Še teden dni, pa se začne potovanje domov.

No, zjutraj me že ob štirih zbudi govorjenje in potem štorkljanje lesenih podplatov po stopnicah in v sobi nad mano. Kaj vraga mora toliko hoditi sem in tja, predvidevam, da ženska. Grem pač na stranišče, potem še malo poležat, potem pa na tek. Tokrat s copati in trakom. Za dober kilometer bolj dačeč kot včeraj. Pa še vedno nisem prišel dalj kot do okrogle (večkotne) rumene zgradbe, kjer obalna cesta zavija bolj v notranjost proti sipinam. Med tekom nazaj sem že precej utrujen, tako da mi opazke gradbenih delavcev: “Ou, hou, hou … !”*, že rahlo presedajo.

Po zajtrku: krožnik zmešanih jajc in krompirja, dva krožnika melon, ananasa in papaje, trije kosi peciva, čaj sok; me iz recepcije kličejo, če grem z voznikom na univerzo. Seveda! Saj sem vedel, da ne gre na univerzo, Veronika, Walter in dve Brazilki smo bili odpeljani v Rifoles na jutranje predstavitve referatov. Na prvi seriji predstavitev je samo Joao predstavljal v angleščini, dokaj dobri za Portugalca. Med predstavitvami v portugalščini napišem dnevnik za nazaj. Potem jaz predsedujem naslednji seriji predstavitev. Donalda nikakor ne morem ustaviti. Človek rad govori in ne zna nehati. Na koncu mi le nekako uspe, da ga ustavim, ne da bi izgledalo nesramno, saj je navsezadnje za nekaj desetletij starejši in izkušenejši od mene. Naslednja je na vrsti Alison. Konča celo kakšno minuto pred predvidenim iztekom razpoložljivega časa. Po odmoru za prigrizke in kavo ter klepetu s Stašo in Simonom pa spet referati. Namesto poslušanja pišem.

Zvečer za spremembo enkrat ne gremo v Kaktus. Španka Dolores je predlagala, da se gre na rakce v restavracijo, ki je zraven Kaktusa, prav poleg stopnišča, ki vodi do Valterjevega Hotel das Rocas in do ulice, kjer je moj Natal Dunnas hotel. v restavraciji je že kar precej ljudi. Za nas postavijo skupaj kakšnih šest miz in potem seveda v glavnem vsi naročimo ‘Rodizio de Camarōes’. To izgleda tako, da imaš pred seboj krožnik, okrog tebe pa krožijo natakarji z rakci pripravljenimi na vsaj pet načinov, od takih z žara, prek ocvrtih do takih v raznih sočnih omakah. Potem pa vmes pride še ocvrt krompirček in riž. Vse to tolikokrat in toliko kot zmoreš. Vse to je šlo tako hitro, da smo bili v pol ure vsi siti do onemoglosti. Vse to obilje rakcev si lahko privoščiš za zgolj 20 realov, kar ni niti dva jurja.** Za povrh je poleg dobre hrane tu še ansambel in celo kos plesišča. Najprej je seveda na vrsti samba. Potem pa predvsem ‘foho’ – ples, ki je značilen za to območje. Ime naj bi prišlo od “for all”!Tu so bili svojčas zelo pomembni Angleži, ki so obvladovali storitvene dejavnosti. No, ker je bil ples za vse, je dobil temu primerno ime. Ker pa Brazilci niso znali pravilno izgovarjati “for all”, je iz tega nastal “forró”, to pa oni izgovarjajo “fɔˈɦɔ”. Pri sosednjih mizah se je med igranjem pojavil nenavadno oblečen moški – tak kot iz kakšnih mafijskih filmov – s klobukom in v telovniku. najprej je izgledalo, da prodaja rože – na plesišču pa je pokazal svoje pravo mojstrstvo. Ko nam je prišel ponujat CD-je s ‘fohom’, se je izkazalo, da je plesni učitelj. Ob našem (ne)znanju portugalščine bi bil lahko tudi kaj drugega, vsekakor pa je bila njegova trgovska spretnost izjemna. Celo meni je uspel prodati cedejko in to za toliko kot sem plačal za rakce, torej 20 realov. Me prav zanima, če mi bo ob njem uspelo zaplesati vsaj kakšno sambo, če je že ‘fojo’ pri nas bolj kot ne nepoznan.

Zvečer se potem še pripravljam na predstavitev mojega referata naslednji dan.

* S tem posnemanjem Božičkovega oglašanja so pospremili do pasu golega možaka (mene)  v kratkih hlačah z dolgo, vihrajočo, sivo brado, ki je tekel mimo njih. Je bila pa njihova rasna sestava zelo pisana, še najmanj je bilo belcev.

** Takrat smo sicer že bili v EU, nismo pa še imeli evrov, dva jurja torej pomeni dva tisoč tolarjev.