Poletje 2005, Komisija Mednarodne geografske zveze za globalizacijo in marginalizacijo ima svojo letno konferenco v Natalu v Braziliji.

Od doma odidem nekaj čez štiri popoldan. Kot je to običajno pri mojih potovanjih, je tudi to pot prisotne nekaj nervoze zaradi skrbi, če se bodo stvari časovno izšle. Strahu pred tem, da bi zamudil kakšen let, se nekako ne znam znebiti.

Običajni prometni zamaški na poti na letališče na Viru in v Mengšu, a nič pretresljivega.

Predvideni ‘odlet’ z brniškega letališča je prestavljen najprej za 25 minut, kasneje za 35, razlog pa naj bi bile manjše tehnične težave. Ker motor ne dela kot bi moral , s popravilom nadaljujejo tudi potem, ko smo že v letalu. Odletimo ob četrt čez sedem – ob pol devetih smo že v Frankfurtu. Let brez posebnosti.

Vkrcavanje za Rio se začne že pol ure pred odhodom – kljub temu vzletimo s kakimi dvajsetimi minutami zamude. Boeing 747 je sicer videti kot nov a pri radiu in videu se pozna, da ni – nekje ne dela nič, en film vrtijo brez zvoka, priključek za slušalke je razmajan in stik se izgublja. Hrana je plastična, a okusna – osvežilnih robčkov ni. Po bolj kot ne neprespani noči ni vročih brisač za obraz – so nam pa razdelili zobne ščetke in ‘kalodont’ – uporabno samo, če se ti da čakati v vrsti pred straniščem. Okrog desetih, pol enajstih  (petih, pol šestih po brazilsko) smo že v Riu – mejna kontrola – nič kaj hitra.

Ob sedmih si najamem taksi in odpelje me po Riu – po neumnosti se zmenim za še enkrat več kot sem računal, da je smiselno. Na svoji veliki Sonyjevi kameri presnamem del posnetka Borutove petdesetletnice s ‘stresenimi’ posnetki iz avta itn.

Menjavanje denarja na črno je tu očitno zakon!

Letalo za Natal kot kaže leti v Fortalezo z zamudo – seveda – številka leta z moje karte se ujema s tisto, ki je zapisana nad izhodom 23 – torej upam, da me bodo odložili v Natalu (ampak povsem prepričan pa nisem bil).

Do odhoda smo si res nabrali skoraj uro zamude . namesto ob 11:20 smo odfrčali ob 12:12.

Sem bil pa zato eden od osmih srečnežev, ki so lahko uživali udobje 1. razreda na B737/300.

Nekje na poti je bilo videti prekrasno rečno delto – sončni odsev na vodni gladini tu in drugod je ustvaril čudovito prelivanje barv na vodnih zrcalih.

Nad Natalom smo vijugali in krožili tako nizko, da sem imel občutek, da bo pilot pristal kar v močvirju – ali na veliki peščeni površini pod nami. Povsod pod nami je bilo veliko vodnih površin, jezerc, mlak, jarkov – nekatere okrogle, druge lijakaste, kot jezera za jezovi.

Okrog treh po tamkajšnjem času pristanemo – prtljaga je tu, 1, 2, 3 – zunaj me čaka možakar z velikim napisom ‘Stanko Pelc’. Ne zna niti besede angleško – sploh ne vem, kdo ga je poslal, avto pa je v državni lasti – sklepam torej, da ga je poslal organizator – pelje me naravnost v hotel, ki ni bogvekaj – sploh glede na ceno.

Vsaka hoja tule je poseben napor. Pozna se na preznojenih oblačilih in to ob temperaturah, ki niso kdo ve koliko čez dvajset.

Plaže pa so zeeeelo dolge. Ampak moj namen, da se bos podam na jutranji tek po peščini, ni dočakal uresničitve. Mojih sandalov si ne upam pustiti nikjer na plaži, saj je že ob pol šestih na njej že prav živahno. Ne le, da so tu posamezni tekači, ampak so tu tudi že prvi ‘senčnikarji’. Tisti, ki ti za denar postavijo plastični ležalnik pod senčnik. Razočaran in preznojen se torej vrnem v hotel. Malo telovadbe namesto teka je boljše kot nič – potem pa hladen tuš. Vsaj ohladi te in potem je v klimatizirani sobi znosno – le da človeka razjeda osamljenost. Internet stane 9 realov na uro. Minute pa tako hitro tečejo! Pregledam pošto, pišem domov. Od organizatorjev poizkušam izvedeti, če je že kdo prispel in kje biva. Saj odgovora verjetno ne bo – ampak …

Ob enih se odpravim na plažo. Po tem, ko sem si najel ključavnico za sef v moji sobi, kamor sem pospravil denar, potni list in vozovnice. Z belo hotelsko brisačo zakoračim po pesku – tokrat v čevljih – izkazalo se je, da so začeli razpadati – to sem ugotovil na dopoldanskem snemalnem obhodu bližnje okolice. Na plaži pa so dokončno razpadli. Z vsakim korakom je bil podplat dalj od stopala. Vame pa se zapodija snčnikarji in ponujajo svoje storitve. Prva dva brezbrižno ignoriram. Tretjemu uspe začeti pogajanja. Ker mi ne uspe znižati cene, grem naprej, se prebijem mimo nekaj naslednjih senčnikarjev in na mestu, kjer je na plaži nekaj prostora, se ustavim – a kaj lahko naredim. Če odložim stvari kar na pesek, mi jih bodo zelo verjetno ukradli, če ne zaradi drugega zato, ker jim nisem dal zaslužiti z najemom senčnika. Torej se spet spustim v pogajanja. Precej zdelan stol pod senčnikom dobim za dva reala. Sedem in si sezujem čevlje. Ta par sem sezul zadnjič – v hotel bom šel bos! No, pod sončnikom sem kolikor toliko zaščiten pred soncem – sem pa žal izjemno privlačna vaba za prodajalce – sončnih očal. Seveda, saj vidijo, kaj mi manjka. Eden kar ni in ni odnehal. Pano s celo zbirko postavi predme in mi zakrije pogled na morje. Seveda ni zadnji, je pa najbolj vztrajen. Sledijo prodajalci in prodajalke razne hrane – rakov, školjk, kuhane koruze, na vozičkih imajo pijače – alkoholne, sokove, zelene kokose … Potem so tu še prodajalci vsakršnega kiča, ‘fuzbalerskih’ majic, ‘kopalk’ … Komaj se  z ene strani pririne prodajalec CD-jev, katerega voziček oddaja glasno glasbo, že se z druge strani pojavi drugi in tako se semenj na dvokolesnih ‘cizah’ in prenosnih panojih odvija gor in dol pred tvojim sedežem. Celo mobilni ‘žarmojstri’ se vzamejo od neznano kod – eni z manjšimi žari na verižici, drugi z večjimi na vozičkih. Za vrhunec pa po vlažnem pesku povsem ob morju prijaha nekakšen  Pancho Villa z leseno puško na hrbtu in širokim nasmehom na ustih.

Po uri samopomilovanja in trpljenja na oslepljujočem pesku, ko še nisem upal pustiti hlač s ključem mojega sefa in kartico hotelske sobe v žepu, da bi šel v vodo, se vrnem v hotel. Največ kar sem si drznil, je bilo – do kolen v vodo – prihrumel je seveda val in me zalil do hlač.

Popoldne se odpravim iskat hotele, ki so nam jih ponujali organizatorji, da morda najdem koga od znancev. Po 50 metrih , na odcepu za plažo odkrijem prvi hotel. Obrnem se proti plaži – in navzgor mi naproti prikoračita Walter in Veronika. Po mojem sprehodu do hotela, kjer bo potekala konferenca, se oglasim pri njiju in zmenimo se, da gremo skupaj na večerjo.

Večerja je bila okusna. Walter in Veronika sta v tej restavraciji že stara znanca – z osebjem se poskušata pogovarjati po portugalskoin jima kar uspeva. Njun odnos do tukajšnjih krajev je precej drugačen od mojega. Njuna pozitivna naravnanost omili celo moje negativno dojemanje gneče, hrupa, vsiljivosti.Onadva sta vajena še vse kaj hujšega, zato jima je tukaj vse sprejemljivo in celo nekoliko romantično. Hrušč in trušč z vozičkov prodajalcev CD-jev in iz mimo vozečih avtov ju prej zabava kakor moti. Z občudovanja vredno potrpežljivostjo izrekata svoj “NO, oubrigado!” – ne hvala – in se tako rešita vsakovrstnih ponudnikov, ki se jima sploh ne zdijo vsiljivi. Seveda si mislim, da pač nimata izkušnje enournega sedenja na plaži …

Po večerji, plačala sta onadva, gremo še na sprehod po hrupni in natrpani ulici ob plaži. Ljudje tu so precej bolj sproščeni, kot pri nas in od vsepovsod letijo opazke ‘Papa Noel’ – zaradi moje pretežno sive in dolge brade so me pač krstili za Božička. Neki dekliči me celo sprašujejo, če imam darila zanje. Potem se nek fantič rokuje z mano, verjetno v pričakovanju, da bo od tega imel kakšno finančno korist. Saj ni mogel vedeti, da ima opravka z Gorenjcem. Natakarjev, ki te skoraj porinejo vsak v svojo restavracijo, se rešujem tako, da se z roko pogladim po trebuhu in z gesto nazorno pokažem, da sem že sit. ‘Mulc’, ki se je nalepil name, mi na enak način pokaže, da bi bil rad tudi on, ampak jaz sem pač jaz in z ne ravno najboljšim občutkom se prebijam po ulici naprej. Walterju in Veroniki pokažem hotel in mojo sobo, potem se poslovita in odideta. Z balkona gledam za njima in zdita se mi tako mladostna in medsebojno povezana, pa jih imata vendar že krepko čez šestdeset. Walter bi se lahko že upokojil, a so mu izzivi bolonjske prenove preveč vabljivi, da bi sestopil v tem trenutku.

Kljub temu, da sem šel spat po tukajšnjem času – me je moj bioritem zbudil po našem okroh devetih, kar je v Natalu pomenilo, da sem buden ob štirih zjutraj. Nekaj časa sem še vztrajal v postelji, potem pa sem začel z jutranjim obredjem – stranišče, telovadba … Potem se odločim, da končno le uresničim moje tekaške ambicije. Oblečem le svoje stare sive tekaške hlače, si zavežem ruto  zvito v trak okoli glave, da mi znoj ne bo zalival oči, nato oddam kartico od sobe varnostniku in ta me spusti na svobodo. Ura je šele pol šestih, z avtobusne postaje pa se že zgrinjajo množice domačinov. Seveda, danes je nedelja in iz mesta prihajajo navsezgodaj na kopanje, sklepam. S seboj imajo velike hladilne torbe, kaj torbe, kar skrinje, take, da jih dva komaj neseta. V njih je seveda pivo v pločevinkah. Eden nosi boben. Skratka vsak nekaj nosi s seboj – danes bo očitno latino-veselica.

Na plaži si navijem verižico ključa od sefa okrog roke, ključ pa stisnem v pest in se podam na tek po plaži, proti severu, proti mestu. Plima je precej visoka in valovi se pripenijo skoraj do mehkejše mivke oziroma do najvišje točke, do kamor običajno gladijo peščino. Tečem približno tam, do kamor sežejo, ker je tam podlaga najtrša in omogoča najboljši odriv. Malo me skrbi dehidracija, saj ne bi rad, tako kot na Mljetu, staknil vnetja žrela. Potem pa je tu še nagnjenost peščine. Za vsaj kakšnih 20 stopinj je nagnjena proti oceanu. To pomeni, da so vezi na eni strani bolj obremenjene kot na drugi. No saj bo na povratku obratno.

V smeri proti mestu se peščina konča ob skalnem robu, do katerega valuje morje. Po deset minutah teka moram torej nazaj. V nasprotno smer do strme peščine Ponta Negra traja tek nekaj dalj – obala je vse bolj obljudena, vse več je tudi opazkin vpitja, smeha …

Na izhodišče se vrnem po 0:39:30 in to z obrušenimi in pekočimi blazinicami, predvsem na palcih. Tale pesek je kar oster. Jutri očitno ne bo nič s tekom. Vsaj brez obutve ne. Je pa voda prijetno topla in zakoračim v valove Atlantika. Ampak s ključem v roki se ne da zares sproščeno uživati. Torej grem ven in ga privežem za kopalke, ter vtaknem v žep. To je zdaj tisto pravo. Sonce se naglo dviguje in se je že prebilo nad oblake, ki obkrožajo obzorje. A ob šestih po tukajšnjem času, ga najvišji valovi še vedno zakrijejo. Val, ki se prelomi, te kar prestavi in ti odnese pesek izpod nog. Dalj od obale te le dvigne in potem na drugi strani zdrsiš po njem – proč od obale.

Plavati se da, primerjati pa ga je mogoče s tekom po valovitem gričevju. Ob takem plavanju bi lahko staknil celo morsko bolezen – od pozibavanja na valovih. To je res pravi užitek. Ko takole razmišljam, sem vse bolj prepričan, da so moteči dejavnik ljudje. Sploh taki, kot tisti, ki je ‘uriniral’ sredi plaže, proti morju, v varni razdalji od vode. Morda zato po vseh ulicah, ki se spščajo proti morju smrdi po urinu, kot se spomnim, da je nekdaj smrdelo po gostilniških vogalih, kamor so možakarji hodili odtočit, da so potem lahko neobremenjeno tankali naprej.

Po uživanju v valovih, med njimi in pod njimi posedim nekaj minut na klopi ob tlakovani obalni poti, potem se vrnem v hotel pod tuš in na zajtrk. Tam pa presenečeno ugotovim, da je v hotelu finski kolegaToivo. Sam! Morda sem pa le naletel na še enega nesrečneža, ki ne ve kaj bi – ali pa tudi ne. Ponudil sem mu, da če želi, greva lahko kam skupaj in prepustil pobudo njemu. Na koncu sem ga moral kljub vsemu jaz zbezati iz sobe in po vročini sva se podala do obale in šla na pijačo. Razlaga mi vse mogoče od tega, da se je odločil zmanjšati težo, do tega, da je Olof s Švedske tako nenadoma umrl za rakom. Za tem se seveda skriva nekaj, kar sem ugotovil dokaj hitro, čeprav se je Toivo okrog tega smukal kot mačka okrog vrele kaše. Rad bi postal član upravnega odbora komisije in jaz kot član bi lahko rekel kakšno dobro besedo za Fince, ki so bili pri komisiji zraven od samega začetka, so tako rekoč ustanovitelji in najbolj marginalni v vsej Evropi. Najraje bi mu ponudil svoje mesto. Za Olofa sploh ne vem, če je bil član prenovljenega Upravnega odbora naše komisije, saj se mi zdi, da je umrl še preden je Etienne kot novi predsedujoči sploh predlagal novo sestavo odbora. Toivuju sem seveda rekel, da bom govoril z Etiennom, saj on odloča, koga želi imeti v odboru.

Popoldne mi v sobi zazvoni telefon. Toivo me povabi k bazenu. Ker je sonce že zdavnaj čez atrij in piha veter je v samih kopalkah kar hladno. Bazen je majhen, a ravno dovolj dolg, da imam za plavanje pod vodo od enega do drugega konca komaj dovolj zraka. Ne toliko zaradi dolžine bazena kot zaradi slabe kondicije.

Opoldne sem bil v Kaktusu na promocijskem kosilu, ki je poceni, a povsem dovolj obilen.

Zvečer smo povabljeni k Marciu, organizatorju konference. S Toivom se zmeniva, da se dobiva ob pol sedmih pred recepcijo. Jaz pridem, on ne. Tudi obljubljenega avtaob tričetrt na sedem še ni. Niti ob sedmih. Grem do križišča, kjer je Hotel Atol das Rocas, kjer sta Walter in Veronika. Pred vhodom ni nikogar, torej je več kot očitno, da so drugi že odšli. Preračunavam moj domači čas v tukajšnjega, a nikakor ni moglo biti drugače, kot da sem bil pravi čas pred hotelom. K vragu še večerja in sprejem, grem spat, bom vsaj zjutraj lahko pravi čas pokonci. Poskušam zaspati, a me mori misel, kej je šlo narobe. Ob tričetrt na osem pozvoni telefon. Iz recepcije mi sporočajo, da je spodaj nekdo, ki pravi, da je moj šofer. Torej se hitro oblečem in grem dol. Tam je že moj stari znanec, ki me je pripeljal z letališča. Odpelje me do hotela Rifoles. Izstopi on, izstopim jaz. Gre noter on in jaz za njim. Nekaj sprašuje, jaz ne, ker ne vem kaj in ne znam portugalsko.Potem se odpravi šofer nazaj v avto in se medtem se z nekom pogovarja po mobilcu. Seveda mu sledim in odpeljeva se pred drug hotel, kjer čaka gruča Portugalcev: Ferdinanda, Joao in še nekaj znanih obrazov, pa tudi nekaj novih. Simpatična Maria je to pot pripelljala svojega moža. Jaz pa sem jo imel ob prejšnjem srečanju še skoraj za otroka. Marçio nas je sprejel v predsobi (ogromni seveda) v visoki varovani stolpnici. Z liftom pride po nas njegov sin, ki ima kakšnih deset let. Zgoraj je že zbrana pisana druščina. V glavnem stari znanci. Hrana je okusna, sok odličen. Imam pa nekaj težav z vključevanjem v družbo. Oguljene teme, kot so “Kako si?  Kako si potoval, kje stanuješ?”, se mi že malo upirajo, pa še hitro so izčrpane, potem mi pa že malo zmanjka idej. Z uvodno referentko se pogovarjava o tem, kaj počne ona, kaj imam jaz na konferenci. Z Willom Stanleyem malo politizirava na balkonu, potem pa se eni Portugalci začnejo poslavljati. Grem tudi jaz, da se ne bom vračal sam, ugotovim pa, da večina Portugalcev še ostane. Vračamo se s taksijem. Smo štirje, jaz pa imam samo špe dva reala. No na koncu za vse plača Bradley. Njemu kot Američanu je to tako ali tako smešno poceni. Od hotela Pizzato, kjer stanujeta Portugalca in Bradley, grem do mojega kar peš. Ulica sicer ni nič kaj prijazna, a dovolj svetla in vse skupaj ne traja več kot pet minut, pa tudi ne vem kako pozne še ni.

Toivuja smo pa žal pozabili. Zjutraj zvem, da je zaspal in ga zato ni bilo ob pol sedmih. Če bi tudi on prišel dol takrat kot jaz, potem bi lahko sklepal, da Brazilci pač zamujajo, tako pa sem bil zmeden in nisem vedel kaj se dogaja. Čeprav sem pomislil tudi na to, da je Toivo morda zaspal, preveril pa nisem.

Zjutraj sem spet pokonci navsezgodaj. Ob štirih v recepciji že prepeva tiskalnik, jaz ob pet proč že tečem po plaži, tokrat v nogavicah. Spočetka je v redu, a kmalu pesek najde pot skozi tkanino in se začne nabirati v nogavicah. Rešitev ni najboljša, brez obutve s tekom ne bo nič. Kljub temu odtečem plažo gor in dol, potem se vržem še v valove, plavam, uživam …

Opoldne sem spet v Kaktusu na promocijskem obroku. Sladica in čaj me prideta več kot glavna promocijska jed.

Končno sem uspel zamenjati 100 dolarjev za 229 realov. Za to sem moral iz hotela dol do menjalnice na obali kar trikrat. Prvič, že včeraj, nisem imel potnega lista. Potem danes pridem dol, pa je bilo še zaprto. Še dobro, da gre v tretje rado!

Ob pol enih s Toivujem odkoračiva do konferenčnega hotela Rifoles. Sonce žge kot za stavo, sence pa niti za vzorec.

Registracija, prijava za petkovo ekskurzijo, še nekaj starih znancev in nekaj novih obrazov, tudi kakšen zelo všečen je vmes, kot na primer tisti od Julie Richter. Od starih znancev je tu tudi Alison. Ta me po uvodnem predavanju povpraša, kaj nameravam in družno ugotoviva, da bi lahko šla skupaj v ‘šoping’. Jaz rabim tekaško obutev, ona pa kartico za svoj fotoaparat, pa še potovalne čeke mora zamenjati za gotovino.

Na sprejemu in ob registraciji so nas poslikali od vseh strani, naslednji dan pa naše fotografije visijo kot perilo obešene v sprejemnici, kjer nam strežejo kavo in prigrizke.

Še pred koncem sprejema z Alison odideva z avtbusom v ‘Natal Shopping’.

Dve nakupovalni središči, vsako na eni strani ceste. Jaz najdem primerne športne copate en, dva, tri. Z njeno kartico je seveda povsem druga pesem. Z ene strani naju pošljejo v nakupovalno središče na drugi strani ceste. Tam moram angažirati domorodca, da nama pokaže, kje je vhod. Ker znam nekaj več portugalsko-španskih besed, se sporazumevam predvsem jaz, saj angleščine tu itak nihče ne razume, sploh ne take s škotskim naglasom, kakršen je Alisonin. Kartice seveda nikjer nimajo. V banko tudi ne moreva. Varnostnik nama ročno razloži, da je zaprta. Alison se odloči, da tako ali tako rabi nov fotoaparat in potem kroživa med dvema trgovinama in ugotavljava, kaj bi bilo sprejemljivo, koliko posnetkov gre na notranji spomin, na kartico ipd. Na koncu se odloči, da bo govorila z možem in se jutri vrnila, ker mora itak v banko.

Vrneva se z avtobusom. Ti so tu prav v redu, nič slabši, če ne celo boljši kot pri nas. Alison povabim v Kaktus in tam naletiva na Valterja, Veroniko, Yasutako itn. Alison mi je tako hvaležna za spremstvo v nakupovalno središčo, da plača za oba. Ob tem velja omeniti, da živi na Škotskem,  se ne vozi s taksijem, ampak uporablja avtobus! No, za naslednji dan ji predlagam, da jo na vsak način spet spremim v banko in po fotoaparat. Če danes ne bi šel z njo, ne bi mogel slišati izjave prijaznega kupca, ki je želel Alison pomagati pri nakupu fotoaparata. Segel je do skrajnih meja svojega znanja angleščine in ob primerjanju Sony-jevega in Canonovega fotoaparata odločno izjavil: “Sony is very better!”. Alison ga je, ne da bi trenila z očesom, kot da bi pri tenisu z backhandom vrnila žogico na nasprotnikovo stran, popravila: “Much better!” Revež je zardel do ušes in se začel opravičevati, da je njegova angleščina bolj uboga. Alison pa ravno nasprotno: “No, your English is quite good!”. Dodati bi sicer morala, da je odlična v primerjavi z vsemi drugimi, ki angleško sploh ne znajo.

Končno pravi tek. Po obalni cesti več kot pet kilometrov naprej od Rifolesa – torej skupaj kakih 14 kilometrov. Potem plavam pred Visual. Na plažo iz hotela pridejo Portugalci. Šele ko so v morju me opazijo, a si zgolj izmenjamo pozdrave. Nekako ne vemo, kaj bi drug z drugim  v takem položaju.

Po tuširanju in še enem obilnem zajtrku z neomejenimi količinami svežega, eksotičnega sadja s Toivujem odpešačiva , to pot po obalni promenadi, a že po nekaj deset metrih slečeva majici, ki sva jih dobila od organizatorjev. Tudi to ne pomaga dosti. Vsake toliko obrišem kapljico znoja, ki mi izpod pazduhe priteče do komolca.

Ob prihodu v hotel sva mokra od lastnega potu, torej najprej na stranišče, kjer je voda in kjer so tudi papirnate brisače.

Po prvi seriji referatov je odmor s prigrizkom. Alison hoče iti kar takoj, torej špricava drugo serijo predstavitev in kot se izkaže kasneje, tudi opoldanski odmor (s hrano) in še dobršen del prvega popoldanskega bloka referatov.

Nakup fotoaparata je potekal brez posebnosti. Omeniti velja le to, da je bila prodajalna tako močno hlajena, da je blagajničarka ves čas pritajeno pokašljevala.

Banka pa je bila nekaj povsem drugega. V dobro varovan prostor je težko priti, zato sta iz njega prišla uslužbenec in uslužbenka in ko jima je Alison pokazala svoje potovalne čeke, sta nama nekako dopovedala, da da morava nazaj skoraj do tja, od koder sva prišla, ker če kje, potem menjajo take stvari, samo tam. Torej sva šla in spotoma sem uspel kupiti še trak za glavo, saj mi je ruto dan prej ugrabil nagajivi, valoviti Atlantik. Z avtobusom sva se nato peljala nazaj do banke, kjer naj bi menjali potovalne čeke. Zunaj pasja vročina, ko se prebijeva skozi vrtljiva vrata in prestaneva kontrolo vsebine Alisoninega nahrbtnika, sva na hladnem. V banki je več vrst, pristopi uslužbenka in potem, ko izve za namen obiska, nekaj odtipka na nekakšen bankomat in Alison dobi listek s številko ter navodilo naj čaka pred okencema 14 in 15. Delo poteko počasi, da bolj ne more. Ko je pred Alison le še en možakar, uslužbenka, Flavia po imenu, izgine. Pride druga, nekaj sprašuje, potem eno od strank z višjo številko odpelje na drugo stran prostora in tam opravi z njo. Potem pride in tistim, ki so stali v vrsti pred srečnežem, ki ga je odpeljala,  pove, da morajo počakati kakih deset minut, da se vrne Flavia. Seveda je trajalo vsaj dvakrat toliko. Ko je Alison končno na vrsti, spet traja in traja. Navsezadnje je Škotinja le zamenjala svoje potovalne čeke in to po izjemno slabem menjalnem tečaju za povrh. Za dolar je dobila zgolj 2, 1 reala, čeprav je sicer dolar vreden 2,9 reala. Za povrh so ji za menjavo zaračunali še 20 dolarjev provizije. Moj komentar, da je pač treba plačati za vse varnostnike in dolg proces menjave, ji sicer ni v tolažbo, a vsaj sprejme svojo avanturo s humorjem in celotno zgodbo kasneje, z zanjo značilno glasnostjo in vehementnostjo, oznanja vsem, ki so ji voljni prisluhniti.

Začetek popoldanskih predstavitev sva torej zamudila. Od tega kar sva še uspela slišati, je bil le Margaritin prispevek sistematičen, urejen, dobro predstavljen in zanimiv. Ampak to je nekaj, kar od Margarite  človek lahko pričakuje.

V dolgem odmoru sva, spet z Alison, uredila formalnosti v zvezi z ekskurzijo. Agencija Eco-turismo, oziroma uslužbenec in uslužbenka te agencije sta naju peljala kar v njihovo pisarno, da sva tam plačala. Med čakanjem in listanjem po časopisu sem naletel na fotografiji Fernande in Margarite in na članek o naši konferenci. Pokažem ga Alison, ki je že pred tem komentirala, da je moj časopis bolj zanimiv od njenega. Odloči se, da bo časopis odnesla Margariti, saj je vendar njena prijateljica. Zanimivo, le kako da se je tako navezala na njo. Margarita se mi zdi tako zadržana in neizstopajoča, povsem drugačna, oziroma pravo nasprotje Alison, ki je izrazito nastopaška in vedno izstopajoče glasna.

Po dolgem čakanju na zadnjo popoldansko serijo predstavitev in napol dremajočem spremljanju, se delo konference ob sedmih zaključi. Prispela sta tudi Staša in njen fant Simon. Izmenjamo nekaj besed v slovenščini. Potem grem jaz z množico drugih na večerjo v Kaktus. Toliko nas je, da nas peljejo v prvo nadstropje. Najtežje je bilo na koncu poravnati račun, ker so imeli v restavraciji premalo usnjenih ovitkov, v katerih strankam izročajo račune, saj je vsak od nas plačal zase. No, precej časa je trajalo, ampak na koncu je tudi zadnja gruča geografov, tista, ki je želela dobiti vrnjen ostanek denarja, dočakala svoje reale. S Katarino iz letos maloštevilne švedske delegacije greva potem skupaj do našega hotela in potem seveda vsak v svojo sobo. Ona ima menda tako z visečo mrežo na balkonu. Alison je bila nad tem tako navdušena, da je vsevprek oznanjala, da mora po vrnitvi z ekskurzije dobiti prav to sobo.

Za jutranji tek odtečem predvčerajšnjo traso, torej okoli 14 kilometrov in v približno enakem času dobre ure in 14 minut. Po zajtrku grem do hotela Atol das Rocas, saj vem, da bo tja zanesljivo prišel kombi po Valterja in Veroniko. Do Rifolesa se na dan, ko imam predstavitev referata, res ne bi rad potil peš, ker bi tja zagotovo prišel ves premočen.

Med prvo serijo referatov se še nekoliko pripravljam. Pa ne za vsebino, ampak za ‘predigro’.

Včeraj mi je uspelo natisniti sličice prosojnic, po 6 na stran, tako vsaj vem, kaj sem poslal organizatorju na dan odhoda.

Ker je moja tema povezana z ljubiteljsko dejavnostjo, sem se odločil začeti z začetkom moje monodrame. Prvi odstavek ali dva sem prevedel v angleščino in se odločil, da tvegam. Etienna, ki vodi serijo predstavitev, ki zajema tudi mojo, sem vnaprej opozoril, da naj ne bo preveč presenečen nad nenavadnim začetkom. Tudi poslušalce sem opozoril, naj se nikar ne prestrašijo, potem pa sem ugasnil luči in ob svetlobi projektorja, ki je prikazoval naslov mojega referata, sezul sandale in šel bos po rokovnjaško nadret zadovoljivo številno občinstvo.

Po predigri sem spet obul sandale, prižgal luči in v predvidenem času dovolj suvereno dokončal še predstavitev mojega referata. Po kar številnih vprašanjih sklepam, da je bil kar zanimiv. Posebnih komentarjev na neobičajen začetek pa tudi ni bilo. Simona je zanimalo, kje se da to monodramo videti, Chang Yi je rekel: “You should be an actor!”, s svojim zabavnim kitajskim naglasom, seveda. Katarini pa se je zdel moj referat v celoti najboljši od vseh. Tudi to je nekaj.

Popoldan po referatih smo na terasi razpravljali o objavljanju, a do kakšnega pametnega sklepa nismo prišli. Za zvečer pa Marçio predlaga skupno večerjo v restavraciji Camarao. Pred dogovorjenim časom sem še odnesel stvari v hotel in šel zamenjat sto dolarjev. Na poti proti Rifolesu, kjer naj bi se dobili tisti, ki ne vemo, kje je restavracija, naletim na Stašo in Simona. Ob klepetu pot hitreje mine, a pri Rifolesu ni nikogar več. Z nekaj spraševanja restavracijo kljub temu hitro najdemo in tam je že precej udeležencev, a skoraj nič Brazilcev. Že od zunaj pa se vidi, da je restavracija bolj fina kot prejšnje. Marçio razloži, da so porcije  velike za tri. Tako si glavno jed delim s Stašo in Simonom. Ravno za tri ni bilo, a k sreči je drugim hrana ostajala, tako da smo bili deležni še nekaj te. Na koncu se je zataknilo pri računu. ‘Latinci’ so se odločili, da se celoten znesek razdeli s številom prisotnih. To je predvsem za Simona in Stašo predstavljalo precejšen šok, saj bi morala plačati dvakrat več kot sta pojedla in popila. Simon je zato odločno presekal zadevo z odločitvijo, da se plača dejanski in ne enak delež, kar je seveda, kot sem slišal naslednji dan, precej zakompliciralo plačevanje. Je bilo pa zato to toliko bolj pošteno.

Ekskurzija!

Najprej s kombijem do Rifolesa. Potem avtobus. Ogled Natala. Težave z ozvočenjem. Študentke, ki naj bi prevajale razlage, niso dorasle zahtevni nalogi. Tako izvemo bolj malo, pa še to le napol. Po ogledu mesta iz avtobusa, se peljemo proti Pipi, torej na jug. Pred Pipo se ustavimo v naravnem parku, po svoje je zanimiv, a nič kaj posebnega. Nekaj lepih razgledov, majhne opice in par aligatorčkovih oči na gladini majhnega ribnika. Čeprav je vodič kar precej razlagal, ne vem kaj, ker sem iskal motive za snemanje.

Popoldan v Pipi je prepuščen nam samim. Plaža, kjer se odločimo kopati, je za to povsem neprimerna. Iz mivke gledajo skale. Tudi v vodi. Ko sem stopil na eno, sem bil v trenutku skrčen v dve gubi, k sreči brez posledic na podplatu, a v valove se na takem mestu ni pametno podati. Tako smo se namočili v plitvini, pojedli kekse in čokolado in še preden je sonce naglo potonilo za obzorje, odšli iskat hrano.

Jedli smo v prijazni piceriji. Jaz sem imel s solato več dela kot vsi drugi. Sem jo moral primerno na drobno razrezati, da sem jo lahko med vse bolj štrlečimi dlakami na obrazu spravil v usta.

Na poti do avtobusa bos in s kamero v rokah lovim najbolj tipične podobe turističnega utripa Pipe.

Spet negotovost! Prevajalec iz Eco Travel je sicer obljubljal, da me bodo poklicali, a iz tega ni bilo nič. Tako je pač tu. Ne vem, zakaj je tako težko določiti uro odhoda. Kljub vsemu, čakam kar v sobi. Ko me že skoraj mine potrpljenje, pod balkonom zagledam ‘Landroverje’. Iz enega izstopi Marçio in z balkona mu povem, da pridem takoj. Ekspedicija se lahko začne! Sestavljajo jo trije Discovery-ji od katerih ima eden zadaj pokrit tovorni prostor za prtljago, sendviče in pijačo.

Marçio in moja bradata malenkost z veliko Sony-jevo kamero, ki je videla in zabeležila precej več kot jaz, če je le imela dovolj energije v baterijah, se razume

Sendvičev je seveda zmanjkalo že prvi dan. Kar se moštva tiče, so tu trije šoferji, od udeležencev pa tajvanski par, ki ga sestavljata Chang-Yi in njegova žena Su, švicarski par Veronika in Walter, potem pa še Škotinja Alison, Maria iz Južne Afrike, Bradley iz Nove Mehike ter seveda organizator konference Marçio in njegov sin, poleg njiju pa še asistentka Gilena ter par, ki sva ga sestavljala jaz in moja kamera.

Po vožnji skozi mesto in čez reko Potengi se proti severu še kar nekaj časa vozimo po cestah, potem pa končno peščina. Komajda končna v svoji neskončnosti. Široka kot avtocesta. 90 km/h je povsem običajna hitrost, 110 pa najvišja opažena.

Prvi adrenalinski trenutki nastopijo ob postanku za spust z vrha sipine v laguno. Domačini so starega hrošča predelali v vlečnico, predvsem je vleki služil avtomobilski motor. S pomočjo tega so preprost železen voziček s klopmi po preprostih železnih tračnicah vlačili na vrh sipine. Ko si enkrat zgoraj, te posadijo v platnen sedež, obešen na žičnato vrv, po kateri te potem spustijo navzdol v vodo. Nič posebnega, a za starejši del ekspedicije, predvsem ženski, kar vznemirljivo. Marçio se ponudi, da me posname. Malo me skrbi, glede na to, da sem pomotoma že čudno močno spraznil baterijo in je zdaj vsaka minuta dragocena. Sicer pa, ko bo zmanjkalo baterije, bom vsaj imel eno obveznost manj, se tolažim in se poženem po “zajli” navzdol. Super! Škoda, da ne traja dalj. Spodaj v vodi čaka čoln. Ko sem na njem, se spomnim, da znam vendar plavati in ni potrebe, da me iz vode spravljajo s čolnom. Ko me železna “vlačuga” ponovno privleče gor, me Alison zadolži, da z njenim novim fotoaparatom dokumentiram njen podvig. Bo lahko doma sinovom z dokazi podkrepljeno pokazala, kaj še zmore njihova mati.

Za ogled posnetka spuščanja s sipine klikni tule!

Potem je do poznega večera veliko vožnje tako po cestah kot po plažah. Vsega skupaj skoraj 400 kilometrov. Kar žal mi je, da ne morem posneti tukajšnje kmetijske pokrajine. Kljub temu, da smo v ekvatorialnem pasu, je rastje bolj kot ne polpuščavsko. Vseeno so vmes plantaže kokosovih palm. Dosti jih je v že precej slabem stanju. Potem se sem in tja pasejo krave, konji, mule. Vasi so videti precej zanemarjene, a skoraj vse hiše so iz tanke sodobne opeke in ometane. Majhne in pritlične. Razen počitniških. Te so nekatere precej večje.

V vaseh so ponekod med hišami večje parcele, ki so  tako zasmetene, kot bi tam zacvetele plastične vrečke.

Veliko je govora o tukajšnji posebnosti, “kažuju”! Drevo in sadež sta precej pogosta in zelo priljubljena. Posebnost tega območja brez letnih časov je, da istočasno na istem drevesu lahko vidiš cvetove, zoreče in dozorele sadeže.

Po dolgi in utrujajoči vožnji z redkimi postanki za malico in kopanje končno prispemo do hotela. varnostnik, ki šoferje očitno pozna, odpre dvoriščna vrata in parkiramo pred recepcijo, ki je v posebni, le temu namenjeni, stavbi. Okrog so nameščene hiške s po nekaj sobami, ki so druga poleg druge. Sobo si delim Z Bradleyem, na eni strani sta Alison in Maria, na drugi Walter in Veronika.

Na drugi strani dvorišča je restavracija. Bradley ima težave z želodcem, zato ne gre na večerjo. Walterja zadolži, da v njegovem imenu Marçiu izroči steklenico vina, ker ima menda rojstni dan. Ni edini, že naslednjega dne je za rojstni dan na vrsti Su.