Volk je bil glavni frajer v gozdu. Lisička pa, ej lisička je bila, vam povem, za umret. Prava gozdna manekenka in najodličnejša gospodična. Po gozdu je hodila narahlo kot sapa in gobček je nosila tako visoko, da je bilo videti, kot da želi vtakniti glavo med oblake nad vrhovi dreves. Če bi živali v gozdu izdale koledar, potem bi bila lisička v njem na prvi in na zadnji strani in seveda na vseh, ampak res prav vseh, vmes. Ja, taka sta bila ta dva.
Nekega dne, neke pozne pomladi reče mati volkulja: Ah, kako sem vesela, sin moj! Z zadostnim uspehom si končal volčjo osnovno šolo. Tako sem ponosna, da ti je v tretjem poskusu končno uspelo.«
Volku se je čez gobec razlezel širok nasmeh in v soncu sta se zalesketali dve vrsti ostrih belih zob. Mati je bila vzhičena in ni si mogla kaj, da bi ne rekla: »Sin moj, zakaj imaš tako močne, bele zobe?«
»Zato, da laže žvečim žvečilne gumije Skorbit, draga mama!«
»In kaj si želiš za darilo, zdaj ko imaš v rokah zaključno spričevalo?«
»Motor, mater, motor!«
»Motor, sin, motor?«
»Ja, motor!«
Oča volk, ki je dotlej modro molčal, je brez besed odprl družinsko blagajno, zmetal iz nje celotno pajkovo družino, razdrl pajčevine, se zazrl v čisto praznino, potem pa strumno odločil, kot se za poglavarja družine spodobi: »Draga žena, če nimaš nič proti, bi pri ježu v v NGB (to je Nova gozdna banka, ki je bila nekdaj samo Gozdna banka) najel kredit, da bo najin sin dobil, kar si želi. Jaz sem si vedno želel imeti motor, pa mi ga moj stari nikoli ni kupil. Ne morem dovoliti, da bi se tudi najinemu sinu tako godilo. Kaj praviš, žena?«
»Sama modrost te je, dragi mož, le pojdi k ježu v NGB, sposodi si denar in kupi najinemu volkcu, kar si želi.«
»Jaz sem volk in ne volkec in hočem motor in to največji motor, najhitrejši in najlepši motor in pika!«
Kar si je ljubi sin želel, to je ljubi sin tudi dobil. Najhitrejši, najlepši in največji motor v vsem gozdu. Tak bi bil v vsakem primeru, ne glede na hitrost, velikost in obliko, saj je bil to tudi edini motor v gozdu. Njegov ponosni lastnik pa črni volk, v črnem volčjem krznu in s širokim belim nasmehom na gobcu, glavni frajer v gozdu.
Volk je lisičko prvič srečal v gozdnem pubu »Old Oak Whisky« imenovanem. Svojčas je bila to krčma »Pod starim hrastom«. Z novim svetlečim izveskom se je ponašala, odkar se je stari krčmar Šepavi medved upokojil. Njegov sin Prismuknjeni medo, navdušen nad vsem, kar je tuje in od drugod prinešeno, je krčmo seveda takoj preimenoval v pub. Tako namreč gostilnam rečejo tam nekje na Irskem ali v Angliji. Kljub novemu, tujemu imenu, pa so v gostilni še naprej pile, jedle, pele in se veselile iste živali in živine kot prej.
Tu sta se torej prvič srečala volk in lisička. In se zaljubila na prvi pogled. Volku je bila všeč lisička in lisički je bil všeč volk. In sta se tako molče gledala in nista vedela ne kaj, ne kako in nista slišala hrupa okoli njiju in nista več videla nikogar in ničesar, le drug drugega. Volka je stiskalo v goltancu in lisička je imela suh gobček. Končno je volk pretrgal morečo tišino in skozi gostilniški hrup sramežljivo izrekel usodno povabilo: »A se greš peljat z menoj, lisička? Imam nov motor.«
»Samo če ne boš prehitro vozil!«
»Greva!« je rekel volk, prijel lisičko za tačko in jo odpeljal do svojega motorja. S taco si je pogladil dlako na glavi, se vihravo zavihtel na motor in pomignil lisički naj prisede. Plaho je sedla za njim in se ga tesno oprijela okrog pasu, da je volku srce razbijalo tako močno, da mu je skoraj skočilo iz prsi. Vžgal je motor, da se je rezek, ropotajoč glas razlegal prek gozdnih širjav. Za hip mu je skozi glavo šinilo materino svarilo: »Pa glej, da ne boš divjal sin moj. Previdno in počasi vozi!«. A to je bilo res le za hip. Že v naslednjem trenutku je motor zatulil kot osamljen volk v mesečini in kot blisk švignil po ozki gozdni poti med drevesi in grmovjem. Drvela sta, da je lisički zastajal dih in je le nemo drevenela za volkom in še bolj krčevito se ga je oklepala. V mislih ga je prosila, naj vozi bolj počasi, a izgovoriti svojih prošenj ni mogla, preveč jo je bilo strah. Pa tudi sicer bi je volk ne slišal od silnega piša, ki jima je vel mimo ušes. Volku je na gobcu žarel vse širši nasmeh, požiral je mušice in drvel vse hitreje in hitreje.
In potem se je zgodilo to, kar je kasneje prišlo v volčji pregovor, ki pravi:
»Hitrost je norost, čez ovinek piči, kjer je hrast.«
Pregovor je volčji, zato se pač ne rima, pa tudi razumeti ga ni mogoče, če ne veste, kaj se je pripetilo volku in lisički. Naj vam torej razložim. Gozdna pot, po kateri je drvel volk z lisičko za hrbtom, je bila sprva precej ravna. Potem pa je bil na njej pri velikem, mogočnem hrastu oster ovinek. Volk je bil odločno prehiter, da bi lahko pravočasno zavil. Poskušal je, a mu ni uspelo. Za las je zgrešil hrast, zadel ob podrto deblo, ki je ležalo na tleh ob njem in že sta z lisičko letela po zraku. Za nekaj trenutkov sta bila letalca, takoj zatem pa sta postala padalca in sta padla na tla.
Vas zanima, kaj je bilo potem?
Lisičko so naslednji dan našli mladi zajci, ki so šli ravno pulit korenje za malico. Lisičko so zvlekli v gozdno bolnišnico in po dveh dneh se je zbudila iz nezavesti. Odkar ve, da so jo rešili zajci, jih ima tako rada, da bi jih najraje kar pojedla. In to dobesedno. Za volka pa noče več niti slišati, še manj pa za njegov motor.
Kaj pa je bilo z volkom? Baje, da je priletel v veliko črno cev. Na drugi strani te cevi je bilo zelo svetlo in neka neznana sila ga je vlekla in vabila na drugo stran. Ni se mogel upirati in z zadnjimi močmi se je zvlekel tja, kamor ga je tako nezadržno vleklo. Tam pa presenečenje. Sodnik za gozdne prekrške Zmajpožirajogenjbruhaj ga je v soju reflektorjev zaradi prehitre vožnje in ogrožanja varnosti obsodil na sedemmesečno pomivanje posode. In to ne kjerkoli, temveč v ledenjaku. To je mogočni, ledeni grad na vrhu Ledene gore, v katerem živi vladarica Gozdne dežele, njeno veličanstvo Berta Agnes Magnodinja, ki ni levinja ampak divja svinja. Zanjo pravijo, da ima od vseh živali rada le tisto, ki jo vidi, ko se zjutraj pogleda v ledeno ogledalo, vse druge pa iskreno sovraži in se z njimi ne druži, saj meni, da si tega ne zaslužijo. Je pa v zadnjem času odkrila ‘Twitter’ in med njenimi podaniki o njej že kroži naslednja rima: »Tviter ji edino je veselje, z njim izpolni si vse želje!«
Da vladarice v njenem ledenjaku ne zebe, je ogrnjena v krznen plašč iz pravega volčjega krzna, ki pa je že precej star in oguljen! Tako si je med volkovim služenjem kazni naravnost želela, da ta razbije kakšno dragoceno skodelico ali krožnik iz kristalnega ledu, saj bi en sam njen »tvit« o tem zadoščal, da bi grajski stražarji, divji merjasci s strašnimi čekani, planili na volka in mu odrli kožuh ter iz njega dali narediti nov, lep in topel plašč za svojo gospodarico.
Sedem dolgih mesecev je volk pomival ledeno kristalno posodo v ledeno mrzli vodi in trepetal od mraza in od strahu, da so mu šklepetali tako njegovi snežno beli zobje kot tudi vse in vsaka od kosti v njegovem telesu.
Na srečo ni ničesar razbil, vso posodo je uspešno pomil in z nepoškodovanim kožuhom je odslužil svojo kazen, se vrnil domov, prodal razbiti motor in si začel iskati službo. To počne menda še dandanes in če veste, kaj in kje bi lahko delal, mu vsekakor sporočite. Lahko tudi po elektronski pošti, ali pa mu pošljite SMS, saj mu je oča volk medtem že kupil računalnik in pametni telefon. Slednji je zagotovo najpametnejši v brlogu. Seveda, tako telefon kot računalnik sta bila kupljena na kredit.
Ne veste, kako mu sporočiti?!
Enostavno, volkov elektronski naslov je Volkjefrajer@gozdnamreza.net. Njegove telefonske pa ne vem na pamet, ampak sem prepričan, da jo boste našli v GTI-online. GTI je Gozdni telefonski imenik, po katerem seveda lahko brskate kar na računalniku ali pametnem telefonu. Zagotovo boste tam našli tudi volkovo frajersko številko, samo ključne besede ‘volk je frajer’ uporabite, pa ni vrag, da bi vam ne uspelo. Ampak nikar ne pričakujte, da vam bo volk odgovoril, slišal sem namreč, da je med iskanjem službe tako zaposlen z igranjem igric na telefonu in računalniku, da mu za vse drugo zmanjka časa.
Najprej je bila Rdeča kapica. Potem dolgo časa ni bilo ničesar, kar bi bilo povezano z deklicami, njihovimi pokrivali, babicami in volkovi. Potem pa so se začele pojavljati, na primer Rdeča kapica iz Zgornje Šiške, Modra kapica, Zelena kapica, Zlata kapica in ne vem kakšna kapica še. In potem se je nekoč pojavila še deklica, ki svoj živi dan ni imela na glavi nobene kape. Vedno je namreč nosila samo rute. In to zares vedno. Kadarkoli so jo ljudje videli in kjerkoli so jo videli, vedno je imela na glavi ruto. Toda ruta ni bila vedno ista in tudi ne vedno enake barve. Zato je ljudje niso klicali ne Rdeča rutica, ne Modra rutica pa tudi Zelena rutica ne. Ker je nosila ruto namesto kape, so jo ljudje klicali Rutica Nekapica.
Ta deklica je bila zares nenavadna. Bila je bolj pravljična od vseh kapic in hkrati tudi bolj resnična. Skratka bila je nekaj posebnega. Zelo rada je imela živali in zato se je včlanila v lovsko družino. Pa ne zato, da bi živali streljala, ampak zato, da bi jim pomagala. Kadar se je družila s svojimi prijatelji lovci, je navadno nosila zeleno ruto in zeleno obleko. Za puško je bila še premajhna pa tudi potrebovala je ni. Celo daljnogled ji je bil odveč, saj se je zlahka sprijateljila z vsemi gozdnimi živalmi in te so same prihajale k njej, seveda le, če ni bilo v bližini njenih prijateljev s puškami. Med lovci je Rutica Nekapica vedno skrbela za to, da niso streljali živali za zabavo in zaradi njihovih kožuhov ali rogov, ampak le tedaj, kadar je bilo to potrebno zaradi starosti ali pa bolezni. Tako je bila za gozdne živali nekakšna dobra vila, ki jih je varovala pred preveliko lovsko vnemo tistih strastnih lovcev, ki bi najraje streljali na vse, kar se premika, pa najsi bo to krava, mačka, zajec, volk ali pa tiger. Takih sicer ni bilo veliko, se je pa tu in tam našel kakšen. Lovci so zelo spoštovali Rutico Nekapico zaradi njene velike ljubezni do živali, razsodnosti in modrosti. Zato so se radi držali njenih nasvetov, četudi jih je včasih zasrbel prst in jih je zamikalo ustreliti kakšnega lepega, rogatega jelena. Toda nihče ni podlegel skušnjavi. Vedeli so, da bi deklica od svojih gozdnih prijateljic hitro zvedela, če bi bila ustreljena kakšna lepa in zdrava žival. In kdor bi jo ustrelil, bi bil zagotovo izključen iz lovske družine in nihče od lovcev se ne bi hotel več družiti z njim. Potem se tudi s trofejo, kot rečejo lovci ustreljenim živalim, ne bi imel pred kom pohvaliti in mu torej ne bi kaj dosti pomenila.
Rutica Nekapica pa ni skrbela za živali samo tako, da jih je varovala pred preveliko lovsko vnemo. Skrbeti je znala tudi za bolne živali. Njen stric je bil veterinar, to se pravi zdravnik za živali. Deklica je pri njem, v njegovi živalski ambulanti, preživela večino svojega prostega časa. Tako se je naučila pozdraviti marsikatero živalsko rano in bolezen. Kadar je pomagala stricu pri zdravljenju, je nosila belo ruto in belo obleko kot prava zdravnica. Pogosto je živalim, tako domačim kot gozdnim, pomagala do zdravja kar sama. In kadar ljudje, ki so imeli težave z zdravjem svojih živalskih ljubljencev, niso mogli priklicati strica veterinarja, so poklicali kar njegovo nečakinjo.
Rutica Nekapica je imela babico. Ta je živela čisto sama v majhni hišici, na prostrani sončni jasi sredi Velikega gozda. No, čisto sama babica ni živela. Imela je namreč kozo. In nekega dne ni zbolela babica, ampak njena koza. Ker strica veterinarja tistega dne ravno ni bilo doma, je babica telefonirala Rutici Nekapici. Oglasila se je mamica in babica ji je povedala, da je koza Meka hudo zbolela.
“Če ji ne pride hitro kdo na pomoč, bo reva zagotovo umrla,” je tožila babica po telefonu.
“Nič ne skrbi, takoj ti pošljem Rutico, ona jo bo zagotovo pozdravila!” je rekla mamica, se poslovila od babice in odložila slušalko. Sledilo je iskanje male deklice. Ta je ravno zdravila dolgega deževnika, ki se je pri rahljanju zemlje zaletel v staro konzervo. Pri tem si je nategnil mišico dvanajstega kolobarja in dobil lažji pretres možganov. Revež je komaj ostal živ. Rutica Nekapica ga je ravno zmasirala in ga natrla s posebnim rastlinskim mazilom, ki hitro zdravi rane in lajša bolečine, in ga je znala pripraviti le ona.
“Lepo te prosim, nikar tako ne divjaj pod zemljo, drugače se boš še ubil. Saj nisi na dirkah. Če boš vrtal luknje s tako naglico, si boš moral dati narediti čelado. Pa še ta te ne bo obvarovala pred nategovanjem kolobarjev. Saj se ti lahko celo nataknejo drug čez drugega in boš bolj podoben okrogli harmoniki ali pa živemu teleskopu kot pa deževniku,” je dopovedovala deklica ranjencu. Verjetno bi hitri deževnik dobil še vrsto brezplačnih nasvetov, ko bi se ne zaslišal klic:
“Ruticaaa! Pridi brž domooov!”
Deklica je hitro pobrala svoja zdravila in orodje in kar brez pozdrava odhitela. Med tekom se je obrnila in zakričala deževniku: “Spravi se brž na hladno pod zemljo in miruj najmanj sedem ur!” Ko je pritekla na domače dvorišče, je vsa upehana vprašala mamico:
“Kaj je? Kaj se je zgodilo? Zakaj me kličeš?”
“Koza Meka je zbolela, stric pa je v hribih, kjer pomaga na svet teličku. Babica te prosi, če lahko pri tej priči prideš k njej. Boji se, da bo Meka poginila.”
“Takoj grem na pot. Kje je moje gorsko kolo?” je rekla Rutica Nekapica in se razgledovala po dvorišču.
“Že spet si ga pozabila pospraviti. Včeraj se ti je tako mudilo pomagati sosedovi želvi, da si ga pustila ležati kar sredi dvorišča. Zato ga je očka spravil v klet. Čakaj, ga grem iskat. Brez njega boš res prepočasna in to bi bilo za ubogo Meko lahko usodno,” je že bolj sama sebi kot svoji hčeri govorila mamica, medtem ko je hitela v klet po kolo. “Zdaj pa le pohiti in previdna bodi, gozd je poln skritih pasti in nevarnosti.”
“Nič se ne boj mamica, vse gozdne živali so moje dobre prijateljice. Prav nič me ni strah poti po gozdu!”
“Vsem povprek že ne kaže zaupati. Tudi med živalmi so tako kot med ljudmi, take, ki so zahrbtne in poniglave …”
“Nikar si ne delaj skrbi! Vse bo v redu, boš videla!” je rekla deklica, skočila na kolo in odvihrala po prašni poti. Čez nekaj trenutkov je že izginila med drevesi in grmovjem. Kot blisk je drvela skozi gozd in vendar se ji je zdelo, da je še vedno prepočasna.
“Kaj ko bi jo ubrala kar povprek po bližnjici? Z gorskim kolesom bo šlo brez težav in precej prej bom pri babici, kot če se držim poti,” je razmišljala ter zavila s poti in drvela čez drn in strn med drevesi, štori in grmovjem. Veje so ji šibale obraz, visoka trava se ji je zapletala v kolesi. Zajci in ptiči so prestrašeno bežali na vse strani, da bi jih deklica ne povozila. Njej pa vsega tega ni bilo mar. Vozila je naprej še hitreje in bi vozila še, ko bi se iznenada izza grma ne prikazala velika volčja glava. In za njo še ena in še in še. Nenadoma ji je pot zapiralo sedem ogromnih volkov. Prav nič se ni dalo storiti. Rutica Nekapica je zavrla, kolikor močno je le mogla. Listje in trava sta frčala okoli ustavljajočega se kolesa, katerega zadnji del je začel prehitevati sprednjega. Naredilo je: “Tresk!” in že so bili skupaj – deklica, volkovi in kolo. Ko sta se listje in prah, ki sta se dvignila ob silovitem trčenju polegla, se je s kupa začela najprej pobirati Rutica, za njo pa po vrsti še vseh sedem volkov. Največji in najbolj črn med njimi jo je, med stokanjem in tarnanjem svojih potolčenih tovarišev, z globokim, hripavim glasom vprašal: “Ti punca, kam pa tako drviš s tem kolesom?”
Deklica si je potipala buško na glavi, si pogladila potolčeno koleno, nato pa odvrnila: “K babici grem, njena koza je bolna! Pustite me naprej!”
“Le počasi, ljubica,” je grozeče zarenčal eden od volkov in položil svojo kosmato taco na kolo, da ga Rutica ni mogla pobrati. “Najprej nam povej, kako ti je ime, potem bomo pa videli, kako se nam boš oddolžila za buške, ki smo jih dobili, ko si s to svojo napravo treščila v nas.”
“Rutica Nekapica sem. Vse živali v gozdu me poznajo. Oprostite za nezgodo, prepozno sem vas opazila. Zdaj pa me prosim pustite naprej, drugače bo za kozo Meko prepozno.”
“Tu počakaj, da se dogovorimo, kaj bomo s teboj!” je rekel veliki črni volk in ji pokazal svoje ogromne, ostre, režeče zobe, da je deklico, vsemu pogumu navkljub, kar nekoliko zazeblo pri srcu. Volkovi pa so stisnili skupaj glave in šepetali: “Jaz pravim – požrimo jo in konec!”
“Kkkaj pa kokokoza, pppa bbbabica?” je zajecljal najmanjši med njimi.
“Babica je stara, koza pa bolna. Kaj bi z njima? Požrimo to, ki jo imamo tu in konec besedi.”
“Saj jo lahko tudi potem, ko bomo videli, če je babica res tako zelo stara, in če je koza res tako zelo bolna. Samo tale drobna deklica je za nas, sedem volkov, preskromen zalogaj.”
“Prav imaš,” je pritrdil največji od njih. Nato se je obrnil k Rutici in ji dejal: “Poslušaj dekletce! S teboj gremo, da vidimo, če lahko kaj pomagamo tej bolni kozi.”
“Krasno! Kaj se ve, mogoče mi bo pa vaša pomoč res prišla prav,” se je razveselila deklica in trenutek zatem je že drvela na čelu tropa sestradanih volkov proti babičini hišici. Ko je babica skozi okno svoje hišice videla, kako se za njeno vnukinjo podijo veliki črni volkovi, je pri priči brez glasu omedlela. Deklica in volkovi pa so se namenili naravnost k hlevu, kjer je ležala bolna koza Meka. Rutica je nemudoma izvlekla termometer in ji izmerila temperaturo. Nato jo je pretipala vso od repa do glave in ugotovila: “Nič resnega, samo težave s prebavo. Kaj si pa tokrat požrla?”
“Babičin dežnik,” je stokala koza.
“Pa menda ja ne celega,” je zaskrbelo Rutico nekapico.
“Kajpada, celega! S kožo in kostmi vred, to se pravi tisto mehko okrog in tisto trdo v sredi tudi!” je s težavo izdavila koza Meka.
“Pa si vsaj dobro prežvečila?”
“O, tisto pa, kot vedno. Tudi kadar se mi mudi vse dobro prežvečim.”
“Potem bo pa še vse v redu. Tri dni boš dobivala tabletke in pila čaj. Kmalu bo bolje, boš videla,” je deklica tolažila kozo in ji na jezik položila tableto. “No, le pridno požri, pa nič ne žveči, ker je grenka!”
Volkovi, ki so doslej samo nemo opazovali kaj se dogaja, so zdaj vprašali: “Ti punčara, ali ima tale koza kakšno nevarno nalezljivo bolezen?”
“Ne, kje pa, nič resnega ni. Prej kot v nekaj dneh bo zdrava!” je odgovorila Rutica.
“Potem jo bomo pa požrli. In tebe in tvojo babico tudi. Ni še tako stara, da bi koga od nas zaradi nje bolel želodec!” je zarenčal največji od volkov in se začel grozeče približevati. Deklica je zbrala ves pogum in odločno zavpila: “Stojte nemarneži nehvaležni! Kaj ne veste, s kom imate opravka? Jaz sem Rutica Nekapica in ničkolikokrat sem se že potegnila za vas na sestankih naše lovske družine. Če moji kolegi lovci zvedo, da ste me požrli, vam bodo živim odrli kože, da jim boste potem nagačeni krasili njihove lovske sobe.”
Te besede so volkovom segle do srca, kajti nihče od njih si ni želel, da bi njegov kožuh, napolnjen s slamo, končal kot lovska trofeja. Kljub lakoti, se jih je polotil strah. Čeprav jih je zelo mikalo, da bi deklico požrli, jih je vendarle skrbelo, kakšne utegnejo biti posledice. Rutica Nekapica je opazila njihovo negotovost in takoj je prešla v protinapad: “Povejte mi no volkci, ali ste že cepljeni proti steklini?”
“Kaj pa je to steklina? Kaj pa pomeni cepljeni?” so začudeno spraševali volkovi in ob tem že napol pozabili, s kakšnim namenom so pravzaprav prišli.
“Steklina je zelo nevarna bolezen, ki razsaja med živalmi v gozdu, in če niste cepljeni, jo lahko dobite tudi vi. Če enkrat zbolite, vam ne jaz ne moj stric veterinar ne moreva več pomagati. Torej ali ste cepljeni ali ne?”
“Ampak kako cepljeni, saj niti ne vemo kaj to pomeni,” so bili zmedeni in prestrašeni volkovi.
“Cepljen si tako, da dobiš takole injekcijo,” je razložila Rutica Nekapica in potegnila iz torbe sedem velikanskih injekcij, da so se volkovi, zdaj že očitno prestrašeni, začeli skrivati drug za drugim.
“Pa menda ja ne pomeni biti cepljen to, da te zbodejo s takole iglo?” so tresoč se od strahu spraševali volkovi. Rutica je samo molče prikimala in stopila korak bliže. Volkovi so se stiskali drug k drugemu in največji med njimi je cvileče vprašal: “Kaj res ne gre drugače kot z iglo? Ali bomo res zboleli, če nas ne boš pošpikala.”
“Ne bojte se! Saj ne bo bolelo. Vsaj ne bolj, kot je treba!” jih je nagajivo tolažila Rutica Nekapica, nato pa drugemu za drugim zapičila veliko injekcijsko iglo globoko v stegno, da je vsak od njih cvileče zatulil, spodvil rep med noge in jo odkuril nazaj v gozd, kolikor so ga nesle noge.
To sedemkratno cvileče tuljenje je zbudilo babico iz omedlevice, pograbila je metlo in prihitela z njo na dvorišče. Ravno še pravi čas, da je zadnjemu od sedmih volkov za popotnico podkurila s krepkim udarcem z metlo po hrbtišču.
“Jej, jej, ti si pa res pogumno dekletce, kar sama si opravila z vsemi temi mrcinami,” je bila srečna babica. “In tudi moja koza Meka je že videti boljša. Ti si res čudovita vnukinja.”
“In še volkovi so cepljeni in varni pred steklino,” je bila zadovoljna tudi Rutica Nekapica. Nekoliko pa jo je le skrbelo, da bodo nehvaležne zverine hitro pozabile na strah, in da ji bodo ponovno stregle po življenju. Toda že po poti domov je od svojih gozdnih prijateljic zvedela, da je z injekcijami tako prestrašila uboge volkove, da so se sklenili za vedno pobrati tja, od koder so tudi prišli – nazaj na daljni sever, kjer ni nenavadnih dekletc z velikimi injekcijami. Tako je v Velikem gozdu spet zavladal mir in kot prej so za red v njem in za zdravje njegovih prebivalcev skrbeli Rutica Nekapica in njeni prijatelji lovci.
Nekoč je bil, in če verjamete ali ne, je še danes. “Kdo?” sprašujete. Ne kdo, ampak kaj! – Črni graben. Veste, to ni nikakršna velika jama, pa tudi jarek, po katerem bi se valila kakšna umazana črna voda ne. Ne, Črni graben je dolina, po kateri se vije črna cesta, po njej pa se valijo reke avtomobilov. Včasih so bile ceste bele in prašne, pa vendar je bil tedaj Črni graben bolj črn, kot je danes. Tedaj je bila ta dolina še vsa prekrita s košatimi, temnimi gozdovi. Ljudje so živeli v skromnih, majhnih vasicah ob robu doline in na njenih pobočjih. Njihovo življenje je bilo vse prej kot srečno in zadovoljno. Črni graben namreč ni bil črn samo zaradi mračnih gozdov, ampak tudi zaradi strašne nadloge, ki je živela v njih.
V dolini med Lukovico in Trojanami se je kdo ve kdaj in kdo ve kako naselila strašna pošast. Imela je tri gromozanske glave, ogromen trup, kratke, debele noge ter dolg sivozelen rep. V vsakem od treh velikanskih gobcev se je bleščala kopica snežno belih, kot nož ostrih zob. Gobci so bili ploščati in zaobljeni z ostrim rožičkom na koncu. Nad vsakim gobcem je bolščal par izbuljenih, žabjih oči, velikih kot so bila kolesa tovornih voz, s katerimi so tovorili po dolini.
Glave so nosili dolgi in vitki vratovi. Leva od njih je bila škrlatno rdeča. Iz nje je zmaj Požiráj, kot so pošasti rekli domačini, bruhal ogenj. Plameni, ki so mu ob navalu besa švigali iz gobca, so bili tolikšni in tako vroči, da je z njimi lahko topil železo. Hiša, v katero je bruhnil svoj zmajevski ogenj, je pogorela prej, kot si lahko rekel: “Gori!” Kaj bi tudi ne, saj so bile tedaj hiše lesene. Desna glava je bila vijoličasto modra. Iz nje je zmaj lahko bruhal tolikšne količine vode in s tako silo, kot bi nad kraj, kjer je to počel, prihrumela najhujša povodenj, ki odplavi vse in pusti za seboj le blatne mlake, žalost in opustošenje. Največja in najstrašnejša od vseh je bila srednja glava. Bila je rjava s kričeče rumenimi lisami. Z njo je zmaj ponavadi požiral plen. Lahko pa je z njo tudi tako gromoglasno zatulil, da se je krušilo kamenje v skalovju in se je tresla zemlja, kot ob potresu.
Kožo je imel zmaj luskasto in sluzasto s številnimi bodljikavimi izrastki vsepovsod po telesu. Najbolj je zmaja motilo vroče, poletno, opoldansko sonce. Bal se je, da mu preveč ne izsuši kože in ga ne opeče. Zato se je čez dan običajno skrival v senci košatih dreves in dremal.
Ljudi je običajno nadlegoval zgodaj zjutraj tik pred sončnim vzhodom. Jedel je navadno le enkrat tedensko in vsakič pri drugi hiši. Ko je prilomastil pred hišo, je najprej trikrat udaril s svojim močnim, dolgim repom ob tla, da se je vse streslo. Gorje hišnemu gospodarju, ki v takem trenutku ni premogel ovce, koze ali teleta. Na vrat na nos je moral z družino vred pobegniti z domačije, kajti, kadar je bil zmaj lačen, je bila njegova jeza neizmerna. Če pa je bila takšna žival pri hiši, ki je mogla potešiti zmajevo lakoto, jo je gospodar hitro pripeljal pred hišo in jo privezal k najbližjemu drevesu. Nato se je urno skril in strahoma opazoval, ali bo žival zmaju zadoščala ali ne.
Zmaj je z velikanskim zobovjem srednje glave pograbil privezano žival, jo vrgel visoko, visoko v zrak, nato pa čakal s široko odprtim gobcem, da je priletela vanj in zdrsela globoko navzdol po dolgem vratu, vse tja do želodca. Navadno ga je to nasitilo in mirno je odlomastil nazaj v svoje počivališče, kjer je do naslednjega obroka prebavljal. Včasih se mu je kolcnilo in tedaj je iz njegovih treh gobcev zavel ostuden, vlažno-topel, žveplen, zatohel piš po vsej dolini. Kakor je že bil ta kolcajoči veter vsem človeškim čutilom na moč neprijeten, pa je imel neverjetno blagodejen učinek na gozdno rastje. Drevesa so bila višja, njihove krošnje pa bolj goste kot kjerkoli drugje na Kranjskem. Deželna cesta, ki se je vila skozi te gozdove je bila zaradi tega celo sredi belega dne mračna. Tovorniki in popotniki so, kolikor so le mogli, hiteli, da so še za dne prepotovali zloglasno zmajevo dolino. Prav nihče, pa najsi je bil še tako pogumen, si ni želel nočnega srečanja z zmajem.
Domačini, ki so tu živeli, so iz tedna v teden trepetali, kam se bo na naslednje kosilo povabil požrešni zmaj. Kadar pri hiši, kamor se je bil prišel nahranit, ni dobil zadovoljivega obroka, je besno zarjovel in bruhnil ogenj, da je pred očmi prestrašenih vaščanov celotno domačijo v trenutku požrl ogenj. Nato je s silnim slapom vode ob huronskem rjovenju in bruhanju plamenov na vse strani odplaknil še pogorišče. Ubogi ljudje, ki niso imeli dovolj velike živali v hlevu, da bi z njo nasitili nesramno mrcino, so tako ostali brez vsega in tam, kjer je nekdaj stal njih dom, je ostala le goličava, kjer še leto in dan ni rasla ne trava ne plevel. Zmaja ni ganilo ne kričanje žensk ne v srce segajoč otroški jok, ki je spremljal njegova kruta dejanja. Zanj je bilo pomembno le to, da je sit, kaj bo z brezdomci, ki ga niso mogli nasititi pa mu ni bilo mar.
Ljudje v dolini niso mislili na nič drugega kot na to, kako bi se znebili zverine. Nekega večera je do mitnice v Podpeči prijezdil mlad, zvit trgovčič, ki je prepotoval že lep kos sveta in se je na svojih potovanjih tudi marsičesa naučil. Svarili so ga, naj ne potuje ponoči in mu razložili vse o nevarnosti, ki preži na popotnike in prebivalce v Črnem grabnu.
“Če me spustite zastonj čez mitnico, vam povem, kako se lahko rešite te nadloge”, je dejal drzni popotnik. Mitničar je bil seveda takoj za to, saj je tudi on sleherni teden trepetal pred nenasitno zverjo.
“Prodajte jo!”, je predlagal trgovec se zavihtel na konja in odjezdil po mračni poti.
“Komu?”, je klical za njim mitničar.
“Cesarju vendar!”, se je glasil odgovor pogumnega trgovca, ki ga je že zagrnila temna noč. Mitničar je zaman klical in obupno kričal v nepredirno, temo polno strahu, da bi od mladega moža zvedel kaj več o njegovem predlogu. Njegov glas se je izgubljal med ječanjem dreves, ki so se upogibala v vetru, njegove prošnje so bile zaman. Toda v ljudeh se je zanetila iskra upanja. O trgovcu že davno ni bilo več ne duha ne sluha, njegov predlog pa se je širil med njimi, kot gozdni požar ob suši. Iz dneva v dan so se menili o trgovčevih besedah in ob dolgih zimskih večerih so tuhtali, kako bi se jih dalo uresničiti.
Vse to se je dogajalo ravno v tistem času, ko je cesar po vseh svojih deželah nabiral vojakov, da bi Dunaj in cesarstvo ubranili pred Turki. Možje iz Črnega grabna so bili skoraj povsem prepričani, da bi se cesarja dalo na kak način pretentati, da bi kupil zverino, ki jim je tolikanj grenila življenje. Le tega niso vedeli, kako bi zmaja ukrotili in spravili h kupcu. Pa se je spomnil mlad pobič, ki mu je komaj poganjal prvi puh pod nosom, da živi v samoti pod Limbarsko goro star zeliščar.
“Tako je star, da mu sivi brki segajo skoraj do pasu”, je pripovedoval, “in menda se zna pogovarjati z živalmi. Nemara bi nam on lahko pomagal.” Možje so bili nekoliko nejevoljni, da jim takle mladič, ki mu je še pred kratkim visela svečka pod nosom, deli nasvete in jim razlaga o čudaškem starcu, za katerega so predobro vedeli vsi v dolini, čeprav ga ni dobro poznal nihče. Ljudem se je namreč v glavnem izogibal in le redko je s kom izmenjal nekaj kratkih besed. Običajno je bilo to takrat, kadar jim je moral razložiti, kako naj uporabljajo njegove zeliščne pripravke, da bodo imeli čimvečji zdravilni učinek. Ker so ljudje o njem tako malo vedeli, so krožile med njimi vseh sort govorice. Nekateri so bili prepričani, da je čarovnik. Sem in tja se je celo našel kdo, ki je bil pripravljen priseči, da je videl, kako so ponoči na metlah priletele čarovnice s Kleka in pristajale na Limbarski gori, tam nekje, kjer je stala starčeva bajta. Kar nekaj časa so se menili možje o starem zeliščarju in končno so se vsi strinjali, da je verjetno on edini, ki jim lahko pomaga, če bo le hotel.
Tako so naslednjega dne zarana odšli trije od njih pod Limbarsko goro, prosit za pomoč. Strahoma so hodili po mračnih gozdnih poteh. Med seboj niso spregovorili niti besedice, kajti bali so se, da bi njihova govorica ne zdramila zmaja. Tiho so stopali drug za drugim in vsakega posebej je v srcu razjedal dvom: Kaj, če je njihova pot zaman in jim starec ne bo mogel ali pa ne bo hotel pomagati? In kaj, če naletijo na zmaja? Vse bolj počasen je bil njihov korak, in če bi jih ne bilo sram drugega pred drugim, bi jo vsak od njih najraje urno ucvrl domov. Tako so napol trdi od gozdnega hladu in prestanega strahu končno le prilezli pod vrh Limbarske gore in previdno stopili na majhno jaso, na kateri je stala skromna, napol razpadla bajta.
“Ste bolni?” jih je vprašal starec, ki je sedel pred bajto.
“Ne!” so vsi v en glas odgovorili možje in začeli sprva jecljaje, potem pa vse bolj hitro in pogumno razlagati, čemu so prišli. Zeliščar je poslušal in zmajeval z glavo, da so mu dolgi brki nihali sem in tja, kot zvonovi v zvoniku.
“Morebiti bi se res lahko …” je začel sam zase naglas razmišljati starec, nato pa je odločno zamahnil s svojo suho, koščeno roko, odkimal in dejal: “Ne, ne morem vam pomagati!” Vse prošnje so bile zaman. Stari zeliščar jih ni več poslušal. Zatopljen v svoje misli se je obrnil in vstopil v svojo mračno kolibo ter zaprl škripajoča, špranjasta, postrani viseča vrata za seboj. Možje so kar nekaj časa nemo zrli v zaprto kolibo in v njihovih topih pogledih so se zrcalili strah, obup in razočaranje. Vse njihovo upanje je dogorelo kot sveča, za katera plamenom ostane le še črn dim. Potrti so se počasi obrnili in sklonjenih glav in negotovih korakov začeli odhajati nazaj tja, od koder so bili prišli. Starec ni maral ljudi, ker so bili vse prevečkrat neprijazni in celo sovražni do njega. Marsikaj grdega se mu je že zgodilo v življenju. Toda, ko je skozi malo okence svojega skromnega doma gledal za odhajajočimi možmi, in je začutil vso tisto žalost in strah, ki sta jih navdajala, se je nekaj v njem zganilo, da je premagal strah, jezo in slabe izkušnje. Odprl je vrata kolibe in s praga zaklical: “Počakajte!” ter jim pomignil naj se vrnejo. Nekoliko nejeverni so se možje vrnili, da bi slišali, kaj jim bo povedal starec. Toda njegovo prvo vprašanje ni bilo namenjeno zmaju in težavam, ki jih povzroča, temveč je starec najmlajšega med njimi povprašal, kakšno malico nosi s seboj, da tako prijetno diši.
“Moja mati so cvrli krofe za popotnico in za veselo vrnitev, saj so bili prepričani, da ste dober mož in da nam boste zagotovo pomagali. Nate, poskusite, kaj tako dobrega gotovo še niste jedli!”, je dejal mladi mož, razvezal culo in ponudil zeliščarju svojo malico. Starcu je bila jed nadvse všeč. Globoko v sebi je bil trdno odločen po svojih močeh pomagati ljudem, pa četudi je vedel, da je lahko pri tem ob življenje. Ko pa je poizkusil krof, se je odločil tudi kakšno plačilo si bo izgovoril.
“Mislim, da vam bom lahko pomagal,” je rekel in dodal, “seveda pa brez plačila ne bo šlo.”
Možje so se spogledali in kar bruhnilo je iz njih: “Povejte ceno kakršno hočete, plačali vam bomo, samo da nas rešite zmaja!”
“Nič drugega nočem, kot da mi vse do moje smrti vsako jutro prinesete tri sveže krofe in to prav take, kot je bil tale današnji.”
Možje so rade volje pristali na njegovo ponudbo, kajti slaba dva ducata krofov tedensko v primerjavi z ovco, s teletom ali s kozo, s strašanskim rjovenjem, z ognjem in vodo, sta se jim zdeli nadvse ugodna kupčija. Zadovoljni so odšli sporočit prijetno novico po vsej dolini, čeprav niso bili povsem prepričani, da bo ubogemu, nemočnemu starcu uspelo to, česar bi si najpogumnejši možje v dolini niti v sanjah ne upali storiti.
Starec pa je ves naslednji teden hitel nabirati zelišč po strmih pobočjih, po gozdnih obronkih, pod skalovjem, v gozdu. Čez dan jih je sušil na soncu pred bajto, ponoči je zakuril in jih sušil ob ognjišču v bajti. Delal in hitel je, kolikor je le mogel, tako da ni imel časa za strah in bojazen pred trenutkom, ko bo treba pred veliko in strašno zverino. Osmega dne je imel vse rastlinje zbrano in posušeno. Skrbno je odmeril pravšnjo količino posameznih rastlin in jih nato na velikem kosu čistega, belega platna zdrobil z lesenim tolkačem. Ves, tako dobljen prah, je dobro premešal in ga stresel v veliko vrečo, v kakršnih so sicer prenašali moko. Ob enajstih naslednjega dne se je stari zeliščar odpravil iskat zmaja. Previdno je stopal vse globje v gozd. Vsake toliko se je naslonil na visoko mogočno drevo, odložil vrečo z zdrobljenimi zelišči in si nekoliko odpočil. Srce mu je bilo v prsih kot zvon ob prazniku in zdelo se mu je, kot da ni zmaj tisti, ki je prestrašil in pregnal vse gozdne živali, temveč glasno razbijanje njegovega srca. Proti poldnevu je po glasnem hropenju in smrčanju vedel, da je že povsem blizu zverini. Kljub jasnemu, sončnemu dnevu, je bilo v gozdu mračno in vlažno. Razen zmaja ni bilo slišati ničesar. Njegove bližine se je izogibalo vse živo pod soncem. Skozi gosto grmovje si je starec utiral pot vse bliže in bliže in končno je pred seboj zagledal ogromne, na tleh počivajoče zmajeve glave. Od vlažne, tople sape iz njegovih velikih nozdrvi, so se starcu na čelu nabrale potne srage in obšla ga je slabost. Toda le za hip. Hitro si je opomogel in premagal strah. Skrajno previdno je pred vsako od zmajevih glav natresel kupček zeliščne mešanice. Nato je zanetil ogenj in vsakega od kupčkov zažgal. Zeliščni dim se je počasi prisukljal do zmajevih nozdrvi in z vsako od glav ga je globoko vdihnil. V polsnu in v čudni omami je vse bolj in bolj vdihaval zanj posebej pripravljeno, čudežno kadilo, katerega moč je poznal le stari zeliščar. Nenadoma je zmaj odprl oči in grozeče dvignil glave. V tem trenutku se je zeliščar zavedal, da gleda smrti v oči. Če je napravil le drobno napako, ki jo je tako lahko zagrešiti pri pripravi zeliščnega kadila, potem pripravljena mešanica nima prave moči.
Zmaj bo pobesnel in s svojimi uničujočimi darovi pokončal ne le njega ampak z njim vred še pol doline. Zeliščar si je strahoma že predstavljal kako gorijo gozdovi in kako voda odnaša pogorišča. Toda iz zmajevih gobcev ni bilo ne ognja, ne vode in ne rjovenja. Samo skozi razširjene nozdrvi je strastno vdihaval dišeča kadila. Zdaj je stari zeliščar zagotovo vedel, da mu je uspelo in da je njegovo delo takorekoč že opravljeno. Žival, pa najsi je bila še tako velika in grozna, je bila v njegovi oblasti.
Takoj naslednjega dne je poslal v Blagovico k županu sla s sporočilom, da je naloga opravljena in naj se dogovorijo s cesarjem za kupčijo: kajti zmaja, da je mogoče prav koristno uporabiti za obrambo pred Turki.
Novica se je brž razvedela po vsej dolini in med ljudmi je završalo. Zbudilo se jim je upanje, da se bodo končno vendarle rešili nadloge. Pod večer so se zbrali vsi pomembni možje iz doline. Izbrali so bogatega trgovca, da gre v njihovem imenu ponujat cesarju zmaja. Pot na konju do Dunaja ni bila prav nič prijetna in hitra. Ko je končno le prispel do cilja, je moral kar tri dni čakati, da ga je cesar sprejel. Toda, ko je navsezadnje le smel poklekniti pred Njegovo visokost, in mu je bilo dovoljeno spregovoriti, je bilo takoj jasno, da izvira vse njegovo bogastvo iz njegovega jezika. Ta mu je tekel, kot bi ga namazal z bučnim oljem. Tako je znal hvaliti zmaja in njegove sposobnosti, da se je cesar naravnost čudil širokosrčnosti in domovinski zavesti svojih kranjskih podanikov, ki so mu za tako nizko ceno pripravljeni prodati takšno dragoceno žival. Nemudoma je ukazal stotniji vojakov in ducatu rokodelcev, naj vzamejo orodja in konj, ter vsega, kar je potrebno, da mu kar se da hitro spravijo žival na Dunaj. Zakaj turški pritisk je bil vse hujši in nevarnost z vsakim dnem vse večja.
Kar nekaj časa je trajalo, da se je vsa ta množica ljudi in tovora pojavila v Črnem grabnu. Ko pa so končno le prišli, so šli domačini nemudoma iskat brkatega zeliščarja izpod Limbarske gore, da bi jim povedal, kako jim je ravnati in kaj morajo storiti.
“Naj rokodelci napravijo ogromen voz, na katerega bo lahko zlezel zmaj, nato zberite kakih dvajset ovc, za na pot, kajti potovanje bo dolgo, zmaj pa lačen bolj kot običajno. Opoldansko vročino naj zmaj prebije v senci, drugače se lahko primeri, da bo pobesnel.” Tako je svetoval starec in še dodal: “Zmaj je nevaren, toda dokler mu ne bo manjkalo hrane, bo ubogljiv kot pes in bo storil vse kar mu bo ukazano. Gorje pa, če postane lačen.”
“Kako pa nam bo lahko v pomoč pri vojskovanju?”, je zanimalo vojake.
“Častnik, ki bo poveljeval, se mora od nog do glave obleči v vijoličasta oblačila. Ta barva je zmaju tako všeč, da vzbuja v njem spoštovanje in vdanost. V rokah naj ima poveljujoči dve zastavici, škrlatno-rdečo in vijoličasto-modro. Kamor bo zamahnil s prvo, tja bo zmaj bruhal ogenj in kamor bo pokazal z drugo, tja bo zmaj brizgal vodo, zraven pa tulil, tako da se bodo tresle gore, kolikor jih pač imate tam na Dunaju”, je razložil starec.
Vsak dan teže so prebivalci vasi v Črnem grabnu čakali, da so rokodelci izgotovili ogromno vozilo na katerega naj bi zlezel zmaj. Bolj ko so šla dela h kraju, bolj so nejeverno zmajevali z glavami in vse manj so verjeli temu, kar je bil povedal stari zeliščar. Toda, ko je bilo končno štrirideset konj zapreženih v veliko vozilo, se je starčeva napoved uresničila. Zmaj je prilomastil na svojih kratkih debelih nogah in mirno kot kak len star pes zlezel na pripravljeno vozilo. Biči so zapokali, konji so potegnili in zmaj se je počasi dremajoč odpeljal cesarski vojaški službi naproti. Vsi so si oddahnili, ko se je velikanski voz s tolikanj osovraženim tovorom končno le prebil prek Učaka in za vedno izginil iz teh krajev.
Cesarjevo plačilo z Dunaja v Črni graben do današnjega dne še ni prišlo. So pa domačini kmalu po tem, ko je zmaj prispel na Dunaj zvedeli, kaj se je z njim tam zgodilo.
Prispel je na Dunaj ravno na večer pred odločilno bitko. Od vsepovsod so se zgrinjale stotnije in stotnije turških konjenikov s krivimi sabljami in z divjimi pogledi. Cesarjeva vojska je bila v primerjavi z njimi prav revna in Dunajčane je bilo pošteno strah naslednjega jutra. Zmaj iz Črnega grabna je bil cesarjevo zadnje upanje. Pogled nanj pa po napornem potovanju, kljub vsej ogromnosti in grozni zunanjosti ni kazal na to, da je zverina lahko v kakšno posebno pomoč v strašni bitki, ki jih je čakala.
“Kaj, tale gora dremajočega mesa naj bi mi pomagala pred številno in besno, podivjano, turško golaznijo?”, se je pridušal cesar.
“In jaz naj se našemim v nekakšne vijoličaste cunje in maham z zastavicami kot kak cirkusant?”, je bentil general, ki je poveljeval cesarjevi vojski.
“Ne gre drugače”, je končno odločil cesar, “če nas bo to rešilo bo dobro, v nasprotnem primeru pa nas bodo tako ali tako poteptali v prah sultanovi konjeniki.”
Naslednje jutro, še preden je vstalo sonce, sta si na širokem valovitem polju pred Dunajem stali nasproti cesarjeva in sultanova vojska. Turški poveljnik je od smeha skoraj padel s konja, ko je zagledal cesarjevega generala v vijoličastih cunjah z zastavicami v rokah.
“Kaj si vendar misli presvetli cesar, da me bo premagal takle cirkusant? Kaj misli, da se bom prestrašil oblačil njegovega generala in karnevalske lutke, ki jo ima ob sebi?”, se je čudil, ne vedoč, da ima opravka s strašnim zmajem in ne z ogromno lutko. Z vso svojo vojsko se je zagnal v napad, da se je streslo širno polje pod topotajočimi kopiti deset in deset tisočev konj. To je v trenutku docela predramilo zmaja. Dvignil je svoje tri glave, pomežiknil s svojimi velikimi, bolščečimi očmi in zagledal, kako cesarjev vijoličasti general z obema zastavicama maha proti oblaku prahu, v katerega je bila odeta napadajoča turška konjenica. Zmaj je zarjovel, da se je stresel ves Dunaj in da so šipe popokale v oknih najbližjih hiš, nato pa je zasul turško svojat s tolikšnim ognjem in s tolikšno povodnijo, da se je v grozi in obupnem strahu razkropila na vse strani.
Silovitega zmajevega divjanja in rjovenja so se prestrašili tudi cesarjevi vojaki in tudi ti so se poskrili po vsem Dunaju in njegovi okolici. Preostala turška vojska, kolikor je pač ni požrl ogenj in kolikor jih pač ni odnesla zmajeva vodna ujma, je v grozi bežala vse tja do Carigrada in sultanovih vojakov nikdar več ni bilo pred Dunaj.
Tako je zmaj postal rešitelj cesarja, prestolnice in vsega cesarstva. Iz hvaležnosti so mu Dunajčani postavili ogromno zavetišče, kjer se je odlično počutil, saj je imel hrane v izobilju. Njegove divje jeze se je namreč bal ves Dunaj s cesarjem na čelu. Kajti vsem je zvenela v ušesih zeliščarjeva grožnja: “Toda gorje, če postane zmaj lačen…” in tudi zmajev obračun s Turki so imeli še vedno pred očmi in v ušesih. Ker je imel zmaj hrane vedno dovolj, je tulil ter bruhal ogenj in vodo samo še na obletnicah zmage nad Turki. Ob teh so na polju, kjer je bila bitka, prirejali velika slavja in zmaj je imel seveda glavno vlogo. Njegov novi oskrbnik, oblečen kot v času bitke cesarjev general, je mahal z zastavicami, desettisoči gledalcev pa so v grozi strmeli nad silnim zmajevim divjanjem. Kar težko so razumeli, kako da po predstavi zmaj tako krotko odide v svoje zavetišče. Okrog tega so podjetni dunajski meščani postavili ograjo in drago zaračunavali radovednežem iz vsega cesarstva in iz tujih dežel za ogled strašne zverine. To je bilo pogodu tudi cesarju, saj zdaj, ko je bil Dunaj rešen, res ni vedel, kaj bi z zmajem. Tako mu ni bilo treba skrbeti za njegovo prehrano, pa še desetina zaslužka od vstopnine mu je kanila v cesarsko blagajno. Ob nadvse obilnem navalu obiskovalcev to sploh ni bilo tako malo. Kljub temu je cesar na plačilo vrlim Kranjcem iz Črnega grabna kar lepo pozabil. Pa so bili ti vseeno nadvse zadovoljni, saj so se rešili hude nadloge. Le nekoliko jim je bilo žal, da je sami niso znali tako s pridom izkoristiti kot Dunajčani.
Danes je zmaj Požiráj čisto od vseh pozabljen in nihče več ne ve, da prav po njegovi zaslugi Turki nikoli več niso prišli napadat Dunaja. V Črnem grabnu nanj spominjajo le še krofi, ki jih iz dneva v dan cvrejo na Trojanah, kot si je bil tedaj davno izgovoril stari brkati zeliščar izpod Limbarske gore. Tisti, ki je s svojimi čudežnimi zeliščnimi mešanicami zmaja k pokorščini in poslušnosti pripravil. Če se boste kdaj peljali čez Trojane in si boste privoščili trojanskih krofov, se spomnite tele zgodbe in časov, ko so se v teh krajih prvič začeli krofi cvreti vsak dan.
Kužek Fifijužek je šel po cesti. Za njim je pripeljal avto in mu potrobil. Kužek Fifijužek se je umaknil s ceste na travo in šel naprej kar čez travnik in tako je prišel do visokega košatega drevesa.
“Kako lepo drevo,” je pomislil in ga ovohal od vseh strani.
“Hura!” je zavriskal v mislih. “Tegale drevesa ni danes pred menoj polulal še noben kužek, torej je tole moje današnje drevo!”
Ponosno je dvignil svojo zadnjo desno taco in z dolgim, tankim curkom polulal ves spodnji del drevesa. Z velikim zadovoljstvom in užitkom je še enkrat povohal svoje drevo, popraskal z vsemi štirimi tacami po tleh, da je vlažno listje frčalo vse naokrog, nato pa je z dvignjenim gobcem mahajoč z repom odšel naprej.
Tudi kuža Reksi je šel po cesti, vendar nekoliko pozneje kot kužek Fifijužek. Za njim ni pripeljal avtomobil ampak kolesar. Ker so psi in kolesarji skoraj tako dobri sovražniki kot psi in mačke ali pa psi in poštarji, kolesar ni nič zvonil, ampak je v velikem loku pritajeno in tiho, kolikor je le mogel, peljal okrog našega pasjega junaka. Sicer pa je bil kolesarjev strah povsem odveč, saj je bilo še vse prezgodaj, da bi se kuža Reksi podil za kolesarji. Raje jo je ubral čez travnik in prišel do drevesa. Ustavil se je ob njem, ga ovohal od vseh strani in nekoliko razočaran ugotovil:
“Aha, tule je bil pa pred menoj kužek Fifijužek. Polulal je tole drevo. No prav, če ga je on ga bom pa še jaz.”
In tudi on je dvignil zadnjo desno taco in poškropil drevo s svojim lulanjem. Nato je, z nekoliko manj dvignjenim gobcem kot kužek Fifijužek, tudi on odšel naprej.
Zdaj vas verjetno zanima, kdo je bil tretji kužek. To je bil kuža Floksi. In kaj mislite, kje je hodil on? Tudi po cesti, kje pa drugje! Za njim pa ni pripeljal ne avtomobil ne kolesar ampak velika cestna pošast. Ljudje ji rečejo tudi tovornjak-vlačilec. Toda ni pripeljal, pridrvel je s tako hitrostjo, da je Floksi cvileč v zadnjem trenutku skočil s ceste. Veter, ki ga je naredila drveča pločevinasta pošast, je Floksiju pošteno prepihal in prezračil kožuh. Pol njegovih bolh se je prehladilo, nekatere pa so celo padle z njega. Zato se je tudi kuža Floksi odločil, da bo šel raje čez travnik. Tako je tudi on prišel do drevesa. Natančno ga je ovohal od vseh strani in si mislil:
“Hm, tu sta bila pa že kužek Fifijužek in kuža Reksi. Sta polulala tole drevo. Hja, če sta ga onadva, zakaj ga ne bi še jaz?”
Dvignil je torej zadnjo levo taco,kajti bil je levičar, in jo spet spustil. Prav nič ga ni veselilo lulati po že dvakrat polulanem drevesu. S sklonjeno glavo je odšel naprej. Ura je bila že devet, on pa je imel prehlajene bolhe in še nobenega drevesa, ki bi ga ta dan prvi polulal.
Na koncu vse te pasje procesije se je na cesti pojavila tudi muca Pika. Z visoko dvignjenim repom je šla po cesti. Čeprav ni za njo pripeljal nihče, je tudi ona šla čez travnik in prišla do drevesa.
“Fuj, kako pasje smrdi tukaj,” si je mislila, se obrnila proč in odšla čisto drugam. Hodila je in hodila in prišla do čisto drugega drevesa.
“Kako prijeten svež zrak je tukaj in prav nobenega pasjega smradu. Tu bo primeren kraj za dremuckanje na dopoldanskem soncu.”
In da bi bila soncu kar najbližje, je skočila na drevo, splezala po gladkem deblu vse do najvišjih vej, si tam poiskala udobno ležišče in zadremala.
Ves nesrečen je proti poldnevu prav do tega drevesa prišel tudi kuža Floksi.
“Sence so že čisto kratke, jaz pa sem še vedno brez svojega današnjega drevesa,” je stokal sam pri sebi. Brez pravega upanja je ovohal drevo, nato pa se je kot brez uma zapodil okrog njega in od veselja lovil svoj lastni rep, da se je, zdaj že suho listje, kot v viharnem vrtincu vrtinčilo okrog njega. Nato se je strumno postavil ob drevo, ponosno dvignil zadnjo levo nogo in ga pomočil na široko in visoko kolikor je le mogel. Potem je zadovoljno približal svoj smrček k mokri drevesni skorji in globoko vdihnil najprej enkrat in nato še pa še. Toda bolj ko je vohal, manj zadovoljen je bil. Zdelo se mu je, da voha mačko nekje prav blizu. Gledal je levo in gledal je desno. Gledal je naprej in nazaj, mačke pa ni videl. Povohal je še enkrat in zdaj je bil povsem prepričan, da mora biti prav blizu ena od tistih zoprnih pasjih sovražnic, ki se na vsakem koraku prilizujejo in dobrikajo ljudem.
“Da, nedvomno je tu nekje mačka in našel jo bom in nagnal daleč proč od mojega drevesa ali pa nisem Floksi,” se je jezil.
Takrat pa je z drevesa padla suha vejica naravnost pred Floksija. Pogledal je navzgor in zagledal prav na vrhu drevesa dremajočo muco Piko. Kako se je Floksi razjezil! Čisto je pobesnel! Lajal je in se zaganjal v drevo, kot bi hotel splezati nanj, pa je bilo za pasje kremplje vse preveč gladko in strmo. Tako se je lahko le nemočno vzpenjal nanj s prednjimi tacami in lajal kolikor mu je grlo dalo. Lajež je predramil muco Piko in pogledala je navzdol.
“Pred to pasjo nadlego pa res ni nikjer miru,” si je mislila in hotela spet zadremati.
“Takoj dol z mojega drevesa,” je renčal pod drevesom kuža Floksi.
“Od kdaj pa je tole tvoje drevo? Ali si ga kupil, ali si ga zadel na loteriji?” je z drevesa porogljivo spraševala muca Pika.
“Uh! Ti že pokažem! Moje je, ker sem ga danes prvi polulal in pika!”
“Res je jaz sem Pika in bila sem na tem drevesu še predno si ga ti zmočil s svojim smrdljivim urinom, torej je to moje drevo.”
“Nezaslišano! To je pa višek! Pridi dol, da ti raztrgam kožuh, ti gnida mačja!”
“Tu, na drevesu, je prav prijetno in čisto nič me ne vleče dol na tisti pasji smrad, ki se širi okrog tebe, ti gnusoba.”
Tolikšna predrznost je bila za Floksija prevelika. Od besa je grizel drevo in se še bolj divje zaganjal vanj, grozil je in zmerjal muco Piko, ta pa se ni kaj dosti zmenila zanj, temveč je mirno ždela v vejah in zadovoljno opazovala, kako Floksi besni in kako mu počasi zmanjkuje moči. Njegov lajež je bil vse bolj hripav, njegovi skoki pa vse nižji. Končno je nemočen obležal pod drevesom in je le še zlovoljno renčal. Spoznal je, da na ta način Pike ne bo spravil z drevesa. Zato se je odločil, da bo čakal.
“No, tole pa lahko traja še kar nekaj časa. Najbolje bo, da zdaj, ko ni več tako hrupno spet malo zadremam. Tale prepir me je kar malo utrudil,” si je mislila muca Pika in zaprla oči.
“Slejkoprej boš morala z drevesa in takrat ti vrnem milo za drago in se ti maščujem za vse prestane žalitve,” je menil kuža Floksi.
Toda to je bil račun brez krčmarja, oziroma bolje rečeno, brez gospodarja. Ravno takrat se je iz vasi zaslišala piščalka in Floksijeva ušesa so se v trenutku postavila pokonci. Če bi bil Floksi človek, bi prebledel, ker pa imajo psi po gobcu dlako je zanje težko reči kdaj zardevajo in kdaj prebledevajo. Toda, če bi psi prebledevali, potem bi bil Floksi v tem trenutku pod vso svojo dlako bled kot stena, kajti iz vasi se je slišala gospodarjeva piščalka. In kadar je piskal nanjo, je hotel le eno. Čimprej videti Floksija pred seboj. Veliko maščevanje je tako padlo v vodo. Floksi je še nekajkrat togotno, hripajoče zalajal, nato pa spodvil rep in jo kolikor hitro je le mogel odkuril domov.
Muca Pika je iz previdnosti še nekaj časa ostala na drevesu, potem pa je imela dovolj sončenja in čakanja. Spustila se je na tla in počasi odšla proti vasi. Nalašč je šla mimo Floksijevega pesjaka. Ta pa je, zaprt kot je bil, samo nemočno renčal nanjo in skozi stisnjene zobe grozeče izdavil:
“Čakaj, se bova že še srečala!”
“Seveda se bova. V naslednji pravljici,” se je hihitala muca Pika in odšla domov na kosilo.
P.S.: Kaj sta tega dne doživela kužek Fifijužek in kuža Reksi vam žal ne morem povedati, ker ju ni bilo pod drevo, na katerem je bila muca Pika. Vsekakor pa se jima je zagotovo godilo bolje kot Floksiju, ker najbrž nista preganjala mačk in se jima tako bržčas tudi jeziti ni bilo treba.
Pred tako davnimi časi, da se jih ne spominjajo niti najstarejši otroci, so se v hribih nedaleč od Ljubljane dogajale nadvse čudne in sila zanimive stvari. Če greste iz Ljubljane tja, kamor vas vabi jutranje sonce, boste takoj za prvim hribom našli dolino, po kateri se vije potoček z imenom Besnica. Tu v tej dolini in po hribih, ki jo obdajajo, so se godile stvari, o katerih danes celo domačini ne vedo več ničesar. Zato pa vem jaz in prav rad vam povem.
Najbolje bo, če začnem lepo po vrsti, torej na začetku. Vse se je začelo, ko se je v kraje, o katerih je govora, vrnil Feliks ppl. Vnajnarski (ppl.=polplemeniti). To vam je bil možak, da mu daleč naokoli ni bilo para. Bil je srednje postave, pa vendar močan, da se mu je moral ukloniti marsikateri za celo glavo večji silak. Predvsem pa je bil Feliks odprte glave in to ne le takrat, kadar je na debelo zazehal ampak tudi sicer. Med vsemi brihtneži v cesarstvu mu ga ni bilo enakega po iznajdljivosti in premetenosti. Bil je nezakonski otrok neznanega ljubljanskega plemiča in se je potemtakem po njegovih žilah pretakalo nekaj plemenite krvi. Zato se je kar sam od sebe oklical za Feliksa polplemenitega in ker je bil doma z Vnajnarja, vasice na grebenu nad dolino Besnice, je imenu dodal še: Vnajnarski. Brihten kot je bil, se je že kot majhen mulc naučil brati in pisati, čeprav takrat še ni bilo šol. Kot nezakonski otrok je bil pogosto zaničevan in neštetokrat ponižan. Toda zaradi svojega dobrega in prijaznega značaja se je kmalu priljubil ljudem. Bolj ko je doraščal, večkrat jim je bil v pomoč in oporo. Tako si je sčasoma pridobil ne le naklonjenost, ampak tudi spoštovanje svojih sovaščanov. Njegovo ponašanje s plemiškim poreklom pa je šlo hudo v nos ljubljanski gospodi. Še bolj pa jih je motilo to, da se je Feliks rad postavljal po robu krivicam, ki so jih mestni plemiči v obilni meri povzročali preprostemu ljudstvu v krajih med Javorom in Jančami, od koder je bil tudi Feliks.
Ob prvi priložnosti so Feliksa obtožili kraje in razbojništva in nepošteni ljubljanski sodniki so ga kaj hitro tudi obsodili. Vsa bistrost in iznajdljivost ni pomagala in Feliksa so uklenjenega v verigah odpeljali in dolga leta o njem ni bilo več ne duha ne sluha. Šele na stara leta se je spet pojavil v Besniški dolini. Pripeljal se je z gosposko kočijo v spremstvu lakajev. Izvedel je namreč, da v svojih domačih krajih ni zapustil le srečnih in nesrečnih mladostnih spominov, ampak tudi hčerko, ki se je rodila nedolgo zatem, ko so ga odgnali. Nesrečna mati je v spomin na ljubljenega fanta hčerko imenovala Felicija. Ta je medtem odrasla v žensko in imela je moža in kup otrok, dela pa čez glavo. Otroci so bili večkrat lačni kakor siti in bogastvo dedka in očeta, ki ga dotedaj sploh poznali niso, bi bilo za to skromno živečo družino pravi blagoslov. Toda Feliks ppl. Vnajnarski svoji hčeri ni prinesel denarja. Zadnje zlatnike je pognal za obleko, kočijo in lakaje. Vse, kar mu je ostalo od njegovih dolgih in razburljivih potovanj po vseh morjih sveta, so bila semena jagod z Velikonočnih otokov. Toda šele tik predno je umrl, je Feliks povedal zanje tudi svoji hčeri in njenemu možu Janezu. Ko je zaslutil, da se bliža zadnja ura, ju je poklical k sebi in dejal: “Prišel sem kot gospod in ostal pri vama kot berač, toda brez negodovanja sta vse, kar sta imela, delila z menoj. Zdaj vem, da sta vredna darila, ki lahko prinese blagostanje le dobrim in poštenim ljudem.”
In tedaj je s tresočo roko potegnil izza srajce majhen mošnjiček, ki ga je nosil vseskozi obešenega okoli vratu. V njem so bile majhne drobne črne kroglice.
“To, kar vidita, je seme jagod, ki bodo rasle le tam, kjer jih bo posejala vajina roka in to ob polni luni na jasnem nebu. Toda bog ne daj, da vaju pri tem opravilu zaloti človek zlobnih misli in trdega srca. Namesto jagod se bo razrasel trdoživ plevel, ki ga ne bo moč zatreti ne z motiko ne z lopato. Bolj ko bosta neopazna, večji in slajši bo pridelek. Jagode bodo rasle vse leto, od zadnjega pomladanskega snega do prvega zimskega. Z njimi bosta lahko nahranila sebe, svoje otroke in živino ter vse, ki jima želita dobro, zakaj to niso navadne jagode ampak jagode, večje od največjih buč. Če me bosta ubogala, bodo postale vaš kruh in vaš posladek, vaša hrana in vaša pijača. V njih je vse, kar potrebujete, zato so vredne več kot vse zlato tega sveta.”
Še tistega večera je Feliks ppl. Vnajnarski zapustil ta svet, njegova hči in zet pa kar nista mogla verjeti njegovim besedam. Še nikoli nista slišala, da bi kje rasle jagode velike kot buče, še najmanj pa v njihovih krajih. Navsezadnje sta se odločila, da napravita negotovosti konec. Nekega pomladnega večera ob času polne lune sta se odpravila na najbolj oddaljeno njivo tik ob gozdu in tam sta na skrivaj posejala nekaj semen, ki jima jih je zapustil Feliks. Potem sta, skrivoma, kot sta prišla, tudi odšla. Ob obilici dela nista imela časa hodit gledat, kako uspeva njun posevek. Toda že čez teden dni ju je sredi dne zmotilo kričanje. Bila je soseda, Tašantava Mica po imenu, ki je ta dan v gozdu nabirala dračje. Prisopihala je po bregu navzdol, da jo je bergla, na katero se je opirala, komaj dohajala. Vpila je, kot da bi ji pod kiklo zlezlo sedem spolzkih kač in od razburjenja je imela glas kot počena piščal. Šele ko si je pošteno poplaknila grlo s hruškovim žganjem, je uspela povedati, kaj in zakaj jo je tako divje prignalo na obisk. “Čudež, čudež!” je tulila vsa iz sebe.
“Kakšen čudež, za božjo voljo, povej že enkrat!” je bil nestrpen gospodar.
“Jagode! Kaj jagode – velejagode! Na vaši njivi za gozdom rastejo velejagode!”
Gospodar in gospodinja sta se le pomenljivo spogledala, Miha pa je razburjeno nadaljeval.
“Res je in prav nič ne pretiravam, če rečem, da so večje kot moja glava. Na lastne oči sem jih videla. Kaj videla! Potipala sem jih in res so tam!“ Tako je govorila Tašantava Mica, pri tem pa napeto čakala, kdaj ji bo gospodinja natočila naslednje šilce žganja. Rada je namreč pogledala v kozarec in kadar je bila pijana, je imela precej večje oči kot običajno, zato je videla že marsikaj, kar je bilo očem njenih sovaščanov skrito.
“No, prav, pa pojdimo pogledat,” je rekel gospodar. In res so šli. Imeli pa so tudi kaj videti. Njiva je bila zelena in rdeča, kot bi jo odel z velikansko, debelo rdeče-zeleno pernico. Jagode velike in večje kot buče so ležale med kipečim zelenjem. Prav dolgo se niso mudili z vprašanjem, kaj početi z njimi. Šli so po voz in jih naložili. In ko so pobrali te, ki so zrasle prve, so kmalu dozorele druge in za temi tretje in tako naprej vse do zime.
Kar je o jagodah povedal stari Feliks ppl. Vnajnarski, je držalo kot pribito in to tako glede njihove velikosti kot glede njihove uporabnosti. Če so jih narezali na rezine in posušili na soncu, so jih lahko jedli namesto kruha, odlične so bile za marmelado, iz njih se je dalo pripraviti prvovrstne sokove pa celo vino in žganje. Iz posušenih rezin mladih jagodnih listov se je dal skuhati okusen zdravilni in osvežilni čaj. Kmalu je bilo mogoče pogrešati vse drugo, le jagod ne. Vsak mesec ob polni luni sta bila Felicija in Janez na drugi njivi. Pa ne le na svojih, tudi do sosedov in sorodnikov sta bila širokega srca in odprtih rok. Po pobočjih med Javorom in Jančami je iz meseca v mesec zorelo več in več jagod. Ljudje so se hitro navadili nanje in kmalu nihče več ni sejal ne prosa ne pšenice, sadil ne korenja ne repe ali pese. Jagode so bile kruh in meso hkrati. Jedli so jih na sto in sto načinov in se jih niso preobjedli.
Toda kar je za ene dobro, je lahko za druge slabo. Ob Besnici je živel star in hudoben mlinar, ki je kmete, ki so nosili k njemu mlet vse svoje življenje, goljufal in jim kradel od skromnega pridelka, da so stradali še bolj kot bi sicer. Zategadel ga sosedje niso marali in tako je bil edini daleč naokrog, ki mu jagode niso prinesle blagostanja ampak revščino. Ker kmetje niso več sejali žita, je ostal brez dela in tako je sklenil, da si bo pomagal po svoje. Slišal je, da so po svetu ljudje, ki se jim reče alkimisti in skušajo narediti zlato. Mislil si je, zakaj se ne bi tudi on oprijel tega dela. Zakopal se je v knjige in naredil, vse kar je prebral in še sam je kaj dodal. Nekega dne je prišel na misel, da bi morda lahko naredil zlato iz račjega jajca. Saj je v njem vendar rumenjak in iz tega bi lahko z nekaj čarovnije in ustreznih primesi nastalo zlato. Položil je jajce v okroglo stekleno posodo, ga polival z različnimi kadečimi se zvarki, dimil na ognju iz posušenih krastač in posipal s prahom iz kačjih kosti in kuščarjeve kože, ga mazal s polžjo slino pomešano s kokošjimi iztrebki, in vsem mogočim za kar je našel recepte v črnih, čarovniških bukvah. Nato je jajce zavil v mah in slamo ter ga položil na toplo peč, da bi zvarki nanj bolje delovali. Bilo je proti jutru, ko je zadovoljen legel k počitku, saj je verjel, da je končno le na pravi poti. Toda ko se je sredi naslednjega dne prebudil, ga je čakalo presenečenje. Na peči ni bilo zlate kepe, kot je želel, temveč velikansko, kot manjši sod veliko jajce; tolikšno, da se je stara peč skoraj podrla pod njim. Mlinar je prebledel. Bal se je, da ga bodo kot čarovnika sežgali na grmadi, če ljudje odkrijejo, kaj je napravil. Jajca se je bilo treba čimprej, predvsem pa povsem neopazno, znebiti. Zaprl se je v hišo in trepetajoč čakal, da zemljo zagrne črna tema. Sredi noči je odpahnil vrata in odkotalil jajce, ki je medtem še nekoliko zraslo, iz hiše. Naložil ga je na voz in ga skrivaj odpeljal do sveže zorane njive pripravljene za setev. Pograbil je lopato in začel kopati. V bližnjem gozdu je skovikala sova, da je mlinarju od strahu ledenela kri v žilah. Nenadoma se je izza hribov dvignila na nebo polna luna in mesečina se je razlila naokrog, da je bilo svetlo kot ob mraku. Mlinarja je stisnilo pri srcu. Prestrašeno se je oziral okrog in hitel, kolikor je mogel. Končno je bila jama dovolj velika, da je jajce lahko zakopal. Jutro je bilo že precej blizu, ko je bilo jajce skrito v zemlji in njiva spet taka kot prej. Drgetajoč od strahu se je mlinar jadrno opravil proti domu. Šele ko so se za njim zaprla domača vrata, si je nekoliko oddahnil. Na smrt utrujen se je zvalil na klop pri peči in umazan, kot je bil, kar oblečen zaspal.
Že naslednjo noč je bilo na njivi, kjer je bilo zakopano jajce, spet živahno. Njiva je bila namenjena jagodam. Felicija in Janez sta prišla opravit svoje dobro delo za še enega od svojih sosedov. Morda je bilo prav to krivo za vse, kar je sledilo. Ko so jagode na njivi ravno dozorele in so jih prišli domači pobrat, so izmed jagodičja nenadoma zaslišali zamolklo pokanje in grmeče hreščanje. Nenavadnost in glasnost zvokov jim je pognala divji, nebrzdan strah v kosti. Trepetajoči, kot travne bilke v vetru, so zrli med zeleno listje in rdeče jagode. Od naraščajočega hrupa so jih bolela ušesa. Njiva z jagodno preprogo vred se je napenjala kot balon, ki bo vsak čas počil. Naenkrat je z bliskovitim pokom njivsko površino predrla velika podolgovata glava z izbuljenimi očmi, majhnimi ušesci in dolgim preklanim jezikom. Ubogi ljudje so že videli, kako steguje svoj dolgi vrat proti njim in jih drugega za drugim žre, a premrli od strahu se niso mogli pognati v beg. Pa tudi potrebno ni bilo saj se mrcina ni kaj prida zmenila zanje. Bolj so jo mikale velikanske jagode na njivi. Še preden je izvlekla svoj trup iz zemlje je skozi gromozanske, strah vzbujajoče nozdrvi hrzajoče vdihnila in podrobno ovohala najbližje jagode, nato pa s svojim preklanim dolgim jezikom, od katerega je kapljala lepljiva slina, ovila jagodo in jih drugo za drugo zvlekla v svoj nenasitni gobec. Kmalu je bil vrat prekratek, da bi dosegla še zadnje jagode na njivi in ostudna žival je začela vleči iz zemlje svoj velikanski trup. Ko se je dvigala iz gnezda, se je z njenega hrbta vsipala prst in z izrastkov na raskavi koži so viseli jagodovi listi in stebla. Ob vsaki stopinji se je stresla zemlja kot ob potresu. Kot bi trenil na njivi ni bilo ene same samcate jagode več in žival je odštorkljala proti naslednji njivi, za njo pa je mogočen, dolg, debel rep drobil v prah vse, kar je bilo bilo na poti. Veseli, da jim je bilo prizanešeno, in hkrati hudo pretreseni so hiteli ljudje v vas oznanit strašno novico. Iz zemlje je zrasel zmaj, ki žre jagode. Kaj bi se lahko hujšega zgodilo v krajih, ki so jih zaradi jagod velikank, ki so rasle tod, že vsi klicali dežela jagod. Domačini so iz dneva v dan nemočno gledali, kako veliki jagodožer, kot so zmaja poimenovali, pustoši po njihovih jagodovih nasadih. Štirinajst dni in štirinajst noči se je pasel od njive do njive in koder je hodil, se je tresla zemlja. Iz dneva v dan je bil večji in z vsakim dnem je bilo manj upanja, da bi se ga dalo kako znebiti. “Ko bo požrl vse jagode, bomo na vrsti mi!” so strahoma ugibali ljudje. Brezupno so čakali na trenutek, ko bo jagodožer požrl še zadnjo jagodo. Natanko petnajstega dne je bilo negotovosti konec. Po zmajevem žrelu je zdrknila zadnja jagoda velikanka, ki je kdaj zrasla v jagodni deželi. To se je zgodilo v dolinici med Prežganjem in Volavljami, po kateri se je proti severu vil droben potoček. Požrešna žival je grozeče sunila svoj velikanski gobec kvišku in skozi široke nozdrvi vsesavala zrak, da je zapiskal okrog nje silen veter. Vohala je na vse strani, a vonja po jagodah ni bilo več. Tedaj je veliki jagodožer zarjul tako silovito in tako močno, da je odpadlo listje na bližnjih drevesih, ljudje po okoliških hišah pa so skoraj oglušeli. “Zdaj je po nas, če nas ne požre, nas potepta!” so kričale prestrašene ženske in privijale k sebi otroke, ki od groze niti jokati niso mogli. Kar naenkrat je rjovenje utihnilo, zmaj se je postavil na zadnje noge, se kot vrtavka divje zasukal na mestu, nato pa s s prednjimi nogami in repom hkrati tako silovito udaril ob tla, da se je ves severni del dolinice ugreznil več metrov globoko; v zemlji je zazijala razpoka in kot se je veliki jagodožer iz zemlje pojavil tako je v zemlji tudi izginil. Ko se je dolina ugreznila, je v zemlji zazijala razpoka in za zmerom pokopala nadležno pošast. Šele čez teden dni so si ljudje drznili iz svojih hiš. Prej niso mogli verjeti, da zverine res ni več. Imeli pa so tudi kaj videti. Njihove njive so bile opustošene, kjer se je prej po dolini vil potoček pa je zdaj na sredi zijal prepad in voda je prek sive skale je pršela navzdol, tja kjer je za vedno izginil zmaj – jagodožer, hkrati z njim pa so izginile tudi jagode velikanke.
Kraj, kjer je zmaj pokopal samega sebe pa je še danes viden in pod slapom, ki pada čez skalno steno pod cesto med Prežganjem in Volavljami se v poletni vročini igrajo otroci. Tudi jagod je v teh krajih spet vse več in več, le tako velike kot včasih niso. Pa vendar postaja to spet stara dobra dežela jagod in če se bo v njej naselil kakšen jagodožer, bo zagotovo lesen in otrokom za igro in v veselje ne v strah. “Za jagode bodo pa že tukajšnji domačini poskrbeli, kajne požeruhi?”
Nekoč pred prav nedavnim je živel možak, ki je bil nadvse zanimivega videza, imel pa je tudi nadvse nenavadno ime. Njegovi lasje so bili dolgi, tak je bil tudi njegov nos, pod njim so viseli dolgi brki in še daljša brada. Pod njo se je skrival dolg vrat, nad njim je bil v ustih za dolgimi zobmi varno spravljen dolg jezik. Dolge roke so mu segale skoraj do kolen na preklasto dolgih nogah. To pa še zdaleč ni bilo vse. Možak, o katerem je govora, je imel tudi dolge prste, tako na rokah kot na nogah, z njih so štrleli dolgi nohti, nad očmi, ki so jih obdajale dolge trepalnice, so v svet sršale dolge obrvi, in če bi imeli priložnost pokukati pod pazduho, bi lahko videli, da so bile tudi tamkajšnje dlake zelo dolge. Skratka, vse na možaku je bilo dolgo, razen njegovih ušes. Ta so bila majhna in kratka, da jih je bilo komaj opaziti. In kaj mislite, kako mu je bilo ime? Peter Dolgouh, kako pa drugače!?! Ko bi se bil Peter pisal Dolgonos ali pa Dolgolas, ali pa celo Dolgoprst ali Dolgozob, bi to ne bilo prav nič nenavadno in bi se povsem skladalo z njegovo postavo, saj je imel tako dolge zobe kot mečezob, tako dolge prste, da bi jih lahko zavezal v pentljo, tako dolg nos, da ga je večkrat po nerodnosti priprl v knjigo, kadar je končal z branjem in tako dolge lase, da je lahko sedel na njih, ne da bi mu bilo treba sneti glavo z vratu. Toda ne, ob vseh dolgih stvareh, ki so štrlele in visele z njega, se je Peter pisal Dolgouh, čeprav je imel ušesa čisto kratka. Sicer pa to za našo zgodbo sploh ni pomembno. Svojemu imenu in postavi navkljub je namreč Peter prav lepo živel. Imel je hišo z vrtom v Rožni ulici, v najlepši ulici v vsem Rožnem mestu. Vsak dan se je s svojim rožnatim Rožamobilom odpeljal v službo in vsak dan se je z njim iz službe tudi vrnil, ga parkiral ob pločniku pod mogočnim divjim kostanjem, odklenil vrata vrtne ograje, jih spet zaklenil in odšel v hišo. Tam je potem preživel večer in noč in se naslednji dan spet odpeljal v službo. Tako so minevali delovni dnevi drug za drugim in prišel je konec tedna. Takrat je bilo Petru največkrat zelo dolgčas, kajti v svoji hiši je živel čisto sam. Včasih je šel ob nedeljah na obisk k prijateljem ali pa na izlet, še pogosteje pa je tudi proste dneve preživel kar doma v hiši ali pa na vrtu.
Nekega dne pa je ravno ob času, ko je Peter Dolgouh odhajal v službo, po drugi strani ulice prikorakal Ivan Srakelj – strašen lopov, zmikavt, ropar in razbojnik – ki so ga iskali ponoči in podnevi policaji vseh sedmih mest Rožne dežele. Ko je videl, kako se je Peter odpeljal s svojim rožnatim Rožamobilom, je takole razmišljal: “Hm, Petrček se je zdajle s svojim finim avtom odpeljal v službo in ga lep čas ne bo nazaj. Hiša je torej prazna. Kolikor jaz Petrčka poznam, ga ni videti ne v banki ne v gostilni. Tudi sicer ni znan kot zapravljivec, zasluži pa očitno kar dobro, če se vozi z Rožamobilom. Torej, če malo povijugam po svojih možganskih vijugah, se privijugam do sklepa, da ima Petrček denar skrit doma. Kar takoj se bom prepričal, če imam prav ali ne.”
Tako je sam pri sebi pomodroval Ivan Srakelj in zvit smehljaj mu je zaigral na njegovem zlobnem, razbojniškem obrazu. Pogledal je gor in dol po ulici in pri tem je njegov ostri pogled ošinil sleherno okno in sleherna vrata. Ko je videl, da ni nikjer nikogar, je z nekaj dolgimi in hitrimi koraki prečkal ulico in se ustavil pred vrtno ograjo Dolgouhove vile. Še enkrat se je na hitro ozrl na vse strani, nato pa se je z levico prijel za vrh železne ograje, se hipoma zavihtel preko nje in pritajeno stekel čez vrt ter izginil za hišo. Tam se je nekoliko razgledal naokoli in kar takoj našel kar je iskal. Na vogalu hiše je ležal velik kamen. Pobral ga je in z njim ročno razbil šipo na najbližjem in najnižjem oknu. Nato je pokukal izza vogala in pogledal preko vrta na ulico, da bi videl, če ni morda, kje kdo, ki bi ga lahko vznemirilo žvenketanje razbitega stekla. Toda Rožna ulica je povsem mirna uživala v prijetnih žarkih jutranjega sonca. Srakljevo početje je ni niti najmanj vznemirjalo. Tudi razbojnik se je nekoliko navzel tega prijetnega mirnega vzdušja. Povrhu pa se je zdel samemu sebi nadvse prebrisan in spreten. Z roko je segel skozi veliko luknjo v oknu, prijel za kljuko in ga odprl. Nato je zlezel skozi okno in začelo se je veliko razdejanje. Kar tako za zabavo je Ivan Srakelj najprej populil zavese z oken, prevrnil vse stole in mize in razbil vse vaze in ogledala. Šele potem je začel iskati denar. Najprej je spraznil vse predale in zmetal vse obleke iz omar. Tudi vsa kuhinjska posoda je končala na velikem kupu sredi kuhinje. Tako je divjal veliki lopov, tat in razbojnik kot vihar od sobe do sobe, od omare do omare in se končno lotil tudi postelje. Razmetal in razcefral je najprej posteljnino, nato prevrnil vzmetnico in pod njo zagledal debelo volneno nogavico. Ivan Srakelj je kar zavriskal od navdušenja in zadovoljstva, da je imel prav, hkrati pa je kar težko verjel, da je v teh časih še kje kdo, ki skriva denar v nogavico. Toda, ko je segel vanjo, je videl, da je na svetu vsaj še en tak bedak in po njegovi zaslugi je bil on, Ivan Srakelj, veliki tat, lopov in razbojnik, od tega trenutka naprej še malo večji in še malo bogatejši. Izvlekel je šop bankovcev iz nogavice in ga občudujoče pogledal, nato pa stlačil v žep. Prazno nogavico je z elegantno, skoraj baletno kretnjo, zalučal vrh kupa razmetanih in razbitih stvari in odšel po isti poti kot je prišel – skozi okno, preko vrta, čez vrtno ograjo in že je bil spet na ulici. Potihem žvižgajoč je zadovoljno izginil iz Rožne ulice.
Ob vrnitvi iz službe je Petra Dolgouha čakalo nadvse neprijetno presenečenje. Odklenil je vrata svoje hiše, jih odprl in že z vrat uzrl strašno razdejanje. Prestopil je kup čevljev, plaščev in polomljenih dežnikov, ki je ležal takoj za vrati in pogledal najprej v spalnico. Prazna volnena nogavica mu je takoj padla v oči in nemudoma je telefoniral na policijo. Ta je bila v sosednji ulici, v Ulici modrih vrtnic. Petru ni bilo treba čakati dolgo, da je zaslišal zavijajoče sirene policijskih avtomobilov, ki so se ustavljali pred vrati vrtne ograje. Odprl jim je in jim pokazal razdejano hišo. Policaji v uniformah in brez njih so hodili gor in dol po hiši, merili, fotografirali, posipali po stvareh nekakšen prašek, zapisovali, risali in na koncu je eden od njih, ki se je predstavil kot inšpektor Iščič, dejal: “Vse kaže, da vas je obiskal naš stari znanec Ivan Srakelj, velik lopov, tat in razbojnik. Že dolgo ga iščem pa je vse, kar naredim, brez uspeha. Vedno, ko se že zdi, da mi bo padel v pest, se izmuzne in izgine neznano kam! Od vašega denarja se tako kar poslovite. Tudi ko ga ujamem, lumpa, bo verjetno že brez denarja, ali pa bo imel tako skritega, da ga ne bo moč najti. In lepo vas prosim. V prihodnje pamet v roke, denar v banko, v nogavico pa nogo. Pa zdravo! In srečno!”
Še predno je lahko Peter Dolgouh odzdravil, so bili policaji že v svojih avtomobilih. Zabrneli so motorji, zacvilile so gume in že so se vračali nazaj na policijsko postajo. V Rožni ulicije je spet zavladal večerni mir. Le pri Petru je še dolgo v noč gorela luč. Ta večer in še celo vrsto naslednjih je namreč čistil in pospravljal, da je čez nekaj tednov hiša spet izgledala približno tako kot pred nadležnim Srakljevim obiskom. Šele prvo nedeljo po tem velikem pospravljanju in popravljanju se je Peter Dolgouh odpravil na prvi obisk. Prijateljem je moral seveda razložiti vse do zadnje podrobnosti. Ti so menili, da res ni dobro, če je hiša prazna medtem, ko je zdoma.
“Moral bi imeti psa, kot mi,” mu je rekla gospodinja. “Če hočeš, ti lahko damo mladička, eden še ni oddan. Nihče ga ni maral, ker je majhen in šibak. Ampak gotovo bo kljub temu dober čuvaj in zvest prijatelj!”
“To je pa res zelo prijazno od vas, prav rad ga vzamem. Tako mi vsaj ne bo dolgčas, saj ne bom nikoli sam.”
Peter Dolgouh je tako postal srečni lastnik psa. Toda ni ga imenoval Gostodlak, čeprav je imel zelo gosto dlako niti Ostrozob, čeprav je imel izredno ostre zobe. Tudi Floki, Reks ali Muro ni postal njegov mali, kosmati prijatelj. Bogsigavedi zakaj in kdo ve čemu ga je imenoval Tringl.
Ves svoj prosti čas, ki ga sicer ni imel veliko, pa tudi malo ne, je odslej Peter Dolgouh preživel s svojim psom. In z vsakim dnem sta postajala vse večja prijatelja. Za Tringla je to veljalo tudi dobesedno, kajti kar vidno je rastel in bil iz dneva v dan večji. Postal je največji, najpametnejši in najzvestejši pes v vsem Rožnem mestu, najbrž pa tudi v vsej Rožni deželi. Ponosni gospodarji za take pse navadno rečejo, da samo govoriti ne znanjo. In za Tringla je to veljalo kot pribito. Govoriti res ni znal, pa čeprav je bil, kot vsi v tej pravljici, tudi on pravljično bitje. Znal pa je marskikaj drugega, kar običajni psi ne zmorejo. No, vsaj tako se je zdelo Petru Dolgouhu. Pa mislite, da je imel prav? Kdo ve?
Čas je torej tekel in nekega lepega jutra čez leto in dan se je v Rožni ulici spet pojavil tisti strašni človek, Ivan Srakelj po imenu. Tudi tokrat ga seveda nihče ni videl in tudi če bi ga, bi ne imel pravega razloga za strah, saj v možaku, ki je pešačil po ulici zagotovo ne bi prepoznal velikega lopova, tatu in razbojnika. Tudi Peter Dolgouh, ki je ravno tedaj sedel v svoj novi rožnati Rožamobil in se odpeljal v službo, bi ga ne prepoznal, saj Ivanu Sraklju ni na nosu pisalo, da je razbojnik. Zato pa je Srakelj toliko bolje vedel kdo in kaj je. Vedel pa je tudi to, da Petra Dolgouha še vedno ni nič videti v banki, gostilni ali kje drugje, kjer bi lahko obtičal ves njegov zaslužek.
“Torej ga moj prvi obisk ni izučil in ima denar še vedno doma,” je polglasno razmišljal Ivan. Tako kot pri svojem prvem obisku je nekaj trenutkov za tem že pritajeno hitel preko vrta proti Srakljevi hiši. Toda nenadoma se je razbojniku zazdelo, da sliši grom. Čudno je bilo le to, da je bilo nebo jasno kot solza in da grom ni prihajal z neba ampak izza hiše. Sicer pa se je že naslednji hip izkazalo, da izza hiše ne prihaja grom ampak Tringlov lajež. In to ne le lajež ampak tudi Tringl sam. Lajal je kot bi grmelo in kot blisk je šinil izza hišnega vogala naravnost na prestrašenega razbojnika in ga podrl na tla. Od groze se je Ivan Srakelj, kljub vsej svoji velikosti in razbojništvu, podelal v hlače. Kaj bi se tudi ne, ko mu je pa velikanski pes s svojimi prednjimi tacami ležal na prsih in mu z velikim, renčečim gobcem, polnim dolgih, ostrih, snežnobelih zob, puhal toplo, zatohlo, pasjo sapo naravnost v obraz. Če je samo s palcem na nogi mignil, je to takoj povzročilo še močnejše in še bolj grozeče renčanje in včasih je psu z jezika kanila kaplja sline Ivanu Sraklju naravnost na nos. Tako se revež niti ganiti ni mogel, in ko se je pozno popoldan Tringlov gospodar vrnil iz službe, je bil Ivan Srakelj od negibnega ležanja trd kot deska.
Peter Dolgouh je že na ulici začutil, da je nekaj narobe, kajti namesto veselega Tringlovega laježa ga je pozdravilo grozeče renčanje. Ko je odklepal vrata vrtne ograje je videl,da je Tringl podrl na tla nekega človeka in ga ne pusti proč. Najprej se je prestrašil, da je pes napadel poštarja. Ampak hitro se je spomnil, da poštar ne more skozi zaklenjena vrata, preko ograje pa ne skače. Kdorkoli je torej na vrtu pod Tringlovimi kremplji, torej ni mogel imeti dobrih namenov. Ne da bi karkoli spraševal, je Peter le od daleč pohvalil Tringla in odšel v hišo poklicat policijo. Spet so se zaslišale zavijajoče sirene policijskih avtomobilov in kmalu je bil ves vrt poln policajev, tako tistih v uniformah kakor tistih brez njih. Z vsem dolžnim spoštovanjem do renčečega Tringlovega gobca se Ivanu Sraklju nobeden od njih ni upal preblizu, vse dokler ni, na prošnjo inšpektorja Iščiča, Peter poklical psa k sebi. Ivan Srakelj pa se, otrdel kot je bil, še naprej ni niti premaknil. Dva krepka policaja sta ga dvignila kot kip in šele, ko so ga uklenili, je Ivan Srakelj prvič zastokal in pokazal, da je še nekaj življenja v njem.
“Vidite,” je rekel inšpektor Iščič, “končno sem ga našel! Res ni videti bogve kaj, takole otrdel, prestrašen in po vonju sodeč tudi, oprostite izrazu, posran. Toda to je Ivan Srakelj, tat, lopov in razbojnik. Vsa njegova hudodelska veličina pa je, kot kaže, kakor dim izpuhtela v zrak ob srečanju z vašim psom.”
Ob teh besedah je Tringl, kot bi vedel, da je govora o njem, veselo in ponosno zalajal. Sraklju pa so se ob tem tako začele tresti noge, da sta ga policaja ob njem komaj obdržala pokonci.
“No ptiček,” se je inšpektor Iščič obrnil k tresočemu se razbojniku, “zdaj, ko si med vsemi policaji in inšpektorji sedmih mest padel v roke prav meni, mi boš pa povedal še kje skrivaš ukradene stvari!”
“Jjjjaz ni-ni-niiič ne sk-k-k-kri-krivam,” je zajecljal Ivan Srakelj in se poizkušal izgovoriti, da je pošten, in da je čisto po naklučju zašel na Dolgouhov vrt. Delal se je nedolžnega in nevednega kot šolarček, ki še do pet ne zna šteti.
“Vidite, tak je tale Ivan Srakelj. Z verigo bi ne izvlekel iz njega, kje skriva ukradene stvari,” je rekel inšpektor Iščič Petru Dolgouhu.
“Mislim, da vam veriga res ne bo pomagala, lahko pa bi poizkusil Tringl. Izgleda da sta se z razbojnikom že toliko zbližala, da bi ga morda uspel prepričati, naj nam zaupa, kje je njegovo skrivališče,” je predlagal Peter Dolgouh.
Tringl pa je, pameten kot je bil, takoj razumel, o čem je govora, in ni si dal reči niti enkrat, ampak se je kar nemudoma veselo zagnal na Sraklja in na policaja, ki sta ga držala. Vsi skupaj so se zvalili po tleh in iz renčečega in preklinjajočega klobčiča, ki se je kotalil po trati, se je prvi odmotal prav Ivan Srakelj. Kar naenkrat so se mu čudežno povrnile moči in zmogel je ravno še toliko korajže, da jo je jadrno odkuril proti vrtni ograji na zadnjem delu vrta. Tudi policaja sta se nekako izmotala iz Tringlovega kosmatega objema in se zapodila za razbojnikom. Tik pred nosom jima je bil ta splezal na ograjo in v zadnjem trenutku sta ga še uspela zgrabiti za hlačnice. Tedaj pa se je na sceni spet pojavil glavni junak celotne predstave Tringl. Presenečen, ker so se mu možje, s katerimi se je bilo tako zabavno ruvati, izmuznili in pobegnili, se je odločil nekoliko resneje poseči v igro. Pognal se je za policajema in ravno v trenutku, ko sta ta dva zgrabila Srakljeve hlače, podrl prvega od njiju na tla, drugega pa zgrabil za zadnjo plat, da je vrisnil od bolečine in se z obema rokama zgrabil za boleče mesto. Ker je imel samo dve roki, Srakljevih hlač ni držala nobena več in njihov lastnik se je pognal z ograje na sosednji vrt in od tam naprej čimdalj proč od preklinjajočih policajev in od ostrih Tringlovih zob ter slinastega jezika, s katerim je ta vneto lizal na tleh ležečega policaja po obrazu.
Ko je Inšpektor Iščič videl, da se mu je salamenski razbojnik tudi tokrat izmuznil, je besno treščil svoj klobuk ob tla in ga poteptal. In ker je to napravil vsakič, ko mu je Srakelj ušel, so njegovi možje takoj vedeli, kaj jim je storiti. Kot bi mignil, so se molče pospravili v svoje avtomobile. Inšpektor Iščič pa je jezno pogledal Dolgouha in Tringla, kateremu sta se preganjana policaja nekako izmuznila in se v zadnjem trenutku zaprla v policijski avtomobil. Inšpektor je za slovo še besno pljunil in brez besed naglo odšel, da bi se razigrani pes ne lotil še njega. Ob zvoku zavijajočih siren so policaji nekaj trenutkov zatem hkrati z zahajajočim soncem izginili za vogalom na koncu Rožne ulice.
Tringl je še nekaj časa lajal za njimi, Peter Dolgouh pa je sedel na stopnice pred hišo in razmišljal, kaj se je pravzaprav zgodilo. Za trenutek je celo pomislil, da njegov pes morda le ni tako pameten, kot se mu je zdelo. Pa je to neumno, in za lastnika psa precej nezdravo, misel kaj hitro zavrgel, saj je konec koncev njegov pes le pregnal najstrašnejšega razbojnika vseh razbojnikov v Rožni deželi. Če pa ga inšpektor Iščič s svojimi policaji potem ni znal ujeti, je pravzaprav kriv sam. Tako je razmišljal Peter Dolgouh in bil nazadnje celo zelo ponosen na svojega psa pa tudi nase, saj ga je on izšolal in vzgojil. To pa, da ni ravno najbolj primerno podirati in gristi policajev, ki lovijo pobegle razbojnike, se bosta pa s Tringlom že še naučila, si je mislil Dolgouh.
In kaj si je mislil Ivan Srakelj. Tega ne ve ne Peter Dolgouh ne inšpektor Iščič in še manj Tringl, kajti vseh treh se Srakelj od nesrečnega dogodka naprej izogiba in v Rožno ulico ne zahaja več ne ponoči ne podnevi. Med ljudmi pa krožijo govorice, da si na vsak svoj roparski podvig vzame s seboj nekaj dišečih klobas. Za vsak primer, če bi bilo treba kje podkupiti kakšno tako pasjo mrcino kot je Tringl. Kraji pa se kljub slabi izkušnji na Dolgouhovem vrtu Ivan Srakelj ni odpovedal. Se od ukradenega pač veliko lažje živi kot od zasluženega. Še posebno če, tako kot Srakelj, ne znaš drugega kot krasti.
Pred tako davnimi časi, da se jih ne spominjajo niti najstarejši otroci, so se v hribih nedaleč od Ljubljane dogajale nadvse čudne in sila zanimive stvari. Če greste iz Ljubljane tja, kamor vas vabi jutranje sonce, boste takoj za prvim hribom našli dolino, po kateri se vije potoček z imenom Besnica. Tu v tej dolini in po hribih, ki jo obdajajo, so se godile stvari, o katerih danes celo domačini ne vedo več ničesar. Zato pa vem jaz in prav rad vam povem.