Arhivi avtorja: Stanko Pelc

O Stanko Pelc

profesor na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem ljubiteljski režiser in igralec

A month and a half of South India

(Translated from Slovenian to English with ChatGPT)

Introduction

“It’s been a month and a half since arriving in India, and it’s time to go home. I’m sitting at the airport, writing. There are still a couple of hours until the flight to Dubai, and I can’t browse the internet because the airport’s free Wi-Fi doesn’t send an SMS message with a PIN code to my Slovenian phone number for an hour of free browsing. I don’t dare turn on my data on the Slovenian Telekom mobile number while roaming here. The prices in the stores around me are inflated as if we’re no longer in India, so I have no interest in shopping or even sightseeing. Actually, we’re not really in India any-more because diligent officials checked if we were the ones who entered the country a month and a half ago even before inspecting our luggage. Moreover, everything is so clean, shiny, and organized that it could be anywhere in that gleaming Western world that values glamour and knows better how to hide misery than here. However, it is true that there might be a bit more misery here, and they don’t make much effort to hide it. At least that’s the impression one gets on the streets of the metropolis, where glamour and misery intertwine closely. I must emphasize that my perception is strongly influenced by the cultural environment in which I grew up and live. But my perception of what I see does not necessarily mean evaluation. Just because something is different doesn’t make it worse or better. Above all, it is necessary to accept the fact that those being observed do not perceive their situation the same way we, who live elsewhere and differently, do.

Back to the top!

Moving around

The interweaving of misery and glamour, as we perceive it in the central part of Europe, is noticeable at every step in India. Premium cars mix with buses, some of which could be a museum exhibit that has been carrying passengers around the city for decades. Then there are the yellow-green autorickshaws, all kinds of two-wheelers, and occasionally even cyclists. Not to mention the pedestrians who try to cross the road alive, dodging cows rummaging through garbage and strolling through rushing vehicles.

View from the street of a completely “Bollywood-like” scene of a wedding at the hotel, where the bridesmaids are dancing in front of a richly decorated entrance.

Along the roads, makeshift shops made of discarded boards and corrugated metal alternate with those that people would not be ashamed of anywhere where they value glamour and neon lighting. Magnificent palaces of various institutions share the street space with buildings that appear like uninhabited for decades, maybe just occupied by squatters who are not concerned with art but with commercial activities. Immaculate side walks in front of the palaces end at the first neighbour, either dug up due to some construction work or filled with construction debris, usually adorned with plenty of garbage. Wherever you walk, expect obstacles. Crossing the road, for us accustomed to the green man on the traffic light, is an impossible task because pedestrians are an unnecessary nuisance here that needs to be removed from the road as soon as possible. If not, then to the hospital or the grave, if I may exaggerate. That’s the feeling you get when you make your way through moving vehicles to the other side of the road. Apparently, to undertake such a venture as crossing the main artery of the metropolis alive, one must be born here in the midst of this daily hustle and bustle, as it is probably impossible to learn it, especially since in India they don’t drive on the right side like us but on the left.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_8594-1024x768.jpeg
Hotels, restaurants, various stores – you can find everything in them from early morning until late at night.

Even if they’d drove on the right side of the road, crossing it would still be a high-risk endeavour. Regarding driving on the left side, it must be admitted that it is not entirely true that they drive on the left, or, for our standards, on the wrong side. Even in the city, where lanes for different directions are physically separated, vehicles often drive (over shorter distances) towards those going in the prescribed direction. So I saw two-wheelers as well as autorickshaws driving in opposite direction. Both are narrow enough to squeeze through wherever there is enough space to pass, and the direction of travel is quite irrelevant. When they drive in the opposite direction, they keep to the right and therefore drive on the side that we do. On roads with less traffic Indian divers don’t drive on the left either but in the middle. They overtake where there is space, either on the left or on the right, just to get past. They only move to the left if someone comes towards them. In India, they don’t really drive on the left; they just avoid those going in the opposite direction by going to the left.

Pedestrian traffic lights are rare; at this crossing, there is only one, which means only on one side of the pedestrian crossing.

The traffic congestion in a city with over 11 million inhabitants, where they are constructing a metro line above the main city arteries, is accordingly huge, especially since the capacity is significantly reduced due to miles and miles of construction sites. It takes an hour and a half to drive from the apartment where we stayed to the airport, sometimes even more than two hours, depending on traffic. Since it was Friday on the day of our departure, and it was expected to be quite crowded, and because airlines dictate that you must be at the airport at least three hours before the scheduled departure, our taxi driver calculated that we had to leave our temporary home in India before three o’clock. Since he is experienced and knows it well, we followed his advice. We said goodbye to our grandson, daughter, son-in-law, his sister, and mother, got into the taxi, and left. However, the expected Friday congestion was not there. It was just the usual kind. After an hour and a half, we were already at the airport, where, for local standards, there wasn’t any real crowd either. Three hours before the flight, we had completed all the necessary checks, dropped off our luggage, and had boarding passes in our hands.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_7832-768x1024.jpeg
Construction work also contributes to indescribable congestion, as they are building new metro lines primarily in the middle of the most congested city streets.

So I had plenty of time to write about the impressions from this trip, but not enough battery on my laptop. If I hadn’t been able to find an outlet, this story would be considerably shorter. However, finding an outlet in India is not enough. After you find one, you have to be skillful enough to plug in the charger so that the electricity flows through the wires. After several unsuccessful attempts to plug in the plug of my Apple charger into the outlet, I finally succeeded. As the experiences show, you must not push the plug into the socket all the way. This is another peculiarity of these places that can be annoying. Sometimes you go from one outlet to another, trying to insert the plug in various ways, and nothing happens. This reminded me of the Kama Sutra and the instructions for “bedtime delights” described in it. As far as I remember, it was mentioned that the best matches are made between those who are in the same size category (not referring to shoe or clothing sizes but… well, you probably guessed what, even if you haven’t read the mentioned manual). Indian sockets are slightly too big for “apple” plugs, or maybe too shallow, who knows. The fact is, they don’t fit well with the plug I use for charging both my laptop and phone. Another peculiarity of Indian sockets is that there is a switch next to each one that you have to turn on to connect the socket to the electrical grid. You get used to both after facing an empty battery several times, despite pluging in the device in the evening and charging it all night. And speaking of electricity, occasional brief power outages are quite common. At the Port Blair airport, after our arrival, the lights suddenly went off in the waiting area and came back on after about half a minute. On the screens above the check-in counters, you could then see the Windows operating system rebooting, which is clear evidence that you can’t even fly without Bill Gates and his windows any-more.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_1256-768x1024.jpeg
Indian sockets didn’t match well with the “apple” plug, so it was necessary to find the right position for the charger to charge at all.

With flying I am returning back to transportation. Besides domestic flights, we also tried other forms of transportation in southern India. Walking doesn’t get you far, as I mentioned before, so it’s necessary to consider something on wheels. Cycling is out of the question because deep breathing in this city filled with traffic exhaust fumes is not recommended, although there are rare individuals who do just that. If we exclude walking and cycling, we are left with motorcycles, autorickshaws, cars or taxis, buses, and the metro.

I’m not particularly fond of motorcycles because my uncle had a fatal accident on one, so motorcycles were on the list of forbidden or at least undesirable things in my family. In my younger years, I transitioned directly from a bicycle to a car, and later I was never tempted to ride a motorcycle, especially not as a passenger. But I also encountered it in India. During my first visit three years ago, I enthusiastically photographed motorcycles loaded with whole families or with as much cargo as you can barely fit on a small car trailer in our country. This time, however, I had to climb onto a motorcycle myself as my son-in-law drove me to the dentist. The quarter-hour of bouncing through the bustling streets and weaving through evening traffic was not easily forgotten. On the way there, with every passing minute, I became more convinced that under no circumstances would I return on a motorcycle. However, because we waited half an hour at the dentist, only to be told that there wasn’t enough time for any treatment, I couldn’t bring myself to ask my son-in-law to go back on the motorcycle while I would take an autorickshaw. It’s not economically sound, and since we are thrifty people from the eastern part of Gorenjska, I firmly held onto the seat during the return journey, trying to cushion the impact against it on road obstacles and potholes as much as possible. The journey home has never seemed so long to me, even though we weren’t any slower than taxis or autorickshaws, if anything, we were faster. However, it should be noted that what we in our country call “lying down policemen” (direct translation from Slovenian for Speed Bumps) does not deserve that name on Indian roads. They still have standing police officers on the roads, while what we call “lying down policemen” are actual road obstacles that everyone carefully ascends because otherwise they might get stuck on them. You can imagine what follows – in addition to the honking of traffic participants, of course.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_1125-768x1024.jpeg
Motorization also began with two-wheelers in our country, but in Bangalore, such vehicles still dominate.

Honking is, as one might say, a mandatory routine here. With it, you communicate where you are to those who can’t see you so they can make room if necessary. For example, if you’re overtaking in a blind curve, which is a common practice, you honk a few times so that oncoming traffic on the other side of the curve knows that they may need to move a little to the left, the same applies to the person you’re overtaking. You squeeze through in extreme situations. I think we call it “overtaking in scissors” in our country, but I didn’t see such scissors actually cutting in India. Somehow, it usually works out for them. Honking contributes to this, as well as the fact that the mentality of punishing others’ mistakes in the sense of “I’ll show you overtaking in scissors, I have the right to drive here – bam!” does not prevail among them. I got the feeling that Indians don’t claim what is legally theirs, i.e., the left lane, but they collectively share the entire road surface and, if possible, a little more. It’s quite pointless to draw lines on multi-lane roads because it’s a waste of paint. When traffic gets congested, there are as many lanes as vehicles can fit side by side, depending on how wide they are. The distances between them are so minimal that it’s hard to understand how they manage to change course without touching each other. It’s also incredible how they merge into traffic and make right turns. There’s no waiting for a safe gap to cut across. Safety is disregarded, as well as right-of-way. The only important thing is to avoid collisions. So, when you approach the main road from a side street, where the traffic moves relatively fast, you don’t wait, but you carefully squeeze into the queue where there is at least a little space between vehicles. Those you’re squeezing in between somehow readjust, slow down a bit, and the traffic continues to flow normally. Making a right turn is a bit more delicate because those whose path is intersected by the turning flow must slow down and, if the traffic is dense enough, even stop to allow the right-turning vehicles to squeeze through. The same applies to U-turns, where you have to go from the left side of a multi-lane road to the right side where there is a low wall between the two sides, and your destination is on the other side and back. You position yourself at the gap in the wall and squeeze in between the oncoming traffic, then move to the far left where your destination is. If you’re on a motorcycle or in an autorickshaw and the traffic is less dense than usual, you don’t bother with that and instead, at the previous gap in the wall between the lanes going in different directions, you turn diagonally to the right and then slowly drive on the far right side against the opposite direction of traffic.

Cow and her right to use even the busiest city streets.

If you’re unfamiliar with such driving style, then you’re dependent on others to transport you, and most often for us, it was the autorickshaw drivers. Usually, we would get the transportation using the Uber app, and most often it was my son-in-law Bharath who has arranged that for us. On the last day when Julija and I went shopping, we have gotten the proof that this mode of transportation is much more cost-effective than trying to negotiate a cheap ride with drivers waiting for passengers on the street. One driver wanted to charge us 80 rupees for a five-minute ride. Julija claimet that it was too much for such a short distance and offered to pay 50, but he was only prepared to lower it to 70. At that point, I intervened and firmly said that it is either 50 or nothing. And it was nothing. Julja got out, and he drove off. A few minutes later, we got a ride through Uber for 35 rupees, which is approximately 40 EURO cents. But principles are principles, and we Gorenjci1 (people from the Gorenjska region) are Gorenjci (thrifty), even in India. Bargaining is certainly not an innate skill in our family; we learned it out of necessity. But even the more skilled ones don’t always succeed. In some places, autorickshaw drivers have some sort of cartel agreement. You can easily arrive in front of the palace in Bangalore using Uber, but from there, it’s not possible because, for unknown reasons, you can’t find a ride. Those waiting in line to take you away from the palace don’t lower their prices, and no matter how much you go from one to another, the price remains the same, and none of them will give even a five-rupee discount. However, that’s when we opted for a “new autorickshaw.” It’s essentially a small car with windows, doors, a steering wheel, and a sequential gearbox. Classic autorickshaws are mopeds with a seat for two or three passengers at the back. We often traveled as a group of four, including a two-year-old child. Since the autorickshaw has no windows, it’s always breezy during the ride, and you’re directly exposed to all the exhaust fumes from the road. But whatever goes in comes out just as quickly, which cannot be said for cars with windows and doors. Such rides are neither healthy nor safe, that’s for sure.

1 A stereotype about people from these region is that they are even stingier than Scots.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_1248-768x1024.jpeg
Bangalore is characterized by yellow-green autorickshaws, while black-yellow ones prevail in some other places. They are all in striking colour combinations that you can’t overlook.

For longer journeys and more comfort, you have to opt for a taxi. Since there’s significantly less noise in a taxi compared to an autorickshaw, it’s even possible to have a conversation with the driver. Of course, the condition is that they have enough English proficiency to understand what you’re asking or telling them. English language proficiency among the local population is far from widespread. One of the taxi drivers boasted to us that he speaks six languages, five of them Indian, and the sixth being English. He learned them from his peers because Bangalore is a city of immigrants from all over India. The local language is Kannada, and they also speak Tamil, Hindi, and who knows what else, but English is the least obvious. I didn’t engage in conversation with taxi drivers because experience taught me that they wouldn’t understand me anyway. But Julija can’t do without establishing some form of connection, even though some taxi drivers themselves initiated the conversation by asking, “Where are you from?” Julija was interested in their age, the number of children they have, how much time they spend at work, how they obtain a taxi driving license, and similar things. Her compassion and communicativeness led us to a very amusing situation when we were on vacation with Maša and Sky on the Andaman Islands. When we returned to Port Blair on a boat from Havelock Island, we arrived about ten minutes late. The taxi driver who had to wait for us seemed a bit pitiful to July, and as soon as we got into the taxi, she started apologizing with the sentence, “We came later!” The driver replied, “Just a small stop!” and drove us without us understanding why he needed a short stop. Five minutes later, he stopped on the street where there were small shops and asked us for twenty rupees. We thought he needed it for something necessary to take us to the hotel. We exchanged glances, and although we didn’t understand why he needed the money, we started rummaging through our wallets to find change. Because we were apparently too slow, he got tired of waiting and hurried off to a store. In no time, he returned with a lighter, offering it to July. However, she didn’t need or take the lighter. We found out why the driver thought she needed it from a conversation with him shortly afterward. When Julija said, “later,” our driver, who is a smoker, heard “lighter.” Smokers know all too well how difficult it is when you don’t have anything to light your tobacco roll with. That’s why he made such an effort to provide his passenger with this magical device called a “lighter” or “later” or something similar. Julija didn’t need the lighter, nor did she accept it, but that’s how we found out why he needed “just a small stop” on the way to the hotel.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_1252-768x1024.jpeg
One of the not so commonly seen means of transportation in the bustling city is also a tractor, but we didn’t manage to gain any experience with driving them, nor did we make an effort to do so.

The remaining two forms of transportation involve sharing the means of transport with random strangers. We only took a few stops on the bus. It was reasonably crowded, and the conductor was pushing through from one end to the other, selling tickets, just like on our buses during my high school days. The problem with buses is that you have to know where they are going and at which stop you need to get off. The transportation staff isn’t of much help in this regard, as it can happen that they don’t understand you when you try to explain where you want to go. That’s why we ended our only bus ride halfway to the destination and switched to an autorickshaw. There’s no need to explain the destination there because you already enter it into Google Maps when ordering.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 803a0677-0adf-4028-9b5f-928e68294875-461x1024.jpeg
Screen recording of data from the transportation application, including information about the vehicle’s license plate, driver’s name, their distance in time, PIN number of the requested transport, etc.

The most luxurious form of public transportation in the city is the Metro. It is primarily an elevated system supported by pillars with reinforced concrete structures, and it has a dual-track layout. The pillars of the existing and new lines are placed in the middle of the main city thoroughfares, allowing the trains to transport you high above the bustling traffic below. In terms of the local transportation conditions, the Metro is not just a floor or two above average; it is significantly elevated. Before they allow you onto the platform, you have to go through a security check similar to an airport. Your belongings go through a conveyor belt and an X-ray machine, while you have to walk through the passage that beeps if you have any metallic objects. Then you step onto a small stool where they pat you down with a magical wand that beeps if you have anything prohibited. For women, this procedure takes place in a cabin draped with fabric on all sides. Once you are on the platform, you find yourself in a completely different world from the one outside. The floors shine and appear so clean that you could eat off them. Everything is well-maintained, and there are surprisingly few people. At least, during our rides, there weren’t many. When you want to buy tickets at the window, it always gets complicated because everyone here wants exact change and they don’t accept banknotes of larger denominations, specifically those worth more than twenty euros. But that’s already a significant amount of money there, and it seems that banknotes of 10, 20, and 50 rupees are too scarce to be handed out to someone who wants to pay a small amount with a two-thousand-rupee note. However, once you successfully complete the transaction, you receive a token that opens the automatic gates to the platform. Upon arrival, all you have to do is “scan” the token, but when leaving the platform at the final station, you have to bid farewell to the token and insert it into the designated slot.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_8188-1024x768.jpeg
The green line of the “Namma!” metro.

The trains run quite frequently, so we never waited more than five minutes. They are modern, clean, and not overcrowded, although we probably didn’t travel during peak hours when there are more passengers. Riding these trains is comfortable, pleasant, and almost like a panoramic experience. Throughout the journey, you can see how far the vast city stretches into the surrounding area. Since many parks and green spaces surround the main city arteries, you also travel among the treetops. We have a well-known and praised treetop walk in Slovenia, for which you have to pay a significant entrance fee. In Bangalore, however, transportation among the treetops is already included in the ticket price for travelling between two metro stations. You just have to board at the right station and alight at the right one.

Currently, the metro has two operational lines. The green line is over 30 kilometres long and has 29 stations, with only three of them underground. It starts in the southern part of the city at Silk Institute station, runs towards the central area, and then turns north-west, ending for now at Nagasandra station. Perpendicular to this line is the purple line, which is just under 26 kilometres long and has 23 active stations. It also starts where the city is surrounded by the tolled circular highway called NICE ring road, on the western and southern sides. It begins about 8 kilometres north-west of the green line and intersects it in the central part of the city before heading east.

For a city with a population of over eleven million, these two lines are definitely not enough. Therefore, since 2015, they have been constructing the second phase of the network, with planned extensions of the existing lines and the construction of two new lines, yellow and pink, totalling almost 74 kilometres. This means more than doubling the length of the current network, but even that will not be sufficient to provide efficient public transportation for all areas of the city, which spreads over at least seven hundred square kilometres. It would be approximately enclosed by a circle with a radius of 15 to 16 kilometres, yet even that would not cover all densely populated areas that extend along the roads into more rural surroundings.

The deadline for completing the second phase of the Metro is supposed to be in 2024, but given the progress of the work, it is highly likely that there will be a delay of at least a few years.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je Phase_2A_with_WFD_line.png
The plan of the current two metro lines (source: Doc.aneesh, CC BY-SA 4.0, via Wikimedia Commons)

Back to the top!

Residence

Bangalore is a vast city in terms of area, and it is also growing rapidly. This is evident from population estimates, which project it to have over eleven and a half million residents by 2023, which is around three million more than the last population census in 2011. As you look around the city, high-rise buildings rise into the sky as far as the eye can see, interspersed with areas of lower construction. In the central part of the city, there are relatively few tall buildings, but instead, countless streets are surrounded by one- to two-story buildings, many of which have small shops or workshops on the ground floor. Here and there, you come across vacant plots that serve as magnets for all kinds of waste. The city also has a significant number of green and water areas. The latter used to be crucial for water supply in the previously agricultural landscape but are now located in the heart of the city, attracting walkers who enjoy the view of the water or even take pedal-powered boats on it. In addition to larger parks like the Lalbagh Botanical Garden and Cubbon Park, there are several smaller parks along certain city roads, placed between traffic lanes going in different directions. Some of these parks also feature children’s playgrounds. They serve as oases amid the hustle and bustle of traffic. One should not forget about private green spaces, such as the area around the Indian Institute of Management. The institute has its buildings dispersed among trees and greenery, creating an environment within the fenced area that feels almost as if you are not in a bustling city of millions. It is a vast oasis that includes student dormitories as well as housing for teachers and their families. It’s like a city within a city, with the latter being a true garden city. Of course, there is mandatory security and a guard at the entrance who allows access to the settlement only for those who work there, are students, or have a valid reason, which needs to be proven and verified; otherwise, one is denied entry. Our son-in-law lived in this oasis during his younger years because his father taught at that institution. Among business schools, it ranks second on the Indian scales that evaluate these schools, and globally it is ranked between the thirtieth and fortieth position. The comedy film “Three Idiots”, which humorously depicts the wrong approach to education, a problem prevalent not only in India but also in many other parts of the world, was also filmed within this campus.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_7265-1024x498.jpeg
Outdoor event space at the campus of the Indian Institute of Management Bangalore.

Not far from the campus of the Indian Institute of Management, Bharat’s father bought an apartment where we stayed during our visit to India. Two decades ago, when the neighbourhood, known as Mantri Woodlands, was being built, it was still an area outside the city. But today, it is surrounded by development extending several kilometres further towards the current southern outskirts of the city.

Mantri Woodlands is a gated community, or rather, it could be better described as a guarded neighbourhood. Access from the main street is secured, and entry is similar to the aforementioned institute. You can only enter if you have a valid reason. Besides being a resident or a visitor, this includes food delivery, various package deliveries, housekeeping services, home repairs, and similar. However, unless you announced your arrival to one of the at least three “receivers” who monitored the comings and goings at the entrance to the neighbourhood, you could not use the street connecting the neighbourhood to one of the main city thoroughfares. The guarding personel quickly got used to us, and they didn’t stop us but greeted us respectfully. In addition to the security guard at the entrance, the neighbourhood also has a dedicated guard for the open parking areas located under the blocks. The blocks are raised on pillars about a meter above the ground, creating parking spaces with enough daylight that you don’t feel like you’re in a basement. The ground floors are elevated half a floor above the courtyard level, and since each block has only 16 apartments, there is enough space beneath them for at least one vehicle per apartment. During the day, light reaches the parked vehicles through a sort of sanitary-light shafts that run through the buildings, with toilet windows lining the narrower shafts and kitchen windows lining the wider ones. Architecturally, this solution may be well-conceived, but in practice, it proves to be quite impractical, as these shafts in the reinforced concrete structure act as sound carriers from one window to another. Especially the narrower shaft with toilet windows creates the impression that the entire building shares one single bathroom. Sounds from the bathrooms of all the apartments can be clearly heard, whether it’s someone coughing, splashing water on themselves, or producing any other sound typical of toilets. With open bathroom doors, even louder conversations are transmitted from one apartment to all the neighbouring ones. The same applies to conversations or engines starting in the parking area under the building.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_7917-1024x751.jpeg
The plan of the neighbourhood on the board, which is obviously from the time of construction and is in accordingly poor shape

The architectural concept of the entire neighbourhood is interesting and diverse. The four-story blocks surrounding the courtyard are not simple cubes but appear as if they are composed of numerous white houses with red roofs, ascending and descending in different heights. The highest point is always the roof above the central staircase with an elevator. Additionally, four apartments are lined up on each floor. The apartment where we stayed was a duplex, with an entrance on the third floor. Internal stairs from the living area led to an additional room, bathroom, and rooftop terrace. On the third floor, besides the living area, there was a small kitchen, a bathroom, and two rooms. The fourth floor had the aforementioned room with a bathroom and a large terrace overlooking the treetops in the courtyard. The size of the courtyard was approximately 20 to 30 times 70 meters. In addition to trees and flowers, the courtyard housed a decent-sized swimming pool, a small children’s playground, two badminton courts, a small event space with a stage and bleachers, and a small enclosed pavilion for socializing while playing table football or board games. They also had several outdoor fitness machines set up in the courtyard. I often saw older ladies exercising on them, but not gentlemen. The table football in the pavilion had also seen better days and was unusable. The swimming pool was also unused, or more accurately, not used. From what I could see, it served only for the diligent maintenance staff to clean it every day, but I never saw anyone swimming in it. Maša said it’s not because the water is too cold in January, but rather because people don’t know how to swim. Considering that I showered with unheated water throughout my stay in India, I assume the pool water couldn’t have been too cold, especially since temperatures never dropped below 20 degrees at night and were close to 30 degrees during the day. However, I didn’t go swimming either; I felt awkward. Perhaps! Well, who knows.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_7948-1024x768.jpeg
Swimming pool and pavilion for social games.

I have already mentioned that the maintenance staff cleaned the swimming pool every day. But that’s not all. They were constantly tidying up and sweeping leaves in the courtyard. While it’s all well and good, considering that there is no grass beneath the leafy trees, it might have been more aesthetically pleasing to let the fallen leaves remain on the ground and only sweep the sand in the children’s playground and paved areas. They also washed the staircases every day, even though residents only used them in emergencies when the elevator wasn’t working. However, when the elevators were operational, their noise could be heard throughout the building. Not because they were particularly loud, no! These elevators have outer doors and inner safety accordion doors that need to be closed after exiting, otherwise, the elevator remains on the floor where you left it. To prevent anyone from inadvertently leaving these inner doors open, as soon as you start opening them, a loud warning voice, a woman’s voice, can be heard repeatedly saying the same sentence: “Please close the door! Please close the door!” The “woman” doesn’t stop until you close the doors again. The building has stairwells labelled from A to L throughout the entire neighbourhood. When you reach the first block after a 70-meter driveway, you’ll find entrances A, B, and C. Behind it stretches the aforementioned courtyard for about 70 meters, with the remaining blocks lined up on both sides and at the end. There are parking lots beneath all the blocks, and a driveway about 400 meters long surrounds them. Since there isn’t much traffic on it, it’s also suitable for walking. One of the residents even cycled on it, or rather, walked on the bike, moving at the pace of a slow pedestrian. But it’s better than having to venture into traffic and navigate through the congestion to find a more attractive form of exercise. Maša and Bharath also took walks and runs around the blocks. To me, it seems infinitely less appealing than at home, where you can go running or cycling anywhere in the surrounding countryside, practically in untouched nature. Here, you have to drive at least fifteen minutes to the nearest park, and three times that to reach a slightly larger one. That’s why having those 400 meters around the blocks is all the more precious, especially because there are tall trees all around, giving the impression that you’re not entirely in a concrete jungle, but at least somewhat close to nature. In that sense, the neighbourhood is also an oasis in the midst of a densely built city. Between the neighbourhood and the main road, there is a plot of land that is almost completely overgrown with trees along the driveway. In the courtyard between the blocks, there are coconut palms, acacias, almond trees, araucarias, and who knows what other trees. Along the fence surrounding the neighbourhood, mighty tall trees are tightly lined up next to each other. All these canopies host a colourful bird community, and occasionally, local squirrels with two stripes on their backs chase each other through them.

The most abundant, as is the case in our cities as well, are pigeons. Two of them were determined to start their brood on our terrace, specifically on one of the railings of staircase A. From there, twigs for their nest and their droppings would fall onto the stairs leading from the courtyard to the ground-floor apartments and the staircase with the elevator. If the pigeons weren’t so careless and didn’t defecate wherever they pleased, coexisting with them would have been much more pleasant. As it is, unless the terraces are constantly cleaned, they can get quite dirty. Dust also accumulates quite a bit during this dry period when there is barely any rain, and many trees shed their leaves, just like in our winter.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_8240-1024x779.jpeg
View from the terrace overlooking the swimming pool, tree canopies in the courtyard, and the varied roofs of the neighbouring blocks L and K.

At these summer temperatures, they have another nuisance here in winter, which is very familiar to us: mosquitoes. It seemed to me that they became more active towards the evening, while for some time now, we have had no peace from them during the day or night. Well, I often sought refuge indoors to escape them, although they would still find me there and mercilessly wake me up from sleep with their buzzing. The evening battle before sleep was not very successful. In the upper room where Julija and I slept, the ceiling was aligned with the roof structure. Yes, our room had its own little roof, which was about four meters above us at its highest point. So high that I couldn’t even throw a towel to the top, let alone hit a potential lurking mosquito with it. However, every room here has at least one ceiling fan hanging from a long rod. When you set it to full speed, even the mosquitoes move away. If the roof hadn’t been securely attached, it probably would have flown away as well, as the fan blades spun so fast at the highest speed. But mosquitoes are cunning, like the devil himself, and they hide in closets, under the bed, under hats—basically everywhere. Just when you think you’ve gotten rid of the last one, you turn off the light, close your eyes, and after a while, when you’re almost asleep, you hear the buzzing. You listen carefully! Nothing. You almost fall asleep again and then you distinctly hear, as clear as it gets, the buzzing right next to your ears. You let out a battle cry and again: “To battle, courageous blood!” Probably with the same result as the first time. But I’m used to it because even back home, although our ceiling is only two and a half meters high, one always manages to slip through and feast on me. Quite literally, and with buzzing. I don’t know which is more annoying.

In the apartment, I should also mention that all the rooms have ceramic tiles on the floor. The doors have an additional latch on the inside and do not close tightly like they do in Slovenia; there is a gap underneath and on the sides. The hinges are also more robust and secured with screws, which is necessary because the doors appear quite heavy. The bathrooms are relatively spacious, but unlike our bathrooms, they do not have any bathtubs, even though there is enough space and the plumbing allows for installation. The reason is that they wash themselves by pouring water. They fill a plastic bucket with water and have a plastic jug next to it. Then they use the jug to scoop water and pour it over themselves. It is certainly more water-saving than showering, let alone bathing in a bathtub. The bathroom also has a toilet bowl, which, in addition to the flush tank, has a special “mini shower” with a handle to activate a jet of water, intended for cleaning the posterior after using the toilet. It is far from being as sophisticated as Japanese electronically controlled toilets, but the goal – a clean behind – is achieved in this way as well.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_8107-1024x768.jpeg
My grandson Sky and his bear at the table in the living room.

Life in the safe and warm haven of a guarded neighbourhood in the metropolis has several other advantages. All you need is practically just a click or a call away. You take your phone in your hands and order food from a restaurant, things from a store, and if it’s not too late at night, you can expect delivery in the shortest possible time. Delivery drivers often rang our doorbell, even at ten in the evening. Often Bharat’s sister Lakshmi would order something for us, and the delivery drivers would bring it to our address. You can also order transportation from the couch, and it will come to pick you up right in front of the building, especially if you’re travelling with luggage that needs to be loaded into the vehicle. But if you’re just going around the city, they will wait for you on the main street at the entrance to the neighbourhood. Even if something breaks or gets damaged, you don’t have to wait long and search to find a master who can fix the broken or damaged item. Within a few days, both Julija and I managed to break our supposedly unbreakable glasses. They didn’t actually break, just a screw came loose and they split into two pieces. Bharat and Maša quickly arranged for repairs with the local craftsmen, who grumbled a bit about not having the right tools for these outdated screws, so it took a little longer than expected, but in the end, the repair was successful and apparently in at least one case even free of charge. Repairing my tooth was a bit more complicated. The dentists were afraid to remove the loose fillings and fix the tooth, I’m not sure why because I didn’t quite understand them. They were definitely considering a procedure that would require at least two, if not three, appointments, but my schedule didn’t allow for that because I already had accommodations reserved for our Indian vacation. So I survived with only the left side of my mouth functioning on all these Indian journeys. As one of my teeth has been missing on the left side for a long time, that’s exactly where the sharpest pieces of food ended up, when eating which is far from pleasant, but I managed to survive without any toothache. In the Indian dental clinic, they were amazed at how a tooth in such a bad condition didn’t hurt at all, so I was a little worried about when their concerns would manifest in unbearable pain. Fortunately, that didn’t happen, and back home, my dentist Andraž successfully filled the cavity in a single appointment. Now we both hope that the amalgamation will work well.

Back to the top!

Eating

One of the important spaces in the apartment we lived in was the kitchen, so it was possible to prepare food there, similar to what we were accustomed to at home, we just had to get the right ingredients. There was no problem with chickpeas; they have even better ones than we do. That was already a basis for me to try making vegan pancakes. Even jams were easy to find in India. You can even buy Italian bread, although it’s far from the abundance of bakery delights available almost everywhere in our home country. However, there was no oven in the kitchen for baking bread myself. Nevertheless, in India, they have various types of bread, but they are all closer to tortillas than our loaves and rolls, not to mention bagels. But when you’re in India, it’s appropriate to eat like an Indian. You can also prepare Indian food yourself if you know how. Maša is already quite good at preparing some dishes, which is not self-evident at all. India is a land of spices, and you can’t just add them to dishes as you please; the proportions have to be right to achieve a tasty dish. I didn’t venture into adding spices, but I was useful for cutting, for example, eggplants, which are called “brinjal” in India, or okra. You can prepare a dish from lentils and various vegetables, which is kind of like a sauce or stew, and they call it sambar. You eat it with rice and some of their types of bread, like “roti” or “chapati” in English. It’s made from wheat flour and water and is unleavened. You can buy it, just like tortillas here, and then simply toast it on a greased pan. In one of the restaurants on Havelock Island, they had a baker in a kind of display at the entrance, who baked such bread. He already had prepared dough balls, which he then flattened and stretched into thin round pancakes, just like a skilled “picopek” (a term for a skilled pizza-baker). He then placed them on a round grill mesh with a wooden handle and grilled them directly over the open fire. During this process, the bread puffed up like a ball, but when he placed it on a plate, it flattened again. The bread that puffs up, which is made from the same ingredients but is fried, is called “puri,” and it is mainly served for breakfast with vegetable dishes, but it can also be eaten with sweet dishes. I didn’t remember many food names, especially because the list was always long. You have options between “veg” and “nonveg” as well as North Indian and South Indian dishes. “Veg” doesn’t mean vegan, which is my current dietary style, but vegetarian, which includes clarified butter or “ghee” and milk but not eggs. Even if you know the name of the dish and its main ingredients, you can’t be sure if they haven’t added any dairy or egg products to “enhance” the taste. In some restaurants where I ate, I had the honor of meeting the head chef who, after consulting with me, had the food prepared in the kitchen according to my preferences, without dairy products and eggs. I didn’t fully understand everything he explained to me, but what was served on the table was always delicious, and I believe it was also without animal ingredients. However, at self-service breakfasts, I often had to rely on my own instincts, so it’s entirely possible that I occasionally consumed dairy products without realizing it.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je e5f0506b-2a74-47e4-9af7-8d478acb7fc7-1024x769.jpeg
Indo-Slovenian family dining at a restaurant.

From the dishes that I still remember by name, I would mention “idli.” It is usually eaten for breakfast and is supposedly made from fermented husked black lentils and rice. It is white in colour and looks like our soup spoons, except that “idlis” are larger. While idli is a true vegan dish, the same cannot be said for “kesari bhat.” It contains both “ghee” and milk. During my first visit to India three years ago, I could still enjoy this sweet dish because I believed that “veg” meant plant-based for them, but as I now know, I was mistaken. However, after returning home, I continued to prepare my own vegan version of “kesari bat.” The main ingredient is wheat semolina, and instead of milk, sugar, and “ghee,” I added various nuts, raisins, and dates and cooked it into a thick lump. Then I sprinkled it on a plate, and it actually resembled a bit of Indian “kesari bhat.”

Another name that stuck in my memory is “chutney.” It is one of those things that you get in small, usually metallic bowls as an accompaniment to the main dish. In South Indian cuisine, coconut chutney is particularly popular since they have an abundance of coconut palms. You often come across people on the streets who chop off the top of a still green coconut, allowing you to drink the liquid inside through a straw. Then they split the coconut and make a handy spoon out of one piece, with which you can eat the soft interior. The remaining coconut ends up in a pile next to a heap of untouched coconuts, waiting for thirsty customers.

Regarding dining, it’s worth mentioning that in most restaurants, cutlery is provided, but the Indian way is to eat with your hands, or more precisely, with your right hand. For example, you press their flat, pancake-like bread against the plate using your middle finger, and with your thumb and index finger, you tear off a piece, which you then dip into one of the spicy condiments or use to eat a small handful of the main dish. Add-ons like sambar can be mixed with rice, and then you scoop up some of the mixture using the pads of your thumb, middle finger, and ring finger, pressing it against your other fingers before bringing it to your mouth and pushing it in with your thumb. With a bit of practice, even someone as bearded as I was in India can successfully eat this way. It’s worth noting that there are many bearded men in India, so I didn’t stand out with my beard at all.

From beards and “beardos” back to food. When we didn’t eat at home, we dined at restaurants. Some of them would barely deserve the name according to our standards, but none of us ever had any digestive issues as a result of dining in these seemingly modest places. However, we didn’t eat street food. At least I didn’t, although the others tried it occasionally, it was more of an exception than the rule. In India, you can see for yourself that the Slovenian saying “Looks can be deceiving!” holds true. No matter how basic the place looked, they always had sinks where you could wash your hands before eating. Filtered and bottled water was offered for drinking. We also drank filtered water, and it didn’t have any noticeable effects on our digestion.

As I mentioned at the beginning, India is a land of great differences and diversity. Among the better restaurants in the city, the ones that have a shop on the ground floor and in the surrounding areas are particularly interesting. You can find a variety of items there, from clothing and souvenirs to garden benches and wells. Exploring all these products makes the waiting time for food pass quickly, and at the same time, you can buy something nice, whether you need it or not.

Back to the top!

Bangalore attractions

On one of the websites that advise on what is worth seeing in Bangalore, the following places are listed in order: “Cubbon Park, Nandi Hills, Tipu Sultan’s Palace, Lalbagh Botanical Garden, Bangalore Palace, ISKCON Temple, and the National Gallery of Modern Art.” Of these, Nandi Hills is not even in the city; you have to drive about 60 kilometers to enjoy peace and greenery there. We didn’t go to see it because we have an abundance of peace and greenery in Slovenia at every step, and Julija and I have already experienced that during our previous visit to India when we visited the Jog Falls. We were practically the only guests at that time in a small holiday resort of charming wooden houses amidst vast forests near a large artificial lake with crystal-clear water that doesn’t fluctuate and therefore lacks those muddy, overgrown shores typical of the reservoirs of Indian hydroelectric power plants.

Talakalale Balancing Reservoir near the Jog Falls

We didn’t go to see the temple and the National Gallery of Modern Art among the other listed city landmarks. On a slightly longer TripAdvisor list, there are three other temples, one of which we went to see, but it didn’t leave a special impression on me. It is built on a rock and dates back to the second half of the twentieth century. It is dedicated to Hanuman, one of the Hindu deities, and has the form of a monkey. He is an immortal being with numerous supernatural abilities. In the famous Indian epic Ramayana, for example, he can shrink to the size of an ant or grow to an enormous size. When he is sent to the Himalayas in the epic to fetch a healing herb for the wounded brother of the main hero Rama, Hanuman realizes that there are many herbs, and to avoid plucking the wrong one, he enlarges himself so much that he can uproot an entire mountain with all the herbs and fly with it far to the south of India to save the wounded brother, who would otherwise surely die. During the visit to the shrine, I didn’t know whom it was dedicated to or in which stories it appeared. This shows how important the spirit of the place is. If you come and simply look at the walls, fences, and altars, you perceive them in a completely different way than if you connect all of that with myths, beliefs, and stories that are associated with what you see and come to life in some way when you find yourself in their midst. Furthermore, the “Ragigudda Anjaneya Temple” is also characterized by its charitable activities and plays an important role in the education of the underprivileged who would otherwise be unable to attend school. And one more thing! When you enter the sacred land, that is, the area of the shrine, you have to take off your shoes and deposit them in a huge wardrobe, indicating the large number of visitors who gather here on various occasions related to their beliefs. Back to the top!

It seems interesting to me that two of the larger green spaces in the city are included among the “top attractions” on various lists. This is probably because, in such a vast and bustling city, they are places of disconnect, a break from the wild hustle and bustle, a place of relaxation, rest, or recreation if you want to run or simply walk among the magnificent trees and shrubs of Cubbon Park or the Lalbagh Botanical Garden. The latter was closer to us, and we visited it multiple times. It also has a lake, a large greenhouse (although it was closed), a wide, bare rocky hill with a small shrine on top, and countless paths, mostly pleasantly shaded by the canopies of enormous trees. I found the ficus tree avenue particularly interesting. What we know as ornamental plants for our homes and offices are truly majestic trees in southern India. Back to the top!

Cubbon Park is in close proximity to the Bangalore cricket stadium. Next to the stadium, the Karnataka Cricket Association has its own club with a hotel, a swimming pool, a gym, and several smaller restaurants. Bharath’s friend Ravish is a member of the club because his grandfather was one of the founders or perhaps the first presidents—I’m not exactly sure, but the essential thing is that Julija and I were able to get a room as his guests in the club’s hotel. The accommodation price was quite affordable considering the room’s standard, and dining in the club’s restaurants was ridiculously cheap. This hotel served as a good base for visiting some attractions in this part of the city, which is about an hour’s drive away from the apartment in the Mantri Woodlands. Maša would come to visit us with Sky so that we could go around together. Sky could take his afternoon nap in our hotel bed, allowing us to have more time than if we had to return to the apartment for his nap, which would take an additional hour, and then spend another hour navigating through the city’s traffic to reach places like the palace or the amusement park. Both of these are closer to the mentioned club than to the Bharath’s apartment, and we visited both. In between the two visits, we treated ourselves to lunch at one of those restaurants that have a shop attached and, to top it off, offer vegan dishes on their menu.

The palace in Bangalore is the royal palace of the Wodeyar family. They have their actual royal palace in the former centre of the Mysore kingdom. The present-day city, where the current descendants of the former kings reside, is also called Mysore. The most beautiful part of their residence or palace is open to tourists and is one of the largest, if not the largest, tourist attraction in Karnataka. The royal palace in Bangalore apparently served more as a kind of summer residence. Bangalore is located at an elevation of over 900 meters, so the months from March to May, when the heat is most intense, are slightly less hot than in Mysore. According to online data, the average temperature difference is only about one degree Celsius, but the difference in elevation is almost 200 meters. The royal family purchased the estate from the headmaster of the local school, and in the last quarter of the 19th century, they built the palace, which was later renovated to its present form. The builders took inspiration from none other than Windsor, the palace of the English kings. Although the Mysore kings or maharajas were subordinate to the English crown, they apparently did not lag behind the royal families of European countries in terms of wealth. Therefore, in one way or another, they had to show off their wealth and power. The best way to do that is to build a palace that is visible to everyone and clearly demonstrates with its beauty and richness that the owner is not just anyone but a powerful individual who, in addition to money, also appreciates art and beauty.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_8714-1024x768.jpeg
Bangalore Palace

To visit the palace, you put on headphones and, if you feel like it, you can listen to a recorded explanation for each room that is open to the public. The palace also has a covered event space for weddings and public events. Apparently, even the Rolling Stones and many other world-famous music groups and performers have performed here. The palace is surrounded by extensive grounds, so it stands alone despite being in the middle of the city. Part of these grounds is dedicated to an amusement park with attractions designed for children, adults, or the whole family to enjoy. Sky tried out almost everything intended for children and clearly enjoyed himself. Even the adults didn’t suffer too much. Julija and Maša also went on a proper carousel and a big mixer that spins you in all directions. Sky and I observed from a safe distance, although he also wanted to try them out, but after being told they were only for adults, he wisely decided to wait until he grows up. The wear and tear of time were noticeable on the rides, some more than others. What I found most amusing was watching the bored operators of the amusement rides, who seemed to consider their job the most unnecessary thing in the world. Back to the top!

In addition to the royal family’s palace, there is also Tipu Sultan’s palace in Bangalore. He was the ruler who’s father ousted the Wodeyars from the throne and fought the final battles against the English. They eventually defeated him and reinstated the Wodeyars on the throne, to whom, of course, he had to submit. Tipu Sultan’s palace from where he ruled the kingdom of Mysore is actually Daria Daulat Bagh (literally “Garden of the Sea of Wealth’) and is located in the city of Srirangapatna, near Mysore.

Sultan Tipu’s palace Daria Daulat Bagh in Srirangapatna, that my wife Julija, my son Taj and I visited in 2020

The one in Bangalore is just a summer palace and the afore mentioned that we visited three years ago is much more beautiful and better preserved. The one in Bangalore is relatively small, also made of teak wood, but it was obviously neglected for a long time and is not in the best condition. You don’t need much time for a visit, as there is not much to see, but there is also a garden in front of the palace where you can take a walk, although it is not very big either. Since there is a fort nearby, we also went there, but it wasn’t particularly impressive. The mighty, tall walls that you can walk between are mostly all there is to see. At least you don’t have to pay an entrance fee for that. Back to the top!

One of the most advertised attractions in Bangalore is the Bannerghatta Zoo and National Park on the southern outskirts of the densely populated city. Bharat’s brother took us there on our first visit to India in 2020, and this time I wanted Sky to see the tigers, lions, and elephants there as well. Besides him and Julija, Bharat’s sister was also joined the expedition. You can take a safari through the enclosures of the semi-wild animals either by bus, a larger, or a smaller off-road vehicle. We opted for the latter, which meant we had our own driver, and it was just the four of us in the car with meshed windows. The animals in this so-called natural park do not live in cages but roam freely. However, for animals of such size, their living space is very limited here, as they are separated from the true wilderness by an impassable fence that can only be accessed through a double-gated entrance. When you pass through the first gate and stop in front of the second, the gates behind the vehicle close first, and then the staff member in charge of operating these sliding gates can open the ones in front of the vehicle. Just like in heavily guarded prisons. Of course, nobody wants any of the tigers or lions living there to venture through the gates to freedom. However, everyone wants to see them up close, and at least when it comes to tigers, one of them practically stood in front of our car, allowing us to have a good look. The lions were lazing in the shade and didn’t pay much attention to us. They preferred observing us from a slightly greater distance. Elephants, which we passed by, were even further away from us. The most common wildlife you encounter on safaris or even while driving on regular roads that pass through forests is deer. You don’t even have to search for them specifically.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_1213-1024x576.jpeg
Tiger posing in front of our off-road vehicle

In the Bannerghatta Nature Park, you can also see animals such as giraffes, zebras, crocodiles, various birds, monkeys, hippos, and who knows what else. You can view them in the zoo enclosures after returning from the safari. To save you from walking, you can rent an electric buggy, which is the most suitable way for a two-year-old like the one we had with us to explore. Even so, he was already getting a little tired of everything. However, he particularly liked the crocodiles, who lay almost motionless and paid no attention to anything around them. Sky would just watch them and watch them. It’s worth noting that one of his favorite finger puppets, which accompanied him in India, was a crocodile. Perhaps that’s why he was so fascinated by those lazy and dirty crocodiles. This observation reminds me of Juri Muri in Africa2 and his quiet anger upon encountering a crocodile: “Such a journey and such a goal, only a dirty crocodile!” and the subsequent statement: “Although you’re famous, you’re not clean, you splendid stubborn godfather!” This did not sit well with the crocodile, and it immediately led to Jurij’s misfortune. He, who went to Africa because he didn’t want to wash, was doused with a large amount of water by an elephant as punishment for insulting the crocodile and the clumsiness that followed. The elephants we saw didn’t spray water on themselves or us, even though they were near the water. The crocodiles also had a shallow pool in their enclosure, but they preferred to lie in the dust next to it. However, none of them attempted to climb out. Unlike Juri Muri, Sky respectfully and curiously watched the crocodiles, and it never crossed his mind to offend them with any thoughtless remarks. Therefore, they had no real reason to be angry with him, let alone try to teach him manners.

2 Juri Muri in Africa is a children’s poem about a boy who didn’t want to wash and therefore went to Africa because he thought people there don’t wash. While wandering on an elephant, he reached the Nile River, where a crocodile was swimming in muddy water. Upon seeing it, Juri Muri was somewhat disappointed and straightforwardly told the crocodile that it wasn’t clean! The crocodile, being accused of dirtiness by a dirty boy on an elephant, became extremely angry. It lunged out of the water, causing Juri Muri to fall off the elephant and damaged his tusk. This also angered the elephant, who punished Juri by spraying him with water. It was the ultimate punishment for him, who despised water so much that he refused to wash with it.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 03228109-08c9-405a-bd2a-b6de22782ee0-1024x461.jpeg
Grandma, grandson and grandpa in the Government of Karnataka’s off-road vehicle in Bannerghatta Zoo and National Park

Back to the top!

Wayanad and a real safari trip

Julija and I spent the first month of our India trip in the capital city of the state of Karnataka, known to everyone as Bangalore, but officially named Bengaluru. For our first journey out of this metropolis, we embarked on a five-day excursion planned and organized by Bharat and Maša, who, for some unknown reason, referred to it as a honeymoon trip. Perhaps because the first place where we had a two-night stay is popular among newly-weds. We had a hired taxi driver at our disposal for five days, available for transportation anytime and anywhere, as long as it was within a daily limit of less than 300 km. We could have gone further, but additional charges would apply. However, we didn’t have such a need, especially because covering a 300-kilometer distance in India requires a considerable amount of time. On the first day of our “honeymoon” trip, we had to reach the romantic holiday resort of Mountain Shadows in the Wayanad district. Initially, I thought that was our destination, but it turned out that the area was larger than a tenth of Slovenia. To add some cultural and natural value to our trip, I searched the internet during the drive to find out what else is worth seeing in Wayanad and how far it is from the holiday resort where we were going to spend the night, to the shore of the Arabian Sea. If it would turned out to be close enough, we could have taken a short trip to the coastal towns. We hadn’t been to that sea yet. I quickly realized that the distances between the various attractions were quite long. We had to choose the ones that were closest to the route to our evening destination. To visit more interesting nearby points along the Arabian Sea coast, we would have had to allocate a significant portion of the next day to driving. However, based on my calculations, it seemed possible to catch the sunset on the way back from the road that leads through the Western Ghats to the Deccan Plateau. We still had time to decide whether to go to the sea or not, but we had to make quick decisions about the stops along the way to the holiday resort to avoid backtracking and wasting time. I chose two recommended attractions that didn’t significantly lengthen our journey and were listed as truly worth seeing in Wayanad. First, we made a detour to visit the cave “carvings” in Edakkal Caves. The oldest carvings were allegedly made in the Stone Age around 8,000 years ago, while the youngest, dating back three millennia, indicated that the people who sought shelter in these caves had connections with the famous civilization of the Indus Valley.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 5CF1C67B-F2A6-4AAD-AE35-798ED49C258E_1_105_c.jpeg
One of the tourists who is interested in what he came to see, not just where he can take the best photo of himself and his companion.

Actually, the “caves” are not caves at all, but rather spaces covered with a massive broken rock block. They are located at an altitude of around 1,130 meters and are evidently well-known attractions in Wayanad. We realized this when we reached the wooden building where tickets are sold. It was located at the entrance of a steep path that leads to the caves. There, a large crowd of people was gathered. Fortunately, not everyone was waiting in line for tickets, as some already had them but were not yet allowed on the path since it was already filled with those who entered ahead of the waiting crowd. To make matters worse, the ticket sellers took a little break, and we had to wait for the ticket sales to resume. While waiting, two women went from person to person, and anyone who had a plastic bottle had to pay a deposit, and a sticker was placed on the bottle. If the person returned with the bottle and sticker, they would receive a refund of the deposit. Such a form of discipline that hits people’s pockets seems to be effective, as there were hardly any discarded bottles on the path to the caves, unlike in other places where you find them at every step.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je C655D9DC-1C93-49E4-859F-B24C8437E3CA_1_105_c.jpeg
The entrance to the space among the rocks is narrow, and one must almost climb to reach it, so it’s not surprising that the density of visitors increases significantly in front of it.

From the entrance, the path ascends steeply into the cave, and in the first part, you also encounter those coming down, but not in the second part because the path goes in a circular route. The higher we went, the more crowded it became, as access to the cave was a bottleneck. We had to squeeze through a narrow opening between rocks, almost climbing to reach it because it was so steep. There was already a crowd of people eager to see it, and they almost carried you away. Some, especially young men wearing completely inappropriate footwear, were looking for shortcuts and climbed up the steep rocky slopes like wild goats to reach the entrance. This time, everyone made it safely, and no one slipped. While a fall wouldn’t have resulted in plunging into a precipice, it definitely wouldn’t have ended without scratches. It’s possible that a limb could have been broken as well. But what can you do? Even in India, youth is foolishness, they jump on rocks where the path is worn because there are too many people on the path and they don’t move. For us, who are not accustomed to crowds, our Indian companions took care of us and kindly pushed us up the high rock steps towards the cave entrance. Otherwise, we would have remained outside until the visitors ran out. While it is said that the English will line up if there are two people waiting somewhere, in India it is completely different. It rarely happens that there are only two people somewhere. And to imagine standing in line and moving one after another like in “Our Troop Marches On…” is beyond me. Pushing and shoving is more of a rule than an exception if you want to get anywhere. If you’re not used to it, you won’t get anywhere, neither on the streets of the city nor on the paths that lead to attractions like the Edakkal Caves, for example.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 24355262-38A0-4EEC-B4DA-3F4CD06C9592_1_105_c.jpeg
For the bottle that you carried up and still have with you when you came down, you got a refund of the deposit you paid to be able to carry the bottle up in the first place.

When we finally entered a large and relatively bright area covered with a rocky block, the crowd somehow dispersed in all directions, each person marking their climbing achievement in their own way and taking selfies of various kinds, some even with the Paleolithic drawings or inscriptions carved into the rock. We then took more photos from scenic viewpoints before embarking on a steep descent and, as I mentioned, circling around on the other side from where we ascended. To reach the parking lot where our taxi driver was waiting for us, we had to descend about two hundred meters in altitude together, and most importantly, pass by all those shops where the sellers hoped to entice some of the passing visitors with their merchandise. Of course, there were also small local establishments along the way where you could have something to drink or eat. However, being characteristically frugal as a person from Gorenjska (Julija is actually from Štajerska, but she has been living with us in Gorenjska for so long that she also occasionally has bouts of frugality), we didn’t succumb to the temptations of food, wooden products, or local produce, and quickly continued on our way, as according to my plans, we still had to visit a nearby lake before evening. The lake was located close to the route to our holiday resort, where a warm bed awaited us in the evening. Back to the top!

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je CE02297A-0AAA-4B39-B423-9FD8B5225180_1_105_c-1024x576.jpeg
When the path from the caves leads you to the road, there are stalls, shops and various establishments (tourist traps) lined up along it all the way to the parking lot.

Slightly off the path, but not too far, lies Pookode Lake. I didn’t have time to check out why it’s worth visiting, so we decided to “let ourselves be surprised!”. The fact that there was a crowd at the ticket window was no longer a surprise. That they charge an entrance fee for a lake that is a little larger than our ponds, neither. Even less so that there were more visitors than walkers around the entire Lake Bled at the peak of the season. But now we knew that they were having a religious celebration, which was the reason for the crowds of hikers everywhere where it says on the internet that there is something worth seeing. The lake, around which you can walk in half an hour, is really nothing special. For us, who have plenty of such waters. For Indians in the state of Kerala, where this lake lies, it is the highest lying natural lake, surrounded by forested hills. It is said that there is also a fish in the lake that is not found anywhere else, but I didn’t know about that during the walk along the shore, and it was not possible to see it either. Otherwise, a fence has been built around the lake, a shop has been built at the entrance, there is a children’s playground with a few rides between the entrance and the lake, and a boat rental on the shore, and there were more visitors on the boats than there were walkers around the lake. They came to this, for them idyllic, place to enjoy the fresh air and enjoy nature. A Muslim mother with a little girl who was about six or seven years old approached Julia. After a short introduction, in other words finding out who is from where and similar, she of course expressed her desire to take a picture together. It is interesting that women wanted to take pictures with her, while men mainly asked me to do so, because they found me “fit” for my age, presumably judging my age based on the greyness and length of my beard. I found it quite amusing when one of the young men on the way to the Edakkal Caves explained to me that he wanted to take a photo with me because of my “six-pack.” Another person who took a photo with Maša, Julija, Sky, and me in Lalbagh said it was because we were so white and looked like dolls to him. I’m not sure what he meant by that, but I assume he was expressing his admiration. In India, the idealization of fair skin is still evidently present. The fairer, the more beautiful, or at least more exotic. However, I could be mistaken, and it may have just seemed that way to me because that’s how I perceived it. Back to the top!

From the lake to the holiday resort, there was a little over 30 kilometres to cover, but according to Google, it would take over an hour to drive. The reason became apparent in the last three kilometres, where the rocky road was so bad that a regular car couldn’t go faster than about 10 kilometres per hour. We all trembled in the taxi, fearing that some vital part of the chassis would hit the rocky ground at any moment. During this arduous final stretch, I firmly crossed out all plans for a trip to the Arabian Sea because I didn’t want to burden our taxi driver with two more rides on this rough road. Thus, we were condemned to two days of idling in the Mountain Shadows holiday resort. Only those mountains around us were not excessively high. They reached heights similar to our Blegoš, which we consider a hill rather than a mountain. Therefore, the time when the shadows of these mountains stretched across the holiday resort was not very long. The peaks of these mountains were not close enough to cast their shadow over the wooden cottages in the resort by mid-afternoon. These places are too close to the equator for such occurrences, and the sun sets much more vertically than it does in our region. Additionally, the difference in day length between winter and summer is much smaller.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 6083F656-B586-4F42-B55D-83B9265C53F3_1_105_c.jpeg
Enchanting: Paths are carved into the slope, and along the paths, charming holiday cottages line up …

The holiday resort is situated on the slopes of a hill, surrounded on three sides by the artificial reservoir of Banasura Sagar. The water level of the lake undergoes significant changes throughout the year. During the southwest monsoon season, which brings the highest rainfall to the region between June and September, the water level reaches its peak. However, over the next eight months, it gradually recedes as the amount of rainfall decreases month by month. From December to March, there is hardly any significant rainfall at all. The fluctuation in water level results in barren, muddy banks since the trees and shrubs in the occasionally flooded zone quickly deteriorate. The banks are also quite steep because after the construction of the dam, the water flooded the valleys that were surrounded by hills with steep slopes. And on one of these hills is the Mountain Shadows holiday resort.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 81661E1F-C645-4F20-A607-C66442B5CC54_1_102_o-1024x768.jpeg
Holiday cottages and flooded valleys with the highest peaks of the intermediate hills, which became islands after the formation of the lake.

The hill between the two flooded valleys is the lowest and narrowest at the entrance to the resort. It looks as if you’re crossing a natural bridge to reach the island. One would expect a reception at the entrance, but there is only a kind of guardhouse. Of course, the holiday resort is a kind of gated community where only “invited and chosen” guests can enter. There is also a parking lot at the entrance where guests leave their cars. However, our taxi couldn’t park there because there are no budget accommodations in the resort, so our driver had to go back on the rocky road to the nearest suitable bed and breakfast. He waited there the whole next day, hoping we wouldn’t need him. Instead, an electric buggy, one of those open electric vehicles with small wheels, four seats, and a flat roof attached to some poles, arrived to pick us up. It was more for sun protection than rain, at least in the dry month of January, it seemed that way to us. These vehicles are meant for transporting guests and their luggage within the resort.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 3606427E-6942-4B15-95CC-368F5DCD814A_1_105_c.jpeg
Turning point for electric vehicles transporting visitors and their luggage.

The resort consists of charming wooden cottages with thatched roofs, arranged along paved pathways. These pathways ascend around and upwards along the slopes of the hill. Right at the top of the hill is the reception, underneath which is the restaurant. A bit further, on the edge of the plateau at the hilltop, the pool reigns with a stunning view of the lake. From a distance, the lake looks absolutely idyllic, not just during high water levels when it extends all the way to the lush green forests covering the hills surrounding the lake, including those where only the peaks emerge from the water, forming islands. As the water level decreases, a vegetation-free strip is revealed, adding to the beauty of the lake with its red-brown colour, contrasting with the green islands and shores. From a distance, the lake presents an exceptionally attractive image. And that is precisely what they sell as hot tourist commodities in this holiday resort. Since you cannot swim in the lake, there is a pool with a view of the lake. You can even choose a cottage with its own private pool, offering a beautiful view of the lake. The view of the lake is also the main attraction from each cottage. It is so important that one entire side of the cottage facing the lake consists of nothing but a window, with a terrace in front of it, allowing you to enjoy the view of the lake. You can admire it as the morning mist rolls over it or as it bathes in the evening sun. The view of the lake greets you as soon as you enter the cottage. And so that you can enjoy this unique view even when attending to certain physiological needs, the bathroom with a toilet features a large window that opens up the view across the bedroom and through the full-length window, across the terrace, to nothing but the lake. The cottages are positioned on steep slopes, with the entrance accessible from the upper side of the paved paths. The entire living space is at the level of the pathways, so underneath the terrace, which is supported by pillars and located on the opposite side of the entrance, there is already at least one additional floor of space. This space was entirely unused in the cottage where we stayed. However, considering that the main attraction is the view of the lake, it cannot be utilized as the lush vegetation covering the slopes beneath the cottages obstructs the view of the lake from down there.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 7854A1B3-BB87-4C68-93E1-70ABA78D5373_1_105_c.jpeg
The view from the reception overlooks the pool and the lake below and beyond

Because one cannot solely live off enjoying the view of the lake, the resort also has a restaurant. It left an impression on me for at least two reasons. The first was the overly loud music during dinner. They had live singers accompanied by pre-recorded music. The music varied, with the singers performing traditional South Indian songs, contemporary Bollywood hits, and Western favourites. However, it was too loud. So loud, in fact, that I had to ask the waiter to repeat himself every time he spoke to me. The same applied to the head chef, whom the waiter sent to my table to coordinate my vegan menu. I already had difficulty understanding him, and the loud music made me miss whatever I might have understood. However, this had no significant impact on my dining experience because without exception, the food they prepared for me was delicious, and that’s the other thing that stood out in my memory. Perhaps I should also mention the friendliness of the staff and their duty to engage in small talk with the guests, inquiring about their well-being and whether they had everything they needed, if everything was as it should be. However, I couldn’t bring myself to mention the excessively loud music to the staff. I felt that amidst all their kindness, I would come across as a spoiled complainer.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je Screenshot-2023-07-07-at-12.02.44-1024x616.png
Tasty meals can be prepared for human herbivores too, you just need to know how.

When you’re full and content, you start thinking about what you could do here. Above the reception, they had a space with games for children, a table for table tennis, table football, billiards, and similar activities. But we were more drawn to the pool. You can get everything you need from the pool attendant, who takes care of order and cleanliness and caters to the pool users. Sun loungers and towels await you, and since the water was pleasantly fresh in the morning, perfect for swimming, we even had the privilege of having the entire pool to ourselves. The previous evening when we arrived, the pool was full of children dressed in swimsuits that covered much more than what we, Westerners, typically wear when swimming.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je Screenshot-2023-07-07-at-12.22.55-1-1024x631.png
This is the extent to which cycling is allowed within the holiday resort.

While contemplating what else there was to do, I remembered that they mentioned at the reception that it was possible to rent a bike. I was already counting the kilometres to the dam in my mind and thought that on the empty stone road, I wouldn’t be in great danger with a mountain bike since the cars moved at a pedestrian’s pace. There wasn’t much traffic on the roads leading to that stone road the previous day either. I checked if it was possible to rent a helmet as well, and since the answer was affirmative, I headed towards the entrance of the resort where they supposedly rented bikes. However, the bikes were scattered around the parking lot. When I asked the attendant who was watching over the parked cars and bikes where I could arrange to rent a bike, he told me to just take whichever one I wanted. When I asked him about the helmet, he gave me a strange look as if he had never heard that a helmet is used when riding a bike. It quickly became clear that my plan to embark on a 10- or 15-kilometer ride to the dam or maybe to the motorboat port went down the drain, or rather, into the lake. We both realized that I could only ride within the resort and not even on the pathways leading to the cottages, but only along the lake shore, and even that didn’t complete a full circle because after about 800 meters, the path along the fenced steep shore ended, and you had to turn around and ride back to the parking lot. The view of the lake was mostly obstructed by vegetation along the way, except for a small viewpoint that was set up in one spot. Along the path, I noticed a small soccer field and half of a basketball court. The path didn’t ascend or descend. You either rode or walked a few meters above the lake’s surface, and most of the path was flanked by steep overgrown slopes on both sides. That reddish-brown desolate muddy strip above the lake’s surface couldn’t be seen from the path. Or maybe it was only invisible to those of us who feel the need to ride as fast as we possibly can.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je Screenshot-2023-07-07-at-12.15.44-675x1024.png
Apparently, wearing a helmet while cycling is quite rare in India, so the bike prominently displayed a sticker with an image of a head protected by a helmet.

I had the opportunity to choose a bike that would suit me best. However, among all of them, there wasn’t a single one that was even remotely similar to mine. They were all in much worse condition than my bike just before it urgently needed the attention of Master Ivo for a “major” service. So, I sat on one of the bikes that seemed to fit me the best and rode back and forth five times. As it turned out later, despite everything, that was my longest bike ride in India. And if I was already convinced that it was impossible to find a worse bike, it became apparent just over ten days later that it was indeed possible. Back to the top!

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je Kolesarska-pot-861x1024.png
This is what the cycling and walking path looked like a few meters above the lake shore.

Mountain Shadows was our home for only two nights, which means we spent just one full day there. Considering that it offered practically nothing in terms of real action, that was enough. We enjoyed the views of the lake, swimming in the pool, dining at the restaurant, and the comfort of the cottage where we stayed before moving on. Actually, backtracking, because our second destination was closer to our temporary Indian home than the first. Wayanad is located in the state of Kerala, and Kabini River Lodge, where we had reserved our second set of accommodations, is on the other side of the border in the state of Karnataka. The Kabini River flows into Karnataka from Wayanad. There is a dam on the river, creating a large reservoir behind it. Along the reservoir is the Nagarhole National Park, and if you don’t know what to do at Mountain Shadows, the days you spend at Kabini River Lodge are filled with activities. The main one is safari. The first afternoon safari takes place right after you settle in and have lunch. It’s a classic safari in large Indian off-road vehicles that transport you through the forest trails of the national park, where, if you’re lucky, you can spot the local wildlife. The following morning, you can choose between a water safari or another vehicle safari, with the option of another morning safari if you so decide. We opted for the vehicle safaris because we had already taken a boat ride on the lake during lunchtime and the afternoon safari.

This arrangement from above (the resort staff) has an interesting aspect. Strangers share the same off-road vehicle and spend several hours together daily, inevitably getting somewhat closer as they share the same fate – to see or not to see the main attraction, the tiger. Spotting a leopard, which is considered an even more prized sighting, is as likely as winning the lottery. Even the drivers who transport tourists day after day rarely see one, if ever.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 744043E9-4EC6-4061-A618-574E41518447_1_105_c.jpeg
The view from the back (our) row of seats towards those in front and the path along which tourists drive to observe wildlife.

Vehicles for safari, just like the accommodations, are not particularly comfortable or luxurious. The long single-story building where we stayed had room entrances from the outside. The doors to the rooms had latches on the outside and were locked with a padlock. Yes, it’s the kind of lock that lovers attach to bridges with wires. On the inside, such a lock is of no use because the latch is only on the outside. At first, I thought that once inside the room, there was no need to lock it. But upon closer inspection of the entrance door, I realized that there was also a latch on the inside, not at the height of the doorknob but above and below it. Locking it was unnecessary because from the outside, through the closed door, it couldn’t be pulled out of the hole where it was fastened. The standard of accommodation was therefore on par with a military barracks. Even the daily schedule of activities resembled that of the military, and you had no special influence over who would transport you and with whom you would ride. You were simply given the information on where to report and when. We had to walk along the circular road, where the holiday village accommodations were sparsely lined up, to reach the restaurant. There, a long line of safari vehicles was arranged before each safari. One of the staff members with a long list of participants would then inform you of the vehicle’s registration number and the direction in which to find it. Once you found it, you climbed inside and waited for departure.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 402331BC-EB81-418B-860F-016BEECA3D73_1_105_c-1024x576.jpeg
Yogesh’s family on the left and us in the background (and two random tourists on the right) on a boat ride on the artificial lake.

When we found our safari vehicle, most of the seats were already occupied by an Indian family. A boy of about seven or eight years old, during lunch just before the safari, pushed his way ahead of me in line, loaded food onto his plate, and then changed his mind and threw it back into the serving dish. I barely restrained myself and suppressed my instinct to discipline him, silently avoiding the dish with the “contaminated” food since there were plenty of other dishes to choose from. Unless the “contaminator” had been there before. Well, this boy was part of the family of our fellow travellers. With him were his older sister, parents, and grandparents. His father Yogesh was clearly the head of the family. He knew how to take care of everyone, especially showing attentiveness to his mute father. The grandmother appeared to be around our age, while the father was slightly older, and we assumed they were Yogesh’s parents and not his wife’s. Julija immediately surmised that his ability and willingness to take care of others stemmed from his childhood, as it seemed very likely that he had to assume more responsibilities as a child due to his father’s deafness and muteness. As the last member of our expedition, an Argentine living in the US joined us. He was attending a medical conference in Bangalore and was granted a one-day safari opportunity as an enthusiastic amateur photographer. While the rest of us relied on our smartphones to capture beautiful wildlife shots, he had a proper camera with a serious telephoto lens. Such “telephoto enthusiasts” were allocated to vehicles dominated by us “smartphone geeks” who relied on the versatility and reliability of our smartphones. However, smartphones failed us as soon as the wildlife was a bit farther away or very small, such as birds, or both. In such cases, we could only watch, while our American Argentine “clicked” and captured amazing shots. Although we exchanged email addresses, we didn’t receive any of his photos, while Yogesh had already shared his photos with us before the end of our last safari. It seemed that he had developed some kind of connection with us. On our second safari, we learned that he had arranged for us to ride together until the bitter end, meaning until the end of our tourist package. Moreover, he organized a boat ride on the artificial lake for us, so we had already experienced a water safari the day after lunch, so we didn’t have to go on the real one in the evening or morning. Yogesh was also convinced that we would meet again in Bangalore, but it didn’t happen. Perhaps the reason was that we didn’t settle who would call whom, or maybe it was more of a polite gesture than a serious suggestion to meet.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 590D6FAB-529A-4648-9F8D-EFED4B4B1822_1_105_c-1024x744.jpeg
Yogesh’s screenshot from the Argentine’s camera – we could barely see the bird with our naked eyes, but he managed to capture this shot.

The American Argentine brought us luck, as we were able to see the tiger and even capture it on video and photograph it on the first day. He had been on a safari in India several decades ago and was greatly disappointed. They drove him around all day, but there was no sign of any tigers. Now he had a new opportunity that he didn’t want to miss, and he certainly didn’t. Three years ago, Julija and I were also on a safari not far from here, and not only did we not see a tiger, but we saw more wildlife on an evening drive along the main road through the national park than on that afternoon safari. It’s interesting how you initially get excited about every little deer along the way and take pictures of them from the front and back. But after realizing that you come across them at every turn, you just think to yourself, “Oh, more deer again.” Unless one of those rarer and larger deer called sambar happens to appear. The elephants also garnered a lot of approval and, of course, photographs, whether we encountered an individual enjoying a meal or a family group that paid little attention to the curious onlookers in the rumbling metal box on wheels.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je CED19130-3D29-407E-83AA-1FA9AE4A096D_1_105_c.jpeg
Young members of the elephant family on a leisurely stroll along the “sightseeing” path through the national park.

As I mentioned, our first wilderness drive provided us with almost everything worth seeing. Monkeys, deer, various birds, elephants, and of course, a tiger were all checked off the list, but that didn’t mean we didn’t want to observe them again on our next three excursions. However, hopes and what awaits you in the thickets are two completely different things. Our second safari began in the pitch dark at six in the morning. In theory, this should have been a more suitable time for wildlife observation compared to the previous afternoon when we returned before nightfall. But it wasn’t the case. To make matters worse, I was freezing to the point where the pressure in my bladder was becoming unbearable. It’s important to note that getting out of the vehicle is strictly prohibited in the national park. When we were driving through the Bolivian deserts in off-road vehicles, you could simply mention that you needed to use the restroom, and they would offer you an opportunity to go to the “Inca toilet,” meaning relieving yourself in nature. You would step out, take a few steps away, and the problem was solved. Here, among tigers and elephants, such a thing doesn’t even cross your mind. I couldn’t hold on until we reached the holiday resort, so I confided in the driver about my troubles. Of course, we had to wait a little. And when the need is urgent, a little wait feels like an eternity. We drove and bounced along forest paths until we finally reached the asphalt road that runs through the park and is the same road we took back to the holiday resort after each safari. At that point, they let me use something other than their Indian “Inca toilet.” But then, back into the wilderness, where there was mostly nothing interesting or exciting waiting for us. In less than half an hour, my urge to visit an Inca or any other type of restroom was just as strong as before. However, this time, I calculated that we were on the verge of returning, so I held on until we stopped at the resort and rushed to the restroom at the restaurant. For the next morning safari, based on this experience, I prepared accordingly. Since Julija and I didn’t have any winter clothes with us in India, we had to improvise. We put on everything we had, and on top of that, I took a double bed blanket from the bed so that we could both wrap ourselves in it. But no matter how much we bundled up, the morning cold somehow managed to seep through here and there, so we focused more on battling the cold than observing wildlife. In the end, we were quite successful because I didn’t have to beg to be taken out of the forest to the road again for relief. However, it’s true that this time we had a stop at a semi-abandoned outpost where we could get out and use a proper restroom. I gladly took advantage of it, even though it was more of a precautionary measure than a pressing need like the one that tormented me the previous morning.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je FB41B191-58E5-4196-9ECF-3952D9F99B6E_1_105_c-576x1024.jpeg
During an unexpected stop in the middle of the wilderness, where a restroom was available, our “safari friend” Yogesh captured us like this.

On this second and final morning safari, we were once again driving around without seeing anything particularly thrilling or interesting. Just when it seemed like we had seen it all, Yogesh suggested to our driver that he should take us back to the resort along the path next to the power lines, where we had a brief opportunity to see a tiger on the first day. And lo and behold, a tiger or more likely a tigress was there again. She leisurely walked in front of our vehicle, clearly demonstrating how tigers in India also use the “Inka toilet,” and then she casually veered off the path and disappeared into the thickets. Yogesh hit the nail on the head with his suggestion, and Instagram was enriched with at least one more photo of a tiger from Nagarahole Reserve.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je AD29E2B6-ABBA-401A-82B5-BF8797FB7DA4_1_105_c.jpeg
Yogesh’s final safari action – photographing the tigress we had been searching for all morning and finally found.

Back to the top!

Andaman islands

Upon returning from the safaris and after an unsuccessful attempt to “repair” my badly damaged filling, Sky, Maša, Julija, and of course, myself, set off on a vacation to the Andaman Islands. The Maldives are much more well-known to the average European tourist, and as a geographer, I also heard about the Andaman Islands for the first time during my first visit to India when Bharat suggested the possibility of visiting this part of India. Once you know that these islands exist and belong to India, it’s natural to want to find out where they are and how to get there. Since they are islands, there are two options: by boat or by plane. The faster and more practical option is by plane. Bangalore is not located by the sea, so we would have to travel for about six to seven hours to reach the port, and then spend two and a half days on a boat. In short, out of the ten days we dedicated to our Indian vacation, more than half would be spent just on the journey to and from the islands. They say that the journey can be as enjoyable as the destination itself, but I’m not sure if that applies in this case because spending five days gazing into endless blue doesn’t particularly appeal to me. Certainly not enough to choose a boat over a plane. I hope passionate sailors won’t hold it against me. As for the question of where it is, I’ve partially answered it: it’s quite far away! Considering the length of the journey, it’s definitely not close. But how far and in which direction? Very far, around 1,000 to 1,400 kilometres from the Indian mainland, towards the east. The archipelago is closer to Myanmar, in the Indochina region, than to India. The distance from southern India to the islands is almost as far as from Ljubljana to Stockholm, and even further than from Ljubljana to Istanbul. Therefore, the flight from Bangalore to Port Blair in the southern part of the Andaman Islands takes almost two and a half hours.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 635A2044-F4A7-48FD-B975-0FA5C87FC26E_1_105_c.jpeg
We flew to the Andaman Islands with the Indian airline IndiGo.

Since we went to the Andaman Islands, it would be somewhat misleading if we spent all the available time only on the main and largest island. However, since we were also on vacation, it would not be appropriate if we spent all the days just travelling from one island to another and exploring each of them extensively. The compromise plan included staying overnight on two islands and in four hotels. Upon arrival and departure, we stayed overnight twice in Port Blair, where the airport is located. The rest of our vacation was spent on Havelock Island, where we stayed four nights at the Sea Shell Resort and two nights at Taj Exotica Resort. Of course, it would have been more suitable for lounging on the beach and enjoying the warm sea waves if we had stayed the entire time at Taj Exotica Resort, but even two nights there cost us a fortune, although we never regretted treating ourselves to a beach-front stay at one of the world’s top-rated beaches. On the TripAdvisor list, where I first came across the name Radhanagar, it was ranked 6th, and at the time of writing this, it was still ranked high at 7th place. In their rankings, it is considered the “best of the best traveller’s choice.” Seeing this admired wonder and not dying became one of the significant reasons for deciding to go to the Andaman Islands for a beach vacation.

Radhanagar beach
Radhanagar Beach in the early morning, when the sun is still low and shadows are long, and visitors are mostly still in their beds.

But let me start from the beginning. Upon arrival, we had a hotel reservation in a part of the city that was not far from the main attractions of Port Blair. The hotel was called City View. Maša arranged for a taxi to pick us up from the airport, and they did. The airport is relatively small, similar in size to the one in Ljubljana before the construction of the new terminal. But as we could see, they are already building an additional international terminal, which will put the Port Blair airport on par with “Jože Pučnik” Airport. Unlike the one in Ljubljana, the Port Blair airport is located in the city itself. Before the construction of the Brnik Airport, it was the same in Ljubljana. Now, in the place of the former Ljubljana airport, there is the BTC City shopping centre, and on its edge, we can still see a small airport tower and the former hangar. The street name in that area, Letališka cesta (Airport Road), also reminds us of the airport. If you have an airport in a city that is not very large, it is not excessively far from any part of the city, as long as the traffic is not too congested. In our experience, the traffic in Port Blair was relatively heavy, but it flowed smoothly all the time. I don’t remember any major traffic jams. However, we immediately noticed the difference in cleanliness. There were hardly any visible litter along the roads, and we could see that there were well-maintained side-walks where you could actually walk without being obstructed by all sorts of rubbish, as is often the case in Bangalore. According to the latest population census, Port Blair had a slightly larger population than Maribor. However, recent estimates suggest that there are now more people living in Port Blair than in Maribor and Celje (second and fourth most populated city in Slovenia) combined, approximately 150,000.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 276DD551-0AD2-4AF5-BC85-3A9F49196298_1_102_o-1024x576.jpeg
The well-maintained side-walks in Port Blair indicated that it is not only an administrative center but also a tourist destination.

We didn’t have much time to observe the differences between the million-person metropolis we came from and this island centre, as we quickly arrived in the central part of the city where our first hotel was located. However, when the taxi driver stopped on the street claiming we had arrived, I was convinced he had made a mistake. There was nothing resembling a hotel in sight. Small, seemingly unimpressive shops lined the ground floors of narrow single-story buildings, giving the appearance of ordinary Indian streets typical of any small village or town. Upon closer inspection, we did notice that between the crumbling building on the left and the slightly more presentable one on the right, there were steep stairs leading to the entrance on the first floor, where our three-star hotel or “Bed and Breakfast” was actually located. From the outside, it didn’t promise any comfortable accommodation, but we allowed ourselves to be surprised. Upon entering, we encountered footwear at the entrance, as those inside had already taken off their shoes to maintain cleanliness. It was almost as if entering a sanctuary. I also had the opportunity to see that they followed the same practice when entering a shop. They would remove their sandals at the entrance and walk in barefoot. I hesitantly entered the hotel without taking off my shoes, feeling a little guilty. In the small space between the staircase leading to the upper floors and one of the rooms assigned to me and Julija, there was the reception. The room was hot and slightly humid compared to the outside. However, the two guys working there were friendly and accommodating, and the rooms were air-conditioned, clean, and well-maintained. We didn’t even have to complain about the internet connection. Everything was in line with the three stars that this small hotel had. Maša and Sky’s room was above ours, and one floor above that was the breakfast area. It seemed like we were the only guests there. There couldn’t have been many others, considering the relatively narrow building and the small number of rooms. Apparently, the owners also lived on the upper floor. At the reception, one of the guys who welcomed us was present day and night, so I assumed that running the hotel was a family business. In addition to room rentals, they were also happy to assist with planning visits to tourist attractions or arranging taxi services.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 69345779-E71A-4D01-8752-D8EFB33E4146_1_102_o-1024x576.jpeg
That taller building on the left is Hotel City View – you can see the curtains of our room on the first floor, Maša and Sky’s room on the second floor, and at the very top, where there is a balcony, they have the dining area.

Hotel City View was our ideal starting point for the planned visit to Ross Island and the Cellular Jail, as well as for exploring that part of the city. Both of these mentioned landmarks are connected to the colonial past. The archipelago was colonized by the British only in the 19th century, and they built a massive jail with wings extending from a central small circular area in all directions in Port Blair. Most of these three-story buildings were destroyed. According to Wikipedia, not in the earthquake that struck the islands in 1941, as I read in another source. It is said that they were demolished by the island administration in 1960. Three remaining wings were reportedly saved from destruction due to protests and petitions by independence fighters who were imprisoned there and could not accept the erasure of important evidence of the cruelty of colonial rulers and the suffering of those fighting for Indian independence. Another explanation states that the jail was damaged in the earthquake, and the Japanese demolished two wings to build bunkers, while two wings were later demolished to make way for a hospital. Today, three remaining wings are open to visitors. It is enough to vividly illustrate the cruelty with which the colonial authorities confined freedom-seeking Indian patriots in small cells with heavy iron bars, bare walls and floors, where they ate, slept, and fulfilled their needs within a few square meters. Today, the idyllic garden between the imposing main administrative building of the jail and the prison cells is a place that was once filled with suffering, torture, and killing. The preserved gallows had the capacity for three executions at once. In front of the jail, there is now a park with statues of the martyrs who ended their life paths here in one way or another, inevitably cruel. Back to the top!

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je IMG_0006.png
The model of the Cellular Jail, exhibited in that central part of the prison, around which there were once seven three-story buildings with cells for the prisoners.

The British colonizers also built a number of buildings for their army on Ross Island. These buildings were also abandoned shortly before the Japanese occupation and were never used again after their departure. The Japanese built a few bunkers on the island, and after their departure and the departure of their Indian collaborators, the island and the buildings on it no longer served their original purpose.

The most recent trace of the colonial-occupational past is the name of the island. The island was renamed from Ross Island to Netaji Subhash Chandra Bose Island. The first word of the name in the Hindi language means “respected leader”, and the remaining words are the name of Gandhi’s contemporary and for a time also collaborator, who, unlike the famous leader of peaceful resistance, was much more hostile to the British colonizers and wanted to get rid of them with fire and sword. During World War II, he fled to Berlin, and from there he came to Tokyo by submarine and plane and founded the Indian National Army. Almost like the Yugoslav People’s Army, but unlike the Yugoslav Partisans, this Indian military leader was on the wrong side of history, or he fought for the right thing shoulder to shoulder with the wrong allies – the Japanese. The latter enabled him to establish a kind of independent India on the Andaman Islands, which had its own government and army. When the Japanese lost the war, this respected Indian leader was on the run from the victors for his life. Gandhi achieved independence with his movement two years later, and over time, many names of settlements, administrative units, islands, and so on fell out of favor with the new government and the official renaming began. The well-known Bombay became Mumbai in 1995, Kolkata (English Calcutta) became Kolkata in 2001, and Madras in the once-named federal state became Chennai (Chennai) in 1968.

In recent years, a more nationalist political trend has been in power in India, and the island named after Daniel Ross, a hydrographer who became an honorary president of the Royal Geographical Society in Bombay during his lifetime, has also been on the list for renaming. He was replaced by Bose in the name in 2018.

In 1941, the Andaman Islands were hit by a catastrophic earthquake, but it is said that it did not destroy the abandoned buildings of the British army. After their occupation, the Japanese built their bunkers on Ross Island, and it is likely that they used the abandoned island buildings as building materials. For the island, which was the administrative center of the entire British penal colony on the island, the departure of the British before the looming Japanese occupation was a rather cruel end to its former glory. Because of the luxury and comfort in which the high officials lived there, it was called the “Paris of the East”. But despite all the luxury, the island was also in the time of its greatest rise almost in the middle of nowhere and the deployment of military and administrative personnel to the island was considered a punishment. Just in accordance with the saying: “A cage is a cage, even if it is golden!”.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 36D7D3BB-592C-4BBE-9B10-53DB323FB74F_1_102_o-1024x768.jpeg
Ruins on Ross Island embraced by lush tropical vegetation.

Today, despite its new resonant name, everyone still knows the small island simply as Ross Island. It is shorter and more practical, after all. Moreover, even the Indians on the Andaman Islands are not indigenous inhabitants but rather immigrants. According to estimates, there were around 7,000 members of the Andamanese tribes in the mid-19th century, but today there are reportedly less than 500, living in some places with little contact with the outside world. From the perspective of the remaining indigenous population, these immigrants from the Indian subcontinent are also a kind of colonizers, foreigners who exploit natural resources and beauty for their own economic benefit. Therefore, naming it after the Indian version of Croatian leader Ante Pavelić is controversial on one hand due to his collaboration with the Japanese, but on the other hand, from the perspective of the indigenous population, this name is just as artificial and foreign as the naming after the explorer and mariner Ross.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je C21779FA-FE17-4CFF-B415-C3E944821B8A_1_105_c.jpeg
The islands are mostly visited by domestic tourists, and here you also come across those who want to take a photo with an exotic foreigner.

Whether the island is called one way or another, you have to reach it by boat. For Sky, it was his first boat ride, and he enjoyed every minute of the 20-minute journey. On the island, we then took a ride in an electric vehicle, similar to the one Julija and I experienced on our trip to Wayanad. We rode to the top of the island, passing by the remains of once luxurious buildings. From there, it was possible to walk down to the other side to the lighthouse. There was only enough time for a few photos and to explore the preserved walls of the barracks complex, which has been engulfed by mighty trees over the past eight decades, making it look like a set for a Sleeping Beauty movie—minus the thorns, of course. We then returned to the port on the open electric vehicle, where we had a chance encounter with a herd of deer while sipping juice on the terrace of a local café. Feeding the animals is strictly prohibited, but as soon as the rustling of candy or cookie wrappers is heard, the deer and hinds gather around you in anticipation of a treat, resembling zombies. It’s easier to ask tourists for food than to forage for meagre vegetation on the island, which is the natural food for these animals. However, it didn’t seem like there was enough for all the members of the numerous herd that had thrived on the island. The whole scene is reminiscent of Tito’s Brijuni. You are taken on a tour, where you can also observe wildlife, and once it held much greater significance than today, when it is merely a tourist attraction. But the fact is that in every aspect, the Brijuni Islands far surpass Ross or Bose’s Island. Back to the top!

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je F1F7C5CB-704B-4BA6-BF64-46027A14DD22_1_102_o-768x1024.jpeg
Because I adhere to the rules, this person didn’t receive any treats from me.

But enough about the island where we spent less than two hours. The most important part of our vacation was spent on Havelock Island, where the journey alone on a comfortable catamaran takes almost as long as we stayed on Ross Island. Havelock Island was also renamed during the time of the current Indian Prime Minister Narendra Modi and is now called Swaraj Dweep. The second part of the name means “island,” while the first part, “swa,” means self, and “raj” means rule or governance. This is how Gandhi referred to his concept of liberation from British rule, and a similar term and concept were used long before him. However, among the locals, this island is still much better known by its old name, Havelock. It is actually the surname of a long-forgotten British general, known probably only to historians who specifically study the time and places in which he lived and operated. Outside of India, this island is not widely recognized, even though it boasts one of the world’s best-rated beaches. It is mainly visited by Indians, while foreign tourists, especially after the outbreak of COVID-19 and subsequent lockdowns, are rare, almost as rare as tigers on Indian safaris.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je DA4C8B9E-E4AB-4C5E-8F28-E663D405A939_1_102_o-1024x576.jpeg
There was no complaint about comfort and spaciousness on the upper covered deck, only the meal we received was quite “plastic,” but still much better than on low-cost flights where you get nothing unless you pay extra.

The only way to reach the island is by water, either by ferry or by catamaran. The options are quite diverse, and Maša chose the most comfortable one for us. Before we could enjoy the spacious comfort of the modern catamaran’s upper deck, where only a handful of local tourists were travelling alongside us, we had to go through port formalities, which were quite similar to those at airports. We had to carry our luggage ourselves to the ship; they didn’t take it and transport it for us. We mostly waited in the port building for about an hour without any serious need until the boarding began. Everywhere, there were signs strictly prohibiting photography because the Andaman Islands are a place where all three branches of the Indian armed forces can be found, and the naval branch has some of its vessels and infrastructure in the port from where we set sail towards Asia’s most beautiful beach.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 5BF70F5B-C658-4C77-826F-4BB14E5E6596_1_102_o-1024x576.jpeg
This is how the port on Havelock Island, or rather Swaraj Dweep, looks like: a jetty with a shelter for waiting, and that’s about it

The port on Havelock, where we arrived after about an hour and a half, hardly deserves the name. There is no sign of a port building, but there is a long shelter on the jetty where you can wait for the departure of the ship in the shade. Upon arrival on the island, you simply search for and drag your luggage across the worn-out surface of the jetty, and then you choose a mode of transportation among the waiting drivers. Or sometimes the driver chooses you, as transportation is always a matter of negotiation and mutual decision. We weren’t successful with the first taxi driver because he demanded too much according to Maša’s standards. He mentioned that we also had the option of a rickshaw for half the price, but since there were four of us with a lot of luggage, it would be the same because we would have to travel in two separate rickshaws. However, the man was mistaken because our rickshaw driver managed to fit all our luggage into his vehicle, and we squeezed ourselves onto the seats behind him. We were used to this arrangement since in Bangalore, we often travelled with three adults side by side and one child on our laps, which we referred to as “three plus one.” We even had an experience with “three plus two,” which meant three adults side by side, Maša, and Sky on our laps. One of our smaller suitcases, for which there was no space behind the seats, ended up under the driver’s feet since he doesn’t use them while driving since he has everything he needs to operate the vehicle on the handlebars, or as we say, on the “balance.” We were so impressed with his resourcefulness and helpfulness that we granted him exclusive rights to transport our tourist group for the entire duration of our stay on the island.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 647F3CD8-120B-4768-8814-422919466A3F_1_105_c.jpeg
The four of us, our luggage, and our driver ready for the first ride.

He took us, for example, to our first swim in the sea, to a beach that was so littered that despite all the efforts, it couldn’t be cleaned even remotely. The waves kept bringing plenty of grass, leaves, and branches, all mixed abundantly with various plastics and other waste that our “civilization of garbage collectors” throws into the seas, rivers, and nature in general. Despite it all, we spent a pleasant morning there, enriched with interesting experiences or two. The first was realizing that it’s possible to swim even in a polluted sea, and the second was that Indian tourists overlook the litter and see the beach only in all its natural beauty. While I was angry and disappointed that such a beautiful beach was so full of trash, they seemed to simply ignore all the disturbing waste or were so accustomed to it that they no longer even noticed it because it was part of their everyday scenery in the cities they came from.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 5750FA93-7F58-472E-97E6-95F0C415BECF_1_105_c-1024x576.jpeg
The beach is indeed beautiful but adorned with an abundance of litter – not so much washed-up leaves and branches, but an abundance of plastic and other waste from our civilization.

We also went with him to another beach, which we only visited as it was already a bit late for swimming. In fact, he took us to a private beach of a holiday resort and told us to just go in, as nobody would know that we weren’t their guests. Indeed, nobody checked who entered or left the beach, as is customary elsewhere. The beach was beautiful and well-maintained, with swings hanging from tall trees nearby. The beachside bar in the resort served only exotic cocktails, nothing that suited our taste. However, we were especially glad that we hadn’t chosen this holiday resort for our longer stay on the island because as soon as the sun dipped below the horizon, swarms of mosquitoes invaded the beach. We quickly called our driver and made a tactical retreat to our Sea Shell. Back to the top!

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je E02DAE5E-B678-4FFA-841C-78231C4B10CE_1_105_c.jpeg
It was too late for swimming, and the tide had taken the sea far away…

“SeaShell Resort” is a true paradise for vacationers, with one or two flaws. The second flaw probably depends on the location of the cottage where you stay. If it is exposed to the noise of the generator that provides electricity for the entire island, like ours was, then the blissfulness of staying there is slightly diminished. The first flaw is that despite the resort being located on the coast, you are not allowed to swim in the sea. Whether this is to protect the coral from swimmers or swimmers from the coral, I do not know. However, every morning, across the shallow area that was dry during low tide, tourists and instructors would venture out for diving. First, before sunrise, the diving instructors would arrive and load the equipment onto the boats, and then the participants would join them. For those of us who didn’t have diving ambitions, we simply explored the marine life in the shallow sea among the remnants of mangroves, and even that was a pleasant experience, especially in the early morning before the sun emerged from the other side of the Andaman Islands. For swimming, we had a pool near our cottage, which we almost never had to share with more than a few random individuals. Often, we had it entirely to ourselves. Around the pool, there was a wooden deck with lounge chairs, and palm trees provided shade for relaxation, although it wasn’t overly hot even in the sun. There was always a pool attendant ready to provide us with towels and a swim ring for Sky. What more could one wish for? Well, except for not having to listen to that annoying noise from the small diesel power plant on the romantic wooden balcony of our apartment.

The holiday resort has a fairy-tale-like design. It goes something like this: “On an island in the middle of the sea, there is a resort. Inside the resort, there are paved pathways with street lights, and every so often, there are charming cottages …”. The cottages are not packed closely together; there is enough distance between them that the entire resort resembles a vast park rather than a tourist village. I don’t know how many guests were there during our stay, nor where they were, because at every turn in the resort, you could come across the employees who were cleaning, tidying up, and fixing things. As for fellow guests, you would only encounter them in the morning during breakfast at the restaurant, fostering a sense of coexistence.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je Seashell-1024x573.png
Holiday cottages at Sea Shell Resort.

Our accommodation here was in a two-story house with one apartment on each side of the staircase, meaning there were two apartments on the ground floor and two above. Ours was on the upper floor, so the wooden ceiling was not level but followed the roof slope high above us. Not only did we have plenty of space, but the volume was also immense because of it. We certainly did not lack comfort and space. The balcony allowed for pleasant sitting with a view of the palm grove, only disturbed by the aforementioned noise. The wide double bed and an additional mattress were more than enough for all of us to sleep comfortably. The bathroom was also spacious and nicely arranged. In short, no complaints. The bathroom or toilet is usually the space that, in my opinion, determines the quality of accommodation. Even if everything else is more or less in line with standards, many places fail in terms of sanitary facilities. But this was not the case here. Although our accommodation was essentially a room rather than an apartment, as it did not have a kitchen and dining area but only a corner for making coffee or tea, the space felt more like an apartment than just a room due to its spaciousness.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 5F557D41-7AD6-4769-A328-F0DB58850FF8_1_105_c.jpeg
Not only street lights, but there were also statues along the pathways – Sky was particularly fond of the little elephants.

The fact that we were in a holiday resort of a slightly higher quality class was also evident in the prices at the restaurants within the resort. However, despite that, the prices were lower than in average Slovenian restaurants. In the restaurants along the street that looked like they were hastily set up for their annual firefighter celebration, the four of us had dinner for about 16 euros, which is roughly the cost of a vegan pizza and green tea for me in Koper. Back to the top!

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 40A8B5A1-5E77-48C9-A53C-4658CF3B2925_1_102_o-1024x576.jpeg
The restaurant where we were having our breakfasts

We saved the grand finale for the end of our stay on Havelock. The five-star Taj Exotica resort is located directly on that much-celebrated beach, the most beautiful in Asia and among the top ten in the world. Our regular driver took us there as well. Our arrival with such an unusual mode of transportation for guests of such a luxurious hotel was, to put it mildly, unusual. But before the staff even realized we had arrived and how we had arrived, our luggage was already unpacked, and we were ready to enter. The staff grabbed our suitcases and bags, and we were invited to the large covered reception terrace. There, we filled out registration forms and were welcomed with coconut water from their own coconuts and shell bracelets. As if that wasn’t enough, a quartet of receptionists sang a traditional welcome song to us with such unease that we didn’t know who felt more uncomfortable, the singers or the listeners. Then, we were taken to our accommodation in an open electric vehicle. And what an accommodation it was. Only the terrace, stretching the entire length of the building, supported by four corner pillars, was as spacious as our entire apartment in Sea Shell. The interior was so spacious that one could play tennis inside, if I may exaggerate a bit. The bed was truly royal, complete with a canopy. There was a long hallway serving as a wash room with two widely spaced sinks. At one end of this long hallway was the toilet, and at the other end was the bathroom. It was quite a decent walk from one of these private areas to the other. Everything was imaginatively designed, and just like in Sea Shell and Mountain Shadows, wood added warmth and homeliness to the space. Most of all, the main sound heard here was the singing of birds or mysterious sounds from the tropical forest. Occasionally, a maintenance vehicle would pass by, but guests were almost silently transported around the resort in open electric vehicles. It would take about 10 to 15 minutes to walk from the restaurant to the farthest accommodations, and a few more minutes to reach the beach. Complimentary bicycles were also available to guests, which often ended up abandoned or left all around the resort after use.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 174364F5-ADC8-4139-B9D9-F5FFC2ADFAD1_1_105_c-1024x576.jpeg
The open sliding doors reveal a huge canopy bed, which appears quite small in the immense central space, and in front of it, there is an additional makeshift bed.

The accommodations of various quality levels are even more sparsely scattered here than in Sea Shell Resort, but they are mostly built on stilts. Some of the stilts were so tall that one could walk underneath the buildings without having to stoop too much. There is a real grove of coconut palms among the accommodations, so drinking coconut water is included as a welcome gesture.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je C326910A-AAF6-4598-B092-1CA9D065CA89_1_105_c.jpeg
The pool on the first floor, adjacent to the restaurant, offers a view of the sea through the trees.

The building has a pool on the first floor, above the reception, and there is also a restaurant by the pool. The size of the pool is almost Olympic-sized, and through the tree canopy, one can see the waves of the sea. However, the water was noticeably cold for indulging, more suitable for swimming than lounging. But when you have one of the most beautiful beaches in the world and pleasantly warm sea at your disposal, it doesn’t really matter how the pool is or how warm or cold the water in it is. And the beach truly did not disappoint us. It can be somewhat frustrating that the majority of the beach is shared by two hotel resorts, and if you are not their guest, you have to squeeze onto the modest remaining section. For those who have enough means, there is the privilege of enjoying the beauty of the sandy coast, bordered by green forests of majestic deciduous trees, which add a special charm to the beach. Upon entering the beach, they serve you snacks and drinks, provide you with towels, set up a beach chair and umbrella for you – basically, everything you need for comfortable relaxation and swimming is provided right there. Above all, the beach is as clean as a whistle. Well, my hawk eyes (even with glasses) managed to spot an occasional plastic waste here and there, but it’s quite evident that not many of these waste items make it to the beach in the first place, and whatever the sea brings in, it seems to be diligently cleaned up.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 227C328B-BD2A-4C18-968B-5DC65B25E061_1_105_c.jpeg
Radhanagar Beach.

The shallows extend quite far into the sea, so you have to walk for a while to reach a depth suitable for swimming. The sand is home to a multitude of crabs, small and slightly larger ones, that you encounter at every step, or at least their little hiding holes. The sun doesn’t actually sink into the sea in the evening but hides behind South Andaman, yet the view of the setting sun is still captivating. Like everywhere else, the sunset here also has a special charm. However, it also means that the beach needs to be vacated because it is closed in the evening due to certain insects that appear, and it reopens the next morning when the sun peeks over the green, forested hills on the other side of Havelock. We witnessed sunrise and sunset only twice because we are not among those who have ample means. However, we managed to scrape together enough to treat ourselves to what the wealthy indulge in on a much larger scale. If I were to express it in car advertisement style, we had everything the big shots have, just not for very long. Upon our departure, a whole team of staff came to bid us farewell, shaking their heads in disbelief when they saw us leaving in a regular auto-rickshaw. The question of whether we would be uncomfortable was valid, but such discomfort doesn’t bother us in the least. We told the staff that we chose this mode of transportation because Sky loves riding in an auto-rickshaw so much. Whether they believed us or not is another story. At least they will have something to tell their friends and acquaintances – how white tourists from Europe came to them and squeezed three adults and a child with a lot of luggage into an auto-rickshaw and then travelled across half the island to the port from where they sailed back to Port Blair. Since the road there passes over some long slopes, the motor, burdened with excessive weight, struggled uphill suspiciously, but we successfully climbed all the hills and arrived there and back without a hitch. Back to the top!

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 9C4175C9-920F-4443-8194-6C0DB8EB2E84_1_105_c.jpeg
This is how the beach looks from the neighbouring holiday resort.

When we landed in Port Blair, it was already night, and there we were greeted by a taxi driver who went to buy a lighter for Julija because he misunderstood “later” as “lighter.” Without that unnecessary stop, the journey to the hotel would have been slightly shorter, although it was already short by Indian standards. Our last hotel was located on the road across the island, where new houses were sprouting up like mushrooms. I was curious about how much the saying “Nomen est omen!” applied here, meaning that the name also has a meaning. The hotel was called Lake View. This meant that it should be possible to see a lake from it. Only, I wasn’t quite sure if the island even had a lake. In Slovenia we have a well known lake that has an island, and here they are supposed to have an island that has a lake. Island Mljet in Croatia also has them, not one, but two. But in reality, they are not true lakes because they are connected to the sea. So it was a valid question whether it was the same here. Looking at the map, it seemed to be the case. However, it should be noted that some of the islands here are so closely positioned to one another that they are separated only by a narrow strip of sea, almost like a slightly wider river running in between. In the South Andaman, north and west of Port Blair, the sea cuts so deep into the island that only a little over two kilometres of land remains, with its total width being almost 20 kilometres. A significant portion of the area also has an elevation of only a few meters above sea level. The archipelago is located at the junction of the Indian and Burmese tectonic plates. The former is subducting beneath the latter and advancing at a rate of about half a centimetre per year. This means that earthquakes occur here quite frequently, and the last catastrophic earthquake and subsequent tsunami on December 26, 2004, along the shores of the Indian Ocean, claimed the lives of 280,000 people. The Andaman Islands were slightly deformed as a result. The western part of the North and Middle Andaman rose more than a meter, while the eastern part of the South Andaman subsided half a meter, and the islands in the far east also experienced some uplift. Following the earthquake, a ten-meter tsunami surged over the coastal areas, flooding low-lying regions that are still submerged or at least marshy in many parts of the South Andaman today. The hotel certainly had a view of the water, but whether it deserved the name “lake” is another question.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 3A7ED144-A854-47D0-A388-29E32AEE3774_1_106_c-1024x576.jpeg
This was our view from the hotel of the lake.

While we’re on the subject of water, let me describe an unpleasant incident that was the prelude to our fall from a five-star stay to a mere two-star one. That’s how many stars our last hotel in Port Blair had. Although there were no signs of those two stars anywhere, what was unmistakably visible was a cockroach that seemed to be residing in the hotel freely and without the knowledge of the hotel management. But let’s return to the water. From the road, which was also a construction site, we practically walked straight into the reception and were warmly welcomed. The expressions on our faces indicated that we were somewhat dehydrated, so one of the staff members was sent to fetch a jug of water. Maša was taking care of the formalities at the front desk, I was holding Sky in my arms, and Julija was somewhere in between, probably making connections with the locals. Sky was the first to receive the water. He steadily emptied a large glass, and because he was clearly very thirsty, I encouraged him to keep drinking. And he did, until the last drop. Then, apparently while trying to shift him from one side, where I had placed him due to his weight, to the other side, I inadvertently transformed him into that childlike angelic figure that spouts water in Baroque fountains. Everything he had drunk and much more gushed out of him in a big stream. Julija immediately wanted to start cleaning up, but the hotel staff quickly stopped her and explained that they would take care of it and that it was nothing to worry about. However, an evil suspicion crept into my mind that the child might have contracted an infection, although I couldn’t understand where or how, as we had been living under five stars for the past few days. But you never know, regardless of the stars. So, appropriately concerned, I stepped into the first floor with the child, where we were given rooms opposite each other. I took him to Maša to change his clothes, but Julija’s voice came from the opposite room, wondering why the room had no window but had a cockroach instead. I didn’t really care about the windows and cockroaches; I was only worried about Sky. However, Maša went to the reception determined not to stay there and started looking for alternative accommodation. Downstairs, they naturally didn’t want to lose customers, which apparently weren’t plentiful in that part of the city, so they offered us a room on the second floor for all four of us with a large double bed and an extra bed. Accepting the offer for the same price seemed more practical than looking for a new place to stay just before bedtime, not knowing what it would be like. Unless they had a place for us in the hotel where we stayed when we arrived. We didn’t check that option; instead, we decided to take a risk and stay. Surprisingly, Sky quickly recovered and showed no signs of illness any more. However, the catastrophic start of our stay had indelibly marked the remaining time spent at that hotel, even though the room we received was not bad at all. It was surprisingly good for a two-star hotel. The exception was the extra bed assigned to me. It was a simple couch that could be turned into a bed by pulling out the part underneath the seat. If you pulled it too far, it would split into two pieces. Regardless of how much you pulled out that movable part, it would creak loudly with the slightest touch. So, while sleeping, my legs were sticking up in the air from the part of the couch I was lying on, because any movement during the night would likely wake up all my room-mates. My conclusion at the time was that this extendable couch was something I could have made myself, and it was possible to spend the night on such a half-collapsed couch with not that much effort.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 92DAAAF1-5CB5-4793-B39D-C43713EAE52D_1_105_c-1024x576.jpeg
Dining room in Lake View Hotel

Not only was it possible to stay quite comfortably in the hotel, but the food was also not bad. The walls of the dining room were covered from top to bottom with advertisements featuring food photographs and slogans highlighting the importance of healthy eating. But we didn’t know where the food for us came from, and we didn’t want to know either because behind the doors through which it was brought, it all looked quite unappealing. I couldn’t help but be reminded of what was once called a “pig kitchen” on our farms. Not because the room was so “pig-like” dirty, but because they cooked for pigs there. Pigs can be clean animals, and my grandmother always cooked for them in a way that we could eat it without fear. But the place where it was cooked was stripped of any luxury – bare walls and concrete floors, the most basic setup, in short, two levels lower than the standard for us, humans. I don’t know what the standard of our hotel kitchen was, but I suspect it wasn’t very high. However, as I mentioned, the food was perfectly decent, and I continued to eat in the hotel restaurant even after my room-mates got tired of their food.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 3BE427CD-4CC9-41C9-9164-187BF14CA436_1_102_o-1024x768.jpeg
In addition to the view of the lake, there was also a view of all this and more…

However, it is worth mentioning that our new room not only had windows but also a huge glass window, in front of which there was an even larger balcony with a view of what was supposed to be the lake. Of course, besides the water, there were also many other less attractive things to see, such as growing houses. After completing the ground floor, they “slap pillars to extend the first floor, and these unattractively protrude, spoiling the appearance of the already built part of the house until they scrape together enough money to add walls and a ceiling, and preferably another set of pillars for an additional floor on top. It’s not even worth mentioning the waste and dusty old cars, boats, and who knows what else. However, seeing all the discarded objects scattered around reminded me of my home and the fact that it deserves to have all the junk that has accumulated around it over time taken to the landfill. But alas, something else always takes priority, whether it’s stand-up paddling, cycling, or preparing for a stage performance.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je LakeV-754x1024.png
The view from the front of the hotel along the street, where it is located …

The main flaw of the Lake View hotel was that it was situated in the middle of nowhere. Not literally, as there were plenty of buildings along the road on both sides. But there was nothing truly interesting nearby. Maša chose the hotel as our base for visiting Jolly Buoy Island. From here, the distance to the marine national park named after Mahatma Gandhi, where boats depart for the island, was much shorter than from the city centre where we stayed upon arrival. I only discovered our plan after it turned out that, for unknown reasons, access to the island was impossible, and swimming on the beach from which the boat departed was prohibited. So we spent the whole morning strolling along the beautiful beach and could only wet our feet. At first, I thought swimming was forbidden because it was a marine park and a protected area. But then a local explained to Julija that it was due to the presence of saltwater crocodiles, which could be dangerous for swimmers. There was no transportation to the island because the boat they used for transport had sunk or was damaged. Apparently, nobody had maintained it during the pandemic, and it seemed that either the devil or Poseidon himself took it, although the Indians probably have their own sea god up their sleeve. This god likely resides near Jolly Buoy Island, as it is described as an ideal place for diving and admiring coral reefs and marine life, not to mention the stunning beaches.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 4B3DAF27-6E10-4465-8DA3-86F24C27F6B1_1_102_o-1024x576.jpeg
This could be the boat that was once used to transport tourists to the “paradise island” Jolly Buoy – now you can’t go there because the boat is not suitable for sailing, which is more than evident.

Beaches and swimming would have been suitable for us, but unfortunately, it didn’t work out. In the afternoon, the taxi driver took us to another beach where swimming was also not allowed, but you could take pictures with crowds of other tourists and then go watch the sunset. I mean, it was nice, but I think the taxi service benefited the most from it. Of course, the saying applies here too: “Tourism is people!” But in our case, it’s reversed – we, the tourists, supported the local economy and allowed ourselves to be taken to places that the taxi drivers know everyone wants to see, and of course, they are not very close so they can drive you further. In any case, we filled the memory cells of our phones with photos and videos of these exotic places, where the pleasantly warm water invites you into the roaring waves crashing onto sandy dunes, but we had to politely decline this entirely decent invitation and be satisfied with filling our electronic memory. The next day, the plane carried us over all these beaches and flooded plains back to the Indian subcontinent, and the Andaman Islands became nothing more than a memory of the swiftly passing time we spent there, and the places and experiences that left a strong impression on us.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je F203B7FB-9731-4A5A-BC11-A241E7374F31_1_105_c.jpeg
When you surrender to the mighty rhythm of crashing waves that drown out all other sounds

Back to the top!

To conclude …

Just like the ten days of our Andaman vacation, the month and a half of our visit to southern India suddenly came to an end. Too soon? Certainly not too slow. But time cannot move slowly for a person of my age, and I no longer know what boredom is. It doesn’t matter where I am or what I’m doing. Well, not entirely. Because living in an Indian metropolis is quite different from anywhere in Slovenia and, in many ways, even different from anywhere in Europe. Therefore, simply living there is a special experience, even if you’re not playing the role of a tourist who must make the most of every moment spent travelling, trying to see and experience as much as possible of what tourist agencies and self-proclaimed travel gurus offer on the World Wide Web.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 2C4065DA-17E0-4393-9179-BCB10353F19D_1_102_o-1024x768.jpeg
If you want to go far and if you want to get there quickly, you have to climb high above the clouds.

The steps on the staircase that woke me up early in the morning, when our grandchild jumped into our bed with a wide smile on his face, meant more to me than the sight of fortress walls and the splendour of palaces and shrines. The memories of how we ran from mosquitoes on the playground or how we observed doves, squirrels, and other birds from the terrace are worth more to me than capturing a tiger on safari with my phone. But the most beautiful memories are undoubtedly those from the paradise-like Andaman Islands. Especially when Sky and I ventured out to explore the seashore before sunrise. All those cute hermit crabs carrying their shells here and there, shells tucked into wet, dark rocks somehow, not to mention the stunning colours and shapes of the coral that appeared during low tide amidst the remnants of former mangrove trees. And the morning walk on the sandy beach, with Julija joining us. The sun barely peeked over the tree-covered hills, and our shadows stretched far across the sand, all the way to the mighty tropical trees, where drawings created by countless crabs during the night were exhibited in the sand among the roots, showcasing each crab’s unique path.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 9F4803F1-5B98-40C8-A186-A1BD20205CAE_1_105_c.jpeg
Sky and I, along with the crocodile and penguin that came with me from home, set off on an exploration of the Andaman Islands.

In addition to me, Maša also captured electronic memories on her phone, so there are plenty of opportunities to refresh the memories of numerous beautiful and even more beautiful moments, you just have to take the time for it. After all, this writing is also a kind of return, a journey back in time, so to speak, enabled by our memory, reinforced by material evidence on our smart devices, not to mention the World Wide Web, where you can educate yourself about where you’ve been and what you actually saw, even though at the time you were looking, you didn’t quite know exactly what you were seeing. Perhaps next time I’ll be better prepared for the journey. Who knows? Time is such an elusive thing, there’s never enough of it for what means the most to a person. And it’s not to be expected that this will change much in the future. Nevertheless, the month and a half in India was a well-utilized time and a pleasant experience, which has enriched me with many experiences. I believe that not only me, but also all those who made my moments spent with them more beautiful and enriching.

Back to the top!

Mesec in pol južne Indije

Uvod

Minil je mesec in pol od prihoda v Indijo in čas je za pot domov. Sedim na letališču in pišem. Do odhoda letala za v Dubaj je še dobri dve uri, po spletu ne morem brskati, ker letališki zastonjski internet na mojo slovensko telefonsko številko ne pošlje SMS sporočila s PIN številko za eno brezplačno uro brskanja.  Svojih podatkov na Telekomovi mobilni številki si pa na gostovanju tule ne upam vklopiti. Cene v trgovinah okoli mene so navite, kot da nisva več v Indiji, tako da me še ogledovanje ne mika, kaj šele kupovanje. Sicer pa v bistvu res nisva več v Indiji, ker so vestni uradniki še pred pregledom prtljage že preverili, če Indijo res zapuščata tista dva, ki sta pred mesecem in pol vstopila v to državo. Za povrh pa je vse tako čisto, bleščeče in urejeno, da bi bil res lahko kjerkoli v tistem bleščečem zahodnem svetu, ki toliko da na blišč in zna veliko bolje skrivati bedo, kot tule. Je pa res, da je slednje morda tule nekaj več in se tudi kaj dosti ne trudijo, da bi jo skrili. Vsaj tak občutek človek dobi na ulicah velemesta, kjer se blišč in beda tako tesno prepletata. Seveda moram na tem mestu poudariti, da je moje zaznavanje močno pogojeno s kulturnem okoljem, v katerem sem odraščal, živel in živim. Ampak moje zaznavanje videnega ne pomeni tudi vrednotenja. Če je nekaj drugačno, zaradi tega ni nujno niti slabše niti boljše. Predvsem pa je treba sprejeti dejstvo, da opazovani svojega položaja sploh ne doživljajo tako, kot ga dojemamo mi, ki živimo drugje in drugače.

Na začetek!

Gibanje

Prepletanje bede in blišča, kot ju dojemamo v srednjem delu Evrope, je v Indiji opazno na vsakem koraku. V prometnem kaosu se mešajo premijski avtomobili z avtobusi, ki so vsak zase muzejski eksponat, ki že dolga desetletja iz dneva dan prevaža potnike po mestu sem in tja. Potem so tu še rumeno-zelene avtorikše, pa vseh vrst dvokolesniki, sem in tja  naletiš celo na kakšnega kolesarja in nenazadnje so tu tudi pešci, ki se trudijo priti živi čez cesto, da krav, ki brskajo po smeteh in se, ne meneč se za promet, sprehajajo med drvečimi vozili, niti ne omenjam.

Pogled z ulice na čisto “bolivudski” prizor poroke v hotelu, kjer nevestine družice plešejo pred bogato okrašennim vhodom

Ob cestah se prav tako izmenjujejo trgovinice, ki izgledajo, kot da so jih na hitro zbili skupaj iz odpadnih desk in valovite pločevine, s takimi, ki se jih ne bi sramovali nikjer, kjer dajo veliko na blišč in neonsko razsvetljavo. Veličastne palače različnih ustanov si delijo prostor ulice s stavbami, ki izgledajo kot bi bile že desetletja nenaseljene in bi v njih prebivali skvoterji, ki se ne ukvarjajo z umetniško ampak s trgovsko dejavnostjo. Brezhibni pločniki pred palačami se že pri prvem sosedu končajo bodisi razkopani zaradi neke novogradnje, bodisi založeni z gradbenimi odpadki, ki jih običajno krasi še obilica smeti ali pa se preprosto končajo. Kamorkoli se odpraviš peš, pričakuj, da bo to hoja čez ovire. Prečkati cesto pa je za nas, vajene zelenega možička na semaforju, nemogoča naloga, kajti pešec je tule nepotrebna nadloga, ki jo je treba čim prej spraviti s ceste. Če ne gre drugače v bolnišnico ali pa v grob, če malo pretiravam. Vsaj tak občutek dobiš, ko se med vozečimi vozili prebijaš na drugo stran ceste. Menda moraš biti za tak podvig, kot je priti živ čez velemestno arterijo, rojen tukaj sredi tega vsakodnevnega vrveža, saj priučiti se temu, je najbrž nemogoče, še posebej ker v Indiji ne vozijo tako kot mi po desni, temveč vozijo po levi.

Hoteli, lokali, trgovine take in drugačne, dobiš pa v njih vse in to od zgodnjega jutra do pozne noči

Tudi če bi vozili po pravi strani ceste (po angleško right), bi bilo prečkanje ceste še vedno dejanje visokega tveganja. Kar pa se strani vožnje tiče, je treba priznati, da ni povsem res, da vozijo po levi, oziroma za naše pojme po napačni strani. Celo v mestu, kjer so pasovi za različni smeri fizično ločeni, se na krajšo razdaljo pogosto vozijo nasproti tistim, ki peljejo v zapovedani smeri vožnje. Tako sem videl voziti dvokolesnike in avtorikše. Eni in drugi so dovolj ozki, da se zrinejo povsod, kjer je le toliko prostora, da gredo lahko skozi, pri čemer je smer vožnje precej nepomembna. Kadar vozijo v nasprotno smer, pa se držijo desne in torej vozijo tako, kot vozimo pri nas. Po cestah, kjer je manj prometa, tudi ne vozijo po levi, ampak po sredi. Prehitevajo tam, kjer je prostor, torej ali po levi ali po desni, samo da pridejo mimo. Na levo se umaknejo samo, če jim kdo pripelje nasproti. V Indiji torej ne vozijo po levi, ampak se samo nasproti vozečim izogibajo po levi.

Semaforji za pešce so redkost, na temle prehodu stoji samo eden, se pravi da je samo na eni strani prehoda za pešce

Prometna gneča v mestu z več kot 11 milijoni prebivalcev, kjer na veliko gradijo metro, ki poteka nad glavnimi prometnimi žilami mesta, je temu primerno velika, sploh, ker je prepustnost zaradi kilometrov in kilometrov gradbišč, močno zmanjšana. Od stanovanja, kjer sva prebivala, do letališča je uro in pol vožnje, lahko pa tudi več kot dve, odvisno od prometa. Ker je bil, na dan najinega odhoda domov, petek in naj bi bila zato gneča precejšnja in ker letalske družbe zapovedujejo, da je treba biti na letališču vsaj tri ure pred predvidenim odhodom letala, je najin taksist naračunal, da morava zapustiti začasni dom v Indiji pred tretjo uro. Ker je izkušen in ve, sva tako tudi naredila. Poslovila sva se od vnuka, hčere in zeta,  od njegove sestre in matere, se usedla v taksi in odpeljala. Pričakovane petkove gneče pa ni bilo. Bila je zgolj tista čisto običajna. Po uri in pol sva bila tako že na letališču, kjer za tukajšnje razmere tudi ni bilo nobene prave gneče. Tri ure pred odhodom letala sva imela tako opravljene vse potrebne preglede, oddano prtljago in v rokah kartončke za vkrcanje.

Nepopisno gnečo še dodatno ustvarjajo gradbena dela, saj predvsem po sredi najbolj prometnih mestnih prometnih arterij gradijo nove linije metroja

Časa za zapisovanje vtisov s tega potovanja sem imel torej na pretek, ne pa tudi baterije na prenosniku. Če ne bi uspel najti vtičnice, bi bila tale zgodba precej kratka. A zgolj najti vtičnico v Indiji ni dovolj. Potem, ko jo najdeš, moraš biti še dovolj spreten, da vtikač vtakneš v vtičnico tako, da bo po žicah tudi stekla elektrika. Po nekaj neuspešnih poskusih vtikanja vtikača Applovega napajalnika v vtičnico, mi je naposled uspelo. Kot kažejo izkušnje, tega vtikača ne smeš poriniti v vtičnico čisto do konca. To je še ena posebnost tukajšnjih krajev, ki zna biti nadležna. Včasih hodiš od vtičnice do vtičnice in poskušaš zariniti vtikač na vse mogoče načine, pa se ne zgodi nič. Ob tem sem se spomnil na Kama Sutro in v njej opisana navodila za “posteljne radosti”. Kolikor se spomnim je bilo tam govora o tem, da se najbolje ujamejo tisti, ki so v istem velikostnem razredu (pri čemer ni mišljena številka čevljev ali obleke temveč … no, najbrž ste uganili kaj, tudi če omenjenega priročnika niste brali). Indijske vtičnice so za Applove oziroma po naše “jabolčne” vtikače nekoliko prevelike, ali pa preplitve, kdo bi vedel. Dejstvo je, da se ne ujamejo najbolje z vtikačem, ki ga uporabljam tako za polnjenje prenosnika kot telefona. Druga posebnost tukajšnjih vtičnic pa je, da je zraven vsake še stikalo, ki ga moraš vklopiti, da vtičnico sploh povežeš z električnim omrežjem. Obojega se navadiš potem, ko se nekajkrat soočiš s prazno baterijo, kljub temu, da si napravo zvečer vklopil in celo noč “polnil” baterijo. In ko sem ravno pri elektriki, občasni kratkotrajni izpadi so kar pogosti. Na letališču v Port Blairu so po našem prihodu v čakalnico kar naenkrat ugasnile luči in se po kakšne pol minute spet prižgale. Na zaslonih nad “šalterji” za prijavo na let, je bilo potem mogoče opaziti, kako se na novo zaganja operacijski sistem “Windows”, kar je očiten dokaz za to, da brez Billa Gatesa in njegovih oken niti leteti ne moreš več.

Indijske vtičnice se z “jabolčnim” vtikačem niso najbolje ujemale, zato je bilo treba najti ustrezen položaj, da je sploh prišlo do polnjenja baterije

Z letenjem se vračam nazaj k prometu. Poleg letenja na notranjih, se pravi domačih letih, sva v južni Indiji preizkušala še druge oblike prevoza. Da peš ne prideš daleč, sem že omenil, zato si je nujno treba omisliti kaj na kolesih. Na kolo ni niti za pomisliti, ker globoko dihanje v tem, s prometnimi izpuhi zaplinjenem mestu, ni ravno priporočljivo, čeprav se najdejo redki posamezniki, ki počnejo ravno to. Če torej odmislimo pešačenje in kolesarjenje, ostanejo na razpolago motorji, avtorikše, avtomobili oziroma taksiji, avtobusi in metro.

Z motorji si nisem ravno blizu, ker se je na njem moj stric srečal s smrtjo, zato je bil motor v moji družini na seznamu prepovedanih ali vsaj nezaželenih stvari. V mladih letih sem tako z bicikla neposredno preskočil na avto, kasneje me pa tudi nikoli ni mikalo, da bi se vozil z motorjem, sploh pa ne kot sopotnik. Ampak v Indiji sem se srečal tudi s tem. Ob prvem obisku pred tremi leti sem vneto fotografiral motorje otovorjene s celimi družinami ali pa s toliko tovora, kot ga pri nas komaj spraviš na manjšo avtomobilsko prikolico. Tokrat pa sem moral sam zlesti na motor, da me je zet odpeljal do zobozdravnika. Vsekakor četrt ure poskakovanja po velemestnih ulicah in slalomiranja v večernem prometnem vrvežu, ki ne gredo prav lahko v pozabo. Na poti tja, sem bil z vsako minuto bolj prepričan, da nazaj pod nobenim pogojem ne grem z motorjem. Ampak, ker sva pri zobozdravniku čakala pol ure, da nama je potem povedal, da ne more narediti nič, ker ni dovolj časa, nekako nisem mogel reči zetu, naj gre nazaj z motorjem sam, jaz pa z avtorikšo. Ni prav ekonomično in ker smo tudi na vzhodu Gorenjske doma šparovni ljudje, sem se med vračanjem spet krepko držal za sedež in poskušal čim bolj blažiti odbijanje od njega na cestnih ovirah in luknjah. Pot do stanovanja se mi še nikoli ni zdela tako dolga, čeprav nisva bila nič počasnejša od taksijev in avtorikš, kvečjemu hitrejša. Je pa treba ob tem vedeti, da to, čemur pri nas rečemo ležeči policaji, na indijskih cestah ne zasluži tega imena. Tam so na cestah še vedno stoječi policaji, to čemur pri nas pravimo ležeči, so pa konkretne cestne ovire, čez katere se vsi dosledno vzpenjajo zelo previdno, ker se jim sicer lahko zgodi, da na oviri nasedejo. Kaj sledi, si pa lahko predstavljate – poleg trobljenja soudeleženih v prometu, seveda.

Tudi pri nas se je motorizacija začela z dvokolesniki, v Bangaloreju pa tovrstna vozila še danes močno prevladujejo

Trobljenje je tu, kot bi se učeno reklo, obvezna rutina. Z njo sporočaš tistim, ki te ne vidijo, kje si, da ti po potrebi naredijo prostor. Če na primer prehitevaš v nepreglednem ovinku, kar je stalna praksa, nekajkrat potrobiš, da morebitni nasproti vozeči na drugi strani ovinka ve, da se bo morda treba pomakniti malo bolj v levo, enako velja za tistega, ki ga prehitevaš. Ti se pa potem v skrajni sili stisneš skozi med obema tema dvema. Mislim, da pri nas to imenujemo prehitevanje v škarjice, samo v Indiji nisem videl, da bi take škarjice kaj strigle. Nekako se jim večinoma izide. Nekaj k temu prispeva trobljenje, nekaj pa to, da pri njih očitno ne prevladuje mentaliteta kaznovanja napak drugih v smislu: “Ti bom že dal prehitevat’ v škarjice, jaz imam pravico vozit’ tule – bum!”. Za Indijce sem dobil občutek, da si ne lastijo tega, kar jim po zakonu pripada, se pravi levega voznega pasu, ampak si družno delijo celotno cestno telo in če je mogoče še malo tega, kar je zraven. Precej nesmiselno je po večpasovnicah risati črte, ker je škoda barve. Ko se promet zgosti, je pasov toliko, kolikor vozil lahko vozi drugo ob drugem, kar je odvisno od tega kako široka so. Razdalje med njimi pa so tako minimalne, da je težko razumeti, kako ob spreminjanju smeri lahko usklajeno zavijajo, ne da bi prišlo do stika med njimi. Prav tako neverjetno je, kako se vključujejo v prometni tok in kako zavijajo v desno. Tu ni nobenega čakanja na to, da boš lahko varno presekal pot. Na varnost se tule požvižgajo, prav tako na prednost, edino pomembno je, da se ne zaletiš. Ko torej po stranski cesti pripelješ do glavne, na kateri se gost promet premika sorazmerno hitro, nič ne čakaš, ampak se samo previdno zrineš v kolono tam, kjer je med vozili vsaj malo prostora. Tisti, med katere se vrivaš, se pa že nekako prerazporedijo, malo upočasnijo in promet normalno teče naprej. Pri zavijanju desno je zadeva malo bolj delikatna, ker morajo tisti, ki jim tok zavijajočih seka pot, upočasniti in če je promet dovolj gost celo ustaviti, da se desno zavijajoči zrinejo skozi. Podobno je pri U zavijanju, kjer moraš z leve strani večpasovnice na desno stran tam, kjer je nizek zid med obema stranema prekinjen, tvoj cilj pa na drugi strani in nazaj. Postaviš se ob prekinitev in se zrineš med nasproti vozeče in potem na skrajno levo, kjer je tvoj cilj. Če si z motorjem ali avtorikšo in je promet malo manj gost kot običajno, pa tega ne delaš, ampak že pri prejšnjem presledku v zidu med pasovi za različni smeri zaviješ povprek na desno in nato v nasprotni smeri prometnega toka počasi voziš po skrajni desni.

Če ti je tak način vožnje tuj, si pač odvisen od tega, da te prevažajo drugi in najpogosteje so bili za naju to vozniki avtorikš. Običajno nama je prevoz z Uberjevim programčkom na telefonu poklical kar zet, Bharath. Zadnji dan ko sva šla po nakupih, sva se prepričala o tem, da se cenovno tako prevažanje res precej bolj splača, kot če si poskušaš izpogajati poceni prevoz pri voznikih, čakajočih na potnike na ulici. Z enim takim sva se želela peljati na razdalji petih  minut, za kar je zahteval 80 rupij. Julija ga je poskušala prepričati, da je to preveč za tako blizu in je ponudila, da plačava 50, spustil je na 70, nakar sem jaz postavil piko na i in dejal 50 ali nič. In bilo je nič. Julija je izstopila, on pa odpeljal. Potem sva par minut kasneje prek Uberja dobila prevoz za 35 rupij, kar je približno 40 evrskih centov. Ampak princip je princip in Gorenjci smo Gorenjci, pa čeprav smo v Indiji. Vsekakor barantanje ni nekaj, kar bi v naši družini bila prirojena veščina, še priučili smo se je bolj za silo. Ampak tudi bolj veščim ne uspe vedno. Ponekod imajo namreč vozniki avtorikš nekakšen kartelni dogovor. Pred palačo v Bangaloreju se lahko normalno pripelješ s pomočjo Uberja, od tam pa ne gre, ker iz meni neznanih razlogov nikakor ne dobiš prevoznika. Tisti, ki pa čakajo v vrsti, da te odpeljejo izpred palače, pa ne spuščajo cene in če še tako hodiš od enega do drugega je cena pri vseh enaka in nobeden ne popusti niti za pet rupij. Smo se pa zato od tam odpeljali z “novo avtorikšo”. To je v bistvu majhen avtomobilček, z okni in vrati ter volanom in sekvenčnim menjalnikom. Klasične avtorikše so namreč mopedi, ki imajo zadaj sedež za dva do tri potnike. Mi smo se največkrat peljali štirje, pri čemer je bil eden od teh dveletni otrok. Ker avtorikša nima oken, med vožnjo vedno pihlja in si s tem  povsem neposredno izpostavljen tudi vsem izpušnim plinom s ceste. Ampak kar pride noter, gre na enak način in enako hitro tudi ven, česar za avtomobile z okni in vrati ni mogoče trditi. Prav zdrave in prav varne pa take vožnje vsekakor niso.

Za Bangalore so značilne rumenozelene avtorikše, ponekod drugod prevladujejo črnorumene, povsod so v vpadljivih barvnih kombinacijah, da jih ne moreš spregledati

Za daljše vožnje in za več udobja si je treba omisliti taksi. Ker je v taksiju bistveno manj hrupa kot v avtorikši, je možen celo kakšen pogovor z voznikom. Pogoj je seveda, da toliko obvlada angleško, da razume, kaj ga sprašuješ, oziroma kaj mu pripoveduješ. Znanje angleščine med tukajšnjim prebivalstvom je vse prej kot vsesplošno. Eden od taksistov se nama je pohvalil, da govori šest jezikov, od tega jih je pet indijskih, šesti pa angleščina. Naučil se jih je pa od vrstnikov, kajti Bangalore je mesto priseljencev z vseh koncev Indije. Domači jezik je kannada, govorijo pa še tamilščino, hindi in kdo ve kaj še vse, še najmanj očitno angleščino. Jaz se s taksisti nisem nič pogovarjal, ker so me izkušnje naučile, da me tako ali tako ne razumejo. Julija pa seveda ne more brez vzpostavitve stika, čeprav so nekateri taksisti tudi sami začeli pogovor z vprašanjem: “Where are you from?”. Julijo pa je zanimalo, kako stari so, koliko otrok imajo, koliko časa preživijo v službi, kako dobijo licenco za vožnjo taksija in podobne stvari. Njena sočutnost in komunikativnost sta nas tako spravili v nadvse zabavno situacijo, ko smo bili z Mašo in Sky-jem na počitnicah na Andamanskem otočju. Ko smo se z ladjico vračali z otoka Havelock, smo v Port Blair prispeli s slabih deset minut zamude. Juliji se je taksist, ki nas je moral čakati, malo zasmilil in takoj ko smo sedli v taksi, se je začela napol opravičevati s stavkom: “We came later!”. Taksist je na to odvrnil: “Just a small stop!” in nas odpeljal, ne da bi nam bilo jasno, zakaj rabi kratek postanek. Pet minut kasneje je ustavil na ulici, kjer so bile na drugi strani trgovinice in od nas hotel dobiti dvajset rupij. Zdelo se nam je, da jih rabi za nekaj, brez česar nas ne more pripeljati do hotela. Spogledali smo se in čeprav nam ni bilo jasno, zakaj rabi denar, smo začeli brskati po denarnicah, da bi našli drobiž. Ker smo bili očitno prepočasni, se je naveličal čakanja in je odvihral do trgovine. Kot bi mignil je bil nazaj z vžigalnikom in ga ponujal Juliji. Ona ga pa ni hotela vzeti, saj ga ni potrebovala. Zakaj je voznik mislil, da ga rabi, smo izvedeli iz pogovora z njim kmalu zatem. Ko je namreč Julija rekla “later”, je naš voznik, ki je kadilec, slišal “lighter”. Kadilci pa presneto dobro vedo, kako hudo je, če nimaš s čim prižgati opojnega svitka tobaka. Zato se je tako potrudil, da bi svoji potnici priskrbel to čarobno napravo, ki se ji reče “lighter” ali “later” ali nekaj podobnega. Julija vžigalnika ni niti potrebovala niti ga ni vzela, smo pa na ta način izvedeli, zakaj je bil na poti do hotela potreben “just a small stop”.

Eno od ne tako redko videnih prevoznih sredstev v milijonskem mestu je tudi traktor, a izkušnje z vožnjo z njimi nismo uspeli pridobiti, pa tudi trudili se nismo za to, da bi jo

Preostali dve obliki prevoza vključujeta delitev prevoznega sredstva z naključnimi neznanci. Z avtobusom smo se peljali le nekaj postaj. Bil je solidno poln, sprevodnik pa se je rinil z enega konca na drugega in prodajal karte, čisto tako kot na naših avtobusih v mojih gimnazijskih časih. Težava pri avtobusih je, da moraš vedeti, kam peljejo in na kateri postaji moraš izstopiti. Pri tem ti vozno osebje ni prav dosti v pomoč, ker se zna zgoditi, da te ne razume, ko želiš razložiti, kam želiš priti. Zato smo tudi našo edino vožnjo končali na pol poti do cilja in prestopili v avtorikšo. Tam ni treba nič razlagati kam, ker cilj že ob naročilu vneseš v Google-ov zemljevid.

Zaslonski posnetek podatkov iz aplikacije za prevoze s podatki o registrski številki avtorikše, imenom voznika, njegovo časovno oddaljenostjo, PIN številko naročenega prevoza itn.

Najbolj luksuzna oblika javnega prometa v mestu pa je Metro. Ta je speljan v glavnem nad zemljo na stebrih, na katerih je železobetonska konstrukcija, na njej pa je speljana dvotirna proga. Stebri dosedanjih in novih linij so postavljeni na sredino osrednjih mestnih večpasovnic, tako da vas vlaki prevažajo visoko nad cestnim vrvežem tam spodaj. Tudi sicer je Metro za tukajšnje prometne razmere ne le nadstropje ali dve nad povprečjem, temveč visoko nad njim. Preden te spustijo na postajo, moraš skozi pregled, ki je podoben letališkemu. To kar nosiš s seboj gre na tekoči trak in skozi “rentgen”, sam pa moraš skozi tisti prehod, kjer piska, če nosiš kaj kovinskega. Potem stopiš še na pručko, na kateri te pretipajo s čarobno palico, ki zapiska, če imaš kaj prepovedanega. Ženskam to naredijo v kabini, ki je z vseh strani zagrnjena s tkanino. Ko si enkrat na postaji, pa se znajdeš v povsem drugačnem svetu, kot je tisti zunaj. Tla se bleščijo in so videti tako čista, da bi z njih lahko jedel. Vse je urejeno in ljudi je nenavadno malo. Vsaj takrat, ko smo se vozili mi, jih ni bilo prav dosti. Ko želiš na okencu kupiti karte, se seveda vedno zakomplicira, ker tule vsi hočejo imeti drobiž in ne sprejemajo bankovcev večje vrednosti, pri čemer govorimo o vrednostih pod dvajset evrov. Ampak to je tam že velik denar in bankovci po 10, 20 in 50 rupij so očitno preredka dobrina, da bi jih kar tako razdajali nekomu, ki želi majhen znesek plačati z dvatisočakom. Ampak ko enkrat uspešno izvedeš transakcijo, dobiš žetonček, ki ti odpre avtomatična vratca za na peron. Ob prihodu je dovolj, da ga “poskeniraš”, ko pa peron na končni postaji zapuščaš, se moraš pa od žetona posloviti in ga vtakniti v temu namenjeno režo.

Zelena linija “namma! metroja

Vlaki vozijo kar na gosto, tako da nikoli nismo čakali več kot pet minut. So sodobni, čisti in tudi ne prenatrpani, je pa res, da se najbrž nismo vozili ob urah, ko je potnikov največ. Vožnja s temi vlaki je udobna, prijetna in tako rekoč panoramska. Ves čas namreč lahko zelo lepo vidiš, kako daleč v okolico se razteza to ogromno mesto. Ker glavne mestne arterije marsikje obdajajo parki in zelenje, se voziš tudi med krošnjami dreves. Pri nas imamo toliko opevan sprehod med krošnjami, za katerega se plača nemajhno vstopnino, v Bangaloreju imaš pa prevoz med krošnjami že vključen v ceno potovanja med dvema postajama metroja, samo na pravi postaji moraš vstopiti in na pravi izstopiti. Trenutno ima metro dve delujoči liniji. Zelena je dolga nekaj več kot 30 kilometrov in ima 29 postaj, od tega so le tri pod zemljo. Začne se v južnem delu mesta s postajo Silk Institute, poteka proti osrednjemu delu in potem zavije proti severozahodu, kjer se zaenkrat konča s postajo Nagasandra. Prečno na to linijo poteka vijolična. Dolga je slabih 26 kilometrov in ima 23 aktivnih postaj. Tudi ta se začne tam, kjer mesto na zahodu in jugu obkroža plačljiva krožna avtocesta imenovana NICE ring road. Začne se kakih 8 kilometrov severozahodno od zelene linije in jo preseka v osrednjem delu mesta, od koder potem poteka proti vzhodu. Za več kot enajstmilijonsko mesto sta ti dve liniji odločno premalo, zato že od leta 2015 gradijo drugo fazo omrežja z načrtovanim podaljšanjem obeh sedanjih linij in izgradnjo dveh novih, rumene in roza, v skupni dolžini skoraj 74 kilometrov. To pomeni več kot podvojitev dolžine sedanjega omrežja, a tudi to še zdaleč ne bo zadoščalo za zagotavljanje učinkovitega javnega prometa za vsa območja mesta, ki se razprostira na vsaj kakih sedemsto kvadratnih kilometrih, kar pomeni, da bi ga lahko približno omejili s krogom, ki ima polmer med 15 in 16 kilometri, pa še ne bi zajeli čisto vseh gosto poseljenih območij, ki ob cestah segajo tudi v bolj podeželsko okolico. Rok za dokončanje druge faze Metroja naj bi bil leta 2024, a glede na to, kako dela napredujejo, je zelo verjetno, da se bo to zgodilo z vsaj nekaj leti zamude.

Načrt obstoječih dveh linij metroja (vir: Doc.aneesh, CC BY-SA 4.0, via Wikimedia Commons)

Na začetek!

Bivanje

Bangalore je po površini ogromno mesto in tudi zelo hitro raste. O tem pričajo ocene števila prebivalstva, ki naj bi ga bilo leta 2023 že čez enajst milijonov in pol, kar je okrog tri milijone več kot ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2011. Ko se razgleduješ naokrog po mestu, se, do koder ti seže pogled, dvigajo v nebo visoki bloki, vmes pa so območja nižje gradnje. V osrednjem delu mesta je visokih zgradb sorazmerno malo, je pa zato nešteto ulic obdanih z eno- do dvonadstropnimi stavbami, ki imajo marsikje v pritličju trgovinico ali pa delavnico. Sem in tja je kakšna parcela nepozidana in kot taka magnet za vse vrste odpadkov. Mesto ima tudi dosti zelenih in vodnih površin. Slednje so bile v prej kmetijski pokrajini pomembne za oskrbo z vodo, zdaj pa so sredi mesta in privlačijo sprehajalce, ki radi uživajo ob pogledu na vodo, ali pa se po njej tudi zapeljejo s plovili na nožni pogon. Poleg večjih parkov, kot sta botanični vrt Lalbagh in Cubbon park, je ob nekaterih mestnih prometnicah tudi več manjših parkov, ki so umeščeni kar med prometne pasove za različni smeri. V njih so tudi otroška igrišča. So kot nekakšne oaze sredi prometnega vrveža. Ne gre pa pozabiti tudi zelenih površin, ki so zasebne, kot je na primer območje Indijskega inštituta za management. Ta ima vse svoje stavbe razmeščene med drevjem in zelenjem, da je znotraj ograje skoraj tako, kot da nisi v milijonskem mestu. Ogromna oaza, kjer so poleg študentskih domov tudi stanovanja za učitelje in njihove družine. Tako rekoč mesto v mestu, pri čemer je slednje res pravo vrtno mesto. Na vhodu je seveda obvezna straža in varnostna služba te spusti v to naselje samo, če tam delaš, si študent ali pa prihajaš s kakšnim drugim upravičenim razlogom, kar moraš seveda izkazati in dokazati, sicer ostaneš zunaj. V tej oazi je v mladih letih živel najin zet, ker je njegov oče poučeval na tej ustanovi. Med univerzitetnimi ustanovami za področje poslovnih ved se na lestvicah, ki vrednotijo te šole, med vsemi indijskimi  nahaja na drugem mestu, v svetovnem merilu pa je med tridesetim in štiridesetim mestom. Znotraj “kampusa” je bila posneta tudi komedija “Three Idiots”, film, ki na zabaven način prikaže napačen pristop k izobraževanju, tako pogost na številnih univerzah, ne le v Indiji ampak še marsikje drugje po svetu.

Prostor za prireditve na prostem v kampusu Indijskega inštituta za magement Bangalore

Nedaleč od “kampusa” Indijskega inštituta za management je Bharatov oče kupil stanovanje, v katerem smo na našem obisku Indije stanovali. Pred dvema desetletjema, ko so gradili sosesko, v kateri je to stanovanje, je bilo to še območje zunaj mesta. Danes pa je vse okrog in okrog pozidano še kilometre naprej od tod proti zdajšnjemu južnemu obrobju mesta.

Soseska, o kateri je govora, se imenuje Mantri Woodlands. Gre za ograjeno sosesko, še lepše bi jo bilo imenovati varovana soseska. Dostop z glavne ulice je namreč varovan in vstopanje je podobno kot pri prej omenjenem inštitutu. Vstopiš lahko samo, če imaš utemeljen razlog. Poleg tega, da si tu doma ali na obisku, je to lahko tudi dostava hrane, raznoraznih paketov, pospravljanje stanovanj, hišna popravila in podobno. A ne da bi svoj prihod naznanil enemu od najmanj treh “receptorjev” ali “receptork”, ki so bdeli nad prihajajočimi in odhajajočimi pri vstopu na območje soseske, nisi mogel po cesti, ki sosesko povezuje z eno glavnih mestnih prometnic. Na nas so se hitro navadili in nas niso ustavljali, temveč so nas le spoštljivo pozdravljali. Poleg straže pri vhodu, ima soseska še posebnega varuha odprtih garaž, ki so pod bloki. Bloki so namreč postavljeni na stebre, ki gledajo slab meter iz tal tako da je pod njimi parkirišče z dovolj dnevne svetlobe, da nimaš občutka, da si v kleti. Pritličja so za slabega pol nadstropja dvignjena nad raven dvorišča in ker je v posameznem bloku samo 16 stanovanj, je pod njim dovolj prostora za vsaj eno vozilo na stanovanje. Podnevi do parkiranih vozil prihaja svetloba tudi po neke vrste sanitarno-svetlobnih jaških, ki so speljani skozi stavbe in ob katerih so nanizana straniščna okna pri ožjih in kuhinjska okna pri širših jaških. Arhitekturno je morda takšna rešitev dobro zamišljena, v praksi pa se pokaže kot precej nepraktična, saj v železobetonski zgradbi ti jaški delujejo kot prenašalci zvoka od okna do okna. Predvsem tisti ožji jašek s straniščnimi okni zvočno ustvarja vtis, kot da si celotna stavba deli eno samo stranišče oziroma kopalnico. V kopalnice vseh stanovanj se razločno sliši, kadarkoli kdo na kateremkoli od teh intimnih prostorov zakašlja, polije po sebi vodo ali spusti od sebe kakšen drug, za stranišča značilen, zvok. Ob odprtih kopalničnih vratih pa se iz stanovanja do vseh ostalih sosedov prenašajo tudi vsi glasnejši pogovori. Slednje velja tudi za pogovarjanje ali pa zaganjanje motorjev na parkirišču pod stavbo.

Načrt soseske na tabli, ki je očitno še iz časa dograditve in je temu primerno “zdelana”

Drugače pa je arhitekturna zamisel celotne soseske zanimiva in razgibana. Štirinadstropni bloki, ki obdajajo atrij, niso kakšni preprosti kvadri, temveč izgledajo kot da bi bili sestavljeni iz številnih belih hišk z rdečimi strehami, ki se vzpenjajo ene višje druge malo nižje. Najvišja je vedno streha nad osrednjim stopniščem z dvigalom. Ob tem so nanizana po štiri stanovanja v vsakem nadstropju. Stanovanje, v katerem smo prebivali mi, je bilo dvojno in je imelo vhod v tretjem nadstropju, do dodatne sobe, kopalnice in strešne terase pa so vodile notranje stopnice iz dnevnega prostora. V tretjem nadstropju je bila poleg dnevnega prostora še majhna kuhinja, kopalnica in dve sobi. V četrtem je bila že omenjena soba s kopalnico in ogromna terasa z razgledom na krošnje dreves, ki rastejo v atriju. Velikost tega je med 20 do 30 krat 70 metrov. Poleg drevja in cvetja je v tem atriju čisto spodoben bazen, manjše otroško igrišče, dve igrišči za badminton, manjši prireditveni prostorček  z odrom in tribunami ter zaprt manjši paviljon za druženje ob igranju namiznega nogometa ali za igranje družabnih iger. Tudi nekaj naprav za zunanji “fitnes” imajo razpostavljenih v tem atriju. Pogosto sem na njih videl vaditi starejše gospe, gospodov pa ne. Namizni nogomet v paviljonu je tudi že odslužil svoje in je neuporaben. Tudi bazen je neuporaben, oziroma bolj prav povedano neuporabljen. Kolikor sem lahko videl, služi le temu, da ga vestni vzdrževalci vsak dan čistijo, plavati v njem pa nisem videl nikogar. Maša pravi, da ne zato, ker bi bila januarja voda prehladna, ampak zato ker ne znajo plavati. Glede na to, da sem se ves čas bivanja v Indiji tuširal z neogrevano vodo, sodim, da tudi tista v bazenu ni mogla biti prav hladna, še posebej, ker temperature niti ponoči niso šle pod 20, podnevi pa so bile blizu 30. Plavati pa tudi jaz nisem šel, mi je bilo nerodno. Najbrž! Kaj pa vem.

Bazen in paviljon za družabne igre

Da so bazen vzdrževalci čistili vsak dan, sem že omenil. Ampak to še ni vse. V atriju so kar naprej nekaj pospravljali in pometali listje. Vse lepo in prav, ampak glede na to, da pod košatim drevjem ni nobene trave, bi bilo morda celo lepše, če bi odpadlo listje pustili ležati na tleh in bi pometali samo pesek na otroškem igrišču in tlakovane površine. Tudi stopnišča so pomivali vsak dan, čeprav so jih stanovalci uporabljali zgolj v sili, če dvigalo ni delalo. Kadar pa dvigala delajo, jih je slišati po vsej stavbi. Pa ne ker bi bila tako hrupna. Ne! Ta dvigala imajo zunanja vrata in notranja varnostna harmonika vrata, ki jih je treba po izstopu dvigala zapreti, ker sicer dvigalo ostane v nadstropju, kjer si ga zapustil. Da ne bi kdo pomotoma teh notranjih vrat pustil odprtih, se takoj ko jih začneš odpirati iz zvočnika zasliši glasen opozorilni ženski glas, ki v nedogled ponavlja en in isti stavek: “Please close the door! Please close the door!”. Ženska ne utihne, vse dokler vrat spet ne zapreš.

Stopniščnih traktov je v celotni soseski  od A do L. Označeni so s črkami angleške abecede. Ko po 70 metrski dovozni cesti prideš do prvega bloka so v njem vhodi A, B in C in za njim se v dolžini kakih 70 metrov razteza opisani atrij, ob katerem so na obeh straneh in na koncu nanizani še preostali bloki.  Pod vsemi so parkirišča in okrog njih vodi dovozna cesta, dolga kakih 400 metrov. Ker prometa na njej ni prav dosti, je primerna tudi za sprehajanje. Eden od stanovalcev je po njej tudi kolesaril, oziroma se je sprehajal na kolesu, ker se je vozil s hitrostjo počasnega pešca. Ampak boljše to, kot pa da se moraš podati  v promet in se skozi gnečo prebiti do kakšne bolj privlačne oblike rekreacije. Na terasi nasproti naše, se je sosed vsako jutro kakšno uro in več rekreiral tako, da je hitro hodil sem in tja in vmes delal različne vaje. Teraso sem tudi jaz večkrat uporabil za moj jutranji oziroma dopoldanski sklop vaj za hrbtenico in rame. Ker večina vaj poteka v leže na tleh, je bila najlepša stvar pri tem, opazovanje številnih orlov, ki so preletavali sosesko na različnih višinah, včasih tako nizko, da sem jih lahko videl prav razločno, oni pa mene, njihovemu vidu primerno, še toliko bolje. Sprehajanja in teka okoli blokov sta se posluževala tudi Maša in Bharath. Kako neskončno manj privlačno se mi zdi to, kot pri nas doma, ko greš lahko na tek ali kolesarjenje kamorkoli v okolico in si tako rekoč v neokrnjeni naravi. Tule pa se do najbližjega parka voziš vsaj četrt ure, do tistega malo večjega pa trikrat toliko. Zato je še toliko bolj dragoceno, da imaš okrog blokov vsaj tistih 400 metrov, sploh ker je okrog in okrog visoko drevje, ki daje vtis, da le nisi v nekakšni betonski džungli, ampak vsaj malo tudi blizu naravi. Soseska je tudi v tem smislu nekakšna oaza sredi gosto pozidanega mesta. Med sosesko in glavno prometnico je ob dovozni cesti parcela, ki je skoraj povsem zarasla z drevjem. V atriju med bloki so zasajene kokosove palme, akacije, mandljevci, aravkarije in kdo ve kakšna drevesa še. Ob ograji, ki obdaja sosesko, pa so tesno drug ob drugem nanizana mogočna visoka drevesa. Vse te krošnje gostijo pisano ptičjo druščino, občasno se po njih podijo tamkajšnje veverice – take z dvema progama po hrbtu. Najbolj številni pa so, tako kot tudi v naših mestih, seveda golobi. Dva sta na vsak način želela svoj zarod zarediti na naši terasi in sicer na eni od preklad stopnišča A, s katere so potem vejice za gnezdo in njuni iztrebki padali v globino na stopnice, ki vodijo iz atrija v pritlična stanovanja in na stopnišče ter k dvigalu. Ko bi golobi ne bili tako nemarni in bi se ne podelali, kjer se jim zahoče, bi bilo sobivanje z njimi precej prijetnejše, tako pa so terase, če niso podvržene stalnemu pomivanju, precej nečedne oziroma ponečedene. Tudi prahu se nabere kar nekaj v tem suhem obdobju, ko je dežja zgolj za vzorec in marsikatero drevo odvrže svoje liste tako kot pri nas pozimi. 

Pogled s terase na bazen, krošnje dreves v atriju in razgibane strehe sosednjih blokov L in K

Ob za nas poletnih temperaturah pa imajo tu pozimi še eno, nam zelo dobro poznano, nadlogo. To so komarji. Zdelo se mi je, da so bolj dejavni postali šele proti večeru, pri nas že nekaj časa  pred njimi ni miru ne podnevi ne ponoči. No, pred tamkajšnjimi sem dostikrat bežal na varno v stanovanje, čeprav so me našli tudi tam in me s svojim neusmiljenim piskanjem budili iz sna. Večerni boj pred spanjem ni bil prav uspešen. V zgornji sobi, kjer sva spala z Julijo, je bil strop poravnan z ostrešjem. Ja, najina soba je imela svojo strešico, ki je bila v najvišjem delu kake štiri metre nad nama. Tako visoko, da še brisače nisem uspel zalučati do vrha, kaj šele da bi z njo zadel morebiti tam ždečega komarja. Ima pa vsaka soba tukaj vsaj en ventilator, ki na dolgi palici visi s stropa. Ko ga poženeš s polno hitrostjo, se premaknejo tudi komarji. Če streha ne bi bila dobro pritrjena, bi pa verjetno tudi ta odfrčala, tako močno se je ob največji hitrosti vrtela elisa ventilatorja. Ampak komarji so brihtni, ko sam vrag in se skrivajo po omarah, pod posteljo, pod klobukom, skratka povsod. Ko že misliš, da si pospravil zadnjega, ugasneš luč, zapreš oči in čez čas, ko že skoraj zaspiš, se ti zdi da slišiš piskanje.  Prisluhneš! Nič. Spet skoraj zaspiš in zaslišiš jasno, da bolj ne bi mogel, kako ti piska okoli ušes. Izpustiš bojni krik in spet: “Na boj junaška kri!”. Bržčas z enakim rezultatom kot prvič. Ampak tega sem vajen, saj se mi tudi pri nas, čeprav imamo strop na dveh metrih in pol, vedno eden izmuzne in mi potem pije kri. Dobesedno in s piskanjem. Ne vem, kaj je bolj nadležno.

Pri stanovanju naj omenim še to, da so v vseh prostorih na tleh keramične ploščice, vrata imajo na notranji strani še zapah in ne zapirajo se tesno kot pri nas, temveč je pod njimi in tudi ob strani reža. Tudi tečaji so precej bolj nosilni in priviti z vijaki, kar je potrebno, ker so vrata na videz precej težka. Kopalnici sta sorazmerno veliki, vendar za razliko od teh pri nas, nimata nobenih kadi, čeprav je prostora dovolj in tudi napeljava omogoča vgradnjo. Razlog je v tem, da se tu umivajo s polivanjem. Vodo si natočijo v plastičen škaf, zraven imajo še plastičen vrč in potem z vrčem zajemaš vodo in jo polivaš po sebi. Vsekakor je to bolj varčevalno kot tuširanje, kaj šele kot kopanje v kadi. V kopalnici je tudi straniščna školjka, ki ima poleg kotlička za splakovanje še poseben “mini tuš” z ročko za odpiranje vodnega curka, ki je namenjen pranju zadnjika po opravljeni veliki potrebi. Daleč od tega da bi bila to kakšna tako sofisticirana zadeva, kot so japonska elektronsko krmiljena stranišča, a cilj – umita rit, je dosežen tudi na ta način.

Sky in njegov medved pri mizi v dnevni sobi

Življenje v varnem in toplem zavetju varovane soseske v velemestu ima še nekatere druge prednosti. Vse kar rabiš je tako rekoč le klik oziroma klic proč. V roke vzameš telefon in si naročiš hrano iz restavracije, stvari iz trgovine in če ni res že pozna noč, lahko pričakuješ dostavo v najkrajšem možnem času. Dostavljalci so nam zvonili pogosto, tudi ob desetih zvečer.  Včasih nam je kaj naročila tudi Bharathova sestra in so dostavljalci prinesli na naš naslov. S kavča si naročiš tudi prevoz, ki te pride pobrat čisto pred blok, če na primer potuješ s prtljago, ki jo je treba natovoriti v vozilo. Če pa se odpraviš le po mestu, te pa počaka na glavni ulici pri vhodu v sosesko . Tudi če se ti kaj pokvari ali polomi, ni treba dolgo čakati in iskati, da dobiš mojstra, ki ti polomljeno oziroma pokvarjeno popravi. Z Julijo sva v roku nekaj dni oba uspela polomiti najina nezlomljiva očala. Saj se niso zares polomila, le vijak je popustil in so šla na dva kosa. Bharat in Maša sta to zelo hitro uredila pri tamkajšnjih mojstrih, ki so se malo zmrdovali, da za te zastarele vijake nimajo pravega orodja in je zato trajalo malo dlje kot bi sicer, ampak na koncu je popravilo uspelo in menda je bilo celo zastonj. Malo bolj se je zapletlo pri popravilu mojega zoba. Razrahljane plombe si niso upali sneti in zoba zaflikati, pa ne vem zakaj, ker jih nisem ravno dobro razumel. Vsekakor so imeli v mislih poseg, ki bi zahteval najmanj dve srečanji, če ne treh, a tega moj urnik ni dopuščal, ker sem imel že rezervirana prenočišča za najin oziroma naš indijski dopust. Tako sem na vseh teh indijskih poteh grizel samo na levi strani, kjer mi spodaj že od zdavnaj manjka eden od zob. Navadno prav tam končajo najostrejši deli hrane, ki jo grizeš, kar je vse prej kot prijetno, ampak sem uspešno preživel brez kakšnega zobobola. V indijski ordinaciji so se namreč na vso moč čudili, kako me tako zelo načet zob nič ne boli, tako da sem bil kar malo v strahu, kdaj se bodo njihove skrbi udejanjile v obupnih bolečinah. Pa se k sreči niso in doma mi je moj zobozdravnik Andraž luknjo uspešno zadelal v enem samem srečanju. Zdaj pa oba upava, da se bo amalgamiranje obneslo.

Na začetek!

Prehranjevanje

Eden od pomembnih prostorov v stanovanju, kjer smo stanovali je kuhinja, zato je bilo mogoče tudi tam pripraviti hrano, ki smo je vajeni od doma, samo prave sestavine je bilo treba dobiti. S čičeriko ni bilo težav, še boljšo imajo kot pri nas, to pa je bila že podlaga za to, da sem se lahko lotil celo veganskih palačink. Tudi marmelade v Indiji ni težko dobiti. Celo italijanski kruh lahko kupiš, čeprav je to daleč od izobilja pekovskih dobrot, ki so na voljo pri nas tako rekoč na vsakem koraku. Pečice pa v kuhinji ni bilo, da bi si sam spekel tudi kruh. Sicer pa imajo v Indiji različne vrste kruha, a so vsi bliže tortiljam kot pa našim hlebcem in štrucam, da žemelj niti ne omenjam. Ampak, ko je človek v Indiji, se spodobi, da tudi je po indijsko. Lahko si tudi indijsko hrano pripraviš sam, če seveda znaš. Maši gre priprava nekaterih jedi že kar dobro od rok, kar sploh ni samo po sebi umevno. Indija je namreč dežela dišav, ki jih ne moreš dodajati jedem kakor se ti zahoče, ampak morajo biti razmerja prava, da je končni rezultat okusna jed. Jaz se v dodajanje začimb nisem spuščal, sem bil pa uporaben za rezanje na primer jajčevcev, ki jim v Indiji rečejo “brindžal” ali pa okre. Iz leče in raznovrstne zelenjave lahko pripraviš jed, ki je nekakšna omaka oziroma obara in ji rečejo sambar, zraven pa ješ riž in kakšno od njihovih vrst kruha, na primer “roti” oziroma po angleško “chapati”. Narejen je iz pšenične moke in vode in je nevzhajan. Lahko ga kupiš, tako kot pri nas tortilje in ga potem samo popečeš na namaščeni ponvi. V eni od restavracij na otoku Havelock so imeli ob vhodu v nekakšn izložbi peka, ki je pekel tak kruh.  Imel je že pripravljene kroglice testa, ki jih je potem tako kot spreten “picopek” sploščil in raztegnil v tanko okroglo palačinko, ki jo je potem naložil na okroglo “roštilj” mrežo z lesenim ročajem in potem to popekel neposredno na ognju. Ob tem se je kruh napihnil kot žoga, ko ga je položil na krožnik pa se je spet sploščil. Napihnjen pa ostane kruh, ki je po sestavinah enak, le da je ocvrt in se imenuje “puri”, postrežejo pa ga predvsem pri zajtrku z zelenjavnimi jedmi, lahko pa se je tudi s sladkimi. Prav dosti imen hrane si nisem zapomnil, sploh ker je seznam vedno dolg,  na izbiro pa imaš “veg” in “nonveg” ter severnoindijske in južnoindijske jedi. “Veg” (izgovorjeno vedž) ne pomeni vegansko, kar je moj sedanji slog prehranjevanja, temveč vegetarijansko, kar vključuje tudi  kuhano maslo oziroma “ghee” in mleko ne pa tudi jajc. Tudi če poznaš ime jedi in veš, kaj so njene glavne sestavine, ne moreš vedeti, če za “izboljšanje” okusa niso dodali kakšnega mlečnega izdelka ali pa kaj jajčnega. V nekaterih restavracijah, kjer sem jedel, sem imel tako čast srečati šefa kuhinje, ki je, po posvetu z menoj, v kuhinji dal pripraviti hrano po mojih željah, torej brez mlečnih izdelkov in jajc. Sicer nisem čisto dobro razumel vsega, kar mi je razlagal, ampak kar sem dobil na mizo, je bilo vedno okusno in verjamem, da tudi brez živalskih sestavin.  Dostikrat pa sem se, predvsem pri samopostrežnih zajtrkih, poskušal zanašati na lasten občutek, tako da je povsem verjetno, da sem bil kdaj deležen tudi kakšnega mlečnega dodatka, ne da bi se tega zavedal.

Indijsko-slovenska družinica pri prehranjevanju v restavraciji

Od jedi, ki sem si jih še zapomnil po imenu, naj omenim “idli”. Jed se običajno je za zajtrk in je menda narejena iz fermentirane oluščene črne leče in riža. Je bele barve in izgleda kot naši žličniki, tisti za v juho, samo da so “idliji” večji. Če je idli prava veganska jed, pa to ne velja za “kesari bhat”. V njem je namreč tako “ghee” kot mleko. Na prvem obisku Indije pred tremi leti, sem v tej sladki jedi še lahko užival, ker sem bil prepričan, da “veg” pri njih pomeni rastlinsko, pa sem bil, kot zdaj vem, v zmoti. Doma sem si sicer potem še kar nekaj časa pripravljal svoj domači veganski “kesari bat”. Osnovna sestavina je namreč pšenični zdrob oziroma po domače gris, namesto mleka, sladkorja in “ghee-ja” pa sem dodal različne oreščke, rozine in datlje in zakuhal tako, da je nastala gosta kepa, ki sem jo potem stresel na krožnik in je v resnici malo spominjala na indijski “kesari bat”.

Še eno ime se mi je vtisnilo v spomin in sicer “chutney” (čatni). To je ena od tistih stvari, ki jih dobiš v manjših, navadno kovinskih posodicah kot dodatek k glavni jedi. V južnoindijski kuhinji je priljubljen predvsem kokosov, saj imajo kokosovih palm, kolikor hočeš in ob ulicah vsepovsod naletiš na možakarje, ki ti odsekajo vrh še zelenega kokosovega oreha, da potem s slamico popiješ, kar je v njem, potem ti pa oreh razpolovijo in iz enega kosa naredijo priročno žličko, s katero poješ mehko notranjost, ostanek pa potem pristane na kupu zraven kupa še nedotaknjenih orehov, čakajočih na žejne stranke. 

V zvezi s prehranjevanjem naj omenim še to, da v restavracijah večinoma dobiš poleg hrane tudi pribor, a po indijsko se je z rokami, oziroma natančneje, z desno roko. Tako na primer njihov ploščati, palačinkasti kruh s sredincem pritisneš ob krožnik, s palcem in kazalcem pa si utrgaš kos, ki ga potem namočiš v kakšnega od začinjenih dodatkov ali pa z njim poješ majhno prgišče glavne jedi. Dodatke, kot je na primer sambar, lahko pomešaš z rižem, potem pa z blazinicami palca, sredinca in prstanca po krožniku nagrabiš nekaj te mešanice, ki jo potem s palcem pritisneš ob ostale prste, potem to hrano neseš do ust in jo s palcem potisneš s preostalih prstov v usta. Z nekaj vaje lahko tako uspešno jedo tudi tako bradati, kot sem bil v Indiji jaz. Ob tem velja dodati še to, da v Indiji tako bradatih kot sem bil jaz, sploh ni malo in z mojo brado tam nisem bil niti malo izstopajoč.

Od brad in bradačev nazaj k hrani. Kadar se nismo prehranjevali doma, smo jedli v restavracijah. Nekatere bi po naših standardih komaj zaslužile tako ime, a nihče od nas nikoli ni imel nobenih prebavnih težav, ki bi bile posledica prehranjevanja v takih, na videz precej neuglednih, lokalih. Res pa nismo jedli hrane, ki jo pripravljajo na ulici. Vsaj jaz je nisem, ostali so poizkusili tudi to, a je bila to prej izjema kot pravilo. V Indiji se lahko več kot enkrat prepričaš, da slovenski izrek “Videz vara!” še kako drži. Naj si je bil lokal videti še tako “barakarsko”, povsod so imeli umivalnike, da si lahko, preden si se lotil hrane, umil roke. Vodo za pitje ti ponudijo filtrirano in v plastenkah. Pili smo tudi filtrirano vodo in tudi to ni imelo kakšnih posebnih posledic, ki bi se poznale na naši prebavi. Kot sem omenil na samem začetku, je Indija dežela velikih razlik in raznolikosti. Med boljšimi restavracijami v mestu so posebej zanimive take, ki imajo v pritličju in v prostorih okoli restavracije trgovino, v kateri najdeš od različnih oblačili, spominkov pa vse do vrtnih klopi in vodnjakov. Ob ogledovanju vseh teh prodajnih artiklov čakanje na hrano hitreje mine, hkrati pa si lahko kupiš še kaj lepega, če rabiš ali pa ne.

Na začetek!

Bangalorske znamenitosti

Na eni od spletnih strani, kjer svetujejo, kaj je v Bangaloreju vredno ogleda, so po vrsti razvrščeni “Cubbon Park, Nandi Hills, Tipu Sultan’s Palace, Lalbagh Botanical Garden, Bangalore Palace, ISKCON Temple in National Gallery Of Modern Art”. Od teh gričevje Nandi sploh ni v mestu, pač pa se moraš do tja peljati kakih 60 kilometrov, da potem lahko uživaš v miru in zelenju. Tako piše, gledat tega nismo šli, ker miru in zelenja imamo v Sloveniji na pretek na vsakem koraku, v Indiji sva se pa z Julijo tega tudi že nekoliko naužila ob prejšnjem obisku, ko sva obiskala slapove Jog. Tam sva bila takrat praktično edina gosta v majhnem počitniškem naselju ličnih lesenih hišk sredi širnih gozdov ob velikem umetnem jezeru s čisto vodo, ki mu gladina nič ne niha in zato nima tistih blatnih nezaraščenih obal, ki so značilne za akumulacijska jezera indijskih hidroelektrarn. 

Izravnalno jezero Talakalale, kjer sva leta 2020 prenočila daleč proč od mestnega vrveža, obdana s širno modrino umetnega jezera ter naravnim zelenjem tropskih gozdov

Od ostalih naštetih mestnih znamenitosti si nisva šla pogledat templja in Narodne galerije moderne umetnosti. Na nekoliko daljšem Tripadvisorjevem seznamu so še trije drugi templji, od katerih smo si šli pogledat enega, ki pa name ni naredil posebnega vtisa. Zgrajen je na skali in je iz druge polovice dvajsetega stoletja. Posvečen je Hanumanu, to je eno od hindujskih božanstev in ima podobo opice. Je nesmrtno bitje številnih nadnaravnih sposobnosti. V znamenitem indijskem epu Ramajana se na primer lahko pomanjša na velikost mravlje, ali pa izjemno poveča. Ko ga v epu pošljejo v Himalajo po zdravilno zel, za ranjenega brata glavnega junaka Rame, Hanuman ugotovi, da je zelišč veliko in zato, da ne bi utrgal in prinesel napačnega, se je povečal tako zelo, da je lahko iz gorovja iztrgal celo goro z vsemi zelišči vred in z njo odletel daleč tja na jug Indije in rešil ranjenega, ki bi sicer zagotovo umrl. Ob obisku svetišča nisem vedel ne tega komu je posvečeno, ne v kakšnih zgodbah nastopa. Tu se vidi, kako pomemben je duh kraja. Če prideš in gledaš zgolj zidove, ograje in oltarje, jih gledaš na povsem drugačen način, kot če vse to povezuješ z nekimi miti, verovanji in zgodbami, ki se vežejo na videno in na nek način zaživijo, ko se znajdeš sredi njih. Sicer je za obiskani “Ragigudda Anjaneya Temple” značilna tudi dobrodelnost in ima pomembno vlogo pri izobraževanju revnejših, ki bi se sicer ne mogli šolati. Pa še to! Ko vstopiš na sveto zemljo, torej na območje svetišča, se moraš sezuti in dati obutev v ogromno garderobo, ki nakazuje, kako številni obiskovalci se zgrinjajo sem ob različnih, z njihovimi verovanji povezanih, priložnostih.

Zdi se mi zanimivo, da se med “naj znamenitosti” na različnih seznamih uvrščata kar dve od večjih zelenih površin v mestu. Verjetno je to zato, ker sta to, v tako obsežnem in obljudenem mestu, kraja odklopa, izstopa iz divjega vrveža, kraja sprostitve in počitka ali pa rekreacije, če želiš teči, ali pa samo hoditi med mogočnimi drevesi in grmovjem Cubbon parka ali pa botaničnega vrta Lalbagh. Slednji nam je bil bližje in smo ga obiskali večkrat. V njem je tudi jezero, velik steklenjak, ki je bil sicer zaprt, široka, gola skalna vzpetina z majhnim svetiščem na vrhu in neštete poti, večinoma prijetno osenčene s krošnjami ogromnih dreves. Posebno zanimiv mi je bil drevored benjaminov. To kar mi poznamo kot okrasne rastline za naša stanovanja in pisarne, so v južni Indiji zares mogočna drevesa.

Cubbon park je v neposredni bližini stadiona za kriket. Ob stadionu ima Kriket zveza Karnatake svoj klub s hotelom, bazenom, telovadnico in več manjšimi restavracijami. Bharathov prijatelj Ravish je član kluba, saj je bil njegov dedek med ustanovitelji, ali pa je bil predsednik, ne vem natančno, ampak bistveno je, da sva z Julijo lahko kot njegova gosta dobila sobo v klubskem hotelu. Cena prenočevanja je bila glede na standard sobe kar ugodna, prehranjevanje v klubskih restavracijah pa smešno poceni. Je bil pa ta hotel dobro izhodišče za obisk nekaterih zanimivosti v tem delu mesta, ki je dobro uro vožnje oddaljen od stanovanja v soseski Mantri Woodlands. Maša je s Skyjem prihajala k nama na obisk, da smo šli potem lahko skupaj naokrog. Sky je namreč lahko z opoldanskim spanjem opravil v najini hotelski postelji in tako smo imeli potem na razpolago več časa, kot če bi se bilo treba zaradi njegovega spanja celo uro vračati nazaj v stanovanje, potem pa se spet eno uro  drenjati po mestni gneči, da bi prišli na primer do palače ali do zabaviščnega parka. Oboje je precej bližje omenjenemu klubu, kot Bharathovemu stanovanju in oboje smo tudi obiskali. Vmes pa smo si še privoščili kosilo v eni od tistih restavracij, ki imajo zraven trgovino, za povrh pa imajo na jedilniku tudi veganske jedi.

Palača v Bangaloreju je kraljeva palača družine Wodeyarjev. Ti imajo svojo pravo kraljevo palačo v nekdanjem središču kraljestva Mysore. Enako se imenuje tudi današnje mesto, kjer prebivajo sedanji nasledniki nekdanjih kraljev. Najlepši del njihovega domovanja oziroma palače je na ogled turistom in je ena največjih, če ne največja turistična privlačnost Karnatake. Kraljeva palača v Bangaloreju je menda služila bolj kot nekakšno poletno domovanje. Bangalore leži na nadmorski višini več kot 900 metrov, zato so tu meseci od marca do maja, ko je vročina najhujša, nekoliko manj vroči kot v Mysore-ju. Po podatkih s spleta je sicer povprečna razlika zgolj za kakšno stopinjo Celzija, razlika v nadmorski višini pa skoraj 200 metrov. Kraljeva družina je posestvo kupila od ravnatelja tamkajšnje šole in v zadnji četrtini 19. stoletja so zgradili palačo, ki so jo kasneje še predelovali, tako da je dobila današnjo podobo. Zgled je bil graditeljem prav nič  drugega kot Windsor, grad angleških kraljev. Čeprav so bili Mysorski kralji oziroma maharadže podrejeni angleški kroni, pa po bogastvu menda niso prav nič zaostajali za kraljevimi rodbinami evropskih držav. Zato so na tak ali drugačen način morali pokazati, koliko imajo pod palcem. Najboljši način je, da zgradiš palačo, ki je vsem na očeh in ki s svojo lepoto in bogastvom jasno pokaže, da lastnik ni kdorsigabodi, temveč mogočnež, ki ima poleg denarja tudi posluh za umetnost in lepoto. 

Na ogled palače se odpraviš s slušalkami v ušesih in če te je volja lahko poslušaš posneto razlago za vsak prostor, ki je v javnem delu palače na ogled. Palača ima tudi pokrit prireditveni prostor, namenjen porokam in javnim prireditvam. Menda so tu nastopali celo Rolling Stonesi in še cel kup drugih svetovno znanih glasbenih skupin in izvajalcev. Palačo obdaja obsežno posestvo, tako da stoji na samem, čeprav je sredi mesta. Del tega posestva je namenjen zabaviščnemu parku, kjer so naprave, na katerih lahko uživajo samo otroci, samo odrasli, ali pa skupaj cele družine. Sky je preizkusil bolj kot ne vse, kar je bilo namenjeno otrokom in je pri tem očitno zelo užival. Tudi odrasli nismo pretirano trpeli. Še Julija in Maša sta se dali ‘navrtet’ na pravem vrtiljaku, pa še na nekem velikem mešalniku, ki te vrti v vse možne smeri. S Sky-em sva opazovala z varne razdalje, čeprav si je želel tudi on poskusiti, a se je po razlagi, da je to le za odrasle, modro odločil, da bo poskusil, potem ko bo zrasel. Napravam se je, enim bolj, drugim manj, poznalo, da niso od včeraj in jih je počasi začel najedati zob časa. Meni je bilo še najbolj zabavno opazovati zdolgočasene upravljavce naprav, namenjenih zabave željnim obiskovalcem, saj so bili videti, kot da jim je to delo najbolj odvečna stvar na tem svetu.

Poleg palače kraljeve družine, je v Bangaloreju tudi letna palača sultana Tipuja. To je tisti vladar, katerega oče je je s prestola izrinil Wodejarje in ki je bil zadnje bitke z Angleži. Ti so ga na koncu premagali in na prestol spet postavili Wodejarje, ki so jim seveda morali biti podložni. Tudi Tipujeva palača v Bangaloreju  je zgolj letna in tista prava vladarska palača imenovana Daria Daulat Bagh (kar pomeni vrt morja bogastva) v Srirangapatni, ki sva si jo z Julijo ogledala pred tremi leti, je precej večja, lepša in bolje ohranjena.

Palača Daria Daulat Bagh v Srirangapatni, ki sva jo skupaj s sinom Tajem obiskala leta 2020

Ta letna v Bangaloreju je sorazmerno majhna, ravno tako iz tikovine, a je bila očitno dolgo zanemarjena in ni v najboljšem stanju. Za ogled imaš 10 minut več kot dovolj, saj res ni videti kaj dosti, je pa pred palačo še vrt, kjer se lahko sprehodiš, a tudi ta ni prav velik. Ker je v bližini tudi trdnjava, smo se odpravili še do te, a tudi tu nekega presežnega doživetja ni bilo. Mogočni, visoki zidovi, med katerimi se lahko sprehodiš, so bolj kot ne vse, kar si lahko ogledaš. Ampak vsaj vstopnine ti ni treba plačati za to.

Ena od bolj oglaševanih bangalorskih znamenitosti je tudi živalski vrt in naravni park Bannerghatta na južnem obrobju goste mestne poselitve. Sem nas je na našem prvem obisku peljal Bharatov brat, to pot pa sem želel, da si tamkajšnje tigre, leve  in slone ogleda tudi Sky. Poleg njega in Julije je bila zraven še Bharatova sestra. Na safari po ogradah z divjadjo, ki živi napol prosto se lahko odpelješ z avtobusom, z večjim, ali pa z manjšim terenskim vozilom. Mi smo si privoščili slednjega, kar pomeni, da smo imeli svojega šoferja in smo bili v avtu z zamreženimi okni poleg njega samo še mi štirje. Živali v tem tako imenovanem naravnem parku ne živijo v kletkah, ampak se prosto sprehajajo naokrog. A za zveri te velikosti je njihov tukajšnji življenjski prostor zelo omejen, saj jih od prave divjine ločuje neprehodna ograda, v katero se lahko zapelješ samo skozi prehod z dvojnimi vrati. Ko se zapelješ skozi prva vrata in ustaviš pred drugimi, najprej zaprejo vrata za vozilom, šele potem lahko uslužbenec, zadolžen za premikanje teh drsnih vrat, lahko odpre tista pred vozilom. Tako kot v strogo varovanih zaporih. Seveda si nihče ne želi, da bi se skozi vrata na svobodo odpravil kakšen, od tam živečih, tigrov ali levov. Si jih pa vsakdo želi videti čim bolj od blizu in vsaj kar se tigrov tiče, se nam je eden postavil tako rekoč pred avto in smo si ga res lahko dodobra ogledali. Levi so poležavali v senci in se niso kaj dosti zmenili za nas. Raje so nas opazovali z nekoliko večje razdalje. Še nekoliko bolj oddaljeni od nas so bili sloni, mimo katerih smo se peljali. Divjad, ki jo najpogosteje srečaš na safarijih ali pa kar na vožnji po običajnih cestah, ki so speljane skozi gozdove, je jelenjad. Te sploh ni treba posebej iskati.

Tiger, ki je poziral pred našim terencem

V naravnem parku Bannerghatta je moč videti tudi živali kot so žirafa, zebre, krokodili, različne ptice, opice, povodni konji in kdo ve kaj še vse. Te si lahko ogledaš v kletkah živalskega vrta potem, ko se vrneš s safarija. Da ti ni treba peš, si lahko najameš električni “buggy”, kar je za dvoletnika, ki smo ga imeli s seboj, najbolj primeren način ogleda. Še tako se je že malo naveličal vsega. Najbolj pa so mu bili všeč krokodili, ki so ležali skoraj nepremično in se niso zmenili za nič okrog njih. Sky bi jih pa kar gledal in gledal. Je pa treba vedeti, da je ena od priljubljenih prstnih lutk, ki ga spremlja v Indiji, krokodilček. Morda je to razlog, da so ga tako pritegnili prav leni in umazani krokodili. Ob tej opazki se spomnim Jurija Murija v Afriki in njegove tihe jeze ob srečanju s krokodilom: “Taka pot in takle cilj, le umazan krokodil!” in izjave ki je sledila: “Čist pa nisi kljub vsej slavi, dični boter trdoglavi!”, ki krokodilu ni bila nič kaj pogodu in je Jurija nemudoma pahnila v nesrečo – njega, ki je šel v Afriko, ker se ni hotel umivati, je zaradi žalitve krokodila in nerodnosti, ki je temu sledila, slon za kazen poškropil z obilico vode. Sloni, ki smo jih mi videli, niso nič škropili ne po nas ne po sebi, čeprav so bili ob vodi. Tudi krokodili so imeli v svoji ogradi en plitev bazenček, ampak so raje ležali v prahu ob njem. Da bi kateri poskušal zlesti ven, se pa tudi ni primerilo, saj je za razliko od Jurija Murija, Sky krokodile samo spoštljivo in radovedno gledal in mu niti na misel ni prišlo, da bi jih užalil s kakšno nepremišljeno izjavo. Zato tudi niso imeli nobenega pravega razloga, da bi se jezili nanj, kaj šele, da bi ga poskušali učiti manir. 

Na začetek!

Izlet v Wayanad in na safari

Z Julijo sva prvi mesec najine Indije preživela v glavnem mestu zvezne države Karnataka, ki ga vsi poznajo pod imenom Bangalore, uradno ime pa je Bengaluru. Na prvo pot iz tega velemesta sva se podala na petdnevni izlet, ki sta nama ga načrtovala in organizirala Bharat in Maša ter ga, iz meni neznanega razloga, poimenovala poročno potovanje. Mogoče zato, ker je prvi kraj, kjer sva imela dve nočitvi, priljubljen med novoporočenci. Za pet dni sva imela najetega taksista, ki nama je bil na razpolago za vse prevoze kadarkoli in kamorkoli, samo da je bilo manj kot 300 km dnevno. Tudi več bi šlo, a bi bilo potrebno doplačilo. Ampak take potrebe nisva imela, še posebej zato ne, ker za to, da v Indiji premagaš 300 kilometrsko razdaljo, rabiš ogromno časa. Prvi dan najinega “poročnega” potovanja sva morala priti do romantičnega počitniškega naselja Mountain Shadows v okrožju Wayanad. Sprva sem mislil, da je to naselje, kamor greva, a se je izkazalo, da gre za območje, ki je večje od desetine Slovenije. Da bi najinemu izletu dodal nekaj kulturno-naravne vrednosti, sem med vožnjo brskal po spletu in ugotavljal, kaj je v Wayanadu še vrednega ogleda in kako daleč je od počitniškega naselja, kamor sva šla prenočevat, Arabsko morje. Če bi se izkazalo, da je dovolj blizu, bi šla lahko še na kratek izlet do obalnih mest. Ob tem morju namreč še nisva bila. Hitro sem prišel do spoznanja, da so razdalje med posameznimi znamenitostmi precej dolge. Izbrati je bilo treba tiste, ki so bile najbližje poti do najinega večernega cilja. Za obisk zanimivejših bližnjih točk ob obali Arabskega morja, bi morala samo vožnji nameniti dobršen del naslednjega dneva. Ampak po mojih izračunih bi se lahko izšlo tako, da bi si na poti nazaj lahko ogledala še sončni zahod s ceste, ki čez gorate Zahodne Gate vodi v notranjost na Dekansko planoto. Za odločitev o tem ali iti do morja ali ne je bil še čas, za obiske ob poti do počitniškega naselja, pa se je bilo treba odločiti kar hitro, da se nam ne bi bilo treba vračati in tako izgubljati časa. Izbral sem dve priporočeni zanimivosti, ki nama nista pretirano podaljšali poti in sta bili na enem od seznamov tega, kar je v Wayanadu res vredno videti. Najprej smo naredili ovinek, da sva si šla lahko pogledat jamske “rezbarije” v jamah Edakkal. Najstarejše so v skale izpraskali menda že v kameni dobi pred 8,000 leti. Tiste najmlajše izpred treh tisočletij pa naj bi nakazovale, da so imeli ljudje, ki so si iskali zatočišče v teh jamah, stike z znamenito civilizacijo iz doline Inda.

Eden od turistov, ki ga zanima tudi to, kar je prišel gledat in ne le, kje lahko naredi najlepši posnetek sebe in svoje spremljevalke

Jami pravzaprav nista jami, ampak zgolj prostora prekrita z ogromnim odlomljenim skalnim blokom. Ležita na nadmorski višini okrog 1.130 metrov in sta očitno precej poznana Wayanadska znamenitost. To sva spoznala, ko sva prišla do lesene stavbe, kjer prodajajo vstopnice. Ta je ob vhodu na strmo pot, ki vodi do jam. Tam se je namreč drenjala nepregledna množica ljudi. K sreči niso vsi čakali v vrsti za vstopnice, ker so jih nekateri že imeli, a jih še niso spustili na pot, saj je bila ta že polna tistih, ki so vstopili pred čakajočimi. Za povrh so si prodajalci vzeli malo prosto in smo morali na ponovni začetek prodaje vstopnic počakati. Med čakanjem sta dve ženski šli od enega do drugega in kdor je imel s seboj plastenko, je moral plačati kavcijo, na plastenko pa sta mu nalepili listek. Če je na povratku prinesel plastenko z listkom nazaj, je dobil povrnjeno kavcijo. Taka vzgoja, ki človeka udari po žepu, je očitno nekaj, kar daje rezultate, saj na poti do jam res ni bilo videti skoraj nobene odvržene plastenke, medtem ko jih drugje najdeš na vsakem koraku.

Vstop v prostor med skalovjem je ozek in do njega je treba skoraj plezati, zato ni čudno, da se gostota obiskovalcev pred njim močno poveča

Od vhoda se pot navzgor do jam vzpenja kar precej strmo in po prvem delu srečuješ tudi tiste, ki prihajajo dol, na drugem delu pa ne, ker je pot speljana krožno. Višje ko smo bili, večja je bila gneča, saj je bil dostop do jame ozko grlo. Treba se je bilo stiščati skozi ozko odprtino med skalami, do nje pa je bilo treba skoraj plezati, ker je bilo tako strmo. Tu je bila množica ogleda željnih že tolikšna, da so te skoraj odnesli s seboj. Nekateri, predvsem in v glavnem povsem neprimerno obuti, mladeniči, so iskali bližnjice in so kot divje koze zlezli po strmih skalnih obronkih do vhoda. Tokrat so jo vsi odnesli srečno in nikomur ni zdrsnilo. Ob padcu sicer ne bi zgrmel v kakšen prepad, ampak brez odrgnin se tak padec zagotovo ne bi končal, kaj lahko bi se zlomila tudi kakšna okončina. Ampak, kaj hočemo. Tudi v Indiji je mladost norost, po skalah skače, kjer je uhojena pot, ker je na poti pač preveč ljudi in se nikamor ne premaknejo. Za naju, ki gneče nisva vajena, so poskrbeli najini indijski sopotniki, ki so naju prijazno porinili na visoke skalne stopnice proti vhodu v jamo, sicer bi ostala zunaj dokler ne bi zmanjkalo obiskovalcev. Če za Angleže velja, da se že, če nekje nekaj čakata dva, postavita lepo v vrsto, je v Indiji popolnoma drugače. Redko se zgodi, da bi bila kje zgolj dva. Da bi se pa postavljali v vrste in se premikali drug za drugim tako kot v “Naša četica koraka …” si pa ne znam niti predstavljati. Da se rineš in prerivaš, če sploh hočeš kam priti, je bolj kot ne pravilo in ne izjema. Če tega nisi vešč, ne prideš nikamor, ne na cestah velemesta, ne na stezah, ki peljejo  do znamenitosti, kakršni sta na primer Edakkalski jami.

Za plastenko, ki si jo nesel gor in jo še vedno nosiš s seboj, ko greš dol, dobiš vrnjeno kavcijo, ki si jo plačal, da si plastenko sploh smel nesti s seboj gor

Ko sva končno prišla v velik in sorazmerno svetel prostor prekrit s skalnim blokom, se je množica kar nekako razpršila na vse konce, kjer je vsak po svoje obeleževal svoj plezalni dosežek in si posnel tak ali drugačen “sebek”, nekateri celo s tistimi v skalo vrezanimi paleolitskimi risbami oziroma napisi. Sledili so še posnetki z razglednih točk, potem pa pot precej strmo navzdol in kot sem zapisal naokrog po drugi strani kot navzgor. Do parkirišča, kjer naju je čakal najin taksist se je bilo treba skupno spustiti za kakšnih dvesto višinskih metrov in predvsem še enkrat iti mimo vseh tistih trgovinic, v katerih prodajalci upajo, da se bo v množici obiskovalcev, ki hodijo mimo, našel tudi kakšen, ki ga bodo premamili prav njihovi prodajni artikli. Seveda vmes ni manjkalo niti lokalčkov, kjer se je dalo kaj popiti in pojesti. Ampak kot značajsko trda Gorenjca (Julija je v bistvu Štajerka, ampak je že tako dolgo pri nas na Gorenjskem, da ima tudi ona občasne napade šparovnosti), se nisva dala premamiti ne s hrano ne z lesenimi izdelki ne z domačimi pridelki in sva se karseda hitro odpravila naprej, saj sva si po mojih načrtih morala pred večerom ogledati še neko jezero, ki je bilo tudi precej blizu poti do počitniškega naselja, kjer naju je zvečer čakala topla postelja.

Ko te pot od jam pripelje do ceste so ob njej vse do parkirišč nanizane stojnice, trgovinice in različni lokali (pasti za turiste)

Nekoliko s poti, a ne preveč, leži jezero Pookode. Da bi preverjal, zakaj ga je vredno obiskati, nisem imel časa in tako je obveljalo: “Pustimo se presenetiti!”. Da je bila pri okencu za prodajo vstopnic gneča, niti ni bilo več presenečenje. Da pobirajo vstopnino za jezero, ki je malo večje od naših bajerjev, pravzaprav tudi ne več. Še manj, da je bilo obiskovalcev več kot sprehajalcev okoli celega Blejskega jezera na višku sezone. Ampak zdaj sva že vedela, da imajo neko praznovanje verskega značaja, kar je bilo razlog za množice izletnikov povsod, kjer na spletu piše, da je nekaj vredno ogleda. Jezero, okoli katerega se sprehodiš v pol ure, res ni prav nič posebnega. Za nas, ki imamo takih voda na pretek. Za Indijce v zvezni državi Kerala, kjer leži to jezero, pa je to najvišje ležeče naravno jezero, obdano s hribi poraščenimi z gozdovi. V jezeru menda živi tudi riba, ki je ni najti nikjer drugje, ampak za to ob sprehodu po bregu nisem vedel, videti je pa tudi ni bilo moč. Sicer pa so okrog jezera postavili ograjo, ob vhod pa trgovino, med vhodom in jezerom je še otroško igrišče z nekaj igrali, ob bregu pa je čolnarna in na čolnih je bilo več obiskovalcev, kot pa je bilo sprehajalcev okoli jezera. Prišli so sem v ta, zanje idilični, kraj, da bi se naužili svežega zraka in uživali v naravi. Julijo je nagovorila muslimanska mamica s hčerkico, ki je imela kakih šest ali sedem let. Po kratkem spoznavanju, se pravi ugotavljanju kdo je od kod in podobno, je seveda izrazila željo, da se skupaj fotografirata. Zanimivo, da so se z njo želele fotografirati ženske, mene pa so za to prosili predvsem moški, ker sem se jim zdel “fit” za moja leta, predvidevam, da so mojo starost ocenjevali na podlagi sivine in dolžine moje brade. Se mi je pa zdelo nadvse zabavno, ko mi je eden od mladeničev na poti proti Edakkalskima jamama pojasnil, da se je želel fotografirati z menoj, zaradi mojega “sixpack-a”. Spet drugi, ki se je fotografiral z Mašo, Julijo, Sky-jem in menoj v Lalbaghu, pa je dejal, da zato, ker smo tako beli in da se mu zdimo kot lutke. Ne vem sicer, kaj je s tem mislil, ampak mislim si, da je tako izrazil svoje občudovanje. V Indiji je očitno še vedno prisotno idealiziranje bele polti. Bolj bel, bolj lep ali pa vsaj bolj eksotičen. Lahko pa, da se motim in se je samo meni tako zdelo, ker se mi je pač tako hotelo.

Od jezera do počitniškega naselja je bilo nekaj več kot 30 kilometrov, Google pa je za to razdaljo naračunal več kot eno uro vožnje. Zakaj, se je pokazalo na zadnjih treh kilometrih, kjer je bila kamnita cesta tako slaba, da z navadnim osebnim avtom ni bilo mogoče voziti več kot kakšnih 10 kilometrov na uro, pa še ob tem, smo vsi v taksiju trepetali, kdaj bomo s kakšnim vitalnim delom podvozja butnili ob kamnita tla. Na tem mukotrpnem zadnjem delu vožnje sem odločno prečrtal vse načrte za izlet do Arabskega morja, ker dodatnih dveh voženj po tej razdrapani cesti najinemu taksistu res nisem želel naložiti. Tako sva bila obsojena na dva dni lenarjenja v počitniškem naselju Mountain Shadows ali Gorske sence po naše. Samo, da tiste gore tam okrog niso pretirano visoke. Segajo v take višine kot Blegoš, ki pri nas velja še za hrib in ne za goro. Zato tudi čas, ko se senca teh gora raztegne čez počitniško naselje, ni prav dolg. Vrhovi teh gora namreč tudi niso tako zelo blizu, da bi njihova senca lesene hišice v naselju zakrila že sredi popoldneva. Za kaj takega so ti kraji preveč blizu ekvatorja in sonce zahaja precej bolj navpično kot pri nas, pa tudi razlika med dolžino dneva pozimi in poleti je precej manjša.

Pravljično: V pobočje so vklesane potke, ob potkah pa se vrstijo lične, počitniške hiške …

Počitniško naselje leži na pobočjih hriba, ki ga s treh strani obdaja umetno akumulacijsko jezero Banasura Sagar. Vodna gladina jezera se med letom močno spreminja. V času jugozahodnega monsuna, ki med junijem in septembrom tem krajem prinese največ padavin, gladina doseže največjo višino, potem pa se naslednjih osem mesecev znižuje, saj je količina padavin iz meseca v mesec manjša, od decembra do marca pa omembe vrednih količin dežja sploh ni. Posledica nihanja gladine so pusti, blatni bregovi, saj drevje in grmovje v občasno poplavljenem pasu hitro propade. Bregovi so tudi precej strmi, kajti po zgraditvi jezu je voda zalila doline, ki so jih obdajali hribi s strmimi pobočji. In na enem takih je počitniško naselje Mountain Shadows.

Počitniške hišice in zalite doline z najvišjimi vrhovi vmesnih hribov, ki so po nastanku jezera postali otoki

Hrib med dvema zalitima dolinama je najnižji in tudi najožji tam, kjer je vhod v naselje. Izgleda tako, kot bi čez naravno mostišče prišel na otok. Pri vhodu bi pričakoval recepcijo, a je tam samo nekakšna stražnica. Kakopak, tudi počitniško naselje je neke vrste varovana soseska, kamor lahko pridejo le “povabljeni in izvoljeni”. Ob vhodu je tudi parkirišče, kjer gostje pustijo svoje avtomobile. Midva najinega taksija nisva mogla parkirati tu, ker nizkocenovnih prenočevanj v naselju ni in je moral najin taksist po kamniti cesti nazaj do prvega primernega “Bed and Breakfast”-a. Tam je potem ves naslednji dan čakal in upal, da ga res ne bova rabila. Po naju pa se je pripeljal električni “buggy”, kot rečejo odprtim električnim vozilom z majhnimi kolesci, štirimi sedeži in na nekakšne palice nasajeni ravni strehi, ki je bolj namenjena varovanju pred soncem kot pred dežjem. Vsaj v suhem januarju se nama je zdelo tako. Ta vozilca so namenjena prevažanju gostov in njihove prtljage znotraj naselja. 

Obračališče za električna vozila za prevažanje obiskovalcev in njihove prtljage

Naselje sestavljajo lične lesene hišice s slamnatimi strehami, ki so razporejene ob tlakovanih potkah. Te se vzpenjajo ob pobočjih hriba naokrog in navzgor. Povsem na vrhu hriba je recepcija, pod katero je restavracija. Nekoliko stran, na samem robu uravnave na vrhu hriba kraljuje bazen s prekrasnim pogledom na jezero. Jezero namreč od daleč izgleda naravnost idilično in to ne samo v času najvišje vode, ko ta sega povsem do bujnih zelenih gozdov, ki pokrivajo hribe okrog jezera in tiste, od katerih iz vode gledajo zgolj vrhovi in so torej otoki. Ko se vodostaj zniža, se razkrije pas brez rastlinstva, ki pa zaradi rdeče-rjave barve daje celotni podobi jezera z zelenimi otoki in bregovi še dodatno lepoto. Od daleč tako jezero kaže izjemno privlačno podobo. In ravno to ti kot vroče turistično blago prodajo v tem počitniškem naselju. Ker se ne moreš kopati v jezeru, imaš bazen s pogledom na jezero. Lahko si omisliš hišico, ki ima celo svoj lastni bazen in tudi od tam imaš prelep pogled na jezero. Tudi iz vsake od hišk je pogled na jezero glavna privlačnost. Tako pomembna, da je cela stran hišice na jezerski strani eno samo okno, pred njim pa terasa, s katere lahko tudi uživaš ob pogledu na jezero. Občuduješ ga, ko se čezenj vlečejo jutranje meglice ali pa ko se kopa v večernem soncu. Pogled na jezero se ti razkrije že, ko vstopiš v hišico. Da pa v tem enkratnem pogledu lahko uživaš  tudi ko greš na primer opravljat kakšno od fizioloških potreb, imaš v kopalnici s straniščem veliko okno, ki ti na široko odpira razgled čez posteljo v spalnici in skozi celostensko okno čez teraso na kaj drugega kot na jezero. Hišice so na strma pobočja postavljene tako, da imajo vhod s tlakovanih poti na zgornji strani. Celoten bivalni prostor je v višini poti, zato je pod teraso, ki je na nasprotni strani od vhoda postavljena na stebre, že za najmanj eno nadstropje prostora. Ta je bil pri hišici, v kateri sva stanovala, povsem neizkoriščen. Ampak glede na to, da je glavna privlačnost pogled na jezero, ga tudi ni mogoče izkoristiti, saj tam spodaj pogled na jezero zastira bujno rastje, ki zarašča pobočja pod hišicami.

Pogled iz recepcije na bazen in jezero pod in za njim

Ker zgolj od uživanja v pogledu na jezero ne moreš živeti, ima naselje tudi restavracijo. Meni se je vtisnila v spomin zaradi najmanj dveh stvari. Prva je bila preglasna glasba v času večerje. Peli so v živo ob vnaprej posneti spremljavi. Glasba je bila raznolika, pevec in pevka sta prepevala tako tradicionalne južnoindijske pesmi kot sodobne “bolivudske” ter zahodne uspešnice. Ampak kot sem omenil, preveč naglas. Tako naglas, da sem moral natakarja vsakič, ko mi je kaj povedal, prositi, če lahko pove še enkrat. Enako je veljalo za šefa kuhinje, ki ga je natakar poslal k moji mizi, da sva usklajevala moj veganski jedilnik. Že tako sem ga slabo razumel, zaradi glasne glasbe sem pa še tisto, kar bi morda razumel, preslišal. Ampak hujših posledic to za moje prehranjevanje ni imelo, ker hrana, ki so mi jo pripravili, je bila brez izjeme, okusna in to je tista druga stvar, ki se mi je vtisnila v spomin. Morda bi moral dodati še prijaznost strežnega osebja, pa to, da so imeli zadolžitev, da malo poklepetajo z gosti, jih povprašajo po počutju, če so dobili vse kar potrebujejo, če je vse tako kot mora biti. Ampak, da bi jih opozoril na preglasno glasbo, tega pa nisem mogel. Imel sem občutek, da bi ob vsej tej njihovi prijaznosti izpadel kot razvajen nergač.

Tudi za človeške herbivore se da pripraviti okusne obroke, samo znati je treba

Ko si sit in zadovoljen, začneš razmišljati, kaj bi lahko tukaj počel. Nad recepcijo so imeli prostor z igrali za otroke, z mizo za namizni tenis, ročni nogomet, biljard in podobno. Ampak naju je bolj mikal bazen. Vse kar rabiš, dobiš pri kopališkem mojstru, ki skrbi za red in čistočo ter za uporabnike bazena. Ležalniki in brisače te čakajo in ker je bila dopoldan voda prijetno sveža, torej idealna za plavanje, sva imela celo ta privilegij, da sva imela cel bazen samo zase. Prejšnji večer, ko sva prispela je bil namreč bazen poln otročadi oblečene v kopalke, ki pokrijejo precej več, kot si pri kopanju pokrivamo mi, zahodnjaki.

Ob razmišljanju, kaj se še da početi, sem se spomnil, da so v recepciji omenili, da si je mogoče izposoditi kolo. V mislih sem že prešteval kilometre do jezu in si mislil, da po prazni kamniti cesti z gorskim kolesom ne bom v prav veliki nevarnosti, ker se avtomobilisti po njej premikajo s hitrostjo pešca. Na cestah, ki te pripeljejo do te kamnite, pa prejšnji dan tudi ni bilo opaziti veliko prometa. Preveril sem še, če se da izposoditi tudi čelado in ker je bil odgovor pritrdilen, sem se odpravil proti vhodu v naselje, kjer naj bi izposojali kolesa. Ampak kolesa so bila razpostavljena kar po parkirišču. Ko sem varuha parkiranih avtov in koles povprašal, kje se dogovorim za najem kolesa, mi je rekel naj kar vzamem kateregakoli. Ko sem ga spraševal po čeladi, me je samo čudno gledal, kot da prvič sliši, da se ob vožnji s kolesom uporablja čelada. Kaj kmalu je postalo jasno, da je moje načrtovanje vsaj 10 ali 15 kilometrske vožnje do jezu ali pa morda do pristanišča za motorne čolne, padlo v vodo, ali pa v jezero. Složno sva namreč ugotovila, da se lahko voziš samo znotraj naselja in tudi ne po potkah do hišic, ampak samo ob jezerski obali, pa še to ne poln krog, ker se je po kakih 800 metrih pot ob ograjeni strmi obali končala in si moral obrniti in se peljati nazaj do parkirišča. Pogled na jezero je večino poti zakrivalo rastje, le na enem mestu je bila postavljena majhna razgledna terasa. Ob poti sem opazil, da imajo igrišče za mali nogomet in pol košarkarskega igrišča. Pot se ni nič vzpenjala in spuščala. Voziš ali sprehajaš  se nekaj metrov nad jezersko gladino in večji del poti je na obeh straneh strm porasel breg. Tistega rdečerjavega opustelega blatnega pasu nad gladino jezera se pa s poti ne vidi. Ali pa tega ne vidimo samo taki, ki moramo za vsako ceno voziti kolikor hitro le zmoremo. 

Očitno je v Indiji nošenje čelade na kolesu precej redek pojav, zato je imelo kolo na vidnem mestu nalepko, s sličico glave, zaščitene s čelado

Imel sem možnost izbrati kolo, ki mi bo najbolj ustrezalo. Ampak med vsemi ni bilo niti enega, ki bi bilo vsaj približno podobno mojemu.  Vsa so bila v precej slabšem stanju kot je moje kolo tik pred tem, ko ga mora nujno vzeti v roke mojster Ivo in opraviti “generalni” servis. Sedel sem torej na eno od koles, ki je bilo še najbolj po moji meri in se peljal petkrat sem in tja. Kot se je izkazalo kasneje, je bila kljub vsemu to moja daleč najdaljša indijska vožnja s kolesom. In če sem bil tu še prepričan, da slabšega kolesa ni moč dobiti, se je že čez dobrih deset dni izkazalo, da je to še kako mogoče.

Takole je izgledala kolesarsko-sprehajalna pot nekaj metrov nad jezersko obalo

Mountain Shadows je bil najin dom samo za dve noči, to pomeni, da sva tam prebila samo en cel dan in glede na to, da za kakšno pravo akcijo ne ponuja praktično nič, je bilo to čisto dovolj. Naužila sva se razgleda na jezero, plavanja v bazenu, prehranjevanja v restavraciji in udobja v hiški, kjer sva prebivala in odšla naprej. Pravzaprav nazaj, ker je bil najin drugi cilj bliže našemu začasnemu indijskemu domu kot prvi. Wayanad je namreč v zvezni državi Kerala, Kabini River Lodge, kjer sva imela rezerviran drugi par nočitev, pa je na drugi strani meje v zvezni državi Karnataka. Reka Kabini priteče v Karnatako iz Wayanada. Na njej je jez, za jezom pa je nastalo veliko jezero. Ob jezeru je naravni park Nagarhole in če v počitniškem naselju Mountain Shadows ne veš, kaj bi počel, so dnevi, ki jih preživiš v Kabini River Lodge, zapolnjeni z dejavnostmi. Glavna med njimi so safariji. Prvi popoldanski je na vrsti takoj potem, ko se namestiš in poješ kosilo. To je klasičen safari z velikimi indijskimi terenskimi vozili, ki te prevažajo po gozdnih poteh naravnega parka, kjer lahko, če imaš srečo, vidiš tamkajšnjo divjad. Naslednje jutro lahko izbiraš med vodnim safarijem ali pa tem z vozili, ki ga imaš potem še popoldan in če se tako odločiš še drugo jutro. Midva sva se odločila za prevažanje s terenci, ker z ladjico smo se po jezeru peljali že v času med kosilom in popoldanskim safarijem.

Takole razporejanje od zgoraj ima po svoje tudi zanimivo plat. Terensko vozilo si delijo neznanci, ki v njem preživijo kar nekaj ur dnevno in se hočeš nočeš vsaj malo zbližajo, glede na to, da delijo isto usodo – videti ali ne videti glavno atrakcijo – tigra. Pogled na leoparda, ki velja za še bolj trofejni prizor, je toliko verjeten, kot zadetek na loteriji. Še vozniki, ki iz dneva v dan vozijo turiste, ga vidijo zelo redko, če sploh kdaj. 

Pogled z zadnje (najine) vrste sedežev na tiste spredaj in na pot, po kateri vozijo turiste na ogled divjadi

Taka kot so vozila za safari, se pravi ne prav udobna in nič kaj luksuzna, so tudi bivališča. Dolga pritlična stavba, v kateri sva stanovala, ima vhode v sobe kar od zunaj. Vrata v sobe imajo na zunanji strani zapah in se zaklenejo z obešanko. Ja, to je tiste vrste ključavnica, ki jih zaljubljenci priklepajo na mostovih z žicami. Na notranji strani ti taka ključavnica nič ne pomaga, ker je zapah samo zunaj. Najprej sem si mislil, da ko si v sobi, pač ni potrebe, da bi se zaklepal. Ampak, ko sem si vhodna vrata podrobneje ogledal, sem ugotovil, da je tudi na notranji strani zapah, samo ne v višini kljuke, ampak zgoraj in spodaj. Zaklepati ga pa seveda ni treba, ker ga tisti od zunaj skozi zaprta vrata ne more izvleči iz luknje, kamor je zataknjen. Standard bivanja je bil torej na ravni vojašnice. Tudi dnevni razpored dejavnosti je spominjal na vojsko in tudi to, da nisi imel posebnega vpliva na to, kdo te bo prevažal in s kom se boš vozil. Vnaprej si dobil le informacijo, kje se moraš zglasiti in kdaj. Po krožni cesti, ob kateri so precej na redko nanizana bivališča počitniškega naselja, se je bilo treba odpraviti do restavracije. Tam je bila pred vsakim safarijem razporejena dolga kolona terenskih vozil. Eden od uslužbencev z dolgim seznamom udeležencev ti je potem povedal registrsko številko vozila, s katerim se boš peljal in v kateri smeri ga moraš iskati. Ko si ga našel, si zlezel vanj in počakal na odhod. 

Yogeshova družina na levi in midva v ozadju (ter dva naključna turista na desni) na vožnji s čolnom po umetnem jezeru

Ko sva na prvem safariju našla najinega terenca, je večino sedežev v njem že zasedala  indijska družina.  Fantin kakih sedmih, osmih let se je pri kosilu, malo pred safarijem, zrinil v vrsto pred mene, začel nalagati hrano na krožnik, pa se je potem premislil in jo je meni nič, tebi nič z rokami zmetal nazaj v posodo. Komaj sem se zadržal, a sem zatrl svoj vzgojni vzgib in se samo molče izognil posodi s “kontaminirano” hrano, saj je bilo na izbiro še več kot dovolj drugih jedi. Če le ni bil “kontaminator” v vrsti že pred tem. No, ta fantin je bil del družine nanjinih sopotnikov. Z njim so bili še njegova par let starejša sestra, starša in stara starša. Njegov oče Yogesh je bil več kot očitno glava družine. Znal je poskrbeti za vse. Še posebej pozoren je bil do svojega nemega očeta. Stara mama je morala biti približno najine starosti, oče pa nekoliko starejši in predvidevala sva da sta to Yogeshova starša in ne starša njegove žene. Julija je takoj presodila, da njegova potreba in sposobnost poskrbeti za druge izvira iz otroštva, saj se ji  je zdelo zelo verjetno, da je moral zaradi očetove gluhonemosti že kot otrok prevzemati več obveznosti kot otroci iz drugih družin.  Kot zadnji član naše odprave se nam je pridružil še Argentinec, ki živi v ZDA in je bil v Bangaloreju na nekem zdravniškem kongresu, pa so mu, kot navdušenemu ljubiteljskemu fotografu omogočili, da gre za en dan na safari. Medtem ko smo se vsi drugi zanašali na to, kako bomo delali krasne posnetke divjadi z našimi pametnimi telefoni, je imel on pravi, pravcati fotoaparat z resnim teleobjektivom. Take “teleobjektivarje” so razporejali v vozila, kjer smo prevladovali “pametnjaki”, ki smo se zanašali na vsestranskost in zanesljivost pametnih telefonov. Ti so nas seveda pustili na cedilu takoj, ko je bila divjad malo bolj daleč ali pa ko je bila zelo majhna, kot so na primer ptiči, ali pa celo oboje. V takih primerih smo mi samo gledali, naš ameriški Argentinec pa je “škljocal” in delal krasne posnetke. Čeprav smo si izmenjali e-naslove, od njega nismo dobili nobenega od posnetkov, medtem ko je Yogesh še pred koncem zadnjega safarija z nama že delil svoje fotografije. Očitno se je kar nekako navezal na naju. Že na drugem safariju sva izvedela, da se je dogovoril, da se bomo vozili skupaj do bridkega konca, se pravi, dokler nas konec turističnega paketa ne loči. Za povrh, nam je pa organiziral še plovbo s čolnom po umetnem jezeru in smo imeli tako že drugi dan po kosilu nekako absolviran tudi vodni safari, tako da  nam na tistega pravega zvečer ali zjutraj sploh ni bilo treba. Yogesh je bil tudi trdno prepričan, da se bomo po naših safarijih srečali še v Bangaloreju, a iz tega ni bilo nič. Ali je bil razlog v tem, da se nismo zmenili, kdo koga pokliče ali pa je šlo bolj za vljudnostno gesto kot za resen predlog, da se dobimo.

Yogeshov posnetek zaslona z Argentinčevega fotoaparata – mi smo ptiča s prostimi očmi komaj videli, on je pa uspel narediti takle posnetek

Ameriški Argentinec nam je očitno prinesel srečo, saj smo lahko tigra videli in ga tudi posneli in fotografirali že prvi dan. Na safariju v Indiji je bil namreč že nekaj desetletij nazaj, a je bil takrat močno razočaran. Tjavendan so ga prevažali sem in tja, saj ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem tigru. Zdaj se mu je ponudila nova priložnost, ki je ni želel zamuditi in res je ni. Sicer sva bila tudi midva z Julijo tri leta nazaj na safariju nedaleč od tu, pa ne samo da nisva videla tigra, pač pa smo več divjadi, kot na tistem popoldanskem safariju, videli na večerni vožnji po glavni cesti, ki pelje skozi narodni park. Je pa zanimivo, kako se sprva razveseliš vsakega jelenčka ob poti in ga poslikaš od spred in od zad. Potem, ko vidiš, da nanje naletiš na vsakem koraku, samo še naveličano pomisliš, spet ta jelenjad. Razen, če se od kod ne prikaže kakšen od tistih bolj redkih in precej večjih jelenov, ki jim rečejo sambar. Sloni so tudi poželi obilo odobravanja in seveda fotografiranja, pa najsi smo naleteli na posameznika, ki smo ga zalotili pri malici ali pa za družinico, ki je šla na potep in se ni kaj dosti menila za radovedneže na ropotajoči veliki škatli s kolesi.

Mlajši člani slonje družine na potepu ob “ogledni” poti skozi naravni park

Kot sem zapisal, nam je že prva vožnja v divjino postregla skoraj z vsem, kar je vredno ogleda. Opice, jelenjad, različne ptice, slon in seveda tiger so bili odkljukani, a to ni pomenilo, da si jih na naslednjih treh izletih nismo želeli ponovno opazovati. A pobožne želje so eno, kar te potem čaka v goščavi pa povsem nekaj drugega. Naš drugi safari se je začel še v trdi temi ob šestih zjutraj. Praviloma, bi moral biti to primernejši čas za opazovanje divjadi kot prejšnji popoldan, ko smo se vrnili še pred nočjo. Pa ni bilo tako. Za povrh pa me je še tako zeblo, da se mi je začel pritisk v mehurju povečevati do take mere, da je bilo že povsem nevzdržno. Ob tem pa je treba povedati, da je v narodnem parku strogo prepovedano izstopanje iz vozila. Ko smo se s terenci podili po bolivijskih puščavah, si samo omenil, da moraš na stranišče in so ti takoj ponudili, da greš lahko na “Inka toilet”, se pravi odtočit v naravo. Izstopil si, šel par korakov proč in zadeva je bila rešena. Tule med tigri in sloni, na kaj takega niti pomislijo ne. Do počitniškega naselja nisem mogel zdržati niti pod razno, zato sem vozniku, zaupal moje tegobe. Seveda je bilo treba malo počakati. In ko je sila, tudi malo ni malo, ampak neskončno dolgo. Vozili smo se in poskakovali po gozdnih poteh, potem pa končno le prišli do asfaltne ceste, ki pelje skozi park in po kateri smo se s safarijev tudi vračali v počitniško naselje. Tu so me spustili na kaj drugega kot njihov indijski “Inka toilet”. Potem pa nazaj v goščavo, kjer nas v glavnem ni čakalo nič zanimivega in vznemirljivega in že v manj kot pol ure je bila moja potreba po ponovnem obisku inkovskega ali kakršnegakoli drugačnega stranišča spet enaka kot malo prej. Ampak tokrat sem računal, da smo tik pred vrnitvijo in sem stiskal do samega konca in takoj, ko smo se ustavili v počitniškem naselju, tekel do stranišča pri restavraciji. Za naslednji jutranji safari sem se na podlagi te izkušnje ustrezno pripravil. Ker z Julijo v Indiji nisva imela s seboj kakšnih zimskih oblačil, je bilo treba improvizirati. Oblekla sva vse kar sva imela s seboj, za povrh pa sem s postelje vzel še odejo za dvojno posteljo, tako da sva se oba lahko zavila še v to. Ampak naj sva se še tako zavijala, vedno se je jutranji hlad nekje uspel prebiti zdaj sem zdaj tja, tako da sva več pozornosti kot divjadi namenjala bitki z mrazom. Navsezadnje sva bila kar uspešna, saj mi ni bilo treba prositi, da naj me za boga milega peljejo spet ven iz gozda do ceste, da se bom lahko olajšal. Je pa res, da smo imeli tokrat postanek pri eni napol opuščeni postojanki, kjer smo lahko izstopili in šli na pravo stranišče. To sem z veseljem izkoristil, pa čeprav bolj za vsak slučaj, kot pa zaradi neke velike potrebe, kakršna me je mučila prejšnje jutro.

Ob nenadejanem postanku sredi divjine, kjer je bilo na voljo stranišče, naju je takole ovekovečil kdo drugi kot najin “safari friend” Yogesh

Na tem drugem jutranjem in hkrati zadnjem safariju smo se spet prevažali sem in tja ne da bi nam bilo dano videti kaj posebej pretresljivega in zanimivega. Ko se ti zdi, da bo obveljalo, vse to sem že videl, vse to že doživel, pa je Yogesh predlagal našemu vozniku, da naj nas nazaj v počitniško naselje pelje po poti ob daljnovodu, kjer smo prvi dan imeli za kratek čas možnost videti tigra. In glej ga zlomka, tiger ali pa bolj verjetno tigrica, je bila spet tu. Prav pred našim terencem se je počasi sprehodila pred nami in nazorno pokazala, kako v Indiji tudi tigri uporabljajo “Inka toilet”, nato pa naveličano skrenila s poti in izginila v goščavi. Yogesh je s svojim predlogom res zadel žebljico na glavico in Instagram je bil spet bogatejši za najmanj en posnetek tigra iz rezervata Nagarahole.

Yogeshova zadnja safari akcija – fotografiranje tigrice, ki smo jo celo jutro zaman iskali in nazadnje le našli

Na začetek!

Andamanski otoki

Po vrnitvi s safarijev in po neuspešnem poskusu “sanacije” moje katastrofalno načete “plombe” smo se Sky, Maša, Julija in seveda jaz odpravili na dopust na Andamansko otočje. Povprečnemu evropskemu turistu so precej bolj znani Maldivi, za Andamanske otoke sem tudi jaz, čeprav sem geograf, prvič zares slišal ob prvem obisku Indije, ko smo na Bharatov predlog preigravali tudi možnost obiska tega dela Indije. Ko enkrat veš, da to otočje obstaja in da pripada Indiji, si greš seveda pogledat, kje to je in kako se tja pride. Ker so to otoki, sta možnosti dve in sicer ladja ali letalo. Hitrejše in bolj praktično je letalo. Bangalore namreč ni ob morju in bi bilo zato treba do pristanišča najprej potovati kakšnih šest do sedem ur, potem pa še dva dni in pol z ladjo. Skratka od desetih dni, ki smo jih namenili našemu indijskemu dopustu, bi jih morali več kot pol nameniti samo za pot do tja in nazaj. Že res, da pravijo , da je pot lahko tudi cilj, ampak ne vem če to v tem primeru drži, ker zame pet dni zrenja v neskončno modrino, ni ravno nekaj, kar bi me neskončno privlačilo. Vsekakor ne toliko, da si ne bi raje izbral letala. Upam, da mi navdušeni morjeplovci tega ne zamerijo. Na drugo vprašanje, kje to je, sem delno že odgovoril: precej daleč! Glede na dolžino plovbe vsekakor ni blizu. A kako daleč in v  kateri smeri? Zelo daleč, se pravi od 1000 do 1400 kilometrov od indijske podceline v smeri proti vzhodu. Otočje je bližje Mjanmaru, torej Indokitajski, kot pa Indiji. Od južne Indije do otočja je skoraj tako daleč kot od Ljubljane do Stockholma in več kot od Ljubljane do Istanbula. Let iz Bangaloreja v Port Blair na jugu otoka Andaman zato traja skoraj dve uri in pol. 

Na Andamansko otočje smo leteli z indijskim letalskim prevoznikom IndiGo

Ker smo šli na Andamansko otočje, bi bilo nekoliko zgrešeno, če bi ves razpoložljivi čas preživeli samo na glavnem in največjem otoku. Ker pa smo šli tudi dopustovat, bi tudi ne bilo ustrezno, če bi vse dneve preživeli samo na poti od otoka do otoka in po dolgem in počez čez vsakega od njih. Kompromisni načrt je tako obsegal prenočevanje na dveh otokih in v štirih hotelih. Ob prihodu in odhodu smo po dvakrat prenočili v Port Blairu, kjer je letališče. Preostanek dopusta smo preživeli na otoku Havelock in sicer smo štirikrat prenočili v počitniškem naselju Morska školjka (Sea Shell Resort) in dvakrat v Tajevi eksotiki (Taj Exotica Resort). Seveda bi bilo za poležavanje na plaži in uživanje v toplih morskih valovih veliko bolj ustrezno, če bi ves čas na otoku prebivali v slednjem, a sta nas že dve nočitvi stali celo premoženje, čeprav nam ni bilo niti za trenutek žal, da smo si privoščili bivanje ob plaži, ki je med najboljše ocenjenimi na svetu. Na Tripadvisorjem seznamu, kjer sem se prvič srečal z imenom Radhanagar  je bila na 6. mestu, v času tega pisanja pa so jo uvrščali na še vedno visoko 7. mesto. Skratka po njihovem je to “best of the best traveller’s choice”. Najboljše od najboljšega po mnenju popotnikov, ki svoje ocene delijo na tem vsesplošno uporabljanem spletnem pripomočku za načrtovanje potovanj. Videti to občudovano čudo in ne umreti, je bil torej eden od pomembnih razlogov za odločitev, da gremo na morje prav na Andamansko otočje.

Radhanagar beach
Plaža Radhanagar v zgodnjem jutru, ko je sonce še nizko in so sence dolge, obiskovalci pa v glavnem še v posteljah

Ampak, naj začnem na začetku. Ob prihodu smo imeli rezerviran hotel v delu mesta od koder ni bilo daleč do glavnih znamenitosti Port Blaira. Hotel se je imenoval City View. Maša se je dogovorila, da so nam na letališče poslali taksi in to so tudi storili. Letališče je sorazmerno majhno, se pravi podobne velikosti kot je bilo ljubljansko v času pred postavitvijo novega terminala. Ampak kot smo lahko videli, že gradijo dodaten mednarodni terminal, kar bo letališče v Port Blairu  spet postavilo ob bok “Jožetu Pučniku”. Za razliko od ljubljanskega je Port Blairsko letališče kar v mestu. Pred zgraditvijo brniškega, je bilo tako tudi v Ljubljani. Zdaj je na mestu tega prejšnjega ljubljanskega letališča trgovsko središče BTC city in na njegovem robu še lahko vidimo mali letališki stolp in nekdanji hangar, na letališče pa spominja tudi ime tamkajšnje ulice: Letališka cesta. Če imaš torej letališče v mestu, ki ni kdovekako veliko, tudi do nobenega dela mesta ni pretirano daleč, če le promet ni preveč zgoščen. V Port Blairu je bil po naših izkušnjah promet sorazmerno gost, a vseskozi lepo tekoč. Ne spomnim se nobenega zastoja. Smo pa takoj opazili tudi razliko v urejenosti. Ob cestah skoraj ni bilo opaziti smeti, smo pa lahko videli, da se ob njih vlečejo urejeni pločniki, po katerih se dejansko da hoditi, ker niso zasuti z vsakovrstno navlako in jih tudi vsake toliko ne zmanjka kot je to primer v Bangaloreju. Ob zadnjem popisu prebivalstva je bil Port Blair številčno malo večji od Maribora, po zadnjih ocenah pa v njem živi že več ljudi kot v Mariboru in Celju skupaj in sicer okrog 150.000.

Lepo urejeni pločniki v Port Blairu so nakazovali, da gre za turistično mesto, čeprav je tudi pomembno upravno središče

Za opazovanje razlik med milijonsko metropolo od koder smo prišli sem in tem otoškim središčem ni bilo dosti časa, ker smo bili sorazmerno hitro v osrednjem delu mesta, kjer je bil naš prvi hotel. Ampak ko je taksist ustavil ob ulici češ, da smo prispeli, sem bil prepričan, da se je zmotil. Česa hotelu podobnega namreč ni bilo videti. Majhne, na prvi pogled precej neugledne trgovinice nanizane v pritličjih ozkih enonadstropnic niso dajale vtisa kakšnega starega mestnega jedra s pomembnimi reprezentativnimi stavbami, ampak so dajale videz povsem običajnih indijskih ulic, značilnih za vsako malo večjo vas oziroma manjše mesto. Ko smo pogledali malo bolje, smo res opazili, da med razpadajočo stavbo na levi in tisto, v pritličju ne dosti bolj ugledno na desni, vodijo precej strme stopnice do vhoda v prvem nadstropju, kjer bil dejansko naš trizvezdični hotel oziroma “Bed and Breakfast”. Na zunaj torej ni obetal prav nič udobne namestitve, a smo se pustili presenetiti. Že pri vhodu smo naleteli na obutev, ker so se tisti v notranjosti zaradi vzdrževanja čistoče sezuli že pri vhodu. Skoraj kot da vstopaš v svetišče. Sem pa imel priložnost videti, da enako ravnajo tudi pri vstopanju v trgovino. Pri vhodu sezujejo sandale in gredo noter bosi. Obotavljajoče sem vstopil, ker nisem vedel ali naj se sezujem ali ne. Seveda se nisem in sem šel noter obut in z malo slabo vestjo. V majhnem prostoru med stopniščem za v višje nadstropje in eno od sob, ki je pripadla meni in Juliji, je bila recepcija. V prostoru je bilo vroče in za razliko od zunaj tudi nekoliko soparno. Ampak fanta, ki sta tam delala sta bila prijazna in ustrežljiva, sobi pa klimatizirani, čisti in urejeni, celo nad internetom se nam ni bilo treba pritoževati, skratka vse je bilo čisto v skladu s tremi zvezdicami, ki jih ta hotelčič ima. Mašina in Skyjeva soba je bila nad najino, še nadstropje više pa je bil prostor, kjer smo zajtrkovali. Zgledalo je, da smo bolj kot ne edini gostje. Prav veliko drugih tudi ne bi moglo biti, saj je bila stavba razmeroma ozka in temu primerno tudi število sob majhno in v zgornjem nadstropju so očitno živeli še lastniki. V recepciji je bil noč in dan prisoten vsaj eden od fantov, ki sta nas sprejela, tako da sem sklepal, da je oddajanje sob očitno družinski posel. Poleg oddajanja sob so z veseljem priskočili na pomoč tudi pri načrtovanju ogledov in obiskov znamenitosti ali pa pri najemu taksistov.

Tista višja stavba na levi je Hotel City View – v prvem nadstropju so vidne zavese najine sobe, v drugem Mašine in Skyjeve, tam kjer je čisto zgoraj balkon, imajo pa jedilnico

Hotel City View je bil naše idealno izhodišče za načrtovani obisk otočka Ross Island in Celične ječe (Cellular Jail) ter za ogled tega dela mesta. Obe omenjeni znamenitosti sta povezani s kolonialno preteklostjo. Otočje je bilo s strani Britancev kolonizirano šele v 19. stoletju in ti so v Port Blairu zgradili ogromno ječo s samicami v sedmih krilih, ki so se raztezala od osrednjega majhnega okroglega dela v vseh smereh. Večina teh trinadstropnih stavb je bilo porušenih. Na Wikipediji piše, da ne v potresu, ki je otočje prizadel leta 1941, kot sem prebral v drugem viru. Porušila naj bi jih otoška uprava leta 1960. Trije preostali naj bi bili rešeni pred pogubo zaradi protestov in peticij borcev za neodvisnost, ki so bili tu zaprti in se niso mogli sprijazniti s tem, da se na tak način briše pomemben del dokazov o krutosti kolonialnih oblastnikov in trpljenju borcev za indijsko neodvisnost. Druga razlaga pa pravi, da je bila ječa poškodovana v potresu in da so Japonci podrli dve krili za gradnjo bunkerjev, dve krili pa so podrli kasneje, ker so na njihovem mestu gradili bolnišnico. Danes so na ogled tri preostala krila. Dovolj, da se nazorno prikaže krutost, s katero je kolonialna oblast zapirala svobode željne indijske domoljube v majhne celice s težkimi železnimi zapahi, golimi stenami in tlemi, kjer so jedli, spali in opravljali potrebo na nekaj kvadratnih metrih. Danes idilični vrt med mogočno glavno upravno stavbo zapora in zaporniškimi celicami je bil nekoč prostor trpljenja, mučenja in ubijanja. Ohranjene zaporniške vislice so imele kapaciteto treh usmrtitev hkrati. Pred ječo je danes park, v njem pa kipi mučenikov, ki so svoje življenjske poti na tak ali drugačen, v vsakem primeru okruten, način končali tukaj. 

Maketa celične ječe, razstavljena v tistem osrednjem delu zapora, okrog katerega je bilo nekdaj razpostavljenih sedem trinadstropnih stavb s celicami za jetnike

Tudi na otoku Ross so kolonizatorji zgradili številne stavbe za potrebe svoje vojske in tudi te stavbe so bile opuščene tik pred japonsko zasedbo in po njihovem odhodu nikoli več ponovno uporabljene. Japonci so na otoku zgradili nekaj bunkerjev, po njihovem odhodu in po odhodu njihovih indijskih sodelavcev, pa otok in zgradbe na njem niso več služili prvotnemu namenu. Najnovejša sled kolonizatorsko-okupatorske preteklosti je poimenovanje otoka. Otok so namreč iz Ross Island preimenovali v Netaji Subhash Chandra Bose Island. Prva beseda imena v jeziku Hindi pomeni spoštovani vodja, preostale pa so ime Ghandijevega sodobnika in nekaj časa tudi sodelavca, ki pa je bil, za razliko od slavnega vodje miroljubnega odpora, veliko bolj sovražno nastrojen do britanskih kolonizatorjev in se jih je želel rešiti z ognjem in mečem. Med drugo svetovno vojno je tako pobegnil v Berlin, od tam pa s podmornicami in letalom prišel v Tokijo in ustanovil Indijsko narodno vojsko. Skoraj kot JNA, samo da je bil za razliko od jugoslovanskih partizanov tale indijski vojskovodja na napačni strani zgodovine, oziroma se je za pravo stvar boril z ramo ob rami z napačnimi sobojevniki – Japonci. Ti so mu na Andamanskem otočju omogočili ustanovitev nekakšne neodvisne Indije, ki je imela svojo vlado in vojsko. Ko pa so Japonci vojno izgubili, je bil ta indijski spoštovani vodja na begu pred zmagovalci ob življenje. Gandhi je  dve leti kasneje s svojim gibanjem dosegel neodvisnost in sčasoma so številna poimenovanja naselij, administrativnih enot, otokov in podobno padla v nemilost nove oblasti in začelo se je uradno spreminjanje imen. Nam vsem znani Bombay je leta 1995  postal Mumbai, Kolkata (angleško Calcutta) je leta 2001 postala Kolkata, Madras v nekoč istoimenski zvezni državi pa je postal Chennai (Čenaj) že leta 1968. V zadnjem času je v Indiji na oblasti bolj nacionalistična politična struja in na vrsto za preimenovanje je prišel tudi otoček poimenovan po Danielu Rossu, hidrografu, ki je še za časa življenja postal častni predsednik Kraljevega geografskega društva (Royal Geographical Society) v Bombayu. Njega je leta 2018 v imenu zamenjal zgoraj opisani Bose. Leta 1941 je Andamansko otočje prizadel katastrofalni potres, a menda s strani britanske vojske zapuščenih stavb ni porušil. Japonci so po svoji zasedbi na otoku Ross gradili svoje bunkerje, in da so pri tem kot gradbeni material uporabljali kar opuščene otoške stavbe je dosti verjetno. Za otoček, ki je bil upravno središče celotne britanske kazenske kolonije na otočju, je bil odhod Britancev pred grozečo japonsko zasedbo precej klavrn konec nekdanje slave. Zaradi razkošnosti in udobja, v katerem so tamkaj živeli visoki uradniki, so ga imenoval kar vzhodni Pariz.  Ampak, vsemu razkošju navkljub je bil otoček tudi v času svojega največjega vzpona tako rekoč sredi ničesar in razporeditev vojaškega in administrativnega osebja na otok je veljala za kazensko. Pač v skladu z rekom: “Kletka je kletka, pa čeprav je zlata!”.

Ruševine na otoku Ross v objemu bujnega tropskega rastja

Danes otoček, kljub novemu zvenečemu imenu, še vedno vsi poznajo zgolj kot Ross Island. Je pač precej krajše in bolj praktično. Sicer pa na Andamanskih otokih tudi Indijci niso avtohtoni prebivalci, pač pa so priseljenci. Po ocenah naj bi bilo sredi 19. stoletja pripadnikov andamanskih plemen okrog 7.000, danes jih je menda že manj kot 500 in živijo ponekod skoraj brez stikov z zunanjim svetom. Z vidika tega preostalega avtohtonega prebivalstva so torej tudi priseljenci z indijske podceline neke vrste kolonizatorji, torej tujci, ki izkoriščajo naravne vire in lepote za svojo gospodarsko korist. Poimenovanje po indijski različici hrvaškega poglavnika Anteja Pavelića, je torej po eni strani sporno zaradi njegovega sodelovanja z Japonci, po drugi strani pa je z vidika avtohtonega prebivalstva to ime ravno tako umetno in tuje kot poimenovanje po raziskovalcu in pomorščaku Rossu.

Otoke večinoma obiskujejo domači turisti in tudi tu srečaš take, ki si zaželijo posnetka z eksotičnim tujcem

Naj se otoček imenuje tako ali drugače, do njega je treba s čolnom. Za Skyja je bila to prva vožnja s čolnom in užival je vseh tistih 20 minut kolikor je trajala. Na otoku smo se potem peljali še s takim električni vozilcem, kot sva ga midva z Julijo izkusila že na najinem izletu v Wayanad. Do vrha otoka smo se peljali mimo ostankov nekoč razkošnih stavb, od tam pa se je bilo mogoče sprehoditi še navzdol na drugo stran do svetilnika. Časa je bilo dovolj zgolj za nekaj fotografiranj in za ogled ohranjenih zidov kasarniškega kompleksa, ki ga je v zadnjih osmih desetletjih preraslo in v svoj objem uklenilo mogočno drevje, da izgleda kot kulisa za film o Trnuljčici, samo trnje je treba odmisliti. Sledil je povratek  z električnim odprtim vozilcem nazaj do pristanišča, kjer smo ob pitju soka v enem od lokalčkov na terasi imeli srečanje s čredo jelenjadi. Živali je strogo prepovedano hraniti, ampak takoj ko se zasliši šumenje ovojnega papirja za bonbone ali piškote, se v pričakovanju kakšnega priboljška jeleni in košute začnejo zgrinjati okrog tebe kot kakšni zombiji. Lažje je prositi za hrano turiste, kot pa stikati za skromno podrastjo po otoku, ki je tem živalim naravna hrana, a ni bilo videti, da bi je bilo dovolj za vse pripadnike številčne črede, ki se je zaredila na otoku. Vse skupaj malo spominja na Titove Brione. Na ogled te peljejo, na ogledu lahko opazuješ tudi divjad in nekoč je bil to kraj veliko večjega pomena kot danes, ko je zgolj turistična privlačnost. Ampak dejstvo je, da Brioni v vseh pogledih daleč presegajo Rossov, oziroma Bosejev otok.

Ker se držim pravil, tale od mene ni dobil nobenih priboljškov

Ampak naj bo dovolj o otoku, na katerem smo prebili manj kot dve uri. Najpomembnejši del našega dopustovanja smo prebili na otoku Havelock, kamor samo plovba z udobnim katamaranom traja skoraj toliko časa kot smo se zadržali na Rossu. Tudi Havelock je bil v času zdajšnjega indijskega premiera Narendre Modija preimenovan in danes nosi ime Swaraj Dweep. Drugi del imena pomeni otok pri prvem delu pa “swa” pomeni samo, “raj” (radž) pa vladanje. Tako se je namreč imenoval Ghandijev koncept osvoboditve izpod britanske nadvlade, izraz in soroden koncept pa je bil v uporabi že davno pred njim. Tudi ta otok je med ljudmi še vedno precej bolj znan pod starim imenom Havelock. To je sicer priimek od vseh že davno pozabljenega britanskega generala, ki ga verjetno poznajo zgolj in samo zgodovinarji, ki se posebej ukvarjajo s časom in s kraji, v katerem oziroma katerih je živel in deloval. Tudi otok kot tak zunaj Indije ni pretirano poznan, čeprav se ponaša z eno najbolje ocenjenih plaž na svetu. Obiskujejo pa ga predvsem Indijci, tuji turisti so, sploh po izbruhu Covida-19 in posledičnih zaprtjih, redki skoraj tako, kot tigri, če ne celo leopardi na indijskih safarijih.

Na zgornji pokriti palubi se nad udobjem in prostornostjo ni bilo za pritoževati, le obrok, ki smo ga prejeli, je bil precej “plastičen”, a še vedno precej boljši kot na poletih nizkocenovnikov, kjer ne dobiš nič, če posebej ne plačaš

Na otok je mogoče priti samo po vodi, bodisi s trajektom ali pa s katamaranom. Ponudba je kar pestra in nam je Maša izbrala najbolj udobno. Preden smo se lahko naužili prostorne udobnosti zgornje palube sodobnega katamarana, kjer se je poleg nas prevažala zgolj še peščica domačih turistov, je bilo treba opraviti s pristaniškimi formalnostmi, ki precej spominjajo na tiste na letališčih. Le prtljago smo morali sami odvleči do ladje in nam je niso vzeli in odpeljali. V glavnem smo kakšno uro brez vsakršne resne potrebe čakali v pristaniški zgradbi, da se je začelo vkrcavanje. Povsod so bili napisi, da je fotografiranje strogo prepovedano, kajti Andamansko otočje je kraj, kjer najdete vse tri rodove indijske vojske in pomorski rod ima nekaj svojega ladjevja in infrastrukture tudi v pristanišču, iz katerega smo odpluli najlepši plaži Azije naproti.

Takole izgleda pristanišče na otoku Havelock ozitoma Swaraj Dweep, pomol z nadstreškom za čakajoče in to je vse

Pristanišče na Havelocku, kamor smo pripluli po kakšni uri in pol, komaj zasluži to ime. O kakšni pristaniški zgradbi ni ne duha ne sluha, je pa na pomolu dolg nadstrešek, da lahko na odhod ladje počakaš v senci. Ob prihodu na otok samo poiščeš in odvlečeš svojo prtljago po razdrapani površini pomola in si med čakajočimi vozniki izbereš prevoz. Ali pa si prevoznik izbere tebe, ker je prevoz vedno stvar pogajanj in vzajemne odločitve. Pri prvem taksistu nismo bili uspešni, ker je po Mašinih merilih zahteval preveč. Rekel je, da imamo na voljo tudi avtorikše za pol cene, ampak ker smo štirje s kupom prtljage, bomo na istem, ker se bomo morali peljati z dvema. Ampak se je možak uštel, ker je naš avtorikšar uspel vso našo prtljago stlačiti v svoje vozilce, mi smo se pa tudi znali stisniti na sedeže za njim, ker smo se tako ali tako tudi v Bangaloreju neštetokrat vozili na tri plus ena, se pravi trije odrasli vzporedno in en otrok v naročju. Imeli smo tudi izkušnjo s tri plus dva, se pravi trije odrasli vzporedno ter Maša in Sky v naročju. Manjši od naših kovčkov, za katerega za sedežem ni bilo prostora je končal pod voznikovimi nogami, saj jih med vožnjo ne uporablja, ker ima vse, kar rabi za upravljanje na krmilu oziroma kot rečemo pri nas, na “balanci”. Bili smo tako navdušeni nad njegovo iznajdljivostjo in ustrežljivostjo, da smo mu podelili izključno pravico prevažanja naše turistične skupinice za ves čas bivanja na otoku. 

Mi štirje, naša prtljaga in naš voznik pripravljeni na prvi prevoz

Peljal nas je na primer na naše prvo kopanje v morju, na plažo, ki je bila tako nasmetena, da je ob vsem trudu niso uspeli niti približno počistiti. Valovi so namreč sproti prinašali obilico trave, listja in vej ter vejic. Vsi ti naravni materiali pa so bili obilno premešani še z vsakovrstno plastiko in drugimi odpadki, ki jih v morja, reke in nasploh v naravo odmetava naša “civilizacija smetiščarjev”. Kljub vsemu smo tam preživeli prijetno dopoldne, bogatejši za zanimivo izkušnjo ali dve. Prva je bila, da se da tudi v nasmetenem morju plavati in druga, da indijski turisti smeti spregledajo in vidijo plažo zgolj v vsej njeni naravni lepoti. Medtem ko sem bil jaz jezen in razočaran zaradi tega, da je tako lepa plaža tako polna nesnage, so oni očitno vse te moteče smeti preprosto odmislili ali pa so jih zgolj tako vajeni, da jih sploh opazijo ne več, ker so del njihove vsakdanje kulise v mestih od koder so prišli.

Plaža je sicer lepa, a okrašena z obilico nesnage – seveda ni toliko moteče naplavljeno listje in vejevje, temveč obilica plastike in drugih odpadkov naše civilizacije …

Z njim smo se peljali tudi na drugo plažo, ki pa smo si jo samo ogledali, ker je bilo za kopanje že malo pozno. V bistvu nas je pripeljal in poslal na zasebno plažo počitniškega naselja, rekoč naj kar gremo noter, saj tako nihče ne bo vedel, da nismo njihovi gostje. Res tam nihče ni preverjal, kdo gre noter in kdo ven kot je v navadi drugod. Plaža je bila lepa in urejena, z visokih dreves ob njej so visele gugalnice, v lokalu v počitniškem naselju pa so stregli samo eksotične koktajle in nič takega, kar bi bilo po našem okusu. Predvsem pa smo bili veseli, da si za naše daljše bivanje na otoku nismo izbrali tega počitniškega naselja, ker so plažo takoj ko se je sonce spustilo za obzorje preplavili roji komarjev, tako da smo hitro poklicali našega voznika in izvedli taktični umik v našo Morsko školjko.

Za kopanje prepozno, pa še oseka nam je morje odnesla nekam tja daleč proč …

“SeaShell Resort” ali po naše Počitniško naselje morska školjka je pravi raj za počitnikarje z eno ali dvema napakama. Druga je najbrž odvisna od tega, kje se nahaja hiška, v kateri prebivaš. Če je tako izpostavljena hrupu generatorja, ki proizvaja elektriko za celoten otok, kot je bila naša, potem je rajskost bivanja tu nekoliko okrnjena. Prva napaka pa je, da se kljub temu, da je naselje ob obali, ne moreš kopati v morju, ker to ni dovoljeno. Ali je to zaradi zaščite koral pred kopalci ali kopalcev pred koralami, ne vem. Vem pa, da so se vsako jutro čez plitvino, ki je bila ob oseki suha, turisti z inštruktorji odpravljali na potapljanje. Najprej so seveda še pred sončnim vzhodom prišli potapljaški inštruktorji, ki so na čolne natovorili opremo, potem so pripeljali še udeležence potapljanj. Mi, ki nismo imeli potapljaških ambicij, smo samo raziskovali živi svet plitvega morja med ostanki mangrov in tudi to je bila prijetna izkušnja, sploh v ranem jutru, še preden se je sonce prikobalilo z druge strani Andamanskega otočja. Za kopanje smo imeli pa v neposredni bližini naše hiške bazen, ki si ga skoraj nikoli ni bilo treba deliti z več kot nekaj naključnimi posamezniki, pogosto smo ga imeli pa povsem sami zase. Okrog bazena je bil lesen podest z ležalniki. Okrog in okrog pa palme, ki so omogočale tudi poležavanje v senci, čeprav tudi na soncu ni bilo pretirano vroče. Vedno je bil tam v pripravljenosti tudi kopališki mojster, ki nas je oskrbel z brisačami in plavalnim obročem za Skyja. Kaj bi si človek sploh še lahko želel več? Razen, da bi na ramantičnem lesenem balkonu našega stanovanja ne bilo treba poslušati tistega nadležnega hrupa iz male dizelske termoelektrarne.

Počitniško naselje ima tako rekoč pravljično zasnovo. Nekako takole gre. Na otoku sredi morja je naselje, v naselju so tlakovane potke ob potkah pa svetilke in vsake toliko lična hiška … Hiške res niso nagnetene tesno blizu, ampak so razdalje med njimi takšne, da celotno naselje izgleda bolj kot ogromen park in ne kot turistično naselje. Ne vem koliko gostov je bilo v njem v času našega bivanja in tudi ne kje so bili, ker v naselju si na vsakem koraku lahko naletel na zaposlene, ki so čistili, pospravljali in popravljali, na souživajoče turiste pa samo zjutraj ob zajtrku v restavraciji.

Počitniške hiške v naselju Morska školjka (Sea Shell Resort)

Naše tukajšnje domovanje je bilo v hiši s pritličjem in nadstropjem s po enim stanovanjem na vsaki strani stopnišča, se pravi dve v pritličju in dve zgoraj. Naše je bilo zgoraj, zato leseni strop ni bil raven, ampak je visoko nad nami sledil naklonu strehe. Ne samo, da smo imeli ogromno prostora, tudi prostornina je bila zaradi tega ogromna. Udobja in prostora nam vsekakor ni manjkalo. Balkon je omogočal prijetno posedanje s pogledom na palmov gaj, ki ga je motil le prej omenjeni hrup. Široka dvojna postelja in dodatna vzmetnica sta bili več kot dovolj, da smo vsi lahko udobno spali. Tudi kopalnica je bila prostorna in lepo urejena. Skratka brez pripomb. Kopalnica oziroma stranišče je navadno prostor, po katerem se po mojem meri kakovost prenočišča. Če je vse drugo še kolikor toliko v skladu s standardi, pa pri sanitarnih prostorih marsikje pogrnejo na izpitu. Ampak tokrat temu ni bilo tako. Čeprav je bilo naše domovanje v bistvu soba in ne stanovanje, saj v njem ni bilo kuhinje in jedilnice, ampak samo kot za pripravo kave ali čaja, pa je bil prostor zaradi prostornosti bliže stanovanju kot sobi.

Ne samo svetilke, ob potkah so bili tudi kipci – Skyju so bili še posebej pri srcu slončki

Da smo v počitniškem naselju nekoliko višjega kakovostnega razreda, se je poznalo tudi po cenah v restavracijah v sklopu naselja. A kljub temu so bile cene nižje kot v povprečnih slovenskih gostilnah. V restavracijah ob ulici, ki izgledajo kot da bi jih gasilci na hitro postavili za njihovo letno gasilsko veselico, pa smo vsi štirje večerjali za dobrih 16 evrov, kar je približno toliko, kot me v Kopru staneta veganska pica in zeleni čaj.

Restavracija, v kateri smo imeli zajtrk

Veliki finale na Havelocku smo prihranili za konec. Petzvezdično hotelsko naselje Taj Exotica leži neposredno ob tisti toliko opevani plaži, najlepši v Aziji in med prvimi desetimi na svetu. Tudi tja nas je peljal naš stalni voznik. Že naš prihod s tako nenavadnim prevozom za goste tako luksuznega hotela, je bil, milo rečeno, nenavaden. Ampak preden so zaposleni sploh zaznali, da smo prišli in kako smo se pripeljali, je bila naša prtljaga že razložena, mi pa pripravljeni, da vstopimo. Osebje je pograbilo naše kovčke in torbe, nas pa so povabili na veliko pokrito sprejemno teraso. Tu smo izpolnili prijavne obrazce, za dobrodošlico pa smo dobili kokosovo vodo iz njihovih lastnih kokosov ter zapestnice iz školjk. Za povrh pa nam je četverica receptorjev zapela tradicionalno pesem dobrodošlice in to s takim nelagodjem, da nismo vedeli, kdo se počuti bolj neprijetno pevci ali poslušalci. Potem so nas z odprtim električnim vozilcem odpeljali do našega bivališča. In to kakšnega. Pri njem je bila samo terasa v dolžini celotne stavbe postavljene na štiri vogalne stebre, tako prostorna, kot celo naše stanovanje v Morski školjki. V notranjosti pa je bilo prostora toliko, da bi lahko igral tenis, če malo pretiravam. Postelja je bila naravnost kraljevska, seveda taka z baldahinom. Za spalnico je bil dolg hodnik, ki je služil kot umivalnica z dvema široko razmaknjenima umivalnikoma. Na enem koncu tega dolgega hodnika je bilo stranišče, na drugem pa kopalnica. Od enega od teh intimnih prostorov do drugega si imel že kar soliden sprehod. Vse je slogovno domišljeno in tako kot v Morski školjki in Gorskih sencah je tudi tu prostoru dajal toplino in domačnost les. Predvsem pa je bil glavni hrup, ki ga je bilo slišati tule, ptičje petje, oziroma skrivnostni zvoki iz tropskega gozda. Občasno je sicer mimo priropotalo tudi kakšno vozilo vzdrževalcev, goste pa so skoraj neslišno sem in tja po naselju prevažali z elekričnimi odprtimi vozili. Od restavracije do najbolj oddaljenih bivališč je kar kakšnih 10 do 15 minut hoje, do plaže pa še nekaj minut več. So pa gostom na voljo tudi zastonj kolesa, ki so po uporabi pogosto obležala ali pa obstala vsepovsod po naselju.

Odprta drsna vrata razkrijejo ogromno posteljo z baldahinom, ki se v ogromnem osrednjem prostoru zdi precej majhna, pred njo pa je še zasilno ležišče

Bivališča različnih kakovostnih razredov so tule še bolj na redko posejana kot v Morski školjki, so pa v glavnem vsa na stebrih, ki so bili ponekod tako visoki, da bi se pod stavbo lahko kar sprehodil, ne da bi se bilo treba posebej dosti skloniti. Med bivališči je pravi nasad kokosovih palm, zato je v dobrodošlico vključeno tudi pitje kokosove vode.

Bazen v prvem nadstropju, kjer je ob njem tudi restavracija, iz bazena pa se med drevjem odpira pogled na morje

Bazen imajo v prvem nadstropju stavbe, kjer je recepcija, ob bazenu pa je tudi restavracija.  Velikost bazena je skoraj olimpijska, iz bazena pa se skozi krošnje dreves vidi valovanje morja. Le voda je bila za spoznanje prehladna za užitkarjenje, se pravi bolj primerna za plavanje kot za lenarjenje. Ampak dokler imaš na razpolago eno najlepših plaž na svetu in prijetno toplo morje, je precej vseeno, kakšen je bazen in kako topla ali mrzla je voda v njem. In plaža nas res ni razočarala. Nekoliko frustrirajoče je sicer, da si večino plaže delita dve hotelski naselji in če nisi njun gost se lahko drenjaš na skromnem preostanku. Za tiste, ki imajo dovolj pod palcem, pa je na voljo privilegij, da lahko brezskrbno uživajo v lepoti peščene obale, do katere segajo zeleni gozdovi mogočnih listavcev, ki dajejo plaži poseben čar. Ob vstopu na plažo ti postrežejo s prigrizkom in pijačo, te opremijo z brisačami, ti postavijo ležalnik in senčnik, skratka vse, kar rabiš za udobno poležavanje na plaži in kopanje, dobiš kar tu. Predvsem pa je plaža čista kot solza. No, ja. Moje sokolje oko (čeprav z očali) je uspelo odkriti sem in tja kak plastični odpadek, a več kot očitno veliko teh odpadkov do plaže sploh ne pride, kar pa morda prinese morje, pa kot kaže vestno pospravijo.

Plitvina sega precej daleč v morje, tako da je treba hoditi kar nekaj časa, da je voda dovolj globoka za plavanje. V pesku pa domuje množica rakcev, majhnih in malo večjih, ki jih srečaš na vsakem koraku, če ne njih pa vsaj luknjice, v katerih se skrivajo. Sonce sicer zvečer ne utone v morju, ampak se skrije za Južnim Andamanom, a je pogled na zahajajoče sonce vseeno privlačen. Tako kot povsod, ima tudi tu sončni zahod poseben čar. Ampak to pomeni tudi, da je treba plažo zapustiti, saj jo zaradi nekih insektov, ki se pojavijo zvečer, zaprejo do naslednjega jutra, ko na drugi strani Havelocka sonce spet pokuka čez zelene, gozdnate hribe. Nam je vzšlo in zašlo samo dvakrat, ker ne spadamo med tiste, ki imajo dovolj pod palcem, smo pa napraskali toliko, da smo si lahko privoščili to, kar si, sicer v veliko večjem obsegu privoščijo, bogati. Če se izrazim v slogu reklam za avtomobile, smo imeli vse kar imajo veliki, samo ne prav dolgo. Ob odhodu se je od nas prišla poslovit cela ekipa uslužbencev, ki so nejeverno zmajevali z glavami, ko so videli, da se bomo odpeljali z navadno avtorikšo. Vprašanje, če nam ne bo neudobno, je bilo sicer na mestu, ampak takole neudobje nas niti najmanj ne moti. Uslužbencem smo pa rekli, da se tako vozimo, ker ima Sky tako zelo rad vožnjo z avtorikšo. Ali so nam verjeli ali ne, je pa že druga zgodba. Bodo imeli vsaj kaj pripovedovati prijateljem in znancem. Namreč, kako so k njim prišli beli turisti iz Evrope in se potem z obilico prtljage trije odrasli in otrok stiščali v avtorikšo ter se potem čez pol otoka peljali do pristanišča, od koder so odpluli nazaj v Port Blair. Ker cesta do tja pelje čez nekaj daljših klancev, je pretirano obremenjeni motor sumljivo pojemajoče lezel navkreber, ampak smo uspešno zlezli čez vse vzpetine in se uspešno pripeljali tja in nazaj.

Takole izgleda plaža iz sosednjega počitniškega naselja

Ko smo pristali v Port Blairu je bila že noč in tam nas je pričakal taksist, ki je šel Juliji kupit vžigalnik, ker je “later” razumel kot “lighter”. Brez tega nepotrebnega postanka bi vožnja do hotela trajala še malo manj, pa je bila že sicer kratka za indijske razmere. Naš zadnji hotel je bil ob cesti čez otok, ob kateri kot gobe po dežju poganjajo v zrak nove hiše. Prav zanimalo me je, koliko tule velja pregovor “Nomen est omen!” se pravi, da ima ime tudi pomen. Hotel se je namreč imenoval Lake View. To pomeni,da bi moralo biti iz njega mogoče videti jezero. Samo, da nisem bil čisto prepričan, da na otoku sploh imajo jezero. Pri nas imamo jezero, ki ima otok, tule naj bi imeli otok, ki ima jezero. Tudi Mljet ga ima, ne enega, dve. Ampak v bistvu nista pravi jezeri, ker sta povezani z morjem. Torej je bilo povsem na mestu vprašanje, ali je tudi tule tako. Pogled na zemljevid govori v prid temu, da je. Treba pa je vedeti, da so nekateri tukajšnji otoki tako tesno drug ob drugem, da jih loči le ozek pas morja, skoraj kot bi vmes tekla zgolj malo širša reka. V Južni Andaman pa se severno in zahodno od Port Blaira morje zajeda tako globoko v otok, da vmes ostaneta le dobra dva kilometra kopnega, pri čemer je njegova celotna širina skoraj 20 kilometrov. Precejšen del območja ima tudi nadmorsko višino le nekaj metrov. Otočje leži na stiku indijske in burmanske tektonske plošče. Prva se podriva pod drugo in napreduje za približno pol centimetra letno. To pomeni, da se vsake toliko tule zares močno zatrese in zadnji katastrofalni potres in potresni val, ki mu je sledil, je 26. decembra, 2004 po obalah Indijskega oceana terjal kar 280.000 življenj. Andamansko otočje se je ob tem nekoliko usločilo. Zahod Severnega in Srednjega Andamana se je dvignil za več kot meter, vzhodni del Južnega Andamana pa se je za pol metra ugreznil, medtem ko so se otoki najbolj na vzhodu tudi nekoliko dvignili. Po potresu je desetmetrski cunami pljusknil čez obalna obrežja in zalil nižavja, ki so marsikje na Južnem Andamanu še danes zalita ali pa vsaj zamočvirjena. Pogled na vodo je hotel vsekakor imel, če ta zasluži ime jezero, je pa že drugo vprašanje.

Tole je bil naš pogled iz hotela na jezero

Ko smo ravno pri vodi, naj opišem še neprijeten dogodek, ki je bil uvertura v naš padec s petzvezdičnega bivanja na zgolj in samo dvozvezdično. Toliko zvezdic je namreč premogel naš zadnji hotel v Port Blairu. Dveh zvezdic sicer ni bilo nikjer videti, je bil pa zato toliko bolj viden ščurek, ki je očitno brezplačno in tudi brez vednosti upravljavcev hotela, bival v njem. A vrnimo se k vodi. S ceste, ki je bila hkrati gradbišče, smo tako rekoč neposredno stopili v recepcijo in bili toplo sprejeti. Na obrazih nam je bilo videti, da smo že nekoliko dehidrirani, zato je bil eden od uslužbencev poslan po vrč vode. Maša je z receptorjem urejala formalnosti v zvezi s prijavo, jaz sem v naročju držal Skyja, Julija je bila nekje vmes, verjetno v vzpostavljanju stikov z domačini. Najprej je vodo dobil Sky. Velik kozarec je vztrajno praznil in ker je bil očitno zelo žejen, sem ga še vzpodbujal, naj kar pije. In je, vse do zadnje kaplje. Potem sem ga menda z enega boka, na katerega sem ga zaradi njegove teže naložil, poskušal preložiti na drugega in ga s tem očitno spremenil v tisto otroško, angelsko figuro, ki na baročnih vodnjakih bruha vodo. Vse kar je popil in še mnogo več je velikem loku bruhnilo iz njega. Julija je seveda takoj hotela začeti pospravljati, pa jo je hotelsko osebje hitro ustavilo in pojasnilo, da bodo že oni poskrbeli za to in da ni pač nič hudega. Meni pa se je porojevala zla slutnja, da je otrok staknil kakšno infekcijo, čeprav mi ni bilo jasno, kje in kako bi jo lahko, saj smo zadnjih par dni vendar živeli pod petimi zvezdami. Ampak nikoli ne veš, zvezde gor ali dol. Tako primerno zaskrbljen sem z otrokom zakoračil v prvo nadstropje, kjer smo dobili sobi eno nasproti druge. Odnesel sem ga za Mašo, da ga preobleče, ampak iz sobe nasproti se je že oglasila Julija, ki ji ni bilo jasno, zakaj soba nima okna, ima pa ščurka. Meni je bilo za okna in ščurke precej vseeno, skrbelo me je le za Skyja. Ampak Maša je šla na recepcijo odločena, da tu ne ostanemo in je že iskala drugo prenočišče. Spodaj pa seveda niso hoteli izgubiti strank, ki jih v tem delu mesta očitno ni ravno v izobilju, zato so nam v drugem nadstropju ponudili sobo za vse štiri z veliko dvojno posteljo in pomožnim ležiščem. Sprejeti ponujeno za enako ceno je bilo navsezadnje vseeno bolj praktično kot pa tik pred spanjem iskati novo prenočišče, za katerega tudi ne veš, kakšno bo. Razen, če bi za nas imeli prostor v hotelu, kjer smo prebivali ob prihodu. Tega nismo preverjali, pač pa smo se odločili, da tvegamo in ostanemo. Sky si je tudi začuda hitro opomogel in ni kazal nobenih znakov slabosti več. Ampak katastrofalni začetek bivanja je neizbrisno zaznamoval tudi preostanek preživetega časa v tem hotelu, čeprav soba, ki smo jo dobili, sploh ni bila slaba. Za dvozvezdični hotel celo presenetljivo dobra. Izjema je bilo pomožno ležišče, ki mi je bilo dodeljeno. To je bil en tak preprost kavč, ki se ga je raztegnilo v ležišče tako, da si izvlekel del, ki je bil pod sedežnim delom. Če si povlekel predaleč, je šla zadeva na dva kosa. Ne glede na to, koliko si izvlekel ta premični del, pa je ob najmanjšem dotiku močno zaškripal. Med spanjem so tako moje noge molele s sedežnega dela, na katerem sem ležal, nekam v zrak, ker bi sicer ponoči ob najmanjšem premiku verjetno zbudil vse svoje sostanovalce. Moja ugotovitev ob tem je bila, da je bil ta raztegljivi kavč približno tak, kot bi ga jaz delal in da se tudi na takem, na pol podrtem, kavču da za silo prenočevati.

Jedilnica v hotelu Lake View

Ne samo, da se je dalo v hotelu čisto spodobno bivati, tudi hrana ni bila slaba. Stene v jedilnici so bile od vrha do tal oblepljene z reklamnimi fotografijami hrane in napisi, ki so izpostavljali pomen zdrave hrane. Ampak od kod je prihajala hrana za nas, pa nismo vedeli in tudi nismo hoteli vedeti, ker za tistimi vrati, skozi katera so jo prinašali, je bilo vse skupaj videti precej neugledno. Nisem si mogel kaj, da se ne bi spomnil na to, čemur se je na naših kmetijah nekoč reklo “svinjska kuhinja”. Ne zato, ker bi bilo v prostoru tako “svinjsko” umazano, ampak ker so tam kuhali za prašiče. Prašiči znajo biti kaj snažne živali in moja stara mama je zanje vedno kuhala tako, da bi to lahko tudi mi brez strahu jedli. Ampak prostor, kjer se je kuhalo je bil oskubljen vsakršnega luksuza – gole stene in beton po tleh, najbolj preprost “šporget”, skratka dve stopnji nižji standard od kuhinje za nas, ljudi. Kakšen je bil standard naše hotelske kuhinje sicer ne vem, ampak slutim, da ne prav visok. A kot sem zapisal, hrana je bila povsem spodobna in jaz sem se prehranjeval v hotelski restavraciji tudi potem, ko so se moji sostanovalci že naveličali njihove hrane.

Poleg razgleda na jezero je bil na razpolago tudi razgled na vse tole in na še kaj …

Sicer pa velja omeniti, da je naša nova soba imela ne le okna, pač pa kar ogromno stekleno okno, pred katerim je bil še večji balkon z razgledom na tisto, kar naj bi bilo jezero. Seveda je bilo poleg vode videti tudi še dosti drugih, precej manj privlačnih stvari, kot so na primer rastoče hiše. Potem ko dokončajo pritličje namreč “doštukajo še stebre za dograditev prvega nadstropja in nato ti neugledno štrlijo kvišku in kazijo videz že zgrajenega dela hiše, dokler ne napraskajo dovolj denarja, da med stebre postavijo še stene in strop in po možnosti na vrh tudi stebre za še eno nadstropje. Odpadkov in zaprašenih starih avtomobilov, čolnov in kdovečesa še, sploh ni vredno omenjati. Sicer pa sem se ob, na vseh vogalih ležečih,  odsluženih predmetih spomnil na moj dom in na to, da bi tudi ta zaslužil, da končno vso nesnago, ki se mi je tekom časa nabrala okrog hiše, zvozim na odlagališče. Ampak kaj, ko vedno kaj drugega dobi prednost, pa najsi je to supanje, kolesarjenje ali pa priprave za odrski nastop.

Pogled izpred hotela vzdolž ulice, ob kateri stoji

Glavna hiba hotela Lake View pa je bila, da je bil postavljen sredi ničesar. Ne sicer dobesedno, ker je bilo ob cesti na obeh straneh še kako dosti zgradb. Ampak nič zanimivega ni bilo zares blizu. Hotel je Maša izbrala zato, da bi bil naše izhodišče za obisk otoka Jolly Buoy. Od tu je do morskega narodnega parka poimenovanega po Mahatmi Ghandiju, od koder se pluje na otok, precej krajša pot, kot iz središča mesta, kjer smo prebivali ob prihodu. Da imamo takšen načrt sem ugotovil šele potem, ko se je izkazalo, da je iz neznanih razlogov dostop do otoka nemogoč, plavanje na plaži, s katere je vozil čoln na otok, pa prepovedano. Tako smo cel dopoldan postopali po prekrasni plaži in si lahko zgolj zmočili noge. Sprva sem mislil, da je plavanje prepovedano, ker gre pač za morski park in je to zaščiteno območje. Potem pa je Juliji nek domačin razložil, da je to zaradi slanovodnih krokodilov, ki znajo biti nevarni za kopalce. Na otok pa ni prevoza, ker je čoln, ki so ga uporabljali za prevažanje, potonil oziroma je poškodovan. Očitno ga v času pandemije nihče ni vzdrževal in ga je vzel vrag ali pa Pozejdon, čeprav imajo Indijci najbrž v rokavu tudi kakšnega svojega boga morij. Ta najbrž prebiva blizu otoka Jolly Buoy, saj ga opisujejo kot idealen kraj za potapljanje in občudovanje koral ter morskega življenja, da ne omenjam prečudovitih plaž.

Tole bi znala biti ladjica, s katero so nekoč turiste prevažali na “rajski otok” Jolly Buoy – tja zdaj ne moreš, ker ladjica ni primerna za plovbo, kar je več kot očitno

Za nas bi prišle v poštev plaže in kopanje, ampak se žal ni izšlo. Popoldne nas je tako taksist odpeljal na drugo plažo, kjer se tudi ni dovoljeno kopati, se pa lahko fotografiraš z množicami drugih turistov in se potem odpraviš še na ogled sončnega zahoda. Saj ne rečem, da ni bilo lepo, ampak mislim, da je največ od tega imela taksi služba. Kakopak, tudi tu velja: “Turizem smo ljudje!”. Samo v našem primeru je to obrnjeno – mi, turisti smo človeško podprli krajevno gospodarstvo in se dali prevažat’ na kraje, za katere taksisti vedo, da jih vsi hočejo videti in ki seveda niso prav blizu, da te lahko bolj daleč peljejo. V vsakem primeru smo dodobra napolnili spominske celice naših telefonov s fotografijami in videi teh eksotičnih krajev, kjer te prijetno topla voda vabi med šumeče valove, ki se valijo na peščene sipine, pa si dolžan to povsem spodobno povabilo zavrniti in se zadovoljiti zgolj s polnjenjenjem elektronskega spomina. Že naslednji dan pa nas je letalo poneslo čez vse te plaže in zalite ravnice nazaj na indijsko podcelino in Andamanski otoki so postali zgolj spomin na prehitro minuli čas, ki smo ga preživeli tu in na kraje in doživljaje, ki so na nas naredili nadvse močan vtis.

Ko se predaš mogočnemu ritmu bučanja valov, ki preglasijo vse druge zvoke

Na začetek!

Za konec

Tako kot deset dni andamanskega dopusta, je bilo tudi mesec in pol obiska Indije, kar naenkrat konec. Prehitro? Vsekakor ne prepočasi. Ampak čas človeku moje starosti ne more več teči počasi in kaj je to dolgčas, že dolgo ne vem več. Čisto vseeno je, kje sem in kaj počnem. No, povsem vseeno sicer ni. Ker živeti v indijskem velemestu je precej drugače kot kjerkoli v Sloveniji in v mnogih pogledih celo kot kjerkoli v Evropi. Zato je že samo živeti tam posebna izkušnja, tudi če se ne greš turista, ki mora za vsako ceno čim bolje izkoristiti vsak trenutek, ki ga preživi na potovanju, da bo videl in doživel čim več tega, kar ponujajo turistične agencije in samooklicani turistični guruji na svetovnem spletu. 

Če hočeš daleč in če hočeš tja priti hitro, se moraš povzpeti visoko nad oblake

Stopinje na stopnicah, ki so me prebujale v zgodnjem jutru, ko je k nama v posteljo s širokim nasmehom na obrazu pricapljal najin vnuk, so mi pomenile več kot ogled zidovja trdnjav, in blišč palač in svetišč. Spomin na to, kako sva z igrišča bežala pred komarji, ali pa kako sva na terasi opazovala golobe, veverice in druge ptice, je zame vreden več kot to, da mi je uspelo s telefonom posneti tigrico, ki se je sprehodila pred nami na safariju. Najlepši pa so seveda spomini na doživetja z rajskega Andamanskega otočja. Še posebej, ko sva se s Skyjem še preden je vzšlo sonce podala na jutranje raziskovanje morske obale. Vsi tisti simpatični raki samotarji, ki sem in tja prenašajo svoje hiške, pa školjke, ki so se, ne vem kako, zalezle v mokro, temno skalovje, da ne omenjam prekrasnih barv in oblik koral, ki so se pokazale ob oseki med ostanki dreves nekdanjih mangrov. Pa jutranji sprehod po peščeni plaži, ko se nama je pridružila tudi Julija. Sonce je komaj pokukalo čez, z drevjem porasle, bregove in naše sence so se vlekle daleč čez peščino, vse tja do mogočnega tropskega drevja, kjer so bile na pesku med koreninami, kot na razstavi na ogled risbe, ki so jih ponoči s svojimi nogami narisali nešteti raki in rakci, ki so šli, kdo ve kam in kdo ve kod vsak svojo rakovo pot. 

Midva s Skyjem ter krokodil in pingvin, ki sta prišla z menoj od doma in se odpravila s Skyjem na raziskovanje Andamanskih otokov

Poleg mene je elektronske spomine na mojem telefonu beležila tudi Maša, tako da je možnosti za osveževanje spomina na preštevilne lepe in še lepše trenutke, več kot dovolj, le čas si je treba vzeti, za to. Nenazadnje, je bilo tudi tole pisanje, nekakšna vrnitev nazaj, tako rekoč potovanje v času, ki nam ga omogoča naš spomin, podkrepljen z materialnimi dokazi na naših pametnih napravah, da niti ne omenjam svetovnega spleta, kjer se podučiš, kje si bil in kaj si pravzaprav videl, čeprav takrat ko si to gledal, še nisi čisto točno vedel, kaj gledaš. Mogoče bom šel pa drugič bolj pripravljen na pot. Kdo ve? Čas je tako zmuzljiva reč, vedno ga je premalo za to, kar človeku pomeni največ. In ni za pričakovati, da se bo to v prihodnje kaj dosti spremenilo. Kakorkoli že, mesec in pol Indije, je bil dobro izkoriščen čas in prijetno doživetje, zaradi katerega sem bogatejši za kar nekaj izkušenj. Verjamem, da ne samo jaz, ampak tudi vsi moji, ki so mi lepšali in bogatili trenutke preživete z njimi.

Na začetek!

Miklova šala

Miklova šala

uprizoritev v sezoni 2018/19, Turistično društvo Sv. Vid v Šentvidu pri Lukovici


Song: Glej no glej vas ljudi, le zakaj ste sem prišli, kaj bi radi delali tu med Štangar-štangarji? Zgornja Štanga je ta vas in o njej se širi glas, da so tu, ravno tu že nastale, nove, nove, nove nam Butale! Ker pa ste že sem prišli, pa poglejte-glejte si, kaj se danes tu godi! 

1.      dejanje

1.     slika

1.     prizor (sejna soba občine Zgornja Štanga, seja komisije za kulturo; Joško, Pero, Lara, Ančka, Mici, Žuža, Dina)

Joško:     Mislim da je čas da začnemo! A smo sklepčni?

Žuža:      Pepi še manjka!

Joško:     Nisem vprašal, če smo vsi, ampak ali smo sklepčni! Pepi itak zmeraj manjka!

Mici:      Majhen popravek prosim, Pepi zmeraj manjka, samo na začetku! To se pravi, da bi moral reči, da zmeraj zamudi, ne da zmeraj manjka!

Joško:     Pa ne me zdaj še ti zajebavat. Sklepčni smo tudi brez Pepija, pa če pride ali pa ne.

Mici:      Do zdaj je še zmeraj prišel.

Pero:       A k tebi domov, kadar tvojega ni doma?

Mici:      Zase se brigaj, da ne boš dobil kakšne okoli kepe!

Joško:     Dajta mir! Ali lahko zdaj začnemo!

Ančka:    Ja začni že, kaj pa mencaš, meni se mudi, dobim goste!

Joško:     Saj bi, pa ne morem, ker mi kar naprej v besedo skačete!

Žuža:      (drži dvignjeno roko)

Joško:     Kaj bi pa zdaj ti rada, Žuža?

Žuža:      Sam to bi rada povedala, da se nam vsem mudi, pa če tudi ne dobimo gostov tako kot Ančka?

Ančka:    Pa ne da si mi ‘fovž’? Sam ni nobene potrebe, zato ker pride tašča s svojo prijateljico. Če imaš tako rada goste, ju z veseljem k tebi pošljem.

Pero:       No, vidiš, ‘takle mamo’, ena bi se rada tašče rešila, druga pa dedca …

Mici:      A ti to mogoče o meni … Ti, ki se te komaj vidi ven iz županove riti bodi rajši tiho, da se ti kaj ne zgodi …

Joško:     Miiiir! A smo mi komisija za kulturo al’ za nekulturo? A se lahko enkrat na sestanku kulturno obnašate?

2.     prizor (prejšnji, vstopi Pepi)

Pepi:       Dober večer vsem, a sem kaj pomembnega zamudil?

Dina:      Ti Pepi boš še svoj lastni pogreb zamudil.

Pepi:       Nič hudega, samo da boste pogrebci pravi čas tam!

Lara:       No, gospod predsednik komisije, zdaj smo pa vsi, zdaj bi pa res lahko začeli!

Joško:     A res, kaj ne poveste? A, da lahko začnemo? Pa ne, da je to po statutu ali pravilniku ali kaj že imate na občini za to, da nam občanom grenite življenje z neživljenskimi pravili!

Lara:       Tudi vam, gospod predsednik, bi ne škodilo, če bi se na sejah, ki jih vodite, malo bolj kulturno obnašali. Morda bi potem tudi člani komisije sledili vašemu zgledu.

Joško:     Zdaj imam pa tega dovolj! Vi, gospa občinska tajnica, ali kaj ste že, ste tule, da pišete zapisnik in odgovarjate, kadar vas kdo kaj vpraša.

Lara:       Pa me torej vprašajte!

Joško:     Sej sem vprašal, če smo sklepčni! En sam, samcat da, bi zadoščal, pa bi bili mi zdajle že pri točki razno. Ampak ne, gospa je takrat, ko sem vprašal, preveč vneto drsala s prsti po zaslonu svojega telefona, pa ni slišala, kaj sprašujem.

Lara:       Ne bom se prepirala z vami, sklepčni smo, lahko začnete sejo.

Joško:     Hvala! …

Ančka:    A zdaj moramo pa eno navadno občinsko uslužbenko vprašat za dovoljenje, da lahko začnemo.

Mici:      Ja gospa se ima za malo več, ko se pa iz mesta k nam na vas vozi v službo. Samo mi smo tule izvoljeni predstavniki ljudstva!

Joško:     Mici in vsi ostali izvoljeni predstavniki ljudstva, dajte mi končno možnost, da začnem sedemnajsto …

Lara:       Oprostite, …

Joško:     Gospa Lara, kar sem rekel predstavnikom ljudstva velja tudi za vas, dajte mi že enkrat mir, da začnem sedemnajsto …

Lara:       Šestnajsto, šestnajsta seja je! Do zdaj je bilo petnasjt rednih in ena izredna, tale je torej šestnajsta redna seja!

Joško:     Pa koga briga katera po vrsti je! Samo za vas in za vaš zapisnik je to važno, nam je pa čisto vseeno, katera seja je to.

Pepi:       Ravno čisto vseeno nam pa ni, zato ker ena seja manj, je tudi ena sejnina manj.

Pero:       Tebi bi jih morali itak samo pol izplačati, ali pa še to ne, ker pol vsake seje zamudiš, pol pa prespiš.

Pepi:       Samo za vsako sejo na kateri si ti prisoten, bi morali dobiti dvojno sejnino, ker tebe poslušat je pa več kot dvojni napor.

Mici:      To pa res, samo da vidim, da bo usta odprl, me že ušesa bolijo!

Pero:       Čudno, da te ne jezik, ko ga kar naprej vrtiš …

Joško:     Dosti prepiranja! Hočem, da ste tiho, če ima kdo kaj v zvezi s sejo za povedati, naj najprej dvigne roko in začne govoriti, ko mu dam besedo.

Žuža:      (dvigne roko)

Joško:     Kaj je, Žuža?

Žuža:      A boš zdaj začel s sejo, ker nam se res vsem mudi!

Joško:     Ja, si že povedala, ni treba ponavljati. Zdaj pa končno zares začenjam sejo komisije …

Lara:       Šestnajsto!

Joško:     … šestnajsto sejo …

Lara:       Redno!

Joško:     … šestnajsto redno sejo komisije za kulturo občine Zgornja Štanga. Dnevni red ste prejeli z vabilom. Ali ima kdo kakšne pripombe?

Ančka:    Zakaj ima dnevni red samo eno točko?

Lara:       Dve, če smo natančni!

Ančka:    Ja, prav, eno točko, pa točko razno!

Lara:       Tudi točka razno, je točka dnevnega reda.

Ančka:    Pa kaj me briga, hočem vedeti, zakaj je poleg točke razno, samo še ena točka!

Pero:       Zato, ker se je župan tako odločil!

Pepi:       A tako, zdaj nam pa že župan določa, o čem bomo razpravljali!

Pero:       Ja, kdo pa? A ga nismo zato izvolili!

Pepi:       Jaz ga nisem!

Pero:       A tako, a zase si pa glasoval, kaj?

Pepi:       Sem hotel, ja, samo sem prepozno prišel volit, je bilo volišče že zaprto.

Dina:      No, sem rekla, da boš še na svoj lastni pogreb zamudil.

Pepi:       Samo tudi če ne bi zamudil, za župana in njegove ne bi volil, pa če tudi bi bili edini na listi!

Dina:      Zakaj pa ne, a mu kaj manjka?

Pepi:       Ne, nič, samo enih stvari ima preveč?

Žuža       A res, česa pa?

Pepi:       Želje po oblasti, grabežljivosti, ukazovalnosti, nadutosti, napihnjenosti … a hočeš, da še naštevam?

Joško:     No, no, pustimo župana lepo pri miru in se vrnimo k dnevnemu redu!

Lara:       Kako se boste pa vrnili, če ga še niti sprejeli niste?

Joško:     Tudi prav, vračamo se k sprejemanju dnevnega reda, ste zdaj zadovoljni? Torej, kdo je za sprejem predlaganega dnevnega reda ki se glasi: 1. sprejem dnevnega reda, 2. ustanovitev kulturnega društva in 3. razno

Žuža:      Oprostite, ampak tega pa ne razumem, najprej smo imeli samo eno točko, potem dve, zdaj so pa že tri!

Lara:       Po sprejetju dnevnega reda sta dve točki!

Ančka:    (zajedljivo) Tudi sprejem dnevnega reda je točka dnevnega reda, gospa Lara!

Joško:     Dajte mir in dvignite roke, če ste za sprejem dnevnega reda, drugače končamo takoj in zbogom sejnina.

Pepi:       Pomiri se, no, jaz sem za!

Joško:     Kdo še? Aha, torej vsi! Gospa Lara, pišite, dnevni red soglasno sprejet.

Lara:       Končno, pol ure že sedimo tule, zato da imam v zapisniku en stavek, v katerem piše, da so prisotni vsi člani komisije in da je dnevni red sprejet.

Joško:     Sem vam rekel, da se ne oglašajte, če niste vprašani, drugače bomo še naslednje pol ure po nepotrebnem mlatili prazno slamo.

Pepi:       Saj, a je ne zmeraj?

Mici:      Daj no Pepi, ne provociraj, drugače bomo res še ure in ure sedeli tule čisto brez veze.

Joško:     Pero, ti si županov človek, ti najboljše veš, kaj bi župan rad od nas!

Pero:       To kar piše na dnevnem redu – da ustanovimo kulturno društvo, pa da društvo začne delati gledališko predstavo …

Pepi:       Pa ta človek nima treh čistih!

Mici:      Daj no Pepi, pomiri se!

Ančka:    Pa, saj gre lahko u Blablano v gledališče, če bi pa rad amaterje gledal, se mu pa še v avto ni treba usesti, do Spodnje Štange ima peš največ deset minut.

Pero:       Saj ravno to je to! V Spodnji Štangi jih je pol manj kot nas, pa imajo že petdeset let gledališče. Mi imamo pa svojo občino, pa niti kulturnega društva nimamo.

Dina:      Tako res ne gre naprej, ne moremo biti slabši od taspodnjih, to ima župan čisto prav!

Žuža:      To že, samo, kako se pa ustanovi kulturno društvo?

Pero:       Župan je rekel, da naj se znajdemo, kakor vemo in znamo. Ampak en mesec imamo časa, da ustanovimo društvo, za občinski praznik mora biti pa v Zgornji Štangi domača gledališka predstava!

Pepi:       To je čez štiri mesece, pa saj ni normalen!

Mici:      A veš da imaš prav, Pepi, kolikor jaz vem, v Spodnji Štangi začnejo z vajami za predstavo pol leta pred premiero!

Pero:       Samo so tudi pol leta za ‘cajtom’, tako da po njih se ne bi bilo za zgledovat!

Ančka:    A, da ne, zakaj moramo pa potem imeti gledališče, a nisi ravnokar rekel, da zato, ker ga imajo taspodni že petdeset let?

Pero:       To že, samo ni treba, da se zgledujemo po tem, kako oni to delajo! Bomo pa ja znali boljše, pa hitrejše, saj smo ja ‘tazgornji’!

Žuža:      Seveda smo, samo izkušenj pa nimamo!

Joško:     Nehajmo zdaj jamrat, pa se lotímo dela. Društvo mora imeti ime, ali ima kdo kakšno idejo?

Dina:      V Spodnji Štangi se imenuje po enem pesniku, samo pri nas se ni nobeden ne rodil in ne živel!

Mici:      A se ni Štampetova poročila z enim ki pesmi piše?

Dina:      A veš, da res, kako se že piše?

Žuža:      Zdravko Štor!

Pepi:       A društvo naj poimenujemo po enem štoru, ki je bil dvakrat v živlenju v Zgornji Štangi. Ko se je ženil, pa ko je tastari Štampe umrl!

Mici:      Pepi, sej štor pa štanga lepo skup pašeta …

Pero:       Ja, prav tako kot ti pa Pepi, a ne Mici?

Mici:      Zapri svoj umazan …

Joško:     Nehajta! Ali ma kdo kakšen boljši predlog, drugače bo ime pač Kulturno društvo Zdravko Štor Zgornja Štanga.

Pepi:       Ali pa, če je kar Kulturno društvo “naš župan je nor” Zgornja Štanga!

Dina:      Nesramen pa ni treba biti, Pepi. Štampetovka je zelo zadovoljna s svojim zetom, menda je tudi že eno nagrado dobil!

Pepi:       A za mlatenje prazne slame v verzih?

Dina:      Ne Pepi, v tem si pa ti tako dober, da si edini, ki bi mu lahkko podelili tako nagrado!

Joško:     Vas je pa res teže krotiti kot mularijo v šoli. Če nimamo boljšega kot je ta Štor, naj se društvo pač imenuje po njem!

Lara:       Če dovolite, na internetu sem našla podatek, da se je veliki Giacomo Casanova na svoji poti iz Benetk na Dunaj ustavil in prespal v gostilni v Zgornji Štangi.

Žuža:      Veliki kdo?

Mici:      A ni to tisti italijanski ženskar?

Lara:       Ja, in znani pisatelj. Kulturno društvo Giacomo Casanova Vélika Štanga bi zelo dobro zvenelo, se vam ne zdi?

Pepi:       Zgornja, ne pa Vélika! Ali ste pa mislili kar velíka?

Lara:       Saj res, oprostite, malo me je zaneslo!

Ančka:    Ni čudno, če vam pa rojijo po glavi italijanski babjeki in njihove velike …, no, saj sami veste kaj …

Pepi:       Če moram izbirati med tem predpotopnim lomilcem ženskih src in našim domačim štorom, sem za Štora, saj večina Štangarjev je itak malo štorasta!

Dina:      S tabo na čelu Pepi.

Pepi:       Bolje na čelu, kot na riti.

Joško:     Smo spet malo vulgarni, kaj? Prihrani te svoje modrosti za gostilno, Pepi! Tule se zdaj odločamo o imenu kulturnega društva! Bom dal kar na glasovanje, kdo je za to, da se društvo imenuje po Zdravku Štoru? … Pišite, Lara, šest za! Kaj pa ti Pepi, kaj nisi dejal, da si za?

Pepi:       Rekel sem, da mi je bolj všeč Štor kot Casanova, ampak kar se imena društva tiče, se pa vzdržim, ker mi poimenovanje po Štoru še vedno ni všeč!

Joško:     Tudi prav, ime smo izglasovali, kaj pa zdaj!

Lara:       Društvo rabi člane, predsednika in statut.

Pero:       Župan se je odločil, da boš ti Joško predsednik, za začetek bomo člani kar člani tele komisije, Lara bo pa naredila zapisnik ustanovnega zbora, predelala statut spodnještangarskega društva in poskrbela za registracijo!

Lara:       Jaz nič ne vem o tem, meni ni nič rekel.

Joško:     Mene tudi ni nič vprašal. A zdaj naj bom pa še predsednik društva, pa kaj še?

Ostali:     (nergajo drug čez drugega) A zdaj se bomo šli pa še člane društva … Kaj nam je pa tega treba … Naj bo on sam društvo, pa njegovi prijatelji! …

Pero:       (jih preglasi) Meni je naročil, da vam povem in zdaj veste. Če komu ni kaj všeč, bo pa našel drugega svétnika, da zasede njegovo mesto v komisiji.

Lara:       Kaj se sploh pritožujete, največ dela bom imela tako ali tako jaz.

Pepi:       Saj ste plačani za to, boste vsaj enkrat zaslužili svojo plačo. Mi bomo pa ‘špilali’ člane društva zastonj. Kolikor vem, za seje društev ni sejnin!

Lara:       Kakšno malenkost sem in tja pa že lahko naredite brezplačno, se vam ne zdi? V času komunistične tiranije, je bila to običajna praksa.

Ančka:    Ali mogoče mislite na čas tiste tiranije, v kateri je bila vaša ljuba mama dobro plačana sekretarka občinske konference SZDL v občini Blablana Levigrad?

Joško:     Ne mi zdaj starih sporov vlačit’ na dan. Lara bo naredila, kar ji je naročeno, mi bomo pa člani društva, če župan tako hoče.

Pero:       Sigurno, da hoče, mi je sam osebno povedal, da hoče!

Joško:     Že v redu Pero, ni treba ponavljati, smo že dojeli! Lara, do naslednje seje pripravite vse potrebno, da bomo lahko registrirali društvo. Smo vsi za? Lara, sklep je soglasno sprejet, dajte v zapisnik.

Lara:       Najlaže je pa drugim naložiti delo in kako soglasni ste pri tem, prav vzorno, res hvala!

Mici:      Kar županu se zahvalite, pa v našem imenu tudi.

Žuža:      Kaj pa gledališka predstava? To bo treba tudi čimprej začeti, kajne?

Dina:      Ja, imaš prav, samo najprej se je treba odločiti, kaj se bo sploh igralo?

Ančka:    Pa, kdo bo igral mar ne? Menda ne bomo kar mi.

Pero:       Župan je rekel, da naj najdemo igralce, kakor vemo in znamo, ker drugače bomo pa sami igrali.

Pepi:       Ali znaš ti mogoče vsaj en stavek začeti drugače kot “Župan je rekel …”?

Pero:       Ja, kaj naj pa rečem, če je pa res rekel!

Pepi:       Rekel, rekel – lahko je njemu govoriti, mi naj pa ‘glumimo’ člane društva, iščemo igralce ali pa celo kar sami igramo!

Pero:       Saj, če nočeš, pa ni treba, lahko županu povem, da nočeš …

Pepi:       Nič mu ni treba praviti! Ni da nočem! Samo, se mi pa malo neumno zdi!

Mici:      Daj Pepi, potolaži se, bomo ‘valjda’ našli igralce za predstavo!

Ančka:    Kako le, če še tega ne vemo, kaj sploh iščemo?

Žuža:      Kako, da ne. Igralce za predstavo, kajne?

Ančka:    Ja, kar povej koliko, pa kakšne?

Žuža:      Zakaj pa mene sprašuješ? Jaz se ne spoznam na to.

Mici:      Pa bi se morala, saj si članica komisije za kulturo in po novem tudi članica društva, če ne bomo najšli igralk, boš pa še igralka!

Žuža:      Ne, ne, to pa ne. Mene pa že ne boste na oder spravili.

Joško:     Saj ti ne bo treba. Občinski časopis izide naslednji teden. Zdaj je še čas, da damo oglas za igralce noter. Ni vrag, da jih ne bi dobili za eno predstavo!

Pepi        Za ‘eno’ predstavo? Za katero pa? Ne moreš dati oglasa kar za eno predstavo. Je pa že treba vedeti za katero?

Mici:      Pepi ima prav! Moramo vedeti, katero predstavo se bo igralo?

Joško:     Okej, okej, prav! Ali ima kdo kakšen predlog?

Pero:       Župan je rekel …

Pepi:       Pa ne že spet, kaj bi še rad od nas?

Pero:       Nič, samo je rekel, da njegova stara mama ne more pozabit’, kako ‘fajn’ je bilo, ko so v Spodnji Štangi Miklovo Zalo igrali!

Pepi:       Ali je njegova stara mama še živa, je že dolgo nisem videl?

Dina:      Ja, kje bi jo pa ti lahko videl? Ona ne hodi v gostilno, ti pa ne v cerkev!

Mici:      Tudi ona ne hodi več v cerkev, so jo dali v dom počitka, ker je malo dementna?

Žuža:      Kakšna je?

Mici:      Dementna.

Žuža:      Kakšna?

Mici:      Pozabljiva!

Žuža:      Ah, za to je pa res ni bilo treba v dom dati, saj jaz tudi že marsikaj pozabim.

Ančka:    Prav veliko pa ti ne moreš pozabiti, ker itak bolj malo veš.

Žuža:      Toliko že vem, da vem, da je ne bi bilo treba dati v dom.

Joško:     Če hočete, lahko pod razno razpravljamo o županovi stari mami, zdajle se pa posvetímo predstavi! Ali kdo kaj ve o tej Miklovi Zali?

Dina:      Kolikor jaz vem, je to ena taka ljudska igra, ki je magnet za gledalce.

Ančka:    Ja, sploh tastari ‘majo to rajši kot mehiške limonade.

Dina:      Da turških sploh ne omenjamo.

Pepi:       To je slišati kot slovenski Bollywood!

Pero:       Po mojem bi bil župan navdušen, če bi za občinski praznkik to igrali!

Pepi:       A daj no, česa ne poveš? Ali ti je mogoče tudi povedal, kako se to uprizori?

Pero:       Ne, to je pa samo rekel, naj se znajdemo!

Pepi:       Koliko denarja nam bo pa dal na razpolago za našo iznajdljivost?

Pero:       Kako to misliš?

Pepi:       Koliko proračunskega denarja dobi društvo za izvedbo predstave!

Lara:       Nič, v letošnjem proračunu za to ni niti evra, vsa proračunska sredstva pa so strogo namenska.

Pero:       No, ja, za pogostitev po predstavi bo župan že dal nekaj iz režije, če bo treba kakšno kuliso skupaj zbiti bodo to v režijskem obratu zastonj naredili … Ja, pa tudi najemnine za občinsko dvorano nam ne bo treba plačati!

Pepi:       Če to ni velikodušnost. Dvorana brez najemnine? Pa kdo tukaj hoče imeti gledališče – mi, ali župan!

Pero:       Mi, župan je dal samo idejo – društvo pa mi ustanavljamo, a ne?

Pepi:       Ker je župan rekel, a ne?

Joško:     Rekel, ali ne, ali kdo ve kako se naredi predstavo? Ne? Se mi je kar zdelo.

Mici:      Režiserja rabimo, samo kolikor jaz vem, ga pri nas ni nobenega takega, ki bi se s tem ukvarjal.

Dina:      Jaz nobenega ne poznam, ki bi režiral.

Žuža:      Jaz pa sploh ne vem, kaj to je.

Ančka:    Jaz imam pa sodelavca, ki v Šentpavelskem gledališču režira.

Joško:     V Šentpavelskem? Samo tam so pa polprofesionalci …

Žuža:      Kaj so tam?

Joško:     Polprofesionalci – to se pravi, da ne delajo zastonj, kot amaterji, ampak dobivajo honorarje!

Žuža:      Kaj dobivajo?

Joško:     Denar dobijo, če hodijo na vaje, pa za vsako predstavo tudi!

Žuža:      Aja, ene sorte sejnine! Zakaj pa takoj tako ne poveš, ampak kompliciraš z enimi homo-dnarji!

Joško:     Ali bo ta tvoj sodelavec sploh hotel priti k nam zastonj režirat?

Ančka:    Nič ne skrbi, bom že znala poskrbeti za to, da bo zastonj režiral.

Joško:     Ja, kako pa? Saj veš kako so ti umetniki muhasti.

Ančka:    Kaj ne poznaš tiste Prešernove: 

je znala obljúbit, je znalá odreči,
in biti priljudna, in biti prevzetna,
mladenče unémat, bit staršim prijetna …”

Pero:       Samo pazi, kaj obljubljaš, z mojim prstanom na roki.

Joško:     Mene bolj skrbi to, da se ta Prešernova konča: “ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos”?

Ančka:    Ne išči dlake v jajcu, saj ni povodni mož, ampak režiser.

Joško:     Že v redu, ti samo glej, da res ‘zrihtaš’, da pride, pa da bo res zastonj.

Pero:       Pa da bo znal Miklovo Zalo režirat.

Joško:     Saj res, ali smo se potem kar za Miklovo Zalo odločili?

Pepi:       Kaj pa naj drugega? Če je bila pa županovi stari mami tako všeč! Mogoče jo bo celo iz doma počitka pripeljal gledat.

Žuža:      Koga, a Miklovo Zalo?

Pepi:       Ne, staro mamo! Miklova Zala je naslov predstave!

Žuža:      Aja, saj res, a potem bomo Miklovo Zalo uprizorili?

Joško:     Ja, ravno to sprašujem, kdo je za? Lara, pišite, soglasno za Miklovo Zalo, Ančka ‘zrihta’ režiserja, igralce pa dobimo s pomočjo oglasa v Zgornjištangarglasu!

Lara:       Zapisano!

Joško:     Ima kdo kaj za pod razno?

Ančka:    Meni se mudi, jaz ne!

Pepi:       Ali ne bi mogoče še kakšno o demenci pa o domovih za starejše občane rekli.

Mici:      Daj no mir Pepi, ali moraš res kar naprej nekaj provocirati!

Pero:       Po mojem lahko zaključiš, je bilo kar dosti razprave!

Pepi:       Tega ti pa ni župan rekel, a si kar sam poštudiral? Si pa dosti upaš! A ne bi za vsak slučaj poklical župana in preveril, če lahko končamo?

Pero:       Lahko, samo, kaj se vama z Mici nič ne mudi, da bi rad, da še župana kličem! Saj veš da ob desetih njen s šihta pride.

Pepi:       Ti bi se pa danes res rad krvavo useknil …

Mici:      Pomiri se Pepi, saj vidiš da je revež ‘fovž’ …

Joško:     Bog se vas usmili, z vami je pa res križ! Niti ene uboge seje človek ne more končati ne da bi se trikrat zravsali vmes.

Ančka:    Ja, končaj že enkrat, ne vem zakaj toliko mečkaš!

Joško:     Seja je končana, pojdite v miru, če ste morali že tule ves čas kraval delati!

Vsi:        (se poslavljajo in razidejo) Hvala! … Lahko noč! … Se vidimo! … Ali pa rajši ne! … Do naslednje seje! … Živijo!

3.     prizor (ostanejo Joško, Pero in Ančka)

Ančka:    No, Perči, zdaj pa domov! Bova skupaj turško nadaljevanko gledala, gostilna je zdaj itak že zaprta.

Pero:       Kje pa, imajo poletni urnik.

Ančka:    Sej vseeno, pridi, greva domov!

Pero:       Veš, da moram županu poročati, kaj smo se zmenili!

Ančka:    A tako? Prav, če ti je več do župana kot do lastne žene, pojdi pa v gostilno!

Pero:       Veš, da mi ni, ‘lubi’, samo za župana pa tudi nikoli ne veš, kdaj ga boš ‘nucal’, a ne?

Joško:     Se mi zdi, da on tebe veliko več ‘nuca’, kot ti njega!

Ančka:    Kaj pa ti še tule delaš, pa na ušesa vlečeš?

Joško:     Sejno bi rad zaklenil, a jo boš morda ti?

Ančka:    Kako, če nimam ključa?

Joško:     Ja, potem se pa spravita prosim ven, pa se tam naprej pogajajta o tem, kam bo šel in kam ne. Aja, saj res. Ali se ti ne mudi domov, ker pride tašča na obisk?

Ančka:    Ne, sem ji sporočila, da se je seja zavlekla, naj rajši drugič pride.

Joško:     Oprosti, ampak res nisem jaz kriv, saj vidiš kako težko je sejo vodit’! No, gremo zdaj, gremo, lahko noč!

Oba:       Lahko noč!

Song: Kulturno društvo Zdravko Štor, to kulture bo motor, ker kultura tu do zdaj je spala, čas je da zbudi jo Zala. Ljudska igra je magnet, Štangar vsak bo zanjo vnet, a da igra bi uspela, treba bo kar dosti dela. Zdaj pa tu poglejte si, kako so vrli Štangarji se lotili tega dela, da bo vas hvaležna in vesela! 

2.      dejanje

2.     slika

4.     prizor (sejna soba občine Zgornja Štanga, prostor za vaje, Ančka in Franko)

Ančka:    Franko, ne veš, kako sem ti hvaležna, da boš režiral našo predstavo!

Franko:   Rekel sem, da bom videl, če bom! Najprej moram ugotovit’, kakšni so pogoji za delo.

Ančka:    Saj sem ti povedala, da so pogoji za delo bolj slabi, samo, je pa to priložnost, da se večkrat vidiva, a ne?

Franko:   Kaj si tud’ ti želiš, da bi se večkrat vid’la? Veš, ravno zarad’ tega sem predlagal, da prideva mal’ prej na tole prvo vajo.

Ančka:    Kaj res? Pa ne, da si imel kakšne grešne misli v glavi?

Franko:   Priznam! Kriv, kot obtožen! Vem, da si poročena, ampak, saj sem tud’ jaz, tako da, če rada vidəš, da se večkrat vidiva, potem si mislim, da je mogoče kaj upanja, da se ne bi samo gledala …

Ančka:    Ja, upanje je vedno, samo …

Franko:   Kaj samo, Ančka?

Ančka:    Malo mi je nerodno, ker tega še nisem počela, pa še moj mož je precej ljubosumen. Ko se mu pa utrga, je pa vsega zmožen!

Franko:   Bova pa ja paz’la, da ne izve. Ti ne veš Ančka, kol’kokrat sem sanjaril o tem, da s tabo plešem tango. Dəj Ančka, zapleš’va!

Ančka:    Ampak tanga pa jaz ne znam.

Franko:   Ne skrbi, ti se sam’ men’ prepust’!

Ančka:    To pa rade volje naredim, pa poskusiva …

5.     prizor (vstopi Pero)

Franko:   Kaj pa ti tu, səj še ni čas za vaje?

Pero:       Najprej ti povej, kaj z mojo ženo tule počneš!

Franko:   Kaj, tvoja žena je, tega pa res nisem vedel, se opravičujem …

Ančka:    Perči, to je gospod režiser, sva že vadila en prizor, tako za avdicijo, da vidi, če bom primerna za Zalino mamo.

Pero:       Aja, a bo z mano tudi plesal, da bo videl, za katero vlogo sem primeren?

Ančka:    Ne bodi tako ljubosumen. Gospod režiser je srečno poročen. Jaz pa tudi, a ne Perči moj?

Franko:   Se prav’, ti si Perči, jaz səm pa Franko!

Pero:       Kakšen Perči, samo naša me tako kliče, drugače sem pa Peter, za prijatelje Pero!

Ančka:    Kakšne prijatelje, ti nimaš prijateljev, ti imaš samo pivske brate.

Pero:       A zdaj mi boš pa še pred gospodom režiserjem očitala, če se včasih po ‘šihtu’ v gostilni ustavim.

Ančka:    Včasih, a si ti resen, več ‘cajta’ preživiš za šankom kot doma.

Pero:       Če sem pa tam županu najbolj pri roki. On je tudi zmeraj tam.

Ančka:    Ja, ampak on je tam doma, ti pa komaj še veš, kje imaš dom.

6.     prizor (vstopita Joško in Lara)

Joško:     Oho, vas je pa že nekaj tu! Dober večer!

Lara:       Dober večer!

Joško:     Je bilo že ven slišat, da gospoda režiserja s svojimi družinskimi razmerami seznanjaš, Ančka.

Lara:       Saj, kot da ga zanima.

Pero:       Zase se brigajta!

Ančka:    Bravo Perči to, je beseda! Kaj se imajo za mešat’ v najine zasebne intimne zadeve?

Joško:     Jaz sem Joško, predsednik društva … vi ste pa najbrž gospod režiser …

Franko:   Franko!

Joško:     Tole je pa Lara, naša občinska uslužbenka!

Ančka:    Kaj pa ona tu dela?

Pero:       Župan je rekel, da mora tudi ona sodelovati v predstavi, zato ker smo na razpisu premalo igralcev dobili.

Franko:   Kako, premal’? Ja, kako bom pa izbiral, če imate premal’ igralcev?

Pero:       Župan je rekel, da je treba vse ‘ponucat’, ki so na razpolago.

Franko:   Kaj tebe tud’?

Pero:       Ja itak, saj jaz tudi raje ne bi, samo se nočem županu zameriti!

Franko:   Ančka, ‘sorry’, tole ne bo šlo. Najdite si vi drugega norca, da vam bo zastonj delal predstavo!

Ančka:    Ah, daj no, potrpi malo! Saj ima vsa zadeva tudi svojo svetlo plat, kajne?

Franko:   Ja, sam’ kaj, ko bo kar naprej ena dežurna senca zraven.

Pero:       Kakšna dežurna senca, o čem pa govorita?

Ančka:    Nič, nič Perči, to je iz predstave.

Franko:   Ja, … turška nevarnost, veš, to je ena taka dežurna senca nad kmečko srenjo v predstav’! Eno tako moreče vzdušje je treba ustvarit’ … sam’, me skrbi, kako bomo to dosegəl’, če nimam nobene izbire pər igralcih.

7.    prizor (pridejo Žuža, Dina in Mici)

Dina:      Dober večer, jaz sem pa mislila, da bomo taprve!

Žuža:      Dober večer! Ali smo že vsi?

Lara:       Kaj sprašujete neumnosti, saj veste, da Pepi zmeraj zamudi.

Mici:      Ja, Pepi bo malo zamudil, je ‘ful gužva’ na cesti.

Pero:       A zdajle, daj no mir. Edino, če si jo sam sebi dela!

Mici:      Saj ni treba verjeti, če nočeš, ampak Pepi bo res malo zamudil, mi je poslal SMS, da naj vam povem.

Joško:     Zakaj le, saj ni še nikoli pravočasno prišel. Itak vsi vemo, da bo zamudil …

Franko:   Oprostite, ampak s takimi, ki zamujajo, jaz ne misləm delat’.

Pero:       Župan je rekel, da je treba vse ‘ponucat’, tako da, gospod režiser, bo treba tudi s takimi, ki zamujajo, delati!

Franko:   No, to bomo pa še vidəl’. A’ je že kdo od tistih, ki ste jih dobil’ na razpisu prisoten?

Joško:     Ne, zaenkrat smo samo člani komisije za kulturo …

Lara:       Oprostite gospod predsednik, ampak zdaj smo tule kot člani kulturnega društva Zdravko Štor, pa še to nismo vsi, ker Pepi še manjka.

Franko:   Kakšen Zdravko Štor, pa ne da bo tud’ on nastopal? On še svojih lastnih pesmi ne zna prebrat. Sicer to neka posebna škoda ni, ker itak nikomur ni do tega, da bi jih poslušal. Sam’, kdo bo še njega prenašal na odru?

Dina:      Saj ne bo nastopal. Društvo smo poimenovali po njem!

Franko:   Še dobər, da ga niste po Cefizlju, a res niste našli koga primernejš’ga?

Žuža:      Kdo pa je ta Cefizelj, ali je tudi pesnik?

Franko:   Ne, Cefizelj je butalski tolovaj, tole tu so pa očitno Butale!

Joško:     Oprostite gospod režiser, ampak žaliti nas pa ni treba, tole tu je Zgornja Štanga, imamo že deset let svojo občino, tako da ravno butasti nismo.

Franko:   Saj, če je tu kdo butast, səm to jaz, ker sem se dal pregovorit’, da sem prišəl səm.

Ančka:    Daj no Franči, ne jezi se, saj boš videl, da bo šlo. Samo, da še tile, ki so se na razpis javili, pridejo!

Joško:     Pride!

Ančka:    Kako pride?

Joško:     Kaj, kako? Lepo! Ednino imamo v slovenščini zato, da lahko govorimo samo o enem.

Franko:   Čakajte, a hočete povedat’, da se je samo eden javil na razpis?

Joško:     No, pa je le prišla pamet za vami, gospod režiser, zdaj pa niste več butasti, že logično sklepate. Ja, samo eden se je javil!

8.     prizor (vstopi Egon)

Egon:      Dober večer, kaj je morda tule avdicija za predstavo iz občinskega časopisa?

Joško:     Ja, kar naprej, jaz sem predsednik komisije …

Lara:       Kuturnega društva!

Joško:     Ja, ja, društva in komisije … Joško, vi ste pa?

Egon:      Egon.

Joško:     Tole je gospod režiser, tole so pa člani komisije …

Lara:       Kulturnega društva Zdravko Štor!

Egon:      Kakšen Štor, a se hecate, a tako se društvo imenuje!

Franko:   Že razmišljajo o spremembi imena?

Egon:      Pametno, Štor se res butasto sliši, kakšno bo pa novo ime?

Franko:   Kulturno društvo Cefizelj!

Egon:      ‘Ful’ boljše! Ker štor je pa res čisto mim’!

Franko:   Cela tale vaša ideja s predstavo je mim’!

Joško:     Saj ni naša, županova je.

Franko:   Kaj res? In kaj potem? A’ je vaš župan nezmotljiv in njegove ideje ne morejo biti mim’?

Pero:       Župan je rekel, da tako kot je rekel, tako bo.

Dina:      Do zdaj je še zmeraj tako tudi bilo!

Žuža:      To je pa res, ja!

Franko:   Še eden, ki se gre boga, samo jaz sem ateist, tako da men’ se teh vaših igric ni treba igrat’!

Ančka:    Ampak, saj ti se znajdeš. Za vsako reč znaš najti rešitev, daj se malo potrudi za naju … za nas!

Franko:   Okej, no, naj bo. Do naslednjič bo treba dobit’ manjkajoče igralce! Kaj pa dramaturga, koreografa, scenografa že imate? Aja, pa kdo bo poskrbel za glasbeno opremo, za kostume in masko?

Mici:      Kaj ni dovolj, če imamo igralce in režiserja, zakaj pa še vse te rabimo?

Franko:   Se prav’, nimate? Jaz seveda lahko ‘zrihtam’. Samo takih norcev, ki bi vam to hodil’ zastonj delat, vam kar naprej povem, pa ne poznam.

Joško:     Mi pa takih ne, ki bi za to denar dajali.

Franko:   A tako, plačevat’ strokovnjake je za vas neumnost?

Joško:     Ne, sploh ne, samo župan ne da denarja, mi pa tudi nismo nori, da bi iz svojega plačevali strokovnjake, za njegovo predstavo.

9.     prizor (vstopi Pepi)

Pepi:       Pozdravljeni! Ali ste že začeli?

Franko:   Glej,  glej, še edən! Ti si pa najbrž Pepi, kajne?

Pepi:       Res je, ja kako pa veste, vi ste pa najbrž režiser?!

Franko:   Res je, kako pa veš?

Pepi:       Jaz sem prej vprašal!

Franko:   No, vsaj eden, ki je videt’ uporaben?

Pepi:       To itak, samo, kako ste vedeli, kako mi je ime?

Mici:      Jaz sem povedala, da boš malo zamudil!

Pepi:       Ja, je bila taka ‘gužva’ …

Pero:       Na cesti? Daj no? Bogve, pri kateri si se grel?

Mici:      Kaj pa govoriš, Pepi pa že ni tak! Kaj ne Pepi, da nisi?

Pepi:       Veš, da nisem!

Mici:      Res ne?

Franko:   Je čist’ vseen’, kakšen je in kakšen ni. Če hočete, da vam jaz režiram to vašo Miklovo Zalo, boste na vaje hodil’ točno! Sva se razumela, Pepi?

Dina:      Potem torej boste režirali?

Lara:       Čeprav nimamo dramaturga pa lektorja pa ne vem koga še vse?

Franko:   Brez teh se bom že znašel. Toliko se že spoznam na svoj posel. Ampak brez igralcev pa predstave ne znam naredit’. Do naslednjič jih najdite ali pa zbogom Miklova Zala!

Egon:      Zbogom Miklova Zala. ‘Kul’ naslov, to se res dobro sliši!

Žuža:      Ali je to mogoče nadaljevanje od Miklove Zale? Sem mislila, da bomo samo prvi del igrali.

Franko:   Brez igralcev ne bo ne prvega, ne zadnjega in ne edinega dela, ampak preprosto nič.

Joško:     Saj jih bomo našli, brez skrbi. Koliko pa jih rabimo?

Franko:   Ne samo kol’k, ampak tud’ kakšne? Najprej rab’mo Miklovo Zalo!

Joško:     Žensk imamo kolikor hočete, med petimi lahko izbirate!

Franko:   Z vsem dolžnim spoštovanjem do prisotnih gospa, səj lepe so, ampak Zala je dekle in ne gospa.

Mici:      Ali hočete reči, da smo prestare?

Franko:   Ne, tega nisem rekel, rekel sem samo, də niste več dekleta.

Pero:       Županova ‘kelnarca’ bi bila za to vlogo. Mlada je, lepa je …

Ančka:    A tako, se mi je zdelo, da ne hodiš zaradi župana v gostilno!

Pero:       Se ve, da zaradi njega, kaj pa, ampak slep pa tudi nisem.

Joško:     Ona nima časa, v času ko bodo vaje, ona streže! Bomo morali kakšno drugo najti!

Franko:   Ne sam’ ene, Almira je tud’ še dekle. Pa ne sme biti t’ko lepa kot Zala! Potem rab’mo pa nekaj fantov za Mirka, Davorina, Vinka, Tevža!

Joško:     Lara, pišite – za Mirka, Davorina, Vinka, Tevža

Pepi:       Eden je lahko Egon, torej nam manjkajo še trije!

Franko:   Potem rab’mo pa še može za Serajnika, Mikla, Strelca, Tresoglava, Iskender-bega, odposlanca …

Pepi:       Pet, mi smo pa samo trije!

Franko:   Kar se pa žensk tiče, je pa v predstavi sam’ ena s tekstom, Miklovka!

Dina:      Nas je pa pet!

Ančka:    Bo imel vsaj pri ženskah gospod režiser možnost izbire, a ne Franči?

Lara:       Vidite, za zrele ženske ni vlog, tako kot v Hollywoodu! Čisti moški šovinizem!

Joško:     Nehajte s svojo feministično agitacijo, pa rajši pišite!

Franko:   Kasnej’ bo treba najt’ še kup statistov za kmete, kmetice, fante in dekleta, Turke … pa godce bomo tud’ rabil’ …

Joško:     Ste zapisali, Lara?

Lara:       Sem, rabimo še dve dekleti, dva moža in tri fante, za statiste se pa še ne mudi, če prav razumem.

Franko:   Tako je, najprej bomo vadəl’ tekst, zato moramo najprej zasest’ vloge z igralci, ki imajo besedilo. Do naslednjič jih najdite! Potem bom pa razdelil vloge.

Žuža:      Ja, kako jih bomo pa našli?

Pero:       Župan je rekel, da naj jih najdemo, kakor vemo in znamo.

Pepi:       Saj, a sploh vemo in znamo?

Mici:      Z oglasom ni šlo, bo treba kako drugače.

Dina:      Saj, ampak kako?

Joško:     Kako, kako? Z osebnim pristopom

Žuža:      Ja, kako pa je to?

Joško:     Vsak od nas pozna koga, ki bi lahko prevzel kakšno vlogo in naloga vsakega od nas je, da prijateljsko prepriča vsaj še enega kandidata za vloge, ki jih je naštel režiser.

Pepi:       A ni dovolj, da smo člani društva in igralci, zdaj moramo biti še prijateljski prepričevalci?

Mici:      Ampak Pepi, saj ti znaš biti tako prepričljiv.

Pero:       Tebe itak ni težko prepričati.

Mici:      Ti me že ne moreš, pa če ti župan stokrat naroči.

Joško:     Nehajta! Do naslednjega sestanka …

Lara:       Vaje!

Joško:     Do naslednje vaje glejte, da najdete vsak svojega igralca oziroma igralko. Aja, kdaj pa bo naslednji sestanek?

Lara:       Vaja!

Franko:   Če hočemo predstavo postavit’ na odər v treh mes’cih, se bo treba dobivat’ trikrat na teden, se prav’ mora bit’ naslednja vaja v sredo!

Joško:     Ste slišali – v sredo. Glejte, da boste vsi tule in da vsak pripelje še vsaj enega!

Vsi:        (negodujejo, v smislu kaj nam je še tega treba, kje naj najdem koga)

Joško:     Zmenjeno? V sredo, pa da ne bi slučajno kdo manjkal.

Franko:   Al’ pa zamudil.

Joško:     Potem danes lahko zaključimo?

Franko:   Seveda! Kaj pa naj počnem s polovično zasedbo?

Joško:     Lahko greste! Za danes smo zaključili.

Egon:      Ali sem potem dobil vlogo, ali ne?

Mici:      Po mojem lahko dobiš kar dve in ne samo ene, saj vidiš, da fantov manjka.

Franko:   Prid’ v sredo, pa boš takrat izvedel, kakšna bo tvoja vloga.

Egon:      Hvala, gospod režiser, hvala!

Vsi:        (se poslavljajo in odhajajo)

10.prizor (ostanejo Pero, Joško, Franko in Ančka)

Ančka:    Perči, a greva tudi midva domov?

Pero:       Saj veš, da moram iti županu poročat, ampak ne bom dolgo, danes itak že ob desetih zapirajo.

Joško:     Njihov urnik poznaš bolje kot zaposleni.

Ančka:    Saj tudi več časa preživi tam, kot zaposleni, samo da za razliko od njih on tam plače ne dobi, ampak jo tam pusti.

Pero:       Pretiravati pa ni treba. Saj sem rekel, da ne bom dolgo.

11.  prizor (Pero odide, ostanejo Joško, Franko in Ančka)

Ančka:    Franko, ti pa najbrž ne greš v gostilno, a te lahko povabim na eno kavico?

Joško:     Jaz zvečer po kavi ne morem zaspati.

Ančka:    Saj nisem tebe povabila, ampak gospoda režiserja.

Joško:     Že v redu, ti kar, jaz čakam samo zato, ker moram sejno zaklenit’, aja, pa ključ mi vrni, saj si ti danes odklepala, kajne? 

Ančka:    (mu da ključ) No Franko, greš na kavico, ali ne? Saj, če ne boš kave, imam tudi še kaj drugega za postreči.

Joško:     To pa rad verjamem.

Ančka:    Daj, ne vmešavaj se! Greva Franči, vidiš, da bi Joško rad zaklenil in šel! (ga odpelje)

12.  prizor (Joško in Franko v sejni sobi –Ančka zunaj)

Franko:   (se vrne) Joško, a’ te lahko nekaj zaupnega vprašam?

Joško:     Seveda, gospod režiser, kar vprašajte!

Franko:   Sam’, nikomur niti besede, o tem, kar te bom vprašal!

Ančka:    (zunaj) Franči, daj pohiti!

Franko:   Takoj bom. (Jošku) Se res lahko zanesem nate?

Joško:     Stoprocentno gospod režiser, name vedno. Če je treba, molčim kot grob.

Franko:   Daj povej mi … a misliš, da se bo Pero hitər’ vrnu iz gostilne … veš, ne bi rad, da pride, medtem ko bom jaz pər njegov’ žen’ na kavi … mənda je strašno ljubosumen … če me najde pər ženi na kavi si bo mogoče to čist’ narobe razlagal …

Joško:     Pero pa ljubosumen, dajte no. On je poročen z gostilno, Ančko ima samo zato, da mu kuha in pospravlja.

Franko:   Kaj ne hod’ v gostilno sam’ županu poročat?

Joško:     To tudi, samo večino časa pa šank podpira, pa od ‘kelnarce’ obline občuduje. Dokler ona ne konča s ‘šihtom’, tudi Pero ne gre iz gostilne.

Ančka:    (nestrpno) Dej Franči no, pozno je že.

Franko:   Že grem. (Jošku) Kdaj že danes zapirajo!

Joško:     Najmanj dve uri Perota sigurno še ne bo domov, brez skrbi!

Franko:   Si prepričan?

Joško:     Stoprocentno, sem rekel, da se name lahko zanesete.

Franko:   Tvoj dolžnik sem, hvala ti! Pa res nikomur niti besede o tem, kar sva govorila.

Joško:     Roka!

Franko:   Roka! Hvala ti! Lahko noč!

Joško:     Lahko noč, uživajte na kavi!

Ljudska igra je magnet, Štangar vsak bo zanjo vnet,

a da igra bi uspela, treba bo kar dosti dela.

3.     slika

13.  prizor (sejna soba občine Zgornja Štanga, prostor za vaje, Lara, Joško vstopi)

Joško:     Kaj pa vi tu, tako zgodaj?

Lara:       Danes sem brez avta, pa se mi ne bi izšlo, da bi šla domov v Blablano in potem spet nazaj sem, pa sem kar tu počakala.

Joško:     Meni se je pa čudno zdelo, zakaj je sejna soba odklenjena?

Lara:       Tako ogrožene se pa ne počutim v Zgornji Štangi, da bi se zaklepala v sejno sobo.

Joško:     Verjetno res ni potrebno, da bi se, čeprav ravno priljubljeni pa niste med Štangarji!

Lara:       Oni pa še manj pri meni! Zdaj se moram pa z njimi še iti tale cirkus! Ali mislite, da si ta režiser res ne bo premislil? Zadnjič ni pokazal prav veliko vneme za delo s štangarskimi “kvaziglumci”!

Joško:     Je pa zato toliko več vneme pokazal za Ančko, kaže, da ga je kar dobro omrežila!

Lara:       Ah, dajte no, kako pa to veste?

Joško:     Po vaji je šel Pero v gostilno, ona je pa režiserja povabila k sebi na kavo.

Lara:       Pa kaj, ena kavica pa res še nič ne pomeni.

Joško:     Če je samo kavica res ne, ampak je Ančka rekla, da ima tudi še kaj drugega za ponudit.

Lara:       Ja logično, mogoče mu pa zvečer ni do kave, pa mu je ponudila kaj drugega.

Joško:     Že, že, ampak zakaj misliš, da je potem Franko hotel vedeti, kako dolgo bo Pero v gostilni?

Lara:       Kako pa veste, da ga je to zanimalo?

Joško:     Ja kako, ker me je vprašal, kako pa drugače?

Lara:       In kaj ste mu rekli?

Joško:     Da naj ga to ne skrbi, ker Pero vedno zadnji odide iz gostilne.

Lara:       Kaj pa je on rekel na to?

Joško:     Da naj nikomur ne govorim o tem, kar me je vprašal.

Lara:       Vi ste mu pa seveda obljubili, da ne boste, potem pa o tem razlagate vsem po vrsti.

Joško:     Kje pa, za kakšnega me pa imate? Samo vam zaupam, ker vem, da ste vredni zaupanja in da ne boste nikomur povedali.

Lara:       Glede tega imate pa prav, name se lahko zanesete, če je treba, znam molčati kot grob.

14.  prizor (pridejo Robi, Ajda, Lana in Živa)

(Robi, Ajda, Lana in Živa vstopijo in pozdravijo)

Lara:       Kaj pa vi tukaj, kaj bi radi?

Robi:      Jaz nəč. Če mi ne’b mət’ težila, mene ne’b’ b’lo t’le!

Živa:       Meni je pa rekla, da naj se pod nosom obrišem za novi i-phone, če ne bom sodelovala.

Ajda:      Na vaje za igro smo prišli.

Lara:       A vi, na vaje? Joško, kaj tele otroke ste dobili za igralce? Mislim, da bo gospod režiser navdušen.

Lana:      A mislite, da res?

Lara:       Ne!

Joško:     Mu boste že pokazali, kaj znate, pa ga boste prepričali.

Lana:      Jaz hodim na balet.

Živa:       Jaz pa v glasbeno šolo.

Ajda:      Jaz pa v gimnazijo, saj to tudi šteje, kajne?

Joško:     Kaj pa jaz vem, vam bo že režiser povedal, ko pride.

15.  prizor (pridejo Ančka, Dina, Žuža, Pepi in Mici ter Egon)

Dina:      (Živi in Robiju) A sta že tu, zdaj pa le glejta, kako se bosta obnašala, saj vesta kaj je v igri.

Robi:      Ja mami, veš da. Midva sva ‘cool’!

Živa:       Itak, nič skrbet!

Lara:       Ali prav vidim, Pepi, ste to res vi? Kaj pa je danes z vami, da ste prišli pravočasno?

Pepi:       Laže je meni ne zamudit’, kot pa vam biti prijazni!

Mici:      To je beseda Pepi, dobro si povedal tejle mestni frajli, ki kar naprej viha nos nad nami, podeželani.

Joško:     Kakšen zgled pa je to za tamlade, če si tastari takole za nič skačete v lase, obnašajte se vendar letom primerno!

Ančka:    Kaj Franka pa še ni?

Pepi:       Tudi Perota še ni, a njega pa nič ne pogrešaš?

Žuža:      Pa res, kje pa je gospod režiser?

Dina:      Da si ni premislil, zadnjič ni bil ravno navdušen nad tem, da bi pri nas režiral?

Ančka:    Brez skrbi, imam vse pod kontrolo, Franko bo režiral. Toliko vpliva pa že imam nanj, da si ne bo premislil.

Lara:       Pa ne, da ste mu kaj takega dali v kavo, da ga zdaj držite v oblasti?

Ančka:    Kakšni kavi, o čem pa govorite?

Lara:       Ja, gotovo ne o tisti, ki so jo Cankarjeva mati sinu kuhali, ampak o tisti, ki sta jo z režiserjem zadnjič po vaji pila?

Ančka:    Res ne vem, od kod vam to? Le kaj vam pade v glavo? Za to, da “dec” naredi, to kar hočem, mi ga res ni treba s kavo omamljati.

Pepi:       Samo, kako pa to, da Pero nikoli ne naredi, tako kot ti hočeš.

Mici:      Mogoče pa ni “dec”! No, vsaj ne tak, taprav’.

16.  prizor (vstopita Pero in Franko)

Pero:       Kdo ni taprav “dec”?

Joško:     Ni važno, pozabi! Gospod režiser je tu, moramo začeti z vajo!

Franko:   Kaj pa ti otroc’ tu delajo? Men’ zgledajo dost’ stari, da lahko ostanejo sami doma, kdo jih je pa s sabo pərpeljal?

Dina:      To so naši dodatni igralci, gospod režiser, saj ste rekli naj jih najdemo.

Franko:   Ja, sem. Sam’ nisem mislu, da pərpelj’te otroke. Pa kaj vi misəl’te delat Miklovo Zalo ali Miklovo šalo! Nisem se usposabljal za režiserja, da vam bom zdaj tule na kmetih za učitelja podaljšan’ga bivanja.

Ančka:    Franči, daj no, vsaj preizkusi jih, mogoče se bodo pa obnesli.

Franko:   Pa, kaj še, dost’ ‘mam te kmečke farse, grem in ne klič’te me več.

Ančka:    Franko, ne moreš kar takole iti? Pa ravno zdaj ko nama je … ko nam je končno uspelo nabrati dovolj igralcev.

Franko:   Igralcev – tole je t’ko ko’ na ladji, ki se potaplja – ‘Najprej ženske in otroci!’ – Moški pa, ko’ da so utonil’.

Pepi:       Dedci so raje v gostilni. Raje tam gledajo fletno kelnarco, kot da bi tule poslušali nataknjenega režiserja.

Franko:   Kako pa naj bom drugačen, ob takem igralskem kadru?

Ančka:    Malo bolj prijazen. Pa da se od vaje do vaje ne spomniš samo, kaj je bilo narobe, ampak tudi, kaj je bilo prijetnega.

Pero:       A je bilo tudi kaj prijetnega, ničesar takega se ne spomnim.

Lara:       Saj se ne morete, ko ste bili pa v gostilni.

Pero:       V gostilni sem bil po vaji.

Lara:       Saj, prijetnosti so se tudi dogajale po vaji.

Pero:       Kaj niste šli po vaji domov?

Joško:     Seveda smo šli domov. Kaj govorite neumnosti, Lara? Pero, nobenih prijetnosti ni bilo po vaji. Gospa Lara preveč gleda turške in mehiške limonade, pa se ji resničnost in domišljija malo pomešata.

Ančka:    Veš, da se ni po vaji nič dogajalo, kaj pa bi se lahko? Ne vem pa, kako je bilo v gostilni, Perči, da te tako dolgo ni bilo domov?

Pero:       Kaj pa naj bi bilo, županu sem poročal, pa spil eno pivo.

Ančka:    Samo ne vem, ali v gostilni tako počasi govoriš, ali tako počasi piješ, ker prav veliko nisi imel za povedat, piva pa menda tudi nisi pil iz soda?

Mici:      Saj bi vaju človek z veseljem še naprej poslušal, ampak navsezadnje smo tule zaradi predstave, a ne?

Žuža:      Ali bomo zdaj imeli vajo, ali ne?

Dina:      Ja, to je odvisno od gospoda režiserja, ne od nas!

Robi:      Men’ je čisto cool, če je nimamo!

Živa:       Itak, men’ tudi!

Ančka:    Franči, daj no!

Franko:   Okej! Pa dajmo poizkusit’!

17.  prizor (vstopita Marko in Jean)

Jean:       Dober večer, ali ste že začeli?

Dina:      Kod pa sta hodila tako dolgo?

Franko:   No, končno dva moška!

Pero:       Kaj smo pa mi, ki smo že tu?

Franko:   Člani komisije, društva ali, kaj že vem, kaj. Tale dva sta pa tu prostovoljno, ‘a’ne?

Jean:       Ja, naša me je toliko časa masirala, da sem rekel, prav pa bom, samo da je mir pri hiši.

Lara:       Res bravo gospa Dina, celo familijo ste zmotivirali za sodelovanje, to si boste še županovo priznanje prislužili.

Pero:       Ja, dobra ideja, mu bom omenil.

Lara:       Pred pivom, ali po pivu?

Pero:       Vmes, gospa Lara, vmes.

Franko:   Pa kako naj tule vodim vaje, če niti do besede ne morem. Nehajte mi že ves čas skakat’ v besedo! (Jeanu) Kako t’ je torej ime?

Jean:       Jean!

Franko:   Jaz sem Franko, režiser! A’ si že kdaj stal na odru, Jean?

Jean:       Sem.

Franko:   Odlično, torej že ‘maš nekaj izkušenj. Kakšno vlogo si pa imel?

Jean:       Vlogo? Nobene. Na odru sem stal, ko sem Franc’lnu lojtro držal, da je žarnico zamenjal.

Franko:   Ne me zajebavat. A s’ ti resen? A je sploh že kdo od vas v kakšni predstavi nastopal?

Živa:       (drži visoko dvignjeno roko)

Franko:   No, bo kaj? Zakaj pa ti roko v zrak držiš?

Živa:       Ker sem že nastopala v predstavi.

Franko:   Aha, super, kakšno vlogo si pa imela?

Živa:       Grm sem igrala.

Franko:   To je moral’ bit’ pa zelo težko.

Živa:       Ja, je bilo, zelo.

Franko:   Kaj pa je b’lo tako težkega?

Živa:       Celo predstavo sem morala veji v zrak držat. Ko je veter pihal, sem morala pa še mahat’ z njima.

Žuža:      To zna biti res naporno, ali je bila dolga predstava?

Franko:   Dajte mir! Še tista, ki je kdaj nastopala, je igrala grm, kaj naj z vami?

Lara:       No, za kakšno od nas najbrž že veste, kaj …

Joško:     Nehajte Lara in pustite gospodu režiserju, da opravi svoje delo.

Franko:   Hvala, nič lažjega kot to, kajne? Brez dramaturga, glasbenika, koreografa in t’ko naprej, saj niti tega ne vem, kje naj začnem?

Mici:      Ah, gospod režiser, saj ste se usposabljali, boste že vedeli kje.

Franko:   Sem se! Za režijo, ne pa za krizni menedžment.

Pepi:       Vse je enkrat prvič, gospod režiser, saj nam ni nič lažje, za nas je tud utaprve!

Franko:   To bomo pa še videl’, mogoče niti utaprve ne bo.

Žuža:      Utakere pa, gospod režiser?

Franko:   U’tanubene!

Ančka:    Daj Franči, začni no, drugače bodo prej zaprli gostilno kot bomo mi končali?

Pero:       Pa menda ne bomo imeli do polnoči vaje?

Ančka:    Ja, upam, da ne, kajne Franči?

Pero:       Pa nehaj že s tem Frančijem, če je za vse gospod režiser, naj bo pa še zate.

Ančka:    Zame je še kaj več, kot le režiser?

Lara:       To, pa vsekakor drži!

Pero:       A tako? Kaj pa, če smem izvedeti?

Ančka:    Sodelavec, Perči. Jaz sem ga pripeljala, če si mogoče pozabil? Drugače bi bil tvoj župan brez Micke.

Žuža:      Kako, a smo na vajah za Županovo Micko?

Ančka:    Zalo, sem hotela reči?

Franko:   Okej, pa poglejmo, če sploh lahko za silo pokrijemo zasedbo. (Marku) Aja, kdo si pa ti?

Jean:       Marko, moj svak.

Franko:   Kaj sam pa tega ne zna povedat? Pa ne da je ‘mutast’. Samo takih se mi še manjka.

Jean:       Ni ‘mutast’, samo sramežljiv.

Franko:   Česa ne poveš? Samo, da nam ne bo z odra ušel, ko bo videl, da so gledalci v dvoran’. (Marku) Zdaj pa sam povej, kako ti je ime, da vidim, če sploh znaš govorit’.

Marko:    Marko sem.

Franko:   Aleluja! Spregovoril je. Če jaz ne delam čudežev?

Ančka:    Seveda jih Franči, samo zdajle bi bilo boljše, če bi vodil vaje, saj veš, čas teče, teče, teče …

Franko:   Aja, saj res. Najprej ženske vloge – Ančka, ti boš Miklovka. Ti punca, kako ti je ime?

Ajda:      A meni? Ja, jaz sem Ajda.

Franko:   Dobro Ajda, bomo videl’, če se boš obnesla kot Zala!

Ajda:      A je to glavna vloga?

Franko: Naslovna vsekakor, če ne bo iz vsega tega nastala Miklova šala!

Ajda:      Vau! Zakon!

Franko:   Ti si pa?

Lana:      Lana!

Franko: Ti boš Almira, če boš znala bit’ primerno hudobna in zahrbtna. Drugač’ bom dal to vlogo tist’mu grmu tamle, ki ‘ma oči ves čas na telefon pərlepljene.

Živa:       Ja, jaz na netu Miklovo Zalo berem, da vidim, kaj se sploh gremo tule.

Pepi:       Daj, pokaži! Glej ga zlomka, a veš da je res.

Mici:      Tile tamladi pa res čisto vse najdejo na internetu.

Franko:   Če me mislite še naprej prekinjati, vam lahko kar takoj začnejo še režiserja iskat’. (Žuži) Tale gospa tule mi deluje kot rojena šepetalka! Gospa občinska tajnica je pa lahko inspicientka, da vas bo imela vse lepo pod kontrolo …

Žuža:      Kaj pa je to inšpicilentka?

Živa:       Inspicient predstave je v gledališču režiserjev neposredni sodelavec odgovoren za organizacijo predstave in opravlja vsa dela, ki mu jih odreja režiser!

Franko:   Natanko tako, odkod pa to veš?

Živa:       (pokaže telefon)

Franko:   Končno nekdo, ki zna to napravo koristno uporabljat’.

Lara:       Gospod režiser, hvala, rade volje delam vse, kar mi naročite, samo da mi ni treba igrat’!

Franko:   Dobro, zdaj pa moške vloge. Ti Joško, boš Miklov Marko. Pepi bo Tresoglav, Serajnik, vaški glavar bo … županov zaupnik – Pero. Potem rab’mo še nekaj mlajših – najprej Mirko, Serajnikov sin. (Marku) Ti ravno mladenič nisi, ampak če te spet ne zapusti dar govora, bi pa mogoče lahko bil Mirko. (Robiju) Ti boš Tevže …

Robi:      A jaz?

Franko:   Ti, kdo pa drug. Brez Davorina tud’ ne bo šlo. To bo pa naš prostovoljec številka ena – kako ti je že ime?

Egon:      Egon sem. Ali to pomeni, da sem dobil vlogo?

Franko:   V t’ko hudi konkurenci, pa res ni b’lo težko. A ne vidiš, da vas je moških že zmanjkal’, pa še sploh vseh vlog nisem razdelil. Tale (Jeanu), ki ga je žena nar’dila za prostovoljca, bo turški stražar in ječar, za turškega poveljnika pa ni več nikogar. Če se zdajle čudežno ne pojavi kakšen kandidat za Iskender bega, se lahko od vaše Zale kar poslovimo.

Lara:       Meni je prav, imam drugega dela dovolj.

Dina:      Ja, kdo ga pa nima? Samo, kaj bo pa potem župan rekel?

Pepi:       Kaj bo rekel, me ne skrbi. To nam bo že Pero povedal. Bolj me skrbi, kaj bo naredil.

Mici:      (z narejenim globokim glasom) Bom pa jaz turški poveljnik. Kaj mi pa manjka?

Pero:       Do zdaj sem mislil, da vem, ampak zdaj pa nisem več prepričan, mogoče ti pa Pepi lahko razloži, je verjetno bolje informiran.

Mici:      Kaj spet na nekaj namiguješ? Da te ne bom jaz zdajle na hitro informirala, kdo je bolj primeren za poveljnika turške vojske – ti ali jaz.

Franko:   Ni treba Mici, nəč ga ni treba informirat’. Tale predstava ni zamišljena kot komedija, t’ko da mi ne morejo ženske moških igrat’.

Dina:      A tako, zakaj pa ne?

Franko:   Ker to ne izpade resən.

Živa:       Tule piše da so do nedavna v kitajski operi vse vloge igrali moški.

Dina:      No, če moški lahko igrajo ženske, zakaj ne bi mogle tudi ženske igrati moških?

Franko:   Ker se t’le ne gremo kitajske opere, ampak slovensko ljudsko igro.

Ančka:    Malo se pa že lahko zgledujemo po Kitajcih, Franči, saj vidiš, da imaš samo še ženske na razpolago. Ne zapravljaj po nepotrebnem dragocenega časa, vidiš koliko je že ura.

Franko:   Prav, ampak če bo na konc’ tole Miklova šala, kar seb’ pripiš’te. Sam’, da ne b’ kdo moj’ga imena v zvezi s predstavo omenjal. Kol’kər vem, kitajsko gledališče tud’ nima režiserja. Jaz sem pa t’le tud’ kə, də me ni. Še vlog ne morem zasest’, ne da bi se kar naprej v zid zaletaval.

Ančka:    Franči, pohiti, prosim, da čim prej končamo tole vajo.

Franko:   Saj hitim, no. Iskender-beg se je torej prostovoljno jav’la, (Dini) tale borka za ženske pravice bo pa Strel’c. Kasnej’ bomo rabil’ še statiste za fante in dekleta, pa za Turke in janičarje.

Joško:     To bomo že dobili, brez skrbi!

Franko:   T’ko kot ste igralce, a?

Joško:     Ne, kje pa, saj ljudje pri nas radi nastopajo, samo če se jim ni treba besedila učiti!

Franko:   Saj bi si lahko mislu, də so t’le taki doma.

Lara:       Tudi jaz lahko marsikaj povedala o tukajšnjih ljudeh.

Dina:      Tudi mi o vas, gospa Lara.

Ančka:    No, ali zdaj, ko so vloge razdeljene, lahko gremo domov.

Franko:   Načeloma, ja, igralci lahko grejo. Za vse ostalo, kar je treba, bo poskrbela gospa inspicientka. Njej moram pa še naročit’, kaj mora naredit’.

Ančka:    Ste slišali, lahko gremo!

Vsi:        (se poslavljajo in odhajajo)

18.  prizor (ostanejo Pero, Ančka, Franko, Lara, Pepi, Mici in Joško)

Ančka:    No, Perči, a greva domov?

Pero:       Pa, pojdiva, a ne!

Ančka:    Ja, saj res. Kaj pa župan? A mu ne boš šel poročat?

Pero:       Mu bom že jutri, saj se ne mudi!

Ančka:    Saj se tudi nikoli prej ni, pa si vseeno nujno moral iti, danes pa kar naenkrat ne!?

Pepi:       Danes je Tilči na bolniški, pa namesto nje tista dolgočasna študentka streže, najbrž je to razlog!

Pero:       Če ti zaradi Tilči v gostilno rineš, jaz prav gotovo ne.

Mici:      Tako pa o Pepiju ne boš govoril, drugače boš imel z menoj opravka!

Pero:       No, tega si pa res ne želim, pridi Ančka, greva!

Ančka:    Ali se ti ne zdi, da bi bilo vseeno dobro župana obvestiti, kako smo danes napredovali?

Pero:       Pa zakaj bi na vsak način rada, da grem v gostilno? Jaz tega res ne razumem. Če grem v gostilno, ti ni prav, če pa nočem iti, pa prav tako ne. Greva zdaj domov! Če hočeš, greš pa lahko ti županu poročat, če se ti zdi tako nujno.

Ančka:    Saj veš, da jaz sama ne grem v gostilno.

Pero:       Prav, potem greva pa skupaj domov. (odideta)

19.  prizor (ostanejo še Joško, Franko in Lara)

Lara:       (Joškotu) Gospod predsednik, bom jaz zaklenila, gospod režiser mi ima še nekaj za naročiti!

Joško:     Prav, potem pa lahko noč! Aja, kako je pa z naslednjimi vajami?

Franko:   O vsem vas bo gospa inspicientka obvestila.

Lara:       Lara, gospod režiser!

Franko:   Se pravi, Lara!

Joško:     No, lepo, potem pa grem, pozdravljena!

20.  prizor (Franko in Lara)

Lara:       Kaj mi imate torej za naročiti gospod režiser?

Franko:   Kar nekaj stvari bo treba naredit’ do naslednje vaje.

Lara:       Potem pa rabiva več časa. Meni pa se mudi domov, pa še brez prevoza sem, ali ne greste tudi vi v Blablano?

Franko:   Grem, ja.

Lara:       Joj, ali bi vam bilo zelo odveč, če bi se peljala z vami, pa mi lahko potem kar po poti razložite, kaj me čaka.

Franko:   Seveda, pa še nekaj časa bova prihranila na ta način.

Lara:       Če vam pa ni odveč, vas pa z veseljem povabim še na kavico, glede na to, da je pri Ančki danes ne boste dobili.

Franko:   Kako pa veste, da sem bil pri njej na kavi?

Lara:       Saj vsi vedo, v takih majhnih krajih se vse takoj razve. Če boste šli pa k meni na kavico, pa za to ne bo nihče vedel. Samo, če vam je kaj do tega? Če vam pa slučajno ni do kave, imam pa tudi še kaj drugega za ponudit …

Franko:   Verjamem, da imate in ne bom se branil! Moram reč’, da sem takoj opazil da ste nekaj posebnega in izstopajočega v tej podeželski druščini. Nič, pojdiva! Po poti vam razložim, vse kar je treba.

Lara:       Pa pojdiva, gospod režiser!

Franko:   Franko. Izvolite, za vami.

Lara:       Saj se lahko tikava, Franko, ali ne?

Franko:   Ja, to imate pa … to imaš pa prav, kar tikajva se, Lara. (odideta)

a da igra bi uspela, treba bo kar dosti dela.

Zdaj pa tu poglejte si, kako so vrli Štangarji 

se lotili tega dela, da bo vas hvaležna in vesela!

4.     slika

21.  prizor (sejna soba – bralna vaja; Pero, Ančka, Lara, Franko, Žuža, Marko, Ajda, Lana, Robi, Živa in Joško)

Lara:       Franko, saj si rekel, da bomo najprej preizkusno brali prva prizora prve in druge slike, kajne?

Ančka:    A zdaj pa gospoda režiserja že kar tikate?

Lara:       Saj ga vi tudi!

Ančka:    Ja, ampak jaz sem njegova … sodelavka!

Lara:       Jaz sem pa njegova desna roka, saj ste menda zadnjič slišali, kakšna je vloga inspicienta!

Pero:       Kaj pa je tebi mar, če ga tika? Če bi ga motilo, bi ji že povedal?

Franko:   Ne skrbi Ančka, z Laro imava čisto profesionalen odnos, je pa velik’ laže, če se tikava, glede na to, da se delo režiserja in ispicienta zelo prepleta.

Ančka:    Samo, da se vama ne bo še kaj drugega prepletalo!

Pero:       Pa naj se prepletata, kolikor hočeta, kaj te briga!

Ančka:    Ne vmešavaj se Perči, tako prepletanje lahko vpliva na odnos med menoj in Frančijem?

Pero:       Kakšen odnos pa imata vidva?

Ančka:    Strogo poslovni, kaj si pa mislil? A si pozabil, da sva sodelavca!

Pero:       Vem, da sta v isti službi, da sta pa tako profesionalno povezana, da te mora vprašati, s kom se lahko tika, pa nisem vedel!

Franko:   Nehajmo že komplicirat’i s tem tikanjem! Čas je, da začnemo z vajo. Lara, so prisotni vsi, ki nastopajo v teh prizorih, ki sem jih izbral za preizkus.

Lara:       Ja Franko, vsi so tu!

Franko:   Dobro, da vidim, kako se boste obnesli pri branju svojih vlog! Bomo začel’ kar na začetku, ti fanté, kako ti je že ime?

Robi:      Robi.

Franko:   Zate sem rekel, da boš Tevže. Ti si štehvanjski mojster!

Žuža:      Kakšen mojster? Štefanski?

Franko:   Štehvanjski! Štehvanje je tekmovanje, pri katerem morajo fantje v galopu na velikih črnih kobilah z železnim kijem razbiti na kol nasajen sodček. V čast zmagovalcu pa imajo potem rej pod vaško lipo?

Žuža:      Kaj imajo?

Franko:   Rej! Rajajo, se prav’ plešejo!

Živa:       A že takrat so imeli rave party-je?

Franko:   Ja itak! Gremo zdaj, Robi začni!

Robi:      Spet pojémo pod našo lepo vežo sta-rih časov sočno pesem danih dni …

Franko:   Kje vraga, si se pa ti učil brat? A’ ‘maš besedilo v cirilic’i napisano, al’ kaj? Daj preber’ tako kot je treba. Pôjemo ne pa pojémo! Lipa ne pa lepa! Viža, ne pa veža. Pesem je pa sončna, ne pa sočna! Dajmo še enkrat!

Robi:      Spet pojémo …

Franko:   Pôjemo, pôjemo!

Robi:      … pôjemo pod našo lipo vižo sta-rih časov so-čno …

Franko:   Sončno! Sončno! Če še enkrat prebereš sočno, bo t’le nekdo začel sočno preklinjat’!

Robi:      “… sončno pesem davnih dni.”

Franko:   Še enkrat vse skupaj, zdaj pa prav, prosim!

Robi:      Okej! Spet pojémo …

Franko:   Neee! Črtaj tole, pa napiš’ prepevamo!

Robi:      Kje pa piše “tole”, jaz v temle stavku te besede ne najdem.

Franko:   Besedo pôjemo prečrtaj! Aja, tud’ te ne najdeš, ker teb’ piše “pojèmo”! To prečrtaj, pa napiš’ prepevamo! No, a’ bo kaj?

Robi:      Ne morem!

Franko:   Zakaj ne, pa ne, da si se t’ko navezal na pojémo, da ne moreš prečrtat’?

Robi:      Ne, samo nič za pisat nimam.

Franko:   A me zajebavaš? Lara, dəj mu nekaj za pisat! Si popravu? Greva zdəj še enkrat od začetka!

Robi:      Spet pre-pevamo pod našo lipo vižo sta-rih časov, sončno pesem dav-nih dni. V halo …

Živa:       (potihem) Hvalo!

Robi:      … v hvalo soncu pojémo jo …

Franko:   Črtaj! Piš’ prepevamo! Si? Gremo naprej!

Robi:      Naj bogato pozláti nam polja kmetov, zaskrbljeni ožári naj obraz.

Franko:   “Naj bogato pozlati nam polja”, je ena misel povedana skupaj. “Kmetov zaskrbljeni ožari naj obraz” pa druga! A’ lahko, prosəm, prebereš na ta način?

Robi:      Lahko.

Franko:   No, da vidim.

Robi:      Naj bogato pozláti nam polja kmetov …

Franko:   Krščen Matiček, da ne rečem kaj sočno balkanskega! Pa nisem jaz t’le zato, da bom vodu tečaj za dislektike. Lara, če tale do naslednjič ne bo znal pravilno prebrat svoj’ga besedila, naj Joško najde zamenjavo zanj. Sam’, da ne bo kakšən’ga prvošolčka pripelu, ker otročadi ‘mamo že zdəj dost.

Robi:      Pa saj znam brat.

Franko:   Ne znaš brat, še manj pa pravilno prebrat. Pa ni mi treba staršev na govorilne pošiljat, ker nisem tvoj učitelj. Pač pa se do drugič nauč’ prebrat’, tako kot je treba in to kakor veš in znaš.

Pero:       Točno tako, tudi župan tako pravi.

Franko:   Danes bo Tevžeja brala šepetalka. Dajmo!

Žuža:      Aha, to sem pa jaz! “Naj bogato pozlati nam polja, kmetov zaskrbljeni ožári naj obraz. Zato po stari smo navadi si fantje izvolili konto! Nje štehvanjski sem mojster letos jaz in vas vse pozdravljam!” Kaj je že to štefanski?

Franko:   Kaj za vraga … Lara, daj mi nekaj za pisat. (Žuži) Preberi tole!

Žuža:      Štehvanjski, inspicientka, štehvanje.

Franko:   Pa ti si fenomen! Prebrat’ znaš pravilno, povedat’ pa niti približən, kaj šele, da bi razumela. Idealna za šepetalko. Jaz sem res profesional’c. Če je le kje kakšen biser v kupu gnoja, ga najdem.

Joško:     Lepo prosim, gospod režiser, da nas nehate obkladati z žaljivkami.

Franko:   Kup sranja bi bil žaljivka, ne pa gnoj! Gnoj je pa le nujno zlo, brez kater’ga mi ne b’ imel’ kəj jest’.

Lara:       Točno tako.

Franko:   (Robiju) A zdaj vidiš, kaj se prav’ prebrat’ prav! Glej da znaš do naslednjič brat’ vsaj tako, kot šepetalka! Gremo naprej!

Vsi:        “Tevže naj živi!”

Žuža:      “Ne meni – sončnemu junaku čast in slava! Enakega ne zmore Korotan. Kot snop slame prejle je drvel na vrancu. Njegova roka je v konte tekmi prva snela štehvanjski obroč. Vaš venec, prelepe dečve, že v tretje je priboril Serajnikov si Mirko!”

Dekleta[1]: “Mirko naj živi!”

Žuža:      “Povejte zdaj, katero lepotico ste izvolile iz vaše srede, da ovenčala bo našega junaka?”

Živa:       “Izvolile Miklovo smo Zalo!”

Franko:   Okej! Lara, naj tale naš Tevže trenira branje s šepetalko! Gremo zdaj na prvi prizor druge slike! Ančka, ti začneš!

Ančka:    “Dokler bom živa, Mirku nikdar ne boš žena!”

Franko:   Super, ja, zdaj pa Zala!

Ajda:      “Saj ste rekli mati, naj po srcu se odločim, da vi me silili ne boste v zakon proti moji volji!”

Franko:   Bravo, gremo naprej!

Ančka:    “Kdo pa pravi, da te silim! Saj snubcev ti ne primanjkuje! Le enega ti branim. Serajnikov nikdar ne bo mi zet. To moja zadnja je beseda!”

Franko:   Gremo, Almira!

Lana:      “Razveselilo ni je moje sporočilo!”

Ajda:      “Ah, matere ti ne poznaš, Ker grunt pogreša gospodarja, veljati ona hoče za moža. Povej mi raje, kje si vzela, da me pride Mirko danes snubit.”

Lana:      “Saj veš, da često stopa čez naš prag.”

Ajda:      “Vem, vem in prav je, da se obiskujejo sosedje.”

Franko:   To je v redu! Gremo na 3. prizor, v katerem prideta Mirko in njegov oče snubit. Pero, na 16. strani zgoraj, začni!

Pero:       A sem jaz Mirko, ali Serajnik?

Lara:       Vi Pero ste oče Serajnik, Marko pa je vaš sin Mirko.

Franko:   Good job, Lara! Točən’ t’ko.

Ančka:    A tako, eni pa zdaj že angleške pohvale dobivajo?

Franko:   Saj za tvoje branje tudi lahko rečem samo ‘well done’!

Ančka:    Hvala, Franči! No, Perči, začni!

Lara:       Oprostite, ampak če kdo daje znak za začetek, je to samo režiser ali pa inspicient, tako da nama prosim pustite, da opravljava svoje delo, vi pa se držite svojega!

Ančka:    Joj, kako smo našpičeni! Prav, pa mu vi recite, da naj začne!

Lara:       Mu bo že Franko rekel.

Pero:       Dajte se že zmenit, da bom vedel, koga naj vprašam, če lahko začnem!

Franko:   Začni že, dovolj je b’lo debate!

Pero:       Vstopi z Mirkom … 

Franko:   Tega v oklepajih ni treba brat’, črtaj!

Pero:       A ima kdo kaj za pisat! 

Franko:   Daj ber’ že, boš potem črtal!

Pero:       “Bojim se, da popravila ne bova …”

Franko:   Pa kje ti vidiš ‘p’? Opravila ne pa popravila!

Ančka:    Daj Perči zberi se, saj znaš, če hočeš.

Franko:   Še enkrat!

Pero:       “Bojim se, da opravila ne bova prida!” Pa kaj hudiča je to ‘prida’?

Žuža:      Ja, pa res, mene tudi zanima!

Franko:   Pa kam ste vi v šolo hodil’, da niti tega ne veste?

Pero:       Na Štangarski Vrh, ampak tam nas tega niso učili, če pa so, je pa tega že toliko časa nazaj, da se res ne spomnim.

Franko:   Prida pomen’ dober, kar v tem primeru pomen’, da Serajnik pričakuje, da ne bosta dobər’ oprav’la?

Pero:       Zakaj pa ne?

Franko:   Naprej preber’, pa ti bo jasən!

Pero:       “Na pragu najprej srečala sva žensko.” Čisto nič bolj jasno mi ni kot prej.

Franko:   No, dajmo Marko, kaj na tole odgovori Mirko?

Marko:    “Poj-díte no … saj … to je … po-raz-na … vera.”

Franko:   O Madona! Še en dislektik! Kje od hudiča se jemljete! Z vami delat’ predstavo je pa res ena sama, velika štala.

Pero:       Ja in to Miklova štala, to se še boljše sliši kot Miklova šala.

Franko:   A zdaj boš pa še duhoviču! Navsezadnje bom še začel verjet, da bi b’lo najboljš’, da vse vloge igrajo ženske, te znajo vsaj brat’.

Lara:       Franko, ti si res človek z veliko začetnico, redki so moški, ki znajo ceniti ženske!

Franko:   Hvala! Za danes ‘mam dost’ tega tečaja za dislektike. Lara, poskrbi, da se bodo vsi tile naučil’ brat’!

Lara:       Ja, kako pa?

Franko:   Organiziraj bralno vajo s šepetalko, pa naj berejo tol’k časa, da bodo znal, potem se šele lahko lot’mo interpretativən’ga branja.

Lara:       A tebe ne bo na te vaje? 

Franko:   Ne, jaz tega ne morem poslušat, nimam živcev. Dve taki vaji, pa sem zrel za psihiatra.

Ančka:    Ja, škoda Franči, res škoda, sem mislila, da boš hodil na vse vaje.

Franko:   Saj bom, samo na te pa res ne morem. Povrh’ vsega pa ni moje delo, da ljudi učim branja! Saj nisem razredni učitelj, tega b’ se moral’ ljudje naučit’ na razredni stopnji.

Pero:       Saj smo se, samo takrat so bile črke večje, pa je bilo lažje brat!

Franko:   Če so t’ črke premajhne si natisən na večje, al’ pa si zrihtaj očala! Do naslednjič, za danes ‘mam jaz dost’! Lara vam bo sporočila, kdaj ‘mate naslednjič vaje. Lahko greste!

Robi:      Cool, ajde, se vid’mo! A greš, Živa?

Živa:       Grem, ajde vsi!

Lara:       Samo v mojo pisarno skočim po torbico, Franko.

22.  prizor (vsi se poslovijo, ostanejo Pero, Ančka in Franko)

Ančka:    Greš z menoj domov, Perči?

Pero:       Župana gotovo zanima, kako nam je šlo na vajah.

Franko:   Že mogoče, ampak morda bi b’lo boljš’, da ne izve.

Pero:       Ne morem ga razočarat, župan ima rad vse pod kontrolo.

Ančka:    Ja potem pa le, Perči, saj ne boš dolgo, kajne?

Pero:       Veš, da ne, čeprav župana zanimajo vse podrobnosti, pa tudi počakati moram, da najde čas zame, ker ima zmerom veliko dela. No, prej ko grem, prej bom tam. Adijo!

Ančka:    Adijo!

23.  prizor (ostaneta Ančka in Franko)

Ančka:    Franči, zdaj pa le z mano! Perota do polnoči zagotovo ne bo domov.

Franko:   Nocoj ne morem, moram Laro peljat’ domov!

Ančka:    A tako, zdaj jo pa že domov voziš?

Franko:   Če ima pa avto na servis’, avtobusa pa nocoj tud’ ni več noben’ga za v Blablano!

Ančka:    Naj gre pa na štop, ali pa naj si taksi najame!

Franko:   Če sem ji pa obl’ubu, da jo bom peljal!

Ančka:    Pa kako si lahko to naredil, Franči?

Franko:   Kako naj b’ pa vedu, da bo šel danes Pero spet poročat. Zadnjič je bilo videt’, da gre kar rad domov.

Ančka:    Kaj pa vem, kaj mu je bilo zadnjič, ampak danes je spet vse po starem. Ti pa igraš vlogo taksista, namesto, da bi šel k meni.

Franko:   Ja, moram jo peljat, če sem obl’ubu.

Ančka:    Pa jo pelji, če že moraš, samo hitro se je reši, pa pridi nazaj k meni, saj se še spomniš, kakšna postrežba ti je na razpolago.

Franko:   Oh, Ančka, veš da se, le kako b’ lahko pozabu …

24.  prizor (Lara se vrne s torbico)

Lara:       Sem imela še en telefon. Kaj pa vi tukaj, a še niste odšli domov?

Ančka:    Nisem, kot vidite! Sem se morala še s Frančijem nekaj pogovorit o enem projektu, službeno, se razume. Zdaj moram pa iti, Perči me že čaka!

Lara:       A ni šel županu poročat, se pravi v gostilno?

Ančka:    Je rekel, da se ne mudi, da mu bo jutri poročal. Grem, Franči, midva sva pa zmenjena, kajne?

Lara:       Zmenjena?

Ančka:    Glede projekta, službeno.

Franko:   Ja, seveda … projekta, ja, velja, bom uredil, kot sva se dogovorila.

Ančka:    No, potem pa res grem, da si Perči slučajno ne premisli. Adijo!

Franko:   Čao!

Lara:       A kar čao, lepo …

Franko:   Moram bit’ prijazen z njo, saj veš kako pomembni so dobri odnosi s sodelavci.

Lara:       Sploh pa če so sodelavke in če te vabijo na kavo, medtem ko je mož v gostilni.

Franko:   Ne pogrevaj spet tega, to je že davna preteklost.

Lara:       Se pravi, da lahko računam, da se boš tudi danes odzval mojemu vabilu?

Franko:   Joj, danes pa ne morem.

Lara:       Kako ne moreš, zakaj pa ne, a se ne spomniš več, kakšna postrežba je na razpolago pri meni?

Franko:   Veš da se Lara … ampak danes ‘mava z ženo obletn’co poroke. Sem ji obljubu, da pridem prej domov, že zdaj sem pozen.

Lara:       Boš pa rekel, da se je vaja zavlekla.

Franko:   Saj to zmerom rečem.

Lara:       No, vidiš, potem je pa itak že navajena.

Franko:   Samo obletnica poroke, je pa sam’ enkrat na let’.

Lara:       Daj no, ne daj se toliko prosit.

Franko:   Prav, sam’ se bova morala kar takoj najbolj zanimiv’ga dela postrežbe lotit’, ker se mi res mudi.

Lara:       Meni je prav, pojdiva!

Franko:   A ti je všeč Larina pesem, Lara?

Lara:       Iz Doktor Živaga? Neskončno!

Franko:   Jo imam na cedeju v avtu!

Lara:       Kako romantično, ti pa res na vse misliš …

Song: Vaja tle se godi, vsakih nekaj, nekaj dni,  a napredka v igri ni, Franka to zelo jezi!  Lari pa do igre ni, noče več ukvarjati se z butastimi Štangarji, misli kaj napravi naj, da se tega reši zdaj! Če bi radi vedeli, kaj na misel pride ji, česa loti se in naredi, ostánite, še sedíte, ust odprtih zgodbi tej sledite!

3.      dejanje

5.     slika

25.  prizor (vaje na sceni “na gradišču;Lara, Žuža, Franko, Egon, Robi, Marko, Dina)

Egon:      “Izdani smo! Turki v skrivnem so hodniku!”

Robi:      “Kaj nam je storiti?”

Franko:   Pa kaj je to? Kaj nam je storiti? Daj, povej to t’ko, da bom v glasu čutu strah, zaskrbljenost. Na obrazu se ti mora videt’, kako te obhaja groza, ker veš, da krvoločni Turki plezajo čez zid. Predstavljaj si, da boš v kratkem brez glave, al’ pa da te bodo nataknil’ na kol in boš v neskončnih mukah umiral nekaj dni! To si predstavljaj in povej še enkrat!

Robi:      “Kaj nam je storiti?”

Franko:   Neeee! Še enkrat! Pa predstavljaj si, da boš ti umiral na kolu, ne tvoj avatar iz video igər’ce, kjer ‘maš več živl’ejn. V ‘real life-u’ ‘mamo samo eno življejne, če tega zafuramo, je kon’c, ‘the end’, ‘game over’ in kon’c igrajna, razumeš! Ponov’!

Robi:      ‘Game over’ in kon’c igrajna, razumeš!

Franko: Ne to, svoj’ besedil’!

Robi:      Aja, kje smo že bili?

Žuža:      “Kaj nam je storiti?”

Robi:      “Kaj nam je storiti?”

Franko:   Ahhh!

Dina:      “Pójdite, jaz zaprem jim tukaj pot! Morda se še prebijete na levi, tam je boršt najbližji.”

Marko:    “Kaj boš tu opravil sam?”

Dina:      “Pójdite vam pravim! Žene imate, domačije; jaz pa sem sam. Samo življenje imam in skrb za ta hodnik.”

Marko:    “Zdaj šele vidim, Strelec, da pošten si, srčen mož. Za menoj možje”

Dina:      “Reši se, Mirko, reši se za Zalo!”

Franko:   Jao, jao, jao! Najbolj dramatičən prizor odigrate kot, da je to Člov’k ne jezi se, ne pa boj na živl’ejne in smrt! Na tem bo treba še in še delat’, zapiš’ Lara! Naprej!

26.  prizor (možje odidejo, Turki pridejo; Lara, Žuža, Dina, Jean, Mici, Pepi)

Jean:       (poseka Strelca/Dino, ki obleži na tleh)

Pepi:       “Te je le doletelo pes? Ne boš mi več požigal. Tako maščuje se ti Tresoglav!”

Franko:   Več sovraštva, več jeze! Pa glava se ti občasno trese! Še enkrat!            

Pepi:       “Te je le doletelo pes? Ne boš mi več požigal. Tako maščuje se ti Tresoglav! Plen še bogatejši je, kot sem si mislil.”

Mici:      “Prevaral si nas, gad!”

Franko:   Mici, ti si mogočni vojaški poveljnik, tole kar rečeš, je pa resna grožnja, in jo tako tudi izreč’! Tvoje grožnje ‘majo takojšen učin’k. Ne t’ko kot tiste protikadilske: – “Kajenje ubija!”. Če ti rečeš: “Odsekajte mu glavo!”, se to zgodi v naslednjem trenutku in ne čez dvajset al’ pa trideset let.

Mici:      “Prevaral si nas, gad!”

Franko:   Še bolj strupeno!

Mici:      “Prevaral si nas, gad!”

Franko:   Recimo.

Mici:      “Polovite vse, ki skrivajo se v tem gradišču!

Grdo si me prevaral!”

Pepi:       “Prevaral?”

Franko:   Daj, no! Kje j’ tu strah, zvijačnost? Še enkrat, pa ne pozab’, da si Tresoglav!

Pepi:       Saj vem.

Franko:   Potem pa stresaj glavo!

Pepi: Aja. Bom.

Franko:   Dəj že, kaj čakaš?

Pepi:       “Prevaral?” 

Mici:      “Kje so ženske, kje je tista, o kateri pel si tako slavo? Njo hočem pokloniti sultanu.” (čedalje tišje, zatemnitev, scena se sprazni, konec slike)

Lari pa do igre ni, noče več ukvarjati se z butastimi Štangarji,

misli kaj napravi naj, da se tega reši zdaj!

27.  prizor (na sceni za vaje; Lara, Pero)

Pero:       (vstopi) Zdravo! Kje pa je režiser, pa vsi ostali?

Lara:    Samo vas sem naročila za tole uro!

Pero:       Ja, kako bom pa vadil sam? A režiser še pride? Ampak, kaj pa bo delal samo z mano, saj niti glavne vloge nimam?

Lara:       Nisem vas poklicala tako zgodaj zaradi vaj, ampak vam imam nekaj važnega za zaupat’.

Pero:       Ah, dajte no? Vi, meni?

Lara:       Ja, jaz, vam.

Pero:       Kaj pa je sploh lahko takega, kar bi morali vi meni zaupati? Da ni mogoče kaj, kar bi moral jaz županu sporočiti?

Lara:       Ne, to se tiče vas, mislim da vas ne bo mikalo županu ali komu drugemu govoriti o tem.

Pero:       No, zdaj me pa res zanima, kaj mi imate takega za povedat.

Lara:       Naj vas najprej nekaj vprašam? Ali se vam ne zdi, da se režiser, se pravi Franko, malo preveč in prepogosto suče okrog vaše žene?

Pero:       Ah, to ga ona samo malo okrog prsta ovija, samo zato, da nam zastonj režira.

Lara:       Kaj pa, če tudi on njo okrog česa ovija?

Pero:       Kaj vam pride na misel, on?

Lara:       Prav on, ja? Kje pa mislite, da pije kavico, medtem ko vi občudujete mlado natakarico v županovi gostilni?

Pero:       Kaj pa jaz vem v kateri bife zahaja po vajah?

Lara:       V bife pri Ančki.

Pero:       Tega pa ne poznam, a je to v Blablani?

Lara:       Poznate, pa še kako poznate, to je tam, kjer ste vi doma, samo da je lokal odprt samo za enega gosta?

Pero:       Oprostite, ampak meni Ančka ni nič omenila, da kakšen s. p. odpira, pa da bo imela lokal. Sploh pa samo za enega gosta, to se pa absolutno ne splača.

Lara:       Vidim, da so metafore prehud zalogaj za vas, bom prešla na konkretno raven. Ko ste vi v gostilni, je Franko pri Ančki. Če pa pijeta kavico ali pa počneta kaj drugega, boste morali pa sami ugotoviti?

Pero:       Kaj, domov, da ga vabi? Kako pa to veste?

Lara:       Vem iz zanesljivih virov. Kako daleč je že šla stvar, ne vem, ampak mislim, da je skrajni čas, da kaj ukrenete.

Pero:       Bom, samo da mi pride v roke, vse kosti mu polomim.

Lara:       Zakaj pa njemu? Saj ga je Ančka zvabila k sebi.

Pero:       Aja, jih bom pa najprej njej. Vi pa povejte vašemu Frančeku, da je boljše, da se Zgornje Štange na daleč izogiba, če hoče ostati v enem kosu!

Lara:       Ja, kaj pa režija in predstava? Kaj bo pa župan rekel na to?

Pero:       Uh, saj res? Preklet hudič! Prav, se bom zadržal do občinskega praznika, ko mora bit’ predstava. Ampak, če se bo še kaj slinil okoli moje Ančke, naj se pa kar naroči pri zobozdravniku, da mu naredi protezo. Ančka naj se pa tudi pripravi.

Lara:       Mislim, da bo vsak čas tu, ker sem tudi njej naročila naj pride, tako da se lahko takoj prepričate, kaj je na stvari. Jaz se bom pa medtem umaknila, da vaju ne bom motila (odide).

28.  prizor (na sceni za vaje; Pero, Ančka)

Ančka:    (vstopi) Ja, kje pa so vsi?

Pero:       Od kdaj te pa vsi zanimajo, sem mislil, da te samo Franko zanima?

Ančka:    Nehaj zganjati ljubosumnost, pa rajši povej, kje so vsi drugi!

Pero:       Lara je samo naju povabila.

Ančka:    A, res? Pa ne, da nama je zmenek organizirala? Kje pa je mizica, vino, cvetje in sveče?

Pero:       Kakšen zmenek, nehaj s temi neumnostmi! Nekaj resnega se imava za zmenit’.

Ančka:    To pa res, marsikaj se imava za zmenit’, ampak se nimava kdaj, ker si kar naprej v gostilni.

Pero:       Jaz sem tam z razlogom, kakšne razloge ima pa “tvoj” Franči, da hodi v moj dom, ko mene ni doma, boš pa ti najbolje vedela?

Ančka:    Kdo? Kaj? Kaj pa govoriš?

Pero:       To, kar vem.

Ančka:    Kaj veš?

Pero:       Da hodi k tebi.

Ančka:    Kdo?

Pero:       Franko, kdo pa drugi?

Ančka:    Kdo ti je pa to natvezil?

Pero:       Nihče mi ni nič natvezil, vem iz zanesljivih virov.

Ančka:    A od Lare, zato naju je torej poklicala sem. Menda ne boš verjel tej mestni čarovnici. Samo zaradi ljubosumja si izmišljuje takele stvari, a ne vidiš, kako se smuka okrog Franka?

Pero:       Ja, ampak on se pa okrog tebe in temu bom naredil konec.

Ančka:    Pa saj veš, da bi to pomenilo tudi konec predstave.

Pero:       Dobro, pa naj se smuka, tule na vajah, samo, k tebi domov pa ne bo več hodil! Bo moral pa župan takrat, ko imamo vaje, na moje informacije počakat do naslednjega dne.

Ančka:    A misliš, da bo lahko tako dolgo ostal neinformiran? In to samo zaradi klevet neke zafrustrirane blablanske device, ki ne more dobiti moža, pa jih potem poskuša drugim speljati.

Pero:       Klevete gor ali dol, na kavo k tebi Franko ne bo več hodil!

Ančka:    Pa saj še nikoli ni! Pa tudi, če bi. Kaj pa misliš, da bi se zgodilo? Teh umetnikov so polna usta romantičnih izjav, ko pride pa priložnost za akcijo, pa zmrznejo. Ti Perči, si pa čisto nekaj drugega. Nič romantičnega ne znaš povedat, ampak ko je čas za akcijo, je pa akcija, a ne? Pridi greva domov, če danes ni vaj!

Pero:       A je čas za akcijo?

Ančka:    Ne vem, pridi, pa boš videl!

29.  prizor (na sceni za vaje; Lara se vrne, Franko pride)

Franko:   Zakaj pa nikogar ni, Lara?

Lara:       Ker imava midva krizni sestanek.

Franko:   Daj no, tule je vsaka vaja katastrofa, kaj je lahko še hujš’ga, da bi morala ‘met’ krizni sestan’k!

Lara:       Perotu je nekdo zblebetal, da hodiš k njegovi Ančki.

Franko:   Nemogoče, a si prepričana?

Lara:       Vem iz zanesljivih virov.

Franko:   ‘Shit’! Pa kdo mu je šel pravit o tem?

Lara:       Jaz ne, pojma nisem imela, da nisem edina, s katero varaš ženo.

Franko:   Samo enkrat me j’ zvabila k seb’ na kavo, ampak to je b’lo, še predən sem tebe prvič pel’al domov.

Lara:       Enkrat res ni nobenkrat, če je bilo res samo enkrat? Ampak Perotu boš to težko dopovedal. Sem slišala, da je grozno ljubosumen. Menda je že grozil, kaj bo naredil s tabo, če se še kdaj prikažeš v Zgornji Štangi.

Frano:     Kje si pa to izved’la?

Lara:       Majhen kraj, saj veš, tu se takoj vse razve.

Franko:   Ja, saj. Kaj pa zdaj?

Lara:       Naredi kot veš in znaš, ampak jaz na tvojem mestu Perotu ne bi hodila pred oči.

Franko:   Mi niti na misel ne pride, teh vaj ‘mam pa tud’ že zdavnaj čez glavo. Nəj si župan to svojo Miklovo šalo kar sam nar’di, kakor ve in zna!

Lara:       No, veš kaj, če ne boš imel vaj tule v Zgornji Štangi, bi pa lahko te termine preživel z menoj, kaj misliš? Veš, imam vikend na morju in v tem času je tam veliko bolj prijetno, kot tule v teh hribih.

Franko:   A res, vikend na morju ‘maš?

Lara:       Ja, starši so ga zgradili, zdaj je pa moj in ni lepšega kot preživljati prosti čas sredi oljk in fig, kjer se s terase ponuja prekrasen pogled na sinje morje.

Franko:   Sliš’ se fantastično?

Lara:       Bi torej delil te poglede z menoj?

Franko:   Veš da, pa tud’ posteljo, saj menda nimaš sam’ terase?

Lara:       Seveda imam tudi posteljo, pa ne samo ene, da sedežne niti ne omenjam. Imam pa tudi visečo mrežo.

Franko:   No, s to, si me pa dokončno omrež’la!

Lara:       Želela bi si, da bi te s čim drugim …

Franko:   Saj si me, ampak, ko pomisləm na crkljanje v viseči mreži, pa na vonj po smoli borovcev in cipres …

Lara:       … da sivke in rožmarina niti ne omenjam. Samo, zdaj bo pa čas da greva, da Pero slučajno ne opazi, da je tvoj avto pred gasilskim domom. A me lahko pelješ, sem spet brez prevoza.

Franko:   Veš da te bom, spotoma se pa lahko zmen’va, kako bova organizacijsko izpel’ala tele najine nove vaje.

Song: Kaj pa bodo Štangarji, če jih Franko zapusti, saj županu zdaj brez Zale, res ne bo do šale, res ne bo do šale …

30.  prizor (na sceni za vaje; vsi, razen Lare, Franka, Pepija in povezovalca)

Joško:     Pa kje sta danes Lara in Franko? Saj do zdaj nista nikoli zamudila.

Pero:       Za razliko od Pepija?

Mici:      Pa kaj se kar naprej spravljaš na Pepija, na vaje tudi on ni nikoli zamudil.

Pero:       Če do zdaj ni, je pa danes. Ali pa ga mogoče ti kje skrivaš?

Mici:      Danes bo pa malo zamudil, ker se mu je službena pot zavlekla.

Joško:     Pepija zlahka pogrešamo, ampak režiser in inspicientka, to je pa druga zgodba. Upam, da se jima ni na poti kaj zgodilo.

Ančka:    A je gospa občinska tajnica že spet brez prevoza?

Joško:     Kaj pa vem, ampak če obeh ni, bi pričakoval, da prideta skupaj. Samo, zakaj ju še ni, mi pa ni jasno.

31.  prizor (na sceni za vaje; vstopi Pepi)

Pepi:       Oho, saj ste vsi že tu.

Dina:      Ja, samo ti zamujaš, klasika. Smo že kar malo pozabili, ker te je za vaje gospod režiser dobro v red spravil.

Živa:       Samo, danes pa on zamuja.

Pepi:       Nič ne zamuja, vam lahko z gotovostjo zatrdim, da ga sploh ne bo.

Mici:      Kako pa to, a se je ponesrečil, je zbolel?

Žuža:      Kaj pa Lara, zakaj pa nje ni?

Pepi:       Zato, ker je z njim.

Žuža:      S kom?

Pepi:       S Frankom, s kom pa drugim?

Žuža:      Kaj pa dela z njim?

Pero:       To, kar bi tudi ti delala, če bi si upala.

Žuža:      Jaz s Frankom že ne bi nič delala, sploh je pa prestar zame.

Pero:       A tako, a ti imaš rajši bolj mlade, glej jo no!

Joško:     Daj že mir, s svojim namigovanjem, Pero, da ne bomo še o tebi česa rekli. Naj Pepi raje pove, zakaj misli, da Franka ne bo!

Pepi:       Nič ne mislim, vem.

Mici:      Daj Pepi zini že, da bomo tudi mi vedeli.

Pepi:       Franko je z Laro na njenem vikendu na morju. Sem imel službeno pot tja dol, pa sem srečal Franka in je rekel, da ga v Zgornjo Štango lahko dobimo samo uklenjenega in s policijskim spremstvom. Za Miklovo Zalo je pa rekel, naj si jo župan nekam zatakne ali pa naredi predstavo kakor ve in zna.

Pero:       No, tega pa župan ne bo vesel, mu grem kar takoj povedat.

Ančka:    Čakaj, mu boš že nesel na ušesa, ko bo čas za to! Pepi, ali govoriš resnico, ali nas samo malo vlečeš za nos?

Mici:      Pepi vedno govori resnico in se iz tako resnih reči nikoli ne dela norca.

Ančka:    Pepi, povej še enkrat, če je res, da Franka ne bo več k nam!

Pepi:       Ja, kaj pa. Saj je Mici povedala, da si jaz ne izmišljujem takih stvari.

Ančka:    Pero, a imaš ti kaj pri tem?

Pero:       Saj ni z mano na vikendu, ker jaz vikenda sploh nimam, če si slučajno pozabila.

Ančka:    Ti še česa drugega nimaš. Ampak povej, če si mu slučajno grozil!

Pero:       Niti slučajno. Saj bi mu rad povedal svoje, ampak kaj, ko nisem imel priložnosti.

Joško:     Sranje, zdaj smo pa v riti. Samo še mesec dni je do občinskega praznika, mi pa brez režiserja.

Žuža:      In brez inšpicilentke.

Ančka:    No, njo pa čisto lahko pogrešamo, samo kako bomo brez Franka?

Pero:       Ti bolj težko, jaz pa tudi njega ne bom čisto nič pogrešal.

Joško:     A si pozabil, da brez režiserja ni predstave, župan jo pa hoče imeti in to čez en mesec! Kje naj zdaj čez noč najdemo režiserja?

Dina:      In to takega, ki bo režiral zastonj.

Žuža:      Ančka, a imaš mogoče še kakšnega sodelavca, ki režira?

Ančka:    Pa kaj ti misliš, da jaz delam v enem takem režiserskem gnezdu, ali kaj?

Joško:     Torej smo zdaj do vratu v dreku! Pa še dobra dva meseca dela nam bo šlo v nič.

Robi:      Ampak nas vsaj nihče več ne bo zmerjal in tulil na nas – “Še enkrat!”.

Egon:      Škoda bi bilo, da gre vse delo v nič. Bom pa jaz režiral, pa bo.

Joško:     Kako ti, saj nimaš nobenih izkušenj! Še igral nikoli nisi, kaj šele režiral.

Egon:      Ja kako težko pa je lahko? Saj sem videl Franka, kako dela, bom pa ja znal toliko, da bo do roka predstava nared!

Pepi:       Pa naj poskusi, mogoče mu bo pa šlo. 

Mici:      Ja, dajmo mu priložnost, naj se izkaže!

Joško:     Pa ste vsi za to, da Egon režira? Dobro, potem pa kar začnimo. Egon, ti si režiser, kaj bomo danes vadili?

Egon:      Bomo šli kar od tam, kjer smo zadnjič nehali. Kje smo že ostali Žuža? 

Žuža:      Končali smo s peto sliko, zdaj je na vrsti šesta!

Egon:      Super Žuža, ti boš po novem še inspicientka. Poglej v tekst, kdo ostane na sceni za ta prizor!

Žuža:      Stražar, Iskender, Tresoglav in Almira.

Egon:      Ste slišali, na sceni ostanejo … Daj ponovi Žuža.

Žuža:      Stražar, Iskender, Tresoglav in Almira.

Egon:      Ostali pa v zaodrje, dajmo, dajmo! Žuža, kdo začne?

Žuža:      Stražar.

Egon:      Kdo je stražar?

Jean:       Jaz.

Egon:      Cool, a se spomniš, kje moraš biti na začetku tega prizora.

Jean:       Franko je rekel, da od tamle pridem pred Iskendra pa povem svoj tekst.

Egon:      A vsi veste, kje morate stati? Pojdite na svoja mesta!

Lana:      Midva s Pepijem sva še zadaj, med Turki.

Egon:      Potem se pa spravita tja, kaj še čakata!

Egon:      Kaj bi pa ti rada tu, Mici?

Mici:      Jaz sem pa Iskender-beg!

Egon:      Aja, saj res. Gremo, akcija!

Jean:       “Visoki beg zajeli smo dva tujca …”

Egon:      Stoj! Ni v redu Jean, daj bolj po turško!

Jean:       Še slovensko mi ne gre, po turško ne znam pa niti besede!

Egon:      Ma, ne, samo povej to bolj kot Turek!

Jean:       Kako pa je to?

Egon:      Ja, bolj po turško!

Jean:       Pa če sem ti že povedal, da turško ne znam!

Egon:      Po slovensko povej samo bolj, bolj … divje!

Jean:       Aja, zakaj pa tega takoj ne poveš.

Egon:      Ajde, gremo še enkrat!

Jean:       (pove čisto enako kot prvič) “Visoki beg, zajeli smo dva tujca, moškega in žensko.”

Egon:      Vidiš, saj gre, samo če hočeš. Gremo naprej!

Mici:      “Vendar sta prišla, ta starec je bolj zvit od gada.”

Egon:      Daj no Mici, če igraš dedca, se obnašaj kot dedec. Še enkrat!

Mici:      (pove čisto enako kot prvič) “Vendar sta prišla, ta starec je bolj zvit od gada.”

Egon:      To, to, samo tako naprej!

Jean:       “Moški hoče govoriti z vami.”

Mici:      “Kaj še čakaš, privedi ju!”

Pepi:       “Alah naj te blagoslovi, junaški Iskender beg!”

Egon:      A nisi ti Tresoglav?

Pepi:       Sem, že od prve bralne vaje naprej.

Egon:      Potem pa tresi glavo!

Pepi:       Franko je rekel, da glavo samo občasno tresem.

Egon:      Franko je preteklost, zdaj jaz režiram, ali pa bi mogoče rajši ti?

Pepi:       Ne hvala, še do igranja mi ni.

Egon:      Saj se vidi. Gremo še enkrat, pa tresi glavo!

Pepi:       A ves čas!

Egon:      Ja, lahko še za odrom nadaljuješ, če hočeš. Za trening.

Pepi:       Pa kaj še, mi bo na odru čisto dovolj.

Egon:      Daj že, začni!

Pepi:       “Alah naj te blagoslovi, junaški Iskender beg!”

Mici:      “Džaur, ne kiti se z imenom Alaha! Si privedel Zalo?”

Pepi:       “Sem gospod.”

Egon:      Tresi glavo! Naprej!

Mici:      “Kaj, to lepoto si koval mi v zvezde? Starec, ti nimaš ne oči in ne razuma!”

Pepi:       “Oprosti, to ni Zala.”

Mici:      “Kdo pa?”

Pepi:       “Almira, moja hči. Žalil si me starca s prejšnjimi besedami …” (zatemnitev, vse tišje, konec slike)

Če bi radi vedeli, kaj se tule zdaj zgodi, 

ostánite, še sedíte, ust odprtih zgodbi tej sledite!

ust odprtih zgodbi tej sledite!

6.     slika

32.  prizor (Ančka, Franko pride)

Ančka:    Oh, Franči, si le prišel.

Franko:   Saj sem ti reku, da pridem, ti pa si mi zagotovila, da Perota zanesljivo ne bo sem pred šesto zvečer.

Ančka:    Ne skrbi, ne bo ga. Je spet polno zaposlen s poročanjem županu. Jaz, pa ti imam nekaj zelo važnega za povedat, pa nisem mogla v službi, ko je tam vedno kdo zraven.

Franko:   Tud’ jaz ti moram nekaj važən’ga povedat.

Ančka:    A res, kaj pa?

Franko:   Kako sem pogrešal tvojo bližino … kako čudovita oseba si … pa kako bi te rad stisnu k seb’ brez strahu, da se bo kar naenkrat od nekod pojavu tist’ tvoj divjak?

Ančka:    Ja, lepo. Samo, kaj pa Lara? Ali nisi zdaj z njo?

Franko:   Od kod ti pa ta ideja? Nič nimam z njo. S pretvezo me j’ zvabila na svoj vikend. Je rekla, da me bo Pero, potem ko je izvedu, da sem hodu k teb’, iskal tud’ doma. Pa mi je ponudila, da sem lahko nekaj časa pri njej. Sam’, med nama ni b’lo nikol’ čist’ nəč. Samo ti si mi vedno pomenila vse.

Ančka:    A res, Franči?

Franko:   T’ko res, kot stojim t’le pred tabo. Zdaj pa mi povej, kar si mi hotela povedat’!

Ančka:    Noseča sem.

Franko:   Kako noseča?

Ančka:    Kaj, kako? Tako kot so noseče vse ženske preden rodijo otroke. Kako pa drugače? Sem mislila, da boš vesel, ne pa da me boš spraševal neumnosti?

Franko:   Vesel, zakaj b’ moral bit’ pa jaz vesel, če si ti noseča?

Ančka:    Malo pomisli, mogoče si imel pa tudi ti kaj pri tem?

Franko:   Jaz? Pa menda ne misləš, da sem jaz …

Ančka:    Nič ne mislim, vem!

Franko:   Ja, kako pa veš?

Ančka:    Vem, ženske to čutimo. Poleg tega je pa Pero zadnje čase prihajal iz gostilne tako izmučen od poročanja županu, da ni bil za nobeno rabo.

33.  prizor (vstopi Lara)

Lara:       Kaj pa ti tukaj, Franko? In to z Ančko, pa sveto si mi obljubil, da je niti pogledal ne boš več.

Ančka:    Kaj pa vi tu, Lara, pa ne da spet zalezujete Franka?

Lara:       Jaz njega? Pa kaj še, župan je zahteval, da pridem danes na vaje, če nočem izgubiti službe. Kar se pa Franka tiče, jaz nikogar ne zalezujem. Nisem jaz njemu govorila, ‘kakšna čudovita oseba je in kako si želim njegove bližine’, ampak on meni. Samo, da ga malo z oči spustim, se pa že z drugimi spogleduje in tule na kmetih zalezuje poročene ženske.

Ančka:    A tako Franči, jaz sem pa upala, da se boš ločil in bova lahko zaživela skupaj, sploh zdaj ko pričakujem tvojega otroka.

Lara:       Kaj, otroka si ji naredil, meni si pa trdil, da ni nič med vama in da ti nič ne pomeni.

Ančka:    Veš kaj, Franči, tega pa ne bi pričakovala od tebe, po vsem, kar si mi obljubljal.

Franko:   Pa səj ni čist’ t’ko no, povrh’ sem pa ženo že zapustu!

Lara:       Kaj pa še, ona je zapustila tebe, ko je izvedela, da namesto na vaje hodiš k meni na vikend.

Ančka:    Meni si pa rekel, da je bilo samo enkrat in da ni bilo nič med vama!

Lara:       Vsaj to je res, popolnoma nič ni bilo med nama, niti cunj, niti rjuh, niti zraka ne, a ne Franko? Samo strast in znoj.

Ančka:    Pacek nemarni, z njo se znojiš na njenem vikendu, meni pa govoriš, kako ti pomenim vse.

Lara:       A to ti je rekel? Saj se lahko tikava, glede na to, da sva nasedli istemu prevarantu?

Ančka:    Pa se dajva! Ančka, nekdanja Frančijeva ljubica.

Lara:       Lara, nekdanja Frankova ljubica.

Franko:   Nehajta s temi otročarijami. Dəjmo se pogovorit’ kot odrasli ljudje!

Lara:       Če nočeš, da te zlasava in spraskava kot dve smrklji, se raje hitro poberi od tod?

Franko:   Ančka …

Ančka:    Nič Ančka, kar lepo ubogaj Laro, drugače ne boš šel v enem kosu od tu!

34.  prizor (pride Pero in na vratih pograbi Franka, ki ravno odhaja)

Pero:       Kam pa kam ptiček? Si spet prišel zalezovat mojo ženo, ha?

Franko:   Ne, kje pa, z Laro sva pəršla …

Lara:       Z menoj nisi prišel, pa tudi odšel ne boš.

Ančka:    Jaz se pa ne dam zalezovat, taka kokoš pa nisem, Perči moj. Sploh pa ne zdaj, ko sem noseča.

Pero:       Kako, noseča?

Ančka:    Zakaj sprašuješ neumnosti, namesto da bi bil vesel.

Pero:       Saj sem vesel, samo ne spomnim se …

Ančka:    Saj se ne moreš, ko pa med poročanjem županu, vedno spiješ kakšno pivo preveč, pa ti potem spomin opeša.

Lara:       To bi moral pa župan posebej nagradit’!

Pero:       Kaj pa?

Lara:       To, da človek žrtvuje spomin na najlepše trenutke za izčrpno poročanje o vsem, kar se godi v občini.

Pero:       Pojma nimam o čem govorite.

Ančka:    O tem, da se ne spomniš, kako si naredil otroka, ker se v gostilni nacejaš s pivom. A zdaj razumeš?

Pero:       Razumem, samo še vedno pa ne vem, kaj tale tip tu dela?

Franko:   Sam’ pogledat sem pər’šel, če j’ treba kəj pomagat pər režij’.

Pero:       Župan je rekel, da je Egon čisto v redu in da je vesel, da smo se te rešili. Če bo predstava uspela, bo Egon še nagrado dobil.

Franko:   A t’ko, njemu, ki pojma nima, nagrada, jaz sem moru pa zastonj delat’ s temi vaškimi nesposobneži?

Pero:       Kdo je nesposobnež?

Franko:   Saj nisem mislu tebe, ampak t’ko na splošno!

Ančka:    Tako na splošno bodi raje tiho, ker me res srbijo roke!

Pero:       Sploh pa župan ni imel v mislih denarne nagrade, ampak županovo priznanje za nadarjene mlade umetnike.

Franko:   Egon ni ne umetnik, ne nadarjen, kar se pa mladost’ tiče je to relativno, ker za petnajstletnike je on že z’lo star.

Lara:       Saj v občini nimate takega priznanja.

Pero:       Župan je rekel, da ga bomo imeli in to že po naslednji seji občinskega sveta, vi boste pa predlog pripravili, Lara.

Lara:       A potem me ne bo odpustil, kot je grozil, ko sem nehala biti inspicientka.

Pero:       Ne, je rekel, da se vam za odsotnost piše neplačan dopust, drugače pa za vas tale afera z režiserjem ne bo imela posledic.

Ančka:    Jah, za razliko od nekaterih drugih.

Pero:       Katerih drugih?

Ančka:    Drugih, pač, kaj pa jaz vem. V službi na primer.

Pero:       A je tam tudi kakšno zalezoval. Pa, ko ga takole pogledaš, ni videti tak babjek.

Lara:       Kaj hočemo, videz pač vara.

Ančka:    Tiha voda pa bregove dere.

Franko:   Če župan prav’, da režiserja ne rab’te, bi pa jaz šel, ker pregovorov se mi pa res ne da poslušat.

Pero:       Sta slišali vajini pregovori, gospodu režiserju niso všeč. A jima ne boste rekli: “Še enkrat!”, ker prvič ni bilo dovolj dobro?

Franko:   Ne, sem se čist’ dost narežiral v vaših ‘lepih’ krajih. Grem, pa župana ‘lepo pozdrav’, Pero. Zbogom Ančka, zbogom Lara.

Ančka:    Na svidenje, Franči, saj se vidiva v službi, a si pozabil?

Franko:   Nisem, ampak v to službo me ne bo več, ker sem bil odpuščen?

Ančka:    Kako, zakaj pa?

Franko:   Formalno zarad’ mobinga, oziroma nadleg’vajna sodelavk, v resnic’ pa zato, k’ je šef brat od moje bodoče bivše žene, a nis’ ved’la?

Ančka:    Nisem.

Franko:   No, zdəj pa veš, adijo.

35.  prizor (Franko odide, Joško pride)

Joško:     Dober večer! Kaj pa je Franko delal tu?

Pero:       Prišel je povedat, da se ločuje, pa da so ga vrgli iz službe.

Ančka:    Saj se mi kar malo smili.

Lara:       Pa kaj še. Dobil je to kar je iskal.

Ančka:    Nimaš čisto prav, mislim, da je iskal nekaj drugega. Ampak dobil je pa to, kar si je zaslužil.

Joško:     Nič ne vem, o čem govorita!

Pero:       Ja, saj veš ženske. Kdo pa jih razume? Ampak pusti to, a veš, da bova z Ančko dobila otroka?

Joško:     Daj no, a po tolikih letih vama je z božjo pomočjo le uspelo?

Lara:       No, ne vem če je bila ravno božja.

Joško:     Pero, na to se pa pije, po vaji boš dal za pijačo, da se razumemo. Pa čestitam, obema! 

(na oder prihajajo ostali, izvejo za nosečnost, čestitajo, se veselijo s Perotom in Ančko)

Song: Zdaj ste torej videli, kaj počnejo Štangarji, tukaj Miklova je Zala, le zanikrna še šala, vmes pa Franko uleti, namest’ predstave pa otroka naredi, hotel ‘met je ljub’ce dve, pa ostal je brez žené, to pa ni več šala, rekla v basni bi morala.

K O N E C


[1] Ajda, Lana, Živa

Pelčev pasijon ali intervju s Stanitovim alter egom

  • Avtor: Stanko Pelc;
  • Asistentka avtorja: Maša Pelc

Režija 

  • Režiser: Stanko Pelc
  • Asistentka režiserja: Maša Pelc

Zasedba

  • Groga: Stanko Pelc 
  • Maša: Maša Pelc 
  • Zganarel: Stanko Pelc 
  • Stane: Stanko Pelc 
  • Miša: Maša Pelc 
  • Goležev Stani (Stanitov alter ego): Stanko Pelc 
  • Publika v studiu gledalci 

Recenzija 

Recenzentka: Julija Pelc 

  1. slika – preduvod 

Groga: Kaj gledate, kaj zijate vame, pa ne … 

Maša: Ej, ej, ej, ustavi se, danes nimamo te predstave! 

Stane: Aja! 

Zganarel: Rečem ti, da imam jaz pravico govorit in bit gospodar! 

Maša: Ne, ustav se, tud ta ni danes! 

Stane: Kako, da ne, kera pa? 

Maša: Danes imamo intervju! 

Stane: Kakšen intervju? 

Maša: Ja, kakšen pa, halo! Tisti, ki si ga ti napisal! 

Stane: Saj sem berača tud jaz napisal! 

Maša: Danes je na vrsti pasijon! 

Stane: Aja, zakaj pa takoj ne poveš! Aha, potem moram pa jaz ven, ti pa tu ostaneš, ajdi! Sorry! 

Maša: Ajdi!  

  1. slika – uvod 

Miša: No, dober večer? Vidite, to so pa leta, pri tej starosti je igralec že tako pozabljiv, da na začetku vsake predstave kaj novega zve!  

Miša: Kartica je polna moram zamenjat! A veste, da mi spet niso povedali, da bom snemala pred publiko. 

Samo, če ste že tukaj, vas pa lahko izkoristim, da mi pri editiranju ne bo treba dodajati fake aplavza in smeha. Tule v načrtu snemanja piše, kje je treba ploskat, pa kje se je treba smejat. 

Ker se zna zgoditI, da ne boste vedno uganili, kaj je smešno, vam bom jaz pokazala listek s smehom ali pa z aplavzom. Dajmo kar poizkusit! 

(Animira gledalce z listkoma aplavz, smeh) 

Kaj vi sploh veste, kaj ste prišli gledat? 

Jaz na tejle TV KK – se prav teve kisla kumara honorarno snemam in delam intervjuje. Za novinarko in tehnika nimajo denarja, pa moram vse sama.  

Ah, saj res, če želite, da vam pridem snemat poroko, krst al pa pogreb, po koncu snemanja počakajte, vam bom dala vizitko. 

3. slika – predstavitev 

SA1: Dub’r dan, a ‘mo tle snemal? 

Miša: Tule, seveda! 

SA: Zakuga so pa te ‘ldje tle, a mo k’r pred n’im snemal, a’ j’h v’n nažen’m? 

Miša: Ne, ni jih treba nagnati, saj vam menda ni nerodno? 

SA: Men pa nerod’n, ha! Ja, vid’m d’t ni jas’n, kdo s’m. N’č skrbet, t’ prec puwem. 

Miša: Ne, ne, nikar še, počakajte, da kamero vklopim! 

SA: A bomo k’r prec začel’, ke so pa drug’. 

Miša: Bova kar sama, tule šparajo, pa sem sama za vse. 

SA: Tud’ prov’, sam puvej kuga mor’m nardit’! 

Miša: Tule se postavite, tule ja, pa v kamero glejte, potem vam bom jaz zastavljala vprašanja, vi boste pa odgovarjali! (z daljincem vklopi snemanje, in se usede k njemu!) Spoštovane gledalke in gledalci, danes imamo tule posebnega gosta s Prevoj. Mislim, da bo najboljše, če se vam kar sam predstavi. 

SA: A kdo s’m ‘b rad vedl’. S’j un’ga guspoda s križa puznate, a ne? No, jaz nis’m on! 

Miša: Zakaj ga pa potem sploh omenjate? 

SA: Ja pust’ m’ d’ du konca puvem.  

Miša: Saj vam pustim, samo ne vem zakaj gledalce sprašujete če poznajo Jezusa. Prvič vam ne morejo odgovoriti, drugič pa sem vas prosila, da se predstavite, ne pa da tule izvajate verouk! 

SA: Če ne’b tko htewa jez’k v’rtet, b’ biu jaz zdele že predstaul’n. A m’ zd’j luhka daš mer, d’ du konca puvem k’r misl’m. 

Miša: Že vidim, da bom imela v postprodukciji ogromno dela, da bom vse tele fejle ven zmetala. No, dajte se zdaj prosim predstavit! 

SA: Kuga boš v’n m’tawa? 

Miša: Napake! 

SA: Ja ne j’h dewat, pa nau treba n’č v’n m’tat! 

Miša: Prosim? 

SA: N’č, n’č, a ti veš zakuga s’m unga guspoda s križa umenju? A ti m’rbit veš kol’k je meu on bijugrafu? 

Miša: Pojma nimam, nisem zadosti k verouku hodila. A njemu je kdo življenjepis napisal? 

SA: Ne ed’n, t’rje! Ne čak mau, Matej, Marko, Luka, pa … n’j me vrag, č’ ni še ed’n … Matej, Marko, Gašper, Miha, Bolte … ne te so en’ druh’, Matej, Marko, Luka … aja, Janez – evo ga, šterje, kuga s’m reku – šterje so mu pisal živlejnepis – za tist’h triintrid’set let kolk’r muj bw’ namen’n’h. Tala naš Pelču Stani, j’h ma pa šed’s’t pa sam enga živlejnepisca, mene usebn’, pa nubenga druzga? 

Miša: Ali bomo končno izvedeli, kdo ste? 

SA: S’j s’m puvedu, ud pelču’ga Stanita bijugraf. Jast s’m n’gov alter ego – tadrug’ jast, a ne! 

Miša: Kakšen alter ego, pa kaj je sploh to? 

SA: A ne puznaš unga filma “Doktor Džekil end mister Hajd”. No midva sva pa dohtar Pelc in guspod Gol’ž, hehehe!  

Miša: Kakšen golaž, mislite na jed ali se tako pišete? 

SA: Ne, tko se p’r bajt, ker j’ Stani duma, reče! No, mene ma tkola za b’l ubčutlive posle. Guspod prufesor se neče s sojo bijugrafijo ukvarjat, pol pa mene punuca, d’ se s tem zafrkavam. Sam čist luhko d’ sej mau na…, ker jaz vem tud k’j, čes’r on noče ved’t. 

Miša: Najbrž tudi gledalci nočejo vedeti. Sem ste prišli predstavit ta življenjepis, ki ga omenjate, kajne? 

SA: Ja, čeprov vidəm, d’j t’m gl’dauc’m u dvoran že mau dougcajt! 

Miša: Ko bi vi uspeli do zdaj že kaj zanimivega povedati, jim ne bi bilo! 

SA: S’j bom, no, sam bom u sam’h resn’h stvareh guvoru! Č’ seujo pa hotl’ ‘ldje tl’ not mau sprustit pa nasm’jat mam pa tapravo r’šit’u zajne! Tamla vid’m sedet dežurno smejawko, k’ jo j’ moj alt’r ego, se prau Stani, na enmo autobus staknu pa je pol ni več stran ud sebe spustu. Toj bw’ na izlet u Anglijo, k’ sej’ naš Stani še za vsako kiklo metu, če je bw’ ‘saj mau možnast, d’b šwa z nemu saj u kino al pa u Cankarja. No, na izlet sej’ ob p’ru prilk usedu na armafleks ud tele smejačice, se wselu u nen šotor, zganju nurčije u Pariz’ pa u Berikanteju al’ Kanterberiju, al kuko se že reče, pa se dewu, d’j vuščena lutka, k’so bli u tistmo muzej – s’j, gl’de na to, kuko je tak’at zgledu, j’ biu tak uriginal, d’ so us’ obiskavauc’ nasedl’, hehehe. 

Miša: Kaj točno ste že želeli povedati? 

SA: Aja, č’ vam bo dougcajt, sam no puglejte, se bo spom’nwa, kukoj’ nen takat zgledu, pa seu prec začewa smejat – alpa jokat, kuga pa vem … S’j useen, bo pa namest’ kumedije, drama, tko k’ se za šest križu tud spudob’, a ne? Hehehe! 

Miša: Nič nje gledat, ko bo čas za smeh, vam bom jaz listek pokazala, tako kot sem vam že na začetku povedala. Gospod alter ego, ali lahko zdaj začnete z življenjepisom? 

  1. slika – srečno otroštvo 

SA: N’č, d’jmo začet’. In to na začetk’, ke pa? O spočetj’ nima smisla zgublat besed, s’j kolk’r vem utrok ni biu brezmad’žn’ spučet’ tko k’ un guspod s križa. Sta se starša držawa k’r preskuš’nga recepta za utroke dewat. Zato se pa nuben ne grebe d’b mu živlejnepis pisu. Tud rudiu se je tko k’us’ druh. Po en’h d’vet’h mesc’h sej’ naveliču bit u trbuh, pa se’j v’n zrinu in to po gusposk’, u Lublan’, ne duma na P’rvojah, ko k’ dob’r let pa pou prej negou p’rjatu Lipušku Igor. Č’ znate mau preračunat’ pol že v’ste, d’ sej’ Stani rodiu dob’r ducat let po vojn’, pa skor en d’setletje po Infor’m biroj’, ko d’j bwa usa tahuj štala že mem, puvrh us’ga so pa takat u Lublan še t’l’vizijo zalaufal. U Jugoslavij’ je takat mwadina gradiwa ceste in proge, uni mau starej pa suc’jaliz’m. Use sam zato d’b bw’ t’m, k’so se rujewal čim leuš, k’ bojo zrasl’. 

Miša: No, pustimo ob strani politične okoliščine! Kakšne so bile pa njegove družinske razmere? 

SA: No, tud kar se družine tiče je meu mulc nev’rjetno srečo. Je meu k’r dve mame pa dva ata. Mame sta ble mami pa mama, se prau taprava mama, pa stara mama. Sam d’j bwa stara mama skoz duma, mami pa mau m’n, zato k’j na šiht hudiwa – en ted’n d’poune, en ted’n pupoune. Kar se atu tiče, je biu en ata ati, tadrug ata pa Tito? 

Miša: Nemogoče, kako? Kaj je imel Tita za botra? Kaj ni bil Tito komunist, kako gre to skupaj z botrstvom? 

SA: Pučas punca, ‘nben bot’r ni biu, ampak u tist’h cajt’h j’ biu maršal od us’h utrok u držav ata. Ne čist taprav, ampak tko – “oče naroda”, kuk’r don’s predsednik’m rečejo!  

No, tud Stanitu taprav ati’j hodu na šiht, pu šiht j’ pa še na fuš ilektriko napelavu tko, d’ j biu še b’l mau duma k mami. Tito pa ni bil ‘nkol duma, se’j pa učas pu cest č’z Šentv’d p’rpelu pa muj šou Stani s sušolc’m pa tuv’ršico s pupernato zastav’co mahat. Duma ‘j bwa pa sam Titotova slika. Pol ‘nkat so dubil tud eno knigo, u ker je bw’ vid’t, kaš’n frajer je Tastar, se prau Tito, tko d’ ga’j meu Stani še b’l rad k’ prej, pa čeprou je ud takat Tito pršu dam sam še na t’l’vizij’. 

Miša: Ja to je imel pa res srečo! 

SA: K’r se sreče tiče pa to še ni use. Utrok se’j rodiu tko r’koč direkt u vladajoč’ razred. Starš’ pruletarsk’ga purekla, kdo b’ s’ u tist’h cajt’h luhka želu več. A maš žwaht’nke k’so naš’ al ne, j’ bwo takat zlo važn’. M’rbit se kdo spomne unga vica u dveh brat’h, k’j biu en p’r partizan’h, en pa p’r tabel’h. Partizan j’ biu revež, komi’j shaju s sojo pwačo, brat pa auto, pa vik’nd na morj’, pa dobra služba … Pa se ‘nkat kola dubeta, pa prau un k’j biu partizan “Kuko d’ gre teb’ k’s biu p’r tabel’h tko dobr’, men k’ s’m bil p’r partizan’h pa tko swabo?” Pa praw tadrug: “Ja, nurmaln’, jast sm meu brata u partizan’h, ke ‘j biu pa toj – p’r tabel’h!” 

Miša: Pa ne, prosim, zdaj spet teh sporov iz preteklosti na dan vleči! 

SA: Veš kuga punči, točn’ tko’j bw’, žwahta’j bwa pomembna, pa kašne veze maš. Sam u vezah mau puznej, utroc j’h takat še niso nucal. Tud’ Instagrama niso ‘mel, zato so slike k’r u albume limal, alpa so se k’r pu nad’lc’h valale. No, po t’h črnobel’h slikcah se Stani spom’n kok fajn mu’j bw’, k’j biu še utrok. Z Lipouški k’so ‘mel auto so se vuzil na izlete. Na Krvauc’ so og’n kurl’, Igor pa Stani sta pa pol borove veje not smudiwa. 

Miša: Pri pregledovanju gradiva s’m opazila tudi fotografijo njegovih staršev, ki so namaskirani! 

SA: Ja starš’ so kot vladajoč razr’d dusledn’ upošteval parolo “Kultura in prosveta, to naša bo osveta” in so igral u KUD Zarja Pr’voje “Krala na Betajnov” pa “Zakonc’ stavkajo” pa n’ vem kuga še use, zato k’j bw’ premau futugrafu k’b Stanituve starše s slikam zalagal, tko d’j n’gov slikov’n spumin dost pumankliu. Ampak luhka reč’m, d’ ne sam d’j biu srečen, ampak j’ biu tud zlo lušt’n utrok. N’ vem kva se’j pol zgudiu, d’j don’s tak, kuk’r j’. 

Miša: No, o tem kakšen je danes, bomo kasneje, tule pride na vrsto prvi glasbeni vložek, ki ste ga izbrali za obdobje zgodnjega otroštva vašega junaka – pavza! 

Cinca Marinca 

Vaš glasbeni okus ni ravno skladen z mojim, pa tudi besedilo se mi zdi malo čudno, ampak nadaljujva z intervjujem. Povejte zdaj še kaj o tem, kakšen je bil Stani kot otrok! 

SA: Navihan, k’ sam huder! Še dob’r ni zase vedu ‘k sej že začeu za ženske zanimat’. Tap’ru za tiste k’so ble b’l p’r rok’, to so ble pa susede. Tilke se spom’n sam pu slik iz albuma. Ta’j bwa k’r p’rcej več ud nega pa tud dost starej’. Ampak to Stanita ni mutiw, tud to, d’j bwa s susedam puručena, ne. Sam rumanca ni doug trajawa, k’j sos’d dubiu drugo ženo, Tilka’j pa šwa. 

Miša: Pa, je bil kaj nesrečen zaradi tega? 

SA: Se n’ spomne, k’ nima nubene slike na ker b’ se dau to vid’t. 

Miša: Česa pa se spomni? 

SA: Klasične utroške lubezenske rumance s susedo k’j bwa glih tok stara k’ wan! Igrawa sta se dohtarje pa se zm’niwa d’ se wta puročwa k’u ta zraswa! 

Miša: Po do zdaj povedanem sklepam, da se nista. 

SA: S’vede ne! K’j Stani začeu u šolo hod’t, je ugotovu, d’ so še druge d’kline na svet in mu n’gova izbira k’r na’nkat ni bwa več ušeč. No, u bistvu mu suseda ni bwa več ušeč, še m’n pa to, d’ so ga sušolc’ zafrkaval d’ se’u puroču z no. B’l k’ se’j jeziu, b’l so mel v’sele. Ud takat napr’j j’ p’rsegu na celibat. Pu dumače puvedan j’ zmer’ in us’m trdiu: “Jast se nam ‘nkol puroču!” 

Miša: Kaj pa njegovi odnosi s fanti? 

SA: S fant’m ni sklepu lubez’nsk’h zvez, ampak p’rjat’lske. Tud’ to u glaunem s sused’m. Če’j pa kdaj slučajn’ zašou na suvraž’n teritorij, recimo u Lukuco, j’ biu pa takoj petelinj’ boj. Stani’j biu sic’r b’l m’jh’n petelinč’k, ampak strup je u m’jhn’h flaškah, pa tud’ un tamal turšk’ p’t’linčk’ dost’kat une tavel’ke u beh puženejo. 

Miša: Torej si je uspel izboriti svoje mesto med vrstniki? 

SA: Ja, s trmo in nepopustl’ivostjo s’j izboriu k’r visok’ mest. Sam’ kaj k’ se’j zmer najdu k’š’n starej’ k’j meu v’sele tamal’m t’žit’. Sam’ Stani se tud nim ni dau, raj b’ bwat ž’ru in se pustu zadau’t kuk’r d’b se predau. Zato ‘j pa komi čaku, d’ udrase, d’ se nau več treba k’r naprej burit za pulužaj. 

Miša: To se je pa kar načakal, kaj? 

SA: Ah, s’j ni do udraslost trajau. Še pred’n je udrasu, so se fant’m k’r na’nkat zamenale priuritete. M’d odmor’m niso več rinl’ klupi napr’j, d’b se luhka zadi m’tal – tko so rekl’ rukuborb prost’ga sloga k’ so jo prakticeral, d’ so ugotaulal kdo’j ud kerga mučnej. 

Miša: Kaj pa so počeli namesto tega? 

SA: Ja, don’s b’ rekl’, d’ so “spolno nadlegwal” soje sušolke. Sam takat še u mest’ niso vedl’ kuga’j to spol’n nadlegwajne, kuga šele p’r nih, na kmet’h. Use k’ so že mele ustrezne atribute so ble za fante zanimive. Sam zgleda pa d’ tud’ učitl’ še niso vedl’ za spol’n nadlegwajne, tko d’ j’h niso n’č udvajal od spolne zasvujenost’. Če’b j’h pa, pol b’ to zgledu tko, d’b P’rne usakmu nadlegwaucu eno tako p’r soliu ukol ušes’ d’b ga za k’š’n met’r prestavu pu hudnik. 

Miša: Oprostite, kdo pa je zdaj ta P’rne? 

SA: S’j ‘m puwedu, n’ bod’ ko n’strpna! P’rne ‘j biu učit’l sluvenščine u šol na Brd in j’ biu tazad’n učit’l stare šole k’j biu še strah in trepet us’h mulc’u na šol, n’gove klofute pa taglauna tema neštet’h anekdot. Stanita ni učiu, sam ‘nkat, k’j meu suplenco je pršu za eno uro negou razred in je učiu … 

Miša: … slovenščino! 

SA: Ne, spolno uzgojo. Je razlagu o duvžin’ penisa, pa o spoln’h odnos’h, u razred’ pa taka tišina k’ u grob. Us’ so se ga ko bal’ d’nben še pumislu ni, d’b se zasmejau al’ pa spustu ud sebe kaš’n drug gwas. 

  1. slika – naporno odraščanje  

Miša: To je morala bit res precej bizarna scena, ampak nadaljujva s Pelčevim odraščanjem po tem, ko se mu ni bilo več treba borit za položaj! 

SA: No, ta premik fantousk’ga zanimajna od pretepajna h otipavajnu je Stani sprejeu z ulajšajnam. Kar se žensk tiče, je biu pa še zmer u faz’ zanikajna u smisl’ “Jast se n’am ‘nkol puroču!”. V bistv’j pa to ubdobje negov’h platonsk’h lubez’nsk’h zvez. Spet so ble v ospred’j’ mau starejše, sam ne več susede ampak izubraž’nke. Drug’h k’ učit’l’c itak ni poznou, tko d’ so ble k’r te. Zarad nih je postou prid’n učenc, al pa’j mau z zamudo zašteku za kuga gre u šol’. 

Miša: Ampak kje je tu kakšna platonska ljubezen? 

SA: N’ bod sp’t n’strpna, no, s’j ‘m puvedu. On j’ gojiu naklon’nost do učit’lc, one pa du nega. Č’ to ni platonska lubezen, po res n’ vem kuga je? Začewa se’j stvar u usnovn’ šol, pa tud u gimnazij je meu še eno tako lušno razredničarko k’ sta s’ bwa tud’ simpatična. Sam pol j’j mož utroka naredu in je šwa na purudniško, pa so namest luš’ne razredničarke dubil razredničarja. 

Miša: Z njim si pa verjetno ni izmenjeval simpatij?  

SA: Ne, niti najm’n, pa tud platunizma’j meu že pouh’n kuf’r. Hormon’ mo niso dal m’ru, so mu pa zato dal muzole. Kaš’n prekletstvo j’ to za pubertet’nka ve usak k’ je meu tud’ sam muzole. Za puv’rh takat niso vedl’ kuga’j to int’rnet! Kuko češ pol’ zguglat zdrauniške nasvete, s’j dohtarja n’ mor’š s tak’m stvarmi murit. 

Miša: Kako pa je potem reševal to težavo? 

SA: Ja, ‘k sreč’ so mel p’r Gol’ž naručen N’deljsk’ dnev’nk, not’r so bli pa mal uglas, ženit’vanske ponudbe pa tud nasvet’ kuko kašno stvar z dumač’m ‘rcnijam puzdraut. Tam j’ Stani najdu r’cept za ‘no mažo k’ s’vede ni n’č pumagawa. Ampak je biu trmast in ustraj’n in se’j pridn’ mazu in se’j pol svetu k’ vuščena lutka na sonc. Č’ mozol’ niso vs’h punc udgnal, j’h je pa n’gou sijaj k’ ga’j dusegu z mazajnam. K’r neki cajta je trajau, d’ mu’j putegniu, d’j ud maže več škode k’ kurist. 

Miša: Ja, saj, o obremenjenosti pubertetnikov z zunanjostjo bi znala marsikaj povedati psihologinja, ki jo dobro poznam. Kaj pa nam vi lahko poveste o tem, kako se je gospod Pelc spopadal s tem? 

SA: Ja puskušu j’ skrbet za soj imidž, b’ se rekw’! S pub’rteto niso p’ršl’ sam muzol’ ampak tud taprve kucine pud nosam in Stani j’h je pridn’ neg’v’u. Učas j’h j’ tud mau namazu z uno krtačko za trepal’nce, d’ so se b’l vidle. ‘nkat mu’j biv’š sušolc na bajarj’ reku, d’j tak k’ Cankar in Stani j’ to uzeu naduse zares in je vihu in barvu s’oje brčice, d’b ja zgledale čim b’l cankarjanske. 

Miša: In kako uspešen je bil pri posnemanju našega velikega pisatelja? 

SA: K’ ga’j n’gova žena spuznawa, je biu že dost bliz sojmo idol’ – kar se brk tiče, se razume – črtice’j znou še zmer b’l risat k’ pa pisat! Je pa umes itak b’l na puezijo presedlou. S’j se ja ve, kdo’j dohtar za nesrečno zalublene, dohtar France, a ne? 

Miša: A mislite Franceta Prešerna?  

SA: Nega, kerga pa druzga. No, Stani je s’oj prehod ud platonsk’h lubezni h mau b’l kunkretn’m začeu tko, d’ s’j zamislu, d’j zalublen zd’j u eno, pol sp’t u drugo, pa treto punco, pa nuben tega ni puvedu k’ ni vedu kuko. To’j pa že dost dob’r p’rbliž’k definicij’ za n’srečno lubez’n, tko d’j luhko začeu pes’mce pisat. Nadeu si’j pseudonim Art Amor, u domač krajev’n skupnost je izdau dve ciklostilne številke časupisa Sveže Nuvice, pol je moru pa zarad stricu iz uzadja odstop’t s pulužaja ur’dnika in časupis je nehu izhajat. 

Miša: Kaj, že takrat so obstajali strici iz ozadja! 

SA: Ja kuga pa misl’š, s’vede! No, u našmo primer je šw’ u bistv’ za teto. Art Amor j’ ob soj’h pesm’h, člank’h in karikaturah objavu tud anekdote, k’j’h j’ Homarju Tone napisu! U en je ubdewu tud vašk’ga gustilničarja. K’j n’gova žena vidwa, d’ cela vas bere kuko j’ nen na vprašajne “Kam pa greš?” odgovoru: “S kulesam!” je šwa prec na šiht Stanitu mámi izrečt ostro tuvariško kritko, mami’j pa Stanit izrekwa ultimat: “Dokl’r ‘s pud mojo streho, n’ boš več ur’dnik!”. Pesniško-novinarsko-uredniška karijera je bwa tko hit’r kunčana, ampak je meu Stani še druga železa u ogn’. 

Miša: Katera pa? 

SA: Ja, use mugoče’j počeu, sam d’b zbudu puzornast vašk’h d’klin. No, ne čist us’h, sam tist’h k’ so mu ble ušeč. K’j udkriu, d’ majo u krajevn’ skupnost par umar knig, se’j odloču, d’ bo nedel’sk’ kniž’nčar. Usako n’delo d’pou’ne’j tko čaku, č’ bo k’šna luš’na krajanka pršwa pu k’šno knigo. Učas je m’u srečo in j’ k’šna p’ršwa, učas pa ni bw’ ‘nbene. Ampak tud ta karijera ni douh trajawa. Pulet je moru na Bloke na študentsk’ vujašk’ usposablajne za tri tedne. K’j pršu nazaj j’ bwa pa kniž’nca spremenena u stanvajne za tajnika Krajevne skupnast. 

Miša: No, ta je pa verjetno postal zelo načitan, če je stanoval v knjižnici! 

SA: Prov’ gutov’, ampak navsezadne, on je v’s teden not st’nv’u, kniž’nca’j bwa pa sam dve ure na teden – dokler je bwa s’vede. 

Miša: Pozabiva zdaj na tega tajnika, pa se vrniva k vašemu Staniju! Rekli ste, da se je ukvarjal z vsem mogočim, da bi vzbujal pozornost vaških deklet. 

SA: K’r s’m djau, s’m djau, ja. Za vaško mwadino je biu ples’n učit’l, režiser, predsednik ZSMS … 

Miša: Predsednik česa? 

SA: To ste mi vi tamwad, pojma nimate o zguduvin. ZSMS je bwa mwadinska urganizacija – zveza sucjalistične mwadine Sluvenije. Stanita so izvulil za predsednika OO – se prav usnovne urganizacije ZSMS Pr’voje-Š’ntv’d. 

Miša: In kaj je počel kot predsednik? 

SA: Tap’ru’j ukinu kajejne u mwadinsk’ sob. S’vede se en’h par mwadinc’u tega ni držaw! Stani’j predlagu, d’ se j’m da upumine, član’ so pa predloh z v’čino spr’jel. Sam un’m prjatl’m k’ so upumine dubil se’j pa skor do sm’rt zameru. M’nde so ga pol klical “Veliki diktator” – al pa mali, ne vem čist točn’! 

Miša: Aha, zanimivo, ampak rekli ste, da je bil tudi plesni učitelj, kako pa to? 

Glenn Miller: Moonlight Serenade – glasbeno ozadje 

SA: Ja k’j biu u gimnazij, j’ dve let h Jenkot u plesno šolo hodu. Tap’ru let je biu napor’n z’to k’j taprve dve vaje zamudu in j’ biu p’rc’j štorast. Kadar je bw’ plesaucu več k’ plesauk, je tok cajt cincu, d’ so mu druh use pubral in j’ ceu cajt s’du. Kadar je bw’ pa plesauk več, so se pa razb’žale k’ kure k’ skob’c medne p’rleti, takoj, k’so vidle, d’ se j’m Stani p’rbližuje. Niso hot’le, d’ j’m spet pu salonarj’h taca, pa so b’jžale na straniše, pa v’n mau na zrak, sam d’ ni bw’ treba plesat z nemo. 

Miša: Ali je bilo vsaj naslednje leto na plesnih vajah zanj kaj manj stresno?  

SA: Ja, k’j nasled’n let punaulu t’čaj za t’čajam je pa pučas že pustaju profi. Sam plesauke še zmer niso glih norele za nemo. B’jžale pa tud ne, raz’n tist’h, k’ niso hotle z nemo na -2 centimetra plesat. 

Miša: Ja, kako pa to zgleda? 

SA: Kuko zgleda n’ vem, ampak ubčut’k j’ pa dob’r. Tko sta s sušolcam definirawa ples p’r kermu pl’sauko tko stisn’š k seb, d’j umes minus dva centimetra pr’stora, se prau m’n k’ n’č.  

Plesn’j biu pu dveh let’h t’čaju k’r dobr’ usposobl’n, sam kaj k’ pa plesaukam ni zn’u n’č pam’t’nga puvedat in se’j držu preskuš’nga r’cepta – č’ nimaš n’č pam’t’nga za puvedat, bod raj tih. Tko tud’ č’j biu slučajn’ k’šn’ ušeč, tega ni ‘nkol zvedu. 

Miša: Tudi naši gledalci ne bodo nikoli izvedeli, tega o čemer vas sprašujem, če se boste pri vsakem odgovoru takole izgubili. Ali lahko končno izvemo, kako je postal plesni učitelj? 

SA: Ne, na mor’te! 

Miša: Ja, zakaj pa ne? Pa ne da ste zdaj užaljeni? 

SA: Ne ga srat punca, jast pa užalj’n, d’j no mer! Na mor’š zved’t zato, k’ sploh ni ‘nkol ratu ples’n učit’l. J’ pa res, d’j meu u KaEs ples’n t’čaj za soje mwadince. Čeprou nega so b’l mwadinke zanimale. Na boš v’rjewa, d’j bw’ m’d nim tud neki tak’h, k’ j’m je biu k’r ušeč, sam kaj k’ so ble al premwade al’ so že mele fanta alpa niso dusegale negov’h minimaln’h estetsk’h standardou! Tiste k’ so j’h, pa niso na plesne hudile. Zato s’j mislu, d’ j’m bo m’rbit teat’r b’l p’rvlač’n, pa’j urganiziru veseu v’čer.  

Miša: In kako se je to obneslo, je imel s tem kaj več uspeha? 

SA: Č’ misl’š na uspeh p’r ženskah j’ udgovar ne. So pa tastar’ u KaeS zgruntal, d’b luhka tud oni sp’t k’šno igro na od’r pustavl’. Sk’p s tamwad’m, se razume. Mau pred premjero ‘j pa režiserja auto zb’u in so mel namest premjere pugreb. 

Miša: Nemogoče! Kakšna smola! Ampak kolikor vem, se s tem gledališka kariera vašega junaka ni zaključila. 

SA: Ja, to maš pa prou! Tud premjero so mel, j’ k’r Stani režeru. Pol so ga še na režisersk’ t’čaj puswal in j’ k’r neki predstau za KUD Zarja P’rvoje pustavu na od’r. Sam igrausk’ga kadra mu’j mankau, zato’j uso žwahto pa use p’rjatle sprawu m’d igrauce –s’j edin te mu niso mogl’ rečt ne. Tko’j tud k’r na’nkat on starš’m kumanderu in ne več oni nemu – starša sta bwa l’ sam igrauca, on pa režiser! 

  1. slika: gledališka kariera 

Miša: In kako se je znašel v tej novi vlogi? 

SA: Mau j’ mankau, d’ ni šou režijo št’derat.  

Miša: In zakaj je ni šel? 

SA: Ustrašu se j’, k’j dubiu ubraz’ce za p’rjavo. K’j vidu kuga use ‘j treba p’rlužit, s’j premislu še pred’n j’ probu dewat sprejemne. 

Miša: Ampak prevojska Zarja le ni bila višek njegove gledališke kariere? 

SA: Ne, je napredvou pu pulitičn’ linij! 

Miša: Po politični liniji, kako pa to? 

SA: U tist’h cajt’h j’ bw’ to nurmaln’! Tud don’s ni n’č d’rgač, sam takat so mel družb’no pulitične urganizacije, zd’j mamo pa stranke, pa takat so se moral usi pulitiki dewat d’ so lev pa marksist’, zato k’j bwa partija taglauna! Don’s se pa eni dewajo d’ so lev zato d’ dobijo glasove lev’h vuliucev, marksistu pa tud z lučjo p’r belmo dneu n’ najd’š več. Še un Žužek al Žižek al kuga’j že j’ šu u Ameriko. 

Miša: Spet ste malo zašli? 

SA: Luhko teb’, k’ maš tistla zeml’vid pred sabo, jast pa nimam kam gledat, ke s’m, pa kuga n’j reč’m? 

Miša: Zdajle bi na primer lahko povedali kako je napredoval po politični liniji. 

SA: S’j b’, pa m’ skoz u b’sedo skač’š. No, iz OO ZSMS so ga izvolil u OK ZSMS! 

Miša: Oka, kakšna oka? 

SA: A, vid’š, že sp’t! Zd’j se pa udloč, a hoč’š d’t samupraulajne s tem’ln’m marksizma predavam al’ … 

Miša: Ni treba, hvala, sam kaj je oka, bi rada izvedela! 

SA: Ubčinska kunferenca.  

Miša: Aha, to je še ena kratica, jaz sem pa mislila, da je to ime – tako kot sovica Oka, ne! 

SA: Ti’s ena sova, a m’uš zd’j dawa mer, d’ du konca puvem? 

Miša: Ja dajte že, ne vem zakaj se toliko mudite z nepotrebnimi podrobnostmi! 

SA: Zato k’so pumembne, pa zato’k ti n’č na veš. Tko! Zdej pa pušluš pa tih bod! 

Miša: Molčim kot grob! 

SA: Na o-ka so mel kumisijo za kulturo in Stanita so not utaknil zato k’sej že u OO s kulturo ukvarju. D’ pa kumisija neb sam pulitizirawa o kultur so pa rek’l’ ni teurije brez prakse in so začel Androklesa in leva št’derat! 

Miša: Kaj ni študiranje bolj teorija kot praksa? 

SA: Ti pa res na mor’š bit tih. Tac’ga groba, k’b meu tok za puvedat k’ ti, jast še nis’m vidu. Drugič raj rec d’uš tih k’ radio V’s’lak u vašk’mo bifej’. 

Miša: Ne hodim v bifeje, pa tudi tega radija ne poslušam, in tudi tega, zakaj so študirali Krvosesa in leva kot kaže ne bom nikoli izvedela! 

SA: Androklesa, ne pa krvosesa! B’s’diu so pa št’diral zato d’ so nardil predstavo. Pa Stani j’ konc mau spremenu, zato k’ mwadina’j bwa takat družb’no kritična, ne pa ko k’ don’s. 

Miša: Pa saj je danes tudi! 

SA: Ja, sam takat so sistem kritiziral, pa napake, zdej pa sam une iz drug’h strank – kar naš nardejo ‘j’use prou, kar pa nihou, ja pa use narobe.  

Miša: Spet ste zašli v politiko! Povejte raje, če je bila predstava uspešna. 

SA: Kok j’ bwa gl’dauc’m ušeč t’žko reč’m, igrauc’ so pa sto na uro užival. Ena’j tko smeh zad’ržwawa na odr’, d’j na vodo puzabiwa, pa j’j k’r u hwačke ušwa!  

Tko so užival d’j pol Stani za nasled’nga Dedka Mraza napisu besediu, predsed’nca kumisije, kasnej’ pol župajna pa puswanka’j pa zmenedžerawa gustvajna pu cel dumžalsk’ občin. 

Miša: Kaj tudi bodoča poslanka je sodelovala pri predstavi? 

SA: Ja, kuga pa! Pa ni bwa sam men’dž’rka, je tud igrawa. 

Miša: Kakšno vlogo je pa imela? 

SA: S’j vem d’ m’ nau nuben verjeu, ampak u predstau je igrawa kozo. Sam’ d’ neb kdo zd’j reku, d’ u parlament’ tud! Č’pro j’ res, d’j tam not zmer dost kozlou – s’j d’rgač j’h pa neb mogl’ tok ustrelit k’ j’h, a ne? 

No, takat ni še ‘nbed’n vedu, kuga use bojo igrauc’ iz predstave u “ril lajfu” kuk’r zd’j reč’te. Koza’j ratawa puswanka, kuža’j biu encajt pr’dsednik uprave tanajveče sluvenske banke, zajč’k j’ gimnazijska prufesorca in tko napr’j, edin Ded’k Mraz je še zmer Ded’k Mraz, čeprou je ubčasn’ tud svetovauc na Zavod’ za šolstvo. 

Miša: Če bova igralsko zasedbo vsake predstave tako podrobno obdelala, bo na kartici zmanjkalo prostora, meni pa potrpljenja. Ali lahko počasi zaključiva z gledališkim udejstvovanjem? 

SA: Prou, sam tko t’ puvem, teb putrplejna n’ more zmanjkat’, zato’k ga sploh ‘nkol mewa nis.  

Stani’j kasnej nastopu u Lukuc u KUD Janko K’rsnik, pa dve s’zone tud na St’denc u let’nmo gledališ. Tam sej režiser in urganizator zmer rad puhwalu, d’j en n’gou igrauc dohtar znanost pa prufesor na faks. Sam pol je pa za ulogo Krpana najdu napuvedwauca z radija Ugniše k’j Viktorje puberu k’ gobe pu d’ž’ tko d’j dohtar prufesor padu u druh pa u tret plan, pol je šou pa na soje! 

Miša: Kako na svoje? 

SA: Ja napisu’j eno tko dramatično monodramo, d’j gledauce še saj en ted’n pu predstau mora twačwa. Ukrog j’ pa hodu s tako dougo brado, k’ taprau b’rač. U Brazilij so za nemo upil – Hej Santa, haj! P’r nas so pa mame utroke pu prst’h, k’ so hot’l n’govo brado pukazat – one so pa pol na skrivej za nemo gledale. 

  1. slika: študij geografije 

Miša: No, preseliva se zdaj od ljubiteljskih dejavnosti k bolj resnim. Študiral je geografijo, kajne? 

SA: S’j ta negova monodrama’j bwa zlo resna, p’rc’j b’l k’ n’gou študij. Geugrafio pa sucjolugijo’j šou št’derat zato k’ ni bw’ matematke pa zato k’j to št’deru n’gov p’rjatu lipoušku Igor. Kuga bol’ga pa uhka št’deraš k’ geugrafijo – matematke ni pa mau ukol hod’š na izlete, pa’j to, to! 

No, na faks se’j pa že ud druzga let’nka naprej s stoenko vozu! 

Miša: Stoenka, to je bil avto, kajne? 

SA: N’ vem č’j biu glih auto, ampak vozu ses pa luhka z no! 

Miša: Kako pa je prišel do avta? 

SA: Du stoenke! U gimnazij je meu štipendijo, eno tako minimalno, sam ni čist n’č zapravu. Mu’j stara mama zmer’ djawa: “Ti k’r špari, č’ k’j nucaš’š t’m že jast dnar dawa!”. Tko’j uso štipendijo ud šter’h let pršparu in b’si uhka enga starga fičota kupu. Sam j’ pa mami rekwa: “Kwa pa č’b raj novo stoenko kupu, bom jaz kredit uzewa, pa bo!”. In je bw’! Sam ‘nmau je bw’ treba pučakat. No, skor en let, tok je bwa takat čakalna doba. 

Miša: Tako dolgo se je takrat čakalo na avto? 

SA: Ja, sam na to, d’ se’j pa k’j pukwarw’ pa ni bw’ treba douh čakat, pu št’rnajst’h dneh t’j kluka u rok ustava, č’z en mesec sej šipa zatak’nwa – ko’s pu dveh let’h puprawu vse napake’j pa auto laufau k’ švicarska ura. Sam pleh je biu pa tud k’ švicarsk’ ser – pouhn luk’n ud ‘rje. 

Miša: Torej, rekli ste, da se je na fakulteto vozil z avtom? 

SA: Kwa pa. Takat se’j dau še udzad za filozofsko parkerat, je bw’ zmer dost placa. Po predavajn’h j’ pa Stani zmer kašno sušolko k’ mu’j bwa ušeč dam pelu. 

Miša: Pa jih je samo vozil, ali je kakšno tudi zapeljal? 

SA: Sam vozu j’h je, kuga pa! D’l ud tega d’j eno učas m’d pr’davajn’m mau za kulen p’rjeu ni pa ni p’rš’u. Pa’j tud na plesne hodu z nim, pa na vseh žurkah na faks je z nim plesu dokl’r je bw’ k’j muzke, pa n’č. Praujo d’j ples vertikal’n izražajne horiz’ntaln’h ž’lja. Ampak č’j ‘h j’ še tok izražu, mu j’h ni nubena uresničwa. 

Miša: Ja mogoče pa niso poznale te definicije, se pravi, da je ples vertikalno izražanje horizontalnih želja, hehe! 

SA: Al’pa so čakale, d’j’h bo še na kaš’n druh način izrazu, sam kaj, k’ še zmer ni vedu k’ko! 

Miša: Ne vem kako, da pri vsakem odgovoru nekako najdete pot do žensk. 

SA: Ja gutou zato ‘k nemu to ni ‘nkol ratau, zmer je hodu ukrog k’ mač’k ukol urele kaše, zrav’n pa ni ‘nkol p’rš’u! 

Miša: Vidim, da vam je ta tema zelo ljuba, ampak vseeno se dajva zdaj posvetiti še njegovi službeni karieri. Pa nikar, prosim, spet ne zaidite k ženskam! 

SA: N’ bom, k’ še pred’n j’ začeu s službo, je š’u u vojsko. Tam je bw’ pa takat žensk tko mau, d’ so uno k’j u kantin stregwa, gledal k’ d’j sama d’vica Marija, pa us’m so tič iz uči gledal! 

Miša: Sem rekla, da ne zaidite k ženskam, vi pa začnete z njimi. Pa še te opolzkosti, ki jih govorite, bom morala ven rezat. Še dobro, da ne delamo tega intervjuja v živo! 

SA: Kašne opolzkost, s’j nis’m reku d’ so jim kur… 

Miša: No, no, no, pustiva zdaj to, kako se reče temu, kar je vojakom gledalo iz oči in se posvetiva poklicni poti vašega junaka! 

SA: S’m reku, d’j š’u tap’ru u vojsko! 

Miša: Prav boste pa najprej o vojski. Samo preden začnete je pa pavza – za naslednji glasbeni vložek po vašem izboru! 

Sivi sokole 

  1. slika: trpljenje vojaških muk 

Miša: No zdaj pa nadaljujte z vojsko! To je itak najljubša tema starcev, ki so še hodili vojsko služit. Ko enkrat začnejo, jih niti s policijo ne ustaviš! 

SA: Bom zlo na kratk’ puvedu, sam ud n’gove n’sreče.  

Miša: Nesreče? 

SA: No, u bistvu j’ m’u srečo, k’ č’ jo neb m’u, pol ‘b m’u jast p’rc’j m’n dewa z bijografijo, k’ b’ bwa več k’ pou kraj. 

Miša: To pa zveni, kot da je šlo za življenje! 

SA: Ja, s’j j’ šw’! Enga so u trug udp’lal, šter pa u bol’nco. Stani ni biu u trug, je biu m’d un’m šter’m, k’ j’h je rešilc udpelu. 

Miša: Ja logično, kaj pa drugega! Ampak niste povedali, kaj se je zgodilo. 

SA: S’j na mor’m, č’ m’ pa sp’t skoz u b’sedo skač’š! 

Miša: Če pa kar naprej begate sem in tja kot kokoš, ki jo petelin lovi po dvorišču! 

SA: A zd’j boš pa ti men o p’t’linj’mo seks’, k’ še tega n’ veš ud kod jajca u štacuno prid’jo. 

Miša: Ali lahko prosim izvemo za kakšno nesrečo je šlo? 

SA: Ja’rk so kupal, pa j’h je zasu’. Je bw’ že po iztek’ deluw’nga cajta, pa so bli sam še tanajb’l pridn’ not – dva Sluvenca, dva Albanca pa en H’rvat. Stani’j vidu d’ se’j plast zemle udtrgava, pa’j hotu zadržat, ampak j’ bw’ tko t’žko pa zbit, d’ muj ube ruke u zapestj’h zw’miu. K’ so ga udkupal pa v’n putegnil je meu eno ruko zvito k’ paragraf. 

Miša: To je moralo pa hudo boleti! 

SA: Ja, še posebi pol, k’ sta dva medicinska brata ruko ravnawa brez narkoze pa brez lukalne an’st’zije. Na vem, č’ so u Banja Luk takat sploh vedl’ kuga to j’. No, Stani’j računu, d’ k’ bo pa res h’do buleu se bo pa itak unesvestu. Sam to’j biu račun brez krčmarja, ker unesvestu se ni, tko d’ – al ni dost buleu, al pa se ud bulečin ne unesvest’š, ker buleu j’ k’r or’nk, tko d’b jima najraj reku, n’j roka k’r tko zvita ustane kuk’r je, pa ni mogu, k’je zube uk’p stisku, d’ ni tulu ud bul’čin. 

Miša: Pa saj to naravnavanje nabrž ni dolgo trajalo? 

SA: Najbrž ne, ampak se mu’j zdeu, d’ traja celo večnast. Pol so mu pa še ube ruke du kum’ucu zagipsal, d’ rev’ž ud začetka ni mogu sam ne jest ne rit brisat. 

Miša: Se pravi, da je bil sprva povsem odvisen od medicinskega osebja. 

SA: Kwa pa še, to j bw’ u suciajlizm’ pa še u Bosn’za puv’rh. U Banja Luk niso mel vujaške bol’nce, paj biu k’r u civiln’. Bouniku so mel pa tok, d’ so mel eni k’r na hudnik’h postle, pa’j bw’ še premau tko d’s luhko tud k’šnga suseda u postlo dobiu. 

Miša: Nemogoče, kar dva bolnika v eni postelji?! 

SA: Kwa pa, u n’gou sob so enmu hotl’ dat enga k’j na nou p’ršou u n’govo pojstlo. To gaj pa tok razjezw’, d’j k’r pubrau soje stvari, pa šou, č’prou še ni biu čist zdrou. 

Miša: Ob tolikšni gneči, je moralo imeti pa osebje res dosti dela. 

SA: Dewa’j bw’ res dost, sam kaj k’ ga usebje ni vidu! Bounik’ pa nih tud’ b’l mau. Zutri pred vizito so skuz sobo k’ vihar švig’nle srednešolske praktikantke, d’ so pumetle in pubrisale prah – med pojstlam. Pud pojstlam j’ bw’ pa tko, k’ d’ spodi l’žejo čist us’ k’ so u tej bol’nc kdaj umrl’ – č’ s’vede drži tist k’ u cerkv’ p’r pugreb’h praujo – prah s’ in u prah se puvrn’š. Prahu’j bw’ pud pojstlam tok d’ tau sploh vidu nis! 

Miša: Kako pa da sestre niso opazile vsega tega prahu, oziroma mrličev pod posteljo, kot pravite? 

SA: S’j niso mogle k’ so p’rvihrale u sobo sam d’ so hrano pa ‘rcnije p’rnesle, pa d’ so pol pusodo udnesle. Č’ j’h je pa kdo pusebi ustrajn’ klicu, so se ga pa usmil’le, pa so ga p’ršle mau nazjat. Če’j m’u pa pusebno srečo j’ pa pol c’lo dubiu tist k’r j’ rabu! 

Miša: Kako pa je Stani potem jedel brez pomoči? 

SA: Hit’r in učikovit, tko d’ se’j skor zadušu! 

Miša: Pa ne, da je skušal jesti, ne da bi si pomagal z rokami. 

SA: Ne, ni bw’ treba k’ so bli u sob bounik’ m’d sabo sulidarn’. Pol k’ pu pou ure ni bw’ še ‘nbene sestre, k’b Stanit pumagawa j’st, so dulučil tist’ga k’j biu n’jm’n buwan, d’j Stanita futru. Sam j’ to dewu utaprve u živlejn, paj tko hitu Stanit župo u usta nos’t, d’ ga’j skor u žup utopu. 

Miša: To bi bil pa res žalosten konec! 

SA: Gutou de, sam h sreč so sotrpin’ vidl’, d’ rev’ž že uči ubrača, pa so rekl’: “Lakše čoveće, ugušićeš ga!”. Tko so ga rešil gutove sm’rt. Du konca tiste m’rzle župe se’j tempo že sp’t n’varn’ puveču, p’r grojzdj’ ‘j pa Stani spet k’r s tabel’m gledu, tko hit’r mu’j n’gou pumučnik kug’lce u usta twaču.  

Miša: Ampak vsaj lačen ni bil! 

SA: Že, sam k’r gre not more tud v’n! Pol k’ gre ‘j pa treba r’t ubrisat d’ n’ hod’š usran ukol! Sam kuko, č’ maš ube ruke u gips, pa sam d’ s prstam mign’š te zabuli k’ sam urag. K’j Stani to sojo dilemo razložu albansk’mo kuleg’ k’j m’u sam eno ruko zw’ml’no sej prec punudu, d’ mo pumaga. In mu je. Pa ni bw’ treba več k’ ‘nkat, pol j’ pa Stani že uhka tok s prst’m migu, d’j to’ ‘nkok sam zrihtu. Je uzeu … 

Miša: No, te podrobnosti lahko prihranite za kakšno drugo priložnost, kaj ko bi se zdaj končno le posvetili njegovi službeni karieri? 

  1. slika: službe in službene prigode 

SA: Tud prou! Taprvo stalno službo’j dubiu pu vezah. 

Miša: Ja, saj ste že omenili, da je bilo že takrat tako! Po kakšnih zvezah pa je prišel do službe? 

SA: Pu pulitičn’h. Takat so bl’ us’ tanajbl pumembn’ predvojn’ kumunist’ že pud rušo in tko’j pršu na vrsto za predsednika sluvensk’ga pr’dsedstva ed’n k’j biu učas na P’rvojah duma.  

Miša: Kaj res, predsednik predsedstva Slovenije je bil doma s Prevoj? 

SA: Kwa pa! Viktor Aub’l, narod’n h’roj! Sam na P’rvojah ga niso prou dostkat vidl’. J’ pa učas pršou na ubisk h enmo u Imuco. H temu’j šwa pol Stanitawa stara mama, on se’j puvezu s swakam ud predsednika, temu swaku’j pol Stanitu oče napelu elektriko pu cel bajt, on j’ pa zrihtu d’ so Stanita puklical u kabinet predsednika na pugovar. Tam so pol ugotovl’ d’ mu kašn’h udbousk’h nalog v’rjetn’ n’ gre zaupat, so mu pa zrihtal službo na Zavod za družb’n planirajne. Tam so usi raz’n nega vedl’ d’j Aublou čvouk in so se ga temu primern’ tud mau bal, sam kaj, ko on ni meu pojma o t’m. 

Miša: Kakšno delo pa je opravljal na tem Zavodu? 

SA: Deu, a se hecaš? Tam je bw’ tak’h k’so k’j pam’t’nga dewal sam za uzorc. Stani’j biu tap’ru petnajst mescu p’rpraunk in mu’j biu taglawn deu viset na t’l’fon pa se men’t z us’m ženskam k’j ‘h je puzn’u kera pa kdaj bo šwa z nemo u Cankarja u Dramo alpa u kino. 

Miša: Kaj službeni telefon je uporabljal za to, da se je dogovarjal za zmenke! 

SA: S’j duma ga niso mel, interneta pa tud še ni bw’, d’b se š’u tam kašne zmenkarije. Računalnik so pa na Zavod že mel, za celo sobo je biu vel’k, zmogliu pa niti p’rbližn’ tok ne k’ don’s puvpreč’n pamet’n t’l’fon. U pisarn’ zrav’n priprauniške so tud dubil terminal in tap’ru ukaz k’ se ga’j Stani nauču’j biu “zbriš use”.  

Miša: Kaj tak ukaz tudi obstaja? 

SA: Ja takat je, in Stani ga je ob tap’ru prilik, k’j p’ršu du t’rminala, tud sprobu. Je udtipku “delete zvezdica pika zvezdica enter” in pol sudelauc ni meu na sojmo direktorij’ n’č več n’č. K’j pršu nazaj in vidu d’ ma praz’n direktorij je tap’ru ratu zelen u ubraz k’ marsouc, pol pa šk’rlat’n, Stanit se’j skor zdeu, d’ se mu tud mau kadi iz ušes in iz nusnic. Tko’j biu jez’n d’j napisu Odo briscu velikemu – u rimah in lašk’mo enajsterc’ pa k’r neki strani je bwa douga. Tko’j biu Stani ‘ncajt Bris’c Veliki.  

Miša: Tako so ga klicali? 

SA: Ne usi, sam sudelauca iz susedne pisarne k’sta se mewa za neformalna pukruvit’lna ud priprauniku, č’prou sta bwa glih en par let stari ud nih. No, onadva sta Stanita encajt klicawa tud Prevolski fantom. 

Miša: Fantom? 

SA: Ja, zato k’je skoz ženske klicaru. Sam to d’ ga klič’ta fantom ga ni mutiu, ampak to d’ na ločta Prevoj od Prevol. B’l k’ j’ma’j dopovedvou d’j s Pr’voj, b’l sta guniwa Prevolski, Prevolski, Prevolski –  sam d’ sta ga dražiwa. 

Miša: To je bilo pa precej otročje! 

SA: No in čez neki let je eden ud teh dveh ratu minist’r. 

Miša: Zanimivo, torej je bil ta vaš Stani sodelavec od bodočega ministra? 

SA: Ne sam ud enga. Saj ud dveh. Encajt je biu tud sodelouc od tap’ruga predsednika sluvenske vlade, priprauniško sobo si’j pa deliu z budočmo europsk’mo kumisarjam. Č’b ust’u na Zavad ‘b m’rbit tud Stani pulitično karijero naredu. Pa sta ga unadva s susedne pisarne tokcajt sprašwava če bo upisu podiplomca, d’ ga je. 

Miša: Torej je začel s študijem ob delu? 

SA: Ke pa, začeu je študirat na šiht. S’j s’m t’ že puwedu, d’ se’j tam b’l mau dewau. Eni so mel dewa č’z glavo, druh so pa hudil služb’no v’n pu upravk’h, eni so mel take puklice d’ so luhka k’j fušal, Stani’j pa ženskam telefonaru pa št’deru. 

Miša: Pa je potem vpisani študij tudi končal? 

SA: Je, sam ne na Zavad. Takat j’ glih štartu en prujekt dva tauž’nt mwad’h raziskuvauc’u du leta dva tauž’nt pa se’j Stani zmenu, d’ ga’j Zavod dau tud uradn’ št’derat na Inštitut za geugrafijo. Tko’j ratu mwad raziskuvauc, sam d’j biu p’rcej multiupravil’n. 

Miša: Kaj vse pa je še počel? 

SA: Žensk ni več klicaru k’j na izlet u Anglijo’j spuzn’u sojo budočo ženo. Se’j pa k’r prec lotu utroke pa hišo dewat. U pet’h let’h je tko naredu magisterij, duhturat, tri utroke pa eno hišo. Č’prou, hiša’j še zmer “work in progress” kuk’r b’ rekl’ američan’, z utroc’m j’ pa tud še zmer kaš’n deu. Sam zd’j ga’j p’rc’j m’n k’ učas. Tko d’ edin duhturat pa magisterij k’sta ‘nkat fertik, sta za useli fertik. 

Miša: Od vseh teh njegovih dosežkov si zdaj spet odpočijmo ob glasbenem vložku – pavza! 

Sade 

Miša: Zdaj pa prosim povejte, kaj je potem počel po zaključenem doktoratu? 

SA: Nazaj na Zavod b’ moru j’t, sam so rekl’, d’ dohtarju n’ rab’jo, tko d’j na Inštitut’ ust’u. Tam ga pa tud niso rabl’, zato k’niso več dnarja za nega dubiwal k’ ni biu več mwad raziskuvauc.  

Miša: Kaj pa je potem počel? 

SA: Direktor j’ hotu bit? 

Miša: Dajte no, kar direktor, kako pa to? 

SA: Bom puwedu, sam mor’m sp’t mau naukol, č’ luhka? 

Miša: Pa dajte, saj vidim, da drugače ne morete! 

SA: Pa res t’žko! No, k’ se’j u Sluvenij začenawa d’mukracija je n’gou inštitutsk’ direktor pust’u rutar’janc. 

Miša: Kaj je postal? 

SA: Član Rotary kluba. Not’r so bli sami pumembn’ži – s’j nim se’j tko zdeu. Not je biu tud Stanitu zavodsk’ direktor pa en kultur’nk iz Lukuce k’j Stanita puzn’u k’t igrauca. Kuko puglublene pugovore so mel j’ Stani ugotowu, k’ muj negou inštitutsk’ direktor puwedu d’j zwedu, d’j Stani k’r se ublačejna tiče en tak vašk’ pusebnež, ampak udlič’n peuc. Kdor j’ Stanita kdaj šlišu pet, mu’j gutou jas’n d’ direktor ni dob’r pušlušu, čeprou tist o ublačejnu j’ bw’ pa dost bliz r’snice. 

Miša: Mislim, da ste dani bonus za ovinkarjenje že izkoristili in bi bil čas, da se osredotočite na Stanitovo željo po direktorskem stolčku. 

SA: Ja, stouč’k sej spraznu, k’j bwa ublikwana nova vlada. Rado Buhinc je ratu minist’r za znanost, Stanitu d’rektor je pa ceu ted’n bentiu in govoru use najslabš u nemu, nasled’n ted’n ga pa ni bw’ več u službo. 

Miša: Kaj so ga zaprli zaradi obrekovanja ministra? 

SA: Ne, minist’r ga’j imenw’u za sojga držaun’ga s’kr’tarja. Na inštitut so tko ustal brez direktorja, Stani’j biu pa glih prou ambicioz’n, d’j š’u kandidirat, č’prou so bli tastari inštitutouci že zmen’n kdo bo direktor. Tko’j Stani dubiu sam šter glasove ud en’h dv’js’t’h.  

Miša: Direktor torej ni postal! 

SA: Ne, za en let je šou na soje, pol je pa dubiu službo na Pedagošk’ fakultet u Lublan. 

Miša: Kot učitelj? 

SA: Ja, sam k’j meu na us’h s’stank’h zmer k’j pam’t’nga za puwedat, so ga že pu par mesc’h h d’kan’ puklical! 

Miša: Na zagovor, kaj takega je pa rekel, da se je moral zagovarjati? 

SA: Ti punca’s pa res taka, k’ d’s iz svinčen’h času. D’kan ga’j puklicu, d’ ga’j uprašu, č’b biu pr’dstojnik uddelka za razred’n puuk! Sevede’j biu prec za to. Nasled’n let j’ pa d’kan post’u Čuk, ta’j pa Stanita imenvou za sojga prod’kana. 

Miša: Kdo pa je ta Čuk in kako, da se je odločil prodekanstvo zaupati ravno vašemu Staniju? 

SA: Čuk je biu univerzitet’n P’rne, strah in tr’pet us’h študentk. Za Stanita’j vedu d’j preizkuš’n kad’r, zato k’j p’r nemu izpit iz statistke naredu in to u tašestmo puskus, čeprou je na večin drug’h izpitu dubivu d’setke in to u p’rumo puskus. No, tko’j biu Stani k’r šest let Čuku prod’kan, pol k’ ni biu več, je š’u pa u Kop’r. 

Miša: Zakaj pa tja, če je imel pa Pedagoško fakulteto tako rekoč pred nosom.  

SA: Ja, sam u Lublan nimajo morja, na Pedagošk’ pa ne uddelka za geugrafijo. 

Miša: Zato je torej šel na Univerzo na Primorskem? 

SA: Ja, sam tam j’ bw’ treba sp’t začet use ud začetka. Pa ni bw’ prou v’hko, k’ so na lublančane tam b’l pustran gledal. Š’le, pu par let’h mu’j ratau na humanistik na prod’kansk’ pulužaj p’rlest, no že nasled’n let je pa na Pedagošk’ c’lo na d’kansk’ga zlezu. 

Miša: Navsezadnje se je torej le povzpel na vodilni položaj? 

SA: Ampak ne za douh, pu enmo dob’rmo let j’ bw’ konc dekanvajna. 

Miša: Kako pa to? 

SA: Rektorj’ j’ ultimat pustavu! 

Miša: In on ga je odstavil? 

SA: Ne! Na P’dagošk’, niso hotl’ tko šparat k’j Stani predlagu, rektor pa ni hotu dat dnarja za stare pufe pukrit, pa’j dau Stani rektorj’ ultimat: Al dnar’ … 

Miša: … ali pa življenje! 

SA: Ne, tko na nož ni š’u – al dnar alpa puište nouga d’kana! In je rektor raj najdu novo dekajno, kukr pa d’ mu Stani še napr’j kri pije! Kuga’j bw’ pol z dnarjam, pa Stani n’ ve, k’j biu ud takat napr’j biuš d’kan! 

Miša: Potem se ni več potegoval za dekanski položaj? 

SA: Ne, s’j pa zato nabrau drug’h funkcij k’ b’rač uši! Sam j’ m’u ud t’ga več sitnast pa dewa k’pa kurist? 

Miša: Kakšne funkcije pa so bile to? 

SA: Na en fakultet j’biu pr’dsednik uprav’nga udbora, na druh akademsk’ga zbora, pa predstojnik uddelka, zrav’n tega pa še pr’dsednik kumisije za marginalnost p’r Mednarodn’ geugrafsk’ zvez pa predsednik Sluvenske zveze geugrafou. 

Miša: Kaj je bil tudi na teh funkcijah samo po eno leto, glede na to, da jih je bilo toliko.  

SA: Ne, je na vseh oddewu cele mandate. K’r en lep cajt je biu use k’r s’m našteu na’nkat. 

Miša: To pa kar težko verjamem. 

SA: Ja ob t’m j’ pa še kašno knigo napisu pa kašno urediu, pa tud kaš’n člank je bw’ treba s’m pa ke napisat, pa j’t na k’šno kunferenco, tko d’ dewa mu ni mankau. Aja, pa učiu j’ tud, č’prou najb’l so ga študentje pušlušal kadar j’m j’ praulico o volk’ pa lisičk’ puvedu. 

Miša: Pa ni pripovedovanje pravljic na univerzitetnem študiju neprimerno? 

SA: Ja, budoče učit’lce pa uzgujit’lce morjo učas tud k’j tacga šlišat! D’rgač pa, k’j Stani št’deru so mel enga prufesorja k’so mu Pravličar rekl’, zato k’j več u soj’h duživetj’h p’rpovedvou k’ o usebin pr’dmetu k’ j’h je predavu! Tko d’ ena praulica na tri predmete na let je čist sprejemljiu za P’dagoško fakulteto. P’rc’j več j’ pa pol praulic pa znanstv’ne fantastike na izpit’h, tam pa res šliš’š take d’ učas n’ veš kdo’j nor, un k’ sprašuje al un k’ udguvarja. 

Miša: Joj, saj bi bilo zanimivo slišati kakšne vznemirljive anekdote z izpitov, ampak na vrsti je še zadnji glasbeni vložek – pavza! 

Louis Armstrong 

  1. slika: … tudi tekač in graditelj 

Miša: … se bojim, da nama že zmanjkuje časa, morava počasi zaključiti. 

SA: Ja, men se ‘nkam’r na m’di, luhko tud pučas zaklučujeva, sam b’l k’ bova pučas zaklučwava, d’l bo trajau! 

Miša: No, mislila sem, da imava časa le še za nekaj vprašanj in bila bi vam hvaležna, če boste odgovarjali čim bolj na kratko! 

SA: Kumot, sam tko upraši d’m luhka udguvoru sam z ja pa ne! 

Miša: Tako zelo malo časa pa tudi nimava. Lahko poveste malo več, samo ne izgubite se v podrobnostih. 

SA: Brez skrbi to se pa ‘nkol ne! 

Miša: Halo, kaj pa pri vsakem drugem odgovoru v temle intervjuju.  

SA: Se nis’m zgublu p’r pudrobnost’h, sam pumembne ukoliščine s’m ustrezn’usvetliu! 

Miša: Zdaj jih pa prosim ne osvetljujte več, ampak samo odgovorite na zastavljena vprašanja. 

SA: Ja zastau j’h že, kuga pa čakaš, s’m mislu d’ set m’di? 

Miša: Seveda se mi, povejte še kaj o športnem življenju vašega junaka! 

SA: K’j kandideru za direktorja Inštituta se’j udloču, d’ more bit u form’, pa’j začeu laufat! 

Miša: Kaj prej pa ni tekel? 

SA: Ja, je, h Jakc’ pu mlek pa nazaj. 

Miša: Kako daleč pa je to? 

SA: U ube sm’ri ‘j to kašne pou kilumetra, takat se muj zdeu, kok on v’lik prelaufa. 

Miša: To res ni kakšna resna razdalja, kaj pa potem, ko je začel resno teči? 

SA: Pol, k’j pa zares začeu, je pa laufu k’r dv’jst m’nut uk’p. 

Miša: Saj niste resni, tudi to ni ne vem kakšen dosežek! 

SA: Že, ampak useen je bw’ to skor d’setkat več k’ prej, No, pol se’j pa ‘nkat z eno poumaratonko puguvarju, pa ga’j uprašawa: “Kolk pa ti preteč’š?” “Ene tri du šter kilumetre!” “To ni n’č, to se še dobr ogreješ ne!” ’j rekwa. To mu’j pa dau mis’lt in nausezadne j’ pu tist’h hrib’h ukol doma redn’ dvanajst kilumetru prelaufu, učas tud šestnajst, ene parkrat se’j pa tud do enandv’js’t pumatru. Poj bw’ pa to mau pr’več za n’gova kulena, j’ pa na treking b’icikl prešaltu. 

Miša: Kaj tekel pa potem ni več? 

SA: Kuk’r kdaj, sam u glaun’m ne več k’ diset kilumetru. Pa še te pou b’l pučas k’ Kenijc’ pa Etiopijc’ maraton laufajo. Preden Stani na diset kilumet’r p’rsupiha so maratonc’ že bliz dv’js’tga. 

Miša: Pustiva zdaj maratonce in šport pa mi povejte še kaj o gradnji hiše, to je bil kar velik podvig v tistih časih, ko je on gradil, kajne? 

SA: Za intelektualce že m’rbit, druh so pa us’ na v’lik gradil. Sam j’ biu prublem k’ Stani ni meu ‘nben’h majstru za sudelauce, pa sta mu j’h pol v’če pa tašča rihtawa. Ampak tud en ni biu tak d’ neb bw’ treba za nemo pupraulat, al pa du konca nardit, tko d’j moru Stani hoč’š noč’š ratat majst’r za use. 

Miša: Kaj pa so zidarji lahko naredili narobe? 

SA: N’č, sam a ti veš kašna’j razlika m’d psam pa zidar’jam? P’s hišne vugale udzuni puščije, zidar pa ud znotri. 

Miša: Pa menda mu niso taki gradili hiše? 

SA: Ke pa, s’j mo j’h j’ tašča zrihtawa! So p’ršl’ ‘z Rugaške pa se j’m je tko m’diu, d’ niso mel cajta ne jest ne pit, pa tud us’h sten ne pustav’t, tko d’j predelne stene k’r Stani sam pustaulu, pa za’nkat še use stujejo. 

Miša: Uriniral pa najbrž tudi on ni po lastnih stenah? 

SA: Ne, tok pa ni padu u ulogo zidarja. Sam, k’ so ble stene pustaul’ne j’h j’ bw’ treba tud ufrajhat, za to’j pa Stanitu v’če najdu dva upokojenca, k’ sta bwa tko pučasna pa stara d’j Stanitawo ženo skoz skrbeu, d’ nau ker um’ru m’d frajhajnam. 

Miša: Pa sta se vsaj spoznala na svoj posel? 

Pat i Mat  

SA: Ni bw’ vid’t. Ed’n sploh zidar ni biu, pa mu’j zmer več malte na tla padw’ kuk’r jej pa na sten ustau. Ampak to še ni bw’ najhuj. ‘nkat je p’r en’h urat’h steno zgrešu, paj Stanitoumu učet direkt u uči zagn’u celo kelo malte, d’j rev’ž skor usl’peu. 

Miša: Ta pa ni bil samo star ampak tudi nevaren. 

SA: Pa puzabliu tud. ‘nkat je gledu ukol sebe pa neki isk’u, pa ga’j Stani uprašu: “Kwa pa iš’š?”, pa’j reku: “Ja kelo!”. Kelo’j meu s’vede u rok, pa’j rev’ž puzabu! 

Miša: Ta dva sta pa morala biti kot Pat in Mat iz risanke! 

SA: Prou res! Strop u dnevn’ sta tko um’tava, d’j zgledu k’ Jadransk’ morje. 

Miša: Kaj sta ga pobarvala na modro? 

SA: Ne take valove sta nar’diwa! K’j p’ršwa nadzorna pugledat j’ Stanita uprašawa: Kok sta t’ pa pwačawa, d’ sta se uhka tle igrawa?”. Pol je Stani pou dnevne z l’senmo stropam ubleku, d’ mu ni bw’ treba tistga morja gor na strop gledat s tadrugo puluvico se’j’ pa tast matru d’ joj s kitam za silo puglihu. 

Miša: Še dobro da je imel pomoč družine! 

SA: Ja, to pa res, tajstarej sin j’ pomagu takoj k’j shodu. Tko’j biu zauzet d’ s’j k’r na hit’r en škrip’c na glavo putegnu. Pol j’ pa dubiu prepov’d pr’bliž’vajna. Sam na hitrost gradne pa to ni meu k’j dost upliva. 

  1. slika: en hiter zaključek ali vsak konec je zgolj nov začetek 

Miša: Ja, verjamem! Samo, zdaj pa res mislim, da imam dovolj gradiva za tale najin intervju, tako da morda lahko postavim zaključno vprašanje. Kam menite, da bo vašega junaka zanesla nadaljnja življenska pot. Ga bo potegnilo nazaj h kulturi ali pa bo morda zajadral v politiko? 

SA: Č’ mene uprašaš, jast s’m b’l za pulit’ko, nega pa b’l kultura uleče. Č’ bo pu moje bova pulitično stranko ustanuviwa, zato k’ u pulitik rabmo nove ubraze, pa č’prou so že mau zguban. Pa stricu iz uzadja se na bomo n’č branil, bomo uzel tko leve kuk’r desne. Voliuc’m bomo use ublubil, k’ mo pa na ublast p’ršl’ bomo pa puž’rl’ use ublube, pa dewal tko k’ bojo stric’ hotl’. Za to pa so stric’, d’ t’ ni treba mis’lt kuga boš naredu pa kuko boš naredu. K’ mis’lt j’ pa l’ napor, sploh č’ maš udguvorno pulitično funkcijo. 

Miša: No, hvala za tole globoko misel. Zanimivo je bilo kramljati z vami, čeprav na trenutke tudi malo naporno, vendar sem prepričana, da so naši gledalci izvedeli veliko o življenju vašega junaka. 

SA: Ja luhko ‘b pa tud pr’c’j več, č’ se teb neb tok m’diu! 

Miša: Whatever! Samo malo počakajte, takoj vas rešim tega mikrofona, samo kartico vzamem iz … Šit! Pa kako se mi to lahko zgodi! 

SA: Ja kuga pa j’, a’tje filma zmankau? 

Miša: Ma kakšnega filma, zdej smo v digitalnih časih! Kartico sem pozabila dat u fotkiča. 

SA: A to’j na kartice, kuga pa na kuvance, a tud na kuvance dewa? 

Miša: Ne me zajebavat! Šef me bo ubil, a lahko midva, prosim, ponoviva tale intervju, ker brez posnetka pa res ne smem v studio! 

SA: Kumot, k’r prec č’ češ, sam pud pugojam, d’ m luhka puwedu use k’r bom hotu? 

Miša: Ja, ja, whatever, a k’r začnewa? 

SA: A kartico s’utakniwa not? 

Miša: Aja, saj res! 

SA: Kwa pa tele – se m’ zdi d’ j’m j’ bw’ že zdele dougcajt, kuko bo šele zd’j, k’ bojo moral use še’nkat puslušat? Kuga k’b se j’h k’r zn’biwa. 

Miša: Prav res, bom jaz poskrbela za to! 

Spoštovano občinstvo zdaj vam bom pokazala znak za še zadnji aplavz, potem pa lahko greste v miru, kolikor vam ga je sploh še ostalo po tem napornem intervjuju. 

SA: A vid’te – to’j mwadina, prec se zmatra! Men tola ni bw’ čist n’č naporn’, s’j swa sam s’dewa pa guvorwa, to pa res ni ‘n’č! Se vid d’ punca še ‘nkol ni mewa nuben’ga res’nga dewa, d ’b vedwa kuga’j to napor! Č’ tud vi niste zmatran pa luhka tud ustan’te, vam ni treba j’t bomo s’j luhka k’šno u star’h cajt’h rekl’, a prou? 

(Miša kaže tablico z aplavzom in vzpodbuja gledalce naj ploskajo – ker sami od sebe tega niti pod razno ne bi naredili!) 

Elvis Presley I’m all shook up

Prvič, zadnjič in nikoli več

Stanko Pelc 

Prvič, zadnjič in nikoli več

Napisano po zgodbi glavnega junaka Jurčičevih in Kersnikovih Rokovnjačev. Nastopata berač Groga in Mozolova Jerica.

Jerica:	Vam je slabo? Naj vam pomagam! 

Groga:	Pusti me, meni bo dobro, ko se zvrnem v grob in bržčas mi ne bo več treba dolgo čakat' na to. Le upam lahko, da moje muke minejo onkraj groba, v miru in tišini. 

Jerica:	Nikar ne kličite smrti, raje razmišljajte o življenju in o tem, kaj vse še lahko doživite na tem svetu. 

Groga:	Deklina, ne govori neumnosti. Mar ne vidiš, da sem berač. Česa se lahko nadeja berač, ki ga je življenje teplo, ne z leskovo šibo temveč s trnovo palico, zmeraj znova in brez prestanka. 

Jerica:	Povejte mi, kako vas je teplo, morda vam bo v olajšanje, če mi zaupate, kaj vas tako teži. 

Groga:	Z mnogimi neznanci sem že delil svojo zgodbo, pa nisem nikoli čutil nobenega olajšanja, moja bolečina ni bila nič manjša in vreča gorja, ki jo nosim, nič manj polna. Tudi tebi lahko povem, kaj vse in kako me je doletelo, da sem končal tak, kakršnega me vidiš, čakajočega na zadnjo uro. 

Jerica:	Rada prisluhnem v upanju, da bo morda to pot drugače, kot do zdaj. 

Groga:	Ko bi le imela prav, a upanju sem že davno dal slovo. Vedno, ko sem upal, da bom doživel nekaj lepega, se je na koncu zgodilo ravno nasprotno. 

Jerica:	Kaj tako hudega pa vas je doletelo, da iz vas veje eno samo razočaranje. 

Groga:	Kaj? Veš kaj je najhujše, kar lahko doleti človeka? To, da ga pustijo na cedilu in nizkotno izdajo tisti, ki jih je vdano ljubil, jim zaupal in brezmejno verjel. 

Jerica:    Mislite na starše? 

Groga:    Ne, le kaj ti pride na misel. Starševska ljubezen je brezpogojna in otrok, ki so ga imajo starši radi, ne more postati slab in hudoben človek, četudi včasih počne slabe stvari, ker misli in verjame, da nima druge izbire. 

Jerica:     Koga pa ste potem imeli v mislih? Kdo vas je pustil na cedilu in izdal? 

Groga:	Bil sem mlad in imel sem dekle, ki sem jo ljubil in prijatelja, ki sem ga imel rad, kot bi mi bil brat. Prepričan sem bil, da tudi onadva čutita enako do mene. 

Jerica:	Pa nista! 

Groga:	Niti najmanj. Prijatelj mi je podtaknil denar in me obtožil kraje, ljubljeno dekle pa je verjelo njegovi spletki in ne meni in se poročilo z njim. 

Jerica:	Kaj pa se je potem zgodilo z vami, so vas zaprli? 

Groga:	 Niso, ker so rabili vojake za boj s Francozi. Kot navadnega vojaka so me vtaknili v enoto, ki ji je poveljeval ravno ta, ki me je tako podlo in nizkotno izdal. Vsako priložnost je izkoristil, da mi je povzročal bolečine, me trpinčil in poniževal. 

Jerica:	To je res podlo! Le kako ste lahko to prenašali. 

Groga:	Težko in z vsakim dnem težje. Nazadnje nisem mogel več in sem ušel. Postal sem dezerter in preganjali so me kot divjo zver. Klatil sem se po gozdovih in bežal, raztrgan, sestradan in utrujen. 

Jerica:	So vas ujeli? 

Groga:	Ko bi me, bi me ti danes ne mogla poslušat’, krogla bi mi preluknjala prsi in marsikatera muka bi mi bila prihranjena. 

Jerica:	Kam ste se pa potem zatekli? 

Groga:	Nazaj na Kranjsko sem uspel priti in sam vrag me je pripeljal naravnost v rokovnjaški brlog. 

Jerica:	Tudi tam vas očitno niso pokončali, kako pa ste njim ušli? 

Groga:	Ko bi jim le, pa jim nisem, vsaj kmalu ne. Hoteli so me pokončati, a sem jih nekako prepričal, da od tega ne bodo imeli koristi, da sem vešč vojskovanja in jim lahko živ bolj koristim kot mrtev. 

Jerica:	In ste ostali z njimi? 

Groga:	Kaj pa sem mogel storiti drugega? Naj se še tako čudno sliši, a v gozdu med zločinci in tatovi sem bil bolj varen, kot bi bil tam zunaj med poštenimi ljudmi. 

Jerica:	Kako dolgo pa ste morali ostati pri njih? 

Groga:	Predolgo! Pa mi ni bilo ravno treba. Že po par mesecih so moji kompanjoni spoznali, da se na njihov posel bolje spoznam kot oni in so me izbrali za poglavarja. 

Jerica:	Pa menda ja niste postali ... 

Groga:	Sem, ja. Če se družiš z volkovi, moraš z njimi tuliti. Če se družiš s tatovi, moraš z njimi krasti in če se družiš z morilci, moraš z njimi moriti. 

Jerica:	Pa ste res počeli vse to? 

Groga:	Tulil nisem, če to misliš, ker nisem bil med volkovi. Kradel in moril tudi nisem, čeprav sem bil med tatovi in morilci. A ni zato moj greh nič manjši, kajti jaz sem bil tisti, ki je ukazoval, kradli in morili so pa moji pajdaši. 

Jerica:	Slišala sem, da so bili rokovnjači svojčas strah in trepet v naših krajih. 

Groga:	Ja, bili smo strah in trepet, a pod mojim poveljstvom smo strah sejali brez morije. Ljudje so lahkoverni in radi verjamejo najbolj neverjetne stvari. 

Jerica:	Zakaj pa so se vas torej tako bali? 

Groga:	Ker so verjeli, da znamo s posušeno ročico nerojenega otroka, izrezanega iz matere, delati čudeže in se narediti nevidne. 

Jerica:	Zakaj pa so verjeli take stvari? 

Groga:	Konjski mešetar Obloški Tonček, je enega naših v Kamniku rešil s sramotnega odra, medtem ko je na trgu zbrano ljudstvo gledalo na drugo stran, kjer je mestni birič ravno razglašal, kolikšna je nagrada za vsakršno vest, ki bi pomagala priti na sled rokovnjačem. 

Jerica:	Pa ne, da so mislili, da je postal neviden in je preprosto odšel. 

Groga:	Kajpada. Še posebej, ker je stražar, ki se je bal, da ga bo doletela kazen, ker mu je jetnik ušel, trdil, da ves čas ni odmaknil pogleda z njega in da ga je kar na vsem lepem zmanjkalo. 

Jerica:	Zakaj pa ste prej rekli, da so vaši pajdaši morili po vašem ukazu. 

Groga:	Ravno ko sem se odločil zapustiti rokovnjaško svojat in si z nakradenim denarjem ustvariti novo življenje, smo napadli Francoze v Črnem grabnu, jim ukradli blagajno in ujeli človeka, ki je bil kriv za to, da sem pristal med Rokovnjači! 

Jerica:	Vašega nekdanjega prijatelja? 

Groga:	Njega, ja! Pajdašem sem razkril, kaj mi je storil in jim dejal: “Vi ga sodite, jaz ga ne bom!” Visoko gor na vejo starega mogočnega hrasta so ga obesili. A to maščevanje mi ni prineslo zadoščenja, prej dodatno gorje. Ne le dezerter in tat, še morilec sem bil odtlej. 

Jerica:	Je to vaš največji greh? 

Groga:	Moj najhujši zločin, ja! In zanj sem bil od takrat kaznovan kdo ve kolikokrat. 

Jerica:	Kaznovan? 

Groga:	Ja, življenje me je teplo. Z dekletom in nagrabljenim denarjem sem imel namen pobegniti in si ustvariti novo življenje na Štajerskem. Pa se ni izšlo, bil sem izdan in ujet in ko bi ne imel te sreče ali pa nesreče, da sem bil predan mojemu lastnemu bratu, oskrbniku gradu na Kolovcu, bi takrat ne mogel pobegniti. 

Jerica:	Na Kolovcu? Mimo nas vodi pešpot iz Kamnika na Kolovec. 

Groga:	Čigava pa si potemtakem? 

Jerica:	Mozolova! 

Groga:	Mozolova? In kdo je tvoj oče? 

Jerica:	Očeta ne poznam, mati so rekli, da je odšel s Francozi nad Ruse in ostal nekje v ruskem snegu. 

Groga:	Torej je tvoja mati Mozolova Polonica! 

Jerica:	Kako pa veste, kako je ime moji materi? 

Groga:	Kako bi ne vedel, z njo sem pobegnil na Štajersko, da bi si tam ustvarila nov dom, pa me je nekdo prepoznal kot dezerterja in ni mi preostalo drugega, kot pobegniti k Francozom in potem z njimi iti nad Ruse ... 

Jerica:	Se pravi, da … da ste vi … moj oče! 

Groga:	Oprosti … in odpusti mi! Želel bi si, da bi imela boljšega očeta, ali pa da bi vsaj nikoli ne izvedela zame. 

Jerica:	Mati so rekli, da ste jo imeli radi in da ste bili dober človek, zakaj se niste vrnili k njej in k meni. 

Groga:	Zate niti vedel nisem, k njej pa nisem mogel, ker ji nisem hotel prizadeti še več gorja. Z menoj in z mojimi grehi bi ne mogla živeti srečnega življenja.  

Jerica:	Vsaj sporočili bi lahko, da ste živi! 

Groga:	Nisem mogel. Tako zelo sem jo pogrešal. Ko bi jo videl še enkrat, bi ne mogel več proč od nje. Da bi ji drugi pravili, da sem še živ, pa tudi nisem hotel.  

Jerica:	Tako je hrepenela po vas? 

Groga:	Hrepenela? Pa menda ni že umrla. 

Jerica:	Ni, samo o vas ne govori več, le kako solzo je še moč opaziti v njenih očeh, ko sklene roke k molitvi. 

Groga:	Nič ji ne pravi o meni in drugim tudi ne. Pa odpusti mi, če mi moreš. Od vsega na svetu si najbolj želim, da bi ti mogel biti dober oče, zaščitnik in ... 

Jerica:	Verjamem, da bi bili, ko bi mogli in smeli. Vem, da ste dober človek in vesela sem, da sem vas končno spoznala. 

Groga:	Le pojdi zdaj in ne pozabi: "Izogibaj se ljudi, ki se ti v obraz dobrikajo, za hrbtom pa spletkarijo proti tebi.” Navsezadnje si imela prav. Zdaj, ko sem ti zaupal mojo zgodbo in veš kdo in kakšen sem, pomirjen in olajšan zapuščam ta svet. Zbogom hči in naj te sreča spremlja na vseh tvojih poteh. 

Jerica:	Zbogom oče! Oče … 

Janko Kersnik je o Nandetu, oziroma o rokovnjaškem poglavarju Grogi in njegovi usodi zapisal tole:

“Dolgo časa je trajalo, da je dobil Štefan po prizadevanji francoskega poslanstva poročilo o bratu. Mogoče je bilo to, ker se je Nande, kakor je bil uže prej naznanil Polonici, upisal s svojim pravim imenom mej francoske prostovoljce. Pa to sporočilo je bilo kratko; pripovedovalo je, da je Ferdinand pl. Basaj v zapisnikih polkovih, katere so sestavili po begu iz Rusije, zaznamenovan kot izgubljen, “perdu”.
Ruski sneg je bil morda njegov mrtvaški prt.”

Prav ta “morda” v zadnjem stavku zgornjega navedka dopušča možnost interpretacije, kakršna je bila uporabljena v dramskem dialogu med Jerico in Grogo, posvečenemu spominu na 170. obletnico rojstva Janka Kersnika.

O monodrami Rokovnjaška zgodba berača Groge in njenih uprizoritvah

Uvod

Plakat za premierno uprizoritev, ki je sledila dvema predpremierama za vabljene goste

Groga je junak Jurčičevega in Kersnikovega romana Rokovnjači in dramatizacij te zgodbe. Na Brdu pri Lukovici je Turistično društvo 25. in 26. junija 1960 priredilo 1. Rokovnjaški tabor in ob tej priložnosti na prostem uprizorilo – Rokovnjače. Prireditev je postala tradicionalna in dobro znana širom Slovenije. Leta 1975 je bila v okviru te prireditve uprizorjena rokovnjaška igra Marjana Marinca z naslovom Črni Miha s poklicnimi igralci v glavnih vlogah.

Tudi Rokovnjaška zgodba berača Groge ima precej skupnega z romanom Rokovnjači. Gre za monodramsko pripoved v dveh dejanjih. Ključni dogodki prvega so povzeti po Rokovnjačih, drugo pa je izvirno nadaljevanje zgodbe o nesrečnem življenju in usodi rokovnjaškega poglavarja Groge.

Avtor besedila sem Stanko Pelc in sem bil tudi izvajalec gledališke uprizoritve. S prekinitvami se ljubiteljsko ukvarjam z gledališčem vse od leta 1976. Uprizoritev te monodrame pa je z režijskimi nasveti usmerjal Vili Golob.

Rojstvo zgodbe

Bila je jesen leta 2001, bližala se je 150. letnica rojstva pisatelja Janka Kersnika. Spodobilo bi se, da se ob taki priložnosti z odra sliši Kersnikova beseda. Rokovnjači, kot del nekdaj železnega repertoarja lukoviškega amaterskega gledališča, so se zdeli nadvse primerna izbira. A zataknilo se je pri zbiranju zasedbe za tovrsten podvig, ki mu časi liberalnega kapitalizma, potrošništva in vsakovrstnega pehanja, niso najbolj naklonjeni. In tako se je avtor domislil: »Čas kolektivizma je neizbežno minil, zatorej je treba v smislu vse bolj prevladujočega individualizma stvar zastaviti bolj osebno, to se pravi monodramsko.«

Tako je, navdahnjen s Kersnikovim in Jurčičevim izročilom, nekega hladnega novembrskega dne na vlaku od Münchna proti Hamburgu začel s pisanjem rokovnjaške zgodbe. Na povratku iz Saggriana, skoraj idilične vasice v nekdanji Vzhodni Nemčiji, je bil prvi del zgodbe, povzet po Rokovnjačih, že skorajda napisan. Doma je bilo treba nadaljevati z raziskovanjem sveta svoje lastne domišljije in tam poiskati nova dejstva in z njimi ustrezno zaokrožiti življenjsko zgodbo osrednjega junaka.

Potem so minevali tedni in meseci in minilo je leto in pol. Avtor je vse bolj postajal berač, naučil se je njegove zgodbe, in končno je bil prisiljen poiskati pomoč prijatelja, ki je lahko z neobremenjenim pogledom od zunaj režijsko sooblikoval nastajajočo predstavo. Od prvih vrstic napisanih na vlaku do prve uprizoritve sta minili skoraj dve leti.

Kersnikova okrogla obletnica in priložnostna proslava sta tako minili brez uprizoritve Rokovnjačev in brez Rokovnjaške zgodbe. Pa vendar je vsaka nova ponovitev predstave vedno znova tudi poklon našemu velikemu rojaku in umetniku in prav nič ni narobe, če se nanj spomnimo tudi tedaj, ko ne praznujemo kakšne od pomembnih obletnic.

O vsebini

Rokovnjaška zgodba je izpoved starega berača. Odvija se pred ljudmi, ki so se iz takega ali drugačnega razloga znašli v istem prostoru kot on. Zato so prisiljeni poslušati njegovo zgodbo, pa naj to hočejo ali ne. Prizorišče, kjer se odvija pripoved, je lahko gostilna, stara kmečka hiša, kozolec, pod. Kraji, kjer so se ljudje zbirali zaradi dela ali zaradi zabave in kamor so pogosto zašli tudi berači v upanju, da se bo tudi zanje našel »kos kruha in glaž vina«.

Zgodba ni prav nič vesela in le malo je svetlih trenutkov, malo upanja. Berač Groga pripoveduje o tem, da nikoli ne veš kaj te lahko doleti že naslednji trenutek in o tem kako nemočni smo lahko v življenju, kako nas življenje peha sem in tja, mi pa nimamo moči, volje ali poguma, da bi se mu zoperstavili. Govori o krivicah, o neizbežnosti usode in o obžalovanja vrednih odločitvah, o bolečinah in trpljenju …

Čas dogajanja je postavljen v zgodovinski okvir Napoleonovih vojn, francoskih okupacij naših krajev in kolonizacije ameriškega Zahoda v prvi polovici 19. stoletja. Življenjska pot vodi glavnega junaka z domače Kranjske preko Avstrije v Rusijo, Francijo in vse do Amerike.

Uprizoritve

Predstava, ki bi ji še najbolj ustrezala oznaka monotragedija, je bila sprva uprizarjana kot enodejanka, zaradi dolžine pa je bila razdeljena na dve dejanji. Celotna dolžina predstave skupaj z 10 minutnim odmorom je bila tako približno uro in pol. Besedilo je razmeroma zahtevno in terja od gledalca precej zbranosti, za avtorja pa je bilo največje zadovoljstvo, ko je slišal, da predstava pusti svojo sled in da gledalci o njej razmišljajo tudi še dolgo po tem, ko je končana.

Anekdote z uprizoritev

V brunarici v Gradišču je bilo prostora bolj malo, tako da so bili najbližji gledalci beraču Grogi tako rekoč na dosegu roke. Prav najbolj spredaj je bil gledalec z majhnim, predšolskim otrokom, očitno neseznanjen z dejstvom, da predstava za otroke ni ravno najbolj primerna, saj je še za odrasle, milo rečeno, zahtevna. Sicer je bilo pa pričakovanje gledalcev pogosto povsem zgrešeno, saj so že tedaj med monodramami prevladovale komedije. Vsaj med tistimi, ki so se igrale zunaj gledališč. Tako ni bilo prav nič neobičajno, da so se tudi ob prvih besedah berača Groge: “Kaj gledate, kaj zijate vame? Se vam gnusi star in razcapan berač, kaj?” vsaj nasmihali, če že ne prešerno smejali. Tudi v brunarici ni bilo nič drugače in beraču Grogi nabližji in daleč najmlajši gledalec je prešerno sodeloval s svojimi starejšimi sotrpini. Ti so to šele postali, potem ko je postalo jasno, da s smehom beračeve pripovedi nima smisla spremljati, ker ni niti najmanj smešna. Prej bi bilo primerno potočiti kakšno solzo. Izvajalca je kar malo skrbelo, kako bo vse njegovo vpitje in dretje učinkovalo na malega gledalčka v prvi vrsti. Ampak strah je bil povsem odveč. Malček se je uspešno “distanciral” od glasnega divjega moža pred njim in ob koncu predstave, ko so se prižgale luči, je bilo videti, kako se je kolikor je bil dolg in širok zleknil čez naročje svojega ata in prešerno spal.

V brunarici na Studencu je nastopajočemu po predstavi padla v oči ena od gledalk, sicer tudi soigralka iz tamkajšnjega letnega gledališča. Zaigralo mu je srce, saj je njen objokan obraz prepričljivo kazal, kako ji je tragična zgodba berača Groge segla tako globoko v srce, da so ji solze lile čez obraz kot dež ob neurju. No, vsaj nekoga sem se uspel s svojo interpretacijo globoko dotakniti, si je mislil. Ampak ne za dolgo, ker se je izkazalo, da so solze posledica alergije. Predstava je potekala ob soju petrolejke in objokani gledalki je solze na obraz privabil dim gorečega petroleja in ne srce parajoče besede berača Groge.

V Mladinskem klubu Črnomelj je predstava potekala v prostoru, ki ni imel klasičnih sedežev, ampak so po prostoru razpostavili odslužene avtomobilske sedeže in podobno sedežno opremo. Razsvetljava odra je bila solidna, tako da gledalcev v dvorani praktično ni bilo mogoče videti. Sicer to ni bil edini razlog, drugi je bil, da jih je bilo tako malo, da bi jih bilo v dvorani težko najti, tudi če bi bilo v njej bolj svetlo. Ampak “The show must go on!” pa če gledalci so, ali pa jih ni. Z vso resnostjo je torej nastopajoči igral, kolikor dobro pač zna in zmore. A ob vsej koncentraciji potrebni za podajanje zapomnjenega besedila, mu je vendarle ostalo še nekaj rezerve za spremljanje dogajanja v dvorani. Najprej je bilo čisto v ozadju videti svetlobo ob odprtju vrat, kar je pomenilo, da je nekdo vstopil. To se pravi, da se je število gledalcev v trenutku povečalo za kakšno petino, če je vstopil en sam in še za precej več, če sta vstopila dva. Potem je bilo videti druge vrste svetlobo, bolj rdeče barve in po obliki okroglo ter po velikosti zelo majhno. Ni treba biti genij, da ti je takoj jasno, da je tam zadaj pri vratih nekdo kadil. K sreči je bil prostor dovolj velik, da se do odra dim ni privalil. Po nekaj prihajanjih in odhajanjih je že krepko v drugem delu predstave je vstopila in se vrgla na sedež tik pod odrom mladenka s telefonom. Da gre za dekle, je bilo jasno potem, ko je po kakih petih minutah telefonirala svojemu fantu. Čeprav je šepetala, je bilo jasno slišati, da gre za ženski glas in ker smo bili v mladinskem klubu ni bilo za pričakovati, da gre za starejšo osebo. Ampak naj preidem k bistvu. Po telefonu je fantu zabičala, naj pride noter in to takoj. Spet je nastopajoči zmotno menil, da jo je predstava, čeprav je šla že proti koncu in pravzaprav ni mogla čisto dobro vedeti za kaj gre, tako prevzela, da želi, da jo vidi tudi njen ljubljeni fant. Ko so se luči v dvorani ob koncu predstave prižgale, je lahko spoznal svojo zmoto, saj sta mladenka in njen fant ležala na odsluženem avtomobilskem sedežu pod odrom tako tesno objeta in z jeziki v ustih drug drugega, da je bilo takoj jasno, da ga je v dvorano klicala predvsem zaradi teme in mehkega sedeža primernega za udobno valjanje, nikakor pa ne zaradi rogovileža na odru, ki maltretira gledalce s svojimi obskurnimi zgodbami.

Nepopolni seznam uprizoritev

Uprizoritve do petka, 9 julija 2004
  • 1. in 2. v gostilni Pri Bevcu v gostinski sobi:
    • nedelja, 5. oktober 2003 ob 16:00, praizvedba za prijatelje in za člane UO KD Janko Kersnik
    • sreda, 8. oktober 2003 ob 20:00, praizvedba za vabljene goste občine Lukovica
  • 3. v kulturnem domu v Lukovici:
    • petek, 10. oktober 2003 ob 20:00, odrska premiera
  • 4. do 7. društveni prostor KD Miran Jarc na Studencu (brunarica pri letnem gledališču):
    • petek, 7. november 2003 ob 19:00
    • sobota, 8. november 2003 ob 19:00
    • petek, 14. november 2003 ob 19:00
    • sobota, 15. november 2003 ob 19:00
  • 8. do 9. v gostilni Pri Bevcu v gostinski sobi:
    • sreda, 21. april 2004 ob 20:00
    • sreda, 28. april 2004 ob 20:00
  • 10. v Marijanišču v Veržeju:
    • četrtek, 13.5.2004 ob 20:30 (za študentke razrednega pouka UP PeF Koper)
  • 11. do 13. v gostilni Pri Bevcu v Lukovici, pod kozolcem:
    • četrtek, 01.07.2004 ob 21:00
    • petek,  02.07.2004 ob 21:00
    • sobota,  03.07.2004 ob 21:00

Skupno si je do 13. uprizoritve predstavo ogledalo približno 360 gledalcev oziroma povprečno nekaj manj kot 30 na predstavo.

… in kasneje
  • … na Budnarjevi domačiji v Palovčah:
    • nedelja, 28. 11. 2004 ob 15:00
  • … v brunarici TD Gradišče
  • … pa v mladinskem klubu v Črnomlju za peščico “opazovalcev”, od katerih jih je bilo v dvorani pol bolj zainteresiranih za temo (intimo, ki jo je dajala neosvetljenost prostora) kot pa za nastopajočega na odru …
  • … na Malem Rakitovcu
  • in še kje …
  • 18. Pedagoška fakulteta Koper
    • sreda, 23. 3. 2005 ob 18:00 (v počastitev 2. obletnice ustanovitve Univerze na Primorskem)
  • 19. ???
  • 20. predavalnica Gledališča Koper
    • četrtek, 21. 4. 2005 ob 17:00 (uprizoritev v okviru projekta »Kam po diplomi?« za Društvo študentov UP FHŠ)
  • 21. v gostilni Pri Bevcu v Lukovici:
    • petek, 27. 5. 2005 ob 18:00

Posebej za snemanje je bila monodrama uprizorjena še na stari domačiji na Polani*, drugem domu mojega prijatelja Igorja Lipovška, ki je tudi snemal in uredil posnetek. S tem je bila beraška zgodba zaključena in moji otroci so se z navdušenjem lotili striženja, po njihovem mnenju, odločno predolge brade glavnega in edinega izvajalca njegove lastne monodrame.

*Uradno se naselje imenuje Poljane nad Blagovico.


Rokovnjaška zgodba berača Groge

Monodrama, po motivih Jurčič-Kersnikovih Rokovnjačev

Nastopa: berač Groga; z njim so gostje (gledalci), s katerimi si deli gostinsko sobo!

Groga:

Kaj gledate, kaj zijate vame?

Se vam gnusi star in razcapan berač, kaj?

Pa ne, da vam je neprijetno v isti sobi z menoj?

Saj vem, kaj si mislite pa mi je eno figo mar za to! Tu ostanem! Zlepa me ne spravite odtod!

Lahko pa greste vi, kdo vam brani? Samo to vam povem, če misli kdo od vas, da je boljši od mene, samo zato, ker sem star, umazan in raztrgan, potem ve prekleto malo o življenju.

Nihče se ne rodi kot berač, nihče ne pride na svet na cesti. Na začetku, ko je vse pred teboj, ti je odprtih nešteto poti. Kam te bo zaneslo življenje pa ne veš, dokler nisi tam in takrat je prepozno, da bi se obračal drugam.

Ko se rodiš, je kot bi te s čolnom brez vesel pognali po reki navzdol. Nje tok, ob hudi uri, tako divji in močan, te vleče s seboj, buta te ob bregove in premetava po razpenjenih brzicah … Potem ko mine neurje, te spet miren in spokojen nosi med svojimi bregovi.

Ampak ne daj Bog, da bi vas butalo in metalo ob skalovje kakor je mene … Komaj je za dežjem posijalo sonce, že je bila na obzorju nova nevihta. Vleklo me je na dno, da sem se skoraj zadušil, pa spet vrglo na puščoben breg. Na breg brez življenja, brez svojcev, prijateljev … Brez vode in brez kruha … En sam obup in hrepenenje, da ti ne preostane drugega kot vreči se ponovno v valove … In tako znova in znova … Sto in stokrat sem preklel dan, ko sem se rodil. In ko bi bil slabič kot nekateri, bi že zdavnaj vzel slovo in se obesil na najbolj skrito drevo v kolovških gmajnah, da bi moje truplo požrle divje zveri in bi ne bilo ne spovedi, ne greha, ne nebes in ne pekla. Le konec, neizbežni konec. Nobeno oko bi se ne orosilo, iz nobenih prsi bi se ne utrgal žalosten krik. Le krokarji bi se prepirali za gnijočo mrhovino …

Mislite, da se bojim smrti? Le zakaj! Kaj hudiča pa sploh še lahko pričakujem od tega od Boga pozabljenega sveta?

Da se me taki kot ste vi izogibajo in vihajo nos ob srečanju z menoj, češ, glej ga smrdljiv berač, nesposobnež, pijanec in lenuh. Na naš račun bi rad živel, mi pa naj delamo zanj.

Ampak tudi vi ne veste ali ne boste nekoč, kakor jaz, prosjačili za skorjo starega kruha in za glaž vina. Ne veste in ne morete vedeti, če ne bodo tudi vas zbudili sredi noči, vam sredi najslajšega spanja, planili v sobo, vas izvlekli iz postelje in kričali na vas: »Kam si ga skril, povej? Kje je denar, ki si ga ukradel?«

Name so kričali tako in zato vem, kako je, ko ti glavo tiščijo ob trdo leseno mizo, ti pa z nožem na grlu poizkušaš razložiti, da nikoli v življenju nisi kradel, ne pomislil na to, da bi … Da ne veš, kaj hočejo od tebe, kaj sploh iščejo …

Ne verjamete?  Zmajujete z glavo?

Nikar! Marsikaj sem počel v življenju. Ljudem, poštenim in goljufivim, sem jemal, ne le imetje ampak tudi življenja … A da bi lagal … Ne, lagal nisem nikoli in nikoli ne bom.

Bržčas bo res držalo tisto, da resnico vsakdo vidi po svoje in da je ni na svetu ene same resnice, za vse enake in za vse sprejemljive. Tudi jaz jo imam svojo resnico in ta je moja in ravno tako je dobra in prava kot kogarkoli drugega. Če gledam na stvari drugače kot fajmoštri in sodniki, drugače kot ta nova gosposka, ki se šopiri po Kranjskem in nenazadnje, če gledam na stvari drugače kot vi, še ne pomeni, da lažem.

In povem vam, ko bi izkusili, kar sem izkusil jaz, bi tudi vi drugače gledali na življenje in drugače bi sodili o ljudeh, ki jih je življenje odrinilo na rob, v bedo in pomanjkanje.

Sicer pa le zakaj bi vam pravil o tem. Do vaših, stokrat zaklenjenih in za vse hudo na tem svetu, slepih src ne sežejo moje besede, četudi še tako iskrene.

Vrag z vami! Čeprav me niste vprašali in čeprav vam ne sežem do srca, vseeno vam bom povedal.

Povedal, kako vam lahko ena sama noč spremeni, preobrne na glavo vse vaše življenje …

Povedal, kako lahko zahrbtnež in hinavec spremeni plemenitega in cenjenega človeka v razbojnika, pustolovca in na koncu v ničvredneža in berača …

… kako nizkotno so sposobni ravnati ljudje, samo da dosežejo svoj cilj, ne meneč se za vse okrog sebe. Ne meneč se za trpljenje, ki ga s svojim početjem povzročajo drugim…

S človekom prijateljuješ … Kaj ni nekaj najlepšega na svetu imeti prijatelja, človeka, ki mu lahko zaupaš, z njim deliš svoje najbolj skrite misli, z njim deliš vse tiste drobne skrivnosti, zaradi katerih je življenje lepše, bolj zanimivo, bolj razburljivo. In si prepričan, da on ravna enako. Od človeka, ki mu zaupaš, ki si ga vzel za svojega prijatelja, za katerega misliš, da ga poznaš, ne pričakuješ drugega kot to, da so tudi njegove misli čiste kot tvoje, da so vsa njegova dejanja lahko le prijazna, brez škode, da v prijateljstvu ni prostora za hinavstvo in zahrbtnost.

Potem pa pride tista prekleta noč, ko ti razbijejo vrata, razmečejo sobo, raztresejo predale, prevrnejo posteljo – in res najdejo … Denar, ki ga nikoli nisi videl, kaj šele da bi ga imel v rokah.

»Za tole boš visel!« so kričali, medtem ko so padale brce in so pod udarci hreščale kosti …

Bolečina, stokrat hujša od vseh udarcev, pa se je zarezala v srce. V ogoljufano in prevarano srce. Še danes mi gre težko z jezika… Prijatelj je bil, ki je izneveril moje zaupanje in me na najbolj podel način prevaral, ogoljufal za tisto meni tako sveto čustvo. On je bil, ki mi je podtaknil denar in me obtožil kraje …

In zakaj?

Zaradi ženske!

Zaradi zahrbtnosti in zaradi ljubezni sem bil pahnjen v pogubo.

Ali nisem nič kolikokrat preklel tiste nezadržne, nepremagljive sle, ki nas vleče k ženskam. Ali si nisem celo mislil, da bi bilo morda bolje, ko bi nas kot prasce rezali še preden v nas dozori poželenje. Potem bi ne bilo te slepe strasti in ne ljubezni, ki nam je prej v pogubo kot v radost …

Berača gledate danes pred seboj in se zmrdujete nad njim. Pa vendar ali nisem bil tudi jaz nekoč mlad. In nisem bil neuk.

In ljubil sem. Ljubil kot ljubijo tisti, o katerih govorijo pesmi in zgodbe.

Ljubil sem deklico, rosni cvet na zelenem travniku …

Njen zvonki smeh v pomladnem jutru, zastrtem s kopreno meglic, ki jih trga mlado sonce.

Ljubil sem jo, da bi zanjo iztrgal srce iz prsi in ga položil na žrtveni oltar najine skupne usode.

Po golih kolenih bi šel za njo po še tako ostrem kamenju. Ne trnje, ne ogenj, ne voda bi me ne zadržali, tako me je vleklo k njej. Vse muke tega sveta bi prestal, samo da bi jo videl, slišal melodijo njenega dihanja, čutil ritem bitja njenega srca. Vse bi dal, da bi prestregel en sam čarobni smehljaj …

Obstaja mar večja sreča kot je ta, da se moreš poročiti z njo, ki jo neizmerno ljubiš. Do brezmejnosti sem verjel, da ne, prepričan, da čaka tudi mene… Zaprosil sem za njeno roko – in nisem bil zavrnjen. Prepoln veselja in pričakovanja sem čakal na dan najine poroke …

Potem pa črna noč, – razbita vrata, – podtaknjen denar…

Konec veselja, konec sreče – le bolečina in sla … Hudičeva sla … Stokrat hujša od sle po ljubezni.

Preklet bodi dan, ko me je obsedla ta nezadržna sla po maščevanju – slepa vera, da mi le maščevanje lahko omili bolečino, ki me je žgala v prsih… Da bi se nikoli ne zgodil dan, ko sem postal njen vdani sluga … Z njo in le zanjo sem živel poslej, bolj kot ne slep za vse drugo …

Včasih se sprašujem ali bi ne bilo bolje, ko bi me bili takrat obesili. Tako bi nedolžen plačal za vse grehe in pregrehe, ki sem jih imel kasneje storiti – in ki sem jih tudi storil.

Ne maram in nočem tajiti svoje krivde. Moje roke so kradle in morile. Počel sem stvari, za katere sem v mladosti menil, da jih človek mojega srca in mojega razuma nikoli ne bi mogel storiti.

Pa je življenje vse obrnilo po svoje. In jaz sem pokorno upognil hrbet in počel, kar nisem ne smel, ne želel.

Obesili me niso kot lahko vidite. Preveč krvavo so rabili vojake in vsakdo, ki je bil sposoben prijeti za sabljo je bil dobrodošel. Še posebej, če je znal z njo rokovati spretno kakor jaz. Namesto da bi mi nataknili zanko okrog vratu so me torej vtaknili v vojaško suknjo. In prav tistemu so me dali pod komando, kateri me je podlo in nizkotno prevaral, izdal moje zaupanje, se oženil z mojo nesojeno nevesto, me ponižal, mi vzel čast in dobro ime ter me pahnil v obup.

Seveda je nisem dolgo tako služil vojaščine. Prepolno je bilo srce sovraštva, preveč je bilo želje po maščevanju. Ušel sem, se skrival po hostah kot divja žival, sestradan, blaten, moker in umazan. Med ljudi si nisem upal.

Ves bloden sem, sam ne vem kako, pritaval nazaj na Kranjsko in padel naravnost v rokovnjaški brlog. V krdelo morilcev in tatov, ki so bili nekoč zvečine pošteni kmečki fantje pa sta jih vojska in revščina pognali od ljudi, da so postali zveri, ki jim ni mar za življenje in jih ne gane trpljenje …

»Ubijmo ga, če ga pustimo nas bo izdal!«, so bile prve besede, ki sem jih razumel, kajti govorili so svojo rokovnjaško govorico, ki je dotlej še nisem slišal in bi bil vesel, če je tudi nikoli ne bi.

K stari brezi so me privezovali, ko sem zbral dovolj moči, da sem lahko spregovoril: »Kaj hočete od mene? Kot preganjana žival se skrivam po gozdovih! Ničesar nimam! Drugega kot življenje mi ne morete vzeti, pa kaj boste z njim. Nisem prase, da bi me vrgli v kotel in se nasitili z menoj. Med ljudi ne morem, da bi vas izdajal, ker bi mi nataknili vrv okrog vratu, in me obesili, brž ko bi pomolil glavo iz hoste.«

Možje zaraščenih obrazov, neumiti in mrkih pogledov so, stoječ vse bolj tesno okrog mene, strmeli vame in tehtali moje besede. Iz oči so mi hoteli prebrati ali govorim resnico ali ne.

»Prav z nami ostaneš!«, so odločili. Verjeli so, da sem zanje živ bolj koristen kot mrtev in me vzeli za svojega. Postal sem eden od njih in sleherni od nas je molče nosil breme svoje težke usode. Nihče ni bil rojen za zločinca pa vendar je bil vsak od mojih pajdašev zmožen najhujših zločinov. Z vsakim udarcem, ki jim ga je naložilo življenje so bila njihova srca trša, bolj neizprosna. Pa niso hoteli biti taki. Morda nekateri. A drugi … Dovolj dolgo sem bil z njimi, da sem mnogim videl v dno duše. In videl sem lahko, da je nekje globoko v njih še vedno košček tiste nedolžnosti, košček plemenitosti, ki so ju morali potlačiti v zadnji, najbolj temačen kot svojega bitja. Zadušiti vse dobro v sebi, da bi se lahko spopadli z zlom, v katerega so bili pahnjeni.

Druge obrti kot kraje se pri njih nisem mogel izučiti. Kakor se mi je upirala misel, da bi moral živeti od tuje lastnine, mi je bila jasna usoda, ki me čaka, če se vrnem med svoje domače, nazaj k poštenim ljudem. Bil sem zaznamovan – tat in ubežnik. Res, le vislic sem se mogel nadejati, če me seveda ne bi prej potolkla rokovnjaška gorjača.

Kaj sem torej hotel. Učil sem se edine obrti, ki so jo znali moji pajdaši. In nisem bil slab učenec. Kmalu sem presegel svoje učitelje in izbrali so me za svojega vodjo.

Prav ste slišali, ja! Danes sem star in betežen, bleda slika moje nekdanje podobe. Tedaj pa sem bil mlad, prekipevajoč od moči, sovragom strupen in nevaren, prijateljem zvest in zanesljiv zaveznik. Bil sem rokovnjaški poglavar, pa si mislite kar hočete. Lahko me tudi naznanite. Vislic se že zdavnaj ne bojim več. In ječe me ni strah. Zato lahko mirno priznam. Kradli smo, kjer se je dalo, in kadar se je dalo. Obilo plena se je nabralo po naših skrivališčih.

Ampak ne mislite, da sem ponosen na to! Sram me je bilo mojega početja, v tolažbo mi je bilo le to, da si rok nisem umazal s krvjo. Ubijal nisem nikoli. Še več, kadarkoli je le bilo v moji moči, sem tudi mojim možem preprečil prelivanje krvi.

Težko je bilo krotiti tiste najbolj krvi željne razboriteže in le strah, da jih bom pobil z lastnimi rokami, jih je držal na vajetih.

Ampak tako življenje mi ni bilo vredno življenja.

Trepetati iz dneva v dan ali bo kdo od pajdašev ubil mene, ali pa bom moral jaz ubiti, katerega od njih, večni strah pred zasledovalci in preganjalci, neusmiljeno ropanje nedolžnih in nemočnih, vse to ni moglo dolgo trajati. S takim življenjem se nisem mogel sprijazniti.

Iz dneva v dan in sleherno noč sem tuhtal, kako bi se rešil tega, od Boga in ljudi prekletega, rokovnjaškega gnezda. In tako blizu mi je bila rešitev …

Imel sem prekupčevalce – ti so prodajali ukradeno blago, imel podkupljene uradnike –  ti so me oskrbovali z novicami. Kolikokrat so mi te novice rešile kožo in kako pogosto pomagale do bogatega plena …

Denarja sem nakopičil dovolj, da bi mirno lahko začel novo življenje, kot nov človek. Čisto drugačno življenje, kot ga živim, in kot sem ga živel.

Ampak kdo ve kateri hudič je hotel, da me spet obsede tista prekleta sla, ki človeka vleče k ženski, kot vleče ob povodnji odnešeno vejevje v vodni vrtinec.

In tista druga – še bolj pogubna, ki kliče po maščevanju.

Obema sem se vdal, kot pijanec žganju. In spet so šle po zlu vse tiste lepe želje, po zlu vsi svetli obeti.

Kaj vraga je bilo treba, da se je z zadnjim plenom, ki sem ga imel upleniti, priklatil v naše kraje tisti, zaradi katerega sem postal rokovnjaško seme.

Preklet bodi dan, ko sem ga srečal prvič in preklet tisti, ko sem mu poslednjič zrl v oči.

Ne le tatu, tudi morilca je naredil iz mene. Prav slišite ja, morilca. Nisem ga sicer ubil z lastnimi rokami, a jaz sem bil tisti, ki je velel pajdašem, naj mu sodijo – zaradi mene je končal na veji.

Njegov brezizrazni pogled me kot temna senca spremlja na mojih brezciljnih poteh. Moja vprašanja mi kar naprej zvenijo v ušesih: »Še pomniš, komu si bil prijatelj? Še pomniš koga si ponižal in okradel časti, imena, imetja in najdražjega, kar je imel, ljubezni …«

Imena se je spomnil, a niti najmanjše sledi obžalovanja ni bilo v njegovih očeh. Le prazne besede so vrele prek njegovih razbitih ustnic… prazne besede, prošnje brez vere, da bodo uslišane… Kot brezupen, nemočen tek ostarele košute, ki jo je zaskočilo krdelo sestradanih volkov.

In kaj mislite kako je, ko je vse skupaj mimo, ko je sla po maščevanju potešena, ko pred teboj končno visi smrdljivo truplo tega, ki je kriv tvojega prekletstva. Mislite, da preplavi človeka veselje, da je srečno srce in spokojna duša. Ne! Ne veselja ni, ne sreče, ne spokojnosti in celo zadovoljstva ne. In tista ostra bolečina, tvoja zvesta spremljevalka, je še vedno s teboj. Namesto divje sle pa ravno tako prekleta praznina. Ni več cilja, ni več maščevanja. Ničesar več ni. Le spoznanje, da nisi več nedolžen. Težje je breme greha kot prej, in ni ga več moč odložiti. Ni ga več opravičila za to, kar si storil.

In kar je najhuje, postal si slabši od tistega, ki ti je naprtil breme, ki ga nosiš.

Pa vendar sem bil pripravljen spopasti se s tem bremenom.

Imel sem dekle, ki bi šlo z menoj v novo življenje, v novo upanje. V upanje, da je moč pozabiti, kar je bilo in začeti na novo tam, kjer so te pahnili s prave poti. In morebiti, kdo ve, bi šlo, ko bi ne bilo pohlepa in izdaje …

In potem še več prelite krvi. Pohlepnega strica moje nove, mlade neveste so ubili moji pajdaši. Enkrat sem mu lahko rešil življenje, potem ko me je izdal, mu ga nisem ne mogel, ne hotel.

Ko bi tedaj ne rinil za žensko, ko bi mi ljubezenska sla ne zameglila razuma, bi me stari razboritež ne mogel izdati, pajdašev bi mi ne pobili in razkropili naokrog in mene bi ne bili ujeli.

In ne bi me ujeli, ko me ne bi zahrbtno treščil po glavi brat te, s katero sem se namenil novemu življenju naproti. Tako pa sem z razbito glavo in zvezan pristal v kolovški graščini. Kot divja žival v kletki – zunaj pa svoboda, dekle, ki me ljubi, komaj rojeno upanje in vera v novo, boljšo prihodnost. Sto razlogov, da si človek ne želi na vislice.

In komu sem bil ujetnik. Komu v naročje me je pahnila na milost in nemilost moja kruta usoda. Kdo je mogel tedaj edini in sam odločati o mojem življenju in nehanju. Moj lastni polbrat. Kri iste matere …

Kdo ve, ali je bila to sreča ali žalost. Ko bi tedaj vedel, kaj vse me čaka v življenju, bi ga morda ne prosil, naj mi pomaga pobegniti. Njegov razočarani, vprašujoči pogled je v sanjah moj pogost spremljevalec.

»Zakaj, ljubi brat? Kaj te je gnalo na kriva pota? Kaj ti je bilo treba kraje, kaj rokovnjaštva?«

Jaz pa, mislite, da sem priznal: »Ja, brat moj, grešil sem, kradel in iz maščevanja moril…«

Ne, nisem priznal svoje krivde! Namesto priznanja in kesanja sem iskal opravičila za svoja dejanja. Drugim sem pripisal krivdo za svoje lastno ravnanje, za svoje in edino svoje odločitve.

Nisem se mogel sprijazniti s tem, da vse naše ravnanje izvira iz nas, – ne od ljudi okrog nas, – ne iz okoliščin, v katerih sprejemamo odločitve.

Nikoli nisem izvedel in nikoli ne bom, le predstavljam si lahko, kolikšno je bilo breme odločitve, ki sem mu ga naložil: “Presodi brat, ali me pošlješ na vešala, ali mi odpustiš in me spustiš?”

Koliko dvomov, koliko notranjih bojev. Kdo ve, kolikokrat je preklel svojo odločitev, da prevzame vlogo njega, ki edini lahko sodi, kaznuje in odpušča. Kaj še ostane človeku, ko enkrat pljune na vse v kar je dotlej verjel, za kar je živel. Človeku, ki vzame pravico v svoje roke in pusti čustvu bratske ljubezni, da odloča namesto razuma. Prekleto malo, verjemite mi, razen tistih nadležnih črvov, ki vrtajo in vrtajo brez oddiha noč in dan, na petek in svetek, neutrudnih črvov dvoma …

In zakaj, vas vprašam, zakaj?

Zato, da so me, po letu dni življenja v tujini, z mojo mlado ženo, ki bi šla z menoj na kraj sveta, spet lovili kot žival, ker me je prepoznal eden od soldatov, s katerimi sem bil služil. Zato, da se je morala ta moja žena s hčerjo sama prebijati skozi življenje. S hčerjo, ki je nisem nikoli videl. S hčerjo, ki se je rodila, ko sem jaz z Napoleonom marširal nad Ruse. Nikoli me ni zbudil njen otroški jok. Nikoli nisem videl tistih drobnih ročic, ki so se stegovale k materi, ne njenih prvih smehljajev. Nisem slišal njenih prvih besed. Nisem ji bil v pomoč pri njenih prvih korakih, ker sem korakal po neusmiljeni ruski stepi s tisoči in tisoči francoskih soldatov. Korakal v tista, od Boga prekleta, širna prostranstva. V tisto, od Boga zapuščeno, deželo, med divjake in barbare, ki so raje požgali vse, kar so imeli, kot da bi nam, sovragom pustili vsaj zrno pšenice, vsaj še tako skromno zavetje pred tisto strupeno rusko burjo. In mrazom …

Lakota in prekleti hlad ruske zime sta nas pregnala in ugonobila in ne ruski soldati. Ti so le prišli dokončat delo, ki sta ga začela …

Gledal sem sestradane in premražene, kako so padali, in se nikoli več pobrali. Mraz pa je lezel do kosti, da nisi čutil ne rok, ne nog.

In lakota, o ljudje, ko bi vi vedeli kako je človek lahko sestradan. Mrtve kamerade bi žrl, ko bi ne bili zmrznjeni, tako sem bil lačen.

Za povrh pa še tista široka in mrzla reka. Pred nami voda, ledena in deroča, za nami konjenica neusmiljenih klavcev. Vi zapečkarji si še predstavljati ne morete hrumenja topotajočih kopit po zamrznjenih, zasneženih tleh, ki prerašča v vse glasnejše, zamolklo grmenje in ne zloveščega zvoka neštetih rezil, ki skozi oster, mrzel zrak kot za šalo sekajo, prebadajo in sejejo smrt.

Po svoje sem zavidal zaklanim sotrpinom. Zanje je bilo konec mraza, konec lakote in konec strahu. Jaz pa sem moral bežati naprej, skozi divje, mrzle in krvave valove, med ledom in trupli. Okrog in okrog pa divji kriki, onemoglo ječanje, hropenje ranjenih in umirajočih. Trpeči pogledi in izmaličena trupla me še danes budijo iz sna. Ko se zbudim sredi noči in okrog mene zbledijo krvave podobe, si mislim: »Hvala Bogu, da so bile le sanje – hvala Bogu, da je pekel ruske Kalvarije za mano in Bog daj, da ga ne izkusim nikdar več ne jaz ne kdorkoli drug.«

Da, ruski pekel, vam rečem, – ledeni pekel. Če verjamete, da obstaja pekel, potem se motite, če mislite, da peklenščki v njem kurijo, da bi žgali in trpinčili grešne duše. Ne ogenj, mraz je tisti s katerim vam bodo postregli. Ogenj ubija hitro, en dva tri in že te ni. Mraz pa te ubija počasi. Počasi sesa življenje iz tebe. In žge te ravno tako kot bi te žgal ogenj. Mraz ti prizadene peklenske muke, jaz sem jih izkusil, zato vem kaj govorim.

Trpel sem v tem mrzlem, ruskem peklu, trpel za zločine, ki sem jih storil in za tiste, ki sem jih še imel storiti. Morda me zato niso doletele vislice. Morda na tem svetu plačujemo za svoje grehe, ker onega drugega sploh ni.

Mraz mi je razžrl telo … Za vsako krajo sem plačal svoj davek in za svoje neumno in nepotrebno maščevanje. Za vsakega, od rokovnjačev pobitega, človeka sem čutil neznosne bolečine. Moje in mojih kameradov bolečine pa so se, kakor mraz v telo, zajedale v dušo. Neizbrisna sled je ostala za njimi. Onemogel sem gledal trpljenje in umiranje bojnih tovarišev. Ne vem koliko časa je trajalo – celo večnost, se mi zdi.

Kako sem se vrnil in kdo mi je pri tem pomagal, mi ni znano. Le to vem, da se nisem vrnil na Kranjsko ampak tako kot drugi, ki so preživeli, v Francijo.

Če je bila Rusija eno samo trpljenje brez konca, kakor tista neskončna, hladna ravnina, kjer smo zmrzovali in krvaveli, potem je Francija zame dežela največje sreče in največjega gorja. Nič od tega kar je bilo prej, ne od tega kar sem preživel potem, se ne more meriti ne v dobrem ne v slabem s francoskimi izkušnjami.

Za hlapca sem se udinjal pri bogatem gospodu – baronu. Kako mu je bilo že ime… Tolikih stvari se spomnim, a tega imena – ne, ne vem. Njegova podoba še vedno živi v meni – imena pa bi se ne spomnil, če bi me četvero konj trgalo narazen …

Zato pa se toliko bolje spomnim imena njegove žene. Njegove prelepe, očarljive žene. Marija bi ji rekli po naše – Marie so jo klicali na francoskem in Maria v Italiji, od koder jo je bil priženil gospod baron. Ali pa bi morda moral reči, od koder so mu jo pripeljali starši, da se je poročil z njo, čeprav mu je bilo zanjo toliko mar kot za lanski sneg. No, kar pa se dekel tiče – nobena ni bila varna pred njim. In za to, da je bilo brhkih deklet vedno dovolj v njegovi službi, za to je znal veliko bolje poskrbeti kot za svojo ženo.

In to kakšno ženo, ljudje. Še zdaj vidim pred seboj njene globoke, rjave oči, v katere se je lovil lesket jutranjega sonca kot na rosne kaplje v zgodnji pomladi. In njene čudovite ustnice, kot čarobni cvet, ki odklepa vrata v paradiž. Ko se spomnim njenega toplega, vabečega nasmeha, pozabim, kako sem preklinjal slo ljubezni, ki nas moške tako pogubno vleče k ženskam.

Takrat pozabim na vse, tudi na najbridkejše izkušnje. Takrat se orosi oko in zaječi duša od prijetnih in bolečih spominov. Njen angelski obraz in podoba me spremljata kdaj pa kdaj in od časa do časa preženeta tiste druge, krute in trpke podobe brezmejnega trpljenja, ki je bilo neprestano z menoj, ob meni, na meni in v meni.

Brez misli nanjo, brez spomina na to prepovedano, največjo, najbolj iskreno in najbolj žalostno ljubezen – zadnjo v mojem, človeka nevrednem življenju, brez tega bi ne bil več človek – le še zver, divja, stokrat pretepena zver, ki s peno na gobcu grize vsevprek, dokler je ne pokončajo…

Že prvi pogled, namenjen meni hlapcu, ni bil pogled gospodinje. Bil je pogled ženske, ki zna človeku pogledati v oči in mu videti naravnost v dušo. S prvim pogledom je odklenila moje stokrat zaklenjeno, od bolečin otopelo srce. Prvi dotik njene mehke, nežne roke je v meni zbudil neskončno koprnenje. Pa sem ga potlačil in skril globoko vase. A za dolgo ne. Preveč je bilo iskrenosti v njenih pogledih, njenih gibih. Vse njeno telo mi je govorilo, da ne gre le za zapeljevanje osamljene in razočarane gospe, ki želi jeziti svojega moža, temveč za resnično globoko čustvo in za strastno zaljubljenost, ki človeka pretrese do kosti, da trepeta kot šiba na vodi, ko zre v oči ljubljeni osebi. Da ga spreletava mraz in obliva vročina, kadar le pomisli nanjo. V trenutku je med nama vzplamtel ogenj silne, nezadržne ljubezni. A kaj sva si lahko obetala od nje. Jaz sem pustil ženo tam nekje na avstrijskem, ona je imela moža, ki je bil več zdoma kot doma – kadar pa je bil, takrat je bila gotovo kakšna od novih, mladih služkinj ob nedolžnost. Mlajše ko so bile, raje jih je imel. Njegova mlada žena, meni tako draga, je bila zanj prestara, da bi z njo zlezel med rjuhe.

Saj ne da bi me motilo, le razumeti nisem mogel ne takrat ne kasneje. Kaj bi dal, da bi bil tedaj na njegovem mestu, njen mož in občudovalec … In tega si je še bolj kot jaz želela tudi Maria.

Če sem za kaj hvaležen usodi, potem sem ji za to, da sem se v mladosti naučil brati in pisati. Sicer bi ne mogel prebrati tistega prvega, čudovitega pisma in ne vseh naslednjih, ki mi jih je pisala. Kako čudovito je znala postavljati besede … Še danes bi jih bral in poslušal znova in znova.

 »Grazie che ci sei, grazie di avermi voluto conoscere, grazie di avermi dato il permesso di avvicinarmi… Grazie…«. Hvala ti, ker si, hvala, da si me hotel spoznati, hvala, da si mi dovolil, da se ti približam … Besede, tako vzneseno vznemirljive, da še danes zvenijo v meni kot najlepša pesem domačih zvonov, kot najlepša melodija pomladnega vetra v krošnjah komaj olistanih dreves.

Ko sem odgovarjal na njena prečudovita pisma so besede kar same vrele iz mene. Vse tiste strastne, italijanske in francoske besede, za katere sploh nisem vedel, ne kdaj ne kje sem se jih naučil.

Iz besed sva pletla košare in v njih prenašala najina silna čustva, najbolj zaupne misli, najbolj skrite in strastne želje … Pisma so bila najglobja ljubezenska vez med nama, skrivna in zanesljiva vez med dvema brezmejno hrepenečima dušama. Pa jo je surovo pretrgal gospod baron – našel je pisma in niti najmanj mu niso bila všeč – ne zato, ker bi mu bilo kaj do žene. Ne, le njegova čast je bila prizadeta. Hlapec in še tujec povrhu, da bi lazil za njegovo gospo. Ubil bi me, ko bi ne ravnal z mečem spretnejše kot on. Zaradi Marije sem mu prizanesel – a kdo ve, če bi ne bilo bolje, ko bi ga tedaj pokončal, kot bi bil on mene, če bi me le mogel.

Pa ga nisem in morda je prav to krivo za največjo nesrečo, ki me je doletela v življenju. Tako kruto, da je zame neizgovorljiva, brezmejna in… morda bi mi bilo lažje, ko bi lahko povedal, a ne morem, nisem mogel drugim in ne morem zdaj vam… Pa bi rad rekel na glas, rad bi zavpil na ves glas in razkril vsemu svetu, da bi vedeli vi in vsi, kaj me najbolj žre in muči, kaj mi najtežje leži na moji kosmati, rokovnjaški duši… Ampak ne morem …

Povem vam raje o slovesu. Treba je bilo iti. Gospod baron bi me s svojimi hlapci pobil kot psa, ko bi se ne odpravil brez beliča v žepu, le z nožem in ukradeno pištolo za pasom… A raje bi izbral smrt, kot da bi se ne poslovil od Marije. Tako tesno se je privila k meni, da se mi še danes, po tolikih letih zdi, da čutim njeno telo ob svojem, divje bitje njenega srca tik ob mojem, njena, od solz razmočena lica na mojem vratu …

Saj bi lahko ostal, Marija bi me skrila in skrbela zame, a se nisem bil pripravljen odreči svobodi za tistih nekaj redkih trenutkov, ki bi jih mogla preživeti skupaj. Lahko bi jo vzel s seboj, takoj bi pobegnila z menoj, a kaj ko sem vedel, da bi ji nikdar ne mogel zagotoviti spodobnega, poštenega življenja. In tako je ostala – ujetnica svojega zakonskega življenja, jaz pa sem odšel, ponovno preganjan, nazaj na stranpoti mojega življenja. Spet sem se oprijel obrti, ki mi je šla tako dobro od rok že tukaj na Kranjskem. In bržčas mi je sam Lucifer podtaknil tiste roparske pajdaše, s katerimi sem potem skupaj kradel in nakradeno zapravljal po pariških beznicah. Kakor je denar hitro prišel, tako je tudi hitro šel. Vse tiste dišeče Parižanke, prodajalke ljubezni in tiste, ki se za take niso imele, vse po vrsti so me imele rade, dokler sem imel kaj pod palcem, potem sem bil le še svinja pijana – salou… In spet je bilo treba napolniti blagajno. Tako so mi izmenoma tekli dnevi zločinov in dnevi razvrata, vse dokler ni prišel tisti, od vseh mojih dni najbolj preklet, dan. Ko bi mogel zavrteti čas nazaj in ko bi mi bilo dano spremeniti eno samo stvar – potem tega dneva ne bi nikoli bilo. Izginil bi za vedno in vse bi bilo drugače. Laže bi nosil svoje breme in tako neizmerno manjša bi bila bolečina v mojem srcu.

Preklet bodi ta usodni dan, prekleti pajdaši in preklet jaz …

Na samotni cesti smo zaskočili kočijo. Plen je bil bogatejši kot smo si upali kdajkoli pričakovati. Bilo je dovolj za leta in leta lagodnega pariškega življenja, za vse – za vse je bilo več kot dovolj …

Ampak razbojniška sodrga, s katero sem se spečal… Predno sem se zavedel, so imeli kočijaž, moški iz kočije, njegova mlada žena in komaj rojeno dete prerezane vratove.

»Zakaj, mrcine krvoločne? Zakaj, vas vprašam?«

»S prerezanimi vratovi ne bodo mogli govoriti – mrtvi ne izdajajo!«

»Kako neki bi nas izdal komaj rojen otrok?«

»Prej bi povedal, da hočeš biti pestunja, pa bi ti namesto tvojega deleža dali otroka.«

Krohotali so se in se mi posmehovali, v meni pa je vrelo in kipelo. Ponoči, ko so pijani zaspali, sem jih drugega za drugim podavil z golimi rokami. Stisnil sem, da je zahreščalo, izbuljen pogled, je bil zadnje kar sem videl na njihovih okrutnih obrazih.

Stokrat prekleta razbojniška drhal, ki me je naredila za brezčutnega, hladnokrvnega morilca. Moje roke so bile krvave, ne od krvi pajdašev, krvave zaradi prelite krvi nedolžnih in meni…

Nisem imel več obstanka, moral sem proč, čim dalj, vse to sem moral pustiti čimbolj daleč za seboj … Plena se nisem mogel polastiti … Le toliko sem vzel, da sem si plačal pot v Ameriko. Daleč onstran morja sem želel pozabiti na gorje in bolečine s te strani.

Če kje, potem se mi bo tu življenje obrnilo na bolje, sem si mislil, saj sem slišal praviti, da je to dežela priložnosti, dežela svobode, kjer je dovolj zemlje in dovolj bogastva za vse…

Res je bilo vsega dovolj, ampak kakor za koga. Za tiste redke, od Boga ali ne vem od koga izbrane. Zame gotovo ne. Preklel sem jo to obljubljeno deželo že na ladji, kjer sem skoraj skozlal svoj želodec. Tolikokrat se mi je obrnil, da sem ga čutil v ustih, med zobmi…

Pa ni bila taka le pot. Taka je bila vsa Amerika po dolgem in počez. Ne kot dežela priložnosti, kot dežela kraje in pobijanja se mi je vtisnila v spomin. Kar smo mi na Kranjskem počeli na skrivaj in mimo zakona, so tam počeli z državnim blagoslovom. Da bi kradel zemljo domorodcem in jih pobijal kot divje zveri, tega kljub vsemu kar sem že počel, nisem mogel.

Še manj sem mogel noč in dan garati pod zemljo kot knap. Komajda za kaj več kot za skorjo kruha in vrč vode. Pa sem spet prijel za orožje in stopil na že dobro uhojeno pot zločinov.

Bežal sem pred lovci na glave, bežal po prerijah in puščavah, se skrival po zasneženih gorah, in po neprijaznih ravninah. Leta in leta je trajalo, da sem nakradel toliko, da sem si lahko plačal pot nazaj čez veliko lužo – tja do Trsta. In zaklel sem se, tam v Ameriki, da nikoli več, ampak res nikoli več ne bom ne kradel ne ubijal, če le še enkrat stopim na domača tla, če se le rešim teh prekletih ameriških sanj, ki so bile zame čisto navadna nočna mora.

In sem stopil na domača tla – o blaženi občutek, ko spet vidiš domače hribe, gore v daljavi in domačo vas. Pa čeprav kot berač, star, vsem neznan. Človek brez preteklosti in brez prihodnosti. Človek ki je prišel od neznano kod in ki nikamor več ne gre. Človek, ki nima več nikogar. Brat, ki ga je imel, se je zapil od bolečine in od dvomov razžrt in končal v obcestnem jarku. Žena, ki jo je imel, je umrla od bolečine, ker ga ni bilo nazaj in hčer, za katero ni vedel, da jo ima, je pobrala jetika.

Vam je zdaj jasno kdo sem in zakaj sem berač kakršnega vidite? Razkril sem vam, stvari, ki jih prenekateri od vas ne bi zaupal niti svojemu spovedniku ob zadnji uri. Vse kar teži mojo dušo, leži danes razlito pred vami kot vino iz razbite steklenice…

Le moje največje bolečine vam nisem razkril. To staro srce, trdo kot kamen in neizprosno do drugih in do sebe znotraj oklepa še skriva mehko, čutečo vsebino – še vedno se mi utrne solza, ko se spomnim. In tako težko gre beseda iz ust…

Veste takrat, tistega tisočkrat prekletega dne v Franciji… Takrat… Povem vam kaj je bilo takrat, a ne pomilovanja ne posmeha nočem od vas. Če pa bi vendarle kdo… Letom navkljub, gorjačo še vedno krepko držim v rokah in prav zlahka vam z

 njo razbijem črepinjo…

Poslušajte torej, kaj mi kot jata krokarjev kljuva mojo črno, grešno dušo. Tisti otrok, komaj rojeno dete. Dete, ki so ga okrutno ubili moji razbojniški pajdaši… Tisti otrok je bil moj otrok – mojo kri so prelili tedaj. Moški iz kočije je bil moj francoski gospodar in ženska – moja ljubljena Marija. Otrok pa – dovolj je bil en sam pogled na razbito glavico, da sem vedel, da je moj…

“Morda je bolje tako …”, sem si mislil. “Morda se je tako vsaj ognil usodi, kakršna je doletela mene …” –  Toda ali nisem že jaz plačal ceno za tri rodove nazaj in za tri naprej?! Za rodove, ki jih nikoli ne bo. Kajti nihče ne preostane za menoj, da bi me objokoval, nikogar ne bo, da bi se spominjal moje krute življenjske zgodbe – ne brata, ki je brez družine in doma končal v obcestnem jarku, ne hčere, ki jo je v samostanu pobrala jetika. In sin – sad prepovedane ljubezni, tako strastne in spet tako nesrečne, je končal svoje življenje še predno se ga je sploh lahko zavedel. Ne solza, ne joka ne bo za mano. Le veselje, da je na svetu en berač manj. In ne bodo za mano zvonili zvonovi, za zidom me bodo zagrebli, da mojih kosti ne bodo raznašali potepuški psi.

Ampak dokler sem živ in dokler lahko dvignem gorjačo ne dovolim nikomur, da se zmrduje nad mano in da me zaničuje samo zato, ker sem star in razcapan berač.

Zdaj veste vse in nikar ne pozabite: danes berač, včeraj razbojnik in rokovnjač, na pragu življenja poštenjak – ogoljufan, prevaran in zaznamovan. Na višku svoje moči Groga, rokovnjaški poglavar, Napoleonov soldat, nesrečni ljubimec in tat, in tu, kjer se končuje trnova pot – Groga ponosni in neupogljivi berač, večkrat tepen in kamenjan kakor sit …

Spomnite se moje zgodbe, ko boste hoteli seči po kamnu, da bi nagnali nadležnega berača in dajte mu skorjo kruha … Namesto psovk mu naklonite prijazno besedo. Kdo ve, kako ga je tepla usoda in ne pozabite, da že danes ali jutri tudi vas lahko odplakne viharni tok življenja na obale bede in ponižanja …

Samo to naj še rečem … Nikomur, ampak resnično nikomur ne privoščim, da bi izkusil desetino tistega, kar sem moral v življenju prestati jaz. Brez vere in brez upanja čakam na konec, za katerga ne verjamem, da je nov začetek, sem pa prepričan, da je odrešitev, večno spanje brez morastih sanj … Pogreznem se v pozabo in potonem v večnosti brez veselja in brez bolečin – in vse naokrog le večni, blaženi mir… tišina … spanje … spanje …

Lanina trilogija

Kokoška Lana na potepu

Fina je kokoška Lana,
zjutraj vedno je zaspana,
s trudom in počasi vstane,
se pretegne in oči pomane.

Postelja še ni postlana,
že je na sprehodu Lana.
Spomni se, da ni še jedla,
rada bi vsaj črva snedla.

Prav tedaj na pot pririne,
nihče drug kot črv Bine.
Že mu zadnja ure bije,
ko po klunu kurjem rije.

Če se še tako črviči,
kljuna kuri ne uniči.
Bine zdaj je prava reva,
pot ga pelje v kurja čreva.

Sita ni od tega Lana,
še diši ji dobra hrana.
a ji jesti treba ni obilo,
saj povabljena je na kosilo

V kokošnjak se koj odpravi,
se počeše, pražnje se opravi
in po kurji poti že stopica
tja do strica Petra Pavla Frica.

Kokoška Lana na kosilu

Lačna je kokoška Lana,
mika jo okusna hrana.
Ura je enajst odbila,
pa je kar na pot krenila.

Čaka jo pri njenem stricu
Žanu Petru Pavlu Fricu
tetic četica izbrana
in odlična kurja hrana.

Kaj lahko bi več želela,
Lana je samo vesela.
Tu najboljša je pšenica,
ta je kuram kot potica.

Ajda, ječmen, rž in oves
tudi njih je dober sloves.
A na koncu še v korito
dajo ji kokošjo pito.

Kakor boben zdaj je sita,
trudoma gre od korita.
postelja ji gre po glavi,
pa se spet domov odpravi.

Ko se bo dovolj spočila
si kopel bo privoščila,
in potem še za užitek,
je na vrsti spet počitek.

Kokoška Lana in lisica Mica

Lana vrača se s kosila,
sreča jo je zapustila.
Pot prekriža ji lisica,
znana vsem kot zvita Mica.

Lana se na mah ustavi,
ko lisica jo pozdravi.
A kokoš se glasno je zadrla:
»Pa me ja ne boš požrla?«

Kaj si le o meni misliš,
nimaš me prav nič v čislih?
Misliš, da sem kur krvnica,
a nedolžna sem svetnica.

Rada te objamem,
in te v tačke svoje vzamem,
ni se treba glasno dreti,
naučila te bom milo peti.

Lana bi od nekdaj rada pela,
te ponudbe je vesela.
Mica jo tesno objame,
stisne jo, da Lani sapo vzame.

Hitro ji še vrat zavije
pa jo za kosilo použije.
Ni več zdaj kokoške Lane
kupček perja le od nje ostane.

V spomin na Igorja Lipovška – predsednika Zveze geografov Slovenije

Govor na žalni seji Zveze geografov Slovenije in Društva učiteljev slovenije, 14. 9. 2021 v spomin na prezgodaj preminulega predsednika ZGS in enega najbolj dejavnih članov DUGS

Fotograqfija objavljena v Domžalcu, 7. 8. 2021

Avgust, ali po slovensko veliki srpan, je mesec umeščen v srednji del leta, mesec, v katerem se poletje počasi preveša v jesen in letos mesec, v katerem smo izgubili prijatelja, kolega in predsednika Zveze geografov Slovenije. Iznenada, kot strela z jasnega, nas je zadela novica o njegovi prezgodnji smrti. Poln življenja in zanj značilne radosti, poln načrtov za prihodnost je omahnil v smrt in prisiljeni smo se soočiti s kruto resnico, da smo ga izgubili za vselej in da bo z nami samo še v spominih. Dragocenih spominih, ki nam bodo izvabljali na usta nasmehe, in nam hkrati orosili oči ob spoznanju, da ga ne bo več med nas.

Pogosto mi pride na misel prevod Mickiewiczevega verza: »… domovina, ti si kakor zdravje, ceniti te ne zna, kdor te ni izgubil …«. Pa ne zaradi domovine in tudi zaradi zdravja ne, pač pa zato, ker se nam tako pogosto dogaja, da se vrednosti tega, kar imamo, zavemo šele potem, ko to izgubimo. Ta neprestana samoumevnost nas tišči po poti življenja, da neprestano drvimo naprej in si ne vzamemo časa, da bi znali zares užiti trenutke sedanjosti, da bi njim, ki so nam dragi in najdražji pokazali, koliko nam pomenijo, kako dragoceni so nam trenutki, ki jih delimo z njimi, kako neizmerno lepše nam je zaradi njih in ob njih. Potem pa smo nenadoma soočeni s tem, da lahko vse to prelijemo zgolj v besede slovesa, ki jih ne morejo več slišati, v solze, ki jih ne morejo več videti, čas pa hiti naprej in poti nazaj, razen po labirintih našega spomina, ni več.

Mnogo spominov s časom zbledi, nekateri pa se trdno zasidrajo v nas in ostanejo jasni še dolgo potem, ko smo množico dogodkov, ki se nas niso posebej dotaknili, že povsem pozabili. V meni je še zelo živ spomin na tisti jesenski večer na našem zadnjem zborovanju, ko sem predsedovanje Zvezi geografov Slovenije formalno predal svojemu prijatelju in kolegu Igorju Lipovšku Lenasiju, ne vedoč, na kako boleč in nepričakovan način se bo vodenje Zveze vrnilo iz njegovih nazaj v moje roke. Tistega večera je bil Igor izvoljen ob prisotnosti številnih kolegic in kolegov, ki so ga enotno podprli in mu pokazali, kako pravi človek je za to mesto. Na ta način so se razblinili tudi njegovi dvomi o tem, ali bo zmogel in ali je res on tisti, ki lahko prevzame krmilo naše Zveze.

Ko razmišljam, kakšen človek je bil, da je bil tako pravi za predsednika, mi najprej pride na misel njegova človečnost in njegov odnos do soljudi. Bil je v prvi vrsti prijatelj, šele potem kolega in sodelavec. In seveda, geograf po duši in po izobrazbi.

Leta 1975 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in na takratnih Pedagoško-znanstvenih enotah geografija in sociologija pod A študiral geografijo in pod B sociologijo. Leto kasneje sem šel po njegovih stopinjah in zato vem, kako je bil že kot študent vedno in vsem pripravljen pomagati in svetovati, pa naj je šlo za nasvet, kaj je pri posameznem profesorju na izpitu najbolj pomembno, kako in kaj sprašuje, ali pa za karkoli drugega.

Na geografiji je bil vselej velik poudarek na terenskem delu in ekskurzijah. V času študija sva bila skupaj na ekskurziji po Bavarski in skupaj sva opravljala terensko delo v Halozah. S še dvema kolegicama iz njegovega letnika smo se naložili v stoenko in se vozili od ene haloške vasi do druge, z enega brega na drugi breg, po prašnih, peščenih makadamskih cestah ter anketirali, opazovali in se trudili razumeti procese, ki spreminjajo tamkajšnjo pokrajino in družbo. Predvsem pa smo si vzeli dosti časa za druženje, pa najsi je šlo za piknik s poležavanjem na sveže pokošenih haloških travnikih ali pa za kosilo v gostilni, kjer nam je stari gostilničar postregel z mesom iz tünke in z zanimivimi zgodbami iz njegove in haloške preteklosti. Tudi te izkušnje so bržčas vplivale na to, da je bil Igor goreč zagovornik terenskega dela pri pouku, saj je verjel, da je to najbolj vsestranski način za spoznavanje geografske stvarnosti. Pogosto se je, ob vzpodbujanju učiteljev k vključevanju terenskega dela v pouk, oprl na, mislim da Melikove besede, da je »geografija tudi v nogah«. In ko smo ravno pri nogah, kadar jih je Igor uporabljal za hojo, pa čeprav le sem in tja ter gor in dol po domačem dvorišču, si je rad požvižgaval take in drugačne melodije, saj je bil njegov glasbeni okus širok, kot njegov značilni nasmeh. Predlagam, da v spomin nanj in na njegov vedri značaj prisluhnemo eni takih melodij, ki mu je bila zelo ljuba:

[posnetek, ki smo ga poslušali, ni več dostopen na Youtubu]

Naj nadaljujem z zanimivo prigodo, ki je povezana z najinim delom na terenu. Poleti leta 1991 sem zaključeval doktorsko disertacijo in želel sem preveriti, kako se statistični podatki o naseljih tedanje domžalske občine odražajo v pokrajinski stvarnosti. Ker je delo prijetnejše v družbi, sem Igorja povprašal, če bi šel z menoj od vasi do vasi in kot ponavadi, ko ga je kdo za kaj prosil, ali predlagal kaj, kar je zahtevalo njegovo prisotnost in delo, je bil njegov odgovor: »Seveda!«. In sva šla, dva bradata, da ne rečem obilno zaraščena, mlada moška, od vasi do vasi, z avtom kakopak in opremljena s starimi vojaškimi specialkami. Googlovih zemljevidov takrat še slutili nismo, kaj šele poznali. Bili pa so to negotovi časi, saj je od razglasitve samostojnosti minilo zgolj nekaj tednov, tako da še nismo prav vedeli, ali nas bodo srbski »vožd« Slobodan Milošević in generali JNA pustili pri miru, da dokončamo začeto osamosvojitev, ali pa si s sklenjenim premirjem samo kupujejo čas, da nam bodo potem lahko zadali končni udarec. Ko sva se torej v takih okoliščinah v gostilno v Moravčah pripeljala dva bradača, so osamosvojitveno osveščeni domačini, takrat še brez mobilnih telefonov, nemudoma obvestili postajo milice, da se po Moravčah in okoliških vaseh prevažata dva četniška ogleduha, ki naklepata bogvekaj. Okrog avta, parkiranega na gostilniškem dvorišču, sta se kaj kmalu sukala dva miličnika in si sumničavo ogledovala zemljevide, ki so odprti ležali na zadnjih sedežih. Zgodba se na najino srečo ni končala z zasliševanjem na postaji milice, ker sem imel s seboj potni nalog. Ta je, kar nekoliko razočaranima miličnikoma, zadoščal, da sta verjela, da sva res na terenskem delu in ne na četniški diverzantski akciji.

Sta nama pa bradi, še posebej potem, ko sta začeli siveti, prišli še kako prav pri razveseljevanju otrok v prednovoletnem času. Vloga Dedka Mraza je bila Igorju pisana na kožo in vloga učitelja prav tako. V tem poklicu, ki so ga pred njim opravljali že njegova dedek in babica ter mama, je preprosto užival in si nabral obilo koristnih izkušenj s poučevanjem na šolah od osnovne prek poklicne do gimnazije. Njegovo poklicno pot pa je nedvomno najbolj zaznamovalo svetovalno delo. Odgovorno in strokovno se mu je posvečal kar četrt stoletja. Njegov delovnik ni bil omejen z uro začetka in konca delovnega časa, temveč z začetkom in z uspešnim dokončanjem zastavljene naloge. To pa je pomenilo, da je službenemu delu pogosto moral nameniti tudi svoj prosti čas, ki ga seveda ni imel na pretek, ker je bil vključen v številne prostočasne dejavnosti, pa najsi je šlo za delo v Foto kino in video klubu Mavrica, za društvene dejavnosti v geografskih društvih ali pa za kaj tretjega.

Tako pri svojih poklicnih kot prostočasnih dejavnostih je prihajal v stik s številnimi ljudmi, na katere je s svojim odnosom in lastnostmi skoraj brez izjeme naredil nadvse dober vtis. Izžareval je pozitivno energijo, prekipeval od optimizma, znal je navduševati, prisluhniti in nevsiljivo pomagati. Kako bi ga človek ne mogel imeti rad, ko pa si se ob njem že po nekaj minutah počutil, kot da si v družbi starega, zaupanja vrednega, znanca, da ne rečem prijatelja.

Prijateljev si je na svoji življenjski poti nabral kar lepo število, a tudi nekaj sovražnikov, ki jim ni bila všeč njegova pokončnost, občutek za pravičnost, iskrenost in tenkočuten posluh za ranljive, zatirane in zapostavljene. Ni bil pripravljen skloniti glave in se obrniti stran, kadar je presodil, da je nekaj narobe, krivično in nepošteno. Prav zaradi te pokončnosti in neuklonljivosti na njegovi ter poniglavosti in zahrbtnega spletkarstva na nasprotni strani, je moral skozi najgrenkejšo preizkušnjo. Preizkušnjo, ki je ne bi privoščil nikomur, še najmanj pa človeku kakršen je bil on. Krivica boli in za to bolečino ostanejo brazgotine, četudi nevidne, pa vendar enako omejujoče in neprijetne kot tiste telesne.

Kljub temu je Igor ostal Igor, družaben in zaželen v sleherni družbi. Po krivični odpustitvi z Zavoda za šolstvo je spet postal učitelj. Ni mu bilo težko sesti na kolo, s kolesom na vlak in čez pol Slovenije do Osnovne šole Otočec, kjer so si upali in zmogli ponuditi mu delo.

Z virusom, ki nam je obrnil na glavo naš donedavni vsakdanjik, je prišel pouk na daljavo in kdo, če ne Igor, se je znal temu posvetiti na zanj značilen način. Z mislijo usmerjeno na učence in na to, kar je zanje koristno in pomembno, je pripravljal zanimive učne ure, zastavljal naloge in skrbel za to, da je bil njegov pouk nazoren, jasen, razumljiv in vsem dostopen. Predvsem pa tega, kar je pripravljal za svoje učence, ni skrival pred kolegi, temveč je z veseljem delil z njimi, pa najsi je šlo za objave v njegovi šolski e-učilnici, ali pa na Arnesovi video strani. Enega od takih video posnetkov je ustvaril za letošnjo Noč geografije. Video je na eni strani spomin na dvestoletnico rojstva Blaža Kocena, narejen pa z mislijo na učence in na to, kaj naj bi izvedeli o geografskih značilnostih nekaterih krajev ob poti od Ljubljane do Ponikve. Za konec mojega nagovora predlagam ogled nekaterih njegovih filmčkov:

Igorja na žalost ni več, pogrešamo ga in pogrešali ga bomo. Ostali pa so nam lepi spomini in njegova dela. Verjamem, da bodo mnogi učitelji, ki so z njim sodelovali in se od njega učili, v mnogočem sledili njegovemu zgledu, se ravnali po njegovih praktičnih nasvetih in tudi to je pomembna zapuščina izjemnega človeka, sodelavca, prijatelja, moža in očeta.

Slava njegovemu spominu!

Ob zadnjem slovesu od mojega najboljšega prijatelja

Plečnikove Žale, 12. velikega srpana, 2021

Draga Marjana, dragi Pavel, spoštovani sorodniki, prijatelji in znanci – vsi, ki ste se zbrali ob tej žalostni uri, uri zadnjega slovesa od Igorja Lipovška Lenasija, večini poznanega tudi po vzdevku Lipe!

Nikoli si nisem mislil, da bom imel govor na njegovem pogrebu. Sam pri sebi sem zase že pred časom ozavestil, da sem v letih, ko je verjetnost, da danes si, jutri pa te ni, zelo velika in da mi je vsak nov dan, ki ga preživim, na nek način podarjen. O Igorju, pa na tak način nisem nikoli razmišljal. Bil mi je samoumeven kot zrak, ki ga diham, kot sonce, ki vsako jutro vzide, tudi če ga ne vidim. Bil mi je najboljši prijatelj vse od časa, do katerega mi seže spomin, pa do njegovega zadnjega dne. S svojo osebnostjo, s svojim odnosom do soljudi je že od malega privlačil mnoge, ki so ga srečevali, najsibo v šoli ali pa v obšolskih dejavnostih. Zame je bila največja sreča in zadovoljstvo, da sem lahko z njim preživel teden ali dva poletnih počitnic.

Upam si trditi, da je takih, ki so si, tako kot jaz, želeli njegove bližine in družbe, izjemno veliko. Razlog za to pa je bil on sam, zato, ker je bil takšen, kakršen je bil. Vsi, ki smo ga poznali, vemo, da je bil zabaven, strpen, razumevajoč, poln optimizma in volje do dela, vedno pripravljen nesebično pomagati komurkoli, kjerkoli in kadarkoli. Njegov prešerni smeh, tako nalezljiv, in njegov gromki glas sta do polnega napolnila vsak prostor, v katerem je zabaval zbrano družbo ali pa sta se razlegala daleč naokrog, kadar se je to godilo na prostem.

Po materi je podedoval dar za pomnenje številnih anekdot in za dramatično pripovedovanje zgodb, po očetu pa navihanost in smisel za humor. Zato v njegovi družbi ni bilo nikoli dolgčas. Ena zadnjih zgodb, ki jo je s ponosom delil z nami, je povezana s harmoniko njegovega starega očeta Pavla. Ta je šla v vojnih časih in po njih skozi toliko rok in nezgod, da bi o tem lahko posnel film – podobnega kot je Kosmačev Stari dobri pianino, le da bi v tem glavno vlogo imela harmonika. Ta je končno spet našla svojega mojstra. Iz nje zdaj izvablja prijetne melodije Igorjev sin Pavel.

Znal pa je Igor v dramatično napete, šaljive zgodbe preliti tudi dogodivščine, o katerih je izvedel od svojih prijateljev in znancev. O enem od znanih vaških “junakov” je imel celo zbirko zgodb o njegovih takih in drugačnih, ne ravno spodobnih, podvigih. A zgodbe o njih so bile povedane tako prepričljivo, zanimivo in napeto, da se jih kar nisi mogel naposlušati. Svojčas je s temi zgodbami smučarski druščini, speči na skupnih ležiščih v nekdanji vojašnici v Bovcu, precej skrajšal spanje, a kljub temu po tednu dni pomanjkanja spanca nekateri še niso imeli dovolj in so moledovali: “Ma daj Lipe, povej še eno o ‘njem’”.

Tudi njegova dobronamerna navihanost in pripravljenost ušpičiti kakšno, recimo temu, neumnost, je pogosto prišla do izraza, pa najsi je bilo to, da je na primer moji mali hčeri v predolgih žabah, ki so ji visele s stopal te zavezal skupaj, da se je potem čudila, kako da ne more hoditi, ali pa da je svoje učiteljsko delo opravljal v modri delovni halji – to je bilo seveda v časih, ko smo še združevali delo in smo bili vsi na tak ali drugačen način proletarci – in kdo, če ne učitelj samoupravljanja, je moral dati učencem zgled družbene enakosti – ampak starši so ga pa zaradi tega nehote zamenjevali za hišnika.

Vedno in na različne načine je kazal, kako pomembno mu je biti enak med enakimi. Od učencev tako ni zahteval, da ga kličejo profesor, lahko so ga klicali kar po njegovem vzdevku – Lipe. Tako se je nekoč primerilo, da ga je eden od dijakov na hodniku pred zbornico prosil “Hej, Lipe, a lahko, pros’m, pokličeš ven profesorja ‘tega in tega’?” Tako je Igor Lipovšek, profesor geografije in sociologije, brez zadržkov šel in poklical učitelja za prakso, ki seveda ni imel naziva profesor, mu je pa godilo, da ga dijaki tako kličejo.

Ker je bil tak, kot je bil, se je tudi pojavljal v različnih vlogah. Poznamo ga kot prepričljivega ljubiteljskega igralca, občasnega novinarja, zapriseženega mavričarja, saj je v Foto, kino in video klubu Mavrica oddelal nešteto ur kot voditelj prireditev, fotograf, snemalec, scenarist in ustvarjalec video vsebin. Ob koncu vsakega leta pa se je preobrazil v Dedka Mraza in razveseljeval otroke z darili in še bolj s svojim globokim žametnim glasom, s katerim jih je prijazno nagovoril.

Pred skoraj štirimi desetletji je imel Dedek Mraz turnejo po takratni domžalski občini in pred njegovim prihodom so si otroci ogledali predstavo, ki je bila pripravljena prav za to priložnost. Na enem od vaških odrov, tako majhnem, da je bilo na njem komaj dovolj prostora za vse igralce, je za zaveso na svoj trenutek čakal Igor v vlogi Dedka Mraza. V enem od zadnjih prizorov je bilo treba zajčku izruvati boleči zob in iz ust so mu ga vlekli, držeč se drug za drugega, vsi nastopajoči. Ko se je zob izruval, so seveda izgubili ravnotežje in zadnji v vrsti – lev – se je sesedel na zaveso, ki je skrivala Dedka Mraza. Ta je zgrmela na leva in razkrila dobrega moža, ki je ostal brez besed in ni vedel ne kam ne kod. Le prestopal se je sem in tja, dokler nismo spet dvignili zavese in ga skrili. Otroci pa so bili navdušeni. Po končani predstavi jim namreč ni bilo treba klicati Dedka Mraza, ker so že poznali skrivnost in so vedeli, da čaka za zaveso.

Ni pa bil Igor dobri mož le v vlogi Dedka Mraza, tak je bil vedno in v vseh življenskih položajih. Pošten, odkritosrčen, načelen, prijazen, iskren, empatičen … Vse, česar se je lotil, je opravljal resno in odgovorno. S svojim neizmernim optimizmom in dobro voljo je znal k delu pritegniti tudi druge.

Bil mi je vzornik – za njim sem se vpisal na bežigrajsko gimnazijo, za njim sem šel na Filozofsko fakulteto študirat geografijo in sociologijo. Že med študijem so bili njegovi nasveti zlata vredni in ne le meni, ampak še marsikomu drugemu so pomagali pri opravljanju študijskih obveznosti.

Prav nič presenetljivo ni, da je po študiju postal učitelj. To je bila že njegova mama, pa tudi njegova stara mama in stari oče. Lahko bi rekli, da mu je bil učiteljski dar položen v zibelko. In znal ga je dobro uporabiti. Z bogatimi izkušnjami, ki si jih je pridobil med poučevanjem, je zasedel mesto svetovalca za geografijo na Zavodu za šolstvo. Izkušnje je nadgrajeval s stalnim spremljanjem novosti na področju poučevanja geografije. Zato je lahko učinkovito pomagal številnim učiteljem vseh starosti pri njihovem pedagoškem delu. Vedno je zagovarjal njihovo avtonomijo in jim stal ob strani ter jim bil v vseh pogledih v pomoč in podporo.

Ko je zaradi svojega odgovornega odnosa do dela in svoje brezmejne načelnosti moral po krivici zapustiti svoje delovno mesto na Zavodu, so učitelji širom Slovenije dvignili svoj glas in ga podprli, a ni zaleglo. Zadnji dve leti je bil spet učitelj in ni mu bilo težko, saj je to delo opravljal z velikim veseljem, bolečina zaradi prizadejane mu krivice, pa je ostala.

Z obvladovanjem sodobnih tehnologij, tako koristnih pri poučevanju na daljavo, se je tudi v ‘koronskih’ časih izkazal kot izjemen pedagog. Že dolgo pred tem pa je znanje o rabi informacijske tehnologije pri pouku, in še posebej pri terenskem delu, širil med učitelje, s katerimi je sodeloval, bodisi kot svetovalec, bodisi kot dejaven član Društva učiteljev geografije. Brez njega ni minil noben tabor tega društva, brez njegovega ustvarjalnega prispevka niso minile niti druge dejavnosti. Tudi na svojem delovnem področju je bil pobudnik, organizator in soorganizator številnih dogodkov. Njemu gre zahvala, da so vsakoletna tekmovanja iz znanja geografije živela in uspela in bila nadgrajena tudi z Balkansko olimpijado, veliko zaslug ima tudi za redno ter uspešno udeležbo slovenskih učencev in dijakov na geografskih olimpijadah, ki potekajo v okviru Mednarodne zveze geografov.

Bil je redni udeleženec številnih geografskih dogodkov, pa najsi je šlo za predavanja Ljubljanskega geografskega društva ali pa za zagovore diplom na Oddelku za geografijo, da geografskih zborovanj, in drugih strokovnih srečanj niti ne omenjam. Za svoje prizadevno delo na področju uveljavljanja geografije v družbi in za ustrezno mesto šolske geografije v njenem okviru, je prejel najvišja priznanja Zveze geografov Slovenije in Društva učiteljev geografije.

Leta 2017 je bil izvoljen za predsednika Zveze geografov. Skromen kot je bil, se je tega položaja branil, a so ga udeleženci občnega zbora z burnim aplavzom prepričali, da je pravi človek za to funkcijo, ki jo je z vso resnostjo opravljal, vse dokler ga ni nenadna smrt iztrgala iz naše srede.

Kot pravi kolega in prijatelj Mirsad je bil “Igor nesebično predan geografiji s srcem in dušo. Mentor, na katerega se v vsakem trenutku lahko zaneseš. Njegove rešitve za številne probleme in izzive so, podkrepljene z bogatimi izkušnjami, strokovne, preudarne, preproste in predvsem učinkovite.” Bil je in bo ostal velik vzornik in izjemna avtoriteta.

Igorjevo strokovno delo je rodilo tudi obilo sadov v obliki člankov, delovnih gradiv in učbenikov. V Cobiss-u ima vpisanih več kot 200 enot. Na njegovem računalniku pa žal ostaja nedokončano besedilo o novih pristopih k vzgoji in poučevanju. Igor je pravzaprav magister Igor, saj si je ta znanstveni naslov pridobil z uspešnim zagovorom magistrskega dela Optimiziranje terenskega dela pri pouku geografije. A tega v svoji skromnosti ni želel obešati na veliki zvon in pred imenom nikoli ni pisal tistih treh čarobnih črk, ki jim sledi pika. Čeprav se mu je delovno obdobje iztekalo, je, v nikoli minuli želji po novem znanju, delal tudi na doktoratu.

Tudi ta bo, tako kot še toliko drugih njegovih načrtov, ostal nedokončan in neuresničen. Težko se je sprijazniti s tem, da Igorja ni več. Da ni več njegove vedrine, zanosa in veselja. Da nas njegova družba ne bo več razveseljevala in bogatila, da smo obsojeni zgolj na spomine, resda polne, prijetne in bogate. A izguba je vedno boleča in slovo ljubljene osebe vedno prezgodnje. Kadar pa odide tak človek, kot je bil on, ko zazeva ta ogromna praznina, ki jo je s svojo osebnostjo zapolnjeval, je bolečina še toliko večja.

Po drugi strani pa, kot pravi prijatelj Vlado, moramo biti hvaležni, da smo ga imeli vsaj do zdaj, ker taki kot on, so redki in lahko smo veseli, da smo ga poznali, se z njim srečevali, z njim delali, živeli … Do konca naših dni bo z nami in bo del nas. V naši družbi, kot še pred kratkim, pa žal, nikoli več.

Vsi, ki smo ga imeli radi, si želimo, da bi bilo drugače. Predvsem najbližji, ki ga boste najbolj pogrešali. Ko vam bo težko, ne pozabite, da smo tu številni njegovi in vaši prijatelji in včasih je v družbi prijateljev laže prenašati bolečino, kot če te ta žre v samoti. Največ kar lahko storimo v njegov spomin je, da smo vam v težkih trenutkih v oporo in pomoč, kot je znal biti on – komurkoli, ki je pomoč potreboval, vedno in povsod.

NAJ ŽIVI SPOMIN NANJ IN NA VSE, KAR NAM JE BIL IN KAR NAM JE DAL!