Karnataka ni kar tako

Karnataka, kdo ve, kaj je to?

Priznam, do nedavnega, jaz nisem vedel!

Geograf, pa tak, boste rekli. Boste, če seveda veste, kaj je to Karnataka. Ja, z veliko se piše, ker je ime države. Najbrž jih ni prav dosti v naših krajih, ki bi vedeli za to, več kot šestdesetmilijonsko, državo. Kaj šele, da bi o njej vedeli kaj več, kot kako se imenuje in kam spada.

Krajinski motiv iz Karnatake in zemljevid države z barvami njene zastave (slika zastave je vzeta z Wikipedie in je v javni rabi)

Tudi meni, kot sem zapisal na samem začetku, do nedavnega ni bilo prav dosti mar za njo in o njej nisem vedel zares prav nič. Z geografijo sveta sem se ukvarjal le toliko, kolikor sem, od časa do časa, po svetu obiskoval geografske konference in kongrese. Drugače pa je znanje o tej temi od študijskih dni že močno zbledelo. Približno tako kot zbledi poslikava fasade kakšnega našega kulturnega spomenika državnega pomena, ki jo vsaj štiri desetletja neusmiljeno spira dež. Čeprav, kolikor se spomnim, gre v prenesenem pomenu za poslikavo, ki sploh ni bila naslikana. O Karnataki in o njej sosednjih državah nismo namreč med študijem geografije izvedeli prav nič. Poznati smo morali vse sovjetske republike in še kakšno avtonomno oblast za povrh, da različnih sibirskih plemen niti ne omenjam. Karnataka pa našemu učitelju očitno ni bila dovolj pomembna, ali pa poznana, da bi bila omembe vredna. Sicer nam pa tudi ameriških zveznih držav ni bilo treba poznati, kolikor me spomin ne vara. Ampak to je zato, ker smo ta del sveta obravnavali pri drugem učitelju, ki je raje na široko razlagal o svojih vojnih in povojnih zgodah in nezgodah, kot pa o vsebini svojih predmetov. Na izpit si šel pri njem tako, da si na hodniku izvedel, da je na fakulteti in ima izpite. Potem si tekel v pisarno oddelka po prijavnico, jo izpolnil in se postavil pred vrata njegovega kabineta. Sledil je prijeten klepet o tem in onem, nekaj malega tudi o vsebini predmeta, za katerega si delal izpit in sledila je ocena. Ponavadi odlična, vsaj za tistih pet zvestih poslušalcev, ki smo edini hodili na predavanja tudi takrat, ko se niso delile frekvence in inskripcije in če si si vsaj nekaj malega zapomnil. Tako so ameriške zvezne države zame že tedaj ostale bolj kot ne neznanka. Ampak zanje občasno slišimo, ko se na primer mediji razpišejo o strelskem pohodu kakšnega njihovega obsedenca.

O zveznih državah države, katere del je Karnataka, pa le redkokdaj kaj izvemo. Izjemoma kakšna od njih najde pot v medije, seveda prav tako zaradi streljanja, čeprav se tam streljajo z ene strani meje na drugo. V mislih imam namreč Kašmir in spor med Pakistanom in Indijo glede tega ozemlja. Formalno je Kašmir del enega od osmih zveznih ozemelj, ki poleg 29 zveznih držav sestavljajo Republiko Indijo.  Tako kot Združene države Amerike, je namreč tudi Indija zvezna država. Sicer ima kakšnih dvajset držav manj, so pa zato te toliko bolj obljudene. Ene bolj, druge manj. Karnataka je imela leta 2011 nekaj čez enainšestdeset milijonov  prebivalcev, ki so živeli na nekaj manj kot dvesto tisoč kvadratnih kilometrih površine (191,791 km2). To je za dobro petino manj kot je merila nekdanja SFRJ, pri čemer je imela ta ob razpadu trikrat manj prebivalcev. Med današnjimi članicami EU bi se po številu prebivalcev Karnataka znašla takoj za Nemčijo, Francijo in pred Italijo. Od drugih evropskih držav pa imajo številnejše prebivalstvo le še Velika Britanija ter dve, ki nista v celoti v Evropi, Rusija in Turčija. Med zveznimi državami Združenih držav ima najbolj obljudena Kalifornija vsaj za tretjino manj prebivalcev kot Karnataka. Obratno velja, ko državi primerjamo po velikosti oziroma površini. Kalifornija je več kot dvakrat večja. Po prebivalstvu druga in tretja država ZDA, Teksas in Florida, za Karnatako še bolj izrazito zaostajata. Karnataka leta 2011 dvakrat več prebivalcev kot Teksas in trikrat več kot Florida leta 2019. Obe omenjeni ameriški zvezni državi skupaj sta imeli leta 2019 nekaj malega manj kot enainšestdeset milijonov prebivalcev. To je malenkost manj kot jih je imela Karnataka osem let prej. Ocene indijskega statističnega urada za leto 2020 Karnataki napovedujejo 69,6 milijonov prebivalcev, leta 2021 pa naj bi število preseglo 70 milijonov. To pomeni, da bo za kakšnih 5 milijonov preseglo tudi število prebivalcev Francije.

Kje leži Karnataka in zakaj zanjo pri nas ve tako malo ljudi

Karnataka in njene sosede z navedenim prevladujočim jezikom v državi (izsek preslikan s karte ‘States and union territories of India by the most commonly spoken official language’ – dodana so imena držav – Wikimedia Commons, v javni rabi, avtor: Filpro ).

Na indijski podcelini leži Karnataka na jugozahodu polotoka in sodi med južnoindijske zvezne države. Jug polotoka si delita Tamil Nadu na vzhodu ob Bengalskem zalivu in Kerala na zahodu ob Arabskem morju. Karnataka je severno od njiju na zahodu polotoka ob Arabskem morju, tako kot Kerala. Vzhodno od Karnatake sta zvezni državi Andra Pradeš in severno od nje Telangana. Na severu Karnataka meji še na Maharaštro, na severozahodu ob Arabskem morju pa še na turistično razvpito ‘državico’ z imenom Goa.

Za Karnatako v našem zahodnem svetu vemo le redki, za Kalifornijo, Teksas, Florido in še kar nekaj drugih ameriških zveznih državah pa bistveno več, saj zanje pogosto slišimo in o njih beremo. Njihova imena nam  zato zvenijo znano, čeprav o njih dejansko ne vemo prav dosti. Še najpogosteje zanje slišimo ob predvolilnem pompu v Ameriki, ki so ga polni vsi naši mediji. Ali pa v različnih “holivudskih” uspešnicah, ki prevladujejo v programih naših kolosalnih multipleksov. “Bolivudskih” filmov pri nas ne vrtijo dovolj pogosto, da bi nam postala znana tudi imena kot so Karnataka, Tamil Nadu, Kerala, Andra Pradeš itn. Čeprav nisem prepričan, da bi večja zastopanost “bolivudskih” filmov kaj dosti prispevala k večji prepoznavnosti indijskih zveznih držav. V naši zavesti je kot geografski pojem za ta del sveta zasidrana samo in zgolj Indija. Da je tam na desetine zveznih držav, da imajo v njih različne uradne jezike in pisano etnično sestavo in za povrh še množico različnih pisav, to nam je pa precej manj poznano.

Različne indijske pisave, od katerih je Kannada (tudi jezik) v Karnataki v uradni rabi (slika je prevzeta iz Wikimedia Commons in je v javni rabi)

Pri nas se radi zgražamo nad tem, kako Američani pojma nimajo o geografiji in o svetu zunaj meja njihove “America first”, oziroma “America great again”. Radi vihamo nos nad tem, da skoraj na prste lahko prešteješ tiste, ki so že kdaj slišali za Slovenijo, pri čemer je še pri teh zelo velika verjetnost, da ne vedo čisto prav, kakšna je razlika med “Slovenia, Slavonia and Slovakia”. Ob tem pa pozabljamo, da je naša država po površini skoraj desetkrat manjša od Karnatake, predvsem pa, da v njej živi tridesetkrat manj ljudi. Naše glavno mesto Ljubljana bi, po stanju izpred slabega desetletja, v Karnataki zasedala 12. mesto. Bangalore oziroma po novem Bengaluru, ki je glavno mesto Karnatake, je imel leta 2011 krepko čez osem milijonov prebivalcev in jih ima ob nagli rasti verjetno že čez deset, torej petkrat več kot ima prebivalcev vsa Slovenija.

Gospodarstvo Karnatake

Glavno mesto Karnatake, Bangalore, je v svetu znano kot indijska silicijeva dolina in sicer zaradi številnih visokotehnoloških podjetij ter menda najbolj izobražene delovne sile v Indiji, če ne celo na svetu¹. Tu pride do izraza številnost prebivalstva in pa dejstvo, da so tehnični študiji, za razliko od ostalih univerzitetnih študijev, sorazmerno dostopni tudi mladim iz revnejših družin. Bangalore je druga najhitreje rastoča mestna aglomeracija v Indiji in je zato neke vrste indijski Babilon. Vanj se priseljujejo ljudje različnega etničnega porekla od blizu in daleč. Tudi indijski državljani, ki so svojo srečo poskusili v ZDA, pa tam niso imeli občutka, da jih imajo za enakovredne pripadnike ameriške družbe, prihajajo v Bangalore odpirat svoje “startup”-e. Tu namreč delujejo številna domača in mednarodna informacijsko tehnološka podjetja. V svetovnem merilu je tu četrto največje informacijsko-tehnološko središče (IT hub), Karnataka pa prispeva kar 36 % k indijskemu izvozu programskih izdelkov (software-a). Premorejo več kot sto raziskovalno-razvojnih organizacij in številna biotehnološka podjetja.

Po podatkih Svetovne banke za leto 2017 je bila Karnataka med vsemi indijskimi zveznimi državami po velikosti družbenega bruto proizvoda  četrta. V primerjavi z drugimi državami sveta je bil njen BDP z okroglo 760 milijoni ameriških dolarjev približno tak kot v Južni Afriki in večji kot v Kolumbiji, Združenih arabskih emiratih, Iraku, Vietnamu, Bangladešu itn. BDP na prebivalca pa je bil še vedno sorazmerno skromen in v primerjavi z evropskimi državami večji samo od ukrajinskega. Kljub temu pa je bil kar za 60 odstotkov nad indijskim povprečjem.

Najpomembnejše industrijske panoge v Karnataki so kovinska in kemična industrija ter prehrambena industrija ter izdelava koksa, jedrskega goriva in predelava nafte. V rudarstvu je na prvem mestu pridobivanje železove rude, tudi zlata (90 % vsega v Indiji) , zelo pomemben pa je tudi energetski sektor.

Prispevek posameznih sektorjev (rudarstvo, proizvodnja in energetski sektor) k bruto dodani vrednosti v Karnataki za obdobji april-junij 2016 in 2017 (Vir: QUARTERLY INDEX OF INDUSTRIAL PRODUCTION JUNE – 2017)

Dobro četrtino elektrike v Karnataki pridobijo iz obnovljivih virov, ki imajo 12,3 GW inštalirane moči, največ med vsemi indijskimi državami. Načrtovana hitra gradnja novih kapacitet naj bi zgotovila državi samooskrbo in v prihodnje celo izvoz energije. Leta 2019 so v Pavagadi zgradili eno največjih fotovoltaičnih elektrarn na svetu. Zaseda kar 53 kvadratnih kilometrov površine. Njihove vetrne in sončne elektrarne se ponašajo tudi z vse večjo gospodarsko učinkovitostjo in so z nižjo ceno proizvedene kilovatne ure huda konkurenca termoelektrarnam, sploh tistim, ki kurijo uvoženi premog.²

Prispevek posameznih sektorjev k bruto družbenemu proizvodu Karnatake 2003-04 (Vir: INDIAN STATES Economy and Business: Karnataka)

V industrijskih dejavnostih ustvarijo približno četrtino družbenega proizvoda države, v storitvenih pa polovico. Čeprav se kar 56 % prebivalcev Karnatake še vedno ukvarja s kmetijstvom, oziroma se preživlja s kmetovanjem, pa ta sektor po deležu v BDP celo za nekaj več kot odstotno točko zaostaja za industrijo.

Za kmetijstvo je izkoriščene približno 65 % ozemlja države. Kar 70 % (po Wikipedii celo 82,5 %) indijske kave pridelajo v Karnataki, čeprav po površini zavzema manj kot šest odstotkov celotnega ozemlja države. Med pridelki so v ospredju žitarice ter sadje. Med žiti po vrednosti pridelka izstopata riž in pšenica, prvi z nekaj nad polovičnim in druga z nekaj nad tretjinskim deležem (čeprav  po drugih virih pšenice pridelajo dvajsetkrat manj kot riža, je pa na drugem mestu po količini pridelka sirek, ki ga imenujejo “jowar”). Pri sadju je porazdelitev bolj enakomerna. Na prvem mestu je mango, sledijo banane, indijski oreščki, limone in pomaranče. Vrednostno je zelenjava nekoliko nad sadjem (razmerje 44:56), porazdelitev pa je še bolj enakomerna, pri čemer ima osemodstotni vrednostni delež med vsem sadjem in zelenjavo krompir, sledi paradižnik, jajčevci, čebula (slednja ima še petodstotni delež). Sladkorni trs ni tako v ospredju, čeprav imaš zaradi prodaje na ulici občutek, da ga morajo pridelati res veliko (kar dejansko drži, saj je zaradi hektarskega donosa okoli 90 ton na hektar pridelka količinsko za desetkrat več kot pri rižu). Živinoreja ustvari pol toliko vrednosti kot poljedelstvo in sadjarstvo. Mleko k temu prispeva kar dve tretjini, meso pa zgolj petino. Omeniti velja še ribištvo in gozdarstvo, vendar imata skromna deleža znotraj celotnega sektorja. Les po vrednosti ne dosega niti dvanajstine, ribištvo z akvakulturo pa celo zgolj dvajsetino celotne ustvarjene vrednosti v kmetijskih in s kmetijstvom povezanih dejavnosti.³

V Karnataki pridelujejo tudi bombaž, čeprav po vrednosti pridelka ne spada med pomembnjše kulture v državi

Država ima sorazmerno gosto cestno omrežje in od več kot 150.000 km cest jih je skoraj dve tretjini asfaltiranih (65 %). Leta 2004 so imeli tudi čez tri tisoč kilometrov avtocest. Do danes se je morala številka krepko povečati, glede na to, da so imeli odprtih na stotine gradbenih projektov v vrednosti nekaj milijard ameriških dolarjev. Tudi danes so v gradnji številni avtocestni odseki. Železniško omrežje je precej redkejše, saj je bila dolžina vseh prog samo 3 192 km. V Bangaloreju so zgradili dve liniji ‘metroja’, ki pa za razliko od pariškega ne poteka pod zemljo, ampak nad njo, na stebrih, ki so postavljeni kar med levo in desno polovico glavnih mestnih cestnih žil.

Metro na stebrih v Bangaloreju – ena od postaj

Obe liniji zaradi nagle rasti mesta podaljšujejo, žal pa manjkajo krožne linije, ki bi bolje povezovale celotno mestno aglomeracijo, ki se duši v cestnem prometu in je zato potovalni čas iz enega do drugega konca mesta z avtom podoben kot če se pri nas pelješ iz Maribora v Koper.

Bangalore ima pomembno mednarodno letališče, poleg tega pa so v državi še tri letališča za domači promet. Pristanišč imajo deset, pri čemer je novo pristanišče v Mangaloreju njihovo glavno tovorno pristanišče, ustanovljeno pet let kasneje kot koprsko, torej leta 1962. Obseg pretovora je med 30 in 40 tisoč tonami, kar je za dobro polovico več kot v Kopru in za okrog tretjino manj kot v Trstu.

¹ The Rise of a Silicon Valley In India: How India Is Becoming The Next Silicon Valley
² Karnataka’s Electricity Sector Transformation
³ STATEWISE AND ITEM-WISE ESTIMATES OF VALUE OF OUTPUT FROM AGRICULTURE AND ALLIED SECTORS (2011-12 to 2015-16)

Prebivalstvo Karnatake

V Karnataki, podobno kot drugje v Indiji, živi več moških kot žensk (leta 2011: 973 žensk na 1000 moških). Glede na to, da številka počasi raste, gre sklepati, da je to posledica nekdaj zelo prisotne nezaželenosti deklic, zaradi nižjega družbenega položaja žensk. Danes naj bi bili namerni splavi in zanemarjanje dojenčic ter posledično njihova večja umrljivost, manj pogost pojav kot v preteklosti. Pri nas v Sloveniji je leta 2019 število moških tudi preseglo število žensk, a je to izključno zato, ker je pri nas med tujimi državljani, ki so bili pri nas zaradi dela, bilo dvakrat več moških kot žensk, zato se je tudi število žensk na 1000 moških v Sloveniji znižalo pod 1000 na 998, kar je še vedno precej nad vrednostjo, ki so jo imeli leta 2011 v Karnataki.

Skupina žensk v kraju Gunal na državni cesti št. 50 v severnem delu osrednjega dela Karnatake

V Karnataki je bilo ob popisu 2011 pismenih tri četrtine vseh prebivalcev. Pri moških je bil ta delež 82,5 odstoten, pri ženskah pa zgolj dvotretjinski. Po verski pripadnosti je 84 % prebivalcev hindujcev, 13 % muslimanov, krščansko veroizpoved pa je navedlo že manj kot dva odstotka prebivalcev. Dobre tri petine prebivalcev je živelo na podeželju, tako da je bila stopnja urbanizacije leta 2011 zgolj 38,7 odstotna. Glede na to, da je bila rast mestnega prebivalstva nekajkrat hitrejša kot na podeželju, pa je verjetno stopnja urbanizacije v tem trenutku že precej višja. Med mestnim prebivalstvom je večja pismenost in pri moških dosega kar 90 %.

Leta 2018 se je v Karnataki, po podatkih tamkajšnje vlade, rodilo več kot milijon otrok. Nataliteta je bila v mestih 17 otrok na 1000 prebivalcev in s tem večja kot na podeželju (13 živorojenih na 1000 prebivalcev). Umrlo je nekaj manj kot pol milijona ljudi tako da je bila mortaliteta v mestih približno 6 na 1000 in na podeželju 8 umrlih na 1000 prebivalcev. Stopnja umrljivosti dojenčkov je bila sorazmerno visoka (10,5), kar je podobno kot v Turčiji in hkrati precej manj od indijskega povprečja. V Sloveniji, ki ima eno najnižjih stopenj umrljivosti dojenčkov na svetu, je po podatkih Statističnega urada RS leta 2018 umrlo 1,7 otrok do dopolnjenega prvega leta starosti na 1000 živorojenih otrok. V Karnataki se je nataliteta v zadnjih dveh desetletjih nekoliko bolj zmanjšala predvsem v zadnjih nekaj letih. Leta 2000 je znašala še 20, leta 2012 18,6, do leta 2018 pa se je znižala pod 15 živorojenih na 1000 prebivalcev. Smrtnost se je v obdobju po letu 2000 ves čas gibala v glavnem med 6 in 7, kar je sorazmerno malo in je značilno za mlada prebivalstva, čeprav se tudi starostna piramida prebivalstva Karnatake zaradi zmanjševanja rodnosti od starostnega razreda 20 do 24 let navzdol vse bolj zožuje. Umrljivost je nizka predvsem zato, ker je starega prebivalstva v primerjavi z mladim, sorazmerno malo. Indeks staranja, ki nam pove koliko starejših od 64 let pride na 100 otrok v starosti od 0 do 14 let je bil leta 2011 v Karnataki samo 23, kar pomeni, da je otrok v državi štirikrat več kot starejših državljanov (65 let in več). V Sloveniji je bilo leta 2011 starega prebivalstva že več kot mladega in je bil tako indeks staranja kar 116,5.

Starostna piramida za Karnatako ob popisu leta 2011 (Vir podatkov: Data.gov.in)

Etnična sestava prebivalstva je izjemno pisana in pripadnikov zelo velikega števila plemen je bilo ob popisu več kot štiri milijone. Tudi jezikovna sestava je pestra, čeprav v državi močno prevladuje skupina prebivalcev, ki ji je materni jezik kannada. Teh je bilo leta 2011 dve tretjini, 11 odstotkov je kot materni jezik navedlo jezik urdu, slabih šest odstotkov pa jezik telugu. Za nobenega od množice jezikov, ki jih govorijo v Karnataki, še svoj živi dan nisem slišal, edini, katerega ime mi zveni znano je “tamil” oziroma tamilščina. Najbrž zato, ker sem njega dni na televiziji slišal za tamilske tigre. To so bili tamilski borci za svojo samostojno državo na Šri Lanki. V Indiji so Tamilci sicer večinsko prebivalstvo v zvezni državi Tamil Nadu, jugovzhodni sosedi Karnatake, kjer skoraj 90 odstotkov prebivalcev govori tamilščino kot materni jezik.

Zgodovina Karnatake

O preteklosti Indije v šoli nismo kaj dosti slišali. Morda še največ pri književnosti, kjer smo morali vsaj poznati epa Ramajana in Mahabharata. Sicer pa kaj dosti več, kot da je bila tam ena od zibelk človeške kulture in da so ji potem Angleži nadeli kolonialni jarem, ki so se ga osvobodili šele po drugi svetovni, nismo izvedeli. V zvezi s tem nam je znan tudi Mahatma Ghandi in njegov nenasilni odpor. Nam, ki smo iz Titovih časov in se še spomnimo politike neuvrščenosti, sta poznana tudi Nehru, kot eden od tvorcev te politike in seveda Indira Ghandi, velika Titova ‘prijateljica’ in ‘zaveznica’.

Indija iz predkolonialnih časov je precejšnja neznanka. Vsaj meni je še do pred kratkim bila.  Zdaj, ko sem nekoliko prečesal Wikipedio in druge spletne vire, lahko zapišem, da je bilo preteklo dogajanje na podcelini, milo rečeno, zelo pestro. Zapisi o zgodovini južnega dela podceline še najbolj spominjajo na razlago vodiča na kakšnem od naših gradov. Po informaciji o tem, kdo in kdaj naj bi ga začel graditi, dobiš serviran dolg seznam rodbin, ki so si ga lastile tekom stoletij tja do današnjih dni. Približno  tako zanimivo, kot branje telefonskega imenika in to za kakšen tuj kraj, kjer nikogar ne poznaš.

Tudi ozemlje, ki je danes zaobseženo znotraj meja Karnatake, je tekom zgodovine prehajalo iz rok enih vladarjev v roke drugih, pri čemer se vsa stvar zakomplicira še z odnosi podrejenosti in nadrejenosti in njihovimi spremembami, da problema formalnih in dejanskih vladarjev niti ne omenjam.

Če gre verjeti nekemu Raggiju Muddeju, po katerega zapisih na spletni strani o zgodovini Karnatake, povzemam nekaj podatkov, so v teh krajih  uporabljali železo že 1200 let pred našim štetjem, kar je precej prej kot na severu Indije ali pa pri nas (800 pr. n. št.). Območje se je imenovalo Karunadu, kar pomeni dvignjeno ozemlje oziroma visoka planota.

V času, ko so se v naših krajih naselili Kelti (4. do 3. stol. pr. n. št.) so v današnji Karnataki vladali vladarji dinastij s severa Indije. Ko so bili naši kraji del Rimskega cesarstva je v Karnataki tri stoletja vladala rodbina Satavahana. Kmalu po njihovem zatonu so zavladale domače vladarske rodbine.  Tule bo omenjenih le nekaj takih, ki so zaslužne za to, kar sem imel možnost občudovati v Karnataki. Taka je na primer vladarska rodbina Ganga (zahodna), ki je južni Karnataki in delom današnjih sosednjih držav vladala samostojno ali podrejena drugim vladarskim rodbinam vse od leta 325 do 999.  Leta 983 so dali postaviti kip Gomatešvare v Šravanabelagoli. To je največji kip izklesan iz enega samega kamnitega bloka (monolit) na svetu.

Kip Gomatešvare v Šravanabelagoli, največji monolit na svetu

Naslednja, omembe vredna, je rodbina Čalukja iz Badamija (500 do757), ki je za razliko od prej, ko so različni vladarji na tem območju vladali majhnim kraljestvom, vladala velikemu in pomembnemu cesarstvu.To je obsegalo celotno današnjo Karnatako in obsežne delenjenih današnjih sosed. Vladarska rodbina Čalukja je pomembna tudi zaradi podpore razvoju umetnosti in arhitekture.

Za številne arhitekturne bisere je zaslužna tudi vladarska rodbina Hojsala (1000 do 1346), ki je imela svoj sedež najprej v Belurju potem pa v Halebedu. Med najbolj poznanimi svetišči so Čenakesava v Belurju, Hojsalešvara v Halebiduju in Kesava v Somanathapuri.

Detajl s svetišča Hojsalešvara v Helebiduju

Za skupino UNESCO-vih spomenikov v Hampiju gre zasluga vladarski rodbini Vidžajanagara (Vijayanagara 1336-1565 – vladali so torej v času vzpona grofov Celjskih in še dobro stoletje po njihovem izumrtju torej tudi še v času Primoža Trubarja in naših prvih tiskanih knjig). Njihovo cesarstvo je slovelo zaradi bogastva in moči, obsegalo pa je ves južni del indijske podceline. Čas njihove vladavine zaznamuje razcvet literature v južnoindijskih jezikih in umetnosti nasploh. To je tudi obdobje, ko se je razvila karnatska glasba oziroma klasična glasba južne Indije. Med arhitekturnimi spomeniki ima najbolj vidno mesto vsekakor kamnita kočija iz Hampija, ki lepo ponazarja izjemno mojstrstvo umetnikov, ki so ustvarjali izjemne spomenike dediščine človeštva. Vladavina rodbine Vidžajanagara se je končala s porazom v bitki pri Talikoti, po kateri so oblast nad južno Indijo prevzeli Dékanski sultanati. Prvo domače islamsko kraljestvo se je v južni Indiji pojavilo že leta 1347 in je obsegalo severne dele Karnatake.
Kamnita kočija iz Hampija

Vladarska rodbina, katere vladanje se je s prekinitvami in spremembami v obsegu ozemlja in stopnji suverenosti, vleklo vse od 14. stoletja pa do modernih časov, je rodbina Vodejar (Wodeyar 1399-1761, 1800-1831, 1881-1950), ki ima simbolno vladarsko vlogo še danes. Za prekinitev njihove vladavine v času pred britanskim zavojevanjem je kriv Hajder Ali, ki ga je nasledil sin sultan Tipu. Ta je leta 1799 umrl v bitki z Britanci in njihovimi indijskimi zavezniki. V prvi vojni z njimi je sultan Tipu sicer zmagal, tudi v drugo ga niso mogli poraziti, v tretji in potem še četrti vojni pa je bil sultan Tipu poražen in na koncu tudi ubit. Majsorskemu kraljestvu so spet zavladali Vodejarji, a to pot podrejeni Britancem, njihovo kraljestvo je namreč postalo britanska prinčevska država. Leta 1831 so potem Britanci za 50 let sami prevzeli vladanje, nato pa upravljanje spet prepustili Vodejarjem. Po pridobitvi indijske neodvisnosti leta 1947 je Majsorska država vstopila v zvezo indijskih držav in leta 1950 se je vladarska vloga Vodejarjev formalno končala, čeprav so potem kot guvernerji vladali državi še vse do leta 1975. Dve leti pred tem je država doživela preimenovanje iz Majsor (Mysore), ki je tudi ime mesta, kjer je ima kraljeva družina svojo palačo, v Karnataka.

Impozantna kraljevska palača Vodejarjev v Majsorju s konca 19. in začetka 20. stoletja , v katere delu rodbina še vedno prebiva, preostali del pa je na ogled turistom – palača naj bi bila med najbolj obiskanimi indijskimi spomeniki takoj za Tadž Mahalom

Naravnogeografske značilnosti Karnatake

Navadno se opisi različnih regij in držav začnejo z naravnogeografskimi značilnostmi, tule pa so prihranjene za konec. Najlepše sodi na konec za “il grande finale”. Zame je narava lepa povsod, pa naj gre za puščavo ali džunglo, za mlako ali morje, za bližnjo vzpetino ali za mogočno goro. Ob gosti poseljenosti indijske podceline bi človek pričakoval, da je tam le malo ohranjene narave, da ne rečem prave divjine. A temu ni tako. Ob vožnji po osrednjem delu države na Dékanski planoti dobi človek občutek, da so naselja redkeje posejana kot pri nas, zato pa temu primerno večja. To, čemur bi pri nas že rekli mesto, je pri njih še vedno samo velika vas. Imajo približno štiriinpolkrat več naselij kot jih je v Sloveniji, kar ob skoraj desetkrat večjem obsegu ozemlja pomeni, da je gostota naselij pri njih pol manjša kot pri nas. Tako za neposeljeno divjino, pa tudi za njive in polja ostane kar dosti površine države, čeprav tudi obseg pozidanega ozemlja ni zanemarljiv.

Ampak če se vrnem k naravnim pogojem za življenje in gospodarjenje v Karnataki, je smiselno najprej omeniti, da gre za geografske širine, ki so številčno precej bliže nič kot naše. To pomeni, da so temu primerno bliže ekvatorju. Pri njih je sonce dvakrat letno navpično nad glavami tamkajšnjih prebivalcev. Večina države namreč leži med 12 in 18 stopinjami severne geografske širine, torej v celoti južno od severnega povratnika.

Trdnjava Mandžarabad na okrog 1000 metrih nadmorske višine na vzhodnih obronkih Zahodnih Gatov – v ozadju so vrhovi podobne višine, med katerimi jih je zgolj nekaj, ki presegajo 1200 ali 1300 metrov, tako da se ob jasnem vremenu od tod vidi vse do Arabskega morja

Na razporeditev podnebnih pasov v Karnataki odločilno vpliva relief. Ob zahodni obali polotoka je reliefna pregraja Zahodnih Gatov, za njimi pa je v notranjosti prostrana Dékanska planota. Vlažne zračne mase iznad Arabskega morja so se na poti proti notranjosti polotoka tako prisiljene dvigati ob pobočjih Zahodnih Gatov in ob tem prihaja v času monsuna do obilnih padavin. Letne količine v povprečju v glavnem niso kaj dosti večje kot v naših Julijskih Alpah, razlika je predvsem v razporeditvi. Velika večina dežja pade v času monsuna od junija do septembra. V okraju Dakšina Kanada na jugozahodu pade v tem času običajno nad 3300 mm dežja, v pomonsunskem obdobju od oktobra do decembra pa desetkrat manj, še malo manj in sicer okrog 230 mm v mesecih pred monsunom od marca do maja, medtem ko je zima, januarja in februarja, skoraj povsem brez padavin, povprečje je zgolj 6 mm, leta 2020 pa so namerili celo zgolj 2 mm dežja. Podnebje obalnega pasu Karnatake je torej tipično monsunsko (Am po Köppenovi klasifikaciji) s povprečnimi mesečnimi temperaturami vseh mesecev nad 18º C. Najvišje so seveda tik pred nastopom monsuna. V Mangaloreju, ki je najpomembnejše pristanišče Karnatake, povprečne najnižje mesečne temperature nikoli ne padejo pod 20º C, povprečne najvišje pa v nobenem mesecu ne sežejo čez 35º C.

Zahodni Gati v Karnataki niso kakšno visoko gorovje, večinoma za naše pojme bolj hribi kot gore. Le sedem najvišjih vrhov Karnatake je višjih od 1600 metrov. Najvišji Mulajanagiri vrh je s 1930 metri nadmorske višine skoraj dvatisočak. Pa vendar so tudi 1400 do 1600 metrov visoki hribi dovolj, da je v njihovem zavetrju podnebje  precej drugačno kot v obalnem pasu. V notranjosti se najprej razteza pas savanskega podnebja (Aw po Köppenovi klasifikaciji), ki se potem izmenjuje s toplim stepskim na jugovzhodu države. Savansko podnebje imajo še na severovzhodu države, medtem ko v večini osrednjega in vzhodnega dela prevladuje toplo stepsko podnebje (Bsh po Köppenovi klasifikaciji).

Klimogram za Bangalore (vir podatkov: http://www.climatemps.com)

Savansko podnebje je podobno  monsunskemu, saj ima ravno tako  sušno in deževno dobo, sorazmerno stalno visoke temperature, a so razlike med najtoplejšim in najhladnejšim mesecem nekoliko večje (v Bangaloreju 8º C), precej manj pa je padavin.

 

Podnebja Karnatake po Köppenovi klasifikaciji (za podlago je bila uporabljena karta podnebij Indije – Beck, H.E., Zimmermann, N. E., McVicar, T. R., Vergopolan, N., Berg, A., & Wood, E. F. in karta upravne delitve Karnatake)

Tudi stepsko podnebje ima podobno letno razporeditev padavin in temperatur kot že opisani, a je letna količina padavin precej manjša, ker v vlažnem obdobju padavine niso niti približno tako obilne kot  na primer pri savanskem. So pa zato nekoliko višje temperature.

Rastje se razlikuje predvsem glede na količino padavin, saj so temperature v vseh različicah podnebij sorazmerno visoke. Svetli monsunski gozdovi preraščajo Zahodne Gate in potem v notranjosti prehajajo v bolj odprt svet savane ter stepe, kjer so tudi obsežne kmetijske površine. Te potrebujejo namakanje, saj je sicer pridelek vezan zgolj na vlažno obdobje. Z namakanjem, ki zajema tretjino obdelovalnih površin, je pridelava možna vse leto.

Zimzeleni svetli tropski gozd pri slapovih “Jog Falls” na reki Šaravati, 40 km zračne razdalje od obale Arabskega morja

Zanimiva je v teh krajih delitev leta na letne čase, saj pri zimi, ki traja le januarja in februarja, takoj sledi poletje, ki traja od marca do maja. Sledi čas monsuna od junija do septembra, nato pa je do konca leta še pomonsunsko obdobje. Poletje je najtoplejši čas in je brez obilnih padavin. Zima je izrazito suho obdobje, temperature pa niti niso prav zelo nizke. V Šivamogi, ki ima savansko podnebje, in v Balariju s stepskim, je najnižja povprečna mesečna temperatura decembra, a je še vedno v obeh krajih nad 20º C.

Povprečne mesečne temperature in letna količina padavin v mestih z različnim podnebjem (Mangalore monsunsko, Šivamoga savansko in Balari stepsko)

Šivamoga leži približno 100 km proč od obale Arabskega morja, to je približno toliko, kot so Trojane oddaljene od Jadranskega. Leži na 600 metrih nadmorske višine in reliefno jo od morja ločujejo okoli 300 metrov višji vrhovi Zahodnih Gatov, med katerimi le redki sežejo čez 1000 metrov. Kljub temu pa je količina padavin komaj okrog 900 mm, toliko jih imajo pri nas kraji na Dravskem in Ptujskem polju. Še bolj skromna je količina padavin v Balariju, zgolj okrog 500 mm. Ta res leži v osrčju polotoka na nadmorski višini 480 m. Od Arabskega morja na zahodu je oddaljen nekaj manj, od Bengalskega zaliva na vzhodu pa nekaj več, kot 300 km. Temu primerno so tudi temperature tu najvišje.

Povprečna količina padavin v Karnataki je 1151 mm. V času treh monsunskih mesecev imajo kar 55 deževnih dni. V gorah v zaledju Mangaloreja (Sahyadri in Agumbe hills) pade letno tudi 7 600 mm dežja (ENVIS Centre: Karnataka). Slovensko povprečje je nekaj čez 1500 mm, vendar pa najvišje količine nikjer pri nas niso tako izjemno visoke. Pri nas je bila najvišja letna količina padavin izmerjena leta 1960 v Breginju (4605 mm),  najvišja povprečna letna pa ne presega 3000 mm, a tudi najnižja povprečna v Šalovcih na Goričkem ni nižja od 700 (ARSO). V Karnataki so torej razlike v namočenosti bistveno večje kot pri nas. Zelo vlažnega je krog 30% ozemlja na zahodu, preostanek države spada med polsuha in suha območja. Kar v dveh tretjinah države imajo manj padavin kot pri nas na prej omenjenem Goričkem, seveda ob bistveno višjih temperaturah in izhlapevanju.

Balari oziroma po starem “Bellary” – pogled na mesto s trdnjave nad njim – v ozadju je na jugozahodu pas vzpetin, ki štrlijo iz planote – tam so številni rudniki železove rude, ki jo topijo v veliki in pomembni železarni v bližini tega mesta

Karnataka s padavinami prejme 221 km³ vode, z vodo bogata in približno desetkrat manjša Slovenija pa 32,2 km³. Zaradi evapotranspiracije oziroma vseh oblik izhlapevanja se v Karnataki izgubi približno pol padavinske vode, v Sloveniji pa dobri dve petini. V Karnatako letno po rekah iz sosednje zvezne države Maharaštre priteče okoli 15  km³ vode, kar je približno enako kot je priteče v Slovenijo iz njej sosednjih držav (15,2  km³). Tako kot pri nas tudi v Karnataki večino ozemlja odmakajo reke, ki tečejo v bolj oddaljeno morje na (jugo)vzhodu. Tja odteče približno 60% vse vode, preostalih 40% pa po precej krajših, a zelo vodnatih, rekah  na zahod v Arabsko morje.

Reka Kaveri, ki odmaka južni del Dékanske planote v Karnataki – z mostu pred znamenitimi slapovi pri Šivanasamudri (posnetek iz zimskega suhega obdobja)

Reke so neprecenljiv vir vode za prebivalstvo, ki je v veliki meri še vedno odvisno od vode iz rek in jezer, neposredno pa se še vedno v veliki meri oskrbujejo z vodo iz tradicionalnih vododohranov v obliki bazenov ali postavljenih na stebre, ki jih je moč videti v skoraj vseh večjih vaseh. Po vsej Karnataki jih je 37 000, še nadaljnjih 20 000 jih imajo za namakanje. Do težav prihaja tam, kjer polnjenje teh vodohranov ni dovolj pogosto in se potem prebivalci soočajo s pomanjkanjem vode. Da bi zadržali čim več monsunske vode, so skopali tudi ogromno kotanj, ki se ob dežju spremenijo v jezera. Samo v Bangaloreju imajo 200 takih vodnih teles, od katerih jih skoraj pol nikoli ne presahne.

Eden  sodobnejših vodohranov  na stebrih v kraju Bhairana Hatti

Za oskrbo z vodo je v naših krajih najpomembnejša podtalnica, v Karnataki pa temu ni tako. Kar 97% njihovih vodonosnikov so preperele trde kamnine, med katerimi je 90% granita, preostalo so bazaltne kamnine Dékanske planote. Rečne ravine ob izlivu rek v morje predstavljajo zgolj 2% vseh vodonosnikov. Kljub temu s talno vodo iz vodnjakov namakajo površino, ki je večja kot polovica Slovenije (12 500 km²), kar je 37% vseh namakalnih površin v državi. Kar 91% podtalnice porabijo za namakanje, izkoristijo pa že 70% vseh razpoložljivih virov.  Še vedno pa je poraba vode iz rek in jezer skoraj petkrat večja od porabe podtalnice. Ob hitro naraščajočih potrebah po vodi se zna zgoditi, da sedanji viri kmalu ne bodo več zadoščali. V poštev bi prišlo izkoriščanje rek, ki tečejo proti zahodu, kar pa bi lahko imelo hude posledice za občutljivo naravno ravnotežje v hribovjih obalne regije (ENVIS Centre: Karnataka). Reke ki tečejo proti vzhodu (severovzhodu, jugovzhodu) seveda tečejo v sosednje države, za katere je to glavni vir vode in je zanje še kako pomembno, kolikšna je poraba v Karnataki in koliko preostale vode priteče k njim. To je že lahko in bo v prihodnje še toliko bolj, pomemben razlog za spore glede pravice do vode.

Vodohrani v obliki bazenov so značilni tudi za svetišča – na sliki je na primer tak bazen iz svetišča v Belurju

Cvetje in trnje ob poti do trdnjave Mandžarabad

Voda oziroma količina padavin je tudi glavni naravni dejavnik, ki omogoča rast dreves. Gozdovi v Karnataki poraščajo precej manjši delež površja države kot v gozdnati Sloveniji, kjer je danes govora o kar tripetinskem deležu gozdov. V Karnataki gozdovi poraščajo le dobro petino oziroma slabo četrtino (22,6%) celotne površine države. Imamo pa opravka z izjemno raznovrstnimi in enkratnimi gozdovi, kjer je izjemna tudi raznovrstnost rastlinskih in živalskih vrst. V tem pogledu je predvsem območje Zahodnih Gatov ena od svetovnih “vročih točk”. Rastje obsega obalne mangrove (v morje segajoče neprehodno močvirsko grmovje in drevje), tropsko zimzeleno rastje, polzimzelene gozdove, vlažno in suho listopadno rastje, trnovo grmičevje ipd. V Karnataki živi desetina vseh indijskih tigrov (po enih podatkih 300, po drugih 400)  in kar četrtina slonov (5900). Premore tudi 4500 vrst cvetočih rastlin 600 vrst ptic, 160 vrst  plazilcev (želv, kač, kuščarjev in krokodilov), 70 vrst žab in 800 vrst rib. Veriga Zahodnih Gatov je znana tudi po tem, da na svetu ni nobenega podobno velikega območja, kjer bi raslo toliko divjih sorodnikov kulturnih rastlin  (ENVIS Centre: Karnataka), pri čemer je kar 60 % tega območja znotraj meja Karnatake.

Glede na hidrografske, reliefne, podnebne in druge naravne značilnosti lahko Karnatako razdelimo na štiri naravne enote:

  • Obalno (Karavali) Karnatako,
  • Južno planoto (Southern Karnataka Plateau).,
  • Osrednjo planoto (Central Karnataka Plateau) in
  • Severno planoto (Northern Karnataka Plateau)

Obalna regija sega od obal Arabskega morja do 50-80 km v notranjost, kjer se začne območje Dékanske planote. Obsega obalne ravnice in Zahodne Gate. Od morja v notranjost se raven svet najprej vzpenja v valovito gričevje, ki mu potem sledijo višji hribi, naslonjeni na rob Dékanske planote. Številne reke in potoki z vmesnimi grebeni in vrhovi ustvarjajo težko prehoden svet strmih, s svetlim tropskim gozdom poraslih, pobočij, kjer so pogosti tudi slapovi.

Naravnogeografske enote Karnatake (reliefni zemljevid Jungpionier / CC BY-SA – dodani napisi enot)

Južna planota obsega najvišji planotast svet države z nadmorskimi višinami okoli 800 do 900 metrov. Na zahodu in jugu segajo vrhovi Zahodnih Gatov čez 1500 metrov in vse tja do 1750. Na območju Južne planote sta tudi nekdanja prestolnica Mysore na 763 metrih in sedanje glavno mesto Bangalore na kar 920 metrih nadmorske višine. Najnižji je svet ob reki Kaveri, ki si je v planoto vrezala svojo dolino. Najprej teče proti vzhodu, nato pa zavije proti jugu v sosednjo državo Tamil Nadu.

Osrednja planota, ki jo odmaka reka Tungabhadra sega v glavnem v nadmorske višine med 450 in 700 metri. Pri nas so tako visoka gričevja in nižji hribi, tu pa imamo opravka z nepreglednimi ravninami, nad katerimi se ponekod dvigajo posamezne vzpetine. Skratka precej drugačna pokrajinska podoba kot na primer na našem Krasu, kjer dobršen del planote obsega območja na višini  okoli 400 metrov, medtem ko najvišji vrhovi segajo čez 700. Zato ta naša kraška planota s svojim vegastim in valovitim površjem od daleč izgleda bolj hribovje kot pa planota, predvsem pa na njem prav nikjer ne moremo videti kakšne obsežnejše ravne površine.

Riževa polja na Osrednji planoti Karnatake med Belarijem in Hampijem na okrog 450 metrih nadmorske višine

Severna planota Karnatake zajema že tako imenovane Dékanske stopnice (Deccan traps), ki so eno največjih območij bazaltnih vulkanskih kamnin na svetu. Nastanek je bil pogojen z izjemno obsežnim vulkanskim delovanjem pred okoli 65 milijoni let. Ker to sovpada z izumrtjem dinozavrov, naj bi, po mnenju nekaterih, k temu odločilno prispeval prav tukajšnji vulkanizem. Nadmorske višine se tu ob rekah spustijo že pod 400 metrov, večji del planote ima višino okrog 600 metrov, na skrajnem jugozahodu, kjer je na drugi strani meje turistično razvpita Goa, pa se že dvigajo Zahodni Gati v višine nad 800 metrov.

Zaščitena območja

V Sloveniji ima status narodnega parka samo Triglavski narodni park, ki se razprostira na površini 840 km². V Karnataki imajo pet narodnih parkov, a je po velikosti le največji, Bandipur, za spoznanje večji od Triglavskega. Skupna površina vseh petih narodnih parkov je 2794,05 km².

Narodni parki Karnatake in njihova površina

V najmanjšem od narodnih parkov, Bannerghatti, v glavnem mestu Bangaloreju, imajo od leta 2010 tudi zavetišče za več kot 100 levov in tigrov, ki so jih rešili iz različnih cirkusov, od leta 2014 pa še zavetišče za medvede.

Poleg narodnih parkov imajo v Karnataki še druge oblike zaščitenih območij, ki obsegajo bistveno manjše površine, a so pomembna za zaščito raličnih živali in naravnih vrednot. Glede na ogroženost, so zelo pomembni rezervati za tigre. Število teh je bilo leta 2014 ocenjeno na nad 406 , kar pomeni, da jih v nobeni od drugih indijskih zveznih držav ni živelo več, kot tu.

Eden od tigrov v narodnem parku oziroma biološkem parku Bannerghatta, ki pozira avtobusnim obiskovalcem na vožnjah skozi ograde tamkajšnjega zavetišča

Naj kot zanimivost navedem, da skozi največji narodni park Bandipur, ki leži južno od Majsorja (Mysore-ja), teče glavna cesta proti jugu v sosednjo državo Tamil Nadu. Zaradi velikega števila povoženih živali so se odločili, da bo cesta ponoči zaprta, čez dan pa je prepovedano ustavljanje in parkiranje, kjerkoli znotraj parka. Seveda, ko se ob cesti pojavi slon, ali kakšna druga zanimiva žival, vsi ustavijo in izvlečejo telefone, da lahko potem na družabnih omrežjih pokažejo fotografije, ki dokazujejo, na kaj so naleteli med vožnjo skozi park.

Za konec

Karnataka je velika in v številnih pogledih bogata in zanimiva država. V Evropi je poznana le redkim, saj kot ena od številnih indijskih zveznih držav le redkokje in redkokdaj najde svoje mesto v medijih in najbrž še redkeje v šolskih učbenikih. Nekdaj pri nas razvpita oznaka Indija Koromandija, dežela, kjer se cedita med in mleko, dežela bogastva in izobilja, me nehote spomni na bogata in mogočna kraljestva, ki so jim pred stoletji, ko so iz teh krajev k nam prišli prvi opisi njihovega življenja in navad,  vladali zdaj maharadže, zdaj sultani, dokler si jih niso potem, ob koncu 18. stoletja, ko se je pri nas zaključilo vladanje Marije Terezije in Jožefa II., podjarmili Angleži.

Danes v Karnataki prej kot izobilje, pade v oči revščina in pa to, kar bi pri nas poimenovali kot zanemarjenost. Ob ulicah in cestah se kopičijo smeti in to celo tam, kjer se za visokimi ograjami bohotijo v marmor in steklo oblečene reprezentativne stavbe. Kot povsod po svetu, je tudi tu bogastvo privilegij redkih, ogromno pa je revnih. Velja pa pripomniti, da oko Evropejca najbrž med revne hitro potisne tudi take, ki pravzaprav niso. Resda morda živijo v hišah, ki si za naše pojme komaj zaslužijo tako ime, a ko bolje pogledaš, vidiš, da vsi premorejo pametne telefone, da so ženske lepo oblečene, skratka, tudi če je njihov stanovanjski standard za naše pojme nikakršen, na podlagi tega ne moremo zaključiti, da so revni. Vprašanje je, kako oni dojemajo svoj položaj in kakšne so njihove vrednote. Vsekakor so vsaj do neke mere drugačne od naših, sicer bi pri njih ne bilo tako drugače, kot je pri nas.

(Visited 71 times, 1 visits today)

3 thoughts on “Karnataka ni kar tako

  1. Igor Lipovšek

    Zanimiv in celosten prikaz.
    Z veseljem ga bom uporabil pri pouku; ne toliko jaz, kot bom na reči, ki jih lahko razumejo (in iz besedila primerjajo s Slovenijo), usmeril učence 7. razreda.

    Odgovori

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja