Stanko Pelc 

Prvič, zadnjič in nikoli več

Napisano po zgodbi glavnega junaka Jurčičevih in Kersnikovih Rokovnjačev. Nastopata berač Groga in Mozolova Jerica.

Jerica:	Vam je slabo? Naj vam pomagam! 

Groga:	Pusti me, meni bo dobro, ko se zvrnem v grob in bržčas mi ne bo več treba dolgo čakat' na to. Le upam lahko, da moje muke minejo onkraj groba, v miru in tišini. 

Jerica:	Nikar ne kličite smrti, raje razmišljajte o življenju in o tem, kaj vse še lahko doživite na tem svetu. 

Groga:	Deklina, ne govori neumnosti. Mar ne vidiš, da sem berač. Česa se lahko nadeja berač, ki ga je življenje teplo, ne z leskovo šibo temveč s trnovo palico, zmeraj znova in brez prestanka. 

Jerica:	Povejte mi, kako vas je teplo, morda vam bo v olajšanje, če mi zaupate, kaj vas tako teži. 

Groga:	Z mnogimi neznanci sem že delil svojo zgodbo, pa nisem nikoli čutil nobenega olajšanja, moja bolečina ni bila nič manjša in vreča gorja, ki jo nosim, nič manj polna. Tudi tebi lahko povem, kaj vse in kako me je doletelo, da sem končal tak, kakršnega me vidiš, čakajočega na zadnjo uro. 

Jerica:	Rada prisluhnem v upanju, da bo morda to pot drugače, kot do zdaj. 

Groga:	Ko bi le imela prav, a upanju sem že davno dal slovo. Vedno, ko sem upal, da bom doživel nekaj lepega, se je na koncu zgodilo ravno nasprotno. 

Jerica:	Kaj tako hudega pa vas je doletelo, da iz vas veje eno samo razočaranje. 

Groga:	Kaj? Veš kaj je najhujše, kar lahko doleti človeka? To, da ga pustijo na cedilu in nizkotno izdajo tisti, ki jih je vdano ljubil, jim zaupal in brezmejno verjel. 

Jerica:    Mislite na starše? 

Groga:    Ne, le kaj ti pride na misel. Starševska ljubezen je brezpogojna in otrok, ki so ga imajo starši radi, ne more postati slab in hudoben človek, četudi včasih počne slabe stvari, ker misli in verjame, da nima druge izbire. 

Jerica:     Koga pa ste potem imeli v mislih? Kdo vas je pustil na cedilu in izdal? 

Groga:	Bil sem mlad in imel sem dekle, ki sem jo ljubil in prijatelja, ki sem ga imel rad, kot bi mi bil brat. Prepričan sem bil, da tudi onadva čutita enako do mene. 

Jerica:	Pa nista! 

Groga:	Niti najmanj. Prijatelj mi je podtaknil denar in me obtožil kraje, ljubljeno dekle pa je verjelo njegovi spletki in ne meni in se poročilo z njim. 

Jerica:	Kaj pa se je potem zgodilo z vami, so vas zaprli? 

Groga:	 Niso, ker so rabili vojake za boj s Francozi. Kot navadnega vojaka so me vtaknili v enoto, ki ji je poveljeval ravno ta, ki me je tako podlo in nizkotno izdal. Vsako priložnost je izkoristil, da mi je povzročal bolečine, me trpinčil in poniževal. 

Jerica:	To je res podlo! Le kako ste lahko to prenašali. 

Groga:	Težko in z vsakim dnem težje. Nazadnje nisem mogel več in sem ušel. Postal sem dezerter in preganjali so me kot divjo zver. Klatil sem se po gozdovih in bežal, raztrgan, sestradan in utrujen. 

Jerica:	So vas ujeli? 

Groga:	Ko bi me, bi me ti danes ne mogla poslušat’, krogla bi mi preluknjala prsi in marsikatera muka bi mi bila prihranjena. 

Jerica:	Kam ste se pa potem zatekli? 

Groga:	Nazaj na Kranjsko sem uspel priti in sam vrag me je pripeljal naravnost v rokovnjaški brlog. 

Jerica:	Tudi tam vas očitno niso pokončali, kako pa ste njim ušli? 

Groga:	Ko bi jim le, pa jim nisem, vsaj kmalu ne. Hoteli so me pokončati, a sem jih nekako prepričal, da od tega ne bodo imeli koristi, da sem vešč vojskovanja in jim lahko živ bolj koristim kot mrtev. 

Jerica:	In ste ostali z njimi? 

Groga:	Kaj pa sem mogel storiti drugega? Naj se še tako čudno sliši, a v gozdu med zločinci in tatovi sem bil bolj varen, kot bi bil tam zunaj med poštenimi ljudmi. 

Jerica:	Kako dolgo pa ste morali ostati pri njih? 

Groga:	Predolgo! Pa mi ni bilo ravno treba. Že po par mesecih so moji kompanjoni spoznali, da se na njihov posel bolje spoznam kot oni in so me izbrali za poglavarja. 

Jerica:	Pa menda ja niste postali ... 

Groga:	Sem, ja. Če se družiš z volkovi, moraš z njimi tuliti. Če se družiš s tatovi, moraš z njimi krasti in če se družiš z morilci, moraš z njimi moriti. 

Jerica:	Pa ste res počeli vse to? 

Groga:	Tulil nisem, če to misliš, ker nisem bil med volkovi. Kradel in moril tudi nisem, čeprav sem bil med tatovi in morilci. A ni zato moj greh nič manjši, kajti jaz sem bil tisti, ki je ukazoval, kradli in morili so pa moji pajdaši. 

Jerica:	Slišala sem, da so bili rokovnjači svojčas strah in trepet v naših krajih. 

Groga:	Ja, bili smo strah in trepet, a pod mojim poveljstvom smo strah sejali brez morije. Ljudje so lahkoverni in radi verjamejo najbolj neverjetne stvari. 

Jerica:	Zakaj pa so se vas torej tako bali? 

Groga:	Ker so verjeli, da znamo s posušeno ročico nerojenega otroka, izrezanega iz matere, delati čudeže in se narediti nevidne. 

Jerica:	Zakaj pa so verjeli take stvari? 

Groga:	Konjski mešetar Obloški Tonček, je enega naših v Kamniku rešil s sramotnega odra, medtem ko je na trgu zbrano ljudstvo gledalo na drugo stran, kjer je mestni birič ravno razglašal, kolikšna je nagrada za vsakršno vest, ki bi pomagala priti na sled rokovnjačem. 

Jerica:	Pa ne, da so mislili, da je postal neviden in je preprosto odšel. 

Groga:	Kajpada. Še posebej, ker je stražar, ki se je bal, da ga bo doletela kazen, ker mu je jetnik ušel, trdil, da ves čas ni odmaknil pogleda z njega in da ga je kar na vsem lepem zmanjkalo. 

Jerica:	Zakaj pa ste prej rekli, da so vaši pajdaši morili po vašem ukazu. 

Groga:	Ravno ko sem se odločil zapustiti rokovnjaško svojat in si z nakradenim denarjem ustvariti novo življenje, smo napadli Francoze v Črnem grabnu, jim ukradli blagajno in ujeli človeka, ki je bil kriv za to, da sem pristal med Rokovnjači! 

Jerica:	Vašega nekdanjega prijatelja? 

Groga:	Njega, ja! Pajdašem sem razkril, kaj mi je storil in jim dejal: “Vi ga sodite, jaz ga ne bom!” Visoko gor na vejo starega mogočnega hrasta so ga obesili. A to maščevanje mi ni prineslo zadoščenja, prej dodatno gorje. Ne le dezerter in tat, še morilec sem bil odtlej. 

Jerica:	Je to vaš največji greh? 

Groga:	Moj najhujši zločin, ja! In zanj sem bil od takrat kaznovan kdo ve kolikokrat. 

Jerica:	Kaznovan? 

Groga:	Ja, življenje me je teplo. Z dekletom in nagrabljenim denarjem sem imel namen pobegniti in si ustvariti novo življenje na Štajerskem. Pa se ni izšlo, bil sem izdan in ujet in ko bi ne imel te sreče ali pa nesreče, da sem bil predan mojemu lastnemu bratu, oskrbniku gradu na Kolovcu, bi takrat ne mogel pobegniti. 

Jerica:	Na Kolovcu? Mimo nas vodi pešpot iz Kamnika na Kolovec. 

Groga:	Čigava pa si potemtakem? 

Jerica:	Mozolova! 

Groga:	Mozolova? In kdo je tvoj oče? 

Jerica:	Očeta ne poznam, mati so rekli, da je odšel s Francozi nad Ruse in ostal nekje v ruskem snegu. 

Groga:	Torej je tvoja mati Mozolova Polonica! 

Jerica:	Kako pa veste, kako je ime moji materi? 

Groga:	Kako bi ne vedel, z njo sem pobegnil na Štajersko, da bi si tam ustvarila nov dom, pa me je nekdo prepoznal kot dezerterja in ni mi preostalo drugega, kot pobegniti k Francozom in potem z njimi iti nad Ruse ... 

Jerica:	Se pravi, da … da ste vi … moj oče! 

Groga:	Oprosti … in odpusti mi! Želel bi si, da bi imela boljšega očeta, ali pa da bi vsaj nikoli ne izvedela zame. 

Jerica:	Mati so rekli, da ste jo imeli radi in da ste bili dober človek, zakaj se niste vrnili k njej in k meni. 

Groga:	Zate niti vedel nisem, k njej pa nisem mogel, ker ji nisem hotel prizadeti še več gorja. Z menoj in z mojimi grehi bi ne mogla živeti srečnega življenja.  

Jerica:	Vsaj sporočili bi lahko, da ste živi! 

Groga:	Nisem mogel. Tako zelo sem jo pogrešal. Ko bi jo videl še enkrat, bi ne mogel več proč od nje. Da bi ji drugi pravili, da sem še živ, pa tudi nisem hotel.  

Jerica:	Tako je hrepenela po vas? 

Groga:	Hrepenela? Pa menda ni že umrla. 

Jerica:	Ni, samo o vas ne govori več, le kako solzo je še moč opaziti v njenih očeh, ko sklene roke k molitvi. 

Groga:	Nič ji ne pravi o meni in drugim tudi ne. Pa odpusti mi, če mi moreš. Od vsega na svetu si najbolj želim, da bi ti mogel biti dober oče, zaščitnik in ... 

Jerica:	Verjamem, da bi bili, ko bi mogli in smeli. Vem, da ste dober človek in vesela sem, da sem vas končno spoznala. 

Groga:	Le pojdi zdaj in ne pozabi: "Izogibaj se ljudi, ki se ti v obraz dobrikajo, za hrbtom pa spletkarijo proti tebi.” Navsezadnje si imela prav. Zdaj, ko sem ti zaupal mojo zgodbo in veš kdo in kakšen sem, pomirjen in olajšan zapuščam ta svet. Zbogom hči in naj te sreča spremlja na vseh tvojih poteh. 

Jerica:	Zbogom oče! Oče … 

---

Janko Kersnik je o Nandetu, oziroma o rokovnjaškem poglavarju Grogi in njegovi usodi zapisal tole:

“Dolgo časa je trajalo, da je dobil Štefan po prizadevanji francoskega poslanstva poročilo o bratu. Mogoče je bilo to, ker se je Nande, kakor je bil uže prej naznanil Polonici, upisal s svojim pravim imenom mej francoske prostovoljce. Pa to sporočilo je bilo kratko; pripovedovalo je, da je Ferdinand pl. Basaj v zapisnikih polkovih, katere so sestavili po begu iz Rusije, zaznamenovan kot izgubljen, “perdu”.
Ruski sneg je bil morda njegov mrtvaški prt.”

Prav ta “morda” v zadnjem stavku zgornjega navedka dopušča možnost interpretacije, kakršna je bila uporabljena v dramskem dialogu med Jerico in Grogo, posvečenemu spominu na 170. obletnico rojstva Janka Kersnika.