it on a plate, and it actually resembled a bit of Indian “kesari bhat.”

Another name that stuck in my memory is “chutney.” It is one of those things that you get in small, usually metallic bowls as an accompaniment to the main dish. In South Indian cuisine, coconut chutney is particularly popular since they have an abundance of coconut palms. You often come across people on the streets who chop off the top of a still green coconut, allowing you to drink the liquid inside through a straw. Then they split the coconut and make a handy spoon out of one piece, with which you can eat the soft interior. The remaining coconut ends up in a pile next to a heap of untouched coconuts, waiting for thirsty customers.

Regarding dining, it’s worth mentioning that in most restaurants, cutlery is provided, but the Indian way is to eat with your hands, or more precisely, with your right hand. For example, you press their flat, pancake-like bread against the plate using your middle finger, and with your thumb and index finger, you tear off a piece, which you then dip into one of the spicy condiments or use to eat a small handful of the main dish. Add-ons like sambar can be mixed with rice, and then you scoop up some of the mixture using the pads of your thumb, middle finger, and ring finger, pressing it against your other fingers before bringing it to your mouth and pushing it in with your thumb. With a bit of practice, even someone as bearded as I was in India can successfully eat this way. It’s worth noting that there are many bearded men in India, so I didn’t stand out with my beard at all.

From beards and “beardos” back to food. When we didn’t eat at home, we dined at restaurants. Some of them would barely deserve the name according to our standards, but none of us ever had any digestive issues as a result of dining in these seemingly modest places. However, we didn’t eat street food. At least I didn’t, although the others tried it occasionally, it was more of an exception than the rule. In India, you can see for yourself that the Slovenian saying “Looks can be deceiving!” holds true. No matter how basic the place looked, they always had sinks where you could wash your hands before eating. Filtered and bottled water was offered for drinking. We also drank filtered water, and it didn’t have any noticeable effects on our digestion.

As I mentioned at the beginning, India is a land of great differences and diversity. Among the better restaurants in the city, the ones that have a shop on the ground floor and in the surrounding areas are particularly interesting. You can find a variety of items there, from clothing and souvenirs to garden benches and wells. Exploring all these products makes the waiting time for food pass quickly, and at the same time, you can buy something nice, whether you need it or not.

Back to the top!

Bangalore attractions

On one of the websites that advise on what is worth seeing in Bangalore, the following places are listed in order: “Cubbon Park, Nandi Hills, Tipu Sultan’s Palace, Lalbagh Botanical Garden, Bangalore Palace, ISKCON Temple, and the National Gallery of Modern Art.” Of these, Nandi Hills is not even in the city; you have to drive about 60 kilometers to enjoy peace and greenery there. We didn’t go to see it because we have an abundance of peace and greenery in Slovenia at every step, and Julija and I have already experienced that during our previous visit to India when we visited the Jog Falls. We were practically the only guests at that time in a small holiday resort of charming wooden houses amidst vast forests near a large artificial lake with crystal-clear water that doesn’t fluctuate and therefore lacks those muddy, overgrown shores typical of the reservoirs of Indian hydroelectric power plants.

Talakalale Balancing Reservoir near the Jog Falls

We didn’t go to see the temple and the National Gallery of Modern Art among the other listed city landmarks. On a slightly longer TripAdvisor list, there are three other temples, one of which we went to see, but it didn’t leave a special impression on me. It is built on a rock and dates back to the second half of the twentieth century. It is dedicated to Hanuman, one of the Hindu deities, and has the form of a monkey. He is an immortal being with numerous supernatural abilities. In the famous Indian epic Ramayana, for example, he can shrink to the size of an ant or grow to an enormous size. When he is sent to the Himalayas in the epic to fetch a healing herb for the wounded brother of the main hero Rama, Hanuman realizes that there are many herbs, and to avoid plucking the wrong one, he enlarges himself so much that he can uproot an entire mountain with all the herbs and fly with it far to the south of India to save the wounded brother, who would otherwise surely die. During the visit to the shrine, I didn’t know whom it was dedicated to or in which stories it appeared. This shows how important the spirit of the place is. If you come and simply look at the walls, fences, and altars, you perceive them in a completely different way than if you connect all of that with myths, beliefs, and stories that are associated with what you see and come to life in some way when you find yourself in their midst. Furthermore, the “Ragigudda Anjaneya Temple” is also characterized by its charitable activities and plays an important role in the education of the underprivileged who would otherwise be unable to attend school. And one more thing! When you enter the sacred land, that is, the area of the shrine, you have to take off your shoes and deposit them in a huge wardrobe, indicating the large number of visitors who gather here on various occasions related to their beliefs. Back to the top!

It seems interesting to me that two of the larger green spaces in the city are included among the “top attractions” on various lists. This is probably because, in such a vast and bustling city, they are places of disconnect, a break from the wild hustle and bustle, a place of relaxation, rest, or recreation if you want to run or simply walk among the magnificent trees and shrubs of Cubbon Park or the Lalbagh Botanical Garden. The latter was closer to us, and we visited it multiple times. It also has a lake, a large greenhouse (although it was closed), a wide, bare rocky hill with a small shrine on top, and countless paths, mostly pleasantly shaded by the canopies of enormous trees. I found the ficus tree avenue particularly interesting. What we know as ornamental plants for our homes and offices are truly majestic trees in southern India. Back to the top!

Cubbon Park is in close proximity to the Bangalore cricket stadium. Next to the stadium, the Karnataka Cricket Association has its own club with a hotel, a swimming pool, a gym, and several smaller restaurants. Bharath’s friend Ravish is a member of the club because his grandfather was one of the founders or perhaps the first presidents—I’m not exactly sure, but the essential thing is that Julija and I were able to get a room as his guests in the club’s hotel. The accommodation price was quite affordable considering the room’s standard, and dining in the club’s restaurants was ridiculously cheap. This hotel served as a good base for visiting some attractions in this part of the city, which is about an hour’s drive away from the apartment in the Mantri Woodlands. Maša would come to visit us with Sky so that we could go around together. Sky could take his afternoon nap in our hotel bed, allowing us to have more time than if we had to return to the apartment for his nap, which would take an additional hour, and then spend another hour navigating through the city’s traffic to reach places like the palace or the amusement park. Both of these are closer to the mentioned club than to the Bharath’s apartment, and we visited both. In between the two visits, we treated ourselves to lunch at one of those restaurants that have a shop attached and, to top it off, offer vegan dishes on their menu.

The palace in Bangalore is the royal palace of the Wodeyar family. They have their actual royal palace in the former centre of the Mysore kingdom. The present-day city, where the current descendants of the former kings reside, is also called Mysore. The most beautiful part of their residence or palace is open to tourists and is one of the largest, if not the largest, tourist attraction in Karnataka. The royal palace in Bangalore apparently served more as a kind of summer residence. Bangalore is located at an elevation of over 900 meters, so the months from March to May, when the heat is most intense, are slightly less hot than in Mysore. According to online data, the average temperature difference is only about one degree Celsius, but the difference in elevation is almost 200 meters. The royal family purchased the estate from the headmaster of the local school, and in the last quarter of the 19th century, they built the palace, which was later renovated to its present form. The builders took inspiration from none other than Windsor, the palace of the English kings. Although the Mysore kings or maharajas were subordinate to the English crown, they apparently did not lag behind the royal families of European countries in terms of wealth. Therefore, in one way or another, they had to show off their wealth and power. The best way to do that is to build a palace that is visible to everyone and clearly demonstrates with its beauty and richness that the owner is not just anyone but a powerful individual who, in addition to money, also appreciates art and beauty.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_8714-1024x768.jpeg
Bangalore Palace

To visit the palace, you put on headphones and, if you feel like it, you can listen to a recorded explanation for each room that is open to the public. The palace also has a covered event space for weddings and public events. Apparently, even the Rolling Stones and many other world-famous music groups and performers have performed here. The palace is surrounded by extensive grounds, so it stands alone despite being in the middle of the city. Part of these grounds is dedicated to an amusement park with attractions designed for children, adults, or the whole family to enjoy. Sky tried out almost everything intended for children and clearly enjoyed himself. Even the adults didn’t suffer too much. Julija and Maša also went on a proper carousel and a big mixer that spins you in all directions. Sky and I observed from a safe distance, although he also wanted to try them out, but after being told they were only for adults, he wisely decided to wait until he grows up. The wear and tear of time were noticeable on the rides, some more than others. What I found most amusing was watching the bored operators of the amusement rides, who seemed to consider their job the most unnecessary thing in the world. Back to the top!

In addition to the royal family’s palace, there is also Tipu Sultan’s palace in Bangalore. He was the ruler who’s father ousted the Wodeyars from the throne and fought the final battles against the English. They eventually defeated him and reinstated the Wodeyars on the throne, to whom, of course, he had to submit. Tipu Sultan’s palace from where he ruled the kingdom of Mysore is actually Daria Daulat Bagh (literally “Garden of the Sea of Wealth’) and is located in the city of Srirangapatna, near Mysore.

Sultan Tipu’s palace Daria Daulat Bagh in Srirangapatna, that my wife Julija, my son Taj and I visited in 2020

The one in Bangalore is just a summer palace and the afore mentioned that we visited three years ago is much more beautiful and better preserved. The one in Bangalore is relatively small, also made of teak wood, but it was obviously neglected for a long time and is not in the best condition. You don’t need much time for a visit, as there is not much to see, but there is also a garden in front of the palace where you can take a walk, although it is not very big either. Since there is a fort nearby, we also went there, but it wasn’t particularly impressive. The mighty, tall walls that you can walk between are mostly all there is to see. At least you don’t have to pay an entrance fee for that. Back to the top!

One of the most advertised attractions in Bangalore is the Bannerghatta Zoo and National Park on the southern outskirts of the densely populated city. Bharat’s brother took us there on our first visit to India in 2020, and this time I wanted Sky to see the tigers, lions, and elephants there as well. Besides him and Julija, Bharat’s sister was also joined the expedition. You can take a safari through the enclosures of the semi-wild animals either by bus, a larger, or a smaller off-road vehicle. We opted for the latter, which meant we had our own driver, and it was just the four of us in the car with meshed windows. The animals in this so-called natural park do not live in cages but roam freely. However, for animals of such size, their living space is very limited here, as they are separated from the true wilderness by an impassable fence that can only be accessed through a double-gated entrance. When you pass through the first gate and stop in front of the second, the gates behind the vehicle close first, and then the staff member in charge of operating these sliding gates can open the ones in front of the vehicle. Just like in heavily guarded prisons. Of course, nobody wants any of the tigers or lions living there to venture through the gates to freedom. However, everyone wants to see them up close, and at least when it comes to tigers, one of them practically stood in front of our car, allowing us to have a good look. The lions were lazing in the shade and didn’t pay much attention to us. They preferred observing us from a slightly greater distance. Elephants, which we passed by, were even further away from us. The most common wildlife you encounter on safaris or even while driving on regular roads that pass through forests is deer. You don’t even have to search for them specifically.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_1213-1024x576.jpeg
Tiger posing in front of our off-road vehicle

In the Bannerghatta Nature Park, you can also see animals such as giraffes, zebras, crocodiles, various birds, monkeys, hippos, and who knows what else. You can view them in the zoo enclosures after returning from the safari. To save you from walking, you can rent an electric buggy, which is the most suitable way for a two-year-old like the one we had with us to explore. Even so, he was already getting a little tired of everything. However, he particularly liked the crocodiles, who lay almost motionless and paid no attention to anything around them. Sky would just watch them and watch them. It’s worth noting that one of his favorite finger puppets, which accompanied him in India, was a crocodile. Perhaps that’s why he was so fascinated by those lazy and dirty crocodiles. This observation reminds me of Juri Muri in Africa2 and his quiet anger upon encountering a crocodile: “Such a journey and such a goal, only a dirty crocodile!” and the subsequent statement: “Although you’re famous, you’re not clean, you splendid stubborn godfather!” This did not sit well with the crocodile, and it immediately led to Jurij’s misfortune. He, who went to Africa because he didn’t want to wash, was doused with a large amount of water by an elephant as punishment for insulting the crocodile and the clumsiness that followed. The elephants we saw didn’t spray water on themselves or us, even though they were near the water. The crocodiles also had a shallow pool in their enclosure, but they preferred to lie in the dust next to it. However, none of them attempted to climb out. Unlike Juri Muri, Sky respectfully and curiously watched the crocodiles, and it never crossed his mind to offend them with any thoughtless remarks. Therefore, they had no real reason to be angry with him, let alone try to teach him manners.

2 Juri Muri in Africa is a children’s poem about a boy who didn’t want to wash and therefore went to Africa because he thought people there don’t wash. While wandering on an elephant, he reached the Nile River, where a crocodile was swimming in muddy water. Upon seeing it, Juri Muri was somewhat disappointed and straightforwardly told the crocodile that it wasn’t clean! The crocodile, being accused of dirtiness by a dirty boy on an elephant, became extremely angry. It lunged out of the water, causing Juri Muri to fall off the elephant and damaged his tusk. This also angered the elephant, who punished Juri by spraying him with water. It was the ultimate punishment for him, who despised water so much that he refused to wash with it.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 03228109-08c9-405a-bd2a-b6de22782ee0-1024x461.jpeg
Grandma, grandson and grandpa in the Government of Karnataka’s off-road vehicle in Bannerghatta Zoo and National Park

Back to the top!

Wayanad and a real safari trip

Julija and I spent the first month of our India trip in the capital city of the state of Karnataka, known to everyone as Bangalore, but officially named Bengaluru. For our first journey out of this metropolis, we embarked on a five-day excursion planned and organized by Bharat and Maša, who, for some unknown reason, referred to it as a honeymoon trip. Perhaps because the first place where we had a two-night stay is popular among newly-weds. We had a hired taxi driver at our disposal for five days, available for transportation anytime and anywhere, as long as it was within a daily limit of less than 300 km. We could have gone further, but additional charges would apply. However, we didn’t have such a need, especially because covering a 300-kilometer distance in India requires a considerable amount of time. On the first day of our “honeymoon” trip, we had to reach the romantic holiday resort of Mountain Shadows in the Wayanad district. Initially, I thought that was our destination, but it turned out that the area was larger than a tenth of Slovenia. To add some cultural and natural value to our trip, I searched the internet during the drive to find out what else is worth seeing in Wayanad and how far it is from the holiday resort where we were going to spend the night, to the shore of the Arabian Sea. If it would turned out to be close enough, we could have taken a short trip to the coastal towns. We hadn’t been to that sea yet. I quickly realized that the distances between the various attractions were quite long. We had to choose the ones that were closest to the route to our evening destination. To visit more interesting nearby points along the Arabian Sea coast, we would have had to allocate a significant portion of the next day to driving. However, based on my calculations, it seemed possible to catch the sunset on the way back from the road that leads through the Western Ghats to the Deccan Plateau. We still had time to decide whether to go to the sea or not, but we had to make quick decisions about the stops along the way to the holiday resort to avoid backtracking and wasting time. I chose two recommended attractions that didn’t significantly lengthen our journey and were listed as truly worth seeing in Wayanad. First, we made a detour to visit the cave “carvings” in Edakkal Caves. The oldest carvings were allegedly made in the Stone Age around 8,000 years ago, while the youngest, dating back three millennia, indicated that the people who sought shelter in these caves had connections with the famous civilization of the Indus Valley.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 5CF1C67B-F2A6-4AAD-AE35-798ED49C258E_1_105_c.jpeg
One of the tourists who is interested in what he came to see, not just where he can take the best photo of himself and his companion.

Actually, the “caves” are not caves at all, but rather spaces covered with a massive broken rock block. They are located at an altitude of around 1,130 meters and are evidently well-known attractions in Wayanad. We realized this when we reached the wooden building where tickets are sold. It was located at the entrance of a steep path that leads to the caves. There, a large crowd of people was gathered. Fortunately, not everyone was waiting in line for tickets, as some already had them but were not yet allowed on the path since it was already filled with those who entered ahead of the waiting crowd. To make matters worse, the ticket sellers took a little break, and we had to wait for the ticket sales to resume. While waiting, two women went from person to person, and anyone who had a plastic bottle had to pay a deposit, and a sticker was placed on the bottle. If the person returned with the bottle and sticker, they would receive a refund of the deposit. Such a form of discipline that hits people’s pockets seems to be effective, as there were hardly any discarded bottles on the path to the caves, unlike in other places where you find them at every step.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je C655D9DC-1C93-49E4-859F-B24C8437E3CA_1_105_c.jpeg
The entrance to the space among the rocks is narrow, and one must almost climb to reach it, so it’s not surprising that the density of visitors increases significantly in front of it.

From the entrance, the path ascends steeply into the cave, and in the first part, you also encounter those coming down, but not in the second part because the path goes in a circular route. The higher we went, the more crowded it became, as access to the cave was a bottleneck. We had to squeeze through a narrow opening between rocks, almost climbing to reach it because it was so steep. There was already a crowd of people eager to see it, and they almost carried you away. Some, especially young men wearing completely inappropriate footwear, were looking for shortcuts and climbed up the steep rocky slopes like wild goats to reach the entrance. This time, everyone made it safely, and no one slipped. While a fall wouldn’t have resulted in plunging into a precipice, it definitely wouldn’t have ended without scratches. It’s possible that a limb could have been broken as well. But what can you do? Even in India, youth is foolishness, they jump on rocks where the path is worn because there are too many people on the path and they don’t move. For us, who are not accustomed to crowds, our Indian companions took care of us and kindly pushed us up the high rock steps towards the cave entrance. Otherwise, we would have remained outside until the visitors ran out. While it is said that the English will line up if there are two people waiting somewhere, in India it is completely different. It rarely happens that there are only two people somewhere. And to imagine standing in line and moving one after another like in “Our Troop Marches On…” is beyond me. Pushing and shoving is more of a rule than an exception if you want to get anywhere. If you’re not used to it, you won’t get anywhere, neither on the streets of the city nor on the paths that lead to attractions like the Edakkal Caves, for example.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 24355262-38A0-4EEC-B4DA-3F4CD06C9592_1_105_c.jpeg
For the bottle that you carried up and still have with you when you came down, you got a refund of the deposit you paid to be able to carry the bottle up in the first place.

When we finally entered a large and relatively bright area covered with a rocky block, the crowd somehow dispersed in all directions, each person marking their climbing achievement in their own way and taking selfies of various kinds, some even with the Paleolithic drawings or inscriptions carved into the rock. We then took more photos from scenic viewpoints before embarking on a steep descent and, as I mentioned, circling around on the other side from where we ascended. To reach the parking lot where our taxi driver was waiting for us, we had to descend about two hundred meters in altitude together, and most importantly, pass by all those shops where the sellers hoped to entice some of the passing visitors with their merchandise. Of course, there were also small local establishments along the way where you could have something to drink or eat. However, being characteristically frugal as a person from Gorenjska (Julija is actually from Štajerska, but she has been living with us in Gorenjska for so long that she also occasionally has bouts of frugality), we didn’t succumb to the temptations of food, wooden products, or local produce, and quickly continued on our way, as according to my plans, we still had to visit a nearby lake before evening. The lake was located close to the route to our holiday resort, where a warm bed awaited us in the evening. Back to the top!

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je CE02297A-0AAA-4B39-B423-9FD8B5225180_1_105_c-1024x576.jpeg
When the path from the caves leads you to the road, there are stalls, shops and various establishments (tourist traps) lined up along it all the way to the parking lot.

Slightly off the path, but not too far, lies Pookode Lake. I didn’t have time to check out why it’s worth visiting, so we decided to “let ourselves be surprised!”. The fact that there was a crowd at the ticket window was no longer a surprise. That they charge an entrance fee for a lake that is a little larger than our ponds, neither. Even less so that there were more visitors than walkers around the entire Lake Bled at the peak of the season. But now we knew that they were having a religious celebration, which was the reason for the crowds of hikers everywhere where it says on the internet that there is something worth seeing. The lake, around which you can walk in half an hour, is really nothing special. For us, who have plenty of such waters. For Indians in the state of Kerala, where this lake lies, it is the highest lying natural lake, surrounded by forested hills. It is said that there is also a fish in the lake that is not found anywhere else, but I didn’t know about that during the walk along the shore, and it was not possible to see it either. Otherwise, a fence has been built around the lake, a shop has been built at the entrance, there is a children’s playground with a few rides between the entrance and the lake, and a boat rental on the shore, and there were more visitors on the boats than there were walkers around the lake. They came to this, for them idyllic, place to enjoy the fresh air and enjoy nature. A Muslim mother with a little girl who was about six or seven years old approached Julia. After a short introduction, in other words finding out who is from where and similar, she of course expressed her desire to take a picture together. It is interesting that women wanted to take pictures with her, while men mainly asked me to do so, because they found me “fit” for my age, presumably judging my age based on the greyness and length of my beard. I found it quite amusing when one of the young men on the way to the Edakkal Caves explained to me that he wanted to take a photo with me because of my “six-pack.” Another person who took a photo with Maša, Julija, Sky, and me in Lalbagh said it was because we were so white and looked like dolls to him. I’m not sure what he meant by that, but I assume he was expressing his admiration. In India, the idealization of fair skin is still evidently present. The fairer, the more beautiful, or at least more exotic. However, I could be mistaken, and it may have just seemed that way to me because that’s how I perceived it. Back to the top!

From the lake to the holiday resort, there was a little over 30 kilometres to cover, but according to Google, it would take over an hour to drive. The reason became apparent in the last three kilometres, where the rocky road was so bad that a regular car couldn’t go faster than about 10 kilometres per hour. We all trembled in the taxi, fearing that some vital part of the chassis would hit the rocky ground at any moment. During this arduous final stretch, I firmly crossed out all plans for a trip to the Arabian Sea because I didn’t want to burden our taxi driver with two more rides on this rough road. Thus, we were condemned to two days of idling in the Mountain Shadows holiday resort. Only those mountains around us were not excessively high. They reached heights similar to our Blegoš, which we consider a hill rather than a mountain. Therefore, the time when the shadows of these mountains stretched across the holiday resort was not very long. The peaks of these mountains were not close enough to cast their shadow over the wooden cottages in the resort by mid-afternoon. These places are too close to the equator for such occurrences, and the sun sets much more vertically than it does in our region. Additionally, the difference in day length between winter and summer is much smaller.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 6083F656-B586-4F42-B55D-83B9265C53F3_1_105_c.jpeg
Enchanting: Paths are carved into the slope, and along the paths, charming holiday cottages line up …

The holiday resort is situated on the slopes of a hill, surrounded on three sides by the artificial reservoir of Banasura Sagar. The water level of the lake undergoes significant changes throughout the year. During the southwest monsoon season, which brings the highest rainfall to the region between June and September, the water level reaches its peak. However, over the next eight months, it gradually recedes as the amount of rainfall decreases month by month. From December to March, there is hardly any significant rainfall at all. The fluctuation in water level results in barren, muddy banks since the trees and shrubs in the occasionally flooded zone quickly deteriorate. The banks are also quite steep because after the construction of the dam, the water flooded the valleys that were surrounded by hills with steep slopes. And on one of these hills is the Mountain Shadows holiday resort.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 81661E1F-C645-4F20-A607-C66442B5CC54_1_102_o-1024x768.jpeg
Holiday cottages and flooded valleys with the highest peaks of the intermediate hills, which became islands after the formation of the lake.

The hill between the two flooded valleys is the lowest and narrowest at the entrance to the resort. It looks as if you’re crossing a natural bridge to reach the island. One would expect a reception at the entrance, but there is only a kind of guardhouse. Of course, the holiday resort is a kind of gated community where only “invited and chosen” guests can enter. There is also a parking lot at the entrance where guests leave their cars. However, our taxi couldn’t park there because there are no budget accommodations in the resort, so our driver had to go back on the rocky road to the nearest suitable bed and breakfast. He waited there the whole next day, hoping we wouldn’t need him. Instead, an electric buggy, one of those open electric vehicles with small wheels, four seats, and a flat roof attached to some poles, arrived to pick us up. It was more for sun protection than rain, at least in the dry month of January, it seemed that way to us. These vehicles are meant for transporting guests and their luggage within the resort.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 3606427E-6942-4B15-95CC-368F5DCD814A_1_105_c.jpeg
Turning point for electric vehicles transporting visitors and their luggage.

The resort consists of charming wooden cottages with thatched roofs, arranged along paved pathways. These pathways ascend around and upwards along the slopes of the hill. Right at the top of the hill is the reception, underneath which is the restaurant. A bit further, on the edge of the plateau at the hilltop, the pool reigns with a stunning view of the lake. From a distance, the lake looks absolutely idyllic, not just during high water levels when it extends all the way to the lush green forests covering the hills surrounding the lake, including those where only the peaks emerge from the water, forming islands. As the water level decreases, a vegetation-free strip is revealed, adding to the beauty of the lake with its red-brown colour, contrasting with the green islands and shores. From a distance, the lake presents an exceptionally attractive image. And that is precisely what they sell as hot tourist commodities in this holiday resort. Since you cannot swim in the lake, there is a pool with a view of the lake. You can even choose a cottage with its own private pool, offering a beautiful view of the lake. The view of the lake is also the main attraction from each cottage. It is so important that one entire side of the cottage facing the lake consists of nothing but a window, with a terrace in front of it, allowing you to enjoy the view of the lake. You can admire it as the morning mist rolls over it or as it bathes in the evening sun. The view of the lake greets you as soon as you enter the cottage. And so that you can enjoy this unique view even when attending to certain physiological needs, the bathroom with a toilet features a large window that opens up the view across the bedroom and through the full-length window, across the terrace, to nothing but the lake. The cottages are positioned on steep slopes, with the entrance accessible from the upper side of the paved paths. The entire living space is at the level of the pathways, so underneath the terrace, which is supported by pillars and located on the opposite side of the entrance, there is already at least one additional floor of space. This space was entirely unused in the cottage where we stayed. However, considering that the main attraction is the view of the lake, it cannot be utilized as the lush vegetation covering the slopes beneath the cottages obstructs the view of the lake from down there.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 7854A1B3-BB87-4C68-93E1-70ABA78D5373_1_105_c.jpeg
The view from the reception overlooks the pool and the lake below and beyond

Because one cannot solely live off enjoying the view of the lake, the resort also has a restaurant. It left an impression on me for at least two reasons. The first was the overly loud music during dinner. They had live singers accompanied by pre-recorded music. The music varied, with the singers performing traditional South Indian songs, contemporary Bollywood hits, and Western favourites. However, it was too loud. So loud, in fact, that I had to ask the waiter to repeat himself every time he spoke to me. The same applied to the head chef, whom the waiter sent to my table to coordinate my vegan menu. I already had difficulty understanding him, and the loud music made me miss whatever I might have understood. However, this had no significant impact on my dining experience because without exception, the food they prepared for me was delicious, and that’s the other thing that stood out in my memory. Perhaps I should also mention the friendliness of the staff and their duty to engage in small talk with the guests, inquiring about their well-being and whether they had everything they needed, if everything was as it should be. However, I couldn’t bring myself to mention the excessively loud music to the staff. I felt that amidst all their kindness, I would come across as a spoiled complainer.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je Screenshot-2023-07-07-at-12.02.44-1024x616.png
Tasty meals can be prepared for human herbivores too, you just need to know how.

When you’re full and content, you start thinking about what you could do here. Above the reception, they had a space with games for children, a table for table tennis, table football, billiards, and similar activities. But we were more drawn to the pool. You can get everything you need from the pool attendant, who takes care of order and cleanliness and caters to the pool users. Sun loungers and towels await you, and since the water was pleasantly fresh in the morning, perfect for swimming, we even had the privilege of having the entire pool to ourselves. The previous evening when we arrived, the pool was full of children dressed in swimsuits that covered much more than what we, Westerners, typically wear when swimming.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je Screenshot-2023-07-07-at-12.22.55-1-1024x631.png
This is the extent to which cycling is allowed within the holiday resort.

While contemplating what else there was to do, I remembered that they mentioned at the reception that it was possible to rent a bike. I was already counting the kilometres to the dam in my mind and thought that on the empty stone road, I wouldn’t be in great danger with a mountain bike since the cars moved at a pedestrian’s pace. There wasn’t much traffic on the roads leading to that stone road the previous day either. I checked if it was possible to rent a helmet as well, and since the answer was affirmative, I headed towards the entrance of the resort where they supposedly rented bikes. However, the bikes were scattered around the parking lot. When I asked the attendant who was watching over the parked cars and bikes where I could arrange to rent a bike, he told me to just take whichever one I wanted. When I asked him about the helmet, he gave me a strange look as if he had never heard that a helmet is used when riding a bike. It quickly became clear that my plan to embark on a 10- or 15-kilometer ride to the dam or maybe to the motorboat port went down the drain, or rather, into the lake. We both realized that I could only ride within the resort and not even on the pathways leading to the cottages, but only along the lake shore, and even that didn’t complete a full circle because after about 800 meters, the path along the fenced steep shore ended, and you had to turn around and ride back to the parking lot. The view of the lake was mostly obstructed by vegetation along the way, except for a small viewpoint that was set up in one spot. Along the path, I noticed a small soccer field and half of a basketball court. The path didn’t ascend or descend. You either rode or walked a few meters above the lake’s surface, and most of the path was flanked by steep overgrown slopes on both sides. That reddish-brown desolate muddy strip above the lake’s surface couldn’t be seen from the path. Or maybe it was only invisible to those of us who feel the need to ride as fast as we possibly can.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je Screenshot-2023-07-07-at-12.15.44-675x1024.png
Apparently, wearing a helmet while cycling is quite rare in India, so the bike prominently displayed a sticker with an image of a head protected by a helmet.

I had the opportunity to choose a bike that would suit me best. However, among all of them, there wasn’t a single one that was even remotely similar to mine. They were all in much worse condition than my bike just before it urgently needed the attention of Master Ivo for a “major” service. So, I sat on one of the bikes that seemed to fit me the best and rode back and forth five times. As it turned out later, despite everything, that was my longest bike ride in India. And if I was already convinced that it was impossible to find a worse bike, it became apparent just over ten days later that it was indeed possible. Back to the top!

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je Kolesarska-pot-861x1024.png
This is what the cycling and walking path looked like a few meters above the lake shore.

Mountain Shadows was our home for only two nights, which means we spent just one full day there. Considering that it offered practically nothing in terms of real action, that was enough. We enjoyed the views of the lake, swimming in the pool, dining at the restaurant, and the comfort of the cottage where we stayed before moving on. Actually, backtracking, because our second destination was closer to our temporary Indian home than the first. Wayanad is located in the state of Kerala, and Kabini River Lodge, where we had reserved our second set of accommodations, is on the other side of the border in the state of Karnataka. The Kabini River flows into Karnataka from Wayanad. There is a dam on the river, creating a large reservoir behind it. Along the reservoir is the Nagarhole National Park, and if you don’t know what to do at Mountain Shadows, the days you spend at Kabini River Lodge are filled with activities. The main one is safari. The first afternoon safari takes place right after you settle in and have lunch. It’s a classic safari in large Indian off-road vehicles that transport you through the forest trails of the national park, where, if you’re lucky, you can spot the local wildlife. The following morning, you can choose between a water safari or another vehicle safari, with the option of another morning safari if you so decide. We opted for the vehicle safaris because we had already taken a boat ride on the lake during lunchtime and the afternoon safari.

This arrangement from above (the resort staff) has an interesting aspect. Strangers share the same off-road vehicle and spend several hours together daily, inevitably getting somewhat closer as they share the same fate – to see or not to see the main attraction, the tiger. Spotting a leopard, which is considered an even more prized sighting, is as likely as winning the lottery. Even the drivers who transport tourists day after day rarely see one, if ever.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 744043E9-4EC6-4061-A618-574E41518447_1_105_c.jpeg
The view from the back (our) row of seats towards those in front and the path along which tourists drive to observe wildlife.

Vehicles for safari, just like the accommodations, are not particularly comfortable or luxurious. The long single-story building where we stayed had room entrances from the outside. The doors to the rooms had latches on the outside and were locked with a padlock. Yes, it’s the kind of lock that lovers attach to bridges with wires. On the inside, such a lock is of no use because the latch is only on the outside. At first, I thought that once inside the room, there was no need to lock it. But upon closer inspection of the entrance door, I realized that there was also a latch on the inside, not at the height of the doorknob but above and below it. Locking it was unnecessary because from the outside, through the closed door, it couldn’t be pulled out of the hole where it was fastened. The standard of accommodation was therefore on par with a military barracks. Even the daily schedule of activities resembled that of the military, and you had no special influence over who would transport you and with whom you would ride. You were simply given the information on where to report and when. We had to walk along the circular road, where the holiday village accommodations were sparsely lined up, to reach the restaurant. There, a long line of safari vehicles was arranged before each safari. One of the staff members with a long list of participants would then inform you of the vehicle’s registration number and the direction in which to find it. Once you found it, you climbed inside and waited for departure.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 402331BC-EB81-418B-860F-016BEECA3D73_1_105_c-1024x576.jpeg
Yogesh’s family on the left and us in the background (and two random tourists on the right) on a boat ride on the artificial lake.

When we found our safari vehicle, most of the seats were already occupied by an Indian family. A boy of about seven or eight years old, during lunch just before the safari, pushed his way ahead of me in line, loaded food onto his plate, and then changed his mind and threw it back into the serving dish. I barely restrained myself and suppressed my instinct to discipline him, silently avoiding the dish with the “contaminated” food since there were plenty of other dishes to choose from. Unless the “contaminator” had been there before. Well, this boy was part of the family of our fellow travellers. With him were his older sister, parents, and grandparents. His father Yogesh was clearly the head of the family. He knew how to take care of everyone, especially showing attentiveness to his mute father. The grandmother appeared to be around our age, while the father was slightly older, and we assumed they were Yogesh’s parents and not his wife’s. Julija immediately surmised that his ability and willingness to take care of others stemmed from his childhood, as it seemed very likely that he had to assume more responsibilities as a child due to his father’s deafness and muteness. As the last member of our expedition, an Argentine living in the US joined us. He was attending a medical conference in Bangalore and was granted a one-day safari opportunity as an enthusiastic amateur photographer. While the rest of us relied on our smartphones to capture beautiful wildlife shots, he had a proper camera with a serious telephoto lens. Such “telephoto enthusiasts” were allocated to vehicles dominated by us “smartphone geeks” who relied on the versatility and reliability of our smartphones. However, smartphones failed us as soon as the wildlife was a bit farther away or very small, such as birds, or both. In such cases, we could only watch, while our American Argentine “clicked” and captured amazing shots. Although we exchanged email addresses, we didn’t receive any of his photos, while Yogesh had already shared his photos with us before the end of our last safari. It seemed that he had developed some kind of connection with us. On our second safari, we learned that he had arranged for us to ride together until the bitter end, meaning until the end of our tourist package. Moreover, he organized a boat ride on the artificial lake for us, so we had already experienced a water safari the day after lunch, so we didn’t have to go on the real one in the evening or morning. Yogesh was also convinced that we would meet again in Bangalore, but it didn’t happen. Perhaps the reason was that we didn’t settle who would call whom, or maybe it was more of a polite gesture than a serious suggestion to meet.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 590D6FAB-529A-4648-9F8D-EFED4B4B1822_1_105_c-1024x744.jpeg
Yogesh’s screenshot from the Argentine’s camera – we could barely see the bird with our naked eyes, but he managed to capture this shot.

The American Argentine brought us luck, as we were able to see the tiger and even capture it on video and photograph it on the first day. He had been on a safari in India several decades ago and was greatly disappointed. They drove him around all day, but there was no sign of any tigers. Now he had a new opportunity that he didn’t want to miss, and he certainly didn’t. Three years ago, Julija and I were also on a safari not far from here, and not only did we not see a tiger, but we saw more wildlife on an evening drive along the main road through the national park than on that afternoon safari. It’s interesting how you initially get excited about every little deer along the way and take pictures of them from the front and back. But after realizing that you come across them at every turn, you just think to yourself, “Oh, more deer again.” Unless one of those rarer and larger deer called sambar happens to appear. The elephants also garnered a lot of approval and, of course, photographs, whether we encountered an individual enjoying a meal or a family group that paid little attention to the curious onlookers in the rumbling metal box on wheels.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je CED19130-3D29-407E-83AA-1FA9AE4A096D_1_105_c.jpeg
Young members of the elephant family on a leisurely stroll along the “sightseeing” path through the national park.

As I mentioned, our first wilderness drive provided us with almost everything worth seeing. Monkeys, deer, various birds, elephants, and of course, a tiger were all checked off the list, but that didn’t mean we didn’t want to observe them again on our next three excursions. However, hopes and what awaits you in the thickets are two completely different things. Our second safari began in the pitch dark at six in the morning. In theory, this should have been a more suitable time for wildlife observation compared to the previous afternoon when we returned before nightfall. But it wasn’t the case. To make matters worse, I was freezing to the point where the pressure in my bladder was becoming unbearable. It’s important to note that getting out of the vehicle is strictly prohibited in the national park. When we were driving through the Bolivian deserts in off-road vehicles, you could simply mention that you needed to use the restroom, and they would offer you an opportunity to go to the “Inca toilet,” meaning relieving yourself in nature. You would step out, take a few steps away, and the problem was solved. Here, among tigers and elephants, such a thing doesn’t even cross your mind. I couldn’t hold on until we reached the holiday resort, so I confided in the driver about my troubles. Of course, we had to wait a little. And when the need is urgent, a little wait feels like an eternity. We drove and bounced along forest paths until we finally reached the asphalt road that runs through the park and is the same road we took back to the holiday resort after each safari. At that point, they let me use something other than their Indian “Inca toilet.” But then, back into the wilderness, where there was mostly nothing interesting or exciting waiting for us. In less than half an hour, my urge to visit an Inca or any other type of restroom was just as strong as before. However, this time, I calculated that we were on the verge of returning, so I held on until we stopped at the resort and rushed to the restroom at the restaurant. For the next morning safari, based on this experience, I prepared accordingly. Since Julija and I didn’t have any winter clothes with us in India, we had to improvise. We put on everything we had, and on top of that, I took a double bed blanket from the bed so that we could both wrap ourselves in it. But no matter how much we bundled up, the morning cold somehow managed to seep through here and there, so we focused more on battling the cold than observing wildlife. In the end, we were quite successful because I didn’t have to beg to be taken out of the forest to the road again for relief. However, it’s true that this time we had a stop at a semi-abandoned outpost where we could get out and use a proper restroom. I gladly took advantage of it, even though it was more of a precautionary measure than a pressing need like the one that tormented me the previous morning.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je FB41B191-58E5-4196-9ECF-3952D9F99B6E_1_105_c-576x1024.jpeg
During an unexpected stop in the middle of the wilderness, where a restroom was available, our “safari friend” Yogesh captured us like this.

On this second and final morning safari, we were once again driving around without seeing anything particularly thrilling or interesting. Just when it seemed like we had seen it all, Yogesh suggested to our driver that he should take us back to the resort along the path next to the power lines, where we had a brief opportunity to see a tiger on the first day. And lo and behold, a tiger or more likely a tigress was there again. She leisurely walked in front of our vehicle, clearly demonstrating how tigers in India also use the “Inka toilet,” and then she casually veered off the path and disappeared into the thickets. Yogesh hit the nail on the head with his suggestion, and Instagram was enriched with at least one more photo of a tiger from Nagarahole Reserve.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je AD29E2B6-ABBA-401A-82B5-BF8797FB7DA4_1_105_c.jpeg
Yogesh’s final safari action – photographing the tigress we had been searching for all morning and finally found.

Back to the top!

Andaman islands

Upon returning from the safaris and after an unsuccessful attempt to “repair” my badly damaged filling, Sky, Maša, Julija, and of course, myself, set off on a vacation to the Andaman Islands. The Maldives are much more well-known to the average European tourist, and as a geographer, I also heard about the Andaman Islands for the first time during my first visit to India when Bharat suggested the possibility of visiting this part of India. Once you know that these islands exist and belong to India, it’s natural to want to find out where they are and how to get there. Since they are islands, there are two options: by boat or by plane. The faster and more practical option is by plane. Bangalore is not located by the sea, so we would have to travel for about six to seven hours to reach the port, and then spend two and a half days on a boat. In short, out of the ten days we dedicated to our Indian vacation, more than half would be spent just on the journey to and from the islands. They say that the journey can be as enjoyable as the destination itself, but I’m not sure if that applies in this case because spending five days gazing into endless blue doesn’t particularly appeal to me. Certainly not enough to choose a boat over a plane. I hope passionate sailors won’t hold it against me. As for the question of where it is, I’ve partially answered it: it’s quite far away! Considering the length of the journey, it’s definitely not close. But how far and in which direction? Very far, around 1,000 to 1,400 kilometres from the Indian mainland, towards the east. The archipelago is closer to Myanmar, in the Indochina region, than to India. The distance from southern India to the islands is almost as far as from Ljubljana to Stockholm, and even further than from Ljubljana to Istanbul. Therefore, the flight from Bangalore to Port Blair in the southern part of the Andaman Islands takes almost two and a half hours.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 635A2044-F4A7-48FD-B975-0FA5C87FC26E_1_105_c.jpeg
We flew to the Andaman Islands with the Indian airline IndiGo.

Since we went to the Andaman Islands, it would be somewhat misleading if we spent all the available time only on the main and largest island. However, since we were also on vacation, it would not be appropriate if we spent all the days just travelling from one island to another and exploring each of them extensively. The compromise plan included staying overnight on two islands and in four hotels. Upon arrival and departure, we stayed overnight twice in Port Blair, where the airport is located. The rest of our vacation was spent on Havelock Island, where we stayed four nights at the Sea Shell Resort and two nights at Taj Exotica Resort. Of course, it would have been more suitable for lounging on the beach and enjoying the warm sea waves if we had stayed the entire time at Taj Exotica Resort, but even two nights there cost us a fortune, although we never regretted treating ourselves to a beach-front stay at one of the world’s top-rated beaches. On the TripAdvisor list, where I first came across the name Radhanagar, it was ranked 6th, and at the time of writing this, it was still ranked high at 7th place. In their rankings, it is considered the “best of the best traveller’s choice.” Seeing this admired wonder and not dying became one of the significant reasons for deciding to go to the Andaman Islands for a beach vacation.

Radhanagar beach
Radhanagar Beach in the early morning, when the sun is still low and shadows are long, and visitors are mostly still in their beds.

But let me start from the beginning. Upon arrival, we had a hotel reservation in a part of the city that was not far from the main attractions of Port Blair. The hotel was called City View. Maša arranged for a taxi to pick us up from the airport, and they did. The airport is relatively small, similar in size to the one in Ljubljana before the construction of the new terminal. But as we could see, they are already building an additional international terminal, which will put the Port Blair airport on par with “Jože Pučnik” Airport. Unlike the one in Ljubljana, the Port Blair airport is located in the city itself. Before the construction of the Brnik Airport, it was the same in Ljubljana. Now, in the place of the former Ljubljana airport, there is the BTC City shopping centre, and on its edge, we can still see a small airport tower and the former hangar. The street name in that area, Letališka cesta (Airport Road), also reminds us of the airport. If you have an airport in a city that is not very large, it is not excessively far from any part of the city, as long as the traffic is not too congested. In our experience, the traffic in Port Blair was relatively heavy, but it flowed smoothly all the time. I don’t remember any major traffic jams. However, we immediately noticed the difference in cleanliness. There were hardly any visible litter along the roads, and we could see that there were well-maintained side-walks where you could actually walk without being obstructed by all sorts of rubbish, as is often the case in Bangalore. According to the latest population census, Port Blair had a slightly larger population than Maribor. However, recent estimates suggest that there are now more people living in Port Blair than in Maribor and Celje (second and fourth most populated city in Slovenia) combined, approximately 150,000.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 276DD551-0AD2-4AF5-BC85-3A9F49196298_1_102_o-1024x576.jpeg
The well-maintained side-walks in Port Blair indicated that it is not only an administrative center but also a tourist destination.

We didn’t have much time to observe the differences between the million-person metropolis we came from and this island centre, as we quickly arrived in the central part of the city where our first hotel was located. However, when the taxi driver stopped on the street claiming we had arrived, I was convinced he had made a mistake. There was nothing resembling a hotel in sight. Small, seemingly unimpressive shops lined the ground floors of narrow single-story buildings, giving the appearance of ordinary Indian streets typical of any small village or town. Upon closer inspection, we did notice that between the crumbling building on the left and the slightly more presentable one on the right, there were steep stairs leading to the entrance on the first floor, where our three-star hotel or “Bed and Breakfast” was actually located. From the outside, it didn’t promise any comfortable accommodation, but we allowed ourselves to be surprised. Upon entering, we encountered footwear at the entrance, as those inside had already taken off their shoes to maintain cleanliness. It was almost as if entering a sanctuary. I also had the opportunity to see that they followed the same practice when entering a shop. They would remove their sandals at the entrance and walk in barefoot. I hesitantly entered the hotel without taking off my shoes, feeling a little guilty. In the small space between the staircase leading to the upper floors and one of the rooms assigned to me and Julija, there was the reception. The room was hot and slightly humid compared to the outside. However, the two guys working there were friendly and accommodating, and the rooms were air-conditioned, clean, and well-maintained. We didn’t even have to complain about the internet connection. Everything was in line with the three stars that this small hotel had. Maša and Sky’s room was above ours, and one floor above that was the breakfast area. It seemed like we were the only guests there. There couldn’t have been many others, considering the relatively narrow building and the small number of rooms. Apparently, the owners also lived on the upper floor. At the reception, one of the guys who welcomed us was present day and night, so I assumed that running the hotel was a family business. In addition to room rentals, they were also happy to assist with planning visits to tourist attractions or arranging taxi services.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 69345779-E71A-4D01-8752-D8EFB33E4146_1_102_o-1024x576.jpeg
That taller building on the left is Hotel City View – you can see the curtains of our room on the first floor, Maša and Sky’s room on the second floor, and at the very top, where there is a balcony, they have the dining area.

Hotel City View was our ideal starting point for the planned visit to Ross Island and the Cellular Jail, as well as for exploring that part of the city. Both of these mentioned landmarks are connected to the colonial past. The archipelago was colonized by the British only in the 19th century, and they built a massive jail with wings extending from a central small circular area in all directions in Port Blair. Most of these three-story buildings were destroyed. According to Wikipedia, not in the earthquake that struck the islands in 1941, as I read in another source. It is said that they were demolished by the island administration in 1960. Three remaining wings were reportedly saved from destruction due to protests and petitions by independence fighters who were imprisoned there and could not accept the erasure of important evidence of the cruelty of colonial rulers and the suffering of those fighting for Indian independence. Another explanation states that the jail was damaged in the earthquake, and the Japanese demolished two wings to build bunkers, while two wings were later demolished to make way for a hospital. Today, three remaining wings are open to visitors. It is enough to vividly illustrate the cruelty with which the colonial authorities confined freedom-seeking Indian patriots in small cells with heavy iron bars, bare walls and floors, where they ate, slept, and fulfilled their needs within a few square meters. Today, the idyllic garden between the imposing main administrative building of the jail and the prison cells is a place that was once filled with suffering, torture, and killing. The preserved gallows had the capacity for three executions at once. In front of the jail, there is now a park with statues of the martyrs who ended their life paths here in one way or another, inevitably cruel. Back to the top!

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_0006.png
The model of the Cellular Jail, exhibited in that central part of the prison, around which there were once seven three-story buildings with cells for the prisoners.

The British colonizers also built a number of buildings for their army on Ross Island. These buildings were also abandoned shortly before the Japanese occupation and were never used again after their departure. The Japanese built a few bunkers on the island, and after their departure and the departure of their Indian collaborators, the island and the buildings on it no longer served their original purpose.

The most recent trace of the colonial-occupational past is the name of the island. The island was renamed from Ross Island to Netaji Subhash Chandra Bose Island. The first word of the name in the Hindi language means “respected leader”, and the remaining words are the name of Gandhi’s contemporary and for a time also collaborator, who, unlike the famous leader of peaceful resistance, was much more hostile to the British colonizers and wanted to get rid of them with fire and sword. During World War II, he fled to Berlin, and from there he came to Tokyo by submarine and plane and founded the Indian National Army. Almost like the Yugoslav People’s Army, but unlike the Yugoslav Partisans, this Indian military leader was on the wrong side of history, or he fought for the right thing shoulder to shoulder with the wrong allies – the Japanese. The latter enabled him to establish a kind of independent India on the Andaman Islands, which had its own government and army. When the Japanese lost the war, this respected Indian leader was on the run from the victors for his life. Gandhi achieved independence with his movement two years later, and over time, many names of settlements, administrative units, islands, and so on fell out of favor with the new government and the official renaming began. The well-known Bombay became Mumbai in 1995, Kolkata (English Calcutta) became Kolkata in 2001, and Madras in the once-named federal state became Chennai (Chennai) in 1968.

In recent years, a more nationalist political trend has been in power in India, and the island named after Daniel Ross, a hydrographer who became an honorary president of the Royal Geographical Society in Bombay during his lifetime, has also been on the list for renaming. He was replaced by Bose in the name in 2018.

In 1941, the Andaman Islands were hit by a catastrophic earthquake, but it is said that it did not destroy the abandoned buildings of the British army. After their occupation, the Japanese built their bunkers on Ross Island, and it is likely that they used the abandoned island buildings as building materials. For the island, which was the administrative center of the entire British penal colony on the island, the departure of the British before the looming Japanese occupation was a rather cruel end to its former glory. Because of the luxury and comfort in which the high officials lived there, it was called the “Paris of the East”. But despite all the luxury, the island was also in the time of its greatest rise almost in the middle of nowhere and the deployment of military and administrative personnel to the island was considered a punishment. Just in accordance with the saying: “A cage is a cage, even if it is golden!”.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 36D7D3BB-592C-4BBE-9B10-53DB323FB74F_1_102_o-1024x768.jpeg
Ruins on Ross Island embraced by lush tropical vegetation.

Today, despite its new resonant name, everyone still knows the small island simply as Ross Island. It is shorter and more practical, after all. Moreover, even the Indians on the Andaman Islands are not indigenous inhabitants but rather immigrants. According to estimates, there were around 7,000 members of the Andamanese tribes in the mid-19th century, but today there are reportedly less than 500, living in some places with little contact with the outside world. From the perspective of the remaining indigenous population, these immigrants from the Indian subcontinent are also a kind of colonizers, foreigners who exploit natural resources and beauty for their own economic benefit. Therefore, naming it after the Indian version of Croatian leader Ante Pavelić is controversial on one hand due to his collaboration with the Japanese, but on the other hand, from the perspective of the indigenous population, this name is just as artificial and foreign as the naming after the explorer and mariner Ross.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je C21779FA-FE17-4CFF-B415-C3E944821B8A_1_105_c.jpeg
The islands are mostly visited by domestic tourists, and here you also come across those who want to take a photo with an exotic foreigner.

Whether the island is called one way or another, you have to reach it by boat. For Sky, it was his first boat ride, and he enjoyed every minute of the 20-minute journey. On the island, we then took a ride in an electric vehicle, similar to the one Julija and I experienced on our trip to Wayanad. We rode to the top of the island, passing by the remains of once luxurious buildings. From there, it was possible to walk down to the other side to the lighthouse. There was only enough time for a few photos and to explore the preserved walls of the barracks complex, which has been engulfed by mighty trees over the past eight decades, making it look like a set for a Sleeping Beauty movie—minus the thorns, of course. We then returned to the port on the open electric vehicle, where we had a chance encounter with a herd of deer while sipping juice on the terrace of a local café. Feeding the animals is strictly prohibited, but as soon as the rustling of candy or cookie wrappers is heard, the deer and hinds gather around you in anticipation of a treat, resembling zombies. It’s easier to ask tourists for food than to forage for meagre vegetation on the island, which is the natural food for these animals. However, it didn’t seem like there was enough for all the members of the numerous herd that had thrived on the island. The whole scene is reminiscent of Tito’s Brijuni. You are taken on a tour, where you can also observe wildlife, and once it held much greater significance than today, when it is merely a tourist attraction. But the fact is that in every aspect, the Brijuni Islands far surpass Ross or Bose’s Island. Back to the top!

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je F1F7C5CB-704B-4BA6-BF64-46027A14DD22_1_102_o-768x1024.jpeg
Because I adhere to the rules, this person didn’t receive any treats from me.

But enough about the island where we spent less than two hours. The most important part of our vacation was spent on Havelock Island, where the journey alone on a comfortable catamaran takes almost as long as we stayed on Ross Island. Havelock Island was also renamed during the time of the current Indian Prime Minister Narendra Modi and is now called Swaraj Dweep. The second part of the name means “island,” while the first part, “swa,” means self, and “raj” means rule or governance. This is how Gandhi referred to his concept of liberation from British rule, and a similar term and concept were used long before him. However, among the locals, this island is still much better known by its old name, Havelock. It is actually the surname of a long-forgotten British general, known probably only to historians who specifically study the time and places in which he lived and operated. Outside of India, this island is not widely recognized, even though it boasts one of the world’s best-rated beaches. It is mainly visited by Indians, while foreign tourists, especially after the outbreak of COVID-19 and subsequent lockdowns, are rare, almost as rare as tigers on Indian safaris.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je DA4C8B9E-E4AB-4C5E-8F28-E663D405A939_1_102_o-1024x576.jpeg
There was no complaint about comfort and spaciousness on the upper covered deck, only the meal we received was quite “plastic,” but still much better than on low-cost flights where you get nothing unless you pay extra.

The only way to reach the island is by water, either by ferry or by catamaran. The options are quite diverse, and Maša chose the most comfortable one for us. Before we could enjoy the spacious comfort of the modern catamaran’s upper deck, where only a handful of local tourists were travelling alongside us, we had to go through port formalities, which were quite similar to those at airports. We had to carry our luggage ourselves to the ship; they didn’t take it and transport it for us. We mostly waited in the port building for about an hour without any serious need until the boarding began. Everywhere, there were signs strictly prohibiting photography because the Andaman Islands are a place where all three branches of the Indian armed forces can be found, and the naval branch has some of its vessels and infrastructure in the port from where we set sail towards Asia’s most beautiful beach.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 5BF70F5B-C658-4C77-826F-4BB14E5E6596_1_102_o-1024x576.jpeg
This is how the port on Havelock Island, or rather Swaraj Dweep, looks like: a jetty with a shelter for waiting, and that’s about it

The port on Havelock, where we arrived after about an hour and a half, hardly deserves the name. There is no sign of a port building, but there is a long shelter on the jetty where you can wait for the departure of the ship in the shade. Upon arrival on the island, you simply search for and drag your luggage across the worn-out surface of the jetty, and then you choose a mode of transportation among the waiting drivers. Or sometimes the driver chooses you, as transportation is always a matter of negotiation and mutual decision. We weren’t successful with the first taxi driver because he demanded too much according to Maša’s standards. He mentioned that we also had the option of a rickshaw for half the price, but since there were four of us with a lot of luggage, it would be the same because we would have to travel in two separate rickshaws. However, the man was mistaken because our rickshaw driver managed to fit all our luggage into his vehicle, and we squeezed ourselves onto the seats behind him. We were used to this arrangement since in Bangalore, we often travelled with three adults side by side and one child on our laps, which we referred to as “three plus one.” We even had an experience with “three plus two,” which meant three adults side by side, Maša, and Sky on our laps. One of our smaller suitcases, for which there was no space behind the seats, ended up under the driver’s feet since he doesn’t use them while driving since he has everything he needs to operate the vehicle on the handlebars, or as we say, on the “balance.” We were so impressed with his resourcefulness and helpfulness that we granted him exclusive rights to transport our tourist group for the entire duration of our stay on the island.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 647F3CD8-120B-4768-8814-422919466A3F_1_105_c.jpeg
The four of us, our luggage, and our driver ready for the first ride.

He took us, for example, to our first swim in the sea, to a beach that was so littered that despite all the efforts, it couldn’t be cleaned even remotely. The waves kept bringing plenty of grass, leaves, and branches, all mixed abundantly with various plastics and other waste that our “civilization of garbage collectors” throws into the seas, rivers, and nature in general. Despite it all, we spent a pleasant morning there, enriched with interesting experiences or two. The first was realizing that it’s possible to swim even in a polluted sea, and the second was that Indian tourists overlook the litter and see the beach only in all its natural beauty. While I was angry and disappointed that such a beautiful beach was so full of trash, they seemed to simply ignore all the disturbing waste or were so accustomed to it that they no longer even noticed it because it was part of their everyday scenery in the cities they came from.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 5750FA93-7F58-472E-97E6-95F0C415BECF_1_105_c-1024x576.jpeg
The beach is indeed beautiful but adorned with an abundance of litter – not so much washed-up leaves and branches, but an abundance of plastic and other waste from our civilization.

We also went with him to another beach, which we only visited as it was already a bit late for swimming. In fact, he took us to a private beach of a holiday resort and told us to just go in, as nobody would know that we weren’t their guests. Indeed, nobody checked who entered or left the beach, as is customary elsewhere. The beach was beautiful and well-maintained, with swings hanging from tall trees nearby. The beachside bar in the resort served only exotic cocktails, nothing that suited our taste. However, we were especially glad that we hadn’t chosen this holiday resort for our longer stay on the island because as soon as the sun dipped below the horizon, swarms of mosquitoes invaded the beach. We quickly called our driver and made a tactical retreat to our Sea Shell. Back to the top!

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je E02DAE5E-B678-4FFA-841C-78231C4B10CE_1_105_c.jpeg
It was too late for swimming, and the tide had taken the sea far away…

“SeaShell Resort” is a true paradise for vacationers, with one or two flaws. The second flaw probably depends on the location of the cottage where you stay. If it is exposed to the noise of the generator that provides electricity for the entire island, like ours was, then the blissfulness of staying there is slightly diminished. The first flaw is that despite the resort being located on the coast, you are not allowed to swim in the sea. Whether this is to protect the coral from swimmers or swimmers from the coral, I do not know. However, every morning, across the shallow area that was dry during low tide, tourists and instructors would venture out for diving. First, before sunrise, the diving instructors would arrive and load the equipment onto the boats, and then the participants would join them. For those of us who didn’t have diving ambitions, we simply explored the marine life in the shallow sea among the remnants of mangroves, and even that was a pleasant experience, especially in the early morning before the sun emerged from the other side of the Andaman Islands. For swimming, we had a pool near our cottage, which we almost never had to share with more than a few random individuals. Often, we had it entirely to ourselves. Around the pool, there was a wooden deck with lounge chairs, and palm trees provided shade for relaxation, although it wasn’t overly hot even in the sun. There was always a pool attendant ready to provide us with towels and a swim ring for Sky. What more could one wish for? Well, except for not having to listen to that annoying noise from the small diesel power plant on the romantic wooden balcony of our apartment.

The holiday resort has a fairy-tale-like design. It goes something like this: “On an island in the middle of the sea, there is a resort. Inside the resort, there are paved pathways with street lights, and every so often, there are charming cottages …”. The cottages are not packed closely together; there is enough distance between them that the entire resort resembles a vast park rather than a tourist village. I don’t know how many guests were there during our stay, nor where they were, because at every turn in the resort, you could come across the employees who were cleaning, tidying up, and fixing things. As for fellow guests, you would only encounter them in the morning during breakfast at the restaurant, fostering a sense of coexistence.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je Seashell-1024x573.png
Holiday cottages at Sea Shell Resort.

Our accommodation here was in a two-story house with one apartment on each side of the staircase, meaning there were two apartments on the ground floor and two above. Ours was on the upper floor, so the wooden ceiling was not level but followed the roof slope high above us. Not only did we have plenty of space, but the volume was also immense because of it. We certainly did not lack comfort and space. The balcony allowed for pleasant sitting with a view of the palm grove, only disturbed by the aforementioned noise. The wide double bed and an additional mattress were more than enough for all of us to sleep comfortably. The bathroom was also spacious and nicely arranged. In short, no complaints. The bathroom or toilet is usually the space that, in my opinion, determines the quality of accommodation. Even if everything else is more or less in line with standards, many places fail in terms of sanitary facilities. But this was not the case here. Although our accommodation was essentially a room rather than an apartment, as it did not have a kitchen and dining area but only a corner for making coffee or tea, the space felt more like an apartment than just a room due to its spaciousness.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 5F557D41-7AD6-4769-A328-F0DB58850FF8_1_105_c.jpeg
Not only street lights, but there were also statues along the pathways – Sky was particularly fond of the little elephants.

The fact that we were in a holiday resort of a slightly higher quality class was also evident in the prices at the restaurants within the resort. However, despite that, the prices were lower than in average Slovenian restaurants. In the restaurants along the street that looked like they were hastily set up for their annual firefighter celebration, the four of us had dinner for about 16 euros, which is roughly the cost of a vegan pizza and green tea for me in Koper. Back to the top!

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 40A8B5A1-5E77-48C9-A53C-4658CF3B2925_1_102_o-1024x576.jpeg
The restaurant where we were having our breakfasts

We saved the grand finale for the end of our stay on Havelock. The five-star Taj Exotica resort is located directly on that much-celebrated beach, the most beautiful in Asia and among the top ten in the world. Our regular driver took us there as well. Our arrival with such an unusual mode of transportation for guests of such a luxurious hotel was, to put it mildly, unusual. But before the staff even realized we had arrived and how we had arrived, our luggage was already unpacked, and we were ready to enter. The staff grabbed our suitcases and bags, and we were invited to the large covered reception terrace. There, we filled out registration forms and were welcomed with coconut water from their own coconuts and shell bracelets. As if that wasn’t enough, a quartet of receptionists sang a traditional welcome song to us with such unease that we didn’t know who felt more uncomfortable, the singers or the listeners. Then, we were taken to our accommodation in an open electric vehicle. And what an accommodation it was. Only the terrace, stretching the entire length of the building, supported by four corner pillars, was as spacious as our entire apartment in Sea Shell. The interior was so spacious that one could play tennis inside, if I may exaggerate a bit. The bed was truly royal, complete with a canopy. There was a long hallway serving as a wash room with two widely spaced sinks. At one end of this long hallway was the toilet, and at the other end was the bathroom. It was quite a decent walk from one of these private areas to the other. Everything was imaginatively designed, and just like in Sea Shell and Mountain Shadows, wood added warmth and homeliness to the space. Most of all, the main sound heard here was the singing of birds or mysterious sounds from the tropical forest. Occasionally, a maintenance vehicle would pass by, but guests were almost silently transported around the resort in open electric vehicles. It would take about 10 to 15 minutes to walk from the restaurant to the farthest accommodations, and a few more minutes to reach the beach. Complimentary bicycles were also available to guests, which often ended up abandoned or left all around the resort after use.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 174364F5-ADC8-4139-B9D9-F5FFC2ADFAD1_1_105_c-1024x576.jpeg
The open sliding doors reveal a huge canopy bed, which appears quite small in the immense central space, and in front of it, there is an additional makeshift bed.

The accommodations of various quality levels are even more sparsely scattered here than in Sea Shell Resort, but they are mostly built on stilts. Some of the stilts were so tall that one could walk underneath the buildings without having to stoop too much. There is a real grove of coconut palms among the accommodations, so drinking coconut water is included as a welcome gesture.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je C326910A-AAF6-4598-B092-1CA9D065CA89_1_105_c.jpeg
The pool on the first floor, adjacent to the restaurant, offers a view of the sea through the trees.

The building has a pool on the first floor, above the reception, and there is also a restaurant by the pool. The size of the pool is almost Olympic-sized, and through the tree canopy, one can see the waves of the sea. However, the water was noticeably cold for indulging, more suitable for swimming than lounging. But when you have one of the most beautiful beaches in the world and pleasantly warm sea at your disposal, it doesn’t really matter how the pool is or how warm or cold the water in it is. And the beach truly did not disappoint us. It can be somewhat frustrating that the majority of the beach is shared by two hotel resorts, and if you are not their guest, you have to squeeze onto the modest remaining section. For those who have enough means, there is the privilege of enjoying the beauty of the sandy coast, bordered by green forests of majestic deciduous trees, which add a special charm to the beach. Upon entering the beach, they serve you snacks and drinks, provide you with towels, set up a beach chair and umbrella for you – basically, everything you need for comfortable relaxation and swimming is provided right there. Above all, the beach is as clean as a whistle. Well, my hawk eyes (even with glasses) managed to spot an occasional plastic waste here and there, but it’s quite evident that not many of these waste items make it to the beach in the first place, and whatever the sea brings in, it seems to be diligently cleaned up.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 227C328B-BD2A-4C18-968B-5DC65B25E061_1_105_c.jpeg
Radhanagar Beach.

The shallows extend quite far into the sea, so you have to walk for a while to reach a depth suitable for swimming. The sand is home to a multitude of crabs, small and slightly larger ones, that you encounter at every step, or at least their little hiding holes. The sun doesn’t actually sink into the sea in the evening but hides behind South Andaman, yet the view of the setting sun is still captivating. Like everywhere else, the sunset here also has a special charm. However, it also means that the beach needs to be vacated because it is closed in the evening due to certain insects that appear, and it reopens the next morning when the sun peeks over the green, forested hills on the other side of Havelock. We witnessed sunrise and sunset only twice because we are not among those who have ample means. However, we managed to scrape together enough to treat ourselves to what the wealthy indulge in on a much larger scale. If I were to express it in car advertisement style, we had everything the big shots have, just not for very long. Upon our departure, a whole team of staff came to bid us farewell, shaking their heads in disbelief when they saw us leaving in a regular auto-rickshaw. The question of whether we would be uncomfortable was valid, but such discomfort doesn’t bother us in the least. We told the staff that we chose this mode of transportation because Sky loves riding in an auto-rickshaw so much. Whether they believed us or not is another story. At least they will have something to tell their friends and acquaintances – how white tourists from Europe came to them and squeezed three adults and a child with a lot of luggage into an auto-rickshaw and then travelled across half the island to the port from where they sailed back to Port Blair. Since the road there passes over some long slopes, the motor, burdened with excessive weight, struggled uphill suspiciously, but we successfully climbed all the hills and arrived there and back without a hitch. Back to the top!

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 9C4175C9-920F-4443-8194-6C0DB8EB2E84_1_105_c.jpeg
This is how the beach looks from the neighbouring holiday resort.

When we landed in Port Blair, it was already night, and there we were greeted by a taxi driver who went to buy a lighter for Julija because he misunderstood “later” as “lighter.” Without that unnecessary stop, the journey to the hotel would have been slightly shorter, although it was already short by Indian standards. Our last hotel was located on the road across the island, where new houses were sprouting up like mushrooms. I was curious about how much the saying “Nomen est omen!” applied here, meaning that the name also has a meaning. The hotel was called Lake View. This meant that it should be possible to see a lake from it. Only, I wasn’t quite sure if the island even had a lake. In Slovenia we have a well known lake that has an island, and here they are supposed to have an island that has a lake. Island Mljet in Croatia also has them, not one, but two. But in reality, they are not true lakes because they are connected to the sea. So it was a valid question whether it was the same here. Looking at the map, it seemed to be the case. However, it should be noted that some of the islands here are so closely positioned to one another that they are separated only by a narrow strip of sea, almost like a slightly wider river running in between. In the South Andaman, north and west of Port Blair, the sea cuts so deep into the island that only a little over two kilometres of land remains, with its total width being almost 20 kilometres. A significant portion of the area also has an elevation of only a few meters above sea level. The archipelago is located at the junction of the Indian and Burmese tectonic plates. The former is subducting beneath the latter and advancing at a rate of about half a centimetre per year. This means that earthquakes occur here quite frequently, and the last catastrophic earthquake and subsequent tsunami on December 26, 2004, along the shores of the Indian Ocean, claimed the lives of 280,000 people. The Andaman Islands were slightly deformed as a result. The western part of the North and Middle Andaman rose more than a meter, while the eastern part of the South Andaman subsided half a meter, and the islands in the far east also experienced some uplift. Following the earthquake, a ten-meter tsunami surged over the coastal areas, flooding low-lying regions that are still submerged or at least marshy in many parts of the South Andaman today. The hotel certainly had a view of the water, but whether it deserved the name “lake” is another question.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 3A7ED144-A854-47D0-A388-29E32AEE3774_1_106_c-1024x576.jpeg
This was our view from the hotel of the lake.

While we’re on the subject of water, let me describe an unpleasant incident that was the prelude to our fall from a five-star stay to a mere two-star one. That’s how many stars our last hotel in Port Blair had. Although there were no signs of those two stars anywhere, what was unmistakably visible was a cockroach that seemed to be residing in the hotel freely and without the knowledge of the hotel management. But let’s return to the water. From the road, which was also a construction site, we practically walked straight into the reception and were warmly welcomed. The expressions on our faces indicated that we were somewhat dehydrated, so one of the staff members was sent to fetch a jug of water. Maša was taking care of the formalities at the front desk, I was holding Sky in my arms, and Julija was somewhere in between, probably making connections with the locals. Sky was the first to receive the water. He steadily emptied a large glass, and because he was clearly very thirsty, I encouraged him to keep drinking. And he did, until the last drop. Then, apparently while trying to shift him from one side, where I had placed him due to his weight, to the other side, I inadvertently transformed him into that childlike angelic figure that spouts water in Baroque fountains. Everything he had drunk and much more gushed out of him in a big stream. Julija immediately wanted to start cleaning up, but the hotel staff quickly stopped her and explained that they would take care of it and that it was nothing to worry about. However, an evil suspicion crept into my mind that the child might have contracted an infection, although I couldn’t understand where or how, as we had been living under five stars for the past few days. But you never know, regardless of the stars. So, appropriately concerned, I stepped into the first floor with the child, where we were given rooms opposite each other. I took him to Maša to change his clothes, but Julija’s voice came from the opposite room, wondering why the room had no window but had a cockroach instead. I didn’t really care about the windows and cockroaches; I was only worried about Sky. However, Maša went to the reception determined not to stay there and started looking for alternative accommodation. Downstairs, they naturally didn’t want to lose customers, which apparently weren’t plentiful in that part of the city, so they offered us a room on the second floor for all four of us with a large double bed and an extra bed. Accepting the offer for the same price seemed more practical than looking for a new place to stay just before bedtime, not knowing what it would be like. Unless they had a place for us in the hotel where we stayed when we arrived. We didn’t check that option; instead, we decided to take a risk and stay. Surprisingly, Sky quickly recovered and showed no signs of illness any more. However, the catastrophic start of our stay had indelibly marked the remaining time spent at that hotel, even though the room we received was not bad at all. It was surprisingly good for a two-star hotel. The exception was the extra bed assigned to me. It was a simple couch that could be turned into a bed by pulling out the part underneath the seat. If you pulled it too far, it would split into two pieces. Regardless of how much you pulled out that movable part, it would creak loudly with the slightest touch. So, while sleeping, my legs were sticking up in the air from the part of the couch I was lying on, because any movement during the night would likely wake up all my room-mates. My conclusion at the time was that this extendable couch was something I could have made myself, and it was possible to spend the night on such a half-collapsed couch with not that much effort.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 92DAAAF1-5CB5-4793-B39D-C43713EAE52D_1_105_c-1024x576.jpeg
Dining room in Lake View Hotel

Not only was it possible to stay quite comfortably in the hotel, but the food was also not bad. The walls of the dining room were covered from top to bottom with advertisements featuring food photographs and slogans highlighting the importance of healthy eating. But we didn’t know where the food for us came from, and we didn’t want to know either because behind the doors through which it was brought, it all looked quite unappealing. I couldn’t help but be reminded of what was once called a “pig kitchen” on our farms. Not because the room was so “pig-like” dirty, but because they cooked for pigs there. Pigs can be clean animals, and my grandmother always cooked for them in a way that we could eat it without fear. But the place where it was cooked was stripped of any luxury – bare walls and concrete floors, the most basic setup, in short, two levels lower than the standard for us, humans. I don’t know what the standard of our hotel kitchen was, but I suspect it wasn’t very high. However, as I mentioned, the food was perfectly decent, and I continued to eat in the hotel restaurant even after my room-mates got tired of their food.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 3BE427CD-4CC9-41C9-9164-187BF14CA436_1_102_o-1024x768.jpeg
In addition to the view of the lake, there was also a view of all this and more…

However, it is worth mentioning that our new room not only had windows but also a huge glass window, in front of which there was an even larger balcony with a view of what was supposed to be the lake. Of course, besides the water, there were also many other less attractive things to see, such as growing houses. After completing the ground floor, they “slap pillars to extend the first floor, and these unattractively protrude, spoiling the appearance of the already built part of the house until they scrape together enough money to add walls and a ceiling, and preferably another set of pillars for an additional floor on top. It’s not even worth mentioning the waste and dusty old cars, boats, and who knows what else. However, seeing all the discarded objects scattered around reminded me of my home and the fact that it deserves to have all the junk that has accumulated around it over time taken to the landfill. But alas, something else always takes priority, whether it’s stand-up paddling, cycling, or preparing for a stage performance.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je LakeV-754x1024.png
The view from the front of the hotel along the street, where it is located …

The main flaw of the Lake View hotel was that it was situated in the middle of nowhere. Not literally, as there were plenty of buildings along the road on both sides. But there was nothing truly interesting nearby. Maša chose the hotel as our base for visiting Jolly Buoy Island. From here, the distance to the marine national park named after Mahatma Gandhi, where boats depart for the island, was much shorter than from the city centre where we stayed upon arrival. I only discovered our plan after it turned out that, for unknown reasons, access to the island was impossible, and swimming on the beach from which the boat departed was prohibited. So we spent the whole morning strolling along the beautiful beach and could only wet our feet. At first, I thought swimming was forbidden because it was a marine park and a protected area. But then a local explained to Julija that it was due to the presence of saltwater crocodiles, which could be dangerous for swimmers. There was no transportation to the island because the boat they used for transport had sunk or was damaged. Apparently, nobody had maintained it during the pandemic, and it seemed that either the devil or Poseidon himself took it, although the Indians probably have their own sea god up their sleeve. This god likely resides near Jolly Buoy Island, as it is described as an ideal place for diving and admiring coral reefs and marine life, not to mention the stunning beaches.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 4B3DAF27-6E10-4465-8DA3-86F24C27F6B1_1_102_o-1024x576.jpeg
This could be the boat that was once used to transport tourists to the “paradise island” Jolly Buoy – now you can’t go there because the boat is not suitable for sailing, which is more than evident.

Beaches and swimming would have been suitable for us, but unfortunately, it didn’t work out. In the afternoon, the taxi driver took us to another beach where swimming was also not allowed, but you could take pictures with crowds of other tourists and then go watch the sunset. I mean, it was nice, but I think the taxi service benefited the most from it. Of course, the saying applies here too: “Tourism is people!” But in our case, it’s reversed – we, the tourists, supported the local economy and allowed ourselves to be taken to places that the taxi drivers know everyone wants to see, and of course, they are not very close so they can drive you further. In any case, we filled the memory cells of our phones with photos and videos of these exotic places, where the pleasantly warm water invites you into the roaring waves crashing onto sandy dunes, but we had to politely decline this entirely decent invitation and be satisfied with filling our electronic memory. The next day, the plane carried us over all these beaches and flooded plains back to the Indian subcontinent, and the Andaman Islands became nothing more than a memory of the swiftly passing time we spent there, and the places and experiences that left a strong impression on us.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je F203B7FB-9731-4A5A-BC11-A241E7374F31_1_105_c.jpeg
When you surrender to the mighty rhythm of crashing waves that drown out all other sounds

Back to the top!

To conclude …

Just like the ten days of our Andaman vacation, the month and a half of our visit to southern India suddenly came to an end. Too soon? Certainly not too slow. But time cannot move slowly for a person of my age, and I no longer know what boredom is. It doesn’t matter where I am or what I’m doing. Well, not entirely. Because living in an Indian metropolis is quite different from anywhere in Slovenia and, in many ways, even different from anywhere in Europe. Therefore, simply living there is a special experience, even if you’re not playing the role of a tourist who must make the most of every moment spent travelling, trying to see and experience as much as possible of what tourist agencies and self-proclaimed travel gurus offer on the World Wide Web.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 2C4065DA-17E0-4393-9179-BCB10353F19D_1_102_o-1024x768.jpeg
If you want to go far and if you want to get there quickly, you have to climb high above the clouds.

The steps on the staircase that woke me up early in the morning, when our grandchild jumped into our bed with a wide smile on his face, meant more to me than the sight of fortress walls and the splendour of palaces and shrines. The memories of how we ran from mosquitoes on the playground or how we observed doves, squirrels, and other birds from the terrace are worth more to me than capturing a tiger on safari with my phone. But the most beautiful memories are undoubtedly those from the paradise-like Andaman Islands. Especially when Sky and I ventured out to explore the seashore before sunrise. All those cute hermit crabs carrying their shells here and there, shells tucked into wet, dark rocks somehow, not to mention the stunning colours and shapes of the coral that appeared during low tide amidst the remnants of former mangrove trees. And the morning walk on the sandy beach, with Julija joining us. The sun barely peeked over the tree-covered hills, and our shadows stretched far across the sand, all the way to the mighty tropical trees, where drawings created by countless crabs during the night were exhibited in the sand among the roots, showcasing each crab’s unique path.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 9F4803F1-5B98-40C8-A186-A1BD20205CAE_1_105_c.jpeg
Sky and I, along with the crocodile and penguin that came with me from home, set off on an exploration of the Andaman Islands.

In addition to me, Maša also captured electronic memories on her phone, so there are plenty of opportunities to refresh the memories of numerous beautiful and even more beautiful moments, you just have to take the time for it. After all, this writing is also a kind of return, a journey back in time, so to speak, enabled by our memory, reinforced by material evidence on our smart devices, not to mention the World Wide Web, where you can educate yourself about where you’ve been and what you actually saw, even though at the time you were looking, you didn’t quite know exactly what you were seeing. Perhaps next time I’ll be better prepared for the journey. Who knows? Time is such an elusive thing, there’s never enough of it for what means the most to a person. And it’s not to be expected that this will change much in the future. Nevertheless, the month and a half in India was a well-utilized time and a pleasant experience, which has enriched me with many experiences. I believe that not only me, but also all those who made my moments spent with them more beautiful and enriching.

Back to the top!

Mesec in pol južne Indije

Uvod

Minil je mesec in pol od prihoda v Indijo in čas je za pot domov. Sedim na letališču in pišem. Do odhoda letala za v Dubaj je še dobri dve uri, po spletu ne morem brskati, ker letališki zastonjski internet na mojo slovensko telefonsko številko ne pošlje SMS sporočila s PIN številko za eno brezplačno uro brskanja.  Svojih podatkov na Telekomovi mobilni številki si pa na gostovanju tule ne upam vklopiti. Cene v trgovinah okoli mene so navite, kot da nisva več v Indiji, tako da me še ogledovanje ne mika, kaj šele kupovanje. Sicer pa v bistvu res nisva več v Indiji, ker so vestni uradniki še pred pregledom prtljage že preverili, če Indijo res zapuščata tista dva, ki sta pred mesecem in pol vstopila v to državo. Za povrh pa je vse tako čisto, bleščeče in urejeno, da bi bil res lahko kjerkoli v tistem bleščečem zahodnem svetu, ki toliko da na blišč in zna veliko bolje skrivati bedo, kot tule. Je pa res, da je slednje morda tule nekaj več in se tudi kaj dosti ne trudijo, da bi jo skrili. Vsaj tak občutek človek dobi na ulicah velemesta, kjer se blišč in beda tako tesno prepletata. Seveda moram na tem mestu poudariti, da je moje zaznavanje močno pogojeno s kulturnem okoljem, v katerem sem odraščal, živel in živim. Ampak moje zaznavanje videnega ne pomeni tudi vrednotenja. Če je nekaj drugačno, zaradi tega ni nujno niti slabše niti boljše. Predvsem pa je treba sprejeti dejstvo, da opazovani svojega položaja sploh ne doživljajo tako, kot ga dojemamo mi, ki živimo drugje in drugače.

Na začetek!

Gibanje

Prepletanje bede in blišča, kot ju dojemamo v srednjem delu Evrope, je v Indiji opazno na vsakem koraku. V prometnem kaosu se mešajo premijski avtomobili z avtobusi, ki so vsak zase muzejski eksponat, ki že dolga desetletja iz dneva dan prevaža potnike po mestu sem in tja. Potem so tu še rumeno-zelene avtorikše, pa vseh vrst dvokolesniki, sem in tja  naletiš celo na kakšnega kolesarja in nenazadnje so tu tudi pešci, ki se trudijo priti živi čez cesto, da krav, ki brskajo po smeteh in se, ne meneč se za promet, sprehajajo med drvečimi vozili, niti ne omenjam.

Pogled z ulice na čisto “bolivudski” prizor poroke v hotelu, kjer nevestine družice plešejo pred bogato okrašennim vhodom

Ob cestah se prav tako izmenjujejo trgovinice, ki izgledajo, kot da so jih na hitro zbili skupaj iz odpadnih desk in valovite pločevine, s takimi, ki se jih ne bi sramovali nikjer, kjer dajo veliko na blišč in neonsko razsvetljavo. Veličastne palače različnih ustanov si delijo prostor ulice s stavbami, ki izgledajo kot bi bile že desetletja nenaseljene in bi v njih prebivali skvoterji, ki se ne ukvarjajo z umetniško ampak s trgovsko dejavnostjo. Brezhibni pločniki pred palačami se že pri prvem sosedu končajo bodisi razkopani zaradi neke novogradnje, bodisi založeni z gradbenimi odpadki, ki jih običajno krasi še obilica smeti ali pa se preprosto končajo. Kamorkoli se odpraviš peš, pričakuj, da bo to hoja čez ovire. Prečkati cesto pa je za nas, vajene zelenega možička na semaforju, nemogoča naloga, kajti pešec je tule nepotrebna nadloga, ki jo je treba čim prej spraviti s ceste. Če ne gre drugače v bolnišnico ali pa v grob, če malo pretiravam. Vsaj tak občutek dobiš, ko se med vozečimi vozili prebijaš na drugo stran ceste. Menda moraš biti za tak podvig, kot je priti živ čez velemestno arterijo, rojen tukaj sredi tega vsakodnevnega vrveža, saj priučiti se temu, je najbrž nemogoče, še posebej ker v Indiji ne vozijo tako kot mi po desni, temveč vozijo po levi.

Hoteli, lokali, trgovine take in drugačne, dobiš pa v njih vse in to od zgodnjega jutra do pozne noči

Tudi če bi vozili po pravi strani ceste (po angleško right), bi bilo prečkanje ceste še vedno dejanje visokega tveganja. Kar pa se strani vožnje tiče, je treba priznati, da ni povsem res, da vozijo po levi, oziroma za naše pojme po napačni strani. Celo v mestu, kjer so pasovi za različni smeri fizično ločeni, se na krajšo razdaljo pogosto vozijo nasproti tistim, ki peljejo v zapovedani smeri vožnje. Tako sem videl voziti dvokolesnike in avtorikše. Eni in drugi so dovolj ozki, da se zrinejo povsod, kjer je le toliko prostora, da gredo lahko skozi, pri čemer je smer vožnje precej nepomembna. Kadar vozijo v nasprotno smer, pa se držijo desne in torej vozijo tako, kot vozimo pri nas. Po cestah, kjer je manj prometa, tudi ne vozijo po levi, ampak po sredi. Prehitevajo tam, kjer je prostor, torej ali po levi ali po desni, samo da pridejo mimo. Na levo se umaknejo samo, če jim kdo pripelje nasproti. V Indiji torej ne vozijo po levi, ampak se samo nasproti vozečim izogibajo po levi.

Semaforji za pešce so redkost, na temle prehodu stoji samo eden, se pravi da je samo na eni strani prehoda za pešce

Prometna gneča v mestu z več kot 11 milijoni prebivalcev, kjer na veliko gradijo metro, ki poteka nad glavnimi prometnimi žilami mesta, je temu primerno velika, sploh, ker je prepustnost zaradi kilometrov in kilometrov gradbišč, močno zmanjšana. Od stanovanja, kjer sva prebivala, do letališča je uro in pol vožnje, lahko pa tudi več kot dve, odvisno od prometa. Ker je bil, na dan najinega odhoda domov, petek in naj bi bila zato gneča precejšnja in ker letalske družbe zapovedujejo, da je treba biti na letališču vsaj tri ure pred predvidenim odhodom letala, je najin taksist naračunal, da morava zapustiti začasni dom v Indiji pred tretjo uro. Ker je izkušen in ve, sva tako tudi naredila. Poslovila sva se od vnuka, hčere in zeta,  od njegove sestre in matere, se usedla v taksi in odpeljala. Pričakovane petkove gneče pa ni bilo. Bila je zgolj tista čisto običajna. Po uri in pol sva bila tako že na letališču, kjer za tukajšnje razmere tudi ni bilo nobene prave gneče. Tri ure pred odhodom letala sva imela tako opravljene vse potrebne preglede, oddano prtljago in v rokah kartončke za vkrcanje.

Nepopisno gnečo še dodatno ustvarjajo gradbena dela, saj predvsem po sredi najbolj prometnih mestnih prometnih arterij gradijo nove linije metroja

Časa za zapisovanje vtisov s tega potovanja sem imel torej na pretek, ne pa tudi baterije na prenosniku. Če ne bi uspel najti vtičnice, bi bila tale zgodba precej kratka. A zgolj najti vtičnico v Indiji ni dovolj. Potem, ko jo najdeš, moraš biti še dovolj spreten, da vtikač vtakneš v vtičnico tako, da bo po žicah tudi stekla elektrika. Po nekaj neuspešnih poskusih vtikanja vtikača Applovega napajalnika v vtičnico, mi je naposled uspelo. Kot kažejo izkušnje, tega vtikača ne smeš poriniti v vtičnico čisto do konca. To je še ena posebnost tukajšnjih krajev, ki zna biti nadležna. Včasih hodiš od vtičnice do vtičnice in poskušaš zariniti vtikač na vse mogoče načine, pa se ne zgodi nič. Ob tem sem se spomnil na Kama Sutro in v njej opisana navodila za “posteljne radosti”. Kolikor se spomnim je bilo tam govora o tem, da se najbolje ujamejo tisti, ki so v istem velikostnem razredu (pri čemer ni mišljena številka čevljev ali obleke temveč … no, najbrž ste uganili kaj, tudi če omenjenega priročnika niste brali). Indijske vtičnice so za Applove oziroma po naše “jabolčne” vtikače nekoliko prevelike, ali pa preplitve, kdo bi vedel. Dejstvo je, da se ne ujamejo najbolje z vtikačem, ki ga uporabljam tako za polnjenje prenosnika kot telefona. Druga posebnost tukajšnjih vtičnic pa je, da je zraven vsake še stikalo, ki ga moraš vklopiti, da vtičnico sploh povežeš z električnim omrežjem. Obojega se navadiš potem, ko se nekajkrat soočiš s prazno baterijo, kljub temu, da si napravo zvečer vklopil in celo noč “polnil” baterijo. In ko sem ravno pri elektriki, občasni kratkotrajni izpadi so kar pogosti. Na letališču v Port Blairu so po našem prihodu v čakalnico kar naenkrat ugasnile luči in se po kakšne pol minute spet prižgale. Na zaslonih nad “šalterji” za prijavo na let, je bilo potem mogoče opaziti, kako se na novo zaganja operacijski sistem “Windows”, kar je očiten dokaz za to, da brez Billa Gatesa in njegovih oken niti leteti ne moreš več.

Indijske vtičnice se z “jabolčnim” vtikačem niso najbolje ujemale, zato je bilo treba najti ustrezen položaj, da je sploh prišlo do polnjenja baterije

Z letenjem se vračam nazaj k prometu. Poleg letenja na notranjih, se pravi domačih letih, sva v južni Indiji preizkušala še druge oblike prevoza. Da peš ne prideš daleč, sem že omenil, zato si je nujno treba omisliti kaj na kolesih. Na kolo ni niti za pomisliti, ker globoko dihanje v tem, s prometnimi izpuhi zaplinjenem mestu, ni ravno priporočljivo, čeprav se najdejo redki posamezniki, ki počnejo ravno to. Če torej odmislimo pešačenje in kolesarjenje, ostanejo na razpolago motorji, avtorikše, avtomobili oziroma taksiji, avtobusi in metro.

Z motorji si nisem ravno blizu, ker se je na njem moj stric srečal s smrtjo, zato je bil motor v moji družini na seznamu prepovedanih ali vsaj nezaželenih stvari. V mladih letih sem tako z bicikla neposredno preskočil na avto, kasneje me pa tudi nikoli ni mikalo, da bi se vozil z motorjem, sploh pa ne kot sopotnik. Ampak v Indiji sem se srečal tudi s tem. Ob prvem obisku pred tremi leti sem vneto fotografiral motorje otovorjene s celimi družinami ali pa s toliko tovora, kot ga pri nas komaj spraviš na manjšo avtomobilsko prikolico. Tokrat pa sem moral sam zlesti na motor, da me je zet odpeljal do zobozdravnika. Vsekakor četrt ure poskakovanja po velemestnih ulicah in slalomiranja v večernem prometnem vrvežu, ki ne gredo prav lahko v pozabo. Na poti tja, sem bil z vsako minuto bolj prepričan, da nazaj pod nobenim pogojem ne grem z motorjem. Ampak, ker sva pri zobozdravniku čakala pol ure, da nama je potem povedal, da ne more narediti nič, ker ni dovolj časa, nekako nisem mogel reči zetu, naj gre nazaj z motorjem sam, jaz pa z avtorikšo. Ni prav ekonomično in ker smo tudi na vzhodu Gorenjske doma šparovni ljudje, sem se med vračanjem spet krepko držal za sedež in poskušal čim bolj blažiti odbijanje od njega na cestnih ovirah in luknjah. Pot do stanovanja se mi še nikoli ni zdela tako dolga, čeprav nisva bila nič počasnejša od taksijev in avtorikš, kvečjemu hitrejša. Je pa treba ob tem vedeti, da to, čemur pri nas rečemo ležeči policaji, na indijskih cestah ne zasluži tega imena. Tam so na cestah še vedno stoječi policaji, to čemur pri nas pravimo ležeči, so pa konkretne cestne ovire, čez katere se vsi dosledno vzpenjajo zelo previdno, ker se jim sicer lahko zgodi, da na oviri nasedejo. Kaj sledi, si pa lahko predstavljate – poleg trobljenja soudeleženih v prometu, seveda.

Tudi pri nas se je motorizacija začela z dvokolesniki, v Bangaloreju pa tovrstna vozila še danes močno prevladujejo

Trobljenje je tu, kot bi se učeno reklo, obvezna rutina. Z njo sporočaš tistim, ki te ne vidijo, kje si, da ti po potrebi naredijo prostor. Če na primer prehitevaš v nepreglednem ovinku, kar je stalna praksa, nekajkrat potrobiš, da morebitni nasproti vozeči na drugi strani ovinka ve, da se bo morda treba pomakniti malo bolj v levo, enako velja za tistega, ki ga prehitevaš. Ti se pa potem v skrajni sili stisneš skozi med obema tema dvema. Mislim, da pri nas to imenujemo prehitevanje v škarjice, samo v Indiji nisem videl, da bi take škarjice kaj strigle. Nekako se jim večinoma izide. Nekaj k temu prispeva trobljenje, nekaj pa to, da pri njih očitno ne prevladuje mentaliteta kaznovanja napak drugih v smislu: “Ti bom že dal prehitevat’ v škarjice, jaz imam pravico vozit’ tule – bum!”. Za Indijce sem dobil občutek, da si ne lastijo tega, kar jim po zakonu pripada, se pravi levega voznega pasu, ampak si družno delijo celotno cestno telo in če je mogoče še malo tega, kar je zraven. Precej nesmiselno je po večpasovnicah risati črte, ker je škoda barve. Ko se promet zgosti, je pasov toliko, kolikor vozil lahko vozi drugo ob drugem, kar je odvisno od tega kako široka so. Razdalje med njimi pa so tako minimalne, da je težko razumeti, kako ob spreminjanju smeri lahko usklajeno zavijajo, ne da bi prišlo do stika med njimi. Prav tako neverjetno je, kako se vključujejo v prometni tok in kako zavijajo v desno. Tu ni nobenega čakanja na to, da boš lahko varno presekal pot. Na varnost se tule požvižgajo, prav tako na prednost, edino pomembno je, da se ne zaletiš. Ko torej po stranski cesti pripelješ do glavne, na kateri se gost promet premika sorazmerno hitro, nič ne čakaš, ampak se samo previdno zrineš v kolono tam, kjer je med vozili vsaj malo prostora. Tisti, med katere se vrivaš, se pa že nekako prerazporedijo, malo upočasnijo in promet normalno teče naprej. Pri zavijanju desno je zadeva malo bolj delikatna, ker morajo tisti, ki jim tok zavijajočih seka pot, upočasniti in če je promet dovolj gost celo ustaviti, da se desno zavijajoči zrinejo skozi. Podobno je pri U zavijanju, kjer moraš z leve strani večpasovnice na desno stran tam, kjer je nizek zid med obema stranema prekinjen, tvoj cilj pa na drugi strani in nazaj. Postaviš se ob prekinitev in se zrineš med nasproti vozeče in potem na skrajno levo, kjer je tvoj cilj. Če si z motorjem ali avtorikšo in je promet malo manj gost kot običajno, pa tega ne delaš, ampak že pri prejšnjem presledku v zidu med pasovi za različni smeri zaviješ povprek na desno in nato v nasprotni smeri prometnega toka počasi voziš po skrajni desni.

Če ti je tak način vožnje tuj, si pač odvisen od tega, da te prevažajo drugi in najpogosteje so bili za naju to vozniki avtorikš. Običajno nama je prevoz z Uberjevim programčkom na telefonu poklical kar zet, Bharath. Zadnji dan ko sva šla po nakupih, sva se prepričala o tem, da se cenovno tako prevažanje res precej bolj splača, kot če si poskušaš izpogajati poceni prevoz pri voznikih, čakajočih na potnike na ulici. Z enim takim sva se želela peljati na razdalji petih  minut, za kar je zahteval 80 rupij. Julija ga je poskušala prepričati, da je to preveč za tako blizu in je ponudila, da plačava 50, spustil je na 70, nakar sem jaz postavil piko na i in dejal 50 ali nič. In bilo je nič. Julija je izstopila, on pa odpeljal. Potem sva par minut kasneje prek Uberja dobila prevoz za 35 rupij, kar je približno 40 evrskih centov. Ampak princip je princip in Gorenjci smo Gorenjci, pa čeprav smo v Indiji. Vsekakor barantanje ni nekaj, kar bi v naši družini bila prirojena veščina, še priučili smo se je bolj za silo. Ampak tudi bolj veščim ne uspe vedno. Ponekod imajo namreč vozniki avtorikš nekakšen kartelni dogovor. Pred palačo v Bangaloreju se lahko normalno pripelješ s pomočjo Uberja, od tam pa ne gre, ker iz meni neznanih razlogov nikakor ne dobiš prevoznika. Tisti, ki pa čakajo v vrsti, da te odpeljejo izpred palače, pa ne spuščajo cene in če še tako hodiš od enega do drugega je cena pri vseh enaka in nobeden ne popusti niti za pet rupij. Smo se pa zato od tam odpeljali z “novo avtorikšo”. To je v bistvu majhen avtomobilček, z okni in vrati ter volanom in sekvenčnim menjalnikom. Klasične avtorikše so namreč mopedi, ki imajo zadaj sedež za dva do tri potnike. Mi smo se največkrat peljali štirje, pri čemer je bil eden od teh dveletni otrok. Ker avtorikša nima oken, med vožnjo vedno pihlja in si s tem  povsem neposredno izpostavljen tudi vsem izpušnim plinom s ceste. Ampak kar pride noter, gre na enak način in enako hitro tudi ven, česar za avtomobile z okni in vrati ni mogoče trditi. Prav zdrave in prav varne pa take vožnje vsekakor niso.

Za Bangalore so značilne rumenozelene avtorikše, ponekod drugod prevladujejo črnorumene, povsod so v vpadljivih barvnih kombinacijah, da jih ne moreš spregledati

Za daljše vožnje in za več udobja si je treba omisliti taksi. Ker je v taksiju bistveno manj hrupa kot v avtorikši, je možen celo kakšen pogovor z voznikom. Pogoj je seveda, da toliko obvlada angleško, da razume, kaj ga sprašuješ, oziroma kaj mu pripoveduješ. Znanje angleščine med tukajšnjim prebivalstvom je vse prej kot vsesplošno. Eden od taksistov se nama je pohvalil, da govori šest jezikov, od tega jih je pet indijskih, šesti pa angleščina. Naučil se jih je pa od vrstnikov, kajti Bangalore je mesto priseljencev z vseh koncev Indije. Domači jezik je kannada, govorijo pa še tamilščino, hindi in kdo ve kaj še vse, še najmanj očitno angleščino. Jaz se s taksisti nisem nič pogovarjal, ker so me izkušnje naučile, da me tako ali tako ne razumejo. Julija pa seveda ne more brez vzpostavitve stika, čeprav so nekateri taksisti tudi sami začeli pogovor z vprašanjem: “Where are you from?”. Julijo pa je zanimalo, kako stari so, koliko otrok imajo, koliko časa preživijo v službi, kako dobijo licenco za vožnjo taksija in podobne stvari. Njena sočutnost in komunikativnost sta nas tako spravili v nadvse zabavno situacijo, ko smo bili z Mašo in Sky-jem na počitnicah na Andamanskem otočju. Ko smo se z ladjico vračali z otoka Havelock, smo v Port Blair prispeli s slabih deset minut zamude. Juliji se je taksist, ki nas je moral čakati, malo zasmilil in takoj ko smo sedli v taksi, se je začela napol opravičevati s stavkom: “We came later!”. Taksist je na to odvrnil: “Just a small stop!” in nas odpeljal, ne da bi nam bilo jasno, zakaj rabi kratek postanek. Pet minut kasneje je ustavil na ulici, kjer so bile na drugi strani trgovinice in od nas hotel dobiti dvajset rupij. Zdelo se nam je, da jih rabi za nekaj, brez česar nas ne more pripeljati do hotela. Spogledali smo se in čeprav nam ni bilo jasno, zakaj rabi denar, smo začeli brskati po denarnicah, da bi našli drobiž. Ker smo bili očitno prepočasni, se je naveličal čakanja in je odvihral do trgovine. Kot bi mignil je bil nazaj z vžigalnikom in ga ponujal Juliji. Ona ga pa ni hotela vzeti, saj ga ni potrebovala. Zakaj je voznik mislil, da ga rabi, smo izvedeli iz pogovora z njim kmalu zatem. Ko je namreč Julija rekla “later”, je naš voznik, ki je kadilec, slišal “lighter”. Kadilci pa presneto dobro vedo, kako hudo je, če nimaš s čim prižgati opojnega svitka tobaka. Zato se je tako potrudil, da bi svoji potnici priskrbel to čarobno napravo, ki se ji reče “lighter” ali “later” ali nekaj podobnega. Julija vžigalnika ni niti potrebovala niti ga ni vzela, smo pa na ta način izvedeli, zakaj je bil na poti do hotela potreben “just a small stop”.

Eno od ne tako redko videnih prevoznih sredstev v milijonskem mestu je tudi traktor, a izkušnje z vožnjo z njimi nismo uspeli pridobiti, pa tudi trudili se nismo za to, da bi jo

Preostali dve obliki prevoza vključujeta delitev prevoznega sredstva z naključnimi neznanci. Z avtobusom smo se peljali le nekaj postaj. Bil je solidno poln, sprevodnik pa se je rinil z enega konca na drugega in prodajal karte, čisto tako kot na naših avtobusih v mojih gimnazijskih časih. Težava pri avtobusih je, da moraš vedeti, kam peljejo in na kateri postaji moraš izstopiti. Pri tem ti vozno osebje ni prav dosti v pomoč, ker se zna zgoditi, da te ne razume, ko želiš razložiti, kam želiš priti. Zato smo tudi našo edino vožnjo končali na pol poti do cilja in prestopili v avtorikšo. Tam ni treba nič razlagati kam, ker cilj že ob naročilu vneseš v Google-ov zemljevid.

Zaslonski posnetek podatkov iz aplikacije za prevoze s podatki o registrski številki avtorikše, imenom voznika, njegovo časovno oddaljenostjo, PIN številko naročenega prevoza itn.

Najbolj luksuzna oblika javnega prometa v mestu pa je Metro. Ta je speljan v glavnem nad zemljo na stebrih, na katerih je železobetonska konstrukcija, na njej pa je speljana dvotirna proga. Stebri dosedanjih in novih linij so postavljeni na sredino osrednjih mestnih večpasovnic, tako da vas vlaki prevažajo visoko nad cestnim vrvežem tam spodaj. Tudi sicer je Metro za tukajšnje prometne razmere ne le nadstropje ali dve nad povprečjem, temveč visoko nad njim. Preden te spustijo na postajo, moraš skozi pregled, ki je podoben letališkemu. To kar nosiš s seboj gre na tekoči trak in skozi “rentgen”, sam pa moraš skozi tisti prehod, kjer piska, če nosiš kaj kovinskega. Potem stopiš še na pručko, na kateri te pretipajo s čarobno palico, ki zapiska, če imaš kaj prepovedanega. Ženskam to naredijo v kabini, ki je z vseh strani zagrnjena s tkanino. Ko si enkrat na postaji, pa se znajdeš v povsem drugačnem svetu, kot je tisti zunaj. Tla se bleščijo in so videti tako čista, da bi z njih lahko jedel. Vse je urejeno in ljudi je nenavadno malo. Vsaj takrat, ko smo se vozili mi, jih ni bilo prav dosti. Ko želiš na okencu kupiti karte, se seveda vedno zakomplicira, ker tule vsi hočejo imeti drobiž in ne sprejemajo bankovcev večje vrednosti, pri čemer govorimo o vrednostih pod dvajset evrov. Ampak to je tam že velik denar in bankovci po 10, 20 in 50 rupij so očitno preredka dobrina, da bi jih kar tako razdajali nekomu, ki želi majhen znesek plačati z dvatisočakom. Ampak ko enkrat uspešno izvedeš transakcijo, dobiš žetonček, ki ti odpre avtomatična vratca za na peron. Ob prihodu je dovolj, da ga “poskeniraš”, ko pa peron na končni postaji zapuščaš, se moraš pa od žetona posloviti in ga vtakniti v temu namenjeno režo.

Zelena linija “namma! metroja

Vlaki vozijo kar na gosto, tako da nikoli nismo čakali več kot pet minut. So sodobni, čisti in tudi ne prenatrpani, je pa res, da se najbrž nismo vozili ob urah, ko je potnikov največ. Vožnja s temi vlaki je udobna, prijetna in tako rekoč panoramska. Ves čas namreč lahko zelo lepo vidiš, kako daleč v okolico se razteza to ogromno mesto. Ker glavne mestne arterije marsikje obdajajo parki in zelenje, se voziš tudi med krošnjami dreves. Pri nas imamo toliko opevan sprehod med krošnjami, za katerega se plača nemajhno vstopnino, v Bangaloreju imaš pa prevoz med krošnjami že vključen v ceno potovanja med dvema postajama metroja, samo na pravi postaji moraš vstopiti in na pravi izstopiti. Trenutno ima metro dve delujoči liniji. Zelena je dolga nekaj več kot 30 kilometrov in ima 29 postaj, od tega so le tri pod zemljo. Začne se v južnem delu mesta s postajo Silk Institute, poteka proti osrednjemu delu in potem zavije proti severozahodu, kjer se zaenkrat konča s postajo Nagasandra. Prečno na to linijo poteka vijolična. Dolga je slabih 26 kilometrov in ima 23 aktivnih postaj. Tudi ta se začne tam, kjer mesto na zahodu in jugu obkroža plačljiva krožna avtocesta imenovana NICE ring road. Začne se kakih 8 kilometrov severozahodno od zelene linije in jo preseka v osrednjem delu mesta, od koder potem poteka proti vzhodu. Za več kot enajstmilijonsko mesto sta ti dve liniji odločno premalo, zato že od leta 2015 gradijo drugo fazo omrežja z načrtovanim podaljšanjem obeh sedanjih linij in izgradnjo dveh novih, rumene in roza, v skupni dolžini skoraj 74 kilometrov. To pomeni več kot podvojitev dolžine sedanjega omrežja, a tudi to še zdaleč ne bo zadoščalo za zagotavljanje učinkovitega javnega prometa za vsa območja mesta, ki se razprostira na vsaj kakih sedemsto kvadratnih kilometrih, kar pomeni, da bi ga lahko približno omejili s krogom, ki ima polmer med 15 in 16 kilometri, pa še ne bi zajeli čisto vseh gosto poseljenih območij, ki ob cestah segajo tudi v bolj podeželsko okolico. Rok za dokončanje druge faze Metroja naj bi bil leta 2024, a glede na to, kako dela napredujejo, je zelo verjetno, da se bo to zgodilo z vsaj nekaj leti zamude.

Načrt obstoječih dveh linij metroja (vir: Doc.aneesh, CC BY-SA 4.0, via Wikimedia Commons)

Na začetek!

Bivanje

Bangalore je po površini ogromno mesto in tudi zelo hitro raste. O tem pričajo ocene števila prebivalstva, ki naj bi ga bilo leta 2023 že čez enajst milijonov in pol, kar je okrog tri milijone več kot ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2011. Ko se razgleduješ naokrog po mestu, se, do koder ti seže pogled, dvigajo v nebo visoki bloki, vmes pa so območja nižje gradnje. V osrednjem delu mesta je visokih zgradb sorazmerno malo, je pa zato nešteto ulic obdanih z eno- do dvonadstropnimi stavbami, ki imajo marsikje v pritličju trgovinico ali pa delavnico. Sem in tja je kakšna parcela nepozidana in kot taka magnet za vse vrste odpadkov. Mesto ima tudi dosti zelenih in vodnih površin. Slednje so bile v prej kmetijski pokrajini pomembne za oskrbo z vodo, zdaj pa so sredi mesta in privlačijo sprehajalce, ki radi uživajo ob pogledu na vodo, ali pa se po njej tudi zapeljejo s plovili na nožni pogon. Poleg večjih parkov, kot sta botanični vrt Lalbagh in Cubbon park, je ob nekaterih mestnih prometnicah tudi več manjših parkov, ki so umeščeni kar med prometne pasove za različni smeri. V njih so tudi otroška igrišča. So kot nekakšne oaze sredi prometnega vrveža. Ne gre pa pozabiti tudi zelenih površin, ki so zasebne, kot je na primer območje Indijskega inštituta za management. Ta ima vse svoje stavbe razmeščene med drevjem in zelenjem, da je znotraj ograje skoraj tako, kot da nisi v milijonskem mestu. Ogromna oaza, kjer so poleg študentskih domov tudi stanovanja za učitelje in njihove družine. Tako rekoč mesto v mestu, pri čemer je slednje res pravo vrtno mesto. Na vhodu je seveda obvezna straža in varnostna služba te spusti v to naselje samo, če tam delaš, si študent ali pa prihajaš s kakšnim drugim upravičenim razlogom, kar moraš seveda izkazati in dokazati, sicer ostaneš zunaj. V tej oazi je v mladih letih živel najin zet, ker je njegov oče poučeval na tej ustanovi. Med univerzitetnimi ustanovami za področje poslovnih ved se na lestvicah, ki vrednotijo te šole, med vsemi indijskimi  nahaja na drugem mestu, v svetovnem merilu pa je med tridesetim in štiridesetim mestom. Znotraj “kampusa” je bila posneta tudi komedija “Three Idiots”, film, ki na zabaven način prikaže napačen pristop k izobraževanju, tako pogost na številnih univerzah, ne le v Indiji ampak še marsikje drugje po svetu.

Prostor za prireditve na prostem v kampusu Indijskega inštituta za magement Bangalore

Nedaleč od “kampusa” Indijskega inštituta za management je Bharatov oče kupil stanovanje, v katerem smo na našem obisku Indije stanovali. Pred dvema desetletjema, ko so gradili sosesko, v kateri je to stanovanje, je bilo to še območje zunaj mesta. Danes pa je vse okrog in okrog pozidano še kilometre naprej od tod proti zdajšnjemu južnemu obrobju mesta.

Soseska, o kateri je govora, se imenuje Mantri Woodlands. Gre za ograjeno sosesko, še lepše bi jo bilo imenovati varovana soseska. Dostop z glavne ulice je namreč varovan in vstopanje je podobno kot pri prej omenjenem inštitutu. Vstopiš lahko samo, če imaš utemeljen razlog. Poleg tega, da si tu doma ali na obisku, je to lahko tudi dostava hrane, raznoraznih paketov, pospravljanje stanovanj, hišna popravila in podobno. A ne da bi svoj prihod naznanil enemu od najmanj treh “receptorjev” ali “receptork”, ki so bdeli nad prihajajočimi in odhajajočimi pri vstopu na območje soseske, nisi mogel po cesti, ki sosesko povezuje z eno glavnih mestnih prometnic. Na nas so se hitro navadili in nas niso ustavljali, temveč so nas le spoštljivo pozdravljali. Poleg straže pri vhodu, ima soseska še posebnega varuha odprtih garaž, ki so pod bloki. Bloki so namreč postavljeni na stebre, ki gledajo slab meter iz tal tako da je pod njimi parkirišče z dovolj dnevne svetlobe, da nimaš občutka, da si v kleti. Pritličja so za slabega pol nadstropja dvignjena nad raven dvorišča in ker je v posameznem bloku samo 16 stanovanj, je pod njim dovolj prostora za vsaj eno vozilo na stanovanje. Podnevi do parkiranih vozil prihaja svetloba tudi po neke vrste sanitarno-svetlobnih jaških, ki so speljani skozi stavbe in ob katerih so nanizana straniščna okna pri ožjih in kuhinjska okna pri širših jaških. Arhitekturno je morda takšna rešitev dobro zamišljena, v praksi pa se pokaže kot precej nepraktična, saj v železobetonski zgradbi ti jaški delujejo kot prenašalci zvoka od okna do okna. Predvsem tisti ožji jašek s straniščnimi okni zvočno ustvarja vtis, kot da si celotna stavba deli eno samo stranišče oziroma kopalnico. V kopalnice vseh stanovanj se razločno sliši, kadarkoli kdo na kateremkoli od teh intimnih prostorov zakašlja, polije po sebi vodo ali spusti od sebe kakšen drug, za stranišča značilen, zvok. Ob odprtih kopalničnih vratih pa se iz stanovanja do vseh ostalih sosedov prenašajo tudi vsi glasnejši pogovori. Slednje velja tudi za pogovarjanje ali pa zaganjanje motorjev na parkirišču pod stavbo.

Načrt soseske na tabli, ki je očitno še iz časa dograditve in je temu primerno “zdelana”

Drugače pa je arhitekturna zamisel celotne soseske zanimiva in razgibana. Štirinadstropni bloki, ki obdajajo atrij, niso kakšni preprosti kvadri, temveč izgledajo kot da bi bili sestavljeni iz številnih belih hišk z rdečimi strehami, ki se vzpenjajo ene višje druge malo nižje. Najvišja je vedno streha nad osrednjim stopniščem z dvigalom. Ob tem so nanizana po štiri stanovanja v vsakem nadstropju. Stanovanje, v katerem smo prebivali mi, je bilo dvojno in je imelo vhod v tretjem nadstropju, do dodatne sobe, kopalnice in strešne terase pa so vodile notranje stopnice iz dnevnega prostora. V tretjem nadstropju je bila poleg dnevnega prostora še majhna kuhinja, kopalnica in dve sobi. V četrtem je bila že omenjena soba s kopalnico in ogromna terasa z razgledom na krošnje dreves, ki rastejo v atriju. Velikost tega je med 20 do 30 krat 70 metrov. Poleg drevja in cvetja je v tem atriju čisto spodoben bazen, manjše otroško igrišče, dve igrišči za badminton, manjši prireditveni prostorček  z odrom in tribunami ter zaprt manjši paviljon za druženje ob igranju namiznega nogometa ali za igranje družabnih iger. Tudi nekaj naprav za zunanji “fitnes” imajo razpostavljenih v tem atriju. Pogosto sem na njih videl vaditi starejše gospe, gospodov pa ne. Namizni nogomet v paviljonu je tudi že odslužil svoje in je neuporaben. Tudi bazen je neuporaben, oziroma bolj prav povedano neuporabljen. Kolikor sem lahko videl, služi le temu, da ga vestni vzdrževalci vsak dan čistijo, plavati v njem pa nisem videl nikogar. Maša pravi, da ne zato, ker bi bila januarja voda prehladna, ampak zato ker ne znajo plavati. Glede na to, da sem se ves čas bivanja v Indiji tuširal z neogrevano vodo, sodim, da tudi tista v bazenu ni mogla biti prav hladna, še posebej, ker temperature niti ponoči niso šle pod 20, podnevi pa so bile blizu 30. Plavati pa tudi jaz nisem šel, mi je bilo nerodno. Najbrž! Kaj pa vem.

Bazen in paviljon za družabne igre

Da so bazen vzdrževalci čistili vsak dan, sem že omenil. Ampak to še ni vse. V atriju so kar naprej nekaj pospravljali in pometali listje. Vse lepo in prav, ampak glede na to, da pod košatim drevjem ni nobene trave, bi bilo morda celo lepše, če bi odpadlo listje pustili ležati na tleh in bi pometali samo pesek na otroškem igrišču in tlakovane površine. Tudi stopnišča so pomivali vsak dan, čeprav so jih stanovalci uporabljali zgolj v sili, če dvigalo ni delalo. Kadar pa dvigala delajo, jih je slišati po vsej stavbi. Pa ne ker bi bila tako hrupna. Ne! Ta dvigala imajo zunanja vrata in notranja varnostna harmonika vrata, ki jih je treba po izstopu dvigala zapreti, ker sicer dvigalo ostane v nadstropju, kjer si ga zapustil. Da ne bi kdo pomotoma teh notranjih vrat pustil odprtih, se takoj ko jih začneš odpirati iz zvočnika zasliši glasen opozorilni ženski glas, ki v nedogled ponavlja en in isti stavek: “Please close the door! Please close the door!”. Ženska ne utihne, vse dokler vrat spet ne zapreš.

Stopniščnih traktov je v celotni soseski  od A do L. Označeni so s črkami angleške abecede. Ko po 70 metrski dovozni cesti prideš do prvega bloka so v njem vhodi A, B in C in za njim se v dolžini kakih 70 metrov razteza opisani atrij, ob katerem so na obeh straneh in na koncu nanizani še preostali bloki.  Pod vsemi so parkirišča in okrog njih vodi dovozna cesta, dolga kakih 400 metrov. Ker prometa na njej ni prav dosti, je primerna tudi za sprehajanje. Eden od stanovalcev je po njej tudi kolesaril, oziroma se je sprehajal na kolesu, ker se je vozil s hitrostjo počasnega pešca. Ampak boljše to, kot pa da se moraš podati  v promet in se skozi gnečo prebiti do kakšne bolj privlačne oblike rekreacije. Na terasi nasproti naše, se je sosed vsako jutro kakšno uro in več rekreiral tako, da je hitro hodil sem in tja in vmes delal različne vaje. Teraso sem tudi jaz večkrat uporabil za moj jutranji oziroma dopoldanski sklop vaj za hrbtenico in rame. Ker večina vaj poteka v leže na tleh, je bila najlepša stvar pri tem, opazovanje številnih orlov, ki so preletavali sosesko na različnih višinah, včasih tako nizko, da sem jih lahko videl prav razločno, oni pa mene, njihovemu vidu primerno, še toliko bolje. Sprehajanja in teka okoli blokov sta se posluževala tudi Maša in Bharath. Kako neskončno manj privlačno se mi zdi to, kot pri nas doma, ko greš lahko na tek ali kolesarjenje kamorkoli v okolico in si tako rekoč v neokrnjeni naravi. Tule pa se do najbližjega parka voziš vsaj četrt ure, do tistega malo večjega pa trikrat toliko. Zato je še toliko bolj dragoceno, da imaš okrog blokov vsaj tistih 400 metrov, sploh ker je okrog in okrog visoko drevje, ki daje vtis, da le nisi v nekakšni betonski džungli, ampak vsaj malo tudi blizu naravi. Soseska je tudi v tem smislu nekakšna oaza sredi gosto pozidanega mesta. Med sosesko in glavno prometnico je ob dovozni cesti parcela, ki je skoraj povsem zarasla z drevjem. V atriju med bloki so zasajene kokosove palme, akacije, mandljevci, aravkarije in kdo ve kakšna drevesa še. Ob ograji, ki obdaja sosesko, pa so tesno drug ob drugem nanizana mogočna visoka drevesa. Vse te krošnje gostijo pisano ptičjo druščino, občasno se po njih podijo tamkajšnje veverice – take z dvema progama po hrbtu. Najbolj številni pa so, tako kot tudi v naših mestih, seveda golobi. Dva sta na vsak način želela svoj zarod zarediti na naši terasi in sicer na eni od preklad stopnišča A, s katere so potem vejice za gnezdo in njuni iztrebki padali v globino na stopnice, ki vodijo iz atrija v pritlična stanovanja in na stopnišče ter k dvigalu. Ko bi golobi ne bili tako nemarni in bi se ne podelali, kjer se jim zahoče, bi bilo sobivanje z njimi precej prijetnejše, tako pa so terase, če niso podvržene stalnemu pomivanju, precej nečedne oziroma ponečedene. Tudi prahu se nabere kar nekaj v tem suhem obdobju, ko je dežja zgolj za vzorec in marsikatero drevo odvrže svoje liste tako kot pri nas pozimi. 

Pogled s terase na bazen, krošnje dreves v atriju in razgibane strehe sosednjih blokov L in K

Ob za nas poletnih temperaturah pa imajo tu pozimi še eno, nam zelo dobro poznano, nadlogo. To so komarji. Zdelo se mi je, da so bolj dejavni postali šele proti večeru, pri nas že nekaj časa  pred njimi ni miru ne podnevi ne ponoči. No, pred tamkajšnjimi sem dostikrat bežal na varno v stanovanje, čeprav so me našli tudi tam in me s svojim neusmiljenim piskanjem budili iz sna. Večerni boj pred spanjem ni bil prav uspešen. V zgornji sobi, kjer sva spala z Julijo, je bil strop poravnan z ostrešjem. Ja, najina soba je imela svojo strešico, ki je bila v najvišjem delu kake štiri metre nad nama. Tako visoko, da še brisače nisem uspel zalučati do vrha, kaj šele da bi z njo zadel morebiti tam ždečega komarja. Ima pa vsaka soba tukaj vsaj en ventilator, ki na dolgi palici visi s stropa. Ko ga poženeš s polno hitrostjo, se premaknejo tudi komarji. Če streha ne bi bila dobro pritrjena, bi pa verjetno tudi ta odfrčala, tako močno se je ob največji hitrosti vrtela elisa ventilatorja. Ampak komarji so brihtni, ko sam vrag in se skrivajo po omarah, pod posteljo, pod klobukom, skratka povsod. Ko že misliš, da si pospravil zadnjega, ugasneš luč, zapreš oči in čez čas, ko že skoraj zaspiš, se ti zdi da slišiš piskanje.  Prisluhneš! Nič. Spet skoraj zaspiš in zaslišiš jasno, da bolj ne bi mogel, kako ti piska okoli ušes. Izpustiš bojni krik in spet: “Na boj junaška kri!”. Bržčas z enakim rezultatom kot prvič. Ampak tega sem vajen, saj se mi tudi pri nas, čeprav imamo strop na dveh metrih in pol, vedno eden izmuzne in mi potem pije kri. Dobesedno in s piskanjem. Ne vem, kaj je bolj nadležno.

Pri stanovanju naj omenim še to, da so v vseh prostorih na tleh keramične ploščice, vrata imajo na notranji strani še zapah in ne zapirajo se tesno kot pri nas, temveč je pod njimi in tudi ob strani reža. Tudi tečaji so precej bolj nosilni in priviti z vijaki, kar je potrebno, ker so vrata na videz precej težka. Kopalnici sta sorazmerno veliki, vendar za razliko od teh pri nas, nimata nobenih kadi, čeprav je prostora dovolj in tudi napeljava omogoča vgradnjo. Razlog je v tem, da se tu umivajo s polivanjem. Vodo si natočijo v plastičen škaf, zraven imajo še plastičen vrč in potem z vrčem zajemaš vodo in jo polivaš po sebi. Vsekakor je to bolj varčevalno kot tuširanje, kaj šele kot kopanje v kadi. V kopalnici je tudi straniščna školjka, ki ima poleg kotlička za splakovanje še poseben “mini tuš” z ročko za odpiranje vodnega curka, ki je namenjen pranju zadnjika po opravljeni veliki potrebi. Daleč od tega da bi bila to kakšna tako sofisticirana zadeva, kot so japonska elektronsko krmiljena stranišča, a cilj – umita rit, je dosežen tudi na ta način.

Sky in njegov medved pri mizi v dnevni sobi

Življenje v varnem in toplem zavetju varovane soseske v velemestu ima še nekatere druge prednosti. Vse kar rabiš je tako rekoč le klik oziroma klic proč. V roke vzameš telefon in si naročiš hrano iz restavracije, stvari iz trgovine in če ni res že pozna noč, lahko pričakuješ dostavo v najkrajšem možnem času. Dostavljalci so nam zvonili pogosto, tudi ob desetih zvečer.  Včasih nam je kaj naročila tudi Bharathova sestra in so dostavljalci prinesli na naš naslov. S kavča si naročiš tudi prevoz, ki te pride pobrat čisto pred blok, če na primer potuješ s prtljago, ki jo je treba natovoriti v vozilo. Če pa se odpraviš le po mestu, te pa počaka na glavni ulici pri vhodu v sosesko . Tudi če se ti kaj pokvari ali polomi, ni treba dolgo čakati in iskati, da dobiš mojstra, ki ti polomljeno oziroma pokvarjeno popravi. Z Julijo sva v roku nekaj dni oba uspela polomiti najina nezlomljiva očala. Saj se niso zares polomila, le vijak je popustil in so šla na dva kosa. Bharat in Maša sta to zelo hitro uredila pri tamkajšnjih mojstrih, ki so se malo zmrdovali, da za te zastarele vijake nimajo pravega orodja in je zato trajalo malo dlje kot bi sicer, ampak na koncu je popravilo uspelo in menda je bilo celo zastonj. Malo bolj se je zapletlo pri popravilu mojega zoba. Razrahljane plombe si niso upali sneti in zoba zaflikati, pa ne vem zakaj, ker jih nisem ravno dobro razumel. Vsekakor so imeli v mislih poseg, ki bi zahteval najmanj dve srečanji, če ne treh, a tega moj urnik ni dopuščal, ker sem imel že rezervirana prenočišča za najin oziroma naš indijski dopust. Tako sem na vseh teh indijskih poteh grizel samo na levi strani, kjer mi spodaj že od zdavnaj manjka eden od zob. Navadno prav tam končajo najostrejši deli hrane, ki jo grizeš, kar je vse prej kot prijetno, ampak sem uspešno preživel brez kakšnega zobobola. V indijski ordinaciji so se namreč na vso moč čudili, kako me tako zelo načet zob nič ne boli, tako da sem bil kar malo v strahu, kdaj se bodo njihove skrbi udejanjile v obupnih bolečinah. Pa se k sreči niso in doma mi je moj zobozdravnik Andraž luknjo uspešno zadelal v enem samem srečanju. Zdaj pa oba upava, da se bo amalgamiranje obneslo.

Na začetek!

Prehranjevanje

Eden od pomembnih prostorov v stanovanju, kjer smo stanovali je kuhinja, zato je bilo mogoče tudi tam pripraviti hrano, ki smo je vajeni od doma, samo prave sestavine je bilo treba dobiti. S čičeriko ni bilo težav, še boljšo imajo kot pri nas, to pa je bila že podlaga za to, da sem se lahko lotil celo veganskih palačink. Tudi marmelade v Indiji ni težko dobiti. Celo italijanski kruh lahko kupiš, čeprav je to daleč od izobilja pekovskih dobrot, ki so na voljo pri nas tako rekoč na vsakem koraku. Pečice pa v kuhinji ni bilo, da bi si sam spekel tudi kruh. Sicer pa imajo v Indiji različne vrste kruha, a so vsi bliže tortiljam kot pa našim hlebcem in štrucam, da žemelj niti ne omenjam. Ampak, ko je človek v Indiji, se spodobi, da tudi je po indijsko. Lahko si tudi indijsko hrano pripraviš sam, če seveda znaš. Maši gre priprava nekaterih jedi že kar dobro od rok, kar sploh ni samo po sebi umevno. Indija je namreč dežela dišav, ki jih ne moreš dodajati jedem kakor se ti zahoče, ampak morajo biti razmerja prava, da je končni rezultat okusna jed. Jaz se v dodajanje začimb nisem spuščal, sem bil pa uporaben za rezanje na primer jajčevcev, ki jim v Indiji rečejo “brindžal” ali pa okre. Iz leče in raznovrstne zelenjave lahko pripraviš jed, ki je nekakšna omaka oziroma obara in ji rečejo sambar, zraven pa ješ riž in kakšno od njihovih vrst kruha, na primer “roti” oziroma po angleško “chapati”. Narejen je iz pšenične moke in vode in je nevzhajan. Lahko ga kupiš, tako kot pri nas tortilje in ga potem samo popečeš na namaščeni ponvi. V eni od restavracij na otoku Havelock so imeli ob vhodu v nekakšn izložbi peka, ki je pekel tak kruh.  Imel je že pripravljene kroglice testa, ki jih je potem tako kot spreten “picopek” sploščil in raztegnil v tanko okroglo palačinko, ki jo je potem naložil na okroglo “roštilj” mrežo z lesenim ročajem in potem to popekel neposredno na ognju. Ob tem se je kruh napihnil kot žoga, ko ga je položil na krožnik pa se je spet sploščil. Napihnjen pa ostane kruh, ki je po sestavinah enak, le da je ocvrt in se imenuje “puri”, postrežejo pa ga predvsem pri zajtrku z zelenjavnimi jedmi, lahko pa se je tudi s sladkimi. Prav dosti imen hrane si nisem zapomnil, sploh ker je seznam vedno dolg,  na izbiro pa imaš “veg” in “nonveg” ter severnoindijske in južnoindijske jedi. “Veg” (izgovorjeno vedž) ne pomeni vegansko, kar je moj sedanji slog prehranjevanja, temveč vegetarijansko, kar vključuje tudi  kuhano maslo oziroma “ghee” in mleko ne pa tudi jajc. Tudi če poznaš ime jedi in veš, kaj so njene glavne sestavine, ne moreš vedeti, če za “izboljšanje” okusa niso dodali kakšnega mlečnega izdelka ali pa kaj jajčnega. V nekaterih restavracijah, kjer sem jedel, sem imel tako čast srečati šefa kuhinje, ki je, po posvetu z menoj, v kuhinji dal pripraviti hrano po mojih željah, torej brez mlečnih izdelkov in jajc. Sicer nisem čisto dobro razumel vsega, kar mi je razlagal, ampak kar sem dobil na mizo, je bilo vedno okusno in verjamem, da tudi brez živalskih sestavin.  Dostikrat pa sem se, predvsem pri samopostrežnih zajtrkih, poskušal zanašati na lasten občutek, tako da je povsem verjetno, da sem bil kdaj deležen tudi kakšnega mlečnega dodatka, ne da bi se tega zavedal.

Indijsko-slovenska družinica pri prehranjevanju v restavraciji

Od jedi, ki sem si jih še zapomnil po imenu, naj omenim “idli”. Jed se običajno je za zajtrk in je menda narejena iz fermentirane oluščene črne leče in riža. Je bele barve in izgleda kot naši žličniki, tisti za v juho, samo da so “idliji” večji. Če je idli prava veganska jed, pa to ne velja za “kesari bhat”. V njem je namreč tako “ghee” kot mleko. Na prvem obisku Indije pred tremi leti, sem v tej sladki jedi še lahko užival, ker sem bil prepričan, da “veg” pri njih pomeni rastlinsko, pa sem bil, kot zdaj vem, v zmoti. Doma sem si sicer potem še kar nekaj časa pripravljal svoj domači veganski “kesari bat”. Osnovna sestavina je namreč pšenični zdrob oziroma po domače gris, namesto mleka, sladkorja in “ghee-ja” pa sem dodal različne oreščke, rozine in datlje in zakuhal tako, da je nastala gosta kepa, ki sem jo potem stresel na krožnik in je v resnici malo spominjala na indijski “kesari bat”.

Še eno ime se mi je vtisnilo v spomin in sicer “chutney” (čatni). To je ena od tistih stvari, ki jih dobiš v manjših, navadno kovinskih posodicah kot dodatek k glavni jedi. V južnoindijski kuhinji je priljubljen predvsem kokosov, saj imajo kokosovih palm, kolikor hočeš in ob ulicah vsepovsod naletiš na možakarje, ki ti odsekajo vrh še zelenega kokosovega oreha, da potem s slamico popiješ, kar je v njem, potem ti pa oreh razpolovijo in iz enega kosa naredijo priročno žličko, s katero poješ mehko notranjost, ostanek pa potem pristane na kupu zraven kupa še nedotaknjenih orehov, čakajočih na žejne stranke. 

V zvezi s prehranjevanjem naj omenim še to, da v restavracijah večinoma dobiš poleg hrane tudi pribor, a po indijsko se je z rokami, oziroma natančneje, z desno roko. Tako na primer njihov ploščati, palačinkasti kruh s sredincem pritisneš ob krožnik, s palcem in kazalcem pa si utrgaš kos, ki ga potem namočiš v kakšnega od začinjenih dodatkov ali pa z njim poješ majhno prgišče glavne jedi. Dodatke, kot je na primer sambar, lahko pomešaš z rižem, potem pa z blazinicami palca, sredinca in prstanca po krožniku nagrabiš nekaj te mešanice, ki jo potem s palcem pritisneš ob ostale prste, potem to hrano neseš do ust in jo s palcem potisneš s preostalih prstov v usta. Z nekaj vaje lahko tako uspešno jedo tudi tako bradati, kot sem bil v Indiji jaz. Ob tem velja dodati še to, da v Indiji tako bradatih kot sem bil jaz, sploh ni malo in z mojo brado tam nisem bil niti malo izstopajoč.

Od brad in bradačev nazaj k hrani. Kadar se nismo prehranjevali doma, smo jedli v restavracijah. Nekatere bi po naših standardih komaj zaslužile tako ime, a nihče od nas nikoli ni imel nobenih prebavnih težav, ki bi bile posledica prehranjevanja v takih, na videz precej neuglednih, lokalih. Res pa nismo jedli hrane, ki jo pripravljajo na ulici. Vsaj jaz je nisem, ostali so poizkusili tudi to, a je bila to prej izjema kot pravilo. V Indiji se lahko več kot enkrat prepričaš, da slovenski izrek “Videz vara!” še kako drži. Naj si je bil lokal videti še tako “barakarsko”, povsod so imeli umivalnike, da si lahko, preden si se lotil hrane, umil roke. Vodo za pitje ti ponudijo filtrirano in v plastenkah. Pili smo tudi filtrirano vodo in tudi to ni imelo kakšnih posebnih posledic, ki bi se poznale na naši prebavi. Kot sem omenil na samem začetku, je Indija dežela velikih razlik in raznolikosti. Med boljšimi restavracijami v mestu so posebej zanimive take, ki imajo v pritličju in v prostorih okoli restavracije trgovino, v kateri najdeš od različnih oblačili, spominkov pa vse do vrtnih klopi in vodnjakov. Ob ogledovanju vseh teh prodajnih artiklov čakanje na hrano hitreje mine, hkrati pa si lahko kupiš še kaj lepega, če rabiš ali pa ne.

Na začetek!

Bangalorske znamenitosti

Na eni od spletnih strani, kjer svetujejo, kaj je v Bangaloreju vredno ogleda, so po vrsti razvrščeni “Cubbon Park, Nandi Hills, Tipu Sultan’s Palace, Lalbagh Botanical Garden, Bangalore Palace, ISKCON Temple in National Gallery Of Modern Art”. Od teh gričevje Nandi sploh ni v mestu, pač pa se moraš do tja peljati kakih 60 kilometrov, da potem lahko uživaš v miru in zelenju. Tako piše, gledat tega nismo šli, ker miru in zelenja imamo v Sloveniji na pretek na vsakem koraku, v Indiji sva se pa z Julijo tega tudi že nekoliko naužila ob prejšnjem obisku, ko sva obiskala slapove Jog. Tam sva bila takrat praktično edina gosta v majhnem počitniškem naselju ličnih lesenih hišk sredi širnih gozdov ob velikem umetnem jezeru s čisto vodo, ki mu gladina nič ne niha in zato nima tistih blatnih nezaraščenih obal, ki so značilne za akumulacijska jezera indijskih hidroelektrarn. 

Izravnalno jezero Talakalale, kjer sva leta 2020 prenočila daleč proč od mestnega vrveža, obdana s širno modrino umetnega jezera ter naravnim zelenjem tropskih gozdov

Od ostalih naštetih mestnih znamenitosti si nisva šla pogledat templja in Narodne galerije moderne umetnosti. Na nekoliko daljšem Tripadvisorjevem seznamu so še trije drugi templji, od katerih smo si šli pogledat enega, ki pa name ni naredil posebnega vtisa. Zgrajen je na skali in je iz druge polovice dvajsetega stoletja. Posvečen je Hanumanu, to je eno od hindujskih božanstev in ima podobo opice. Je nesmrtno bitje številnih nadnaravnih sposobnosti. V znamenitem indijskem epu Ramajana se na primer lahko pomanjša na velikost mravlje, ali pa izjemno poveča. Ko ga v epu pošljejo v Himalajo po zdravilno zel, za ranjenega brata glavnega junaka Rame, Hanuman ugotovi, da je zelišč veliko in zato, da ne bi utrgal in prinesel napačnega, se je povečal tako zelo, da je lahko iz gorovja iztrgal celo goro z vsemi zelišči vred in z njo odletel daleč tja na jug Indije in rešil ranjenega, ki bi sicer zagotovo umrl. Ob obisku svetišča nisem vedel ne tega komu je posvečeno, ne v kakšnih zgodbah nastopa. Tu se vidi, kako pomemben je duh kraja. Če prideš in gledaš zgolj zidove, ograje in oltarje, jih gledaš na povsem drugačen način, kot če vse to povezuješ z nekimi miti, verovanji in zgodbami, ki se vežejo na videno in na nek način zaživijo, ko se znajdeš sredi njih. Sicer je za obiskani “Ragigudda Anjaneya Temple” značilna tudi dobrodelnost in ima pomembno vlogo pri izobraževanju revnejših, ki bi se sicer ne mogli šolati. Pa še to! Ko vstopiš na sveto zemljo, torej na območje svetišča, se moraš sezuti in dati obutev v ogromno garderobo, ki nakazuje, kako številni obiskovalci se zgrinjajo sem ob različnih, z njihovimi verovanji povezanih, priložnostih.

Zdi se mi zanimivo, da se med “naj znamenitosti” na različnih seznamih uvrščata kar dve od večjih zelenih površin v mestu. Verjetno je to zato, ker sta to, v tako obsežnem in obljudenem mestu, kraja odklopa, izstopa iz divjega vrveža, kraja sprostitve in počitka ali pa rekreacije, če želiš teči, ali pa samo hoditi med mogočnimi drevesi in grmovjem Cubbon parka ali pa botaničnega vrta Lalbagh. Slednji nam je bil bližje in smo ga obiskali večkrat. V njem je tudi jezero, velik steklenjak, ki je bil sicer zaprt, široka, gola skalna vzpetina z majhnim svetiščem na vrhu in neštete poti, večinoma prijetno osenčene s krošnjami ogromnih dreves. Posebno zanimiv mi je bil drevored benjaminov. To kar mi poznamo kot okrasne rastline za naša stanovanja in pisarne, so v južni Indiji zares mogočna drevesa.

Cubbon park je v neposredni bližini stadiona za kriket. Ob stadionu ima Kriket zveza Karnatake svoj klub s hotelom, bazenom, telovadnico in več manjšimi restavracijami. Bharathov prijatelj Ravish je član kluba, saj je bil njegov dedek med ustanovitelji, ali pa je bil predsednik, ne vem natančno, ampak bistveno je, da sva z Julijo lahko kot njegova gosta dobila sobo v klubskem hotelu. Cena prenočevanja je bila glede na standard sobe kar ugodna, prehranjevanje v klubskih restavracijah pa smešno poceni. Je bil pa ta hotel dobro izhodišče za obisk nekaterih zanimivosti v tem delu mesta, ki je dobro uro vožnje oddaljen od stanovanja v soseski Mantri Woodlands. Maša je s Skyjem prihajala k nama na obisk, da smo šli potem lahko skupaj naokrog. Sky je namreč lahko z opoldanskim spanjem opravil v najini hotelski postelji in tako smo imeli potem na razpolago več časa, kot če bi se bilo treba zaradi njegovega spanja celo uro vračati nazaj v stanovanje, potem pa se spet eno uro  drenjati po mestni gneči, da bi prišli na primer do palače ali do zabaviščnega parka. Oboje je precej bližje omenjenemu klubu, kot Bharathovemu stanovanju in oboje smo tudi obiskali. Vmes pa smo si še privoščili kosilo v eni od tistih restavracij, ki imajo zraven trgovino, za povrh pa imajo na jedilniku tudi veganske jedi.

Palača v Bangaloreju je kraljeva palača družine Wodeyarjev. Ti imajo svojo pravo kraljevo palačo v nekdanjem središču kraljestva Mysore. Enako se imenuje tudi današnje mesto, kjer prebivajo sedanji nasledniki nekdanjih kraljev. Najlepši del njihovega domovanja oziroma palače je na ogled turistom in je ena največjih, če ne največja turistična privlačnost Karnatake. Kraljeva palača v Bangaloreju je menda služila bolj kot nekakšno poletno domovanje. Bangalore leži na nadmorski višini več kot 900 metrov, zato so tu meseci od marca do maja, ko je vročina najhujša, nekoliko manj vroči kot v Mysore-ju. Po podatkih s spleta je sicer povprečna razlika zgolj za kakšno stopinjo Celzija, razlika v nadmorski višini pa skoraj 200 metrov. Kraljeva družina je posestvo kupila od ravnatelja tamkajšnje šole in v zadnji četrtini 19. stoletja so zgradili palačo, ki so jo kasneje še predelovali, tako da je dobila današnjo podobo. Zgled je bil graditeljem prav nič  drugega kot Windsor, grad angleških kraljev. Čeprav so bili Mysorski kralji oziroma maharadže podrejeni angleški kroni, pa po bogastvu menda niso prav nič zaostajali za kraljevimi rodbinami evropskih držav. Zato so na tak ali drugačen način morali pokazati, koliko imajo pod palcem. Najboljši način je, da zgradiš palačo, ki je vsem na očeh in ki s svojo lepoto in bogastvom jasno pokaže, da lastnik ni kdorsigabodi, temveč mogočnež, ki ima poleg denarja tudi posluh za umetnost in lepoto. 

Na ogled palače se odpraviš s slušalkami v ušesih in če te je volja lahko poslušaš posneto razlago za vsak prostor, ki je v javnem delu palače na ogled. Palača ima tudi pokrit prireditveni prostor, namenjen porokam in javnim prireditvam. Menda so tu nastopali celo Rolling Stonesi in še cel kup drugih svetovno znanih glasbenih skupin in izvajalcev. Palačo obdaja obsežno posestvo, tako da stoji na samem, čeprav je sredi mesta. Del tega posestva je namenjen zabaviščnemu parku, kjer so naprave, na katerih lahko uživajo samo otroci, samo odrasli, ali pa skupaj cele družine. Sky je preizkusil bolj kot ne vse, kar je bilo namenjeno otrokom in je pri tem očitno zelo užival. Tudi odrasli nismo pretirano trpeli. Še Julija in Maša sta se dali ‘navrtet’ na pravem vrtiljaku, pa še na nekem velikem mešalniku, ki te vrti v vse možne smeri. S Sky-em sva opazovala z varne razdalje, čeprav si je želel tudi on poskusiti, a se je po razlagi, da je to le za odrasle, modro odločil, da bo poskusil, potem ko bo zrasel. Napravam se je, enim bolj, drugim manj, poznalo, da niso od včeraj in jih je počasi začel najedati zob časa. Meni je bilo še najbolj zabavno opazovati zdolgočasene upravljavce naprav, namenjenih zabave željnim obiskovalcem, saj so bili videti, kot da jim je to delo najbolj odvečna stvar na tem svetu.

Poleg palače kraljeve družine, je v Bangaloreju tudi letna palača sultana Tipuja. To je tisti vladar, katerega oče je je s prestola izrinil Wodejarje in ki je bil zadnje bitke z Angleži. Ti so ga na koncu premagali in na prestol spet postavili Wodejarje, ki so jim seveda morali biti podložni. Tudi Tipujeva palača v Bangaloreju  je zgolj letna in tista prava vladarska palača imenovana Daria Daulat Bagh (kar pomeni vrt morja bogastva) v Srirangapatni, ki sva si jo z Julijo ogledala pred tremi leti, je precej večja, lepša in bolje ohranjena.

Palača Daria Daulat Bagh v Srirangapatni, ki sva jo skupaj s sinom Tajem obiskala leta 2020

Ta letna v Bangaloreju je sorazmerno majhna, ravno tako iz tikovine, a je bila očitno dolgo zanemarjena in ni v najboljšem stanju. Za ogled imaš 10 minut več kot dovolj, saj res ni videti kaj dosti, je pa pred palačo še vrt, kjer se lahko sprehodiš, a tudi ta ni prav velik. Ker je v bližini tudi trdnjava, smo se odpravili še do te, a tudi tu nekega presežnega doživetja ni bilo. Mogočni, visoki zidovi, med katerimi se lahko sprehodiš, so bolj kot ne vse, kar si lahko ogledaš. Ampak vsaj vstopnine ti ni treba plačati za to.

Ena od bolj oglaševanih bangalorskih znamenitosti je tudi živalski vrt in naravni park Bannerghatta na južnem obrobju goste mestne poselitve. Sem nas je na našem prvem obisku peljal Bharatov brat, to pot pa sem želel, da si tamkajšnje tigre, leve  in slone ogleda tudi Sky. Poleg njega in Julije je bila zraven še Bharatova sestra. Na safari po ogradah z divjadjo, ki živi napol prosto se lahko odpelješ z avtobusom, z večjim, ali pa z manjšim terenskim vozilom. Mi smo si privoščili slednjega, kar pomeni, da smo imeli svojega šoferja in smo bili v avtu z zamreženimi okni poleg njega samo še mi štirje. Živali v tem tako imenovanem naravnem parku ne živijo v kletkah, ampak se prosto sprehajajo naokrog. A za zveri te velikosti je njihov tukajšnji življenjski prostor zelo omejen, saj jih od prave divjine ločuje neprehodna ograda, v katero se lahko zapelješ samo skozi prehod z dvojnimi vrati. Ko se zapelješ skozi prva vrata in ustaviš pred drugimi, najprej zaprejo vrata za vozilom, šele potem lahko uslužbenec, zadolžen za premikanje teh drsnih vrat, lahko odpre tista pred vozilom. Tako kot v strogo varovanih zaporih. Seveda si nihče ne želi, da bi se skozi vrata na svobodo odpravil kakšen, od tam živečih, tigrov ali levov. Si jih pa vsakdo želi videti čim bolj od blizu in vsaj kar se tigrov tiče, se nam je eden postavil tako rekoč pred avto in smo si ga res lahko dodobra ogledali. Levi so poležavali v senci in se niso kaj dosti zmenili za nas. Raje so nas opazovali z nekoliko večje razdalje. Še nekoliko bolj oddaljeni od nas so bili sloni, mimo katerih smo se peljali. Divjad, ki jo najpogosteje srečaš na safarijih ali pa kar na vožnji po običajnih cestah, ki so speljane skozi gozdove, je jelenjad. Te sploh ni treba posebej iskati.

Tiger, ki je poziral pred našim terencem

V naravnem parku Bannerghatta je moč videti tudi živali kot so žirafa, zebre, krokodili, različne ptice, opice, povodni konji in kdo ve kaj še vse. Te si lahko ogledaš v kletkah živalskega vrta potem, ko se vrneš s safarija. Da ti ni treba peš, si lahko najameš električni “buggy”, kar je za dvoletnika, ki smo ga imeli s seboj, najbolj primeren način ogleda. Še tako se je že malo naveličal vsega. Najbolj pa so mu bili všeč krokodili, ki so ležali skoraj nepremično in se niso zmenili za nič okrog njih. Sky bi jih pa kar gledal in gledal. Je pa treba vedeti, da je ena od priljubljenih prstnih lutk, ki ga spremlja v Indiji, krokodilček. Morda je to razlog, da so ga tako pritegnili prav leni in umazani krokodili. Ob tej opazki se spomnim Jurija Murija v Afriki in njegove tihe jeze ob srečanju s krokodilom: “Taka pot in takle cilj, le umazan krokodil!” in izjave ki je sledila: “Čist pa nisi kljub vsej slavi, dični boter trdoglavi!”, ki krokodilu ni bila nič kaj pogodu in je Jurija nemudoma pahnila v nesrečo – njega, ki je šel v Afriko, ker se ni hotel umivati, je zaradi žalitve krokodila in nerodnosti, ki je temu sledila, slon za kazen poškropil z obilico vode. Sloni, ki smo jih mi videli, niso nič škropili ne po nas ne po sebi, čeprav so bili ob vodi. Tudi krokodili so imeli v svoji ogradi en plitev bazenček, ampak so raje ležali v prahu ob njem. Da bi kateri poskušal zlesti ven, se pa tudi ni primerilo, saj je za razliko od Jurija Murija, Sky krokodile samo spoštljivo in radovedno gledal in mu niti na misel ni prišlo, da bi jih užalil s kakšno nepremišljeno izjavo. Zato tudi niso imeli nobenega pravega razloga, da bi se jezili nanj, kaj šele, da bi ga poskušali učiti manir. 

Na začetek!

Izlet v Wayanad in na safari

Z Julijo sva prvi mesec najine Indije preživela v glavnem mestu zvezne države Karnataka, ki ga vsi poznajo pod imenom Bangalore, uradno ime pa je Bengaluru. Na prvo pot iz tega velemesta sva se podala na petdnevni izlet, ki sta nama ga načrtovala in organizirala Bharat in Maša ter ga, iz meni neznanega razloga, poimenovala poročno potovanje. Mogoče zato, ker je prvi kraj, kjer sva imela dve nočitvi, priljubljen med novoporočenci. Za pet dni sva imela najetega taksista, ki nama je bil na razpolago za vse prevoze kadarkoli in kamorkoli, samo da je bilo manj kot 300 km dnevno. Tudi več bi šlo, a bi bilo potrebno doplačilo. Ampak take potrebe nisva imela, še posebej zato ne, ker za to, da v Indiji premagaš 300 kilometrsko razdaljo, rabiš ogromno časa. Prvi dan najinega “poročnega” potovanja sva morala priti do romantičnega počitniškega naselja Mountain Shadows v okrožju Wayanad. Sprva sem mislil, da je to naselje, kamor greva, a se je izkazalo, da gre za območje, ki je večje od desetine Slovenije. Da bi najinemu izletu dodal nekaj kulturno-naravne vrednosti, sem med vožnjo brskal po spletu in ugotavljal, kaj je v Wayanadu še vrednega ogleda in kako daleč je od počitniškega naselja, kamor sva šla prenočevat, Arabsko morje. Če bi se izkazalo, da je dovolj blizu, bi šla lahko še na kratek izlet do obalnih mest. Ob tem morju namreč še nisva bila. Hitro sem prišel do spoznanja, da so razdalje med posameznimi znamenitostmi precej dolge. Izbrati je bilo treba tiste, ki so bile najbližje poti do najinega večernega cilja. Za obisk zanimivejših bližnjih točk ob obali Arabskega morja, bi morala samo vožnji nameniti dobršen del naslednjega dneva. Ampak po mojih izračunih bi se lahko izšlo tako, da bi si na poti nazaj lahko ogledala še sončni zahod s ceste, ki čez gorate Zahodne Gate vodi v notranjost na Dekansko planoto. Za odločitev o tem ali iti do morja ali ne je bil še čas, za obiske ob poti do počitniškega naselja, pa se je bilo treba odločiti kar hitro, da se nam ne bi bilo treba vračati in tako izgubljati časa. Izbral sem dve priporočeni zanimivosti, ki nama nista pretirano podaljšali poti in sta bili na enem od seznamov tega, kar je v Wayanadu res vredno videti. Najprej smo naredili ovinek, da sva si šla lahko pogledat jamske “rezbarije” v jamah Edakkal. Najstarejše so v skale izpraskali menda že v kameni dobi pred 8,000 leti. Tiste najmlajše izpred treh tisočletij pa naj bi nakazovale, da so imeli ljudje, ki so si iskali zatočišče v teh jamah, stike z znamenito civilizacijo iz doline Inda.

Eden od turistov, ki ga zanima tudi to, kar je prišel gledat in ne le, kje lahko naredi najlepši posnetek sebe in svoje spremljevalke

Jami pravzaprav nista jami, ampak zgolj prostora prekrita z ogromnim odlomljenim skalnim blokom. Ležita na nadmorski višini okrog 1.130 metrov in sta očitno precej poznana Wayanadska znamenitost. To sva spoznala, ko sva prišla do lesene stavbe, kjer prodajajo vstopnice. Ta je ob vhodu na strmo pot, ki vodi do jam. Tam se je namreč drenjala nepregledna množica ljudi. K sreči niso vsi čakali v vrsti za vstopnice, ker so jih nekateri že imeli, a jih še niso spustili na pot, saj je bila ta že polna tistih, ki so vstopili pred čakajočimi. Za povrh so si prodajalci vzeli malo prosto in smo morali na ponovni začetek prodaje vstopnic počakati. Med čakanjem sta dve ženski šli od enega do drugega in kdor je imel s seboj plastenko, je moral plačati kavcijo, na plastenko pa sta mu nalepili listek. Če je na povratku prinesel plastenko z listkom nazaj, je dobil povrnjeno kavcijo. Taka vzgoja, ki človeka udari po žepu, je očitno nekaj, kar daje rezultate, saj na poti do jam res ni bilo videti skoraj nobene odvržene plastenke, medtem ko jih drugje najdeš na vsakem koraku.

Vstop v prostor med skalovjem je ozek in do njega je treba skoraj plezati, zato ni čudno, da se gostota obiskovalcev pred njim močno poveča

Od vhoda se pot navzgor do jam vzpenja kar precej strmo in po prvem delu srečuješ tudi tiste, ki prihajajo dol, na drugem delu pa ne, ker je pot speljana krožno. Višje ko smo bili, večja je bila gneča, saj je bil dostop do jame ozko grlo. Treba se je bilo stiščati skozi ozko odprtino med skalami, do nje pa je bilo treba skoraj plezati, ker je bilo tako strmo. Tu je bila množica ogleda željnih že tolikšna, da so te skoraj odnesli s seboj. Nekateri, predvsem in v glavnem povsem neprimerno obuti, mladeniči, so iskali bližnjice in so kot divje koze zlezli po strmih skalnih obronkih do vhoda. Tokrat so jo vsi odnesli srečno in nikomur ni zdrsnilo. Ob padcu sicer ne bi zgrmel v kakšen prepad, ampak brez odrgnin se tak padec zagotovo ne bi končal, kaj lahko bi se zlomila tudi kakšna okončina. Ampak, kaj hočemo. Tudi v Indiji je mladost norost, po skalah skače, kjer je uhojena pot, ker je na poti pač preveč ljudi in se nikamor ne premaknejo. Za naju, ki gneče nisva vajena, so poskrbeli najini indijski sopotniki, ki so naju prijazno porinili na visoke skalne stopnice proti vhodu v jamo, sicer bi ostala zunaj dokler ne bi zmanjkalo obiskovalcev. Če za Angleže velja, da se že, če nekje nekaj čakata dva, postavita lepo v vrsto, je v Indiji popolnoma drugače. Redko se zgodi, da bi bila kje zgolj dva. Da bi se pa postavljali v vrste in se premikali drug za drugim tako kot v “Naša četica koraka …” si pa ne znam niti predstavljati. Da se rineš in prerivaš, če sploh hočeš kam priti, je bolj kot ne pravilo in ne izjema. Če tega nisi vešč, ne prideš nikamor, ne na cestah velemesta, ne na stezah, ki peljejo  do znamenitosti, kakršni sta na primer Edakkalski jami.

Za plastenko, ki si jo nesel gor in jo še vedno nosiš s seboj, ko greš dol, dobiš vrnjeno kavcijo, ki si jo plačal, da si plastenko sploh smel nesti s seboj gor

Ko sva končno prišla v velik in sorazmerno svetel prostor prekrit s skalnim blokom, se je množica kar nekako razpršila na vse konce, kjer je vsak po svoje obeleževal svoj plezalni dosežek in si posnel tak ali drugačen “sebek”, nekateri celo s tistimi v skalo vrezanimi paleolitskimi risbami oziroma napisi. Sledili so še posnetki z razglednih točk, potem pa pot precej strmo navzdol in kot sem zapisal naokrog po drugi strani kot navzgor. Do parkirišča, kjer naju je čakal najin taksist se je bilo treba skupno spustiti za kakšnih dvesto višinskih metrov in predvsem še enkrat iti mimo vseh tistih trgovinic, v katerih prodajalci upajo, da se bo v množici obiskovalcev, ki hodijo mimo, našel tudi kakšen, ki ga bodo premamili prav njihovi prodajni artikli. Seveda vmes ni manjkalo niti lokalčkov, kjer se je dalo kaj popiti in pojesti. Ampak kot značajsko trda Gorenjca (Julija je v bistvu Štajerka, ampak je že tako dolgo pri nas na Gorenjskem, da ima tudi ona občasne napade šparovnosti), se nisva dala premamiti ne s hrano ne z lesenimi izdelki ne z domačimi pridelki in sva se karseda hitro odpravila naprej, saj sva si po mojih načrtih morala pred večerom ogledati še neko jezero, ki je bilo tudi precej blizu poti do počitniškega naselja, kjer naju je zvečer čakala topla postelja.

Ko te pot od jam pripelje do ceste so ob njej vse do parkirišč nanizane stojnice, trgovinice in različni lokali (pasti za turiste)

Nekoliko s poti, a ne preveč, leži jezero Pookode. Da bi preverjal, zakaj ga je vredno obiskati, nisem imel časa in tako je obveljalo: “Pustimo se presenetiti!”. Da je bila pri okencu za prodajo vstopnic gneča, niti ni bilo več presenečenje. Da pobirajo vstopnino za jezero, ki je malo večje od naših bajerjev, pravzaprav tudi ne več. Še manj, da je bilo obiskovalcev več kot sprehajalcev okoli celega Blejskega jezera na višku sezone. Ampak zdaj sva že vedela, da imajo neko praznovanje verskega značaja, kar je bilo razlog za množice izletnikov povsod, kjer na spletu piše, da je nekaj vredno ogleda. Jezero, okoli katerega se sprehodiš v pol ure, res ni prav nič posebnega. Za nas, ki imamo takih voda na pretek. Za Indijce v zvezni državi Kerala, kjer leži to jezero, pa je to najvišje ležeče naravno jezero, obdano s hribi poraščenimi z gozdovi. V jezeru menda živi tudi riba, ki je ni najti nikjer drugje, ampak za to ob sprehodu po bregu nisem vedel, videti je pa tudi ni bilo moč. Sicer pa so okrog jezera postavili ograjo, ob vhod pa trgovino, med vhodom in jezerom je še otroško igrišče z nekaj igrali, ob bregu pa je čolnarna in na čolnih je bilo več obiskovalcev, kot pa je bilo sprehajalcev okoli jezera. Prišli so sem v ta, zanje idilični, kraj, da bi se naužili svežega zraka in uživali v naravi. Julijo je nagovorila muslimanska mamica s hčerkico, ki je imela kakih šest ali sedem let. Po kratkem spoznavanju, se pravi ugotavljanju kdo je od kod in podobno, je seveda izrazila željo, da se skupaj fotografirata. Zanimivo, da so se z njo želele fotografirati ženske, mene pa so za to prosili predvsem moški, ker sem se jim zdel “fit” za moja leta, predvidevam, da so mojo starost ocenjevali na podlagi sivine in dolžine moje brade. Se mi je pa zdelo nadvse zabavno, ko mi je eden od mladeničev na poti proti Edakkalskima jamama pojasnil, da se je želel fotografirati z menoj, zaradi mojega “sixpack-a”. Spet drugi, ki se je fotografiral z Mašo, Julijo, Sky-jem in menoj v Lalbaghu, pa je dejal, da zato, ker smo tako beli in da se mu zdimo kot lutke. Ne vem sicer, kaj je s tem mislil, ampak mislim si, da je tako izrazil svoje občudovanje. V Indiji je očitno še vedno prisotno idealiziranje bele polti. Bolj bel, bolj lep ali pa vsaj bolj eksotičen. Lahko pa, da se motim in se je samo meni tako zdelo, ker se mi je pač tako hotelo.

Od jezera do počitniškega naselja je bilo nekaj več kot 30 kilometrov, Google pa je za to razdaljo naračunal več kot eno uro vožnje. Zakaj, se je pokazalo na zadnjih treh kilometrih, kjer je bila kamnita cesta tako slaba, da z navadnim osebnim avtom ni bilo mogoče voziti več kot kakšnih 10 kilometrov na uro, pa še ob tem, smo vsi v taksiju trepetali, kdaj bomo s kakšnim vitalnim delom podvozja butnili ob kamnita tla. Na tem mukotrpnem zadnjem delu vožnje sem odločno prečrtal vse načrte za izlet do Arabskega morja, ker dodatnih dveh voženj po tej razdrapani cesti najinemu taksistu res nisem želel naložiti. Tako sva bila obsojena na dva dni lenarjenja v počitniškem naselju Mountain Shadows ali Gorske sence po naše. Samo, da tiste gore tam okrog niso pretirano visoke. Segajo v take višine kot Blegoš, ki pri nas velja še za hrib in ne za goro. Zato tudi čas, ko se senca teh gora raztegne čez počitniško naselje, ni prav dolg. Vrhovi teh gora namreč tudi niso tako zelo blizu, da bi njihova senca lesene hišice v naselju zakrila že sredi popoldneva. Za kaj takega so ti kraji preveč blizu ekvatorja in sonce zahaja precej bolj navpično kot pri nas, pa tudi razlika med dolžino dneva pozimi in poleti je precej manjša.

Pravljično: V pobočje so vklesane potke, ob potkah pa se vrstijo lične, počitniške hiške …

Počitniško naselje leži na pobočjih hriba, ki ga s treh strani obdaja umetno akumulacijsko jezero Banasura Sagar. Vodna gladina jezera se med letom močno spreminja. V času jugozahodnega monsuna, ki med junijem in septembrom tem krajem prinese največ padavin, gladina doseže največjo višino, potem pa se naslednjih osem mesecev znižuje, saj je količina padavin iz meseca v mesec manjša, od decembra do marca pa omembe vrednih količin dežja sploh ni. Posledica nihanja gladine so pusti, blatni bregovi, saj drevje in grmovje v občasno poplavljenem pasu hitro propade. Bregovi so tudi precej strmi, kajti po zgraditvi jezu je voda zalila doline, ki so jih obdajali hribi s strmimi pobočji. In na enem takih je počitniško naselje Mountain Shadows.

Počitniške hišice in zalite doline z najvišjimi vrhovi vmesnih hribov, ki so po nastanku jezera postali otoki

Hrib med dvema zalitima dolinama je najnižji in tudi najožji tam, kjer je vhod v naselje. Izgleda tako, kot bi čez naravno mostišče prišel na otok. Pri vhodu bi pričakoval recepcijo, a je tam samo nekakšna stražnica. Kakopak, tudi počitniško naselje je neke vrste varovana soseska, kamor lahko pridejo le “povabljeni in izvoljeni”. Ob vhodu je tudi parkirišče, kjer gostje pustijo svoje avtomobile. Midva najinega taksija nisva mogla parkirati tu, ker nizkocenovnih prenočevanj v naselju ni in je moral najin taksist po kamniti cesti nazaj do prvega primernega “Bed and Breakfast”-a. Tam je potem ves naslednji dan čakal in upal, da ga res ne bova rabila. Po naju pa se je pripeljal električni “buggy”, kot rečejo odprtim električnim vozilom z majhnimi kolesci, štirimi sedeži in na nekakšne palice nasajeni ravni strehi, ki je bolj namenjena varovanju pred soncem kot pred dežjem. Vsaj v suhem januarju se nama je zdelo tako. Ta vozilca so namenjena prevažanju gostov in njihove prtljage znotraj naselja. 

Obračališče za električna vozila za prevažanje obiskovalcev in njihove prtljage

Naselje sestavljajo lične lesene hišice s slamnatimi strehami, ki so razporejene ob tlakovanih potkah. Te se vzpenjajo ob pobočjih hriba naokrog in navzgor. Povsem na vrhu hriba je recepcija, pod katero je restavracija. Nekoliko stran, na samem robu uravnave na vrhu hriba kraljuje bazen s prekrasnim pogledom na jezero. Jezero namreč od daleč izgleda naravnost idilično in to ne samo v času najvišje vode, ko ta sega povsem do bujnih zelenih gozdov, ki pokrivajo hribe okrog jezera in tiste, od katerih iz vode gledajo zgolj vrhovi in so torej otoki. Ko se vodostaj zniža, se razkrije pas brez rastlinstva, ki pa zaradi rdeče-rjave barve daje celotni podobi jezera z zelenimi otoki in bregovi še dodatno lepoto. Od daleč tako jezero kaže izjemno privlačno podobo. In ravno to ti kot vroče turistično blago prodajo v tem počitniškem naselju. Ker se ne moreš kopati v jezeru, imaš bazen s pogledom na jezero. Lahko si omisliš hišico, ki ima celo svoj lastni bazen in tudi od tam imaš prelep pogled na jezero. Tudi iz vsake od hišk je pogled na jezero glavna privlačnost. Tako pomembna, da je cela stran hišice na jezerski strani eno samo okno, pred njim pa terasa, s katere lahko tudi uživaš ob pogledu na jezero. Občuduješ ga, ko se čezenj vlečejo jutranje meglice ali pa ko se kopa v večernem soncu. Pogled na jezero se ti razkrije že, ko vstopiš v hišico. Da pa v tem enkratnem pogledu lahko uživaš  tudi ko greš na primer opravljat kakšno od fizioloških potreb, imaš v kopalnici s straniščem veliko okno, ki ti na široko odpira razgled čez posteljo v spalnici in skozi celostensko okno čez teraso na kaj drugega kot na jezero. Hišice so na strma pobočja postavljene tako, da imajo vhod s tlakovanih poti na zgornji strani. Celoten bivalni prostor je v višini poti, zato je pod teraso, ki je na nasprotni strani od vhoda postavljena na stebre, že za najmanj eno nadstropje prostora. Ta je bil pri hišici, v kateri sva stanovala, povsem neizkoriščen. Ampak glede na to, da je glavna privlačnost pogled na jezero, ga tudi ni mogoče izkoristiti, saj tam spodaj pogled na jezero zastira bujno rastje, ki zarašča pobočja pod hišicami.

Pogled iz recepcije na bazen in jezero pod in za njim

Ker zgolj od uživanja v pogledu na jezero ne moreš živeti, ima naselje tudi restavracijo. Meni se je vtisnila v spomin zaradi najmanj dveh stvari. Prva je bila preglasna glasba v času večerje. Peli so v živo ob vnaprej posneti spremljavi. Glasba je bila raznolika, pevec in pevka sta prepevala tako tradicionalne južnoindijske pesmi kot sodobne “bolivudske” ter zahodne uspešnice. Ampak kot sem omenil, preveč naglas. Tako naglas, da sem moral natakarja vsakič, ko mi je kaj povedal, prositi, če lahko pove še enkrat. Enako je veljalo za šefa kuhinje, ki ga je natakar poslal k moji mizi, da sva usklajevala moj veganski jedilnik. Že tako sem ga slabo razumel, zaradi glasne glasbe sem pa še tisto, kar bi morda razumel, preslišal. Ampak hujših posledic to za moje prehranjevanje ni imelo, ker hrana, ki so mi jo pripravili, je bila brez izjeme, okusna in to je tista druga stvar, ki se mi je vtisnila v spomin. Morda bi moral dodati še prijaznost strežnega osebja, pa to, da so imeli zadolžitev, da malo poklepetajo z gosti, jih povprašajo po počutju, če so dobili vse kar potrebujejo, če je vse tako kot mora biti. Ampak, da bi jih opozoril na preglasno glasbo, tega pa nisem mogel. Imel sem občutek, da bi ob vsej tej njihovi prijaznosti izpadel kot razvajen nergač.

Tudi za človeške herbivore se da pripraviti okusne obroke, samo znati je treba

Ko si sit in zadovoljen, začneš razmišljati, kaj bi lahko tukaj počel. Nad recepcijo so imeli prostor z igrali za otroke, z mizo za namizni tenis, ročni nogomet, biljard in podobno. Ampak naju je bolj mikal bazen. Vse kar rabiš, dobiš pri kopališkem mojstru, ki skrbi za red in čistočo ter za uporabnike bazena. Ležalniki in brisače te čakajo in ker je bila dopoldan voda prijetno sveža, torej idealna za plavanje, sva imela celo ta privilegij, da sva imela cel bazen samo zase. Prejšnji večer, ko sva prispela je bil namreč bazen poln otročadi oblečene v kopalke, ki pokrijejo precej več, kot si pri kopanju pokrivamo mi, zahodnjaki.

Ob razmišljanju, kaj se še da početi, sem se spomnil, da so v recepciji omenili, da si je mogoče izposoditi kolo. V mislih sem že prešteval kilometre do jezu in si mislil, da po prazni kamniti cesti z gorskim kolesom ne bom v prav veliki nevarnosti, ker se avtomobilisti po njej premikajo s hitrostjo pešca. Na cestah, ki te pripeljejo do te kamnite, pa prejšnji dan tudi ni bilo opaziti veliko prometa. Preveril sem še, če se da izposoditi tudi čelado in ker je bil odgovor pritrdilen, sem se odpravil proti vhodu v naselje, kjer naj bi izposojali kolesa. Ampak kolesa so bila razpostavljena kar po parkirišču. Ko sem varuha parkiranih avtov in koles povprašal, kje se dogovorim za najem kolesa, mi je rekel naj kar vzamem kateregakoli. Ko sem ga spraševal po čeladi, me je samo čudno gledal, kot da prvič sliši, da se ob vožnji s kolesom uporablja čelada. Kaj kmalu je postalo jasno, da je moje načrtovanje vsaj 10 ali 15 kilometrske vožnje do jezu ali pa morda do pristanišča za motorne čolne, padlo v vodo, ali pa v jezero. Složno sva namreč ugotovila, da se lahko voziš samo znotraj naselja in tudi ne po potkah do hišic, ampak samo ob jezerski obali, pa še to ne poln krog, ker se je po kakih 800 metrih pot ob ograjeni strmi obali končala in si moral obrniti in se peljati nazaj do parkirišča. Pogled na jezero je večino poti zakrivalo rastje, le na enem mestu je bila postavljena majhna razgledna terasa. Ob poti sem opazil, da imajo igrišče za mali nogomet in pol košarkarskega igrišča. Pot se ni nič vzpenjala in spuščala. Voziš ali sprehajaš  se nekaj metrov nad jezersko gladino in večji del poti je na obeh straneh strm porasel breg. Tistega rdečerjavega opustelega blatnega pasu nad gladino jezera se pa s poti ne vidi. Ali pa tega ne vidimo samo taki, ki moramo za vsako ceno voziti kolikor hitro le zmoremo. 

Očitno je v Indiji nošenje čelade na kolesu precej redek pojav, zato je imelo kolo na vidnem mestu nalepko, s sličico glave, zaščitene s čelado

Imel sem možnost izbrati kolo, ki mi bo najbolj ustrezalo. Ampak med vsemi ni bilo niti enega, ki bi bilo vsaj približno podobno mojemu.  Vsa so bila v precej slabšem stanju kot je moje kolo tik pred tem, ko ga mora nujno vzeti v roke mojster Ivo in opraviti “generalni” servis. Sedel sem torej na eno od koles, ki je bilo še najbolj po moji meri in se peljal petkrat sem in tja. Kot se je izkazalo kasneje, je bila kljub vsemu to moja daleč najdaljša indijska vožnja s kolesom. In če sem bil tu še prepričan, da slabšega kolesa ni moč dobiti, se je že čez dobrih deset dni izkazalo, da je to še kako mogoče.

Takole je izgledala kolesarsko-sprehajalna pot nekaj metrov nad jezersko obalo

Mountain Shadows je bil najin dom samo za dve noči, to pomeni, da sva tam prebila samo en cel dan in glede na to, da za kakšno pravo akcijo ne ponuja praktično nič, je bilo to čisto dovolj. Naužila sva se razgleda na jezero, plavanja v bazenu, prehranjevanja v restavraciji in udobja v hiški, kjer sva prebivala in odšla naprej. Pravzaprav nazaj, ker je bil najin drugi cilj bliže našemu začasnemu indijskemu domu kot prvi. Wayanad je namreč v zvezni državi Kerala, Kabini River Lodge, kjer sva imela rezerviran drugi par nočitev, pa je na drugi strani meje v zvezni državi Karnataka. Reka Kabini priteče v Karnatako iz Wayanada. Na njej je jez, za jezom pa je nastalo veliko jezero. Ob jezeru je naravni park Nagarhole in če v počitniškem naselju Mountain Shadows ne veš, kaj bi počel, so dnevi, ki jih preživiš v Kabini River Lodge, zapolnjeni z dejavnostmi. Glavna med njimi so safariji. Prvi popoldanski je na vrsti takoj potem, ko se namestiš in poješ kosilo. To je klasičen safari z velikimi indijskimi terenskimi vozili, ki te prevažajo po gozdnih poteh naravnega parka, kjer lahko, če imaš srečo, vidiš tamkajšnjo divjad. Naslednje jutro lahko izbiraš med vodnim safarijem ali pa tem z vozili, ki ga imaš potem še popoldan in če se tako odločiš še drugo jutro. Midva sva se odločila za prevažanje s terenci, ker z ladjico smo se po jezeru peljali že v času med kosilom in popoldanskim safarijem.

Takole razporejanje od zgoraj ima po svoje tudi zanimivo plat. Terensko vozilo si delijo neznanci, ki v njem preživijo kar nekaj ur dnevno in se hočeš nočeš vsaj malo zbližajo, glede na to, da delijo isto usodo – videti ali ne videti glavno atrakcijo – tigra. Pogled na leoparda, ki velja za še bolj trofejni prizor, je toliko verjeten, kot zadetek na loteriji. Še vozniki, ki iz dneva v dan vozijo turiste, ga vidijo zelo redko, če sploh kdaj. 

Pogled z zadnje (najine) vrste sedežev na tiste spredaj in na pot, po kateri vozijo turiste na ogled divjadi

Taka kot so vozila za safari, se pravi ne prav udobna in nič kaj luksuzna, so tudi bivališča. Dolga pritlična stavba, v kateri sva stanovala, ima vhode v sobe kar od zunaj. Vrata v sobe imajo na zunanji strani zapah in se zaklenejo z obešanko. Ja, to je tiste vrste ključavnica, ki jih zaljubljenci priklepajo na mostovih z žicami. Na notranji strani ti taka ključavnica nič ne pomaga, ker je zapah samo zunaj. Najprej sem si mislil, da ko si v sobi, pač ni potrebe, da bi se zaklepal. Ampak, ko sem si vhodna vrata podrobneje ogledal, sem ugotovil, da je tudi na notranji strani zapah, samo ne v višini kljuke, ampak zgoraj in spodaj. Zaklepati ga pa seveda ni treba, ker ga tisti od zunaj skozi zaprta vrata ne more izvleči iz luknje, kamor je zataknjen. Standard bivanja je bil torej na ravni vojašnice. Tudi dnevni razpored dejavnosti je spominjal na vojsko in tudi to, da nisi imel posebnega vpliva na to, kdo te bo prevažal in s kom se boš vozil. Vnaprej si dobil le informacijo, kje se moraš zglasiti in kdaj. Po krožni cesti, ob kateri so precej na redko nanizana bivališča počitniškega naselja, se je bilo treba odpraviti do restavracije. Tam je bila pred vsakim safarijem razporejena dolga kolona terenskih vozil. Eden od uslužbencev z dolgim seznamom udeležencev ti je potem povedal registrsko številko vozila, s katerim se boš peljal in v kateri smeri ga moraš iskati. Ko si ga našel, si zlezel vanj in počakal na odhod. 

Yogeshova družina na levi in midva v ozadju (ter dva naključna turista na desni) na vožnji s čolnom po umetnem jezeru

Ko sva na prvem safariju našla najinega terenca, je večino sedežev v njem že zasedala  indijska družina.  Fantin kakih sedmih, osmih let se je pri kosilu, malo pred safarijem, zrinil v vrsto pred mene, začel nalagati hrano na krožnik, pa se je potem premislil in jo je meni nič, tebi nič z rokami zmetal nazaj v posodo. Komaj sem se zadržal, a sem zatrl svoj vzgojni vzgib in se samo molče izognil posodi s “kontaminirano” hrano, saj je bilo na izbiro še več kot dovolj drugih jedi. Če le ni bil “kontaminator” v vrsti že pred tem. No, ta fantin je bil del družine nanjinih sopotnikov. Z njim so bili še njegova par let starejša sestra, starša in stara starša. Njegov oče Yogesh je bil več kot očitno glava družine. Znal je poskrbeti za vse. Še posebej pozoren je bil do svojega nemega očeta. Stara mama je morala biti približno najine starosti, oče pa nekoliko starejši in predvidevala sva da sta to Yogeshova starša in ne starša njegove žene. Julija je takoj presodila, da njegova potreba in sposobnost poskrbeti za druge izvira iz otroštva, saj se ji  je zdelo zelo verjetno, da je moral zaradi očetove gluhonemosti že kot otrok prevzemati več obveznosti kot otroci iz drugih družin.  Kot zadnji član naše odprave se nam je pridružil še Argentinec, ki živi v ZDA in je bil v Bangaloreju na nekem zdravniškem kongresu, pa so mu, kot navdušenemu ljubiteljskemu fotografu omogočili, da gre za en dan na safari. Medtem ko smo se vsi drugi zanašali na to, kako bomo delali krasne posnetke divjadi z našimi pametnimi telefoni, je imel on pravi, pravcati fotoaparat z resnim teleobjektivom. Take “teleobjektivarje” so razporejali v vozila, kjer smo prevladovali “pametnjaki”, ki smo se zanašali na vsestranskost in zanesljivost pametnih telefonov. Ti so nas seveda pustili na cedilu takoj, ko je bila divjad malo bolj daleč ali pa ko je bila zelo majhna, kot so na primer ptiči, ali pa celo oboje. V takih primerih smo mi samo gledali, naš ameriški Argentinec pa je “škljocal” in delal krasne posnetke. Čeprav smo si izmenjali e-naslove, od njega nismo dobili nobenega od posnetkov, medtem ko je Yogesh še pred koncem zadnjega safarija z nama že delil svoje fotografije. Očitno se je kar nekako navezal na naju. Že na drugem safariju sva izvedela, da se je dogovoril, da se bomo vozili skupaj do bridkega konca, se pravi, dokler nas konec turističnega paketa ne loči. Za povrh, nam je pa organiziral še plovbo s čolnom po umetnem jezeru in smo imeli tako že drugi dan po kosilu nekako absolviran tudi vodni safari, tako da  nam na tistega pravega zvečer ali zjutraj sploh ni bilo treba. Yogesh je bil tudi trdno prepričan, da se bomo po naših safarijih srečali še v Bangaloreju, a iz tega ni bilo nič. Ali je bil razlog v tem, da se nismo zmenili, kdo koga pokliče ali pa je šlo bolj za vljudnostno gesto kot za resen predlog, da se dobimo.

Yogeshov posnetek zaslona z Argentinčevega fotoaparata – mi smo ptiča s prostimi očmi komaj videli, on je pa uspel narediti takle posnetek

Ameriški Argentinec nam je očitno prinesel srečo, saj smo lahko tigra videli in ga tudi posneli in fotografirali že prvi dan. Na safariju v Indiji je bil namreč že nekaj desetletij nazaj, a je bil takrat močno razočaran. Tjavendan so ga prevažali sem in tja, saj ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem tigru. Zdaj se mu je ponudila nova priložnost, ki je ni želel zamuditi in res je ni. Sicer sva bila tudi midva z Julijo tri leta nazaj na safariju nedaleč od tu, pa ne samo da nisva videla tigra, pač pa smo več divjadi, kot na tistem popoldanskem safariju, videli na večerni vožnji po glavni cesti, ki pelje skozi narodni park. Je pa zanimivo, kako se sprva razveseliš vsakega jelenčka ob poti in ga poslikaš od spred in od zad. Potem, ko vidiš, da nanje naletiš na vsakem koraku, samo še naveličano pomisliš, spet ta jelenjad. Razen, če se od kod ne prikaže kakšen od tistih bolj redkih in precej večjih jelenov, ki jim rečejo sambar. Sloni so tudi poželi obilo odobravanja in seveda fotografiranja, pa najsi smo naleteli na posameznika, ki smo ga zalotili pri malici ali pa za družinico, ki je šla na potep in se ni kaj dosti menila za radovedneže na ropotajoči veliki škatli s kolesi.

Mlajši člani slonje družine na potepu ob “ogledni” poti skozi naravni park

Kot sem zapisal, nam je že prva vožnja v divjino postregla skoraj z vsem, kar je vredno ogleda. Opice, jelenjad, različne ptice, slon in seveda tiger so bili odkljukani, a to ni pomenilo, da si jih na naslednjih treh izletih nismo želeli ponovno opazovati. A pobožne želje so eno, kar te potem čaka v goščavi pa povsem nekaj drugega. Naš drugi safari se je začel še v trdi temi ob šestih zjutraj. Praviloma, bi moral biti to primernejši čas za opazovanje divjadi kot prejšnji popoldan, ko smo se vrnili še pred nočjo. Pa ni bilo tako. Za povrh pa me je še tako zeblo, da se mi je začel pritisk v mehurju povečevati do take mere, da je bilo že povsem nevzdržno. Ob tem pa je treba povedati, da je v narodnem parku strogo prepovedano izstopanje iz vozila. Ko smo se s terenci podili po bolivijskih puščavah, si samo omenil, da moraš na stranišče in so ti takoj ponudili, da greš lahko na “Inka toilet”, se pravi odtočit v naravo. Izstopil si, šel par korakov proč in zadeva je bila rešena. Tule med tigri in sloni, na kaj takega niti pomislijo ne. Do počitniškega naselja nisem mogel zdržati niti pod razno, zato sem vozniku, zaupal moje tegobe. Seveda je bilo treba malo počakati. In ko je sila, tudi malo ni malo, ampak neskončno dolgo. Vozili smo se in poskakovali po gozdnih poteh, potem pa končno le prišli do asfaltne ceste, ki pelje skozi park in po kateri smo se s safarijev tudi vračali v počitniško naselje. Tu so me spustili na kaj drugega kot njihov indijski “Inka toilet”. Potem pa nazaj v goščavo, kjer nas v glavnem ni čakalo nič zanimivega in vznemirljivega in že v manj kot pol ure je bila moja potreba po ponovnem obisku inkovskega ali kakršnegakoli drugačnega stranišča spet enaka kot malo prej. Ampak tokrat sem računal, da smo tik pred vrnitvijo in sem stiskal do samega konca in takoj, ko smo se ustavili v počitniškem naselju, tekel do stranišča pri restavraciji. Za naslednji jutranji safari sem se na podlagi te izkušnje ustrezno pripravil. Ker z Julijo v Indiji nisva imela s seboj kakšnih zimskih oblačil, je bilo treba improvizirati. Oblekla sva vse kar sva imela s seboj, za povrh pa sem s postelje vzel še odejo za dvojno posteljo, tako da sva se oba lahko zavila še v to. Ampak naj sva se še tako zavijala, vedno se je jutranji hlad nekje uspel prebiti zdaj sem zdaj tja, tako da sva več pozornosti kot divjadi namenjala bitki z mrazom. Navsezadnje sva bila kar uspešna, saj mi ni bilo treba prositi, da naj me za boga milega peljejo spet ven iz gozda do ceste, da se bom lahko olajšal. Je pa res, da smo imeli tokrat postanek pri eni napol opuščeni postojanki, kjer smo lahko izstopili in šli na pravo stranišče. To sem z veseljem izkoristil, pa čeprav bolj za vsak slučaj, kot pa zaradi neke velike potrebe, kakršna me je mučila prejšnje jutro.

Ob nenadejanem postanku sredi divjine, kjer je bilo na voljo stranišče, naju je takole ovekovečil kdo drugi kot najin “safari friend” Yogesh

Na tem drugem jutranjem in hkrati zadnjem safariju smo se spet prevažali sem in tja ne da bi nam bilo dano videti kaj posebej pretresljivega in zanimivega. Ko se ti zdi, da bo obveljalo, vse to sem že videl, vse to že doživel, pa je Yogesh predlagal našemu vozniku, da naj nas nazaj v počitniško naselje pelje po poti ob daljnovodu, kjer smo prvi dan imeli za kratek čas možnost videti tigra. In glej ga zlomka, tiger ali pa bolj verjetno tigrica, je bila spet tu. Prav pred našim terencem se je počasi sprehodila pred nami in nazorno pokazala, kako v Indiji tudi tigri uporabljajo “Inka toilet”, nato pa naveličano skrenila s poti in izginila v goščavi. Yogesh je s svojim predlogom res zadel žebljico na glavico in Instagram je bil spet bogatejši za najmanj en posnetek tigra iz rezervata Nagarahole.

Yogeshova zadnja safari akcija – fotografiranje tigrice, ki smo jo celo jutro zaman iskali in nazadnje le našli

Na začetek!

Andamanski otoki

Po vrnitvi s safarijev in po neuspešnem poskusu “sanacije” moje katastrofalno načete “plombe” smo se Sky, Maša, Julija in seveda jaz odpravili na dopust na Andamansko otočje. Povprečnemu evropskemu turistu so precej bolj znani Maldivi, za Andamanske otoke sem tudi jaz, čeprav sem geograf, prvič zares slišal ob prvem obisku Indije, ko smo na Bharatov predlog preigravali tudi možnost obiska tega dela Indije. Ko enkrat veš, da to otočje obstaja in da pripada Indiji, si greš seveda pogledat, kje to je in kako se tja pride. Ker so to otoki, sta možnosti dve in sicer ladja ali letalo. Hitrejše in bolj praktično je letalo. Bangalore namreč ni ob morju in bi bilo zato treba do pristanišča najprej potovati kakšnih šest do sedem ur, potem pa še dva dni in pol z ladjo. Skratka od desetih dni, ki smo jih namenili našemu indijskemu dopustu, bi jih morali več kot pol nameniti samo za pot do tja in nazaj. Že res, da pravijo , da je pot lahko tudi cilj, ampak ne vem če to v tem primeru drži, ker zame pet dni zrenja v neskončno modrino, ni ravno nekaj, kar bi me neskončno privlačilo. Vsekakor ne toliko, da si ne bi raje izbral letala. Upam, da mi navdušeni morjeplovci tega ne zamerijo. Na drugo vprašanje, kje to je, sem delno že odgovoril: precej daleč! Glede na dolžino plovbe vsekakor ni blizu. A kako daleč in v  kateri smeri? Zelo daleč, se pravi od 1000 do 1400 kilometrov od indijske podceline v smeri proti vzhodu. Otočje je bližje Mjanmaru, torej Indokitajski, kot pa Indiji. Od južne Indije do otočja je skoraj tako daleč kot od Ljubljane do Stockholma in več kot od Ljubljane do Istanbula. Let iz Bangaloreja v Port Blair na jugu otoka Andaman zato traja skoraj dve uri in pol. 

Na Andamansko otočje smo leteli z indijskim letalskim prevoznikom IndiGo

Ker smo šli na Andamansko otočje, bi bilo nekoliko zgrešeno, če bi ves razpoložljivi čas preživeli samo na glavnem in največjem otoku. Ker pa smo šli tudi dopustovat, bi tudi ne bilo ustrezno, če bi vse dneve preživeli samo na poti od otoka do otoka in po dolgem in počez čez vsakega od njih. Kompromisni načrt je tako obsegal prenočevanje na dveh otokih in v štirih hotelih. Ob prihodu in odhodu smo po dvakrat prenočili v Port Blairu, kjer je letališče. Preostanek dopusta smo preživeli na otoku Havelock in sicer smo štirikrat prenočili v počitniškem naselju Morska školjka (Sea Shell Resort) in dvakrat v Tajevi eksotiki (Taj Exotica Resort). Seveda bi bilo za poležavanje na plaži in uživanje v toplih morskih valovih veliko bolj ustrezno, če bi ves čas na otoku prebivali v slednjem, a sta nas že dve nočitvi stali celo premoženje, čeprav nam ni bilo niti za trenutek žal, da smo si privoščili bivanje ob plaži, ki je med najboljše ocenjenimi na svetu. Na Tripadvisorjem seznamu, kjer sem se prvič srečal z imenom Radhanagar  je bila na 6. mestu, v času tega pisanja pa so jo uvrščali na še vedno visoko 7. mesto. Skratka po njihovem je to “best of the best traveller’s choice”. Najboljše od najboljšega po mnenju popotnikov, ki svoje ocene delijo na tem vsesplošno uporabljanem spletnem pripomočku za načrtovanje potovanj. Videti to občudovano čudo in ne umreti, je bil torej eden od pomembnih razlogov za odločitev, da gremo na morje prav na Andamansko otočje.

Radhanagar beach
Plaža Radhanagar v zgodnjem jutru, ko je sonce še nizko in so sence dolge, obiskovalci pa v glavnem še v posteljah

Ampak, naj začnem na začetku. Ob prihodu smo imeli rezerviran hotel v delu mesta od koder ni bilo daleč do glavnih znamenitosti Port Blaira. Hotel se je imenoval City View. Maša se je dogovorila, da so nam na letališče poslali taksi in to so tudi storili. Letališče je sorazmerno majhno, se pravi podobne velikosti kot je bilo ljubljansko v času pred postavitvijo novega terminala. Ampak kot smo lahko videli, že gradijo dodaten mednarodni terminal, kar bo letališče v Port Blairu  spet postavilo ob bok “Jožetu Pučniku”. Za razliko od ljubljanskega je Port Blairsko letališče kar v mestu. Pred zgraditvijo brniškega, je bilo tako tudi v Ljubljani. Zdaj je na mestu tega prejšnjega ljubljanskega letališča trgovsko središče BTC city in na njegovem robu še lahko vidimo mali letališki stolp in nekdanji hangar, na letališče pa spominja tudi ime tamkajšnje ulice: Letališka cesta. Če imaš torej letališče v mestu, ki ni kdovekako veliko, tudi do nobenega dela mesta ni pretirano daleč, če le promet ni preveč zgoščen. V Port Blairu je bil po naših izkušnjah promet sorazmerno gost, a vseskozi lepo tekoč. Ne spomnim se nobenega zastoja. Smo pa takoj opazili tudi razliko v urejenosti. Ob cestah skoraj ni bilo opaziti smeti, smo pa lahko videli, da se ob njih vlečejo urejeni pločniki, po katerih se dejansko da hoditi, ker niso zasuti z vsakovrstno navlako in jih tudi vsake toliko ne zmanjka kot je to primer v Bangaloreju. Ob zadnjem popisu prebivalstva je bil Port Blair številčno malo večji od Maribora, po zadnjih ocenah pa v njem živi že več ljudi kot v Mariboru in Celju skupaj in sicer okrog 150.000.

Lepo urejeni pločniki v Port Blairu so nakazovali, da gre za turistično mesto, čeprav je tudi pomembno upravno središče

Za opazovanje razlik med milijonsko metropolo od koder smo prišli sem in tem otoškim središčem ni bilo dosti časa, ker smo bili sorazmerno hitro v osrednjem delu mesta, kjer je bil naš prvi hotel. Ampak ko je taksist ustavil ob ulici češ, da smo prispeli, sem bil prepričan, da se je zmotil. Česa hotelu podobnega namreč ni bilo videti. Majhne, na prvi pogled precej neugledne trgovinice nanizane v pritličjih ozkih enonadstropnic niso dajale vtisa kakšnega starega mestnega jedra s pomembnimi reprezentativnimi stavbami, ampak so dajale videz povsem običajnih indijskih ulic, značilnih za vsako malo večjo vas oziroma manjše mesto. Ko smo pogledali malo bolje, smo res opazili, da med razpadajočo stavbo na levi in tisto, v pritličju ne dosti bolj ugledno na desni, vodijo precej strme stopnice do vhoda v prvem nadstropju, kjer bil dejansko naš trizvezdični hotel oziroma “Bed and Breakfast”. Na zunaj torej ni obetal prav nič udobne namestitve, a smo se pustili presenetiti. Že pri vhodu smo naleteli na obutev, ker so se tisti v notranjosti zaradi vzdrževanja čistoče sezuli že pri vhodu. Skoraj kot da vstopaš v svetišče. Sem pa imel priložnost videti, da enako ravnajo tudi pri vstopanju v trgovino. Pri vhodu sezujejo sandale in gredo noter bosi. Obotavljajoče sem vstopil, ker nisem vedel ali naj se sezujem ali ne. Seveda se nisem in sem šel noter obut in z malo slabo vestjo. V majhnem prostoru med stopniščem za v višje nadstropje in eno od sob, ki je pripadla meni in Juliji, je bila recepcija. V prostoru je bilo vroče in za razliko od zunaj tudi nekoliko soparno. Ampak fanta, ki sta tam delala sta bila prijazna in ustrežljiva, sobi pa klimatizirani, čisti in urejeni, celo nad internetom se nam ni bilo treba pritoževati, skratka vse je bilo čisto v skladu s tremi zvezdicami, ki jih ta hotelčič ima. Mašina in Skyjeva soba je bila nad najino, še nadstropje više pa je bil prostor, kjer smo zajtrkovali. Zgledalo je, da smo bolj kot ne edini gostje. Prav veliko drugih tudi ne bi moglo biti, saj je bila stavba razmeroma ozka in temu primerno tudi število sob majhno in v zgornjem nadstropju so očitno živeli še lastniki. V recepciji je bil noč in dan prisoten vsaj eden od fantov, ki sta nas sprejela, tako da sem sklepal, da je oddajanje sob očitno družinski posel. Poleg oddajanja sob so z veseljem priskočili na pomoč tudi pri načrtovanju ogledov in obiskov znamenitosti ali pa pri najemu taksistov.

Tista višja stavba na levi je Hotel City View – v prvem nadstropju so vidne zavese najine sobe, v drugem Mašine in Skyjeve, tam kjer je čisto zgoraj balkon, imajo pa jedilnico

Hotel City View je bil naše idealno izhodišče za načrtovani obisk otočka Ross Island in Celične ječe (Cellular Jail) ter za ogled tega dela mesta. Obe omenjeni znamenitosti sta povezani s kolonialno preteklostjo. Otočje je bilo s strani Britancev kolonizirano šele v 19. stoletju in ti so v Port Blairu zgradili ogromno ječo s samicami v sedmih krilih, ki so se raztezala od osrednjega majhnega okroglega dela v vseh smereh. Večina teh trinadstropnih stavb je bilo porušenih. Na Wikipediji piše, da ne v potresu, ki je otočje prizadel leta 1941, kot sem prebral v drugem viru. Porušila naj bi jih otoška uprava leta 1960. Trije preostali naj bi bili rešeni pred pogubo zaradi protestov in peticij borcev za neodvisnost, ki so bili tu zaprti in se niso mogli sprijazniti s tem, da se na tak način briše pomemben del dokazov o krutosti kolonialnih oblastnikov in trpljenju borcev za indijsko neodvisnost. Druga razlaga pa pravi, da je bila ječa poškodovana v potresu in da so Japonci podrli dve krili za gradnjo bunkerjev, dve krili pa so podrli kasneje, ker so na njihovem mestu gradili bolnišnico. Danes so na ogled tri preostala krila. Dovolj, da se nazorno prikaže krutost, s katero je kolonialna oblast zapirala svobode željne indijske domoljube v majhne celice s težkimi železnimi zapahi, golimi stenami in tlemi, kjer so jedli, spali in opravljali potrebo na nekaj kvadratnih metrih. Danes idilični vrt med mogočno glavno upravno stavbo zapora in zaporniškimi celicami je bil nekoč prostor trpljenja, mučenja in ubijanja. Ohranjene zaporniške vislice so imele kapaciteto treh usmrtitev hkrati. Pred ječo je danes park, v njem pa kipi mučenikov, ki so svoje življenjske poti na tak ali drugačen, v vsakem primeru okruten, način končali tukaj. 

Maketa celične ječe, razstavljena v tistem osrednjem delu zapora, okrog katerega je bilo nekdaj razpostavljenih sedem trinadstropnih stavb s celicami za jetnike

Tudi na otoku Ross so kolonizatorji zgradili številne stavbe za potrebe svoje vojske in tudi te stavbe so bile opuščene tik pred japonsko zasedbo in po njihovem odhodu nikoli več ponovno uporabljene. Japonci so na otoku zgradili nekaj bunkerjev, po njihovem odhodu in po odhodu njihovih indijskih sodelavcev, pa otok in zgradbe na njem niso več služili prvotnemu namenu. Najnovejša sled kolonizatorsko-okupatorske preteklosti je poimenovanje otoka. Otok so namreč iz Ross Island preimenovali v Netaji Subhash Chandra Bose Island. Prva beseda imena v jeziku Hindi pomeni spoštovani vodja, preostale pa so ime Ghandijevega sodobnika in nekaj časa tudi sodelavca, ki pa je bil, za razliko od slavnega vodje miroljubnega odpora, veliko bolj sovražno nastrojen do britanskih kolonizatorjev in se jih je želel rešiti z ognjem in mečem. Med drugo svetovno vojno je tako pobegnil v Berlin, od tam pa s podmornicami in letalom prišel v Tokijo in ustanovil Indijsko narodno vojsko. Skoraj kot JNA, samo da je bil za razliko od jugoslovanskih partizanov tale indijski vojskovodja na napačni strani zgodovine, oziroma se je za pravo stvar boril z ramo ob rami z napačnimi sobojevniki – Japonci. Ti so mu na Andamanskem otočju omogočili ustanovitev nekakšne neodvisne Indije, ki je imela svojo vlado in vojsko. Ko pa so Japonci vojno izgubili, je bil ta indijski spoštovani vodja na begu pred zmagovalci ob življenje. Gandhi je  dve leti kasneje s svojim gibanjem dosegel neodvisnost in sčasoma so številna poimenovanja naselij, administrativnih enot, otokov in podobno padla v nemilost nove oblasti in začelo se je uradno spreminjanje imen. Nam vsem znani Bombay je leta 1995  postal Mumbai, Kolkata (angleško Calcutta) je leta 2001 postala Kolkata, Madras v nekoč istoimenski zvezni državi pa je postal Chennai (Čenaj) že leta 1968. V zadnjem času je v Indiji na oblasti bolj nacionalistična politična struja in na vrsto za preimenovanje je prišel tudi otoček poimenovan po Danielu Rossu, hidrografu, ki je še za časa življenja postal častni predsednik Kraljevega geografskega društva (Royal Geographical Society) v Bombayu. Njega je leta 2018 v imenu zamenjal zgoraj opisani Bose. Leta 1941 je Andamansko otočje prizadel katastrofalni potres, a menda s strani britanske vojske zapuščenih stavb ni porušil. Japonci so po svoji zasedbi na otoku Ross gradili svoje bunkerje, in da so pri tem kot gradbeni material uporabljali kar opuščene otoške stavbe je dosti verjetno. Za otoček, ki je bil upravno središče celotne britanske kazenske kolonije na otočju, je bil odhod Britancev pred grozečo japonsko zasedbo precej klavrn konec nekdanje slave. Zaradi razkošnosti in udobja, v katerem so tamkaj živeli visoki uradniki, so ga imenoval kar vzhodni Pariz.  Ampak, vsemu razkošju navkljub je bil otoček tudi v času svojega največjega vzpona tako rekoč sredi ničesar in razporeditev vojaškega in administrativnega osebja na otok je veljala za kazensko. Pač v skladu z rekom: “Kletka je kletka, pa čeprav je zlata!”.

Ruševine na otoku Ross v objemu bujnega tropskega rastja

Danes otoček, kljub novemu zvenečemu imenu, še vedno vsi poznajo zgolj kot Ross Island. Je pač precej krajše in bolj praktično. Sicer pa na Andamanskih otokih tudi Indijci niso avtohtoni prebivalci, pač pa so priseljenci. Po ocenah naj bi bilo sredi 19. stoletja pripadnikov andamanskih plemen okrog 7.000, danes jih je menda že manj kot 500 in živijo ponekod skoraj brez stikov z zunanjim svetom. Z vidika tega preostalega avtohtonega prebivalstva so torej tudi priseljenci z indijske podceline neke vrste kolonizatorji, torej tujci, ki izkoriščajo naravne vire in lepote za svojo gospodarsko korist. Poimenovanje po indijski različici hrvaškega poglavnika Anteja Pavelića, je torej po eni strani sporno zaradi njegovega sodelovanja z Japonci, po drugi strani pa je z vidika avtohtonega prebivalstva to ime ravno tako umetno in tuje kot poimenovanje po raziskovalcu in pomorščaku Rossu.

Otoke večinoma obiskujejo domači turisti in tudi tu srečaš take, ki si zaželijo posnetka z eksotičnim tujcem

Naj se otoček imenuje tako ali drugače, do njega je treba s čolnom. Za Skyja je bila to prva vožnja s čolnom in užival je vseh tistih 20 minut kolikor je trajala. Na otoku smo se potem peljali še s takim električni vozilcem, kot sva ga midva z Julijo izkusila že na najinem izletu v Wayanad. Do vrha otoka smo se peljali mimo ostankov nekoč razkošnih stavb, od tam pa se je bilo mogoče sprehoditi še navzdol na drugo stran do svetilnika. Časa je bilo dovolj zgolj za nekaj fotografiranj in za ogled ohranjenih zidov kasarniškega kompleksa, ki ga je v zadnjih osmih desetletjih preraslo in v svoj objem uklenilo mogočno drevje, da izgleda kot kulisa za film o Trnuljčici, samo trnje je treba odmisliti. Sledil je povratek  z električnim odprtim vozilcem nazaj do pristanišča, kjer smo ob pitju soka v enem od lokalčkov na terasi imeli srečanje s čredo jelenjadi. Živali je strogo prepovedano hraniti, ampak takoj ko se zasliši šumenje ovojnega papirja za bonbone ali piškote, se v pričakovanju kakšnega priboljška jeleni in košute začnejo zgrinjati okrog tebe kot kakšni zombiji. Lažje je prositi za hrano turiste, kot pa stikati za skromno podrastjo po otoku, ki je tem živalim naravna hrana, a ni bilo videti, da bi je bilo dovolj za vse pripadnike številčne črede, ki se je zaredila na otoku. Vse skupaj malo spominja na Titove Brione. Na ogled te peljejo, na ogledu lahko opazuješ tudi divjad in nekoč je bil to kraj veliko večjega pomena kot danes, ko je zgolj turistična privlačnost. Ampak dejstvo je, da Brioni v vseh pogledih daleč presegajo Rossov, oziroma Bosejev otok.

Ker se držim pravil, tale od mene ni dobil nobenih priboljškov

Ampak naj bo dovolj o otoku, na katerem smo prebili manj kot dve uri. Najpomembnejši del našega dopustovanja smo prebili na otoku Havelock, kamor samo plovba z udobnim katamaranom traja skoraj toliko časa kot smo se zadržali na Rossu. Tudi Havelock je bil v času zdajšnjega indijskega premiera Narendre Modija preimenovan in danes nosi ime Swaraj Dweep. Drugi del imena pomeni otok pri prvem delu pa “swa” pomeni samo, “raj” (radž) pa vladanje. Tako se je namreč imenoval Ghandijev koncept osvoboditve izpod britanske nadvlade, izraz in soroden koncept pa je bil v uporabi že davno pred njim. Tudi ta otok je med ljudmi še vedno precej bolj znan pod starim imenom Havelock. To je sicer priimek od vseh že davno pozabljenega britanskega generala, ki ga verjetno poznajo zgolj in samo zgodovinarji, ki se posebej ukvarjajo s časom in s kraji, v katerem oziroma katerih je živel in deloval. Tudi otok kot tak zunaj Indije ni pretirano poznan, čeprav se ponaša z eno najbolje ocenjenih plaž na svetu. Obiskujejo pa ga predvsem Indijci, tuji turisti so, sploh po izbruhu Covida-19 in posledičnih zaprtjih, redki skoraj tako, kot tigri, če ne celo leopardi na indijskih safarijih.

Na zgornji pokriti palubi se nad udobjem in prostornostjo ni bilo za pritoževati, le obrok, ki smo ga prejeli, je bil precej “plastičen”, a še vedno precej boljši kot na poletih nizkocenovnikov, kjer ne dobiš nič, če posebej ne plačaš

Na otok je mogoče priti samo po vodi, bodisi s trajektom ali pa s katamaranom. Ponudba je kar pestra in nam je Maša izbrala najbolj udobno. Preden smo se lahko naužili prostorne udobnosti zgornje palube sodobnega katamarana, kjer se je poleg nas prevažala zgolj še peščica domačih turistov, je bilo treba opraviti s pristaniškimi formalnostmi, ki precej spominjajo na tiste na letališčih. Le prtljago smo morali sami odvleči do ladje in nam je niso vzeli in odpeljali. V glavnem smo kakšno uro brez vsakršne resne potrebe čakali v pristaniški zgradbi, da se je začelo vkrcavanje. Povsod so bili napisi, da je fotografiranje strogo prepovedano, kajti Andamansko otočje je kraj, kjer najdete vse tri rodove indijske vojske in pomorski rod ima nekaj svojega ladjevja in infrastrukture tudi v pristanišču, iz katerega smo odpluli najlepši plaži Azije naproti.

Takole izgleda pristanišče na otoku Havelock ozitoma Swaraj Dweep, pomol z nadstreškom za čakajoče in to je vse

Pristanišče na Havelocku, kamor smo pripluli po kakšni uri in pol, komaj zasluži to ime. O kakšni pristaniški zgradbi ni ne duha ne sluha, je pa na pomolu dolg nadstrešek, da lahko na odhod ladje počakaš v senci. Ob prihodu na otok samo poiščeš in odvlečeš svojo prtljago po razdrapani površini pomola in si med čakajočimi vozniki izbereš prevoz. Ali pa si prevoznik izbere tebe, ker je prevoz vedno stvar pogajanj in vzajemne odločitve. Pri prvem taksistu nismo bili uspešni, ker je po Mašinih merilih zahteval preveč. Rekel je, da imamo na voljo tudi avtorikše za pol cene, ampak ker smo štirje s kupom prtljage, bomo na istem, ker se bomo morali peljati z dvema. Ampak se je možak uštel, ker je naš avtorikšar uspel vso našo prtljago stlačiti v svoje vozilce, mi smo se pa tudi znali stisniti na sedeže za njim, ker smo se tako ali tako tudi v Bangaloreju neštetokrat vozili na tri plus ena, se pravi trije odrasli vzporedno in en otrok v naročju. Imeli smo tudi izkušnjo s tri plus dva, se pravi trije odrasli vzporedno ter Maša in Sky v naročju. Manjši od naših kovčkov, za katerega za sedežem ni bilo prostora je končal pod voznikovimi nogami, saj jih med vožnjo ne uporablja, ker ima vse, kar rabi za upravljanje na krmilu oziroma kot rečemo pri nas, na “balanci”. Bili smo tako navdušeni nad njegovo iznajdljivostjo in ustrežljivostjo, da smo mu podelili izključno pravico prevažanja naše turistične skupinice za ves čas bivanja na otoku. 

Mi štirje, naša prtljaga in naš voznik pripravljeni na prvi prevoz

Peljal nas je na primer na naše prvo kopanje v morju, na plažo, ki je bila tako nasmetena, da je ob vsem trudu niso uspeli niti približno počistiti. Valovi so namreč sproti prinašali obilico trave, listja in vej ter vejic. Vsi ti naravni materiali pa so bili obilno premešani še z vsakovrstno plastiko in drugimi odpadki, ki jih v morja, reke in nasploh v naravo odmetava naša “civilizacija smetiščarjev”. Kljub vsemu smo tam preživeli prijetno dopoldne, bogatejši za zanimivo izkušnjo ali dve. Prva je bila, da se da tudi v nasmetenem morju plavati in druga, da indijski turisti smeti spregledajo in vidijo plažo zgolj v vsej njeni naravni lepoti. Medtem ko sem bil jaz jezen in razočaran zaradi tega, da je tako lepa plaža tako polna nesnage, so oni očitno vse te moteče smeti preprosto odmislili ali pa so jih zgolj tako vajeni, da jih sploh opazijo ne več, ker so del njihove vsakdanje kulise v mestih od koder so prišli.

Plaža je sicer lepa, a okrašena z obilico nesnage – seveda ni toliko moteče naplavljeno listje in vejevje, temveč obilica plastike in drugih odpadkov naše civilizacije …

Z njim smo se peljali tudi na drugo plažo, ki pa smo si jo samo ogledali, ker je bilo za kopanje že malo pozno. V bistvu nas je pripeljal in poslal na zasebno plažo počitniškega naselja, rekoč naj kar gremo noter, saj tako nihče ne bo vedel, da nismo njihovi gostje. Res tam nihče ni preverjal, kdo gre noter in kdo ven kot je v navadi drugod. Plaža je bila lepa in urejena, z visokih dreves ob njej so visele gugalnice, v lokalu v počitniškem naselju pa so stregli samo eksotične koktajle in nič takega, kar bi bilo po našem okusu. Predvsem pa smo bili veseli, da si za naše daljše bivanje na otoku nismo izbrali tega počitniškega naselja, ker so plažo takoj ko se je sonce spustilo za obzorje preplavili roji komarjev, tako da smo hitro poklicali našega voznika in izvedli taktični umik v našo Morsko školjko.

Za kopanje prepozno, pa še oseka nam je morje odnesla nekam tja daleč proč …

“SeaShell Resort” ali po naše Počitniško naselje morska školjka je pravi raj za počitnikarje z eno ali dvema napakama. Druga je najbrž odvisna od tega, kje se nahaja hiška, v kateri prebivaš. Če je tako izpostavljena hrupu generatorja, ki proizvaja elektriko za celoten otok, kot je bila naša, potem je rajskost bivanja tu nekoliko okrnjena. Prva napaka pa je, da se kljub temu, da je naselje ob obali, ne moreš kopati v morju, ker to ni dovoljeno. Ali je to zaradi zaščite koral pred kopalci ali kopalcev pred koralami, ne vem. Vem pa, da so se vsako jutro čez plitvino, ki je bila ob oseki suha, turisti z inštruktorji odpravljali na potapljanje. Najprej so seveda še pred sončnim vzhodom prišli potapljaški inštruktorji, ki so na čolne natovorili opremo, potem so pripeljali še udeležence potapljanj. Mi, ki nismo imeli potapljaških ambicij, smo samo raziskovali živi svet plitvega morja med ostanki mangrov in tudi to je bila prijetna izkušnja, sploh v ranem jutru, še preden se je sonce prikobalilo z druge strani Andamanskega otočja. Za kopanje smo imeli pa v neposredni bližini naše hiške bazen, ki si ga skoraj nikoli ni bilo treba deliti z več kot nekaj naključnimi posamezniki, pogosto smo ga imeli pa povsem sami zase. Okrog bazena je bil lesen podest z ležalniki. Okrog in okrog pa palme, ki so omogočale tudi poležavanje v senci, čeprav tudi na soncu ni bilo pretirano vroče. Vedno je bil tam v pripravljenosti tudi kopališki mojster, ki nas je oskrbel z brisačami in plavalnim obročem za Skyja. Kaj bi si človek sploh še lahko želel več? Razen, da bi na ramantičnem lesenem balkonu našega stanovanja ne bilo treba poslušati tistega nadležnega hrupa iz male dizelske termoelektrarne.

Počitniško naselje ima tako rekoč pravljično zasnovo. Nekako takole gre. Na otoku sredi morja je naselje, v naselju so tlakovane potke ob potkah pa svetilke in vsake toliko lična hiška … Hiške res niso nagnetene tesno blizu, ampak so razdalje med njimi takšne, da celotno naselje izgleda bolj kot ogromen park in ne kot turistično naselje. Ne vem koliko gostov je bilo v njem v času našega bivanja in tudi ne kje so bili, ker v naselju si na vsakem koraku lahko naletel na zaposlene, ki so čistili, pospravljali in popravljali, na souživajoče turiste pa samo zjutraj ob zajtrku v restavraciji.

Počitniške hiške v naselju Morska školjka (Sea Shell Resort)

Naše tukajšnje domovanje je bilo v hiši s pritličjem in nadstropjem s po enim stanovanjem na vsaki strani stopnišča, se pravi dve v pritličju in dve zgoraj. Naše je bilo zgoraj, zato leseni strop ni bil raven, ampak je visoko nad nami sledil naklonu strehe. Ne samo, da smo imeli ogromno prostora, tudi prostornina je bila zaradi tega ogromna. Udobja in prostora nam vsekakor ni manjkalo. Balkon je omogočal prijetno posedanje s pogledom na palmov gaj, ki ga je motil le prej omenjeni hrup. Široka dvojna postelja in dodatna vzmetnica sta bili več kot dovolj, da smo vsi lahko udobno spali. Tudi kopalnica je bila prostorna in lepo urejena. Skratka brez pripomb. Kopalnica oziroma stranišče je navadno prostor, po katerem se po mojem meri kakovost prenočišča. Če je vse drugo še kolikor toliko v skladu s standardi, pa pri sanitarnih prostorih marsikje pogrnejo na izpitu. Ampak tokrat temu ni bilo tako. Čeprav je bilo naše domovanje v bistvu soba in ne stanovanje, saj v njem ni bilo kuhinje in jedilnice, ampak samo kot za pripravo kave ali čaja, pa je bil prostor zaradi prostornosti bliže stanovanju kot sobi.

Ne samo svetilke, ob potkah so bili tudi kipci – Skyju so bili še posebej pri srcu slončki

Da smo v počitniškem naselju nekoliko višjega kakovostnega razreda, se je poznalo tudi po cenah v restavracijah v sklopu naselja. A kljub temu so bile cene nižje kot v povprečnih slovenskih gostilnah. V restavracijah ob ulici, ki izgledajo kot da bi jih gasilci na hitro postavili za njihovo letno gasilsko veselico, pa smo vsi štirje večerjali za dobrih 16 evrov, kar je približno toliko, kot me v Kopru staneta veganska pica in zeleni čaj.

Restavracija, v kateri smo imeli zajtrk

Veliki finale na Havelocku smo prihranili za konec. Petzvezdično hotelsko naselje Taj Exotica leži neposredno ob tisti toliko opevani plaži, najlepši v Aziji in med prvimi desetimi na svetu. Tudi tja nas je peljal naš stalni voznik. Že naš prihod s tako nenavadnim prevozom za goste tako luksuznega hotela, je bil, milo rečeno, nenavaden. Ampak preden so zaposleni sploh zaznali, da smo prišli in kako smo se pripeljali, je bila naša prtljaga že razložena, mi pa pripravljeni, da vstopimo. Osebje je pograbilo naše kovčke in torbe, nas pa so povabili na veliko pokrito sprejemno teraso. Tu smo izpolnili prijavne obrazce, za dobrodošlico pa smo dobili kokosovo vodo iz njihovih lastnih kokosov ter zapestnice iz školjk. Za povrh pa nam je četverica receptorjev zapela tradicionalno pesem dobrodošlice in to s takim nelagodjem, da nismo vedeli, kdo se počuti bolj neprijetno pevci ali poslušalci. Potem so nas z odprtim električnim vozilcem odpeljali do našega bivališča. In to kakšnega. Pri njem je bila samo terasa v dolžini celotne stavbe postavljene na štiri vogalne stebre, tako prostorna, kot celo naše stanovanje v Morski školjki. V notranjosti pa je bilo prostora toliko, da bi lahko igral tenis, če malo pretiravam. Postelja je bila naravnost kraljevska, seveda taka z baldahinom. Za spalnico je bil dolg hodnik, ki je služil kot umivalnica z dvema široko razmaknjenima umivalnikoma. Na enem koncu tega dolgega hodnika je bilo stranišče, na drugem pa kopalnica. Od enega od teh intimnih prostorov do drugega si imel že kar soliden sprehod. Vse je slogovno domišljeno in tako kot v Morski školjki in Gorskih sencah je tudi tu prostoru dajal toplino in domačnost les. Predvsem pa je bil glavni hrup, ki ga je bilo slišati tule, ptičje petje, oziroma skrivnostni zvoki iz tropskega gozda. Občasno je sicer mimo priropotalo tudi kakšno vozilo vzdrževalcev, goste pa so skoraj neslišno sem in tja po naselju prevažali z elekričnimi odprtimi vozili. Od restavracije do najbolj oddaljenih bivališč je kar kakšnih 10 do 15 minut hoje, do plaže pa še nekaj minut več. So pa gostom na voljo tudi zastonj kolesa, ki so po uporabi pogosto obležala ali pa obstala vsepovsod po naselju.

Odprta drsna vrata razkrijejo ogromno posteljo z baldahinom, ki se v ogromnem osrednjem prostoru zdi precej majhna, pred njo pa je še zasilno ležišče

Bivališča različnih kakovostnih razredov so tule še bolj na redko posejana kot v Morski školjki, so pa v glavnem vsa na stebrih, ki so bili ponekod tako visoki, da bi se pod stavbo lahko kar sprehodil, ne da bi se bilo treba posebej dosti skloniti. Med bivališči je pravi nasad kokosovih palm, zato je v dobrodošlico vključeno tudi pitje kokosove vode.

Bazen v prvem nadstropju, kjer je ob njem tudi restavracija, iz bazena pa se med drevjem odpira pogled na morje

Bazen imajo v prvem nadstropju stavbe, kjer je recepcija, ob bazenu pa je tudi restavracija.  Velikost bazena je skoraj olimpijska, iz bazena pa se skozi krošnje dreves vidi valovanje morja. Le voda je bila za spoznanje prehladna za užitkarjenje, se pravi bolj primerna za plavanje kot za lenarjenje. Ampak dokler imaš na razpolago eno najlepših plaž na svetu in prijetno toplo morje, je precej vseeno, kakšen je bazen in kako topla ali mrzla je voda v njem. In plaža nas res ni razočarala. Nekoliko frustrirajoče je sicer, da si večino plaže delita dve hotelski naselji in če nisi njun gost se lahko drenjaš na skromnem preostanku. Za tiste, ki imajo dovolj pod palcem, pa je na voljo privilegij, da lahko brezskrbno uživajo v lepoti peščene obale, do katere segajo zeleni gozdovi mogočnih listavcev, ki dajejo plaži poseben čar. Ob vstopu na plažo ti postrežejo s prigrizkom in pijačo, te opremijo z brisačami, ti postavijo ležalnik in senčnik, skratka vse, kar rabiš za udobno poležavanje na plaži in kopanje, dobiš kar tu. Predvsem pa je plaža čista kot solza. No, ja. Moje sokolje oko (čeprav z očali) je uspelo odkriti sem in tja kak plastični odpadek, a več kot očitno veliko teh odpadkov do plaže sploh ne pride, kar pa morda prinese morje, pa kot kaže vestno pospravijo.

Plitvina sega precej daleč v morje, tako da je treba hoditi kar nekaj časa, da je voda dovolj globoka za plavanje. V pesku pa domuje množica rakcev, majhnih in malo večjih, ki jih srečaš na vsakem koraku, če ne njih pa vsaj luknjice, v katerih se skrivajo. Sonce sicer zvečer ne utone v morju, ampak se skrije za Južnim Andamanom, a je pogled na zahajajoče sonce vseeno privlačen. Tako kot povsod, ima tudi tu sončni zahod poseben čar. Ampak to pomeni tudi, da je treba plažo zapustiti, saj jo zaradi nekih insektov, ki se pojavijo zvečer, zaprejo do naslednjega jutra, ko na drugi strani Havelocka sonce spet pokuka čez zelene, gozdnate hribe. Nam je vzšlo in zašlo samo dvakrat, ker ne spadamo med tiste, ki imajo dovolj pod palcem, smo pa napraskali toliko, da smo si lahko privoščili to, kar si, sicer v veliko večjem obsegu privoščijo, bogati. Če se izrazim v slogu reklam za avtomobile, smo imeli vse kar imajo veliki, samo ne prav dolgo. Ob odhodu se je od nas prišla poslovit cela ekipa uslužbencev, ki so nejeverno zmajevali z glavami, ko so videli, da se bomo odpeljali z navadno avtorikšo. Vprašanje, če nam ne bo neudobno, je bilo sicer na mestu, ampak takole neudobje nas niti najmanj ne moti. Uslužbencem smo pa rekli, da se tako vozimo, ker ima Sky tako zelo rad vožnjo z avtorikšo. Ali so nam verjeli ali ne, je pa že druga zgodba. Bodo imeli vsaj kaj pripovedovati prijateljem in znancem. Namreč, kako so k njim prišli beli turisti iz Evrope in se potem z obilico prtljage trije odrasli in otrok stiščali v avtorikšo ter se potem čez pol otoka peljali do pristanišča, od koder so odpluli nazaj v Port Blair. Ker cesta do tja pelje čez nekaj daljših klancev, je pretirano obremenjeni motor sumljivo pojemajoče lezel navkreber, ampak smo uspešno zlezli čez vse vzpetine in se uspešno pripeljali tja in nazaj.

Takole izgleda plaža iz sosednjega počitniškega naselja

Ko smo pristali v Port Blairu je bila že noč in tam nas je pričakal taksist, ki je šel Juliji kupit vžigalnik, ker je “later” razumel kot “lighter”. Brez tega nepotrebnega postanka bi vožnja do hotela trajala še malo manj, pa je bila že sicer kratka za indijske razmere. Naš zadnji hotel je bil ob cesti čez otok, ob kateri kot gobe po dežju poganjajo v zrak nove hiše. Prav zanimalo me je, koliko tule velja pregovor “Nomen est omen!” se pravi, da ima ime tudi pomen. Hotel se je namreč imenoval Lake View. To pomeni,da bi moralo biti iz njega mogoče videti jezero. Samo, da nisem bil čisto prepričan, da na otoku sploh imajo jezero. Pri nas imamo jezero, ki ima otok, tule naj bi imeli otok, ki ima jezero. Tudi Mljet ga ima, ne enega, dve. Ampak v bistvu nista pravi jezeri, ker sta povezani z morjem. Torej je bilo povsem na mestu vprašanje, ali je tudi tule tako. Pogled na zemljevid govori v prid temu, da je. Treba pa je vedeti, da so nekateri tukajšnji otoki tako tesno drug ob drugem, da jih loči le ozek pas morja, skoraj kot bi vmes tekla zgolj malo širša reka. V Južni Andaman pa se severno in zahodno od Port Blaira morje zajeda tako globoko v otok, da vmes ostaneta le dobra dva kilometra kopnega, pri čemer je njegova celotna širina skoraj 20 kilometrov. Precejšen del območja ima tudi nadmorsko višino le nekaj metrov. Otočje leži na stiku indijske in burmanske tektonske plošče. Prva se podriva pod drugo in napreduje za približno pol centimetra letno. To pomeni, da se vsake toliko tule zares močno zatrese in zadnji katastrofalni potres in potresni val, ki mu je sledil, je 26. decembra, 2004 po obalah Indijskega oceana terjal kar 280.000 življenj. Andamansko otočje se je ob tem nekoliko usločilo. Zahod Severnega in Srednjega Andamana se je dvignil za več kot meter, vzhodni del Južnega Andamana pa se je za pol metra ugreznil, medtem ko so se otoki najbolj na vzhodu tudi nekoliko dvignili. Po potresu je desetmetrski cunami pljusknil čez obalna obrežja in zalil nižavja, ki so marsikje na Južnem Andamanu še danes zalita ali pa vsaj zamočvirjena. Pogled na vodo je hotel vsekakor imel, če ta zasluži ime jezero, je pa že drugo vprašanje.

Tole je bil naš pogled iz hotela na jezero

Ko smo ravno pri vodi, naj opišem še neprijeten dogodek, ki je bil uvertura v naš padec s petzvezdičnega bivanja na zgolj in samo dvozvezdično. Toliko zvezdic je namreč premogel naš zadnji hotel v Port Blairu. Dveh zvezdic sicer ni bilo nikjer videti, je bil pa zato toliko bolj viden ščurek, ki je očitno brezplačno in tudi brez vednosti upravljavcev hotela, bival v njem. A vrnimo se k vodi. S ceste, ki je bila hkrati gradbišče, smo tako rekoč neposredno stopili v recepcijo in bili toplo sprejeti. Na obrazih nam je bilo videti, da smo že nekoliko dehidrirani, zato je bil eden od uslužbencev poslan po vrč vode. Maša je z receptorjem urejala formalnosti v zvezi s prijavo, jaz sem v naročju držal Skyja, Julija je bila nekje vmes, verjetno v vzpostavljanju stikov z domačini. Najprej je vodo dobil Sky. Velik kozarec je vztrajno praznil in ker je bil očitno zelo žejen, sem ga še vzpodbujal, naj kar pije. In je, vse do zadnje kaplje. Potem sem ga menda z enega boka, na katerega sem ga zaradi njegove teže naložil, poskušal preložiti na drugega in ga s tem očitno spremenil v tisto otroško, angelsko figuro, ki na baročnih vodnjakih bruha vodo. Vse kar je popil in še mnogo več je velikem loku bruhnilo iz njega. Julija je seveda takoj hotela začeti pospravljati, pa jo je hotelsko osebje hitro ustavilo in pojasnilo, da bodo že oni poskrbeli za to in da ni pač nič hudega. Meni pa se je porojevala zla slutnja, da je otrok staknil kakšno infekcijo, čeprav mi ni bilo jasno, kje in kako bi jo lahko, saj smo zadnjih par dni vendar živeli pod petimi zvezdami. Ampak nikoli ne veš, zvezde gor ali dol. Tako primerno zaskrbljen sem z otrokom zakoračil v prvo nadstropje, kjer smo dobili sobi eno nasproti druge. Odnesel sem ga za Mašo, da ga preobleče, ampak iz sobe nasproti se je že oglasila Julija, ki ji ni bilo jasno, zakaj soba nima okna, ima pa ščurka. Meni je bilo za okna in ščurke precej vseeno, skrbelo me je le za Skyja. Ampak Maša je šla na recepcijo odločena, da tu ne ostanemo in je že iskala drugo prenočišče. Spodaj pa seveda niso hoteli izgubiti strank, ki jih v tem delu mesta očitno ni ravno v izobilju, zato so nam v drugem nadstropju ponudili sobo za vse štiri z veliko dvojno posteljo in pomožnim ležiščem. Sprejeti ponujeno za enako ceno je bilo navsezadnje vseeno bolj praktično kot pa tik pred spanjem iskati novo prenočišče, za katerega tudi ne veš, kakšno bo. Razen, če bi za nas imeli prostor v hotelu, kjer smo prebivali ob prihodu. Tega nismo preverjali, pač pa smo se odločili, da tvegamo in ostanemo. Sky si je tudi začuda hitro opomogel in ni kazal nobenih znakov slabosti več. Ampak katastrofalni začetek bivanja je neizbrisno zaznamoval tudi preostanek preživetega časa v tem hotelu, čeprav soba, ki smo jo dobili, sploh ni bila slaba. Za dvozvezdični hotel celo presenetljivo dobra. Izjema je bilo pomožno ležišče, ki mi je bilo dodeljeno. To je bil en tak preprost kavč, ki se ga je raztegnilo v ležišče tako, da si izvlekel del, ki je bil pod sedežnim delom. Če si povlekel predaleč, je šla zadeva na dva kosa. Ne glede na to, koliko si izvlekel ta premični del, pa je ob najmanjšem dotiku močno zaškripal. Med spanjem so tako moje noge molele s sedežnega dela, na katerem sem ležal, nekam v zrak, ker bi sicer ponoči ob najmanjšem premiku verjetno zbudil vse svoje sostanovalce. Moja ugotovitev ob tem je bila, da je bil ta raztegljivi kavč približno tak, kot bi ga jaz delal in da se tudi na takem, na pol podrtem, kavču da za silo prenočevati.

Jedilnica v hotelu Lake View

Ne samo, da se je dalo v hotelu čisto spodobno bivati, tudi hrana ni bila slaba. Stene v jedilnici so bile od vrha do tal oblepljene z reklamnimi fotografijami hrane in napisi, ki so izpostavljali pomen zdrave hrane. Ampak od kod je prihajala hrana za nas, pa nismo vedeli in tudi nismo hoteli vedeti, ker za tistimi vrati, skozi katera so jo prinašali, je bilo vse skupaj videti precej neugledno. Nisem si mogel kaj, da se ne bi spomnil na to, čemur se je na naših kmetijah nekoč reklo “svinjska kuhinja”. Ne zato, ker bi bilo v prostoru tako “svinjsko” umazano, ampak ker so tam kuhali za prašiče. Prašiči znajo biti kaj snažne živali in moja stara mama je zanje vedno kuhala tako, da bi to lahko tudi mi brez strahu jedli. Ampak prostor, kjer se je kuhalo je bil oskubljen vsakršnega luksuza – gole stene in beton po tleh, najbolj preprost “šporget”, skratka dve stopnji nižji standard od kuhinje za nas, ljudi. Kakšen je bil standard naše hotelske kuhinje sicer ne vem, ampak slutim, da ne prav visok. A kot sem zapisal, hrana je bila povsem spodobna in jaz sem se prehranjeval v hotelski restavraciji tudi potem, ko so se moji sostanovalci že naveličali njihove hrane.

Poleg razgleda na jezero je bil na razpolago tudi razgled na vse tole in na še kaj …

Sicer pa velja omeniti, da je naša nova soba imela ne le okna, pač pa kar ogromno stekleno okno, pred katerim je bil še večji balkon z razgledom na tisto, kar naj bi bilo jezero. Seveda je bilo poleg vode videti tudi še dosti drugih, precej manj privlačnih stvari, kot so na primer rastoče hiše. Potem ko dokončajo pritličje namreč “doštukajo še stebre za dograditev prvega nadstropja in nato ti neugledno štrlijo kvišku in kazijo videz že zgrajenega dela hiše, dokler ne napraskajo dovolj denarja, da med stebre postavijo še stene in strop in po možnosti na vrh tudi stebre za še eno nadstropje. Odpadkov in zaprašenih starih avtomobilov, čolnov in kdovečesa še, sploh ni vredno omenjati. Sicer pa sem se ob, na vseh vogalih ležečih,  odsluženih predmetih spomnil na moj dom in na to, da bi tudi ta zaslužil, da končno vso nesnago, ki se mi je tekom časa nabrala okrog hiše, zvozim na odlagališče. Ampak kaj, ko vedno kaj drugega dobi prednost, pa najsi je to supanje, kolesarjenje ali pa priprave za odrski nastop.

Pogled izpred hotela vzdolž ulice, ob kateri stoji

Glavna hiba hotela Lake View pa je bila, da je bil postavljen sredi ničesar. Ne sicer dobesedno, ker je bilo ob cesti na obeh straneh še kako dosti zgradb. Ampak nič zanimivega ni bilo zares blizu. Hotel je Maša izbrala zato, da bi bil naše izhodišče za obisk otoka Jolly Buoy. Od tu je do morskega narodnega parka poimenovanega po Mahatmi Ghandiju, od koder se pluje na otok, precej krajša pot, kot iz središča mesta, kjer smo prebivali ob prihodu. Da imamo takšen načrt sem ugotovil šele potem, ko se je izkazalo, da je iz neznanih razlogov dostop do otoka nemogoč, plavanje na plaži, s katere je vozil čoln na otok, pa prepovedano. Tako smo cel dopoldan postopali po prekrasni plaži in si lahko zgolj zmočili noge. Sprva sem mislil, da je plavanje prepovedano, ker gre pač za morski park in je to zaščiteno območje. Potem pa je Juliji nek domačin razložil, da je to zaradi slanovodnih krokodilov, ki znajo biti nevarni za kopalce. Na otok pa ni prevoza, ker je čoln, ki so ga uporabljali za prevažanje, potonil oziroma je poškodovan. Očitno ga v času pandemije nihče ni vzdrževal in ga je vzel vrag ali pa Pozejdon, čeprav imajo Indijci najbrž v rokavu tudi kakšnega svojega boga morij. Ta najbrž prebiva blizu otoka Jolly Buoy, saj ga opisujejo kot idealen kraj za potapljanje in občudovanje koral ter morskega življenja, da ne omenjam prečudovitih plaž.

Tole bi znala biti ladjica, s katero so nekoč turiste prevažali na “rajski otok” Jolly Buoy – tja zdaj ne moreš, ker ladjica ni primerna za plovbo, kar je več kot očitno

Za nas bi prišle v poštev plaže in kopanje, ampak se žal ni izšlo. Popoldne nas je tako taksist odpeljal na drugo plažo, kjer se tudi ni dovoljeno kopati, se pa lahko fotografiraš z množicami drugih turistov in se potem odpraviš še na ogled sončnega zahoda. Saj ne rečem, da ni bilo lepo, ampak mislim, da je največ od tega imela taksi služba. Kakopak, tudi tu velja: “Turizem smo ljudje!”. Samo v našem primeru je to obrnjeno – mi, turisti smo človeško podprli krajevno gospodarstvo in se dali prevažat’ na kraje, za katere taksisti vedo, da jih vsi hočejo videti in ki seveda niso prav blizu, da te lahko bolj daleč peljejo. V vsakem primeru smo dodobra napolnili spominske celice naših telefonov s fotografijami in videi teh eksotičnih krajev, kjer te prijetno topla voda vabi med šumeče valove, ki se valijo na peščene sipine, pa si dolžan to povsem spodobno povabilo zavrniti in se zadovoljiti zgolj s polnjenjenjem elektronskega spomina. Že naslednji dan pa nas je letalo poneslo čez vse te plaže in zalite ravnice nazaj na indijsko podcelino in Andamanski otoki so postali zgolj spomin na prehitro minuli čas, ki smo ga preživeli tu in na kraje in doživljaje, ki so na nas naredili nadvse močan vtis.

Ko se predaš mogočnemu ritmu bučanja valov, ki preglasijo vse druge zvoke

Na začetek!

Za konec

Tako kot deset dni andamanskega dopusta, je bilo tudi mesec in pol obiska Indije, kar naenkrat konec. Prehitro? Vsekakor ne prepočasi. Ampak čas človeku moje starosti ne more več teči počasi in kaj je to dolgčas, že dolgo ne vem več. Čisto vseeno je, kje sem in kaj počnem. No, povsem vseeno sicer ni. Ker živeti v indijskem velemestu je precej drugače kot kjerkoli v Sloveniji in v mnogih pogledih celo kot kjerkoli v Evropi. Zato je že samo živeti tam posebna izkušnja, tudi če se ne greš turista, ki mora za vsako ceno čim bolje izkoristiti vsak trenutek, ki ga preživi na potovanju, da bo videl in doživel čim več tega, kar ponujajo turistične agencije in samooklicani turistični guruji na svetovnem spletu. 

Če hočeš daleč in če hočeš tja priti hitro, se moraš povzpeti visoko nad oblake

Stopinje na stopnicah, ki so me prebujale v zgodnjem jutru, ko je k nama v posteljo s širokim nasmehom na obrazu pricapljal najin vnuk, so mi pomenile več kot ogled zidovja trdnjav, in blišč palač in svetišč. Spomin na to, kako sva z igrišča bežala pred komarji, ali pa kako sva na terasi opazovala golobe, veverice in druge ptice, je zame vreden več kot to, da mi je uspelo s telefonom posneti tigrico, ki se je sprehodila pred nami na safariju. Najlepši pa so seveda spomini na doživetja z rajskega Andamanskega otočja. Še posebej, ko sva se s Skyjem še preden je vzšlo sonce podala na jutranje raziskovanje morske obale. Vsi tisti simpatični raki samotarji, ki sem in tja prenašajo svoje hiške, pa školjke, ki so se, ne vem kako, zalezle v mokro, temno skalovje, da ne omenjam prekrasnih barv in oblik koral, ki so se pokazale ob oseki med ostanki dreves nekdanjih mangrov. Pa jutranji sprehod po peščeni plaži, ko se nama je pridružila tudi Julija. Sonce je komaj pokukalo čez, z drevjem porasle, bregove in naše sence so se vlekle daleč čez peščino, vse tja do mogočnega tropskega drevja, kjer so bile na pesku med koreninami, kot na razstavi na ogled risbe, ki so jih ponoči s svojimi nogami narisali nešteti raki in rakci, ki so šli, kdo ve kam in kdo ve kod vsak svojo rakovo pot. 

Midva s Skyjem ter krokodil in pingvin, ki sta prišla z menoj od doma in se odpravila s Skyjem na raziskovanje Andamanskih otokov

Poleg mene je elektronske spomine na mojem telefonu beležila tudi Maša, tako da je možnosti za osveževanje spomina na preštevilne lepe in še lepše trenutke, več kot dovolj, le čas si je treba vzeti, za to. Nenazadnje, je bilo tudi tole pisanje, nekakšna vrnitev nazaj, tako rekoč potovanje v času, ki nam ga omogoča naš spomin, podkrepljen z materialnimi dokazi na naših pametnih napravah, da niti ne omenjam svetovnega spleta, kjer se podučiš, kje si bil in kaj si pravzaprav videl, čeprav takrat ko si to gledal, še nisi čisto točno vedel, kaj gledaš. Mogoče bom šel pa drugič bolj pripravljen na pot. Kdo ve? Čas je tako zmuzljiva reč, vedno ga je premalo za to, kar človeku pomeni največ. In ni za pričakovati, da se bo to v prihodnje kaj dosti spremenilo. Kakorkoli že, mesec in pol Indije, je bil dobro izkoriščen čas in prijetno doživetje, zaradi katerega sem bogatejši za kar nekaj izkušenj. Verjamem, da ne samo jaz, ampak tudi vsi moji, ki so mi lepšali in bogatili trenutke preživete z njimi.

Na začetek!

Izlet v Uti (Ooty) in Majsor (Mysore)

Moja hči Maša in moj zet Bharath

Naša pot v Indijo je tako rekoč stvar trenutnega navdiha in serije naključij. Maša je spoznala fanta iz Indije, po spletu naključij, se razume. Potem se je z njim poročila. Pravzaprav, sem ju poročil kar jaz, ampak samo zato, ker sta onadva tako hotela. Ker je naš indijski ženin Bharath prišel v Slovenijo s povratno letalsko karto in turistično vizo, je bil v začetku letošnjega leta zadnji čas, da odpotuje domov na obisk in izkoristi, ža plačan, povratni let. Maši ni bilo najbolj lahko pri srcu ob misli, da bosta z njenim svežim možem spet vsak na svojem koncu sveta. Ob njunem načrtovanju Bharatovega obiska v domovini smo se tako znašli hkrati v istem prostoru midva in onadva. Julija in jaz ter Maša in Bharath in tedaj je nastopil tisti kritični trenutek, ko so se začele stvari odvijati z nesluteno naglico.

Julija vpraša Mašo: »Zakaj pa ne greš zraven?«. Maša odvrne: »Ker to preveč stane!«.  Potem se vmešam še jaz in rečem: »Ja, ti bomo pa mi plačali!«. Maša je bila takoj za! Ampak takoj zatem je zet predlagal, da naj greva še midva. Juliji se je zdela to odlična ideja, meni pa malo manj in po tihem sem upal, da do uresničitve ne bo prišlo. Pa sem se bridko motil. Medtem ko sem se ukvarjal z drugimi stvarmi, sem vsake toliko uspel slišati dogovarjanje in pregovarjanje glede tega, katere karte kupiti, za kdaj in kakšna je cena. Vsake toliko mi je bila izražena zahteva, naj končno že povem od kdaj do kdaj sem lahko odsoten na fakulteti. Ker sem si za letošnje zimske izpitne roke izvedbo vseh izpitov načrtoval prve in zadnje tri dni izpitnega obdobja, je bil vmes ravno čas dvajsetih dni, ki so jih naši načrtovalci izkoristili do zadnjega trenutka. Julija, ki je tokrat financirala pot, je seveda povabila tudi preostala družinska člana in začuda se je Taj z veseljem odzval in prav nič začuda, je Tin tudi tokrat ostal pri Neži. Maša, je letela posebej, ker ni bila vezana na moje časovno okno v koledarju, Julija, Taj in jaz pa skupaj.

“Selfie smile” razkrije, da so mi na letalu postregli z zelenjavo – leteli smo iz Benetk v Dubaj in od tam naprej v Bangalore

Moj običajni pristop k potovanjem je skrbno načrtovanje poteka poti in vsega potrebnega, da pot poteka gladko in da imaš ponoči ustrezno streho nad glavo, pa četudi je samo platnena. V to je vključeno tudi vse, kar naj bi bilo na poti vredno ogleda in torej postanka. Ampak tokrat mi je zmanjkovalo časa, pa tudi priložnosti za usklajevanje s sopotniki, pravzaprav z dvema, ker sta imela Maša in Bharath svoje načrte. Za nas sta poskrbela do te mere, da smo imeli rezervirano prenočišče za prve tri dni po prihodu in zadnje tri dni pred odhodom. Na ta način smo imeli nekaj brezskrbnega počitka na začetku in nekaj na koncu in s tem tudi nekaj časa za druženje z našimi indijskimi sorodniki.

Za vmesni čas pa sem preigraval več scenarijev. Zapisal sem v ednini, ker niti Taja niti Julije nisem uspel kaj dosti vpeti v razmišljanje o tem, kam v Indiji iti in kaj si ogledati. V glavnem sta v naši, oziroma predvsem v moji miselni orbiti, krožili dve ideji, ki ju je seveda lansiral edini, ki tiste kraje pozna, torej Bharath. Prva je bila ideja za izlet po južni Indiji, druga pa za obisk eksotičnega Andamanskega otočja. Tam so predvsem rajske plaže in menda tudi prekrasna narava, a premikanje od točke do točke po morju zna biti povezano s čakanjem v dolgih vrstah, kar me je na koncu odvrnilo od misli na obiskovanje rajskih plaž in uživanje v neokrnjeni tropski naravi. Kdo ve, če ni vse skupaj, kar na to temo piše na različnih spletnih straneh, samo marketing, s katerim poskušajo dobiti čim več gostov, se pravi »fake news« po Trumpovsko.

Obdržala se je torej tista prva ideja za ogledovanje znamenitosti južne Indije. Ampak tudi tu se je ponujalo več možnosti. Bharathu se je zdelo najboljše najeti avto s šoferjem, njegov oče Ranganathan je predlagal izlet s turistično agencijo. Jaz pa sem začel iskati po spletu iskati, kaj je na tistem koncu sveta vredno ogleda. V Google Earth sem tako vstavljal tisto, kar se na različnih spletnih straneh s podatki o turističnih znamenitostih oglašuje s »5 most …«,»10 most …« ali pa »22 most …« ali kaj podobnega in našel kup slapov, palač, svetišč in celo neko gorsko zobato železnico. Sem pa moral okvir našega potovanja z južne Indije skrčiti bolj kot ne na zvezno državo, kjer živijo Bharathovi starši, torej na Karnatako. Že ta je prevelika, da bi si jo lahko podrobneje ogledal v tistih slabih dveh tednih, ki sta nam bila na razpolago.

Moj indijski pomočnik pri načrtovanju prevozov in prenočevanj – Bharathov oče in Mašin tast Ranganathan

Žal mi je za kaj več kot za obširen seznam možnih zanimivosti, ki bi si jih bilo vredno ogledati, zmanjkalo časa. Kako bomo prepotovali na stotine kilometrov od točke do točke, kje in kako prenočevali, o tem sem na veliko tuhtal še pri Bharathovi družini v Bangaloreju. Tudi tam še vedno brez kakšne posebno vznesene podpore mojih sopotnikov. Je bil pa toliko bolj dejaven Ranganathan. Ko je izvedel, da zelo resno razmišljam o najemu taksija, je takoj organiziral najem preverjenega taksista, ki je sicer imel višjo ceno, kot so bile tiste iz oglasov na spletu. Ampak zaupanje je tudi nekaj vredno in vsekakor sem bil prepričan, da se bomo bolj varno in zanesljivo vozili z nekom, ki ga Ranganathan pozna tako dobro, da se pride dogovarjat za posel kar k njemu na dom. Da bi potovanje ne trajalo predolgo, sem ga razdelil na dva izleta, prvega na jug in drugega na sever. Za prvega, ki naj bi trajal 5 dni smo torej dobili zanesljivega prevoznika in da račun ne bi bil previsok, smo izbrali manjši avto, ki je indijska različica Renojevega Clia ali pa mogoče Megana. Vsekakor lahko zapišem, da prav veliko prostora in udobja v njem ni bilo.

Zemljevid iz Apple Photos s prikazom na telefon zabeleženih spominov s potovanj po Karnataki – znotraj rdeče elipse so fotografije posnete na izletu v Uti in Majsor (28. 1. do 1. 2. 2020)

Na dan odhoda smo v hotelski avli ob dogovorjeni uri zaman čakali, da nas naš zanesljivi taksist pride pobrat. Prav po indijsko ležerno smo si že v štartu nabrali za kakšno uro ali več zamude. Potem smo jo še nekoliko povečali s postankom pri Bharathovih in potem še precej bolj z vožnjo po indijskih cestah, kjer se je razlika med časom, ki nam ga je za pot naračunal Google in tem, ki ga je zanjo porabil naš taksist, vztrajno večala.

Ampak vsaj na začetku je bilo zame vse zanimivo. Celo dolga vožnja skozi mesto, kjer cesta poteka pod novim podaljškom njihovega metroja. Ta je postavljen na stebre na sredini večpasovne ceste. Prvotno je bila vmes samo zelenica, ki je danes v glavnem brez zelenja, ne manjka pa na njej vsakovrstne nesnage. Ta neugleden prostor so iznajdljivo izkoristili za to, da nad cesto teče še mestna železnica. Kot češnja na torti pa se na tej »zelenici« pod železno cesto sem in tja pojavi še kakšna sveta žival, se pravi, krava.

Ob cesti so prodajalne kar pod bolj kot ne zasilnimi nadstreški, kjer se prodaja vse kar hočeš. Široki so kakšne tri metre, na obeh straneh podprti s kovinskima cevema, položna streha pa je običajno iz valovite pločevine. Ko ob cesti zmanjka trgovin, je ob njej eno samo dolgo odlagališče odpadkov, predvsem plastike vseh vrst. Včasih se med njimi pase kakšna krava, išče ostanke hrane kakšen potepuški pes, videl sem tudi prašiča, tudi kakšnega petelina, kozo in še kakšno drugo žival, ki mi zdaj ne pride na misel.

Tole sem si drznil poimenovati “longitudinalna deponija”, oziroma vzdolžcestno odlagališče odpadkov – pa nikar ne mislite, da tega pri nas ni, samo da je nemarnežev, ki mečejo odpadke skozi okna svojih avtomobilov manj in da se vedno najde kdo, ki potem za njimi pospravlja, zato je tudi nesnage ob cestah pri nas občutno manj

Obcestna poselitev se vleče še daleč ven iz mesta. Ljudi je sicer nekaj manj kot v mestu in obcestne prodajalne izgledajo še bolj revno in zanemarjeno. Kot pravo nasprotje se vmes znajde kakšen zgledno urejen »kampus« srednje ali višje šole ali posestva kakšnih drugih ustanov, ki jih obdaja ograja. Med ograjo in cesto pa je, ne glede na to, kako zelo »monumentalne« zgradbe so za njimi, še vedno zgolj in samo nesnaga.

Na poti iz mesta sem imel občutek, da se je na desetine kilometrov vlekla gradnja dodatnega pasu, pri čemer smo se ponekod vozili po novozgrajenih odsekih, drugje pa se je dalo le na podlagi pripravljenega zemljišča za gradnjo, ali pa napol zgrajenih objektov, slutiti, da se tudi tam gradi drugi pas. Da bo gradnja trajala še zelo dolgo, sem sklepal po tem, da nikjer ni bilo nobenih delavcev ali gradbene mehanizacije. Šele nekje daleč ven iz mesta, smo končno naleteli na nekaj bagrov in valjar, kar me je še bolj prepričalo o tem, da drugi pas še ne bo tako kmalu končan. Tudi ko bo, najbrž to ne bo nič podobno našim avtocestam, ampak bolj štiripasovnim mestnim cestam, pri čemer ob tukajšnjih voznih navadah štirje pasovi omogočajo vožnjo vsaj šestim vozilom vzporedno, če seveda upoštevamo obe smeri vožnje. Na cesti je namreč ogromno motoristov, ožje od običajnih avtov pa so tudi avtorikše. Da se v Indiji vozi po levi, pravzaprav ne drži, saj tam, kjer lahko, vsi vozijo po sredi in se potem nasprotivozečim izognejo po levi strani. Med prehitevanjem, ki se dogaja vseskozi, ko je na cesti več vozil, ki vozijo drugo za drugim, pa prehitevalci tako ali tako vozijo po desni in to še preden vidijo, da je prostora za prehitevanje dovolj. Postavijo se na desno in vozijo ob zadnjem delu vozila, ki ga nameravajo prehiteti, ter čakajo na priložnost za prehitevanje. Če kdo pripelje nasproti, malo upočasnijo in se malo umaknejo na levo za vozilo pred njimi, ampak samo toliko, da ima nasprotivozeči dovolj prostora, da odpelje mimo. Potem pa spet na desno in če je le za silo dovolj prostora, potrobijo in se stisnejo pred prehitevano vozilo. Kaj je to varnostna razdalja, tu nimajo pojma. Vožnja je videti zelo agresivna, a je treba priznati, da vsi pazijo drug na drugega, ker se očitno zavedajo, da kaznovanje drugih za morebitne napake, škodi tudi njim samim in zato neprestano prilagajajo svojo vožnjo vsem okoli njih. Včasih vseeno poči, ampak precej manj pogosto, kot bi ob taki vožnji pričakoval.

Da omejevanje hitrosti z napisom na okroglem znaku nima smisla, očitno vedo že dolgo, če gre soditi po stanju tega prometnega znaka, ki je sicer s severozahoda Karnatake

Vozi se, kolikor hitro se voziti da. Največja ovira hitri vožnji pa niso počasnejši vozniki, ampak luknje na cesti oziroma tam, kjer teh ni, hitrostne ovire, ki imajo kar konkretno višino in praviloma sploh niso označene ali pa so oznake tako sprane, da jih ni mogoče opaziti. Zato se Googlovo izračunavanje trajanja vožnje ob tovrstnih ovirah in pa številnih naseljih z gostim prometom, izkaže za tako nezanesljivo.

Precej pogost prizor na karnataškem podeželju – nizek stanovanjski standard in očitna nezmožnost ustreznega vzdrževanja stavb – sicer bi pa najbrž tudi našo propadajočo staro hišo kakšen turist opisal podobno

Kokosove palme ob cesti proti Šivanasamudri

Kar konkretno dolgo je trajalo, da smo se pripeljali iz urbanizirane pokrajine, kjer praktično ni bilo videti nobenih pravih znakov kmetijstva, do prvih obcestnih nasadov kokosovih palm, banan in potem riževih polj. Kmečke hiške so imele ponekod na nadstrešku nekaj, kar se mi je zdelo kot da sušijo lečo. Sem in tja so imeli spredaj parkiran traktor ali pa privezano kakšno žival kot je koza, neko govedo z dolgimi ravnimi rogovi ipd. Teh ravnorogatih živali smo na poti videli kar nekaj. Služijo jim za vleko vozov. Na enem delu poti pa jih je bilo dosti, ki so imele rogove okrašene s trakovi ali pa pobarvane. Verjetno so imeli kakšno praznovanje, kdo bi vedel.

Pogost prizor na tamkajšnjih cestah so bičle prikolice z ogromno naložene slame, ki so jih vlekli traktorji. Predvidevam, da so domov vozili riževo slamo, saj je bilo ob cesti dosti riževih polj in na nekaterih je bilo videti tudi kupe slame. Sem in tja je bilo moč opaziti tudi njivo koruze, precej več pa nasadov sladkornega trsa. Nekajkrat sem med palmami opazil posamezno gručo, na tleh sedečih ljudi, za katere sem predvideval, da malicajo med delom na polju. To me je spomnilo na čas mojega otroštva, ko je bilo take prizore moč videti in doživeti tudi v naših krajih. Takrat se je še marsikaj delalo na roke, na primer ob košnji in spravilu sena ali pa ob okopavanju poljščin.

Most čez reko Kaveri v bližini Šivanasamudre

Naš prvi cilj so bili slapovi na reki Kaveri. Do teh smo se pripeljali po precej razdrapani cesti. Predvideval sem, da jo prenavljajo, saj so slapovi ena od pomembnejših naravnih turističnih znamenitosti tega dela Karnatake. Pred velikim parkiriščem ob razgledni ploščadi je bilo seveda treba plačati vstopnino, potem smo zapustili taksi in se podali na ogled, se pravi na razgledno ploščad in potem s te po stopnicah navzdol na še eno manjšo razgledno teraso, od koder se naprej do vznožja slapov ni smelo.

Še pred tem in še predno smo izvlekli telefone za beleženje spominov na vidno shirane slapove, se je v Julijo zagnala ena od tamkajšnjih opic, in v trenutku je imela roko v njeni torbi, kjer so bili neki popotni krekerji. Ker se ni dala odgnati drugače, je Julija zamahnila s torbo v polkrogu, kot kak metalec kladiva, da je opico odneslo nekaj metrov proč. Zakotalila se je po tleh, opica, ne Julija in se pobrala proč, medtem ko je nekaj ne prav številnih indijskih obiskovalcev slapov začudeno gledalo, kako se tile bledolični tujci otepajo njihovih opic.

Shirani slapovi Baračuki na reki Kaveri pri Šivanasamudri – zgoraj desno je posnetek s Trip Advisorja, kjer se vidi, kako izgledajo v deževni dobi, ko je vode na pretek

Da vode ne bo prav veliko, sem pričakoval, saj je od poletnega monsuna do konca januarja preteklo že precej časa in odteklo ogromno vode. Za naše ogledovanje jo je tako ostalo bore malo in ob tem mi je prišla na misel tista izjava iz Jurija Murija: »Takšna pot in takšen cilj, le …«. V pesmi je na tem mestu »le umazan krokodil«, pri nas pa niti tega ni bilo, pač pa tistih nekaj curkov vode, ki so se tam daleč na nasprotni strani razgledne ploščadi kotalili po strmem skalovju navzdol v reko. Slapovi se sicer imenujejo Baračuki, a jih pogosto poimenujejo kar po bližnjem naselju Šivanasamudra. To leži na otoku med dvema rokavoma, na katera se razcepi reka in na vsakem od rokavov so slapovi. Ker smo šli na pot premalo pripravljeni, tega nismo vedeli in smo šli pač tja, kamor nas je naš taksist peljal. Da se zgolj nekaj kilometrov stran da videti še slapove Gaganačuki, pa sem izvedel v Wikipediji. V neposredni bližini je tudi najstarejša hidroelektrarna v Aziji, zgrajena že leta 1902. Tudi te nismo videli, jo je pa omenjal Bharathov oče, ki se je kot ekonomist svoje čase posvečal prav energetiki in elektrarnam.

Zahodni del slapov Baračuki s spodnje razgledne terase (desni del slapov s prejšnje fotografije)

Preden smo se odpravili naprej, sem šel do stranišča in seveda je bilo treba za uporabo skrajno nesnažnega in predvsem nevzdrževanega prostora, plačati. Ker rupij nisem imel, sem dal v iztegnjeno roko kovanec za evro in odšel noter odtočit. Ob odhodu me je možakar, zadolžen za pobiranje straniščnine, sedeč na tleh pred straniščem, poskušal prepričati, da sem mu dolžan pet rupij, jaz pa njega, da je evro, ki sem mu ga dal vreden precej več, čeprav ne vem, kaj lahko z njim počneš v Indiji, ker če ga ne moreš zamenjati, potem ni vreden nič. Oba sva bila pri prepričevanju drug drugega precej neuspešna. Najino pogajanje se je končalo tako, da je on je še naprej sedel pred straniščem brez zahtevanih rupij, jaz pa sem, brez evra in odrešen nadležnega pritiska v mehurju, odšel novim dogodivščinam naproti.

Dogodivščine za ta dan so bile bolj kot ne vezane na to, da pridemo do našega cilja oziroma, da se uspešno namestimo v hotelu Sterling Fern Hill v mestu Uti (Ooty). Glede na to, da je že do slapov vožnja trajala precej dalj, kot sem računal, je bila skrb, da bo v nadaljevanju podobno, povsem upravičena. Taksista sem imel sicer na sumu, da nas ni peljal po najkrajši poti, a sem kasneje ugotovil, da je bil verjetno samo nadpovprečno počasen za indijske razmere, za Googlovo računanje potovalnega časa pa tudi. Kakorkoli že, tistih gora, v katerih je bil naš dnevni cilj, kar ni in ni hotelo biti od nikoder. Smo pa zato končno le prispeli do narodnega parka  Bandipur. Obisk tega smo imeli v načrtu čez dva dni. Prebral sem tudi, da je ponoči cesta skozi park zaprta.  Pred nočnim zaprtjem ceste je bilo namreč število povoženih živali zelo veliko. Nam je uspelo priti do parka in skozenj še pred večernim zaprtjem. Ob cesti so nas vsepovsod spremljale table, ki so opozarjale, da se je prepovedano ustavljati, odmetavati plastiko ali bognedaj imeti ob cesti piknik. Vsake toliko so bile seveda postavljene hitrostne ovire, ki so pravi preizkus amortizerjev vsakega vozila, ki jih prevozi. Zelo počasi in previdno seveda, ker drugače je vožnja lahko hitro pri kraju. Čeznje ne vozijo le osebni avtomobili, ampak se skozi park vozi tudi precej težko obloženih tovornjakov. Cesta pelje proti najjužnejši indijski državi Tamil Nadu. Na meji je treba za prehod vozila plačati pristojbino, šofer pa je moral s celo mapo dokumentov v vrsto, kjer se je čakalo na dovoljenje za vožnjo po državi. K sreči ni trajalo dolgo, ampak tu 10 minut in tam 20, pa je hitro mimo pol ure ali ura. Za razliko od šoferja, nam trem potnikom ni bilo prav dosti do hrane. Taksistov želodec pa je zahteval svoje in v enem od krajev na poti nas je vprašal, če želimo iti jest. Ker nismo pokazali nikakršnega zanimanja, je šel na hitro malico pač sam in bil res nazaj prej kot v pol ure. Mi smo  medtem čakali v avtu, parkiranem ob prometni ulici in prav nič nam ni bilo do tega, da bi pohajali naokrog in pasli oči na uličnem vrvežu. V glavnem zato, ker bi bili najbrž mi glavna zanimivost in ne obratno.

Pot skozi narodni park je bila po svoje zanimiva, a dan se je neusmiljeno prevešal v večer, mi pa smo bili še vedno daleč od Utija. Ampak glavno presenečenje je prišlo, ko smo se pripeljali do  Tepakaduja. Tam je razpotje – levo je pisalo “Ooty”, mislim da 40 km, desno pa ne vem kaj in ravno tja proti “ne vem kaj” je zavil naš taksist. Jaz sem špegal na njegov telefon, na katerem je imel odprt Googlov zemljevid s potjo do našega cilja in tam se je čas do cilja z ure in pol kar naenkrat spremenil v dve uri in pol. In to po Googlovih izračunih, ki nimajo vgrajene funkcije, ki bi upoštevala, kdo vozi. Drznil sem si podvomiti v pravilnost šoferjevega ravnanja in sem ga malo nejeverno vprašal, če ni mogoče prava ona druga pot. Ampak mi je odvrnil nekaj, kar je bilo razumeti kot, da bomo naredili en krajši obvoz. Kasneje je še razložil, da je ona druga cesta menda zeloooo ozka.

Plantaže čajevih grmov ob cesti v Uti

Glede na to, kako je vozil v breg po tej, ki ni bila kdo ve kako ozka in niti ne pretirano strma, je bilo  mogoče res boljše, da smo se peljali naokrog skozi še en narodni park Mudumalai. Potem pa v hribe skozi prekrasne evkaliptusove gozdove ter med plantažami čaja. Ko bi ne bil naš šofer tako nebogljen na vsakem klancu bi še šlo, tako pa je vse skupaj postajalo že precej nadležno. Čemu služi menjalnik, našemu taksistu očitno ni bilo poznano. No, vsaj kazalo je, da ne ve, da ga je mogoče koristno uporabiti, ko avtu ob vožnji v klanec v četrti prestavi začne primanjkovati navora. Tudi njegovo premagovanje hitrostnih ovir je bilo vse bolj podobno vožnji v klanec. Menjalnik je škrtal, sklopka drsela, nam pa so se oči vrtele v očesnih jamicah kot frnikole. Dodatna ura za kratek obvoz se je tako vse bolj debelila in še precej preden smo prišli do cilja nas je zagrnila temna noč.

Potem pa, ko smo bili že skoraj tam, se je iz nasprotne strani, prav na tisto cesto, kamor smo morali mi zaviti na desno, vsula množica motoristov, za njimi pa še kolona avtomobilov in vmes tudi en tak odprt “gasilski kombi”, ki se je izkazal za mrtvaški avto. V zastekljenem tovornem prostoru je bila krsta s pokojnikom, ali pa je bil morda samo zavit v blago, ne vem več, a zagotovo smo naleteli na pogreb. Ker kolone vozil, ki so sledila pokojniku kar ni bilo konec, se je naš taksist odločil vključiti v pogrebno »povorko« in tako smo se zlagoma prebili skozi vso pogrebno druščino in videli, da imajo na indijskih pogrebnih slovesnostih tudi ognjemet.

Od pogrebcev do hotela ni bilo več daleč, me je pa skrbelo, na kakšen kolovoz nas je speljal Google, saj je kazalo, da z vozilom, ki ni vsaj landrover, do hotela sploh ne bomo mogli. Pa smo se z nekaj slaloma le prebili okrog vseh ogromnih lukenj, ki jih je bilo več kot pa ceste. Na koncu se je izkazalo, da je bil najtežji zalogaj za šoferja zapeljati po širokem a strmem dovozu navkreber pred hotel. Ampak v tretjem poskusu, ko smo že hoteli zapustiti vozilo, je le vzel dovolj zaleta, da je speljal tisti lepo tlakovani klanec, ki je vodil od luknjaste ceste do razkošno odmerjenega prostora pred vhodom v recepcijo. Seveda so nas tam takoj obstopili hotelski izvoščki, pobrali našo prtljago iz prtljažnika in jo znosili v recepcijo.

Pogled s terase najine hotelske sobe na prostor pred vhodom v hotel, na apartmaje levo od dovozne poti, na dolino s polji in na dvatisočake na drugi strani s čajnimi plantažami in hiškami na pobočjih – pri nas sta vrhova približno takih višin Brana in Planjava vsak na svoji strani Kamniškega sedla

Do sobe, ki sva jo dobila z Julijo sta šla z nami v prvo nadstropje kar dva sobarja in eden od njiju se je še posebej trudil razložiti, kako se sobo uporablja. Ko je bilo jasno, kako se vklopi klimo, TV sprejemnik, kako se odgrne zavese in podobno, si je vzel še nekaj časa, da je pokazal zanimanje za to, od kod smo prišli. Taj je medtem z drugim izvoščkom, sobarjem, receptorjem ali kakorkoli se že reče tem ljudem, odšel do svoje sobe, najin pa je še kar razlagal in razlagal in je meni, ki sem se mu očitno zdel ali prestar ali preutrujen za stanje, prijazno predlagal, naj se vendar usedem, ker je imel očitno še dosti za razložiti. Tako sem izvedel še, da je pri njih mogoče obiskati folklorne prireditve, pa da imajo posebno železnico, ki se imenuje »toy train«. Zaradi slednje sem tako ali tako »zvlekel« Julijo in Taja v to odročno gorsko letovišče, za folkoro, pa nismo imeli časa, saj smo imeli na voljo le naslednji dan. Da sva se končno rešila zgovornega mladeniča je bila seveda potrebna napitnina, pa še potem ga ni povsem minilo navdušenje, da bi naju še dodatno informiral. Mogoče je dobil premalo napitnine. Po naših izkušnjah se sobar v takih primerih pet minut potem, ko se za njim zaprejo vrata, spet pojavi pred njimi in trka ali zvoni,  s pozabljenim milom, šamponom ali brisačo, verjetno v upanju na kakšen dodatek k napitnini, ampak ponavadi je od nas dobil samo zelo lepo zahvalo, povišice pa ne.

Hotel, v katerem smo se nastanili, se imenuje Sterling Fern Hill in je na 2285 metrih nadmorske višine. Zvečer je bilo to čutiti, ker je bilo kar sveže, a še vedno brez mraza. Zjutraj, ko je posijalo sonce, pa o kakšnem hladu ni bilo ne duha ne sluha.

Vrt ob hotelski restavraciji, ki se koplje v prijetno toplem jutranjem soncu

Soba v hotelu je bila ogromna, dajansko kot večsobno stanovanje. Samo terasa je merila kakšna dva metra širine in osem dolžine. Sobe so bile v prvem nadstropju nanizane okoli ogromnega atrija, za katerega sem kasneje ugotovil, da je v bistvu jedilnica oziroma hotelska restavracija. To smo morali na Tajevo željo obiskati že prvi večer. V ponudbi so imeli tako jedi po naročilu kot tiste, ki si jih lahko izbereš na samopostrežnih pultih. Jedli smo seveda indijsko hrano in to po indijsko, torej s prsti in brez pribora. Pili smo izključno »bottled water«, čeprav je prva stvar, ki ti jo postrežejo, vrč z vodo. Ampak smo upoštevali priporočila izkušenih popotnikov, ki so Indijo obiskali pred nami in se te vode nismo niti dotaknili. To sicer ni čisto res, ker smo si s prav tako vodo umivali zobe in tudi vse druge telesne dele. Je pa res, da smo si, predno smo se lotili hrane s prsti, vedno razkužili roke.

Zjutraj je bil zajtrk zelo podoben večerji, le da smo pili, moja sopotnika kavo, jaz pa čaj in to kar zunaj, na vrtu in to v prekrasnem soncu. Na koncu trate pred jedilnico je sameval mlajši moški, ki je bil zadolžen za to, da so gostje lahko streljali z lokom. Taj se je seveda moral preizkusiti in mu je šlo kar dobro, res pa tudi razdalja, na kateri je streljal, ni bila ravno velika.

Kipa pripadnikov plemena, ki domuje v teh krajih in plošča z besedilom o etnični sestavi tega goratega območja, v ozadju pa sedi mladenič, ki ima na skrbi lokostrelsko rekracijo za hotelske goste

Po zajtrku smo se odpravili do železniške postaje. Taju je Googlov zemljevid pokazal, da je do tja komaj kaj več kot kilometer. Torej smo šli peš. Hotelski uslužbenci, ki jih na velikem dvorišču med nizkimi poslopji hotelskih apartmajev, ni manjkalo, so nas malo čudno gledali, a se nismo pustili motiti. Pot nas je vodila po razdrapani cesti navzdol. Nato smo zavili na pot med preprostimi hiškami, ki bi jim pri nas prej rekli barake kot bajte. Pot nas je vodila mimo njive, popolnoma zarasle s korenjem. Sploh je bilo njiv v dolini med hotelom in mestom kar nekaj.

Do glavne postaje v Utiju je bilo treba iti tudi skozi predor

Do železnice nas je pripeljala že bolj steza kot kolovoz. Ker je bila ob progi tudi shojena pot, smo se odločili iti do postaje kar ob tirih in kmalu smo naleteli na postajo, a to ni bila končna postaja, saj je ta v mestu, tale pa je bila povsem na samem. Za povrh, pa je proga kmalu za postajo izginila v predoru. K sreči je od postaje proti nam prikorakal domačin in na naše vprašanje, kako daleč je do postaje odgovoril, da kakšna dva kilometra in da gremo lahko kar skozi predor, ker zdaj ne bo vlaka. Jaz sem presodil, da je možakar s tistima dvema kilometroma krepko pretiraval, a se je izkazalo, da je govoril resnico. Ko smo šli skozi predor, res ni bilo vlaka, do postaje smo pa tudi hodili še kakšna dva kilometra. Google je namreč Taju dal podatke do najbližje železniške postaje in ne do tiste končne.

A nič ne de. Pot je bila prijetna in prav nič naporna, temperature idealne, okolica zanimiva in mirna. Naleteli smo na dva železniška delavca, tudi ta dva sta bila zelo mirna. Vsaj kakšne delovne vneme ni bilo opaziti pri njiju. Sedela sta na tiru in uživala v prijetnem dnevu, tako kot mi. Le da sta bila onadva v službi, mi pa na dopustu.

Pogled na jezero s poti ob železniški progi

Malo naprej se nam je odprl prelep pogled na jezero, ki leži nedaleč od proge in se nekaj deset metrov naprej na drugi strani zapornic spremeni v blatno rjavo brozgo. Kaj se zgodi vmes nismo ugotovili, niti nismo ugotavljali. Pozneje sem se sicer poglobil v Googlov zemljevid in ugotovil, da voda teče proti jezeru in ne obratno. Umazanija iz mesta, ki konča v vodi, se tako nabira pred zapornicami in pred jezerom.  Kot sem zapisal, se z umazanijo nismo kaj dosti ukvarjali, ker je, še preden smo prišli do postaje, od predora sem za nami priropotal vlak.

Naš “zasebni” vagon prvega razreda na “vlakcu” (Toy Train) gorske železnice na poti iz Utija v Kunur

Posneli smo ga s svojimi telefoni, vsak posebej, brez izjeme, potem pa odšli preostalih sto in nekaj metrov do postaje in si tam privoščili karte za prvi razred. Za vstop v vagone se na postaji seveda stoji v vrsti, pa če je to potrebno ali ne. Ko smo bili na vrsti mi, so pogledali naše karte in nas odpeljali do zadnjega vagona, ki je postal prvi potem, ko je vlak odpeljal nazaj proti nam dobro znanemu predoru. Hitro smo tudi ugotovili, da smo bili edini, ki smo si privoščili prvi razred. Cel vagon smo imeli samo zase, čeprav se po njem nismo mogli sprehajati, ker je imel vsak kupe svoj vhod, hodnika pa vagon ni imel. Celotna širina je bila namenjena sedenju potnikov. Iz številk sem presodil, da naj bi si nasproti sedeli kar po štirje v vsakem kupeju, čeprav bi jih bilo že šest za prvi razred odločno preveč. Za tri je bilo prostora več kot dovolj. Dva bi lahko celo spala, ampak to bi bilo precej neumno, ker so bili razgledi, ki jih je ponujala vožnja od Utija do Kunurja (Coonoor), preprosto prečudoviti, da bi jih kdorkoli hotel zamuditi. No, morda domačini, ki se tu vozijo kar naprej, nikakor pa ne mi, ki nam je bilo vse, kar smo videli, povsem novo. Bilo je skoraj tako lepo kot pri nas, v Sloveniji, samo drugačno. Pri nas nimamo plantaž čaja, evkaliptusov ipd. Predvsem pa konec januarja niti približno ne tako čudovitega vremena. Prijetno, toplo sonce je s svojo svetlobo dajalo zelenim pobočjem nad progo in pod njo posebno mehkobo in sijaj. Med vožnjo skozi gozd pa so prameni svetlobe, ki so se prebijali med vejami košatih krošenj, ustvarjali podobe, kot bi jih naslikali impresionisti.

Vožnja z “vlakcem” ponuja prekrasne poglede na gorsko pokrajino južne Indije

Naša vožnja je imela eno samo napako. Vlak ni imel parne lokomotive, ampak dizelsko in nič ni kazalo, da gre za zobato železnico. Mi pa smo naredili vso to dolgo pot ravno zaradi tega, da bi se peljali s tako rekoč edino zobato železnico na podkontinentu. Julija in Taj se s tem nista obremenjevala, saj še nismo imeli časa, da bi se pomenili, kaj bomo obiskali in zakaj. Čas bi sicer lahko našli, a nikomur ni prišlo na misel, da bi načel to temo takrat, ko je bila za to priložnost, na primer pri večerji ali zajtrku.

Na postaji v Kunurju smo potem videli tudi parno lokomotivo z zobniki in to ne ene same. Ena je bila celo zakurjena, saj se je iz dimnika kadilo. Po tem sem sklepal, da verjetno ta zadnji del proge, po katerem smo se pripeljali, ni tako strm, da bi bila potrebna zobata železnica. Če bi se peljali še naprej in navzdol, bi pa verjetno izkusili tudi to. Morda kdaj drugič, če nas pot še kdaj zanese v te kraje.

Zobata kolesa parne lokomotive na postaji v Kunurju

Od postaje do mesta je bila za pešačenje pot predolga in prestrma, zato je bilo treba najeti avtorikšo oziroma tuk-tuka, kar zahteva nekaj pogajalskih spretnosti s ponudniki tovrstnih storitev, ki jih običajno ne manjka. Taj je s prvim voznikom že prišel do ugodne cene, a je hotel še nižjo, na kar pa voznik ni pristal. Tako smo se odpravili do skupine drugih voznikov in plačali več kot bi prvemu, če bi sprejeli njegovo zadnjo ponudbo. Ampak nas zaradi tega ni prav nič bolela glava oziroma žep, ker smo se še vedno trije peljali  za nekaj več kot evro. Peljali smo se seveda na kosilo v restavracijo z dobrimi ocenami na Tripadvisorju. Izkazalo se je, da so ocene v tem primeru bile ustrezne. Jedli smo dobro, seveda po indijsko in postrežba je bila takšna kot mora biti. Na koncu smo bili siti in zadovoljni.

Po kosilu smo se peš smo odpravili do ene redkih zanimivosti, ki jih imajo v Kunurju, do parka. To je pravzaprav botanični vrt, ki ga je že v drugi polovici 19. stoletja ustanovil gospod Sims, zato se tudi imenuje po njem, a je to danes javni park, za vstop pa je treba plačati 20 rupij vstopnine, kar ne znese niti 30 evrskih centov.

Simsov park v Kunurju – pogled na osrednji del z jezercem

Do vhoda je treba po cesti kar strmo navzgor, park pa se potem nahaja na sorazmerno strmem pobočju pod cesto. Sredi parka je manjši ribnik, po katerem se lahko pelješ s plovili na pedale, kar pa je glede na velikost oziroma majhnost ribnika bolj primerno za otroke kot za odrasle. Čez ožji del ribnika se v elegantenem loku pne mostiček, s katerega lahko opazuješ ribe in začuda dokaj bistro vodo, ki potem odteka nekam v kanal. Na drugi strani ribnika je spet pobočje, a tam ni stezic po katerih bi se lahko sprehajal, te so v glavnem samo na pobočju pod cesto, na kateri je vhod v park. Park ni ravno velik in v dobre pol ure ga prehodiš po dolgem in povprek. Nekaj drevja in grmovja je v parku že od časa, ko je nastal, saj je ustanovitelj kar ohranil tam rastoče drevje. Kasneje pa so se tem domačim drevesom in grmom pridružili še drugi z raznih koncev sveta. Ampak nič takega, da bi se človek zato, da si to ogleda, cel dan prevažal po indijskih cestah in potem še dobro uro z vlakom in deset minut s tuk-tukom, da četrturnega pešačenja niti ne omenjam. Bilo pa je vseeno lepo. Opazili smo celo, da so v parku ravno takrat snemali nek mladinski film. Julija je, kot najbolj komunikativna med nami, celo imela ponujeno možnost, da se slika z glavno zvezdo filma – igralcem, ki je imel osebnega asistenta in še fanta, ki mu je nosil dežnik, da ne bi slučajno dobil preveč »barve«, ki ni pri njih prav nič zaželena. Tam namreč velja: »Bolj bel, bolj lep!« Dežnik je bil tako dejansko senčnik oziroma sončnik, je pa prišel prav tudi, ko si je igralec preoblačil srajco. Takrat je deček s sončnikom, na veliko žalost občudovalk, pred njihovimi radovednimi pogledi zakril do pasu golo igralčevo telo. Sicer pa je, resnici na ljubo, treba priznati, da jih ravno veliko ni bilo. Julija je na vprašanje, če se želi fotografirati z njim, dogovorila, da ne, ker ga sploh ne pozna. Kot da je to tako pomembno. Saj bi lahko naknadno izvedela, kdo je in kako slaven je v Indiji. Tako zdaj nimamo nobene fotografije in jaz nisem dobil ponudbe za sodelovanje v kakšnem indijskem filmu. Niti kot statist ne. Ampak kaj se ve, mogoče pa kdaj drugič.

Filmska ekipa odhaja, Julija brez selfija z glavnim zvezdnikom, jaz brez vloge v indijskem filmu

Še preden je filmska ekipa pobrala svojo opremo in se prestavila na drugo lokacijo, je Taja obšla bistra misel, da nima smisla čakati na naslednji vlak nazaj v Uti, ko imamo pa vendar najetega taksista. Torej ga je poklical in se je pripeljal po nas. To se je izkazalo za dobro potezo, ker smo videli še, kako izgleda pot nazaj po cesti. Na tej smo se dobršen del poti vozili mimo ogromnega vojaškega kompleksa, ki ga kar ni in ni hotelo biti konec. Imel sem občutek, da bi vanj lahko naselili celotno slovensko vojsko, pa še bi ostalo nekaj prostora za kakšne NATO-ve inštruktorje. V Wellingtonu, mestu, kjer je nastanjen »Madraški regiment« indijske vojske, imajo tudi oficirsko šolo. Vse skupaj je daleč nekje v hribih, pri nas bi rekli bogu za hrbtom, a v prekrasnem okolju. Pa še ime Wellington te spomni na znamenitega britanskega vojskovodjo, ki se je uspešno bojeval v Indiji v četrti Anglo-majsorski vojni in bil nato tudi imenovan za guvernerja Majsorja in Srirangapatne. Kasneje se je v Evropi izkazal tudi v bojih z Napoleonom in je znan kot zmagovalec znamenite bitke pri Waterloo-ju. Meni seveda niti na misel ni prišlo, da bi fotografiral vojaške objekte. Želel sem si že, a sem še iz tistih časov, ko se tega niti pod razno ni smelo delati, ker so te takoj imeli za vohuna. Kako se postopa s takimi, pa vemo.

Vas, slaba dva kilometra od hotela ob cesti v Kunur, vozili na levi sta parkirani ob cesti, ki je, kot je videti, zelo ozka, v gozdu v ozadju pa tudi precej luknjasta

Nazaj do hotela smo se na zadnjem delu poti spet prebijali po luknjastih in ozkih gozdnih poteh, ki bi jim le stežka rekel ceste, čeprav so bile asfaltirane. Naslednje jutro pred našim odhodom, sem si prav po tej cesti privoščil nekaj kilometrov višinskega teka. Ne dosti več kot štiri kilometre, a po dolgi športni neaktivnosti in na skoraj 2300 metrih nadmorske višine je bilo povsem dovolj. Tekel sem do prve vasi z nekaj ubornimi bajtami naslonjenimi na breg, ki se vzpenja nad cesto. Na drugi strani ceste, kjer se pobočje strmo spušča v dolino, so stale nizke barake. Narejene so bile, kot smo nekoč rekli v  jugovojski, iz »priručnih i mjesnih sredstava« ali po domače »uporabi, kar ti pride pod roke«. V eni od teh “skupzbitih” malih ropotarnic je zaropotalo, ko sem pritekel mimo in iz nje je zagrmel besen pasji lajež, ki je nedvoumno izdajal, da je za kovinskimi vrati precej velika in jezna mrcina. Na koncu vasi, z le nekaj hišami, sem se obrnil, naredil nekaj fotografij, potem pa tekel nazaj. Mrcina je bila ob mojem povratku očitno še bolj razjarjena kot prej. Besno se je zaganjala v kovinska vrata in z vsakim udarcem tac po vratih, je bil njihov gornji del vse bolj odmaknjen od stene. Urno sem jo torej odkuril proti gozdu in potem naprej proti hotelu.

Pot nazaj je vedno drugačna kot je prej, ko si šel v drugo smer in tako sem na povratku skoraj zgrešil pravo pot in odtekel navzdol po cesti kdo ve kam. A k sreči me je zamikalo, da bi tekel še kakšnih 100 ali 200 metrov več od načrtovanih štirih kilometrov in sem zato zavil na odcep na desno. A se je hitro izkazalo, da to ni odcep, ampak tista prava pot, ki pelje nazaj do hotela. To sem spoznal, ko sem pritekel do podrtega drevesa  na cesti, ki je bilo povsem enako kot prej, ko sem tekel v nasprotno smer. Tisti odcep na desno za 200 metrov dodatka k mojemu jutranjemu teku, pa je bil še nekoliko naprej.

Pogled na Hotel Fern Hill (bela stavba na vrhu vzpetine) z odcepa za dodatnih 200 metrov teka

Ko pot pripelje iz gozda,  je ob cesti nekaj hiš in srečal sem šolarje, ki so me precej čudno gledali, kot da jim ni prav nič jasno, zakaj bi en tak sivobradi dedek od kdovekod navsezgodaj zjutraj tekel skozi njihovo vas. Naletel sem tudi na dve starejši gospe, ki sta sedeli ob cesti in kramljali. Tudi tidve sta me na moč začudeno gledali. Ampak »namaste« v pozdrav dela čudeže in njuna pogleda sta se iz začudenih, če ne celo neodobravajočih, v trenutku spremenila v prijazna.

Dnevni načrt za tretji dan našega izleta je bil vezan na že plačan popoldanski obisk safarija v narodnem parku Bandipur. Pred tem sem načrtoval še kakšen krajši postanek. Najbolj me je mikal obisk čajnega muzeja, a me je skrbelo, da bi ogled trajal predolgo. Glede na to, kako počasen je bil naš taksist na vijugastih gorskih cestah, bi zaradi tega utegnili zamuditi naš safari. Ker mi je bilo všeč jezero, ki smo ga s poti ob progi občudovali prejšnji dan, sem taksistu predlagal, da se ustavimo ob njem in si ga malo pobliže ogledamo. Računal sem, da bi lahko ob njem lagodno uživali kakšne dobre pol ure, morda spili kakšen čaj, si pogledali, kaj se da ob jezeru in na njem početi, potem pa bi se mirno in brez naglice odpeljali naprej v narodni park.

Takole izgledajo vhodi v elitne šole v prekrasnem gorskem okolju v okolici Utija – mimo tele bi prišli do Utijskega jezera, a se je naš taksist odločil drugače, čeprav pravega razloga ne poznam

A naš voznik je moj predlog razumel po svoje in nas je peljal k nekemu čisto drugemu jezeru, ki mu je bilo s tistim, ki sem ga imel v mislih jaz, skupno le to, da je bilo tudi ob poti  v Bandipur. Ampak vseeno nekoliko s poti, kar je pomenilo kar nekaj poskakovanja po luknjasti dovozni cesti. Po njej smo se pripeljali do akumulacijskega jezera Pikara. Ob njem je seveda čolnarna, nekaj, kar spominja na restavracijo in dolge stopnice navzdol do splava, ob katerem privezujejo motorne čolne za prevažanje turistov. Vse skupaj smo pogledali samo od zgoraj in niti na misel nam ni prišlo, da bi se vozili po neprivlačnem jezeru. Pobočja potopljenih hribov, ki gledajo iz vode so še nekaj metrov nad obalno črto povsem gola, zaradi nihanja vode med letom. V deževnem obdobju, ko se jezero napolni, seže gladina precej više kot v suhem obdobju, ko voda iz jezera samo odteka. Občasno poplavljeni pas je tako brez rastlinja in pogled na tako obalo ni ravno kakšen estetski presežek. Ampak če si privoščiš vožnjo s hitrim čolnom, najbrž poudarek ni na estetskih, temveč na kakšnih drugačnih užitkih. Kaj lahko ponudi vožnja s počasnim desetsedežnikom, si pa nekoliko teže predstavljam. Mi smo torej pot nadaljevali s petsedežnikom na štirih kolesih. Nekoliko naprej, ko se državna cesta 181 začne zlagoma spuščati navzdol, so pobočja porasla s prekrasnim evkaluptusovim gozdom. Že ko smo se peljali gor, nas je v večernem soncu očaral, zdaj, na spustu pa se je bilo nujno treba ustaviti in narediti nekaj posnetkov. Seveda nismo bili edini, ki jim je to prišlo na misel. Čeprav se je po cesti le vsake toliko pripeljal kakšen avto, sta istočasno kot mi in prav z istega mesta, polnila družabna omrežja s selfiji vsaj dva mlada para.

Čolnarna ob akumulacijskem jezeru Pikara z golimi, blatnimi bregovi, ki so posledica nihanja vodne gladine med letom

Kraj za “fotopostanke” v evkaliptusovem gozdu

Navzdol je šla vožnja našemu šoferju nekoliko bolje od rok, kot navzgor. Za povrh se nam na državni meji ob vrnitvi v Karnatako ni bilo treba nič ustaviti. Smo pa imeli že ob cesti  v narodnem parku možnost videti kar nekaj divjih živali. Jelenjad seveda ni vzbudila pretiranega zanimanja, smo pa v reki lahko videli slone. Enega manjšega pa smo že pred tem videli kar ob cesti. Ob takih priložnostih seveda nihče ne upošteva prepovedi ustavljanja v narodnem parku, ampak vsi izvlečejo telefone in fotografirajo. Resnici na ljubo je treba povedati še, da smo ob reki nedaleč stran od slonov lahko videli tudi ženske, ki so prale perilo in niso bile videti prav nič divje.

Vidite slona? Mi smo ga in to kar s ceste, ki vodi skozi narodni park

Tudi naš šofer ni bil popolnoma nič divji. Lepo, umirjeno, kolikor je to v Indiji sploh mogoče, nas je pripeljal do sedeža narodnega parka, kjer naj bi po njegovem spominu bil vhod. Ampak odkar je bil on nazadnje tam, so vhod prestavili za enih osem kilometrov proč, ven iz parka. Na nekdanjem vhodu so ga, v uniforme oblečeni uslužbenci parka, seznanili z novimi dejstvi in začelo se je iskanje novega vhoda. Na poti v Uti sem ga sicer videl in nanj opozoril šoferja, ampak me je tako samozavestno zavrnil, da je vhod naprej, da sem bil prepričan, da sem si jaz na spletu narobe prebral ali razumel, saj on kot domačin, pa že mora vedeti. A se je izkazalo, da ne in spet je bilo nekaj nervoze z iskanjem. Cel kup smerokazov namreč usmerja turiste k ponudnikom, ki organizirajo izlete po parku in med vsemi temi je potem treba najti tistega, ki te dejansko pripelje na ogromno prašno parkirišče, brez vsake sence. Ob strani, nekje na sredini stojijo, kolikor me spomin ne vara, kovinska stranišča, čisto na koncu pa je neke vrste upravna stavba, kjer se kupi vstopnice. O kakšni restavraciji ali kakšnem drugem gostinskem objektu ne duha ne sluha. Še sence nad klopmi za čakanje pred stavbo, komaj za vzorec. Nekoliko vstran od parkirišča se na žgočem soncu pražijo avtobusi in terenci, s katerimi vozijo obiskovalce na safarije po parku. Registrska številka na vstopnici se ujema s številko na tablici enega od parkiranih avtobusov. Dokler jih ne pripeljejo na štartno mesto, se niti v vrsto ne sme. Počasi postaja vse bolj jasno, da izbrana ura sredi popoldneva res ni najbolj primerna. Najprej zato, ker je vroče in potem zato, ker je največ živali mogoče videti ob večernem mraku in ob jutranji zori.

Med čakanjem na neprimerno uro odhoda, se je na parkirišče pripeljal nobel avtobus. Izkazalo se je, da je poln italijanskih upokojencev. Ti so si seveda privoščili ogled z odprtimi terenci za šest oseb. Za nas ta možnost ni prišla v poštev, ker smo bili samo trije. Terenca si ne moreš deliti z naključnimi neznanci, niti ne moreš plačati za prazne sedeže. Vsaj če kupuješ karte preko spleta, te možnosti ni. Smo si pa zato lahko z neznanci delili avtobus. Pa ne s kakšnimi Italijani, v glavnem kar z domačini.

Edini “pozer” med sloni v narodnem parku, ki je bil v službi v času našega safarija

Da obiskovalci ne bi imeli prevelikih pričakovanj, je na avtobusu napis, ki te seznami, da je treba biti čim bolj tiho, da živali ne pobegnejo, še preden bi jih uspeli videti, predvsem pa, da je to, koliko živali bomo videli, odvisno od sreče.  Te seveda mi, tudi zaradi napačne ure obiska, nismo imeli. Še za tistega slona, ki je poziral v mlaki, me je razžiral dvom, da ga nimajo mogoče tam privezanega, ker če se zanašaš samo na srečo, potem obiskovalci lahko ne vidijo tudi nič in lahko bi se našel kdo, ki bi zahteval, da mu vrnjeno denar. Če ti pa jasno napišejo, da je karta za ogled živali v parku v bistvu srečka, se pa nimaš kaj pritoževati, če tvoja pač ni zadela.

Potem, ko je upanje na kakšno zanimivo živalsko srečanje dokončno umrlo, sem se posvetil beleženju požigalniškega načina urejanja parka. Ob poteh, kjer poteka safari namreč požigajo podrast, verjetno zaradi boljšega pregleda, da tisti z več sreče lahko vidijo živali, ki jih v parku seveda ne manjka, vključno s tigri. Ali bi bilo videti tigre sreča ali smola, pa je že drugo vprašanje, sploh sredi popoldneva.

Če smo bili za safari prezgodnji za srečo, oziroma za srečanje s kaj več kot enim slonom in nekaj jelenjadi, smo v Majsor (Mysore) prišli čisto ob pravem času, se pravi, še za dne. Prenočevanje smo imeli rezervirano v enem od bolj »nobel« hotelov, ki ga je izbral Ranganathan, Bharathov oče. Po njegovem je v času zunaj sezone menda smešno poceni. Jaz bi bil zadovoljen tudi s čim manj prestižnim za manj denarja, ampak se je izkazalo, da je imel Ranganathan še kako prav. Ni nam namreč organiziral prenočevanja kar kjerkoli, ampak v pravi kraljevski palači. Sicer nekdanji, a kljub temu, zgrajeni za kraljevske goste. Za indijskega podkralja, če smo natančni. Že ime “Lalitha mahal” pove, da gre za palačo. Drugi del imena – mahal, pomeni palača. Če ste se ob tem spomnili enega najbolj prepoznavnih turističnih biserov Indije, Tadž mahala, imate še kako prav. Tudi  v tem primeru gre za palačo. To, v kateri smo prenočevali mi, je dal na začetku dvajsetih let dvajsetega stoletja postaviti majsorski maharadža oziroma po naše kralj iz rodbine Vodejar. Denarja mu očitno ni manjkalo in arhitekt, ki mu je zaupal načrte za zgradbo, je opravil, za moje pojme, odlično delo. V Evropi bi bil slogovno sicer malo staromoden, saj so »neo« slogi značilni bolj za drugo polovico devetnajstega stoletja in še pred začetkom dvajsetega jih je začel izrinjati »Art Nouveau« oziroma v naši tedanji domovini »secesija«. V Ljubljani imamo tako na primer na Miklošičevi ulici številne, v lahkotnem secesijskem slogu grajene stavbe, z značilnimi stiliziranimi rastlinskimi okraski, kovanimi ograjami, keramičnimi ploščicami na fasadah, da barvne poslikave, kakršna krasi Vurnikovo Zadružno gospodarsko banko niti ne omenjam. Skoraj vse so  bile zgrajene v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja torej pred palačo Lalita, ki je slogovno precej bliže ljubljanski operi, narodnemu domu ali narodnemu muzeju, torej stavbam s konca devetnajstega stoletja.

Popolna simetrija, kupole, stebrišča in nedolžna belina palače Lalita (Lalitha mahal), nekoč namenjene indijskemu podkralju, danes pa hotelskim gostom

Palača Lalita  je v spletnih virih v glavnem opredeljena kot neorenesančna stavba. Pri načrtovanju naj bi se zgledovali po katedrali Sv. Pavla iz Londona, pri gradnji te pa po baziliki Sv. Petra v Rimu. Londonska katedrala je bila grajena ob koncu 17. in dokončana na začetku 18.stoletja in mene so učili, da je to čas baroka. Bazilika sv. Petra je bila sicer začeta v renesansi, dokončana pa tudi že v baroku. V Laliti sem prepoznal predvsem baročne poteze. Izstopajoča osrednja kupola palačo še najbolj povezuje z omenjenima cerkvenima vzoroma.  Pred simetrično sprednjo fasado z monumentalnim vhodom je velik prostor, namenjen parkiranju, a je zasnovan v slogu francoskega parka, ki je palačo nekoč očitno z osrednjo osjo povezoval z mestom. Danes je park na nižji terasi na mestni strani od dvoriščnega dela pri palači ločen z ograjo, zanemarjen in preraščen z grmovjem, se pa da še vedno razbrati nekdanjo strogo simetrično parkovno ureditev z osrednjo osjo, ki je potekala od vhoda v palačo proti mestu, ki je na zahodni strani danes oddaljeno dobrega pol kilometra.

Kraljeva palača v Majsorju – prostor pred palačo je namenjen množičnim slavjem, na katerih je navzoč tudi kralj, ki ima danes zgolj simbolno vlogo – odprt pokriti del med vogalnimi stolpi je namenjen gledalcem (kot pokrite tribune na stadionih), med katerimi ima častno osrednje mesto seveda kralj

Zračna razdalja od palače Lalita do majsorske kraljeve palače je okrog štiri kilometre. Kot največjo zanimivost te so nam na vsakem koraku razlagali, da je osvetljena s kar sto tisoč žarnicami. Tisti malo bolj natančni so jih sicer omenjali kakih dva do tri tisoč manj, ampak številka je še vedno impozantna. Če držijo informacije s spleta, so bile včasih žarnice tridesetvatne, kar pomeni skupno kar tri megavate. Po novem naj bi bile samo še petnajstvatne, kar pomeni pol manj, a je to še vedno toliko, da v eni uri za osvetlitev porabijo toliko energije, kot je znašala celotna mesečna proizvodnja sončne elektrarne na naši strehi v nadpovprečno sončnem aprilu leta 2020. Najbrž je izjemna poraba energije eden od glavnih razlogov, da lahko palačo v vsem njenem sijaju lahko občuduješ vsak večer samo tričetrt ure oziroma eno uro ob nedeljah in praznikih in ne tako kot pri nas, kjer je vsaka druga vaška cerkev osvetljena vso noč.

Nadaljevanje nekdanjega parka pred palačo Lalita v smeri proti mestu, ki je danes zapuščen in zanemarjen

Čeprav so nam vsi dopovedovali, da je osvetlitev palače nekaj, kar si je v Majsorju nujno treba ogledati, tega nismo strpali v naš urnik. Sva pa s Tajem slučajno ujela pogled na razsvetljeno palačo kar s terase nad vhodom v palačo Lalita, kjer je bil za dva večera naš drugi dom. Med čakanjem na odprtje restavracije sva raziskovala javno dostopne prostore palače in se podala po osrednjem stopnišču pod veliko kupolo do terase, od koder je lep pogled proti mestu. In tam daleč je v soju stotisočih žarnic žarela majsorska kraljeva palača, od daleč tako majhna kot igrača. Preden sva poštudirala, kaj je to, kar se tam v daljavi sveti in uspela na teraso privabiti še Julijo, je bila tam samo še tema zgodnjega večera.

Stopnišče pod kupolo prizidka v palači Lalita

Ampak vrnimo se nazaj k našemu prihodu v hotel. Dovozna cesta k hotelu prečka precej neugledno pusto, prašno in zanemarjeno parcelo, na kateri je sem in tja kakšno drevo, skratka po videzu precej neugledno obrobje mesta, kot da si nekje na robu civilizacije. Da bi se kar tako pripeljali pred vhod palače, seveda ni šlo. Vmes te prav po vojaško prestrežejo varnostniki, ki so seveda tudi prav po vojaško oblečeni. Preden so nas spustili skozi zidani vhod na vrt, kjer se po kakih 200 metrih znajdeš pred vhodom v hotel, so morali varuhi palače iz recepcije dobiti informacijo, da nas pričakujejo in seveda so nas potem pri vhodu pričakali, tako kot se spodobi. Z izvoščki, ki so pobrali našo prtljago in jo odtovorili pred recepcijo ter potem vso dolgo pot po hodnikih in po stopnišču v drugo nadstropje prizidka, kjer smo imeli sobo. Zavito stopnišče z elegantno ograjo ni bilo zavito samo zaradi okroglosti, ampak je bilo zavito tudi v polivinil, ker so imeli na delu pleskarje. Ob stopnišču so poleg tega vgrajevali še dvigalo. Sicer pa je bila tudi nad tem stopniščem v prizidku prav elegantna kupola, čeprav precej manjša kot tista osrednja pri glavnem vhodu.

Soba je izgledala približno tako, kot da od zgraditve ni doživela kakšne posodobitve. Glede na to, da smo bili v prizidku, je to samo nekaj desetletij in ne skoraj stoletje, kolikor je stara palača. Ampak vseeno je bil vtis daleč od kakšnega petzvezdičnega razkošja. V času, ko je palača postala hotel so, poleg prizidka s sobami, na vrtu za palačo zgradili tudi bazen. Sprva nisem bil čisto prepričan, če je res namenjen plavanju. Ne ob njem, kaj šele v njem, ni bilo žive duše. Ampak tudi sicer v hotelu ni bilo kakšnega posebnega vrveža gostov. Bolje rečeno, nikakršnega. Sem in tja si srečal koga, ki je izgubljeno taval po hodnikih in takih, na pol izgubljenih, gostov je bilo bistveno manj kot hotelskega osebja in delavcev, ki so se trudili z obnovo. Tako sem imel vsaj nekaj upanja, da bazen ni od vseh povsem zapuščen zato, ker je v njem neprimerna voda, temveč zato, ker ni gostov, ki bi jih zanimalo čofotanje po bazenu in to ob temperaturah, kakršne so značilne za začetek naših počitniških dni. Taja nisem uspel prepričati, da bi se mi pridružil pri preizkusu temperaturne in higienske primernosti bazenske vode, Julije tudi ni zanimala tovrstna izkušnja, torej sem moral do bazena odločno odkorakati kar sam. In mi ni bilo žal. Po videzu je bila voda čista, kako je z njenim okusom, sem se na vse pretege trudil ne ugotoviti. Temperatura pa je bila idealna. Četrt ure plavanja in še malo čofotanja, potem pa v kotu vrta na odsluženi gugalnici, oziroma na njenem drogu še mojih dvanajst dvigov, za katere drugje v Indiji še nisem imel priložnosti. Ko sem to ponovil še naslednje jutro, je hotelski uslužbenec, ki je bil očitno zadolžen za čistočo vrta in bazena, samo od daleč začudeno gledal, kaj za vraga počne ta belopolti stari sivobradec na odsluženi stari gugalnici.

V hotel smo torej prišli dovolj zgodaj, da sem si lahko pred večerjo privoščil še plavanje. Pa bi si povsem lahko še kaj, ker restavracijo so odprli šele ob osmih. Nam je pa že kar krulilo po želodcih, saj smo imeli namesto kosila safari po narodnem parku, ampak prav siti od tega nismo bili, naveličani mogoče, predvsem Taj, siti pa nikakor ne. A bolj ko smo poizvedovali, če bi se morda ne dalo dobiti kaj za pod zob še pred odprtjem restavracije in bolj ko smo iskali, če je za kakšnim vogalom le kakšen pult ali prodajalnica s kakšnimi prigrizki, bolj so nas prijazni uslužbenci nagovarjali, da moramo nujno obiskati njihovo kavarno, kjer imajo živo glasbo.

Palača z zadnje strani, kjer je prekrasen, a žal zapuščen in zanemarjen vrt s teraso

Navsezadnje smo se vdali v usodo in smo šli pogledat in poslušat. Scena je bila resnično filmska: za pultom na koncu kavarne do obisti naveličan natakar, ob pultu na barskem stolčku gospa s pijačo, ki vdano posluša pianista, ta sedi za klavirjem sredi prostora in preigrava svoj program.

Seveda je prihod novih treh gostov pomenil več kot podvojitev poslušalstva in ker v tako intimnem vzdušju ne moreš pričakovati, da boš neopazno poniknil v množici, nas je še pred natakarjem, nagovoril kar pianist. Hotel je vedeti, od kod smo in očitno je bil dovolj razgledan, da se mu je vsj približno dozdevalo, da ve za Slovenijo in kje približno se nahaja.

Za nami je v kavarno prišel še mlajši francoski par in ko si je pianist vzel odmor, ga je prikupna ženska polovica para vprašala, če lahko zaigra na klavir. Jasno, da ji je dovolil in potem, ko je po začetnem lovljenju odigrala in zapela skladbo, ki naj bi bila ena redkih, ki da  jo zna, je bil hišni muzikant navdušen nad njo in seveda nad slišanim. Ker s posluhom in glasbenim znanjem nisem najbolje opremljen, težko presodim, ali je bil razlog za navdušenje spretno obvladovanje   klaviature in glasilk ali pa predvsem  ljubkost in telesna privlačnost mlade dame. Kakorkoli že, kar dosti si je dal opraviti z njo in okrog nje in jo je prepričal, da je še malo zapela. V nadaljevanju so sledile melodije po željah, ki jih je bolj ugibal, kot pa izvedel od nas  in za veliki finale nam je zaupal, da je nabolj zadovoljen, kadar poslušalci z njim prepevajo in smo seveda družno v en glas z njim prepevali. Potem pa je to svoje zadovoljstvo s publiko stopnjeval še v smeri gibalnih dejavnosti in je naznanil, da mu je pa še bolj všeč, če ob njegovem igranju gostje zaplešejo. Tu sva prišla na svoj račun midva z Julijo. Jaz se sicer nisem nameraval izpostavljati z javnim nastopanjem, ampak mi je bilo povsem jasno, da se temu ni mogoče izogniti. Torej sem se vdal v usodo in se z ženo, kolikor je le mogoče elegantno in po taktu, zavrtel po gladkem tlaku podkraljevske palače v Majsorju. Dovolj dobro in dovolj elegantno, da so bili vsi prisotni navdušeni. Še Taj je bil videti ponosen na svoja starša. No, vsaj ni mu bilo videti, da bi se vdiral v zemljo od sramu. Arhitekturnemu okolju primerno, sem se ob aplavzu šestih parov rok počutil skoraj, kot da sem na dunajskem opernem plesu, ali pa kot da sva ravnokar odplesala plesni nastop na tradicionalnem novoletnem koncertu dunajskih filharmonikov.

Jedilnica v hotelu Lalita

Jedilnica, v kateri smo se prehranjevali, je tudi bolj spominjala na operno dvorano v najbolj razkošnem baročnem slogu in to celo z ložami v prvem nadstropju, kot pa na restavracijo z indijsko hrano in to v osrčju južne Indije za povrh. Da ne omenjam, da smo tudi jedli po indijsko, torej brez pribora, s prsti. Prav veliko družbe pri tem nismo imeli. Najbolj so mi v oči padli starejši gostje, ki so mi delovali zelo ameriško, čeprav so bili po videzu očitno indijskega porekla. Obnašanje pa je bilo nezgrešljivo stereotipno ameriško.

Ampak ker kultiviran človek poleg hrane rabi tudi kaj, da nasiti duhovno lakoto, smo se naslednje jutro po zajtrku odpravili pogledat znamenitosti z mojega seznama, ki je nastal ob brskanju po spletnih straneh z informacijami o tem, česa v Majsorju nikakor ne smeš spregledati. Na Google-ovih zemljevidih sem si pogledal, kje je kaj, da se ne bi po nepotrebnem vozili križem kražem po gostem indijskem mestnem prometu.

Najprej smo se zapeljali do majsorske katedrale posvečene sv. Jožefu in sv. Filomeni. Zgrajena je bila v neogotskem slogu leta 1936 in res s svojo višino in velikostjo izkazuje divje kipenje kvišku. Čeprav je okrog nje kar nekaj nepozidanega prostora, je nikakor nisem mogel v celoti zajeti v kader, da bi jo fotografiral v enem kosu. Od znotraj je pa ne smeš fotografirati in v bližini vhoda je bila ena prav zoprna varuhinja, ki je v meni zatrla sleherno željo po kakšnem poglobljenem duhovnem izkušanju notranjosti tega verskega objekta. Juliji pač ne, tako da sem naredil kar nekaj krogov po ploščadi pred cerkvijo, preden je napolnjena z duhovno energijo prišla na svetlo luč majsorskega sončnega dopoldneva. Kaj je v tem času počel Taj, ne vem, ker se je tudi on izgubil nekje v temačni notranjosti katedrale.

Neogotika po indijsko – katedrala v Majsorju iz leta 1936, ena najvišjih v Aziji, arhitekt Francoz Daly pa naj bi se pri načrtovanju zgledoval po Kölnski katedrali

Naš taksist je parkiral pred trgovino s svilenimi izdelki in ko smo hoteli naprej, ni šlo. Ni nam bilo jasno kaj se dogaja, a smo počasi le dojeli, da moramo pred odhodom naprej nujno še v trgovino. Tam so nam prodajalci dopovedovali, da takih svilenih sarijev in po taki ceni ne dobiš nikjer in so nas hoteli kar posesti in nam razkazati vse kar premorejo. Ampak se nismo dali in smo šli, ne da bi zapravili eno samo rupijo. Le kaj jim pride na misel, da se bomo ukvarjali s takimi banalnostmi, kot je kupovanje svilenih sarijev in to mi, ki smo si zadali za nalogo, da potešimo svoje duhovne kulturne potrebe. Skoraj zadenjsko smo, med iskanjem izgovorov, »ušli« iz trgovine, se hitro strpali v taksi in pognali našega voznika proti tisti pravi kraljevi palači, ki jo oblegajo množice turistov od vsepovsod, čeprav so bili v tem času, po videzu sodeč, na obisku predvsem Indijci.

Na obsežnem zemljišču, ki pripada palači, seveda ne gre brez svetišč

K sreči nam za vstopnice ni bilo treba čakati v kakšni neskončno dolgi vrsti in tudi za oddajo obutve so imeli dovolj dolg pult, da nekega posebnega čakanja ni bilo. Malo je bilo sicer zmede, ker si na enem mestu dobil vrečo za obutev, potem si se sezul, dal vanjo čevlje, natikače ali gojzarje, pač tisto, v čemer si prikolovratil pred palačo in potem si vrečo z obutvijo na drugem mestu za istim pultom oddal.

Ko smo bili enkrat bosi smo se odpravili po prašnem dvorišču proti palači in si jo seveda najprej ogledali in jo poslikali od zunaj s sprednje strani, noter pa nismo mogli tam, kjer smo hoteli, ampak so nas varnostniki, ki so poležavali sem in tja po ploščadih za prireditve, poslali tja, kjer so nas čakali priložnostni vodiči. Ti so za razliko od onih samozvanih, s kakršnimi sva imela s Tajem izkušnje iz Katmanduja, vsi imeli nekakšna potrdila, ki naj bi dokazovala, da so res uradni vodiči. Naš je hitro nabral manjšo skupinico obiskovalcev, ki smo bili voljni, za ustrezno plačilo seveda, poslušati njegovo razlago v angleščini in nismo bili razočarani. Popeljal nas je skozi del palače, ki si ga je moč ogledati in nam ob tem razložil ravno prav in ne preveč, da ni bilo dolgočasno, a smo vseeno potešili svojo radovednost. V preostalem delu palače prebiva kraljeva družina, ki formalno sicer ne kraljuje več, a ima v družbi še vedno  pomembno vlogo kot neke vrste kulturna dediščina in vez z bolj ali manj svetlo preteklostjo. Vodejarji so majsorskemu kraljestvu vladali več kot pol tisočletja. Sicer z nekaj vmesnimi prekinitvami in ne vedno povsem suvereno, ampak ne glede na vse, jim ni šlo slabo. Navsezadnje jim je v času britanske nadvlade uspelo v Majsorju zgraditi dve izjemni palači. V eni smo prenočevali mi, v tejle drugi pa prenočujejo potomci Krišnaradže IV., ki ju je dal zgraditi. Ob smrti leta 1940 naj bi veljal za enega najbogatejših ljudi na svetu, a še vedno je bil samo drugi najbogatejši v Indiji. Je bil pa, tako kot njegova rodbina nasploh,  zelo naklonjen kulturi in umetnosti. Ob neskromnih dohodkih si je podpiranje različnih umetnikov in umetniških zvrsti tudi lahko privoščil.

Strop in lestenec iz enega od osrednjih prostorov v palači

Na spletu sem zasledil, da je bil načrtovalec palače arhitekt Henry Irwin. Dokončana je bila leta 1912, zgradili pa so jo na mestu stare, lesene, ki je pogorela leta 1897 ob poroki najstarejše hčerke prejšnjega kralja Čamaradže. Ta je umrl star komaj 31 let, bil pa je kljub mladosti zelo napreden vladar, če gre verjeti Wikipediji, saj je menda v svoji kraljevini kot prvi na indijski podcelini uvedel skupščino, ustanavljal strokovne šole in s tem podpiral razvoj industrializacije, podpiral umetnost in je menda tudi ustanovitelj znamenitega majsorskega živalskega vrta, katerega ogled so nam tudi vsi toplo priporočali. No, na mestu pogorele palače je zrasla nova, današnja, zgrajena kot mešanica različnih slogov od indijsko-saracenskega do muslimanskega, ki ga razkrivajo barvite kupole in nekje sem prebral, da naj bi bilo vmes celo nekaj gotike, ampak se ne spomnim, da bi kje opazil, kaj takega, kar bi me spominjalo na ta slog.

Obiskovalci v ogledalu na enem od stopnišč

Notranjost palače naredi močan vtis s svojo izjemno eksotiko, s stenskimi poslikavami, slikami, zrcali in lestenci. Slednji so menda iz čeških steklarn. V najbolj reprezentativnem prostoru je na razpolago pet minut za »selfije« in skupinske slike, pri katerih priskoči na pomoč tudi vodič. Tako lahko potem obiskovalci polni novih vtisov, da megabajtov fotospominov v telefonski shrabi sploh ne  omenjam, en, dva, tri odhitimo novim dogodivščinam naproti.

Najbolj občudovan prostor v palači – sprejemnica oziroma zasebni kraljevi “durbar”

Prva je bila, da nas je neki možak, ki ima očitno na skrbi usmerjanje nevednih turistov, na vsak način hotel poslati v muzej v enem od stranskih kril palače. Nam pa do ogledovanja muzejev ni bilo, čeprav jih imam na sumu da je bil muzej bolj izgovor, s katerim turiste pripeljejo do trgovine s spominki. Če si tako uradno nekam poslan, potem tja tudi greš in smo torej šli. Potem pa smo videli, da nekateri domači obiskovalci, ki so očitno bolj izkušeni, mirno ignorirajo možaka, ki se je vživel v vlogo smerokaza. Tako smo šli tudi mi ven po bližnjici in ne po obvozu skozi muzej.

V palači je tudi veliko stenskih poslikav

Zunaj je bilo treba na dogovorjenem mestu počakati našega voznika. Dolgo sicer ni trajalo, da nas je pobral, ampak dovolj, da smo prvič na tej poti zares izkusili tisti nadležni prodajalski pristop, ki je značilen za najbolj turistično oblegane kraje tega dela sveta. Ulični prodajalci s svojim blagom silijo vate in ti na vsak način poskušajo prodati nekaj, česar zanesljivo ne rabiš in to po najbolj ugodni ceni. Julija sicer rabi vse, ker ji pride prav za terapije, a sva jo s Tajem uspešno prepričala, da ni kupila ničesar, ker je na takem kraju zanesljivo precej dražje kot kje drugje, kjer ni toliko turistov.

Svetišče Čamundešvara na hribu Čamundi nad Majsorjem

Pred palačo sva bila pri preprečevanju nakupa spominkov uspešnsa, na naslednji točki na vrhu hriba Čamundi, pred svetiščem Čamundešvara, kjer se je trlo obiskovalcev, pa ga nisva mogla preprečiti. Juliji je bil ponujen Ganeša iz tikovine, za katerega se je kasneje izkazalo, da mu manjka ena noga.

Zaradi gneče s Tajem v svetišče nisva šla, Julijo pa je množica tako rekoč odnesla skozenj. Midva sva medtem sedela na najvišji stopnici širokega stopnišča, ki vodi do vhoda v prostor, kjer prodajajo vstopnice. Od tod sva opazovala dogajanje pred svetiščem. Taju je v oči padel prodajalec sladoleda, ki si je najprej s prstom vrtal po nosu, potem pa z isto roko mirno delil kornete s sladoledom strankam, željnim hladne osvežitve na že kar žgočem soncu. Medtem so se iz svetišča vsuli šolarji in šolarke in prvi so se posedli pod nama na eni strani stopnišča, druge pa po drugi strani. Seveda se je takoj našel prodajalec ničvredne krame, ki je otrokom ponujal neke svetleče obeske na verižicah za okoli vratu. Pri nas bi ga otroci, ki bi želeli kaj kupiti, obstopili in se drenjali okrog njega, tule pa se je presenetljivo hitro med šolarji našel eden, ki je bil za posrednika. Ne vem, morda ga je določil učitelj, ki je bil z njimi in jim je tudi očitno naročil, naj se posedejo na stopnice in čakajo. Kakorkoli, posrednik je od sošolcev pobiral denar in jim od prodajalca nosil pločevinaste obeske. Potem, ko je iz svetišča množica naplavila še Julijo, je tudi ona kupila svojega Ganešo, še preden sva uspela s Tajem posredovati. Ganeša je sicer eno najbolj poznanjih hindujskih božanstev in ga tudi ni težko prepoznati, saj ima glavo kot slon oziroma ima slonjo glavo. Kot bog je zelo priljubljen in oboževan, saj pomaga premagovati ovire, je podpornik umetnosti in znanosti, tako rekoč je poosebljena modrost in umnost, se pravi nekaj podobnega kot pri Grkih sovooka boginja Atena. Enega takega majhnega, lesenega, brez ene noge imamo zdaj tudi pri nas doma. Samo da našega še nihče ni nikoli prosil za pomoč ali zaščito. Ampak nič se ne ve, če bo kdaj sila, pa morda pride še kako prav.

Pogled na Majsor z razgledne točke ob cesti na hrib Čamundi

Na poti s hriba navzdol smo se ustavili še na razgledni točki, od koder je lep pogled na mesto in smo imeli dovolj za en dan, tako da smo odšli nazaj v našo palačo. Bilo je prav smešno videti nas, ki smo se tja pripeljali v ne ravno najnovejšem, majhnem avtu spodnjega srednjega razreda, medtem ko so bili na velikem dvorišču pred hotelom parkirani samo avtomobili najvišjega luksuznega razreda. Za kakšne bolj trdne statistične zaključke jih je bilo sicer odločno premalo, ampak od treh, ki sem jih ujel v objektiv, sta bila dva mercedesa in en velik Toyotin terenec. Pred vhodom v palačo je bila običajno parkirana še črna kočija z vpreženim belim konjem, za vsak primer, če bi si kdo od gostov zaželel tovrstnega prevoza. Ampak ni bilo videti, da bi bilo takih kaj dosti. Konj in kočijaž sta tako v glavnem pasla dolgčas.

Intarzirani slonček pred recepcijo hotela Lalitha Mahal

Imajo pa v palači pred hotelsko recepcijo še eno zanimivo žival, ki pa je iz lesa in je polna intarzij. Gre za kakšen meter visokega slona na lesenem podstavku, ki je skoraj v celoti prekrit z vdelanimi okraski iz slonovine. Pred recepcijo je tudi originalno dvigalo iz časa, ko je bila palača zgrajena. Na osrednjem hodniku, ki se vleče po vsej dolžini stavbe pa sta takoj od vhoda levo in desno velika portreta Krišnaradže IV. in njegovega sina. Značilnost teh dveh portretov je, da sta naslikana v posebni tehniki, ki daje vtis tretje dimenzije. Portretiranca imata namreč pogled vedno usmerjen v opazovalca, ne glede na to, kje se ta nahaja. Ko greš mimo portreta te portretiranec tako ves čas spremlja s svojim pogledom. To skrivnost mi je razkril eden od uslužbencev hotela, ko sem ga pobaral o tem, kateri od portretirancev je kateri. Smo pa za tak način poslikave izvedeli že v tisti pravi kraljevi palači, kjer na eni od stenskih poslikav vse osebe na njej s pogledi spremljajo opazovalce.

Krišnaradža IV. Vodejar – portret v palači Lalita – portretiranec s pogledom spremlja gledalce

Naš dan v Majsorju se je končal z večerjo, naslednji dan po zajtrku pa smo se že odpravili nazaj v Bangalore. Spotoma sem načrtoval ogled še enega svetišča, a nisem bil povsem prepričan, da je naš šofer razumel, kaj si še želimo ogledati. Resnici na ljubo, tudi jaz nisem vedel. Za taksista pa nisem vedel, če je razumel, ker nas ni odpeljal k svetišču ampak do Brindavanskih vrtov. To je park z osrednjim motivom tekoče vode zasnovan v francoskem slogu, umeščen pa je neposredno pod jez velikega zadrževalnika na reki Kaveri. Zgrajen je bil v času ali 1924 ali 1932 (na isti spletni strani se pojavljata oba podatka) in ne le da je pomemben vir vode za namakanje najrodovitnejših kmetijskih površin v tem delu države, ampak je poleg tega še danes daleč najpomembnejši vir pitne vode tako za Majsor kot za Bangalore. Zarževalnik se razteza na okrog 7 000 hektarih. Jez je bil, tako kot toliko opevani palači, zgrajen za časa Krišnaradže IV. in se po njem tudi imenuje. Za park, oziroma vrtove, pa gre zahvala njegovemu ministrskemu predsedniku, kot bi rekli danes oziroma devanu (dewan) Mirzi Ismailu. Največja znamenitost parka so vodni koncerti, oziroma glasbeni vodnjak, ki ob zvočni spremljavi na različne načine bruha vodo. Najbrž je to eden glavnih razlogov za kar okrog dva milijona obiskovalcev letno, kar ni dosti manj kot jih obišče kraljevo palačo v Majsorju. Ta naj bi imela okrog 2,7 milijona obiskovalcev.

Brindavanski vrtovi pod jezom zadrževalnika na reki Kaveri – zid na levi je jez, v sredini pa je osrednji vodni motiv parka

Nas je skozi park popeljal vodič, ki je znal angleško ravno toliko, da se je naučil na pamet nekaj najpomembnejših stavkov o parku, v pogovoru z nami pa je v glavnem ponavljal tisto, kar smo povedali  ali vprašali mi. Nas je pa na vsakih deset metrov postavil na kakšno posebej fotogenično mesto in nas tam z našimi telefoni slikal. Tako se je prebil z nami od začetka do konca ne da bi mu mogli zastaviti preveč, njemu tako težko razumljivih, vprašanj. Še tisto, kar smo uspeli izvedeti od njega, je bilo bolj ugibanje o tem, kaj bi lahko bilo to, kar je povedal. Skratka, veliko je bilo izgubljenega s prevodom, ker prevoda sploh nismo imeli. A vrtovi so lepi in v njih je kar mrgolelo vzdrževalcev. Ukvarjali so se s čiščenjem osrednjega vodnega telesa, ki je kot kakšna dva  metra široka plitva reka, ki se vleče po vsej dolžini parka in videti je bilo, da v toplem in sončnem dopoldnevu kar uživajo med brodenjem po vodi. Naš vodič nas je potem odpeljal še do restavracije hotela Mayura, da smo si privoščili čaj, on je pa tudi verjetno kaj dobil, ker je pripeljal goste. Bili smo tudi edini gostje v prostoru, ki je bolj spominjal na kakšno šolsko jedilnico med poletnimi počitnicami, kot pa na to, kar naj bi bil.

Svetišče Sri Ranganatha v Srirangapatni z nepregledno množico obiskovalcev

Naša naslednja postaja je bilo svetišče, zaradi katerega smo po vsej verjetnosti prišli v Srirangapatno, čeprav še vedno nisem vedel, če nas je šofer res pripeljal tja, kamor sem mu naročil in ne  nekam čisto drugam. Kar se svetišča tiče, je bila stvar približno taka, kot v malo prilagojenem reku: »Če si videl eno, si videl vsa!« Nekaj zelo podobnega smo namreč videli in doživeli dan prej na hribu Čamundi. »Sejem bil je živ!«, bi se lahko reklo. Ob poti do vhoda v svetišče se je trlo ljudi in ob njej so bile razpostavljene stojnice z vsem mogočim. Meni je bila glavna misel, kako se med vsemi temi ljudmi premikati, ne da bi mi kdo kaj izmaknil. Bili smo namreč zelo vpadljiva in izstopajoča trojka turistov med veliko množico domačinov, ki so bili po videzu vsi po vrsti precej drugačni od nas in to tako po oblačilih kot po fiziognomiji, da naše bledoličnosti niti omenjam ne.

Naš šofer, ki je poskrbel, da smo v Srirangapatni videli še kaj več kot zgolj načrtovano svetišče – z Julijo sva ga tudi v avtu gledala samo od zadaj, ker je spredaj ob njem sedel Taj

K sreči Julije ni tolikanj vleklo noter, da bi jo morala s Tajem spet čakati zunaj. Tako smo samo telefonsko zabeležili nekaj vtisov iz gneče pred vhodom v svetišče, za katerega zdaj vem, da se imenuje po istem bogu kot Mašin tast Ranganathan, kar je sicer tudi Bharathov priimek. »Sri Ranganatha« je svetišče posvečeno tako imenovani počivajoči obliki boga Šive, ležečega na kači oziroma kačjem božanstvu. Tudi tega, da svetišče leži na otoku sredi reke Kaveri, ob obisku nisem vedel. Sem si pa prebral zdaj, ob pisanju teh vrstic. Na kraju samem, sem bil pa očitno že malo samoizolativen, čeprav smo za koronavirus takrat komaj kaj slišali. Ampak v množici se nisem nikoli počutil najbolj domače, zato sem tudi v tem primeru naredil vse, da se čim prej spet znajdem v varnem zavetju pločevinaste kletke našega taksija.

S tem smo se odpeljali naprej in iz šoferjeve razlage nismo prav natančno vedeli kam. Ampak glede na njegovo versko pripadnost bi bilo že kar malo čudno, če bi nas ne poskušal tudi malo seznaniti z enim najslavnejših muslimanov iz teh krajev in nas je zato odpeljal v poletno rezidenco oziroma palačo sultana Tipuja.

Sultan Tipu na sliki, razstavljeni v njegovi poletni palači

Še sanjalo se mi ni, kdo je ta tip, ki mu je bilo ime Tipu, dokler se nisem znašel pri njem na obisku. No, ne ravno pri njem, ker so ga pokončali pred dobrimi 220 leti, ampak v prestolnici njegovega nekdanjega »sultanata«. Tipujev oče Hajder Ali je namreč kot glavni vojaški poveljnik v Majsorskem kraljestvu prevzel oblast Vodejarjem. Predstavljam si, da je šlo za nekakšen tihi vojaški udar. V drugi polovici 18. stoletja, ko si je vse več indijskega ozemlja tako ali drugače prisvajala britanska Vzhodnoindijska družba, sta bila Hajder Ali in njegov sin sultan Tipu zadnja, ki sta se na ozemlju današnje Karnatake vojskovala z imperialističnimi zavojevalci in njihovimi indijskimi zavezniki. Glede na to, da so si bili v tistem času v Evropi z Angleži stalno v sporu Francozi, je nekako logično, da sta si Hajder Ali in sultan Tipu prav te izbrala za zaveznike, a kaj prida ni pomagalo. V prvi vojni bi Hajder Ali še lahko veljal za zmagovalca, druga se je končala, kot bi se reklo, z remijem, po očetovi smrti  je Tipu bil še tretjo in zadnjo četrto vojno. Slednja se je končala z njegovo smrtjo. K hitremu porazu in padcu prestolnice, ki sta jo  v Srirangapatno prestavila Hajder Ali in Tipu, je pripomogla številčna premoč Britancev in njihovih zaveznikov in še izdaja Tipujevega svaka za povrh. Tipu, ki je bil tudi Napoleonov zaveznik, je danes za ene prosvetljeni vladar, za druge pa verski zaslepljenec in tiran. Sovražil je Britance in menda naj bi to sovraštvo prenesel tudi na indijske katolike. To sicer ne zveni pretirano logično, saj so Britanci protestanti, medtem ko je Francozom, ki so bili njegovi zavezniki,  katolištvo precej bližje. Res pa v tistih revolucionarnih časih ta vera tudi pri Francozih ni bila najbolj v čislih, še posebej ne pri revolucionarnih vojaških poveljnikih.

Tipu naj bi bil še najbolj strpen do hindujcev, a je bila to bolj strpnost zaradi koristi, kot pa dejansko sprejemanje drugače verujočih. Pripadniki številnih drugih veroizpovedi in plemen so menda izkusili vse kaj drugega kot strpnost in prizanesljivost. Morda prav zaradi tega Tipu predvsem pri tamkajšnjih muslimanih velja za tigra iz Majsorja in narodnega junaka, ki se je kot zadnji boril proti britanskim zavojevalcem.

Stenska poslikava v palači, ki prikazuje zmago Hajderja Alija in Tipuja v eni od bitk z Angleži

Z vojaškega vidika me je najbolj presenetilo, da je imel Tipu v svojih enotah kar več tisoč vojakov v posebnih raketnih oddelkih. Majsorske rakete so imele cevaste izgorevalne komore iz kakovostnega kovanega železa in so lahko letele kilometer ali celo dva daleč. S pomočjo kolesnega  izstreljevalca pa se jih dalo skoraj hkrati izstreliti tudi od pet do deset. Rakete so, kot toliko drugih stvari, izumili Kitajci, a Hajder Ali jih je izpopolnil tako, da so postale učinkovito orožje. Tipu pa je poskrbel, da je postala njihova uporaba v njegovi vojski množična in za sovražnike smrtonosna. Po zavzetju Srirangapatne so Angleži našli na stotine teh raket, ki so jih potem sami razvijali naprej in jih tudi uporabili v napoleonskih vojnah.

Vse to nekako postavlja na glavo naše stereotipno gledanje na Indijo kot zaostali del sveta, kjer naj bi se v skladu z našimi predstavami, naprednim in sodobno opremljenim Angležem zoperstavljali slabo oboroženi domačini. Nekako tako, kot nam je boje domačinov z Angleži v Ameriki v našo zavest vtisnila »vesternska filmografija« kavbojev s puškami in indijancev z loki in s tomahavki. Ampak kljub vsemu je ob teh majsorskih raketah treba malo krotiti domišljijo, da si ne bi kdo predstavljal, da je to kaj takega kot severnokorejske rakete ali vsaj ruske katjuše iz druge svetovne vojne. Računati je treba, da gre za čas druge polovice 18. stoletja, ko se je z izumom uporabnega parnega stroja šele začenjala industrijska revolucija. Majsorske rakete so bile tako bolj kot ne sulice na raketni pogon, oziroma kopja z raketnim motorčkom, a kljub temu zastrašujoče učinkovite. Med napadenim vojaštvom so ob odboju od tal tako imenovane talne rakete s svojim vijugavim šviganjem in ostrim rezilom pritrjenim na koncu bambusove palice, povzročale hude poškodbe, da groze, ki so jo nedvomno vzbujale, niti ne omenjam.

Prva stvar, ki so jo zavojevalci naredili, potem ko je bil Tipu ubit in njegova vojska poražena, je bila, da so izropali palačo in celotno prestolnico. Kup Tipujevih dragocenosti in celo njegovih osebnih predmetov ter oblačil ima še danes svoje mesto v londonskem Viktorija in Albert muzeju. Le nekaj ukradenih stvari je našlo pot nazaj v domače kraje, na primer Tipujeva sablja. Seveda ne, ker bi Združeno kraljestvo vrnilo del ukradene dediščine Indiji, ampak ker so premožni Indijci za velike denarje odkupili predmete, ki so se iz različnih razlogov znašli na dražbah.

Črnobela reprodukcija slike zadnje Tipujeve bitke in njegove smrti, ki jo je kakšno leto po bitki naslikal Henry Singleton

Poraz v četrti Anglo-majsorski vojni je imel za posledico, da so si del, že v prejšnjih vojnah skrčenega ozemlja Majsorja, zavezniki razdelili, v preostanku države pa so Angleži na prestol postavili prejšnje vladarje Vodejarje, ki so vladali prinčevski državi, podrejeni britanskemu kralju.

Skozi tale vhod se pride na zemljišče, na katerem stoji Tipujeva poletna palača

Ker večine zgoraj zapisanega o Tipuju in Anglo-majsorskih vojnah v času obiska njegove poletne palače še nisem vedel, sem bil ob obisku nekoliko negotov glede tega, kaj lahko pričakujemo. Do palače, ki se nahaja sredi obsežnega ograjenega vrta, se pride skozi monumentalni vhod, ki je nezgrešljivo islamskega arhitekturnega videza. Do njega je treba po stopnicah navzgor in potem na drugi strani navzdol. Tam te pričaka obširna zelenica s posameznimi mogočnimi drevesi. Obiskovalcev je bilo, za indijske razmere, zelo malo in med njimi, smo bili mi verjetno edini nemuslimani. Dobil sem vtis, da je to priljubljen kraj za družinske izlete, saj so bile skupine obiskovalcev sestavljene iz babic in dedkov, očkov in mamic, da številne otročadi niti ne omenjam. Peščena pot do lesene palače je dolga kakšnih 200 metrov. Palača ni kdo ve kako velika, a za častitljivo starost okrog dveh stoletij in pol in dejstvo, da je lesena, sorazmerno dobro ohranjena. Bogata poslikava jo prekriva tako rekoč od tal do vrha, a je bila ponekod žrtev vandalizma, bržčas v času, ko obiskovalci še niso bili pod tako strogim nadzorom kot danes, ko te na vsakem koraku spremlja budno oko kakšnega varuha ali varuhinje. Poleg okrasne poslikave z ornamenti so na stenah tudi slike, ki ponazarjajo različne dogodke. Osrednje mesto ima velika slika s prizorom zmage nad Angleži v eni od bitk v drugi Anglo-majsorski vojni. Palača je postavljena na nizek podstavek in ima poleg pritličja še nadstropje, okrog in okrog pritličja pa je odprt zunanji hodnik. Vitki, lično oblikovani stebri dajejo vtis lahkotnosti, številne rezbarije pa dopolnjujejo barvne poslikave.

Osrednji prostor v letni palači sultana Tipuja

V zgornje nadstropje ne moreš, spodaj pa hitro narediš krog skozi prostore nanizane ob zunanjem hodniku, vključno z osrednjim, ki se pne skozi obe nadstropji. V palači je razstavljen tudi Tipujev portret ter slika s prizorom njegovega poraza in smrti. Na tablicah z napisi se je tako dalo dobiti prvi vtis o tem, kdo je bil ta tip, ki si je dal postaviti palačo iz tikovine, ki se je tako dobro ohranila do današnjih dni. Ni čudno, da kilogram tega lesa, iz katerega je palača, stane kar 400 evrov, če sem prav preračunal ceno iz trgovine s spominki v Bangaloreju.

 

Zunanji hodnik na sprednji strani palače z varuhinjo kulturne dediščine ob glavnem vhodu

Po ogledu palače nas je naš voznik odpeljal še na en kraj, za katerega nam ni bilo čisto jasno, kaj neki je. Ampak saj je bilo povsem logično, da si je bilo treba ogledati še Tipujevo grobnico. Tudi njegov poslednji dom je zasnovan podobno kot palača. Na obsežen vrt se pride skozi mogočen vhod in tam daleč na sredi je kvadratna stavba, precej manjšega tlorisa kot palača. V njej je prostora ravno za tri, z okrašenimi pregrinjali pokrite, pokrove grobnic, ki so kot trije majhni šotori. V srednjem grobu je Hajder Ali, zraven je njegova žena, zanju je dal Tipu mavzolej tudi zgraditi, na koncu pa je še sam končal ob svojih starših. Zunaj so še grobnice sorodnikov. Grobnica je zgrajena v perzijskem slogu in do nje smeš samo bos.

Gumbaz oziroma mavzolej Hajderja Alija in njegovega sina Tipuja

Še preden sva z Julijo prišla do vhoda, je k nama prihitel možak z brado in lasmi vodeno rdečerjave barve. Julija je ugotavljala, da si svojo sivino oziroma belino zakriva z barvanjem s kano. Kaj hoče od naju nisva vedela. Zaupno naju je odpeljal v mavzolej, kjer je bilo nekaj vodičev s svojimi turisti in izkazalo se je, da je tudi najin pobarvanec eden od njih, midva pa njegova turista. V petih minutah nama je v polomljeni angleščini razložil, kje je kdo pokopan in najbrž še kaj o stavbi, vsekakor nekaj o njenih rezljanih vratih, za katere sem zdaj prebral, da so na ogled v Victoria in Albert muzeju v Londonu. Nadomestila so jih intarzirana vrata z okrasjem iz slonovine, ki so darilo glavnega indijskega guvernerja lorda Dalhousie-ja, če gre verjeti Wikipediji, sploh glede na to, da je bil možakar Škot.

Priložnostni vodič ob stranskem vhodu v mavzolej

Ampak šalo na stran, takoj ko smo stopili ven iz mavzoleja, sva z Julijo izvedela kaj hoče od naju pobarvani možak. Denar, kakopak. Plačala sva, kaj bi ne in že v naslednjem trenutku ga nisva več zanimala. Je pa ravno takrat prišel Taj in je tudi njega, ne da bi ga kaj vprašal, odpeljal noter k Tipuju in njegovim staršem, pod tistimi šotorastimi pokrovi njihovih grobnic. Ni trajalo dolgo, ko sta bila spet zunaj in seveda je možakar spet iztegnil roko, da bi dobil svoj hitro zasluženi denar. Ampak Taj ni bil tako lahka žrtev kot midva. Ko sem v njegovi odklonilni drži začutil prvi kanček omahovanja, sem ga podprl z informacijo, da je za svoje mikro vodenje že od naju dobil več kot dovolj.  Za slovo smo bili od njega deležni nadvse grdega pogleda. Levstik bi rekel, da je gledal kot bi se za Krimom in Mokrcem bliskalo ali nekaj takega.

Medtem, ko smo si mi ogledali grobnico oziroma mavzolej, ki se mu reče Gumbaz, je naš šofer odmolil svojo popoldansko molitev in tako smo bili pripravljeni za zadnji del poti nazaj v Bangalore. Tam smo potem izvedeli, da je cena njegovih prevoznih storitev celo krepko višja, kot smo računali, ker je bilo treba plačati za vsak dan 300 polnih kilometrov, čeprav smo ob dneh naših postankov v Utiju in Majsorju prevozili krepko manj. K sreči nam je za drugi izlet svojega šoferja in avtomobil odstopil Bharathov prijatelj in že naslednji dan sva z Julijo z njim odpotovala na drugo potovanje. Taj pa je imel avtomobilskega prevažanja s staršema dovolj in se je odločil, da gre raje poležavat na plaže v Goi.

Karnataka ni kar tako

Karnataka, kdo ve, kaj je to?

Priznam, do nedavnega, jaz nisem vedel!

Geograf, pa tak, boste rekli. Boste, če seveda veste, kaj je to Karnataka. Ja, z veliko se piše, ker je ime države. Najbrž jih ni prav dosti v naših krajih, ki bi vedeli za to, več kot šestdesetmilijonsko, državo. Kaj šele, da bi o njej vedeli kaj več, kot kako se imenuje in kam spada.

Krajinski motiv iz Karnatake in zemljevid države z barvami njene zastave (slika zastave je vzeta z Wikipedie in je v javni rabi)

Tudi meni, kot sem zapisal na samem začetku, do nedavnega ni bilo prav dosti mar za njo in o njej nisem vedel zares prav nič. Z geografijo sveta sem se ukvarjal le toliko, kolikor sem, od časa do časa, po svetu obiskoval geografske konference in kongrese. Drugače pa je znanje o tej temi od študijskih dni že močno zbledelo. Približno tako kot zbledi poslikava fasade kakšnega našega kulturnega spomenika državnega pomena, ki jo vsaj štiri desetletja neusmiljeno spira dež. Čeprav, kolikor se spomnim, gre v prenesenem pomenu za poslikavo, ki sploh ni bila naslikana. O Karnataki in o njej sosednjih državah nismo namreč med študijem geografije izvedeli prav nič. Poznati smo morali vse sovjetske republike in še kakšno avtonomno oblast za povrh, da različnih sibirskih plemen niti ne omenjam. Karnataka pa našemu učitelju očitno ni bila dovolj pomembna, ali pa poznana, da bi bila omembe vredna. Sicer nam pa tudi ameriških zveznih držav ni bilo treba poznati, kolikor me spomin ne vara. Ampak to je zato, ker smo ta del sveta obravnavali pri drugem učitelju, ki je raje na široko razlagal o svojih vojnih in povojnih zgodah in nezgodah, kot pa o vsebini svojih predmetov. Na izpit si šel pri njem tako, da si na hodniku izvedel, da je na fakulteti in ima izpite. Potem si tekel v pisarno oddelka po prijavnico, jo izpolnil in se postavil pred vrata njegovega kabineta. Sledil je prijeten klepet o tem in onem, nekaj malega tudi o vsebini predmeta, za katerega si delal izpit in sledila je ocena. Ponavadi odlična, vsaj za tistih pet zvestih poslušalcev, ki smo edini hodili na predavanja tudi takrat, ko se niso delile frekvence in inskripcije in če si si vsaj nekaj malega zapomnil. Tako so ameriške zvezne države zame že tedaj ostale bolj kot ne neznanka. Ampak zanje občasno slišimo, ko se na primer mediji razpišejo o strelskem pohodu kakšnega njihovega obsedenca.

O zveznih državah države, katere del je Karnataka, pa le redkokdaj kaj izvemo. Izjemoma kakšna od njih najde pot v medije, seveda prav tako zaradi streljanja, čeprav se tam streljajo z ene strani meje na drugo. V mislih imam namreč Kašmir in spor med Pakistanom in Indijo glede tega ozemlja. Formalno je Kašmir del enega od osmih zveznih ozemelj, ki poleg 29 zveznih držav sestavljajo Republiko Indijo.  Tako kot Združene države Amerike, je namreč tudi Indija zvezna država. Sicer ima kakšnih dvajset držav manj, so pa zato te toliko bolj obljudene. Ene bolj, druge manj. Karnataka je imela leta 2011 nekaj čez enainšestdeset milijonov  prebivalcev, ki so živeli na nekaj manj kot dvesto tisoč kvadratnih kilometrih površine (191,791 km2). To je za dobro petino manj kot je merila nekdanja SFRJ, pri čemer je imela ta ob razpadu trikrat manj prebivalcev. Med današnjimi članicami EU bi se po številu prebivalcev Karnataka znašla takoj za Nemčijo, Francijo in pred Italijo. Od drugih evropskih držav pa imajo številnejše prebivalstvo le še Velika Britanija ter dve, ki nista v celoti v Evropi, Rusija in Turčija. Med zveznimi državami Združenih držav ima najbolj obljudena Kalifornija vsaj za tretjino manj prebivalcev kot Karnataka. Obratno velja, ko državi primerjamo po velikosti oziroma površini. Kalifornija je več kot dvakrat večja. Po prebivalstvu druga in tretja država ZDA, Teksas in Florida, za Karnatako še bolj izrazito zaostajata. Karnataka leta 2011 dvakrat več prebivalcev kot Teksas in trikrat več kot Florida leta 2019. Obe omenjeni ameriški zvezni državi skupaj sta imeli leta 2019 nekaj malega manj kot enainšestdeset milijonov prebivalcev. To je malenkost manj kot jih je imela Karnataka osem let prej. Ocene indijskega statističnega urada za leto 2020 Karnataki napovedujejo 69,6 milijonov prebivalcev, leta 2021 pa naj bi število preseglo 70 milijonov. To pomeni, da bo za kakšnih 5 milijonov preseglo tudi število prebivalcev Francije.

Kje leži Karnataka in zakaj zanjo pri nas ve tako malo ljudi

Karnataka in njene sosede z navedenim prevladujočim jezikom v državi (izsek preslikan s karte ‘States and union territories of India by the most commonly spoken official language’ – dodana so imena držav – Wikimedia Commons, v javni rabi, avtor: Filpro ).

Na indijski podcelini leži Karnataka na jugozahodu polotoka in sodi med južnoindijske zvezne države. Jug polotoka si delita Tamil Nadu na vzhodu ob Bengalskem zalivu in Kerala na zahodu ob Arabskem morju. Karnataka je severno od njiju na zahodu polotoka ob Arabskem morju, tako kot Kerala. Vzhodno od Karnatake sta zvezni državi Andra Pradeš in severno od nje Telangana. Na severu Karnataka meji še na Maharaštro, na severozahodu ob Arabskem morju pa še na turistično razvpito ‘državico’ z imenom Goa.

Za Karnatako v našem zahodnem svetu vemo le redki, za Kalifornijo, Teksas, Florido in še kar nekaj drugih ameriških zveznih državah pa bistveno več, saj zanje pogosto slišimo in o njih beremo. Njihova imena nam  zato zvenijo znano, čeprav o njih dejansko ne vemo prav dosti. Še najpogosteje zanje slišimo ob predvolilnem pompu v Ameriki, ki so ga polni vsi naši mediji. Ali pa v različnih “holivudskih” uspešnicah, ki prevladujejo v programih naših kolosalnih multipleksov. “Bolivudskih” filmov pri nas ne vrtijo dovolj pogosto, da bi nam postala znana tudi imena kot so Karnataka, Tamil Nadu, Kerala, Andra Pradeš itn. Čeprav nisem prepričan, da bi večja zastopanost “bolivudskih” filmov kaj dosti prispevala k večji prepoznavnosti indijskih zveznih držav. V naši zavesti je kot geografski pojem za ta del sveta zasidrana samo in zgolj Indija. Da je tam na desetine zveznih držav, da imajo v njih različne uradne jezike in pisano etnično sestavo in za povrh še množico različnih pisav, to nam je pa precej manj poznano.

Različne indijske pisave, od katerih je Kannada (tudi jezik) v Karnataki v uradni rabi (slika je prevzeta iz Wikimedia Commons in je v javni rabi)

Pri nas se radi zgražamo nad tem, kako Američani pojma nimajo o geografiji in o svetu zunaj meja njihove “America first”, oziroma “America great again”. Radi vihamo nos nad tem, da skoraj na prste lahko prešteješ tiste, ki so že kdaj slišali za Slovenijo, pri čemer je še pri teh zelo velika verjetnost, da ne vedo čisto prav, kakšna je razlika med “Slovenia, Slavonia and Slovakia”. Ob tem pa pozabljamo, da je naša država po površini skoraj desetkrat manjša od Karnatake, predvsem pa, da v njej živi tridesetkrat manj ljudi. Naše glavno mesto Ljubljana bi, po stanju izpred slabega desetletja, v Karnataki zasedala 12. mesto. Bangalore oziroma po novem Bengaluru, ki je glavno mesto Karnatake, je imel leta 2011 krepko čez osem milijonov prebivalcev in jih ima ob nagli rasti verjetno že čez deset, torej petkrat več kot ima prebivalcev vsa Slovenija.

Gospodarstvo Karnatake

Glavno mesto Karnatake, Bangalore, je v svetu znano kot indijska silicijeva dolina in sicer zaradi številnih visokotehnoloških podjetij ter menda najbolj izobražene delovne sile v Indiji, če ne celo na svetu¹. Tu pride do izraza številnost prebivalstva in pa dejstvo, da so tehnični študiji, za razliko od ostalih univerzitetnih študijev, sorazmerno dostopni tudi mladim iz revnejših družin. Bangalore je druga najhitreje rastoča mestna aglomeracija v Indiji in je zato neke vrste indijski Babilon. Vanj se priseljujejo ljudje različnega etničnega porekla od blizu in daleč. Tudi indijski državljani, ki so svojo srečo poskusili v ZDA, pa tam niso imeli občutka, da jih imajo za enakovredne pripadnike ameriške družbe, prihajajo v Bangalore odpirat svoje “startup”-e. Tu namreč delujejo številna domača in mednarodna informacijsko tehnološka podjetja. V svetovnem merilu je tu četrto največje informacijsko-tehnološko središče (IT hub), Karnataka pa prispeva kar 36 % k indijskemu izvozu programskih izdelkov (software-a). Premorejo več kot sto raziskovalno-razvojnih organizacij in številna biotehnološka podjetja.

Po podatkih Svetovne banke za leto 2017 je bila Karnataka med vsemi indijskimi zveznimi državami po velikosti družbenega bruto proizvoda  četrta. V primerjavi z drugimi državami sveta je bil njen BDP z okroglo 760 milijoni ameriških dolarjev približno tak kot v Južni Afriki in večji kot v Kolumbiji, Združenih arabskih emiratih, Iraku, Vietnamu, Bangladešu itn. BDP na prebivalca pa je bil še vedno sorazmerno skromen in v primerjavi z evropskimi državami večji samo od ukrajinskega. Kljub temu pa je bil kar za 60 odstotkov nad indijskim povprečjem.

Najpomembnejše industrijske panoge v Karnataki so kovinska in kemična industrija ter prehrambena industrija ter izdelava koksa, jedrskega goriva in predelava nafte. V rudarstvu je na prvem mestu pridobivanje železove rude, tudi zlata (90 % vsega v Indiji) , zelo pomemben pa je tudi energetski sektor.

Prispevek posameznih sektorjev (rudarstvo, proizvodnja in energetski sektor) k bruto dodani vrednosti v Karnataki za obdobji april-junij 2016 in 2017 (Vir: QUARTERLY INDEX OF INDUSTRIAL PRODUCTION JUNE – 2017)

Dobro četrtino elektrike v Karnataki pridobijo iz obnovljivih virov, ki imajo 12,3 GW inštalirane moči, največ med vsemi indijskimi državami. Načrtovana hitra gradnja novih kapacitet naj bi zgotovila državi samooskrbo in v prihodnje celo izvoz energije. Leta 2019 so v Pavagadi zgradili eno največjih fotovoltaičnih elektrarn na svetu. Zaseda kar 53 kvadratnih kilometrov površine. Njihove vetrne in sončne elektrarne se ponašajo tudi z vse večjo gospodarsko učinkovitostjo in so z nižjo ceno proizvedene kilovatne ure huda konkurenca termoelektrarnam, sploh tistim, ki kurijo uvoženi premog.²

Prispevek posameznih sektorjev k bruto družbenemu proizvodu Karnatake 2003-04 (Vir: INDIAN STATES Economy and Business: Karnataka)

V industrijskih dejavnostih ustvarijo približno četrtino družbenega proizvoda države, v storitvenih pa polovico. Čeprav se kar 56 % prebivalcev Karnatake še vedno ukvarja s kmetijstvom, oziroma se preživlja s kmetovanjem, pa ta sektor po deležu v BDP celo za nekaj več kot odstotno točko zaostaja za industrijo.

Za kmetijstvo je izkoriščene približno 65 % ozemlja države. Kar 70 % (po Wikipedii celo 82,5 %) indijske kave pridelajo v Karnataki, čeprav po površini zavzema manj kot šest odstotkov celotnega ozemlja države. Med pridelki so v ospredju žitarice ter sadje. Med žiti po vrednosti pridelka izstopata riž in pšenica, prvi z nekaj nad polovičnim in druga z nekaj nad tretjinskim deležem (čeprav  po drugih virih pšenice pridelajo dvajsetkrat manj kot riža, je pa na drugem mestu po količini pridelka sirek, ki ga imenujejo “jowar”). Pri sadju je porazdelitev bolj enakomerna. Na prvem mestu je mango, sledijo banane, indijski oreščki, limone in pomaranče. Vrednostno je zelenjava nekoliko nad sadjem (razmerje 44:56), porazdelitev pa je še bolj enakomerna, pri čemer ima osemodstotni vrednostni delež med vsem sadjem in zelenjavo krompir, sledi paradižnik, jajčevci, čebula (slednja ima še petodstotni delež). Sladkorni trs ni tako v ospredju, čeprav imaš zaradi prodaje na ulici občutek, da ga morajo pridelati res veliko (kar dejansko drži, saj je zaradi hektarskega donosa okoli 90 ton na hektar pridelka količinsko za desetkrat več kot pri rižu). Živinoreja ustvari pol toliko vrednosti kot poljedelstvo in sadjarstvo. Mleko k temu prispeva kar dve tretjini, meso pa zgolj petino. Omeniti velja še ribištvo in gozdarstvo, vendar imata skromna deleža znotraj celotnega sektorja. Les po vrednosti ne dosega niti dvanajstine, ribištvo z akvakulturo pa celo zgolj dvajsetino celotne ustvarjene vrednosti v kmetijskih in s kmetijstvom povezanih dejavnosti.³

V Karnataki pridelujejo tudi bombaž, čeprav po vrednosti pridelka ne spada med pomembnjše kulture v državi

Država ima sorazmerno gosto cestno omrežje in od več kot 150.000 km cest jih je skoraj dve tretjini asfaltiranih (65 %). Leta 2004 so imeli tudi čez tri tisoč kilometrov avtocest. Do danes se je morala številka krepko povečati, glede na to, da so imeli odprtih na stotine gradbenih projektov v vrednosti nekaj milijard ameriških dolarjev. Tudi danes so v gradnji številni avtocestni odseki. Železniško omrežje je precej redkejše, saj je bila dolžina vseh prog samo 3 192 km. V Bangaloreju so zgradili dve liniji ‘metroja’, ki pa za razliko od pariškega ne poteka pod zemljo, ampak nad njo, na stebrih, ki so postavljeni kar med levo in desno polovico glavnih mestnih cestnih žil.

Metro na stebrih v Bangaloreju – ena od postaj

Obe liniji zaradi nagle rasti mesta podaljšujejo, žal pa manjkajo krožne linije, ki bi bolje povezovale celotno mestno aglomeracijo, ki se duši v cestnem prometu in je zato potovalni čas iz enega do drugega konca mesta z avtom podoben kot če se pri nas pelješ iz Maribora v Koper.

Bangalore ima pomembno mednarodno letališče, poleg tega pa so v državi še tri letališča za domači promet. Pristanišč imajo deset, pri čemer je novo pristanišče v Mangaloreju njihovo glavno tovorno pristanišče, ustanovljeno pet let kasneje kot koprsko, torej leta 1962. Obseg pretovora je med 30 in 40 tisoč tonami, kar je za dobro polovico več kot v Kopru in za okrog tretjino manj kot v Trstu.

¹ The Rise of a Silicon Valley In India: How India Is Becoming The Next Silicon Valley
² Karnataka’s Electricity Sector Transformation
³ STATEWISE AND ITEM-WISE ESTIMATES OF VALUE OF OUTPUT FROM AGRICULTURE AND ALLIED SECTORS (2011-12 to 2015-16)

Prebivalstvo Karnatake

V Karnataki, podobno kot drugje v Indiji, živi več moških kot žensk (leta 2011: 973 žensk na 1000 moških). Glede na to, da številka počasi raste, gre sklepati, da je to posledica nekdaj zelo prisotne nezaželenosti deklic, zaradi nižjega družbenega položaja žensk. Danes naj bi bili namerni splavi in zanemarjanje dojenčic ter posledično njihova večja umrljivost, manj pogost pojav kot v preteklosti. Pri nas v Sloveniji je leta 2019 število moških tudi preseglo število žensk, a je to izključno zato, ker je pri nas med tujimi državljani, ki so bili pri nas zaradi dela, bilo dvakrat več moških kot žensk, zato se je tudi število žensk na 1000 moških v Sloveniji znižalo pod 1000 na 998, kar je še vedno precej nad vrednostjo, ki so jo imeli leta 2011 v Karnataki.

Skupina žensk v kraju Gunal na državni cesti št. 50 v severnem delu osrednjega dela Karnatake

V Karnataki je bilo ob popisu 2011 pismenih tri četrtine vseh prebivalcev. Pri moških je bil ta delež 82,5 odstoten, pri ženskah pa zgolj dvotretjinski. Po verski pripadnosti je 84 % prebivalcev hindujcev, 13 % muslimanov, krščansko veroizpoved pa je navedlo že manj kot dva odstotka prebivalcev. Dobre tri petine prebivalcev je živelo na podeželju, tako da je bila stopnja urbanizacije leta 2011 zgolj 38,7 odstotna. Glede na to, da je bila rast mestnega prebivalstva nekajkrat hitrejša kot na podeželju, pa je verjetno stopnja urbanizacije v tem trenutku že precej višja. Med mestnim prebivalstvom je večja pismenost in pri moških dosega kar 90 %.

Leta 2018 se je v Karnataki, po podatkih tamkajšnje vlade, rodilo več kot milijon otrok. Nataliteta je bila v mestih 17 otrok na 1000 prebivalcev in s tem večja kot na podeželju (13 živorojenih na 1000 prebivalcev). Umrlo je nekaj manj kot pol milijona ljudi tako da je bila mortaliteta v mestih približno 6 na 1000 in na podeželju 8 umrlih na 1000 prebivalcev. Stopnja umrljivosti dojenčkov je bila sorazmerno visoka (10,5), kar je podobno kot v Turčiji in hkrati precej manj od indijskega povprečja. V Sloveniji, ki ima eno najnižjih stopenj umrljivosti dojenčkov na svetu, je po podatkih Statističnega urada RS leta 2018 umrlo 1,7 otrok do dopolnjenega prvega leta starosti na 1000 živorojenih otrok. V Karnataki se je nataliteta v zadnjih dveh desetletjih nekoliko bolj zmanjšala predvsem v zadnjih nekaj letih. Leta 2000 je znašala še 20, leta 2012 18,6, do leta 2018 pa se je znižala pod 15 živorojenih na 1000 prebivalcev. Smrtnost se je v obdobju po letu 2000 ves čas gibala v glavnem med 6 in 7, kar je sorazmerno malo in je značilno za mlada prebivalstva, čeprav se tudi starostna piramida prebivalstva Karnatake zaradi zmanjševanja rodnosti od starostnega razreda 20 do 24 let navzdol vse bolj zožuje. Umrljivost je nizka predvsem zato, ker je starega prebivalstva v primerjavi z mladim, sorazmerno malo. Indeks staranja, ki nam pove koliko starejših od 64 let pride na 100 otrok v starosti od 0 do 14 let je bil leta 2011 v Karnataki samo 23, kar pomeni, da je otrok v državi štirikrat več kot starejših državljanov (65 let in več). V Sloveniji je bilo leta 2011 starega prebivalstva že več kot mladega in je bil tako indeks staranja kar 116,5.

Starostna piramida za Karnatako ob popisu leta 2011 (Vir podatkov: Data.gov.in)

Etnična sestava prebivalstva je izjemno pisana in pripadnikov zelo velikega števila plemen je bilo ob popisu več kot štiri milijone. Tudi jezikovna sestava je pestra, čeprav v državi močno prevladuje skupina prebivalcev, ki ji je materni jezik kannada. Teh je bilo leta 2011 dve tretjini, 11 odstotkov je kot materni jezik navedlo jezik urdu, slabih šest odstotkov pa jezik telugu. Za nobenega od množice jezikov, ki jih govorijo v Karnataki, še svoj živi dan nisem slišal, edini, katerega ime mi zveni znano je “tamil” oziroma tamilščina. Najbrž zato, ker sem njega dni na televiziji slišal za tamilske tigre. To so bili tamilski borci za svojo samostojno državo na Šri Lanki. V Indiji so Tamilci sicer večinsko prebivalstvo v zvezni državi Tamil Nadu, jugovzhodni sosedi Karnatake, kjer skoraj 90 odstotkov prebivalcev govori tamilščino kot materni jezik.

Zgodovina Karnatake

O preteklosti Indije v šoli nismo kaj dosti slišali. Morda še največ pri književnosti, kjer smo morali vsaj poznati epa Ramajana in Mahabharata. Sicer pa kaj dosti več, kot da je bila tam ena od zibelk človeške kulture in da so ji potem Angleži nadeli kolonialni jarem, ki so se ga osvobodili šele po drugi svetovni, nismo izvedeli. V zvezi s tem nam je znan tudi Mahatma Ghandi in njegov nenasilni odpor. Nam, ki smo iz Titovih časov in se še spomnimo politike neuvrščenosti, sta poznana tudi Nehru, kot eden od tvorcev te politike in seveda Indira Ghandi, velika Titova ‘prijateljica’ in ‘zaveznica’.

Indija iz predkolonialnih časov je precejšnja neznanka. Vsaj meni je še do pred kratkim bila.  Zdaj, ko sem nekoliko prečesal Wikipedio in druge spletne vire, lahko zapišem, da je bilo preteklo dogajanje na podcelini, milo rečeno, zelo pestro. Zapisi o zgodovini južnega dela podceline še najbolj spominjajo na razlago vodiča na kakšnem od naših gradov. Po informaciji o tem, kdo in kdaj naj bi ga začel graditi, dobiš serviran dolg seznam rodbin, ki so si ga lastile tekom stoletij tja do današnjih dni. Približno  tako zanimivo, kot branje telefonskega imenika in to za kakšen tuj kraj, kjer nikogar ne poznaš.

Tudi ozemlje, ki je danes zaobseženo znotraj meja Karnatake, je tekom zgodovine prehajalo iz rok enih vladarjev v roke drugih, pri čemer se vsa stvar zakomplicira še z odnosi podrejenosti in nadrejenosti in njihovimi spremembami, da problema formalnih in dejanskih vladarjev niti ne omenjam.

Če gre verjeti nekemu Raggiju Muddeju, po katerega zapisih na spletni strani o zgodovini Karnatake, povzemam nekaj podatkov, so v teh krajih  uporabljali železo že 1200 let pred našim štetjem, kar je precej prej kot na severu Indije ali pa pri nas (800 pr. n. št.). Območje se je imenovalo Karunadu, kar pomeni dvignjeno ozemlje oziroma visoka planota.

V času, ko so se v naših krajih naselili Kelti (4. do 3. stol. pr. n. št.) so v današnji Karnataki vladali vladarji dinastij s severa Indije. Ko so bili naši kraji del Rimskega cesarstva je v Karnataki tri stoletja vladala rodbina Satavahana. Kmalu po njihovem zatonu so zavladale domače vladarske rodbine.  Tule bo omenjenih le nekaj takih, ki so zaslužne za to, kar sem imel možnost občudovati v Karnataki. Taka je na primer vladarska rodbina Ganga (zahodna), ki je južni Karnataki in delom današnjih sosednjih držav vladala samostojno ali podrejena drugim vladarskim rodbinam vse od leta 325 do 999.  Leta 983 so dali postaviti kip Gomatešvare v Šravanabelagoli. To je največji kip izklesan iz enega samega kamnitega bloka (monolit) na svetu.

Kip Gomatešvare v Šravanabelagoli, največji monolit na svetu

Naslednja, omembe vredna, je rodbina Čalukja iz Badamija (500 do757), ki je za razliko od prej, ko so različni vladarji na tem območju vladali majhnim kraljestvom, vladala velikemu in pomembnemu cesarstvu.To je obsegalo celotno današnjo Karnatako in obsežne delenjenih današnjih sosed. Vladarska rodbina Čalukja je pomembna tudi zaradi podpore razvoju umetnosti in arhitekture.

Za številne arhitekturne bisere je zaslužna tudi vladarska rodbina Hojsala (1000 do 1346), ki je imela svoj sedež najprej v Belurju potem pa v Halebedu. Med najbolj poznanimi svetišči so Čenakesava v Belurju, Hojsalešvara v Halebiduju in Kesava v Somanathapuri.

Detajl s svetišča Hojsalešvara v Helebiduju

Za skupino UNESCO-vih spomenikov v Hampiju gre zasluga vladarski rodbini Vidžajanagara (Vijayanagara 1336-1565 – vladali so torej v času vzpona grofov Celjskih in še dobro stoletje po njihovem izumrtju torej tudi še v času Primoža Trubarja in naših prvih tiskanih knjig). Njihovo cesarstvo je slovelo zaradi bogastva in moči, obsegalo pa je ves južni del indijske podceline. Čas njihove vladavine zaznamuje razcvet literature v južnoindijskih jezikih in umetnosti nasploh. To je tudi obdobje, ko se je razvila karnatska glasba oziroma klasična glasba južne Indije. Med arhitekturnimi spomeniki ima najbolj vidno mesto vsekakor kamnita kočija iz Hampija, ki lepo ponazarja izjemno mojstrstvo umetnikov, ki so ustvarjali izjemne spomenike dediščine človeštva. Vladavina rodbine Vidžajanagara se je končala s porazom v bitki pri Talikoti, po kateri so oblast nad južno Indijo prevzeli Dékanski sultanati. Prvo domače islamsko kraljestvo se je v južni Indiji pojavilo že leta 1347 in je obsegalo severne dele Karnatake.
Kamnita kočija iz Hampija

Vladarska rodbina, katere vladanje se je s prekinitvami in spremembami v obsegu ozemlja in stopnji suverenosti, vleklo vse od 14. stoletja pa do modernih časov, je rodbina Vodejar (Wodeyar 1399-1761, 1800-1831, 1881-1950), ki ima simbolno vladarsko vlogo še danes. Za prekinitev njihove vladavine v času pred britanskim zavojevanjem je kriv Hajder Ali, ki ga je nasledil sin sultan Tipu. Ta je leta 1799 umrl v bitki z Britanci in njihovimi indijskimi zavezniki. V prvi vojni z njimi je sultan Tipu sicer zmagal, tudi v drugo ga niso mogli poraziti, v tretji in potem še četrti vojni pa je bil sultan Tipu poražen in na koncu tudi ubit. Majsorskemu kraljestvu so spet zavladali Vodejarji, a to pot podrejeni Britancem, njihovo kraljestvo je namreč postalo britanska prinčevska država. Leta 1831 so potem Britanci za 50 let sami prevzeli vladanje, nato pa upravljanje spet prepustili Vodejarjem. Po pridobitvi indijske neodvisnosti leta 1947 je Majsorska država vstopila v zvezo indijskih držav in leta 1950 se je vladarska vloga Vodejarjev formalno končala, čeprav so potem kot guvernerji vladali državi še vse do leta 1975. Dve leti pred tem je država doživela preimenovanje iz Majsor (Mysore), ki je tudi ime mesta, kjer je ima kraljeva družina svojo palačo, v Karnataka.

Impozantna kraljevska palača Vodejarjev v Majsorju s konca 19. in začetka 20. stoletja , v katere delu rodbina še vedno prebiva, preostali del pa je na ogled turistom – palača naj bi bila med najbolj obiskanimi indijskimi spomeniki takoj za Tadž Mahalom

Naravnogeografske značilnosti Karnatake

Navadno se opisi različnih regij in držav začnejo z naravnogeografskimi značilnostmi, tule pa so prihranjene za konec. Najlepše sodi na konec za “il grande finale”. Zame je narava lepa povsod, pa naj gre za puščavo ali džunglo, za mlako ali morje, za bližnjo vzpetino ali za mogočno goro. Ob gosti poseljenosti indijske podceline bi človek pričakoval, da je tam le malo ohranjene narave, da ne rečem prave divjine. A temu ni tako. Ob vožnji po osrednjem delu države na Dékanski planoti dobi človek občutek, da so naselja redkeje posejana kot pri nas, zato pa temu primerno večja. To, čemur bi pri nas že rekli mesto, je pri njih še vedno samo velika vas. Imajo približno štiriinpolkrat več naselij kot jih je v Sloveniji, kar ob skoraj desetkrat večjem obsegu ozemlja pomeni, da je gostota naselij pri njih pol manjša kot pri nas. Tako za neposeljeno divjino, pa tudi za njive in polja ostane kar dosti površine države, čeprav tudi obseg pozidanega ozemlja ni zanemarljiv.

Ampak če se vrnem k naravnim pogojem za življenje in gospodarjenje v Karnataki, je smiselno najprej omeniti, da gre za geografske širine, ki so številčno precej bliže nič kot naše. To pomeni, da so temu primerno bliže ekvatorju. Pri njih je sonce dvakrat letno navpično nad glavami tamkajšnjih prebivalcev. Večina države namreč leži med 12 in 18 stopinjami severne geografske širine, torej v celoti južno od severnega povratnika.

Trdnjava Mandžarabad na okrog 1000 metrih nadmorske višine na vzhodnih obronkih Zahodnih Gatov – v ozadju so vrhovi podobne višine, med katerimi jih je zgolj nekaj, ki presegajo 1200 ali 1300 metrov, tako da se ob jasnem vremenu od tod vidi vse do Arabskega morja

Na razporeditev podnebnih pasov v Karnataki odločilno vpliva relief. Ob zahodni obali polotoka je reliefna pregraja Zahodnih Gatov, za njimi pa je v notranjosti prostrana Dékanska planota. Vlažne zračne mase iznad Arabskega morja so se na poti proti notranjosti polotoka tako prisiljene dvigati ob pobočjih Zahodnih Gatov in ob tem prihaja v času monsuna do obilnih padavin. Letne količine v povprečju v glavnem niso kaj dosti večje kot v naših Julijskih Alpah, razlika je predvsem v razporeditvi. Velika večina dežja pade v času monsuna od junija do septembra. V okraju Dakšina Kanada na jugozahodu pade v tem času običajno nad 3300 mm dežja, v pomonsunskem obdobju od oktobra do decembra pa desetkrat manj, še malo manj in sicer okrog 230 mm v mesecih pred monsunom od marca do maja, medtem ko je zima, januarja in februarja, skoraj povsem brez padavin, povprečje je zgolj 6 mm, leta 2020 pa so namerili celo zgolj 2 mm dežja. Podnebje obalnega pasu Karnatake je torej tipično monsunsko (Am po Köppenovi klasifikaciji) s povprečnimi mesečnimi temperaturami vseh mesecev nad 18º C. Najvišje so seveda tik pred nastopom monsuna. V Mangaloreju, ki je najpomembnejše pristanišče Karnatake, povprečne najnižje mesečne temperature nikoli ne padejo pod 20º C, povprečne najvišje pa v nobenem mesecu ne sežejo čez 35º C.

Zahodni Gati v Karnataki niso kakšno visoko gorovje, večinoma za naše pojme bolj hribi kot gore. Le sedem najvišjih vrhov Karnatake je višjih od 1600 metrov. Najvišji Mulajanagiri vrh je s 1930 metri nadmorske višine skoraj dvatisočak. Pa vendar so tudi 1400 do 1600 metrov visoki hribi dovolj, da je v njihovem zavetrju podnebje  precej drugačno kot v obalnem pasu. V notranjosti se najprej razteza pas savanskega podnebja (Aw po Köppenovi klasifikaciji), ki se potem izmenjuje s toplim stepskim na jugovzhodu države. Savansko podnebje imajo še na severovzhodu države, medtem ko v večini osrednjega in vzhodnega dela prevladuje toplo stepsko podnebje (Bsh po Köppenovi klasifikaciji).

Klimogram za Bangalore (vir podatkov: http://www.climatemps.com)

Savansko podnebje je podobno  monsunskemu, saj ima ravno tako  sušno in deževno dobo, sorazmerno stalno visoke temperature, a so razlike med najtoplejšim in najhladnejšim mesecem nekoliko večje (v Bangaloreju 8º C), precej manj pa je padavin.

 

Podnebja Karnatake po Köppenovi klasifikaciji (za podlago je bila uporabljena karta podnebij Indije – Beck, H.E., Zimmermann, N. E., McVicar, T. R., Vergopolan, N., Berg, A., & Wood, E. F. in karta upravne delitve Karnatake)

Tudi stepsko podnebje ima podobno letno razporeditev padavin in temperatur kot že opisani, a je letna količina padavin precej manjša, ker v vlažnem obdobju padavine niso niti približno tako obilne kot  na primer pri savanskem. So pa zato nekoliko višje temperature.

Rastje se razlikuje predvsem glede na količino padavin, saj so temperature v vseh različicah podnebij sorazmerno visoke. Svetli monsunski gozdovi preraščajo Zahodne Gate in potem v notranjosti prehajajo v bolj odprt svet savane ter stepe, kjer so tudi obsežne kmetijske površine. Te potrebujejo namakanje, saj je sicer pridelek vezan zgolj na vlažno obdobje. Z namakanjem, ki zajema tretjino obdelovalnih površin, je pridelava možna vse leto.

Zimzeleni svetli tropski gozd pri slapovih “Jog Falls” na reki Šaravati, 40 km zračne razdalje od obale Arabskega morja

Zanimiva je v teh krajih delitev leta na letne čase, saj pri zimi, ki traja le januarja in februarja, takoj sledi poletje, ki traja od marca do maja. Sledi čas monsuna od junija do septembra, nato pa je do konca leta še pomonsunsko obdobje. Poletje je najtoplejši čas in je brez obilnih padavin. Zima je izrazito suho obdobje, temperature pa niti niso prav zelo nizke. V Šivamogi, ki ima savansko podnebje, in v Balariju s stepskim, je najnižja povprečna mesečna temperatura decembra, a je še vedno v obeh krajih nad 20º C.

Povprečne mesečne temperature in letna količina padavin v mestih z različnim podnebjem (Mangalore monsunsko, Šivamoga savansko in Balari stepsko)

Šivamoga leži približno 100 km proč od obale Arabskega morja, to je približno toliko, kot so Trojane oddaljene od Jadranskega. Leži na 600 metrih nadmorske višine in reliefno jo od morja ločujejo okoli 300 metrov višji vrhovi Zahodnih Gatov, med katerimi le redki sežejo čez 1000 metrov. Kljub temu pa je količina padavin komaj okrog 900 mm, toliko jih imajo pri nas kraji na Dravskem in Ptujskem polju. Še bolj skromna je količina padavin v Balariju, zgolj okrog 500 mm. Ta res leži v osrčju polotoka na nadmorski višini 480 m. Od Arabskega morja na zahodu je oddaljen nekaj manj, od Bengalskega zaliva na vzhodu pa nekaj več, kot 300 km. Temu primerno so tudi temperature tu najvišje.

Povprečna količina padavin v Karnataki je 1151 mm. V času treh monsunskih mesecev imajo kar 55 deževnih dni. V gorah v zaledju Mangaloreja (Sahyadri in Agumbe hills) pade letno tudi 7 600 mm dežja (ENVIS Centre: Karnataka). Slovensko povprečje je nekaj čez 1500 mm, vendar pa najvišje količine nikjer pri nas niso tako izjemno visoke. Pri nas je bila najvišja letna količina padavin izmerjena leta 1960 v Breginju (4605 mm),  najvišja povprečna letna pa ne presega 3000 mm, a tudi najnižja povprečna v Šalovcih na Goričkem ni nižja od 700 (ARSO). V Karnataki so torej razlike v namočenosti bistveno večje kot pri nas. Zelo vlažnega je krog 30% ozemlja na zahodu, preostanek države spada med polsuha in suha območja. Kar v dveh tretjinah države imajo manj padavin kot pri nas na prej omenjenem Goričkem, seveda ob bistveno višjih temperaturah in izhlapevanju.

Balari oziroma po starem “Bellary” – pogled na mesto s trdnjave nad njim – v ozadju je na jugozahodu pas vzpetin, ki štrlijo iz planote – tam so številni rudniki železove rude, ki jo topijo v veliki in pomembni železarni v bližini tega mesta

Karnataka s padavinami prejme 221 km³ vode, z vodo bogata in približno desetkrat manjša Slovenija pa 32,2 km³. Zaradi evapotranspiracije oziroma vseh oblik izhlapevanja se v Karnataki izgubi približno pol padavinske vode, v Sloveniji pa dobri dve petini. V Karnatako letno po rekah iz sosednje zvezne države Maharaštre priteče okoli 15  km³ vode, kar je približno enako kot je priteče v Slovenijo iz njej sosednjih držav (15,2  km³). Tako kot pri nas tudi v Karnataki večino ozemlja odmakajo reke, ki tečejo v bolj oddaljeno morje na (jugo)vzhodu. Tja odteče približno 60% vse vode, preostalih 40% pa po precej krajših, a zelo vodnatih, rekah  na zahod v Arabsko morje.

Reka Kaveri, ki odmaka južni del Dékanske planote v Karnataki – z mostu pred znamenitimi slapovi pri Šivanasamudri (posnetek iz zimskega suhega obdobja)

Reke so neprecenljiv vir vode za prebivalstvo, ki je v veliki meri še vedno odvisno od vode iz rek in jezer, neposredno pa se še vedno v veliki meri oskrbujejo z vodo iz tradicionalnih vododohranov v obliki bazenov ali postavljenih na stebre, ki jih je moč videti v skoraj vseh večjih vaseh. Po vsej Karnataki jih je 37 000, še nadaljnjih 20 000 jih imajo za namakanje. Do težav prihaja tam, kjer polnjenje teh vodohranov ni dovolj pogosto in se potem prebivalci soočajo s pomanjkanjem vode. Da bi zadržali čim več monsunske vode, so skopali tudi ogromno kotanj, ki se ob dežju spremenijo v jezera. Samo v Bangaloreju imajo 200 takih vodnih teles, od katerih jih skoraj pol nikoli ne presahne.

Eden  sodobnejših vodohranov  na stebrih v kraju Bhairana Hatti

Za oskrbo z vodo je v naših krajih najpomembnejša podtalnica, v Karnataki pa temu ni tako. Kar 97% njihovih vodonosnikov so preperele trde kamnine, med katerimi je 90% granita, preostalo so bazaltne kamnine Dékanske planote. Rečne ravine ob izlivu rek v morje predstavljajo zgolj 2% vseh vodonosnikov. Kljub temu s talno vodo iz vodnjakov namakajo površino, ki je večja kot polovica Slovenije (12 500 km²), kar je 37% vseh namakalnih površin v državi. Kar 91% podtalnice porabijo za namakanje, izkoristijo pa že 70% vseh razpoložljivih virov.  Še vedno pa je poraba vode iz rek in jezer skoraj petkrat večja od porabe podtalnice. Ob hitro naraščajočih potrebah po vodi se zna zgoditi, da sedanji viri kmalu ne bodo več zadoščali. V poštev bi prišlo izkoriščanje rek, ki tečejo proti zahodu, kar pa bi lahko imelo hude posledice za občutljivo naravno ravnotežje v hribovjih obalne regije (ENVIS Centre: Karnataka). Reke ki tečejo proti vzhodu (severovzhodu, jugovzhodu) seveda tečejo v sosednje države, za katere je to glavni vir vode in je zanje še kako pomembno, kolikšna je poraba v Karnataki in koliko preostale vode priteče k njim. To je že lahko in bo v prihodnje še toliko bolj, pomemben razlog za spore glede pravice do vode.

Vodohrani v obliki bazenov so značilni tudi za svetišča – na sliki je na primer tak bazen iz svetišča v Belurju

Cvetje in trnje ob poti do trdnjave Mandžarabad

Voda oziroma količina padavin je tudi glavni naravni dejavnik, ki omogoča rast dreves. Gozdovi v Karnataki poraščajo precej manjši delež površja države kot v gozdnati Sloveniji, kjer je danes govora o kar tripetinskem deležu gozdov. V Karnataki gozdovi poraščajo le dobro petino oziroma slabo četrtino (22,6%) celotne površine države. Imamo pa opravka z izjemno raznovrstnimi in enkratnimi gozdovi, kjer je izjemna tudi raznovrstnost rastlinskih in živalskih vrst. V tem pogledu je predvsem območje Zahodnih Gatov ena od svetovnih “vročih točk”. Rastje obsega obalne mangrove (v morje segajoče neprehodno močvirsko grmovje in drevje), tropsko zimzeleno rastje, polzimzelene gozdove, vlažno in suho listopadno rastje, trnovo grmičevje ipd. V Karnataki živi desetina vseh indijskih tigrov (po enih podatkih 300, po drugih 400)  in kar četrtina slonov (5900). Premore tudi 4500 vrst cvetočih rastlin 600 vrst ptic, 160 vrst  plazilcev (želv, kač, kuščarjev in krokodilov), 70 vrst žab in 800 vrst rib. Veriga Zahodnih Gatov je znana tudi po tem, da na svetu ni nobenega podobno velikega območja, kjer bi raslo toliko divjih sorodnikov kulturnih rastlin  (ENVIS Centre: Karnataka), pri čemer je kar 60 % tega območja znotraj meja Karnatake.

Glede na hidrografske, reliefne, podnebne in druge naravne značilnosti lahko Karnatako razdelimo na štiri naravne enote:

  • Obalno (Karavali) Karnatako,
  • Južno planoto (Southern Karnataka Plateau).,
  • Osrednjo planoto (Central Karnataka Plateau) in
  • Severno planoto (Northern Karnataka Plateau)

Obalna regija sega od obal Arabskega morja do 50-80 km v notranjost, kjer se začne območje Dékanske planote. Obsega obalne ravnice in Zahodne Gate. Od morja v notranjost se raven svet najprej vzpenja v valovito gričevje, ki mu potem sledijo višji hribi, naslonjeni na rob Dékanske planote. Številne reke in potoki z vmesnimi grebeni in vrhovi ustvarjajo težko prehoden svet strmih, s svetlim tropskim gozdom poraslih, pobočij, kjer so pogosti tudi slapovi.

Naravnogeografske enote Karnatake (reliefni zemljevid Jungpionier / CC BY-SA – dodani napisi enot)

Južna planota obsega najvišji planotast svet države z nadmorskimi višinami okoli 800 do 900 metrov. Na zahodu in jugu segajo vrhovi Zahodnih Gatov čez 1500 metrov in vse tja do 1750. Na območju Južne planote sta tudi nekdanja prestolnica Mysore na 763 metrih in sedanje glavno mesto Bangalore na kar 920 metrih nadmorske višine. Najnižji je svet ob reki Kaveri, ki si je v planoto vrezala svojo dolino. Najprej teče proti vzhodu, nato pa zavije proti jugu v sosednjo državo Tamil Nadu.

Osrednja planota, ki jo odmaka reka Tungabhadra sega v glavnem v nadmorske višine med 450 in 700 metri. Pri nas so tako visoka gričevja in nižji hribi, tu pa imamo opravka z nepreglednimi ravninami, nad katerimi se ponekod dvigajo posamezne vzpetine. Skratka precej drugačna pokrajinska podoba kot na primer na našem Krasu, kjer dobršen del planote obsega območja na višini  okoli 400 metrov, medtem ko najvišji vrhovi segajo čez 700. Zato ta naša kraška planota s svojim vegastim in valovitim površjem od daleč izgleda bolj hribovje kot pa planota, predvsem pa na njem prav nikjer ne moremo videti kakšne obsežnejše ravne površine.

Riževa polja na Osrednji planoti Karnatake med Belarijem in Hampijem na okrog 450 metrih nadmorske višine

Severna planota Karnatake zajema že tako imenovane Dékanske stopnice (Deccan traps), ki so eno največjih območij bazaltnih vulkanskih kamnin na svetu. Nastanek je bil pogojen z izjemno obsežnim vulkanskim delovanjem pred okoli 65 milijoni let. Ker to sovpada z izumrtjem dinozavrov, naj bi, po mnenju nekaterih, k temu odločilno prispeval prav tukajšnji vulkanizem. Nadmorske višine se tu ob rekah spustijo že pod 400 metrov, večji del planote ima višino okrog 600 metrov, na skrajnem jugozahodu, kjer je na drugi strani meje turistično razvpita Goa, pa se že dvigajo Zahodni Gati v višine nad 800 metrov.

Zaščitena območja

V Sloveniji ima status narodnega parka samo Triglavski narodni park, ki se razprostira na površini 840 km². V Karnataki imajo pet narodnih parkov, a je po velikosti le največji, Bandipur, za spoznanje večji od Triglavskega. Skupna površina vseh petih narodnih parkov je 2794,05 km².

Narodni parki Karnatake in njihova površina

V najmanjšem od narodnih parkov, Bannerghatti, v glavnem mestu Bangaloreju, imajo od leta 2010 tudi zavetišče za več kot 100 levov in tigrov, ki so jih rešili iz različnih cirkusov, od leta 2014 pa še zavetišče za medvede.

Poleg narodnih parkov imajo v Karnataki še druge oblike zaščitenih območij, ki obsegajo bistveno manjše površine, a so pomembna za zaščito raličnih živali in naravnih vrednot. Glede na ogroženost, so zelo pomembni rezervati za tigre. Število teh je bilo leta 2014 ocenjeno na nad 406 , kar pomeni, da jih v nobeni od drugih indijskih zveznih držav ni živelo več, kot tu.

Eden od tigrov v narodnem parku oziroma biološkem parku Bannerghatta, ki pozira avtobusnim obiskovalcem na vožnjah skozi ograde tamkajšnjega zavetišča

Naj kot zanimivost navedem, da skozi največji narodni park Bandipur, ki leži južno od Majsorja (Mysore-ja), teče glavna cesta proti jugu v sosednjo državo Tamil Nadu. Zaradi velikega števila povoženih živali so se odločili, da bo cesta ponoči zaprta, čez dan pa je prepovedano ustavljanje in parkiranje, kjerkoli znotraj parka. Seveda, ko se ob cesti pojavi slon, ali kakšna druga zanimiva žival, vsi ustavijo in izvlečejo telefone, da lahko potem na družabnih omrežjih pokažejo fotografije, ki dokazujejo, na kaj so naleteli med vožnjo skozi park.

Za konec

Karnataka je velika in v številnih pogledih bogata in zanimiva država. V Evropi je poznana le redkim, saj kot ena od številnih indijskih zveznih držav le redkokje in redkokdaj najde svoje mesto v medijih in najbrž še redkeje v šolskih učbenikih. Nekdaj pri nas razvpita oznaka Indija Koromandija, dežela, kjer se cedita med in mleko, dežela bogastva in izobilja, me nehote spomni na bogata in mogočna kraljestva, ki so jim pred stoletji, ko so iz teh krajev k nam prišli prvi opisi njihovega življenja in navad,  vladali zdaj maharadže, zdaj sultani, dokler si jih niso potem, ob koncu 18. stoletja, ko se je pri nas zaključilo vladanje Marije Terezije in Jožefa II., podjarmili Angleži.

Danes v Karnataki prej kot izobilje, pade v oči revščina in pa to, kar bi pri nas poimenovali kot zanemarjenost. Ob ulicah in cestah se kopičijo smeti in to celo tam, kjer se za visokimi ograjami bohotijo v marmor in steklo oblečene reprezentativne stavbe. Kot povsod po svetu, je tudi tu bogastvo privilegij redkih, ogromno pa je revnih. Velja pa pripomniti, da oko Evropejca najbrž med revne hitro potisne tudi take, ki pravzaprav niso. Resda morda živijo v hišah, ki si za naše pojme komaj zaslužijo tako ime, a ko bolje pogledaš, vidiš, da vsi premorejo pametne telefone, da so ženske lepo oblečene, skratka, tudi če je njihov stanovanjski standard za naše pojme nikakršen, na podlagi tega ne moremo zaključiti, da so revni. Vprašanje je, kako oni dojemajo svoj položaj in kakšne so njihove vrednote. Vsekakor so vsaj do neke mere drugačne od naših, sicer bi pri njih ne bilo tako drugače, kot je pri nas.

Pot do Natala

Poletje 2005, Komisija Mednarodne geografske zveze za globalizacijo in marginalizacijo ima svojo letno konferenco v Natalu v Braziliji.

Od doma odidem nekaj čez štiri popoldan. Kot je to običajno pri mojih potovanjih, je tudi to pot prisotne nekaj nervoze zaradi skrbi, če se bodo stvari časovno izšle. Strahu pred tem, da bi zamudil kakšen let, se nekako ne znam znebiti.

Običajni prometni zamaški na poti na letališče na Viru in v Mengšu, a nič pretresljivega.

Predvideni ‘odlet’ z brniškega letališča je prestavljen najprej za 25 minut, kasneje za 35, razlog pa naj bi bile manjše tehnične težave. Ker motor ne dela kot bi moral , s popravilom nadaljujejo tudi potem, ko smo že v letalu. Odletimo ob četrt čez sedem – ob pol devetih smo že v Frankfurtu. Let brez posebnosti.

Vkrcavanje za Rio se začne že pol ure pred odhodom – kljub temu vzletimo s kakimi dvajsetimi minutami zamude. Boeing 747 je sicer videti kot nov a pri radiu in videu se pozna, da ni – nekje ne dela nič, en film vrtijo brez zvoka, priključek za slušalke je razmajan in stik se izgublja. Hrana je plastična, a okusna – osvežilnih robčkov ni. Po bolj kot ne neprespani noči ni vročih brisač za obraz – so nam pa razdelili zobne ščetke in ‘kalodont’ – uporabno samo, če se ti da čakati v vrsti pred straniščem. Okrog desetih, pol enajstih  (petih, pol šestih po brazilsko) smo že v Riu – mejna kontrola – nič kaj hitra.

Ob sedmih si najamem taksi in odpelje me po Riu – po neumnosti se zmenim za še enkrat več kot sem računal, da je smiselno. Na svoji veliki Sonyjevi kameri presnamem del posnetka Borutove petdesetletnice s ‘stresenimi’ posnetki iz avta itn.

Menjavanje denarja na črno je tu očitno zakon!

Letalo za Natal kot kaže leti v Fortalezo z zamudo – seveda – številka leta z moje karte se ujema s tisto, ki je zapisana nad izhodom 23 – torej upam, da me bodo odložili v Natalu (ampak povsem prepričan pa nisem bil).

Do odhoda smo si res nabrali skoraj uro zamude . namesto ob 11:20 smo odfrčali ob 12:12.

Sem bil pa zato eden od osmih srečnežev, ki so lahko uživali udobje 1. razreda na B737/300.

Nekje na poti je bilo videti prekrasno rečno delto – sončni odsev na vodni gladini tu in drugod je ustvaril čudovito prelivanje barv na vodnih zrcalih.

Nad Natalom smo vijugali in krožili tako nizko, da sem imel občutek, da bo pilot pristal kar v močvirju – ali na veliki peščeni površini pod nami. Povsod pod nami je bilo veliko vodnih površin, jezerc, mlak, jarkov – nekatere okrogle, druge lijakaste, kot jezera za jezovi.

Okrog treh po tamkajšnjem času pristanemo – prtljaga je tu, 1, 2, 3 – zunaj me čaka možakar z velikim napisom ‘Stanko Pelc’. Ne zna niti besede angleško – sploh ne vem, kdo ga je poslal, avto pa je v državni lasti – sklepam torej, da ga je poslal organizator – pelje me naravnost v hotel, ki ni bogvekaj – sploh glede na ceno.

Sobota, 17. 9. 2005

Vsaka hoja tule je poseben napor. Pozna se na preznojenih oblačilih in to ob temperaturah, ki niso kdo ve koliko čez dvajset.

Plaže pa so zeeeelo dolge. Ampak moj namen, da se bos podam na jutranji tek po peščini, ni dočakal uresničitve. Mojih sandalov si ne upam pustiti nikjer na plaži, saj je že ob pol šestih na njej že prav živahno. Ne le, da so tu posamezni tekači, ampak so tu tudi že prvi ‘senčnikarji’. Tisti, ki ti za denar postavijo plastični ležalnik pod senčnik. Razočaran in preznojen se torej vrnem v hotel. Malo telovadbe namesto teka je boljše kot nič – potem pa hladen tuš. Vsaj ohladi te in potem je v klimatizirani sobi znosno – le da človeka razjeda osamljenost. Internet stane 9 realov na uro. Minute pa tako hitro tečejo! Pregledam pošto, pišem domov. Od organizatorjev poizkušam izvedeti, če je že kdo prispel in kje biva. Saj odgovora verjetno ne bo – ampak …

Ob enih se odpravim na plažo. Po tem, ko sem si najel ključavnico za sef v moji sobi, kamor sem pospravil denar, potni list in vozovnice. Z belo hotelsko brisačo zakoračim po pesku – tokrat v čevljih – izkazalo se je, da so začeli razpadati – to sem ugotovil na dopoldanskem snemalnem obhodu bližnje okolice. Na plaži pa so dokončno razpadli. Z vsakim korakom je bil podplat dalj od stopala. Vame pa se zapodija snčnikarji in ponujajo svoje storitve. Prva dva brezbrižno ignoriram. Tretjemu uspe začeti pogajanja. Ker mi ne uspe znižati cene, grem naprej, se prebijem mimo nekaj naslednjih senčnikarjev in na mestu, kjer je na plaži nekaj prostora, se ustavim – a kaj lahko naredim. Če odložim stvari kar na pesek, mi jih bodo zelo verjetno ukradli, če ne zaradi drugega zato, ker jim nisem dal zaslužiti z najemom senčnika. Torej se spet spustim v pogajanja. Precej zdelan stol pod senčnikom dobim za dva reala. Sedem in si sezujem čevlje. Ta par sem sezul zadnjič – v hotel bom šel bos! No, pod sončnikom sem kolikor toliko zaščiten pred soncem – sem pa žal izjemno privlačna vaba za prodajalce – sončnih očal. Seveda, saj vidijo, kaj mi manjka. Eden kar ni in ni odnehal. Pano s celo zbirko postavi predme in mi zakrije pogled na morje. Seveda ni zadnji, je pa najbolj vztrajen. Sledijo prodajalci in prodajalke razne hrane – rakov, školjk, kuhane koruze, na vozičkih imajo pijače – alkoholne, sokove, zelene kokose … Potem so tu še prodajalci vsakršnega kiča, ‘fuzbalerskih’ majic, ‘kopalk’ … Komaj se  z ene strani pririne prodajalec CD-jev, katerega voziček oddaja glasno glasbo, že se z druge strani pojavi drugi in tako se semenj na dvokolesnih ‘cizah’ in prenosnih panojih odvija gor in dol pred tvojim sedežem. Celo mobilni ‘žarmojstri’ se vzamejo od neznano kod – eni z manjšimi žari na verižici, drugi z večjimi na vozičkih. Za vrhunec pa po vlažnem pesku povsem ob morju prijaha nekakšen  Pancho Villa z leseno puško na hrbtu in širokim nasmehom na ustih.

Po uri samopomilovanja in trpljenja na oslepljujočem pesku, ko še nisem upal pustiti hlač s ključem mojega sefa in kartico hotelske sobe v žepu, da bi šel v vodo, se vrnem v hotel. Največ kar sem si drznil, je bilo – do kolen v vodo – prihrumel je seveda val in me zalil do hlač.

Popoldne se odpravim iskat hotele, ki so nam jih ponujali organizatorji, da morda najdem koga od znancev. Po 50 metrih , na odcepu za plažo odkrijem prvi hotel. Obrnem se proti plaži – in navzgor mi naproti prikoračita Walter in Veronika. Po mojem sprehodu do hotela, kjer bo potekala konferenca, se oglasim pri njiju in zmenimo se, da gremo skupaj na večerjo.

Večerja je bila okusna. Walter in Veronika sta v tej restavraciji že stara znanca – z osebjem se poskušata pogovarjati po portugalskoin jima kar uspeva. Njun odnos do tukajšnjih krajev je precej drugačen od mojega. Njuna pozitivna naravnanost omili celo moje negativno dojemanje gneče, hrupa, vsiljivosti.Onadva sta vajena še vse kaj hujšega, zato jima je tukaj vse sprejemljivo in celo nekoliko romantično. Hrušč in trušč z vozičkov prodajalcev CD-jev in iz mimo vozečih avtov ju prej zabava kakor moti. Z občudovanja vredno potrpežljivostjo izrekata svoj “NO, oubrigado!” – ne hvala – in se tako rešita vsakovrstnih ponudnikov, ki se jima sploh ne zdijo vsiljivi. Seveda si mislim, da pač nimata izkušnje enournega sedenja na plaži …

Po večerji, plačala sta onadva, gremo še na sprehod po hrupni in natrpani ulici ob plaži. Ljudje tu so precej bolj sproščeni, kot pri nas in od vsepovsod letijo opazke ‘Papa Noel’ – zaradi moje pretežno sive in dolge brade so me pač krstili za Božička. Neki dekliči me celo sprašujejo, če imam darila zanje. Potem se nek fantič rokuje z mano, verjetno v pričakovanju, da bo od tega imel kakšno finančno korist. Saj ni mogel vedeti, da ima opravka z Gorenjcem. Natakarjev, ki te skoraj porinejo vsak v svojo restavracijo, se rešujem tako, da se z roko pogladim po trebuhu in z gesto nazorno pokažem, da sem že sit. ‘Mulc’, ki se je nalepil name, mi na enak način pokaže, da bi bil rad tudi on, ampak jaz sem pač jaz in z ne ravno najboljšim občutkom se prebijam po ulici naprej. Walterju in Veroniki pokažem hotel in mojo sobo, potem se poslovita in odideta. Z balkona gledam za njima in zdita se mi tako mladostna in medsebojno povezana, pa jih imata vendar že krepko čez šestdeset. Walter bi se lahko že upokojil, a so mu izzivi bolonjske prenove preveč vabljivi, da bi sestopil v tem trenutku.

Nedelja, 18. 9. 2005

Kljub temu, da sem šel spat po tukajšnjem času – me je moj bioritem zbudil po našem okroh devetih, kar je v Natalu pomenilo, da sem buden ob štirih zjutraj. Nekaj časa sem še vztrajal v postelji, potem pa sem začel z jutranjim obredjem – stranišče, telovadba … Potem se odločim, da končno le uresničim moje tekaške ambicije. Oblečem le svoje stare sive tekaške hlače, si zavežem ruto  zvito v trak okoli glave, da mi znoj ne bo zalival oči, nato oddam kartico od sobe varnostniku in ta me spusti na svobodo. Ura je šele pol šestih, z avtobusne postaje pa se že zgrinjajo množice domačinov. Seveda, danes je nedelja in iz mesta prihajajo navsezgodaj na kopanje, sklepam. S seboj imajo velike hladilne torbe, kaj torbe, kar skrinje, take, da jih dva komaj neseta. V njih je seveda pivo v pločevinkah. Eden nosi boben. Skratka vsak nekaj nosi s seboj – danes bo očitno latino-veselica.

Na plaži si navijem verižico ključa od sefa okrog roke, ključ pa stisnem v pest in se podam na tek po plaži, proti severu, proti mestu. Plima je precej visoka in valovi se pripenijo skoraj do mehkejše mivke oziroma do najvišje točke, do kamor običajno gladijo peščino. Tečem približno tam, do kamor sežejo, ker je tam podlaga najtrša in omogoča najboljši odriv. Malo me skrbi dehidracija, saj ne bi rad, tako kot na Mljetu, staknil vnetja žrela. Potem pa je tu še nagnjenost peščine. Za vsaj kakšnih 20 stopinj je nagnjena proti oceanu. To pomeni, da so vezi na eni strani bolj obremenjene kot na drugi. No saj bo na povratku obratno.

V smeri proti mestu se peščina konča ob skalnem robu, do katerega valuje morje. Po deset minutah teka moram torej nazaj. V nasprotno smer do strme peščine Ponta Negra traja tek nekaj dalj – obala je vse bolj obljudena, vse več je tudi opazkin vpitja, smeha …

Na izhodišče se vrnem po 0:39:30 in to z obrušenimi in pekočimi blazinicami, predvsem na palcih. Tale pesek je kar oster. Jutri očitno ne bo nič s tekom. Vsaj brez obutve ne. Je pa voda prijetno topla in zakoračim v valove Atlantika. Ampak s ključem v roki se ne da zares sproščeno uživati. Torej grem ven in ga privežem za kopalke, ter vtaknem v žep. To je zdaj tisto pravo. Sonce se naglo dviguje in se je že prebilo nad oblake, ki obkrožajo obzorje. A ob šestih po tukajšnjem času, ga najvišji valovi še vedno zakrijejo. Val, ki se prelomi, te kar prestavi in ti odnese pesek izpod nog. Dalj od obale te le dvigne in potem na drugi strani zdrsiš po njem – proč od obale.

Plavati se da, primerjati pa ga je mogoče s tekom po valovitem gričevju. Ob takem plavanju bi lahko staknil celo morsko bolezen – od pozibavanja na valovih. To je res pravi užitek. Ko takole razmišljam, sem vse bolj prepričan, da so moteči dejavnik ljudje. Sploh taki, kot tisti, ki je ‘uriniral’ sredi plaže, proti morju, v varni razdalji od vode. Morda zato po vseh ulicah, ki se spščajo proti morju smrdi po urinu, kot se spomnim, da je nekdaj smrdelo po gostilniških vogalih, kamor so možakarji hodili odtočit, da so potem lahko neobremenjeno tankali naprej.

Po uživanju v valovih, med njimi in pod njimi posedim nekaj minut na klopi ob tlakovani obalni poti, potem se vrnem v hotel pod tuš in na zajtrk. Tam pa presenečeno ugotovim, da je v hotelu finski kolegaToivo. Sam! Morda sem pa le naletel na še enega nesrečneža, ki ne ve kaj bi – ali pa tudi ne. Ponudil sem mu, da če želi, greva lahko kam skupaj in prepustil pobudo njemu. Na koncu sem ga moral kljub vsemu jaz zbezati iz sobe in po vročini sva se podala do obale in šla na pijačo. Razlaga mi vse mogoče od tega, da se je odločil zmanjšati težo, do tega, da je Olof s Švedske tako nenadoma umrl za rakom. Za tem se seveda skriva nekaj, kar sem ugotovil dokaj hitro, čeprav se je Toivo okrog tega smukal kot mačka okrog vrele kaše. Rad bi postal član upravnega odbora komisije in jaz kot član bi lahko rekel kakšno dobro besedo za Fince, ki so bili pri komisiji zraven od samega začetka, so tako rekoč ustanovitelji in najbolj marginalni v vsej Evropi. Najraje bi mu ponudil svoje mesto. Za Olofa sploh ne vem, če je bil član prenovljenega Upravnega odbora naše komisije, saj se mi zdi, da je umrl še preden je Etienne kot novi predsedujoči sploh predlagal novo sestavo odbora. Toivuju sem seveda rekel, da bom govoril z Etiennom, saj on odloča, koga želi imeti v odboru.

Popoldne mi v sobi zazvoni telefon. Toivo me povabi k bazenu. Ker je sonce že zdavnaj čez atrij in piha veter je v samih kopalkah kar hladno. Bazen je majhen, a ravno dovolj dolg, da imam za plavanje pod vodo od enega do drugega konca komaj dovolj zraka. Ne toliko zaradi dolžine bazena kot zaradi slabe kondicije.

Opoldne sem bil v Kaktusu na promocijskem kosilu, ki je poceni, a povsem dovolj obilen.

Zvečer smo povabljeni k Marciu, organizatorju konference. S Toivom se zmeniva, da se dobiva ob pol sedmih pred recepcijo. Jaz pridem, on ne. Tudi obljubljenega avtaob tričetrt na sedem še ni. Niti ob sedmih. Grem do križišča, kjer je Hotel Atol das Rocas, kjer sta Walter in Veronika. Pred vhodom ni nikogar, torej je več kot očitno, da so drugi že odšli. Preračunavam moj domači čas v tukajšnjega, a nikakor ni moglo biti drugače, kot da sem bil pravi čas pred hotelom. K vragu še večerja in sprejem, grem spat, bom vsaj zjutraj lahko pravi čas pokonci. Poskušam zaspati, a me mori misel, kej je šlo narobe. Ob tričetrt na osem pozvoni telefon. Iz recepcije mi sporočajo, da je spodaj nekdo, ki pravi, da je moj šofer. Torej se hitro oblečem in grem dol. Tam je že moj stari znanec, ki me je pripeljal z letališča. Odpelje me do hotela Rifoles. Izstopi on, izstopim jaz. Gre noter on in jaz za njim. Nekaj sprašuje, jaz ne, ker ne vem kaj in ne znam portugalsko.Potem se odpravi šofer nazaj v avto in se medtem se z nekom pogovarja po mobilcu. Seveda mu sledim in odpeljeva se pred drug hotel, kjer čaka gruča Portugalcev: Ferdinanda, Joao in še nekaj znanih obrazov, pa tudi nekaj novih. Simpatična Maria je to pot pripelljala svojega moža. Jaz pa sem jo imel ob prejšnjem srečanju še skoraj za otroka. Marçio nas je sprejel v predsobi (ogromni seveda) v visoki varovani stolpnici. Z liftom pride po nas njegov sin, ki ima kakšnih deset let. Zgoraj je že zbrana pisana druščina. V glavnem stari znanci. Hrana je okusna, sok odličen. Imam pa nekaj težav z vključevanjem v družbo. Oguljene teme, kot so “Kako si?  Kako si potoval, kje stanuješ?”, se mi že malo upirajo, pa še hitro so izčrpane, potem mi pa že malo zmanjka idej. Z uvodno referentko se pogovarjava o tem, kaj počne ona, kaj imam jaz na konferenci. Z Willom Stanleyem malo politizirava na balkonu, potem pa se eni Portugalci začnejo poslavljati. Grem tudi jaz, da se ne bom vračal sam, ugotovim pa, da večina Portugalcev še ostane. Vračamo se s taksijem. Smo štirje, jaz pa imam samo špe dva reala. No na koncu za vse plača Bradley. Njemu kot Američanu je to tako ali tako smešno poceni. Od hotela Pizzato, kjer stanujeta Portugalca in Bradley, grem do mojega kar peš. Ulica sicer ni nič kaj prijazna, a dovolj svetla in vse skupaj ne traja več kot pet minut, pa tudi ne vem kako pozne še ni.

Toivuja smo pa žal pozabili. Zjutraj zvem, da je zaspal in ga zato ni bilo ob pol sedmih. Če bi tudi on prišel dol takrat kot jaz, potem bi lahko sklepal, da Brazilci pač zamujajo, tako pa sem bil zmeden in nisem vedel kaj se dogaja. Čeprav sem pomislil tudi na to, da je Toivo morda zaspal, preveril pa nisem.

Ponedeljek, 19. 9. 2005

Zjutraj sem spet pokonci navsezgodaj. Ob štirih v recepciji že prepeva tiskalnik, jaz ob pet proč že tečem po plaži, tokrat v nogavicah. Spočetka je v redu, a kmalu pesek najde pot skozi tkanino in se začne nabirati v nogavicah. Rešitev ni najboljša, brez obutve s tekom ne bo nič. Kljub temu odtečem plažo gor in dol, potem se vržem še v valove, plavam, uživam …

Opoldne sem spet v Kaktusu na promocijskem obroku. Sladica in čaj me prideta več kot glavna promocijska jed.

Končno sem uspel zamenjati 100 dolarjev za 229 realov. Za to sem moral iz hotela dol do menjalnice na obali kar trikrat. Prvič, že včeraj, nisem imel potnega lista. Potem danes pridem dol, pa je bilo še zaprto. Še dobro, da gre v tretje rado!

Ob pol enih s Toivujem odkoračiva do konferenčnega hotela Rifoles. Sonce žge kot za stavo, sence pa niti za vzorec.

Registracija, prijava za petkovo ekskurzijo, še nekaj starih znancev in nekaj novih obrazov, tudi kakšen zelo všečen je vmes, kot na primer tisti od Julie Richter. Od starih znancev je tu tudi Alison. Ta me po uvodnem predavanju povpraša, kaj nameravam in družno ugotoviva, da bi lahko šla skupaj v ‘šoping’. Jaz rabim tekaško obutev, ona pa kartico za svoj fotoaparat, pa še potovalne čeke mora zamenjati za gotovino.

Na sprejemu in ob registraciji so nas poslikali od vseh strani, naslednji dan pa naše fotografije visijo kot perilo obešene v sprejemnici, kjer nam strežejo kavo in prigrizke.

Še pred koncem sprejema z Alison odideva z avtbusom v ‘Natal Shopping’.

Dve nakupovalni središči, vsako na eni strani ceste. Jaz najdem primerne športne copate en, dva, tri. Z njeno kartico je seveda povsem druga pesem. Z ene strani naju pošljejo v nakupovalno središče na drugi strani ceste. Tam moram angažirati domorodca, da nama pokaže, kje je vhod. Ker znam nekaj več portugalsko-španskih besed, se sporazumevam predvsem jaz, saj angleščine tu itak nihče ne razume, sploh ne take s škotskim naglasom, kakršen je Alisonin. Kartice seveda nikjer nimajo. V banko tudi ne moreva. Varnostnik nama ročno razloži, da je zaprta. Alison se odloči, da tako ali tako rabi nov fotoaparat in potem kroživa med dvema trgovinama in ugotavljava, kaj bi bilo sprejemljivo, koliko posnetkov gre na notranji spomin, na kartico ipd. Na koncu se odloči, da bo govorila z možem in se jutri vrnila, ker mora itak v banko.

Vrneva se z avtobusom. Ti so tu prav v redu, nič slabši, če ne celo boljši kot pri nas. Alison povabim v Kaktus in tam naletiva na Valterja, Veroniko, Yasutako itn. Alison mi je tako hvaležna za spremstvo v nakupovalno središčo, da plača za oba. Ob tem velja omeniti, da živi na Škotskem,  se ne vozi s taksijem, ampak uporablja avtobus! No, za naslednji dan ji predlagam, da jo na vsak način spet spremim v banko in po fotoaparat. Če danes ne bi šel z njo, ne bi mogel slišati izjave prijaznega kupca, ki je želel Alison pomagati pri nakupu fotoaparata. Segel je do skrajnih meja svojega znanja angleščine in ob primerjanju Sony-jevega in Canonovega fotoaparata odločno izjavil: “Sony is very better!”. Alison ga je, ne da bi trenila z očesom, kot da bi pri tenisu z backhandom vrnila žogico na nasprotnikovo stran, popravila: “Much better!” Revež je zardel do ušes in se začel opravičevati, da je njegova angleščina bolj uboga. Alison pa ravno nasprotno: “No, your English is quite good!”. Dodati bi sicer morala, da je odlična v primerjavi z vsemi drugimi, ki angleško sploh ne znajo.

Torek, 20. 9. 2005

Končno pravi tek. Po obalni cesti več kot pet kilometrov naprej od Rifolesa – torej skupaj kakih 14 kilometrov. Potem plavam pred Visual. Na plažo iz hotela pridejo Portugalci. Šele ko so v morju me opazijo, a si zgolj izmenjamo pozdrave. Nekako ne vemo, kaj bi drug z drugim  v takem položaju.

Po tuširanju in še enem obilnem zajtrku z neomejenimi količinami svežega, eksotičnega sadja s Toivujem odpešačiva , to pot po obalni promenadi, a že po nekaj deset metrih slečeva majici, ki sva jih dobila od organizatorjev. Tudi to ne pomaga dosti. Vsake toliko obrišem kapljico znoja, ki mi izpod pazduhe priteče do komolca.

Ob prihodu v hotel sva mokra od lastnega potu, torej najprej na stranišče, kjer je voda in kjer so tudi papirnate brisače.

Po prvi seriji referatov je odmor s prigrizkom. Alison hoče iti kar takoj, torej špricava drugo serijo predstavitev in kot se izkaže kasneje, tudi opoldanski odmor (s hrano) in še dobršen del prvega popoldanskega bloka referatov.

Nakup fotoaparata je potekal brez posebnosti. Omeniti velja le to, da je bila prodajalna tako močno hlajena, da je blagajničarka ves čas pritajeno pokašljevala.

Banka pa je bila nekaj povsem drugega. V dobro varovan prostor je težko priti, zato sta iz njega prišla uslužbenec in uslužbenka in ko jima je Alison pokazala svoje potovalne čeke, sta nama nekako dopovedala, da da morava nazaj skoraj do tja, od koder sva prišla, ker če kje, potem menjajo take stvari, samo tam. Torej sva šla in spotoma sem uspel kupiti še trak za glavo, saj mi je ruto dan prej ugrabil nagajivi, valoviti Atlantik. Z avtobusom sva se nato peljala nazaj do banke, kjer naj bi menjali potovalne čeke. Zunaj pasja vročina, ko se prebijeva skozi vrtljiva vrata in prestaneva kontrolo vsebine Alisoninega nahrbtnika, sva na hladnem. V banki je več vrst, pristopi uslužbenka in potem, ko izve za namen obiska, nekaj odtipka na nekakšen bankomat in Alison dobi listek s številko ter navodilo naj čaka pred okencema 14 in 15. Delo poteko počasi, da bolj ne more. Ko je pred Alison le še en možakar, uslužbenka, Flavia po imenu, izgine. Pride druga, nekaj sprašuje, potem eno od strank z višjo številko odpelje na drugo stran prostora in tam opravi z njo. Potem pride in tistim, ki so stali v vrsti pred srečnežem, ki ga je odpeljala,  pove, da morajo počakati kakih deset minut, da se vrne Flavia. Seveda je trajalo vsaj dvakrat toliko. Ko je Alison končno na vrsti, spet traja in traja. Navsezadnje je Škotinja le zamenjala svoje potovalne čeke in to po izjemno slabem menjalnem tečaju za povrh. Za dolar je dobila zgolj 2, 1 reala, čeprav je sicer dolar vreden 2,9 reala. Za povrh so ji za menjavo zaračunali še 20 dolarjev provizije. Moj komentar, da je pač treba plačati za vse varnostnike in dolg proces menjave, ji sicer ni v tolažbo, a vsaj sprejme svojo avanturo s humorjem in celotno zgodbo kasneje, z zanjo značilno glasnostjo in vehementnostjo, oznanja vsem, ki so ji voljni prisluhniti.

Začetek popoldanskih predstavitev sva torej zamudila. Od tega kar sva še uspela slišati, je bil le Margaritin prispevek sistematičen, urejen, dobro predstavljen in zanimiv. Ampak to je nekaj, kar od Margarite  človek lahko pričakuje.

V dolgem odmoru sva, spet z Alison, uredila formalnosti v zvezi z ekskurzijo. Agencija Eco-turismo, oziroma uslužbenec in uslužbenka te agencije sta naju peljala kar v njihovo pisarno, da sva tam plačala. Med čakanjem in listanjem po časopisu sem naletel na fotografiji Fernande in Margarite in na članek o naši konferenci. Pokažem ga Alison, ki je že pred tem komentirala, da je moj časopis bolj zanimiv od njenega. Odloči se, da bo časopis odnesla Margariti, saj je vendar njena prijateljica. Zanimivo, le kako da se je tako navezala na njo. Margarita se mi zdi tako zadržana in neizstopajoča, povsem drugačna, oziroma pravo nasprotje Alison, ki je izrazito nastopaška in vedno izstopajoče glasna.

Po dolgem čakanju na zadnjo popoldansko serijo predstavitev in napol dremajočem spremljanju, se delo konference ob sedmih zaključi. Prispela sta tudi Staša in njen fant Simon. Izmenjamo nekaj besed v slovenščini. Potem grem jaz z množico drugih na večerjo v Kaktus. Toliko nas je, da nas peljejo v prvo nadstropje. Najtežje je bilo na koncu poravnati račun, ker so imeli v restavraciji premalo usnjenih ovitkov, v katerih strankam izročajo račune, saj je vsak od nas plačal zase. No, precej časa je trajalo, ampak na koncu je tudi zadnja gruča geografov, tista, ki je želela dobiti vrnjen ostanek denarja, dočakala svoje reale. S Katarino iz letos maloštevilne švedske delegacije greva potem skupaj do našega hotela in potem seveda vsak v svojo sobo. Ona ima menda tako z visečo mrežo na balkonu. Alison je bila nad tem tako navdušena, da je vsevprek oznanjala, da mora po vrnitvi z ekskurzije dobiti prav to sobo.

Sreda, 21. 9. 2005

Še teden dni, pa se začne potovanje domov.

No, zjutraj me že ob štirih zbudi govorjenje in potem štorkljanje lesenih podplatov po stopnicah in v sobi nad mano. Kaj vraga mora toliko hoditi sem in tja, predvidevam, da ženska. Grem pač na stranišče, potem še malo poležat, potem pa na tek. Tokrat s copati in trakom. Za dober kilometer bolj dačeč kot včeraj. Pa še vedno nisem prišel dalj kot do okrogle (večkotne) rumene zgradbe, kjer obalna cesta zavija bolj v notranjost proti sipinam. Med tekom nazaj sem že precej utrujen, tako da mi opazke gradbenih delavcev: “Ou, hou, hou … !”*, že rahlo presedajo.

Po zajtrku: krožnik zmešanih jajc in krompirja, dva krožnika melon, ananasa in papaje, trije kosi peciva, čaj sok; me iz recepcije kličejo, če grem z voznikom na univerzo. Seveda! Saj sem vedel, da ne gre na univerzo, Veronika, Walter in dve Brazilki smo bili odpeljani v Rifoles na jutranje predstavitve referatov. Na prvi seriji predstavitev je samo Joao predstavljal v angleščini, dokaj dobri za Portugalca. Med predstavitvami v portugalščini napišem dnevnik za nazaj. Potem jaz predsedujem naslednji seriji predstavitev. Donalda nikakor ne morem ustaviti. Človek rad govori in ne zna nehati. Na koncu mi le nekako uspe, da ga ustavim, ne da bi izgledalo nesramno, saj je navsezadnje za nekaj desetletij starejši in izkušenejši od mene. Naslednja je na vrsti Alison. Konča celo kakšno minuto pred predvidenim iztekom razpoložljivega časa. Po odmoru za prigrizke in kavo ter klepetu s Stašo in Simonom pa spet referati. Namesto poslušanja pišem.

Zvečer za spremembo enkrat ne gremo v Kaktus. Španka Dolores je predlagala, da se gre na rakce v restavracijo, ki je zraven Kaktusa, prav poleg stopnišča, ki vodi do Valterjevega Hotel das Rocas in do ulice, kjer je moj Natal Dunnas hotel. v restavraciji je že kar precej ljudi. Za nas postavijo skupaj kakšnih šest miz in potem seveda v glavnem vsi naročimo ‘Rodizio de Camarōes’. To izgleda tako, da imaš pred seboj krožnik, okrog tebe pa krožijo natakarji z rakci pripravljenimi na vsaj pet načinov, od takih z žara, prek ocvrtih do takih v raznih sočnih omakah. Potem pa vmes pride še ocvrt krompirček in riž. Vse to tolikokrat in toliko kot zmoreš. Vse to je šlo tako hitro, da smo bili v pol ure vsi siti do onemoglosti. Vse to obilje rakcev si lahko privoščiš za zgolj 20 realov, kar ni niti dva jurja.** Za povrh je poleg dobre hrane tu še ansambel in celo kos plesišča. Najprej je seveda na vrsti samba. Potem pa predvsem ‘foho’ – ples, ki je značilen za to območje. Ime naj bi prišlo od “for all”!Tu so bili svojčas zelo pomembni Angleži, ki so obvladovali storitvene dejavnosti. No, ker je bil ples za vse, je dobil temu primerno ime. Ker pa Brazilci niso znali pravilno izgovarjati “for all”, je iz tega nastal “forró”, to pa oni izgovarjajo “fɔˈɦɔ”. Pri sosednjih mizah se je med igranjem pojavil nenavadno oblečen moški – tak kot iz kakšnih mafijskih filmov – s klobukom in v telovniku. najprej je izgledalo, da prodaja rože – na plesišču pa je pokazal svoje pravo mojstrstvo. Ko nam je prišel ponujat CD-je s ‘fohom’, se je izkazalo, da je plesni učitelj. Ob našem (ne)znanju portugalščine bi bil lahko tudi kaj drugega, vsekakor pa je bila njegova trgovska spretnost izjemna. Celo meni je uspel prodati cedejko in to za toliko kot sem plačal za rakce, torej 20 realov. Me prav zanima, če mi bo ob njem uspelo zaplesati vsaj kakšno sambo, če je že ‘fojo’ pri nas bolj kot ne nepoznan.

Zvečer se potem še pripravljam na predstavitev mojega referata naslednji dan.

* S tem posnemanjem Božičkovega oglašanja so pospremili do pasu golega možaka (mene)  v kratkih hlačah z dolgo, vihrajočo, sivo brado, ki je tekel mimo njih. Je bila pa njihova rasna sestava zelo pisana, še najmanj je bilo belcev.

** Takrat smo sicer že bili v EU, nismo pa še imeli evrov, dva jurja torej pomeni dva tisoč tolarjev.