Arhivi Kategorije: Javni nastopi

V spomin na Igorja Lipovška – predsednika Zveze geografov Slovenije

Govor na žalni seji Zveze geografov Slovenije in Društva učiteljev slovenije, 14. 9. 2021 v spomin na prezgodaj preminulega predsednika ZGS in enega najbolj dejavnih članov DUGS

Fotograqfija objavljena v Domžalcu, 7. 8. 2021

Avgust, ali po slovensko veliki srpan, je mesec umeščen v srednji del leta, mesec, v katerem se poletje počasi preveša v jesen in letos mesec, v katerem smo izgubili prijatelja, kolega in predsednika Zveze geografov Slovenije. Iznenada, kot strela z jasnega, nas je zadela novica o njegovi prezgodnji smrti. Poln življenja in zanj značilne radosti, poln načrtov za prihodnost je omahnil v smrt in prisiljeni smo se soočiti s kruto resnico, da smo ga izgubili za vselej in da bo z nami samo še v spominih. Dragocenih spominih, ki nam bodo izvabljali na usta nasmehe, in nam hkrati orosili oči ob spoznanju, da ga ne bo več med nas.

Pogosto mi pride na misel prevod Mickiewiczevega verza: »… domovina, ti si kakor zdravje, ceniti te ne zna, kdor te ni izgubil …«. Pa ne zaradi domovine in tudi zaradi zdravja ne, pač pa zato, ker se nam tako pogosto dogaja, da se vrednosti tega, kar imamo, zavemo šele potem, ko to izgubimo. Ta neprestana samoumevnost nas tišči po poti življenja, da neprestano drvimo naprej in si ne vzamemo časa, da bi znali zares užiti trenutke sedanjosti, da bi njim, ki so nam dragi in najdražji pokazali, koliko nam pomenijo, kako dragoceni so nam trenutki, ki jih delimo z njimi, kako neizmerno lepše nam je zaradi njih in ob njih. Potem pa smo nenadoma soočeni s tem, da lahko vse to prelijemo zgolj v besede slovesa, ki jih ne morejo več slišati, v solze, ki jih ne morejo več videti, čas pa hiti naprej in poti nazaj, razen po labirintih našega spomina, ni več.

Mnogo spominov s časom zbledi, nekateri pa se trdno zasidrajo v nas in ostanejo jasni še dolgo potem, ko smo množico dogodkov, ki se nas niso posebej dotaknili, že povsem pozabili. V meni je še zelo živ spomin na tisti jesenski večer na našem zadnjem zborovanju, ko sem predsedovanje Zvezi geografov Slovenije formalno predal svojemu prijatelju in kolegu Igorju Lipovšku Lenasiju, ne vedoč, na kako boleč in nepričakovan način se bo vodenje Zveze vrnilo iz njegovih nazaj v moje roke. Tistega večera je bil Igor izvoljen ob prisotnosti številnih kolegic in kolegov, ki so ga enotno podprli in mu pokazali, kako pravi človek je za to mesto. Na ta način so se razblinili tudi njegovi dvomi o tem, ali bo zmogel in ali je res on tisti, ki lahko prevzame krmilo naše Zveze.

Ko razmišljam, kakšen človek je bil, da je bil tako pravi za predsednika, mi najprej pride na misel njegova človečnost in njegov odnos do soljudi. Bil je v prvi vrsti prijatelj, šele potem kolega in sodelavec. In seveda, geograf po duši in po izobrazbi.

Leta 1975 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in na takratnih Pedagoško-znanstvenih enotah geografija in sociologija pod A študiral geografijo in pod B sociologijo. Leto kasneje sem šel po njegovih stopinjah in zato vem, kako je bil že kot študent vedno in vsem pripravljen pomagati in svetovati, pa naj je šlo za nasvet, kaj je pri posameznem profesorju na izpitu najbolj pomembno, kako in kaj sprašuje, ali pa za karkoli drugega.

Na geografiji je bil vselej velik poudarek na terenskem delu in ekskurzijah. V času študija sva bila skupaj na ekskurziji po Bavarski in skupaj sva opravljala terensko delo v Halozah. S še dvema kolegicama iz njegovega letnika smo se naložili v stoenko in se vozili od ene haloške vasi do druge, z enega brega na drugi breg, po prašnih, peščenih makadamskih cestah ter anketirali, opazovali in se trudili razumeti procese, ki spreminjajo tamkajšnjo pokrajino in družbo. Predvsem pa smo si vzeli dosti časa za druženje, pa najsi je šlo za piknik s poležavanjem na sveže pokošenih haloških travnikih ali pa za kosilo v gostilni, kjer nam je stari gostilničar postregel z mesom iz tünke in z zanimivimi zgodbami iz njegove in haloške preteklosti. Tudi te izkušnje so bržčas vplivale na to, da je bil Igor goreč zagovornik terenskega dela pri pouku, saj je verjel, da je to najbolj vsestranski način za spoznavanje geografske stvarnosti. Pogosto se je, ob vzpodbujanju učiteljev k vključevanju terenskega dela v pouk, oprl na, mislim da Melikove besede, da je »geografija tudi v nogah«. In ko smo ravno pri nogah, kadar jih je Igor uporabljal za hojo, pa čeprav le sem in tja ter gor in dol po domačem dvorišču, si je rad požvižgaval take in drugačne melodije, saj je bil njegov glasbeni okus širok, kot njegov značilni nasmeh. Predlagam, da v spomin nanj in na njegov vedri značaj prisluhnemo eni takih melodij, ki mu je bila zelo ljuba:

Pesem Porque te vas je bila kot del filmske glasbe uporabljena tudi v španskem filmu iz leta 1976 Cría Cuervos

Naj nadaljujem z zanimivo prigodo, ki je povezana z najinim delom na terenu. Poleti leta 1991 sem zaključeval doktorsko disertacijo in želel sem preveriti, kako se statistični podatki o naseljih tedanje domžalske občine odražajo v pokrajinski stvarnosti. Ker je delo prijetnejše v družbi, sem Igorja povprašal, če bi šel z menoj od vasi do vasi in kot ponavadi, ko ga je kdo za kaj prosil, ali predlagal kaj, kar je zahtevalo njegovo prisotnost in delo, je bil njegov odgovor: »Seveda!«. In sva šla, dva bradata, da ne rečem obilno zaraščena, mlada moška, od vasi do vasi, z avtom kakopak in opremljena s starimi vojaškimi specialkami. Googlovih zemljevidov takrat še slutili nismo, kaj šele poznali. Bili pa so to negotovi časi, saj je od razglasitve samostojnosti minilo zgolj nekaj tednov, tako da še nismo prav vedeli, ali nas bodo srbski »vožd« Slobodan Milošević in generali JNA pustili pri miru, da dokončamo začeto osamosvojitev, ali pa si s sklenjenim premirjem samo kupujejo čas, da nam bodo potem lahko zadali končni udarec. Ko sva se torej v takih okoliščinah v gostilno v Moravčah pripeljala dva bradača, so osamosvojitveno osveščeni domačini, takrat še brez mobilnih telefonov, nemudoma obvestili postajo milice, da se po Moravčah in okoliških vaseh prevažata dva četniška ogleduha, ki naklepata bogvekaj. Okrog avta, parkiranega na gostilniškem dvorišču, sta se kaj kmalu sukala dva miličnika in si sumničavo ogledovala zemljevide, ki so odprti ležali na zadnjih sedežih. Zgodba se na najino srečo ni končala z zasliševanjem na postaji milice, ker sem imel s seboj potni nalog. Ta je, kar nekoliko razočaranima miličnikoma, zadoščal, da sta verjela, da sva res na terenskem delu in ne na četniški diverzantski akciji.

Sta nama pa bradi, še posebej potem, ko sta začeli siveti, prišli še kako prav pri razveseljevanju otrok v prednovoletnem času. Vloga Dedka Mraza je bila Igorju pisana na kožo in vloga učitelja prav tako. V tem poklicu, ki so ga pred njim opravljali že njegova dedek in babica ter mama, je preprosto užival in si nabral obilo koristnih izkušenj s poučevanjem na šolah od osnovne prek poklicne do gimnazije. Njegovo poklicno pot pa je nedvomno najbolj zaznamovalo svetovalno delo. Odgovorno in strokovno se mu je posvečal kar četrt stoletja. Njegov delovnik ni bil omejen z uro začetka in konca delovnega časa, temveč z začetkom in z uspešnim dokončanjem zastavljene naloge. To pa je pomenilo, da je službenemu delu pogosto moral nameniti tudi svoj prosti čas, ki ga seveda ni imel na pretek, ker je bil vključen v številne prostočasne dejavnosti, pa najsi je šlo za delo v Foto kino in video klubu Mavrica, za društvene dejavnosti v geografskih društvih ali pa za kaj tretjega.

Tako pri svojih poklicnih kot prostočasnih dejavnostih je prihajal v stik s številnimi ljudmi, na katere je s svojim odnosom in lastnostmi skoraj brez izjeme naredil nadvse dober vtis. Izžareval je pozitivno energijo, prekipeval od optimizma, znal je navduševati, prisluhniti in nevsiljivo pomagati. Kako bi ga človek ne mogel imeti rad, ko pa si se ob njem že po nekaj minutah počutil, kot da si v družbi starega, zaupanja vrednega, znanca, da ne rečem prijatelja.

Prijateljev si je na svoji življenjski poti nabral kar lepo število, a tudi nekaj sovražnikov, ki jim ni bila všeč njegova pokončnost, občutek za pravičnost, iskrenost in tenkočuten posluh za ranljive, zatirane in zapostavljene. Ni bil pripravljen skloniti glave in se obrniti stran, kadar je presodil, da je nekaj narobe, krivično in nepošteno. Prav zaradi te pokončnosti in neuklonljivosti na njegovi ter poniglavosti in zahrbtnega spletkarstva na nasprotni strani, je moral skozi najgrenkejšo preizkušnjo. Preizkušnjo, ki je ne bi privoščil nikomur, še najmanj pa človeku kakršen je bil on. Krivica boli in za to bolečino ostanejo brazgotine, četudi nevidne, pa vendar enako omejujoče in neprijetne kot tiste telesne.

Kljub temu je Igor ostal Igor, družaben in zaželen v sleherni družbi. Po krivični odpustitvi z Zavoda za šolstvo je spet postal učitelj. Ni mu bilo težko sesti na kolo, s kolesom na vlak in čez pol Slovenije do Osnovne šole Otočec, kjer so si upali in zmogli ponuditi mu delo.

Z virusom, ki nam je obrnil na glavo naš donedavni vsakdanjik, je prišel pouk na daljavo in kdo, če ne Igor, se je znal temu posvetiti na zanj značilen način. Z mislijo usmerjeno na učence in na to, kar je zanje koristno in pomembno, je pripravljal zanimive učne ure, zastavljal naloge in skrbel za to, da je bil njegov pouk nazoren, jasen, razumljiv in vsem dostopen. Predvsem pa tega, kar je pripravljal za svoje učence, ni skrival pred kolegi, temveč je z veseljem delil z njimi, pa najsi je šlo za objave v njegovi šolski e-učilnici, ali pa na Arnesovi video strani. Enega od takih video posnetkov je ustvaril za letošnjo Noč geografije. Video je na eni strani spomin na dvestoletnico rojstva Blaža Kocena, narejen pa z mislijo na učence in na to, kaj naj bi izvedeli o geografskih značilnostih nekaterih krajev ob poti od Ljubljane do Ponikve. Za konec mojega nagovora predlagam ogled nekaterih njegovih filmčkov:

Igorja na žalost ni več, pogrešamo ga in pogrešali ga bomo. Ostali pa so nam lepi spomini in njegova dela. Verjamem, da bodo mnogi učitelji, ki so z njim sodelovali in se od njega učili, v mnogočem sledili njegovemu zgledu, se ravnali po njegovih praktičnih nasvetih in tudi to je pomembna zapuščina izjemnega človeka, sodelavca, prijatelja, moža in očeta.

Slava njegovemu spominu!

Ob zadnjem slovesu od mojega najboljšega prijatelja

Plečnikove Žale, 12. velikega srpana, 2021

Draga Marjana, dragi Pavel, spoštovani sorodniki, prijatelji in znanci – vsi, ki ste se zbrali ob tej žalostni uri, uri zadnjega slovesa od Igorja Lipovška Lenasija, večini poznanega tudi po vzdevku Lipe!

Nikoli si nisem mislil, da bom imel govor na njegovem pogrebu. Sam pri sebi sem zase že pred časom ozavestil, da sem v letih, ko je verjetnost, da danes si, jutri pa te ni, zelo velika in da mi je vsak nov dan, ki ga preživim, na nek način podarjen. O Igorju, pa na tak način nisem nikoli razmišljal. Bil mi je samoumeven kot zrak, ki ga diham, kot sonce, ki vsako jutro vzide, tudi če ga ne vidim. Bil mi je najboljši prijatelj vse od časa, do katerega mi seže spomin, pa do njegovega zadnjega dne. S svojo osebnostjo, s svojim odnosom do soljudi je že od malega privlačil mnoge, ki so ga srečevali, najsibo v šoli ali pa v obšolskih dejavnostih. Zame je bila največja sreča in zadovoljstvo, da sem lahko z njim preživel teden ali dva poletnih počitnic.

Upam si trditi, da je takih, ki so si, tako kot jaz, želeli njegove bližine in družbe, izjemno veliko. Razlog za to pa je bil on sam, zato, ker je bil takšen, kakršen je bil. Vsi, ki smo ga poznali, vemo, da je bil zabaven, strpen, razumevajoč, poln optimizma in volje do dela, vedno pripravljen nesebično pomagati komurkoli, kjerkoli in kadarkoli. Njegov prešerni smeh, tako nalezljiv, in njegov gromki glas sta do polnega napolnila vsak prostor, v katerem je zabaval zbrano družbo ali pa sta se razlegala daleč naokrog, kadar se je to godilo na prostem.

Po materi je podedoval dar za pomnenje številnih anekdot in za dramatično pripovedovanje zgodb, po očetu pa navihanost in smisel za humor. Zato v njegovi družbi ni bilo nikoli dolgčas. Ena zadnjih zgodb, ki jo je s ponosom delil z nami, je povezana s harmoniko njegovega starega očeta Pavla. Ta je šla v vojnih časih in po njih skozi toliko rok in nezgod, da bi o tem lahko posnel film – podobnega kot je Kosmačev Stari dobri pianino, le da bi v tem glavno vlogo imela harmonika. Ta je končno spet našla svojega mojstra. Iz nje zdaj izvablja prijetne melodije Igorjev sin Pavel.

Znal pa je Igor v dramatično napete, šaljive zgodbe preliti tudi dogodivščine, o katerih je izvedel od svojih prijateljev in znancev. O enem od znanih vaških “junakov” je imel celo zbirko zgodb o njegovih takih in drugačnih, ne ravno spodobnih, podvigih. A zgodbe o njih so bile povedane tako prepričljivo, zanimivo in napeto, da se jih kar nisi mogel naposlušati. Svojčas je s temi zgodbami smučarski druščini, speči na skupnih ležiščih v nekdanji vojašnici v Bovcu, precej skrajšal spanje, a kljub temu po tednu dni pomanjkanja spanca nekateri še niso imeli dovolj in so moledovali: “Ma daj Lipe, povej še eno o ‘njem’”.

Tudi njegova dobronamerna navihanost in pripravljenost ušpičiti kakšno, recimo temu, neumnost, je pogosto prišla do izraza, pa najsi je bilo to, da je na primer moji mali hčeri v predolgih žabah, ki so ji visele s stopal te zavezal skupaj, da se je potem čudila, kako da ne more hoditi, ali pa da je svoje učiteljsko delo opravljal v modri delovni halji – to je bilo seveda v časih, ko smo še združevali delo in smo bili vsi na tak ali drugačen način proletarci – in kdo, če ne učitelj samoupravljanja, je moral dati učencem zgled družbene enakosti – ampak starši so ga pa zaradi tega nehote zamenjevali za hišnika.

Vedno in na različne načine je kazal, kako pomembno mu je biti enak med enakimi. Od učencev tako ni zahteval, da ga kličejo profesor, lahko so ga klicali kar po njegovem vzdevku – Lipe. Tako se je nekoč primerilo, da ga je eden od dijakov na hodniku pred zbornico prosil “Hej, Lipe, a lahko, pros’m, pokličeš ven profesorja ‘tega in tega’?” Tako je Igor Lipovšek, profesor geografije in sociologije, brez zadržkov šel in poklical učitelja za prakso, ki seveda ni imel naziva profesor, mu je pa godilo, da ga dijaki tako kličejo.

Ker je bil tak, kot je bil, se je tudi pojavljal v različnih vlogah. Poznamo ga kot prepričljivega ljubiteljskega igralca, občasnega novinarja, zapriseženega mavričarja, saj je v Foto, kino in video klubu Mavrica oddelal nešteto ur kot voditelj prireditev, fotograf, snemalec, scenarist in ustvarjalec video vsebin. Ob koncu vsakega leta pa se je preobrazil v Dedka Mraza in razveseljeval otroke z darili in še bolj s svojim globokim žametnim glasom, s katerim jih je prijazno nagovoril.

Pred skoraj štirimi desetletji je imel Dedek Mraz turnejo po takratni domžalski občini in pred njegovim prihodom so si otroci ogledali predstavo, ki je bila pripravljena prav za to priložnost. Na enem od vaških odrov, tako majhnem, da je bilo na njem komaj dovolj prostora za vse igralce, je za zaveso na svoj trenutek čakal Igor v vlogi Dedka Mraza. V enem od zadnjih prizorov je bilo treba zajčku izruvati boleči zob in iz ust so mu ga vlekli, držeč se drug za drugega, vsi nastopajoči. Ko se je zob izruval, so seveda izgubili ravnotežje in zadnji v vrsti – lev – se je sesedel na zaveso, ki je skrivala Dedka Mraza. Ta je zgrmela na leva in razkrila dobrega moža, ki je ostal brez besed in ni vedel ne kam ne kod. Le prestopal se je sem in tja, dokler nismo spet dvignili zavese in ga skrili. Otroci pa so bili navdušeni. Po končani predstavi jim namreč ni bilo treba klicati Dedka Mraza, ker so že poznali skrivnost in so vedeli, da čaka za zaveso.

Ni pa bil Igor dobri mož le v vlogi Dedka Mraza, tak je bil vedno in v vseh življenskih položajih. Pošten, odkritosrčen, načelen, prijazen, iskren, empatičen … Vse, česar se je lotil, je opravljal resno in odgovorno. S svojim neizmernim optimizmom in dobro voljo je znal k delu pritegniti tudi druge.

Bil mi je vzornik – za njim sem se vpisal na bežigrajsko gimnazijo, za njim sem šel na Filozofsko fakulteto študirat geografijo in sociologijo. Že med študijem so bili njegovi nasveti zlata vredni in ne le meni, ampak še marsikomu drugemu so pomagali pri opravljanju študijskih obveznosti.

Prav nič presenetljivo ni, da je po študiju postal učitelj. To je bila že njegova mama, pa tudi njegova stara mama in stari oče. Lahko bi rekli, da mu je bil učiteljski dar položen v zibelko. In znal ga je dobro uporabiti. Z bogatimi izkušnjami, ki si jih je pridobil med poučevanjem, je zasedel mesto svetovalca za geografijo na Zavodu za šolstvo. Izkušnje je nadgrajeval s stalnim spremljanjem novosti na področju poučevanja geografije. Zato je lahko učinkovito pomagal številnim učiteljem vseh starosti pri njihovem pedagoškem delu. Vedno je zagovarjal njihovo avtonomijo in jim stal ob strani ter jim bil v vseh pogledih v pomoč in podporo.

Ko je zaradi svojega odgovornega odnosa do dela in svoje brezmejne načelnosti moral po krivici zapustiti svoje delovno mesto na Zavodu, so učitelji širom Slovenije dvignili svoj glas in ga podprli, a ni zaleglo. Zadnji dve leti je bil spet učitelj in ni mu bilo težko, saj je to delo opravljal z velikim veseljem, bolečina zaradi prizadejane mu krivice, pa je ostala.

Z obvladovanjem sodobnih tehnologij, tako koristnih pri poučevanju na daljavo, se je tudi v ‘koronskih’ časih izkazal kot izjemen pedagog. Že dolgo pred tem pa je znanje o rabi informacijske tehnologije pri pouku, in še posebej pri terenskem delu, širil med učitelje, s katerimi je sodeloval, bodisi kot svetovalec, bodisi kot dejaven član Društva učiteljev geografije. Brez njega ni minil noben tabor tega društva, brez njegovega ustvarjalnega prispevka niso minile niti druge dejavnosti. Tudi na svojem delovnem področju je bil pobudnik, organizator in soorganizator številnih dogodkov. Njemu gre zahvala, da so vsakoletna tekmovanja iz znanja geografije živela in uspela in bila nadgrajena tudi z Balkansko olimpijado, veliko zaslug ima tudi za redno ter uspešno udeležbo slovenskih učencev in dijakov na geografskih olimpijadah, ki potekajo v okviru Mednarodne zveze geografov.

Bil je redni udeleženec številnih geografskih dogodkov, pa najsi je šlo za predavanja Ljubljanskega geografskega društva ali pa za zagovore diplom na Oddelku za geografijo, da geografskih zborovanj, in drugih strokovnih srečanj niti ne omenjam. Za svoje prizadevno delo na področju uveljavljanja geografije v družbi in za ustrezno mesto šolske geografije v njenem okviru, je prejel najvišja priznanja Zveze geografov Slovenije in Društva učiteljev geografije.

Leta 2017 je bil izvoljen za predsednika Zveze geografov. Skromen kot je bil, se je tega položaja branil, a so ga udeleženci občnega zbora z burnim aplavzom prepričali, da je pravi človek za to funkcijo, ki jo je z vso resnostjo opravljal, vse dokler ga ni nenadna smrt iztrgala iz naše srede.

Kot pravi kolega in prijatelj Mirsad je bil “Igor nesebično predan geografiji s srcem in dušo. Mentor, na katerega se v vsakem trenutku lahko zaneseš. Njegove rešitve za številne probleme in izzive so, podkrepljene z bogatimi izkušnjami, strokovne, preudarne, preproste in predvsem učinkovite.” Bil je in bo ostal velik vzornik in izjemna avtoriteta.

Igorjevo strokovno delo je rodilo tudi obilo sadov v obliki člankov, delovnih gradiv in učbenikov. V Cobiss-u ima vpisanih več kot 200 enot. Na njegovem računalniku pa žal ostaja nedokončano besedilo o novih pristopih k vzgoji in poučevanju. Igor je pravzaprav magister Igor, saj si je ta znanstveni naslov pridobil z uspešnim zagovorom magistrskega dela Optimiziranje terenskega dela pri pouku geografije. A tega v svoji skromnosti ni želel obešati na veliki zvon in pred imenom nikoli ni pisal tistih treh čarobnih črk, ki jim sledi pika. Čeprav se mu je delovno obdobje iztekalo, je, v nikoli minuli želji po novem znanju, delal tudi na doktoratu.

Tudi ta bo, tako kot še toliko drugih njegovih načrtov, ostal nedokončan in neuresničen. Težko se je sprijazniti s tem, da Igorja ni več. Da ni več njegove vedrine, zanosa in veselja. Da nas njegova družba ne bo več razveseljevala in bogatila, da smo obsojeni zgolj na spomine, resda polne, prijetne in bogate. A izguba je vedno boleča in slovo ljubljene osebe vedno prezgodnje. Kadar pa odide tak človek, kot je bil on, ko zazeva ta ogromna praznina, ki jo je s svojo osebnostjo zapolnjeval, je bolečina še toliko večja.

Po drugi strani pa, kot pravi prijatelj Vlado, moramo biti hvaležni, da smo ga imeli vsaj do zdaj, ker taki kot on, so redki in lahko smo veseli, da smo ga poznali, se z njim srečevali, z njim delali, živeli … Do konca naših dni bo z nami in bo del nas. V naši družbi, kot še pred kratkim, pa žal, nikoli več.

Vsi, ki smo ga imeli radi, si želimo, da bi bilo drugače. Predvsem najbližji, ki ga boste najbolj pogrešali. Ko vam bo težko, ne pozabite, da smo tu številni njegovi in vaši prijatelji in včasih je v družbi prijateljev laže prenašati bolečino, kot če te ta žre v samoti. Največ kar lahko storimo v njegov spomin je, da smo vam v težkih trenutkih v oporo in pomoč, kot je znal biti on – komurkoli, ki je pomoč potreboval, vedno in povsod.

NAJ ŽIVI SPOMIN NANJ IN NA VSE, KAR NAM JE BIL IN KAR NAM JE DAL!

Berač Groga ponovno med vami

Grogova pripoved o Janku Kersniku

Nastop na prireditvi občine Lukovica ob občinskem prazniku, 4. 9. 2020

Se vam čudno zdi, da sem spet med vami? Jaz, stari umazani berač, Groga po imenu. In to na tej vaši svečanosti, posvečeni njemu, ki mu gre hvala, da sem bil, da sem in da se me ne rešite zlepa ne danes, ne jutri, ne kdovekdaj!

Le kdo ne pozna njegovih Rokovnjačev. Eden si je svoje mesto našel celo na vašem občinskem grbu. Zna biti, da je tja postavljen zaradi Kersnika  in ne, bog ne daj, zavoljo tega, da bi z njim plašili popotnike, ki se v obilnem števili vozijo skozi Črni graben. Bržčas ni bil in ni vaš namen že z grbom pokazati vsem, ki pridejo sem, da so to rokovnjaški kraji, ki se jim je, ako je le mogoče, bolje na daleč izogniti, kot pa na vso silo riniti skoznje in tvegati, da ostaneš brez vsega, kar tovoriš s seboj. Celo brez svojega življenja.

Med ljudmi je od nekdaj veljalo, da so rokovnjači tatovi in morilci! Zahrbtni, zlobni in neusmiljeni, da so še vešala zanje predobra. Rokovnjač je rokovnjač, eden drugemu enak. Tudi zame so rekli, da sem tak. Pa nisem bil, čeprav sem bil rokovnjač. Bil, a ne po lastni volji. Berite Rokovnjače, pa boste izvedeli vse o tem, kako sem bil prevaran, ponižan in preganjan in kako sem navsezadnje našel zatočišče pri njih, pri tatovih in morilcih.

Jurčič je začel pripoved o moji kruti usodi in potem, ko ga je pri zgolj sedemintridesetih letih dokončno ugonobila jetika, jo je nadaljeval Kersnik. 140 let bo prihodnje leto, kar je moja zgodba ugledala luč dneva, objavljena v nadaljevanjih, v Ljubljanskem zvonu. Kdo bi jo lahko bolje popisal nego Kersnik, ki je znal in mogel videti ljudsko nesrečo, zakaj ni se obrnil proč, kot se mnogi, ko jim pot prekriža umazan in razcapan berač. Ustavil se je na sprehodu in poslušal ubogega, starega Mačkovega očeta, ko ga je ta prosil tobaka. Poslušal je njega in njegovega sina za njim. Od blizu je spoznaval trpljenje in bedo revežev in nesrečnikov porinjenih v neusmiljeni boj za preživetje. In nizkotne strasti, ki tako pogosto privrejo na dan v takih življenjskih razmerah. Kolikokrat je videl in kolikokrat popisal ta kruti, brezobzirni boj. Boj ki vodi zgolj in samo bridkemu koncu naproti.  »Kako različno si pomagamo naprej na svojem poti«, je nekje zapisal in kolikokrat je pri tem palica v pomoč, šiba ali gorjača – vseeno, samo da prideš naprej in dodal: »Kam? Od zibeli do groba ![1]«

Ja, Kersnik je poznal nizkotnost ljudskih strasti, a mu tudi ljubezen ni bila tuja. Poznal je neuresničenost mladostne ljubezni in tisto silno, skrito ljubezen, ki te vsega prevzame, čeravno si že soprog in oče. Čeravno si mož, ki iskreno ljubi svojo družico in svojo družino. Ko bi ne poznal ljubezni, ne mogel bi o meni pisati z naklonjenostjo, pa četudi sem počel stvari, ki jih nikoli nisem hotel in jih nikoli ne bi smel. Hvaležen sem vašemu dragemu pisatelju za to, da je razkril pravo ozadje moje usode in pokazal ljudem, da nisem le zver v človeški podobi. Da sem čuteče bitje, ki mu ni vseeno. Da imam srce in da me v duši boli, ko v iskanju rešitve sejem gorje. In zakaj? Da pridem od zibeli do groba. A moj grob še ni blizu, jaz živim v zapisanih besedah in bom živ, dokler jih bodo ljudje brali.

Kersnik pa, njegova pot od zibeli do groba ni bila dosti daljša od Jurčičeve – še preden je dopolnil 45 let, je tudi on za vselej zatisnil svoje oči. O njem danes veste, da je bil časnikar, pisatelj, notar, politik, deželni poslanec in do prerane smrti svoje, župan tukajšne občine tedanje. Dela je imel torej čez glavo, čeprav je sam o sebi zapisal, da je »grozno len«, ker je zjutraj pozno vstajal in potem še popoldan spal kašno uro ali uro in pol. A je zato potlej delal pozno v noč, sem in tja pa je pozno v noč, tako kot nekdaj Prešeren, s prijatli praznil bokale in prepeval, da so jih naslednjega dne vse grla in glave bolele.

Kdo ve kaj vse bi še napisal, ko bi se na lovu, ki mu je bil v tako veselje, ne prehladil in si potlej skoraj dve leti zaman prizadeval, da  bi se pozdravil. Poleti 1897. leta ugonobila ga je jetika v grlu. A tako kot njegovi junaki, med katere se s ponosom štejem, bo tudi on živel v vašem in vaših potomcev spominu, dokler bodo njegove besede našle pot do vaših in njih oči ter src. Ne bom vam dalj v nadlego, dovolj sem vas moril. Le to vam še rečem, jaz, stari berač, Groga po imenu: »Ne častite njegovega spomina zgolj s proslavami in prireditvami, temveč vzemite kdaj v roke tudi njegovo pisanje in spoznajte žalostne zgodbe njegovih junakov«.  

Ogled videoposnetka na Youtube-u: https://youtu.be/PlpxVTCIc_E?t=3234 


[1] Iz sodnih aktov

Slovesni poročni nagovor

Draga Maša in Bharath,

danes smo zbrani na tem lepem kraju, ker sta na upravni enoti prijavila namen skleniti zakonsko zvezo. Glede na to, da sem strokovnjak za demografijo, lahko rečem, da v naših krajih to ni prav pogosta praksa. Pred pol stoletja se je za tak korak odločalo dvakrat več parov kot v zadnjih dveh desetletjih in pol. Predvsem pa dandanes do take odločitve prihaja po precej daljšem razmisleku kot nekoč. Nekateri razmišljajo celo tako dolgo, da se jim v tem času že rodi kakšen otrok ali dva. Zato tudi ne preseneča dejstvo, da se že dobro desetletje v Sloveniji več otrok rodi parom, ki niso poročeni kot takim, ki so. Poroka v naših krajih torej že kar nekaj časa ni potrebni in nujni pogoj za skupno življenje in oblikovanje nove družine.

Kako izgleda skupno življenje sta izkusila že v Valenciji, pa potem v letu dni življenja na Kitajskem, v vmesnem času pa sta spoznala, kako je vzdrževati razmerje na daljavo. To je v sodobnem, tehnološko zaznamovanem času precej lažje kot nekoč, ko so sporočila potovala še analogno, se pravi, da so jih prenašali poštarji ali pa celo poštni golobi, da sporočil v steklenicah niti ne omenjam. Z »Whatsappom« je seveda komunikacija na daljavo precej lažja, ampak vsi vemo, da objema in dotika ne more prenašati nobena, še tako sodobna, tehnologija. Navidezna resničnost, pa naj bo še tako izpopolnjena, je še vedno zgolj navidezna. Edino resnična je resnična resničnost in ko gre za zvezo med dvema osebama, to pomeni biti in živeti skupaj in to ne »en klik proč«, temveč »na dosegu rok«, pripravljenih, da stisnejo k sebi ljubljeno osebo.

Morda je ravno to razlog, da sta se odločila skleniti zakonsko zvezo. S tem pa sta tudi nam, tu navzočim, povzročila »kolateralno korist«, ker sta nas povabila na slovesnost, ki sledi poročnemu obredu, oziroma na ohcet, kot se temu reče v naših krajih.

In ko smo ravno pri krajih, domači kraji nobenemu od vaju niso bili dovolj. Na vsak način sta morala vsaj malo pokukati naokrog po svetu, da bi spoznala še druge kraje, druge ljudi in običaje. Zato sta nenazadnje tudi spoznala drug drugega in to je razlog, da smo danes tule zbrani svatje tako rekoč z vsega sveta, od Azije do Amerike in Evrope. No ja, iz Afrike in Avstralije res ni nikogar, ampak navsezadnje menda tako ali tako vsi izviramo iz Afrike, za Avstralijo pa v Evropi itak vemo šele zadnjega četrt tisočletja, kar res ni nič v primerjavi z večnostjo. Z malo pretiravanja lahko torej rečem, da je na vajini poroki zbran ves svet. V zakonski stan vaju danes spremlja Bharathova družina in njegovi prijatelji iz Indije, pa vajini sodelavki iz Kitajske – s tem je zastopana že tretjina človeštva. Slovenci v svetovnem merilu nimamo omembe vrednega deleža, smo pa zato Mašini sorodniki in prijatelji iz Slovenije toliko bolj številni na današnji slovesnosti. Seveda pa ne gre pozabiti niti prijateljev iz Irske in ZDA, katerih prisotnosti sta prav gotovo tudi nadvse vesela.

Pred takó pisano druščino, zbrano z vseh vetrov sta se torej namenila poročiti in meni namenila vlogo, da kot pooblaščena oseba pripravim slovesni nagovor in opravim poročni obred. Odgovorna in zahtevna naloga za nekoga, ki je že davno pozabil, kaj je slišal v slovesnem nagovoru na svoji poroki pred dobrimi tremi desetletji. Če je sploh kaj slišal, glede na to, da je ves čas razmišljal predvsem o tem, kako odgovoriti na tisto ključno vprašanje, ki pride na koncu. Pa ne o tem ali odgovoriti pritrdilno ali ne, temveč, kako izraziti svojo svobodno voljo po sklenitvi zveze, da ne bo zvenelo preveč običajno in obrabljeno.

Ne vem, kakšne misli obhajajo vaju, ob tem ko poslušata moje besede, sem pa prepričan, da ne potrebujeta mojih modrih nasvetov o tem, kako živeti skupno življenje, za katero sta se odločila. Časi, ko si z nabiranjem let in izkušenj o življenju vedel več kot mlajši, so po mojem minili, saj se svet danes spreminja s tako hitrostjo, da se tako rekoč vse spremeni večkrat tekom enega življenja. Včasih pa se ni niti tekom več rodov. Prenašanje lastnih izkušenj iz mladosti na mlajše rodove tako ni več smiselno, saj se življenje mladih odvija in se bo odvijalo v povsem drugačnih okoliščinah kot se je naše. Že nam so bile izkušnje naših staršev precej nesmiselne in odveč, naše so za rodove, ki nam sledijo, še toliko bolj neuporabne.

Seveda imam v mislih tisti del vsakdanjega življenja in življenjskih izkušenj, ki se nanašajo na tehnologijo in družbene razmere. Na ravni medsebojnih odnosov, pa smo ljudje ostali ljudje in bomo taki ostali tudi v prihodnje. Zato ne pozabita, da se z današnjim dnem tudi formalno zavezujeta, da bosta partnerja in da bosta vlagala čas in energijo v graditev partnerskega odnosa, za kar je treba veliko potrpljenja, odpúščanja in prilagajanja. Pomembno je sprijazniti se s tem in sprejeti tudi to, kar nas včasih pri partnerju moti, saj v nasprotnem primeru lahko postane skupno življenje, milo rečeno, neprijetno. Zato je pomembno razvijati zmožnost za vživljanje v partnerjevo vlogo in za prepoznavanje in upoštevanje njegovih občutij.

Prepričan sem, da bosta znala prebroditi občasna nesoglasja, ki so bolj kot ne neizogibna, a vedno razrešljiva, če sta se partnerja pripravljena odkrito in razumno pogovoriti. Glede na to, kako vaju je do zdaj povezovala glasba, vama lahko samo zaželim, da tudi vnaprej ostane tako in da bosta vzdrževala čim več skupnih interesov in vztrajala ob njih, saj bodo krepili vajino povezanost in vama tlakovali skupno življenjsko pot, na kateri bosta lahko uspešno gradila tudi vsak svoj osebni razvoj.

Seveda pa nikar ne pozabita tudi na to, da sta pomemben del življenja svojih bližnjih. Čustvena vez s starši in sorojenci je včasih tako vsakdanja in samoumevna, da se je niti zavedamo ne več in pokazati jim svojo naklonjenost, se nam včasih zdi nekako odveč. Pa ni in ne sme biti in verjamem, da bosta želela in znala ohranjati tudi te vezi.

Današnji dan je za vaju poseben dan, a je vseeno samo en dan. Dan, ki mu bodo sledili še mnogi in premnogi. Danes se veselimo z vama in vama želimo, da vama ti skupni dnevi prinesejo obilo sreče in zadovoljstva, nam v veselje in vama v zadoščenje. Naj bodo to dnevi osrečevanja starih prijateljev in sklepanja novih prijateljstev. Svobodna in povezana pojdita skupaj skozi življenje in naj vaju spremlja glasba, kamorkoli vaju zanese tok življenja.

Če želita, da bo vajina skupna pot tudi formalno skupna, bosta morala pravilno odgovoriti na vprašanji, ki vama ju bom zdaj zastavil.

Maša Pelc ali želiš skleniti zakonsko zvezo z Bharathom Ranganathanom? (Njen odgovor je bil seveda pritrdilen!)

Bharath Ranganathan ali želiš skleniti zakonsko zvezo z Mašo Pelc? (Po pozornem poslušanju angleškega prevoda, je tudi on, kakopak, odgovoril pritrdilno!)

V skladu s 37. členom Družinskega zakonika razglašam, da je veljavno sklenjena zakonska zveza med Mašo Pelc in Bharathom Ranganathanom.

Razgledi z Vrha, 17. 8. 2019

Govor na občinski proslavi ob kulturnem prazniku 2019

Spoštovane in spoštovani!

Danes, v času vsemogočnih družabnih omrežij in v informacijski povodnji vesoljnih razsežnosti, ni lahko stopiti na govorniški oder in nekaj izvirnega in novega povedati. Ob vseprisotnih standup komikih in komedijantih, pa se je treba soočiti še s pričakovanjem, da boš vsaj v vsakem tretjem stavku razdrl kakšno šalo, ki bo sprožila salve smeha. Ob vsem tem ni čudno, če se človek, ki mu je ponujen govorniški mikrofon, kar naenkrat znajde v hudi stiski, ki se ji reče ustvarjalna kriza. Eden od receptov za njeno razrešitev, je bil razkrit prav pred kratkim, a se je izkazalo, da so žal stranski učinki tako negativni, da povsem izničijo temeljni namen njene uporabe. Za povrh pa ta rešitev zame ne pride v poštev še iz najmanj dveh razlogov. Italijansko ne znam dovolj dobro in bi bil prevod najbrž bolj kilav, za povrh pa še kulturnega praznika, kolikor vem, v nobeni od naših, sicer kultiviranih, sosednjih držav ne poznajo. In tako pridem do rešitve številka dve, ki ji Boris Cavazza pravi “Uzdaj se u se i u svoje kljuse!”. Če pa še kljuseta nimaš, potem se moraš pač zanesti zgolj nase. Ko torej takole gruntaš, kaj bi vendarle takega povedal, da bi ne ponavljal za neštetimi, ki so o kulturi in našem kulturnem prazniku modrovali pred teboj, te končno prešine. Nekaj pa letos je drugače kot kadarkoli prej. Letos je natanko 170 let od smrti Franceta Prešerna. Nikoli ni bilo prej in nikoli ne bo poslej. In bo tudi 100 manj, se pravi 70, od Župančičeve in tudi okroglih 120 let od Kettejeve smrti, če smo že pri tem, kdaj je kateri od naših pesniških velikanov zapustil ta svet. Dolgoživost očitno ni bila najbolj pogosta značilnost naših najpomembnejših literarnih ustvarjalcev. Tudi z rožicami jim zvečine ni bilo postlano. Da pevcu vedno sreča laže, je držalo nekoč in najsibo danes še tako drugače, je vendar marsikaj enako. Umetnost je slejkoprej nebodigatreba in če bi bilo tako, kot se pridušajo na šank priklenjeni vseznalci, potem bi si moral vsak umetnik v potu svojega obraza s prodajo svojih umetniških izdelkov zaslužiti za svoje živetje in preživetje. Vsemogočni trg naj jim odreja, koliko in kaj si zaslužijo. Ko bi bilo to zgolj mnenje izza šanka in iz anonimnih spletnih komentarjev, bi človek morda še zamahnil z roko in si rekel, vedno bo nekaj takih, ki jim ni dano razumeti in klatijo neumnosti. Ko pa slišiš nekaj podobnega iz ust človeka, ki zaseda enega najodgovornejših položajev v tej mali kulturni državi, ni da bi mahal z roko, ampak zastrižeš z ušesi in se vprašaš, med kakšnimi ljudmi živiš. Očitno med takimi, ki jim je kulturni praznik več kot potreben, da se vsaj enkrat na leto spomnijo na kulturo. A kaj pomaga spomniti se, ko pa se marsikomu še sanja ne, kaj naj bi kultura sploh bila. Najbolj preprosto je kulturo enačiti z vsem tistim nebodigatreba, ki je rezultat dela nebodijihtreba umetnikov take in drugačne vrste – slikarjev, kiparjev, pesnikov, glasbenikov – kar se glasbenikov tiče, z izjemo tistih, ki igrajo na veselicah in pogrebih. Slednji si namreč po mnenju tistih izza šanka pošteno prislužijo svoj kruh in niso prisesani na davkoplačevalske prsi, kot vsa tista nepregledna množica oklicanih in samooklicanih umetnikov, ki vsak na svoj način nekaj sporočajo, razume pa ta njihova sporočila redkokdo, če sploh kdo.

Kultura pa je veliko več kot zgolj umetnost. Je tudi odnos, ki ga imamo do umetnosti, pa ne le do nje, temveč tudi do soljudi. Do teh, s katerimi si delimo ta planet in do teh, ki so živeli pred nami in nam zapustili to, to čemur danes pravimo materialna in duhovna dediščina. Če ne znamo ceniti soljudi, če ne premoremo temeljnega sočutja, ki nam omogoča, da pomagamo manj srečnim od nas, če smo zaslepljeni od hlastanja za lastnim uspehom, ki se slejkoprej meri zgolj in samo z imeti in imeti več, potem je tudi to kultura. Ni pa to kultura, kakršne bi si želel. To je kultura povzpetništva in brezobzirnega tekmovanja vsakega z vsakim. Tekmovanja, v katerem je človek človeku volk. Tekmovanja, kjer zmaga eden, vsi ostali pa so poraženci.

Dovolite, da si ob prazniku kulture zaželim, da bi se ljudje na tem planetu končno spametovali in začeli ustvarjati kulturo sožitja in ljubezni. Kulturo, v kateri bo glavni motiv osrečevati in biti srečen. Kulturo, v kateri glavni motor napredka ne bo nenehna gospodarska rast, ampak duhovna rast vsakega posameznika.

Neuresničljivo?

Zelo verjetno! Ampak, če končam tale nagovor s predelovanjem že slišanih misli, potem bom rekel takole: “Naj bodo ob prazniku dovoljene sanje, sledil bo nov dan, nov teden, novo leto!” Kolikokrat nam bo v teh dneh, ki sledijo, dovoljeno slediti našim sanjam, ne vem. Vem pa, da je življenje brez sanj, kot slikanica brez slik. Pusto in enolično. Sanjajmo o lepšem svetu, o kulturi ljubezni in nenasilja in prizadevajmo si, da te sanje postanejo resničnost. Vsak od nas lahko spremeni samo samega sebe. A ko spremenimo sebe, spremenimo ves svet. Na tako spremenjenem svetu pa tudi na prvi pogled neuresničljiva želja lahko postane resničnost.

Naj živi kulturni praznik!

Niko Urbanija – poslovilni govor na pogrebu

Dovolite, da v imenu Kulturno-umetniškega društva Janko Kersnik Lukovica in vseh, ki jim je bil Niko tako ali drugače gledališki sopotnik, prijatelj in družabnik, spregovorim nekaj poslovilnih besed.

Spoštovani svojci, sosedje, prijatelji, znanci, vsi ki ste prišli k današnjemu zadnjemu slovesu!

Na naši poti skozi življenje, ne gre drugače, kot da se vsake toliko ustavimo, zamislimo in si v spomin prikličemo, kaj vse smo preživeli in doživeli z nekom od nas, za katerega se je ta pot ravnokar končala. Usoda slehernega od nas je, da iz življenja slej ko prej preide v spomin in tam živi pri teh, ki so ga za časa življenja ljubili, spoštovali, ga tako ali drugače potrebovali, pri teh, ki jih je s svojimi dejanji osrečeval, jih kdaj nasmejal in jim navsezadnje kdaj tudi kaj neprijetnega prizadejal.

A danes se nismo zbrali zaradi slehernega od nas. Danes nam v ušesih odzvanja ime Niko Urbanija. Zaradi njega smo se ustavili, zaradi njega stojimo tule. Njegova pot skozi življenje se je iztekla, od tu naprej bo živel le še spomin nanj. V vsakem od nas nekoliko drugačen, odvisno od tega, v kakšnem odnosu je bil z njim, kaj si je z njim delil, kako se je z njim razumel.

Besede slovesa, ki mu jih izrekam, tako klijejo iz mojega odnosa z njim, namenjene pa so vam, ki ste ga poznali. Nekateri seveda precej boljše, nekateri tudi precej slabše od mene. A vsak po svoje in na svoj način. Jaz ga poznam predvsem, da ne rečem izključno, z njegove igralske plati, torej z odra in iz zaodrja. Mislim, da se ne motim, če rečem, da je Niko zares zaživel, ko je stopil na odrske deske. To je bil njegov svet, tu je lahko živel svoje sanje. Bil je igralec!

Vsem nam je poznana tista misel, kako je življenje oder in kako smo vsi igralci. To je res. Vse življenje iz dneva v dan preigravamo vloge, v katere smo bili bodisi potisnjeni, bodisi smo si jih izbrali sami, včasih tudi ne da bi zares želeli. Najprej nas doleti vloga otrok, morda tudi bratov ali sester, potem dobimo vlogo učencev, prijateljev in tako naprej vse do tega, da morda nekoč prevzamemo vlogo moža, očeta, da vloge v poklicu niti ne omenjam. Neprestano se selimo med vlogami, ki jih trenutno v življenju imamo in se v njih vrtimo kot v začaranem krogu, kjer se nam kar naprej ponavljajo iste ali podobne stvari. Stopiti ven iz tega ponavljajočega se ritma menjav, pozabiti na vsakdan in zaživeti neko drugo, drugačno življenje je zato naravnost odrešujoče. Enim za beg iz vsakdanjosti na primer zadošča že poistovetenje z junaki iz filmov in nadaljevank, ki jih neprestano gledajo. A ne takim, ki so igralci po naravi. In Niko je bil igralec. Ne glede na to, kaj vse je počel v življenju, kadarkoli je vstopil v čarobni svet gledališke igre, se je prelevil v lik, ki ga je igral in v tem neskončno užival. Kot tudi v druženju s soigralci po vajah in predstavah. Najbrž se ga bomo vsi spominjali kot družabnega človeka, ki mu je bil smeh zvesti in stalni spremljevalec.

Ko pletem niti spomina na Nika, ki se vežejo na njegovo gledališko dejavnost, ne morem mimo tega, da ga imam najprej v spominu kot enega od treh mušketirjev, treh stebrov lukovškega teatra. Dolga leta so bili to Niko Capuder, Niko Urbanija in Tone Gostič. Jaz sem se jim kot nesojeni D’Artagnan priključil na lukoviških odrskih deskah sorazmerno pozno. Z odrskih desk pa smo se poznali že od prej. V zgodnjih osemdesetih nam je Peter Militarov omogočil nepozabno izkušnjo delanja resnega teatra z ljubiteljsko zasedbo zbrano z vseh vetrov tedanje domžalske občine. To je bilo tako globoko doživetje, da je v zadnjih letih Niko, kadarkoli sem ga srečal, vedno omenil dve stvari, od katerih je bila prva povezana prav s tem gledališkim projektom. Najprej me je vedno spomnil, kako krasno je bilo, ko smo igrali Michaela Kohlhaasa. Druga stvar pa je bila, da me je potem poskušal prepričati, da je res že skrajni čas, da se jaz lotim režije v Lukovici in da gledališka dejavnost Kersnikovega društva spet zaživi. Vedno je imel tudi kakšno idejo, kaj bi lahko uprizorili. Žal me ni nikoli uspel prepričati. So me pa lani prepričali moji Prevojci in uprizorili smo predstavo, ki ji je na nek način botroval prav Niko s svojimi domislicami. Ko smo namreč leta 2001 lukovški igralci na začasnem poletnem delu na Studencu nastopali v Miklovi Zali, je Niko ob vseh zabavnih peripetijah, ki so se dogajale za sceno, daleč od oči režiserja, prišel na idejo, da bi bilo treba Miklovo Zalo uprizoriti kot komedijo, ob kateri bi ljudje pokali od smeha. Tako kot smo mi, ki smo se smejali njegovim šaljivim dovtipom, ki so kar vreli iz njega, ko smo skriti za kulisami vadili uprizoritev bitke s Turki. V letošnji sezoni je ta njegova ideja na nek način “meso postala” na odru v Šentvidu, a žal Niko za to svoje botrstvo nikoli ni in tudi ne bo izvedel. Tako kot tudi mi najbrž nikoli ne bomo izvedeli, koliko mu je pomenilo to, da so njegove igralske izkušnje obsegale tudi nastopanje v Dražgoški bitki in to, da je imel priložnost igrati ob takih igralskih asih kot sta Boris Cavazza in letošnji Borštnikov nagrajenec Janez Škof.

V to, da je bil Niko igralec in bo kot igralec tudi ostal v našem spominu, pa ne dvomim. Ohranili bomo spomin nanj kot na večnega zaljubljenca v gledališko igro in v vse, kar je povezano z igranjem. Za njegov izjemen prispevek k gledališki ustvarjalnosti v Lukovici si nedvomno zasluži mnogo več kot zgolj pohvalo, ki jo na tem mestu lahko izrečem svojcem, ki so ga pri gledališki dejavnosti podpirali in mu tudi dejavno pomagali. Ob tem mi v spominu zasije tudi tisti žar v njegovih očeh, ki ga je krasil vedno, ko je ponosno zrl na svoja otroka, ki sta na tak ali drugačen način sledila njegovemu zgledu in se uspešno spopadla z javnim nastopanjem.

Niko, vem, da je prepozno, da bi me slišal, a želim, da v vseh nas še dolgo živi spomin nate in da nam ta spomin čimvečkrat privabi nasmeh na usta. Gotovo bi to imel veliko raje, kot da se te spominjamo s solznimi očmi.

Naj za konec parafraziram uvodni verz iz Ježkovega Requiema: “Odkrijte se! Umrl je igralec!”

Vsaj zame je to Niko Urbanija od nekdaj bil, in bo za vselej tudi ostal!

Slava njegovemu spominu!