Arhivi Kategorije: Potopisna besedila

Besedila o mojih (naših) potovanjih po svetu.

Četrtek, 22. 9. 2005

Za jutranji tek odtečem predvčerajšnjo traso, torej okoli 14 kilometrov in v približno enakem času dobre ure in 14 minut. Po zajtrku grem do hotela Atol das Rocas, saj vem, da bo tja zanesljivo prišel kombi po Valterja in Veroniko. Do Rifolesa se na dan, ko imam predstavitev referata, res ne bi rad potil peš, ker bi tja zagotovo prišel ves premočen.

Med prvo serijo referatov se še nekoliko pripravljam. Pa ne za vsebino, ampak za ‘predigro’.

Včeraj mi je uspelo natisniti sličice prosojnic, po 6 na stran, tako vsaj vem, kaj sem poslal organizatorju na dan odhoda.

Ker je moja tema povezana z ljubiteljsko dejavnostjo, sem se odločil začeti z začetkom moje monodrame. Prvi odstavek ali dva sem prevedel v angleščino in se odločil, da tvegam. Etienna, ki vodi serijo predstavitev, ki zajema tudi mojo, sem vnaprej opozoril, da naj ne bo preveč presenečen nad nenavadnim začetkom. Tudi poslušalce sem opozoril, naj se nikar ne prestrašijo, potem pa sem ugasnil luči in ob svetlobi projektorja, ki je prikazoval naslov mojega referata, sezul sandale in šel bos po rokovnjaško nadret zadovoljivo številno občinstvo.

Po predigri sem spet obul sandale, prižgal luči in v predvidenem času dovolj suvereno dokončal še predstavitev mojega referata. Po kar številnih vprašanjih sklepam, da je bil kar zanimiv. Posebnih komentarjev na neobičajen začetek pa tudi ni bilo. Simona je zanimalo, kje se da to monodramo videti, Chang Yi je rekel: “You should be an actor!”, s svojim zabavnim kitajskim naglasom, seveda. Katarini pa se je zdel moj referat v celoti najboljši od vseh. Tudi to je nekaj.

Popoldan po referatih smo na terasi razpravljali o objavljanju, a do kakšnega pametnega sklepa nismo prišli. Za zvečer pa Marçio predlaga skupno večerjo v restavraciji Camarao. Pred dogovorjenim časom sem še odnesel stvari v hotel in šel zamenjat sto dolarjev. Na poti proti Rifolesu, kjer naj bi se dobili tisti, ki ne vemo, kje je restavracija, naletim na Stašo in Simona. Ob klepetu pot hitreje mine, a pri Rifolesu ni nikogar več. Z nekaj spraševanja restavracijo kljub temu hitro najdemo in tam je že precej udeležencev, a skoraj nič Brazilcev. Že od zunaj pa se vidi, da je restavracija bolj fina kot prejšnje. Marçio razloži, da so porcije  velike za tri. Tako si glavno jed delim s Stašo in Simonom. Ravno za tri ni bilo, a k sreči je drugim hrana ostajala, tako da smo bili deležni še nekaj te. Na koncu se je zataknilo pri računu. ‘Latinci’ so se odločili, da se celoten znesek razdeli s številom prisotnih. To je predvsem za Simona in Stašo predstavljalo precejšen šok, saj bi morala plačati dvakrat več kot sta pojedla in popila. Simon je zato odločno presekal zadevo z odločitvijo, da se plača dejanski in ne enak delež, kar je seveda, kot sem slišal naslednji dan, precej zakompliciralo plačevanje. Je bilo pa zato to toliko bolj pošteno.

Petek, 23. 9. 2005

Ekskurzija!

Najprej s kombijem do Rifolesa. Potem avtobus. Ogled Natala. Težave z ozvočenjem. Študentke, ki naj bi prevajale razlage, niso dorasle zahtevni nalogi. Tako izvemo bolj malo, pa še to le napol. Po ogledu mesta iz avtobusa, se peljemo proti Pipi, torej na jug. Pred Pipo se ustavimo v naravnem parku, po svoje je zanimiv, a nič kaj posebnega. Nekaj lepih razgledov, majhne opice in par aligatorčkovih oči na gladini majhnega ribnika. Čeprav je vodič kar precej razlagal, ne vem kaj, ker sem iskal motive za snemanje.

Popoldan v Pipi je prepuščen nam samim. Plaža, kjer se odločimo kopati, je za to povsem neprimerna. Iz mivke gledajo skale. Tudi v vodi. Ko sem stopil na eno, sem bil v trenutku skrčen v dve gubi, k sreči brez posledic na podplatu, a v valove se na takem mestu ni pametno podati. Tako smo se namočili v plitvini, pojedli kekse in čokolado in še preden je sonce naglo potonilo za obzorje, odšli iskat hrano.

Jedli smo v prijazni piceriji. Jaz sem imel s solato več dela kot vsi drugi. Sem jo moral primerno na drobno razrezati, da sem jo lahko med vse bolj štrlečimi dlakami na obrazu spravil v usta.

Na poti do avtobusa bos in s kamero v rokah lovim najbolj tipične podobe turističnega utripa Pipe.

Sobota, 24. 9. 2005

Spet negotovost! Prevajalec iz Eco Travel je sicer obljubljal, da me bodo poklicali, a iz tega ni bilo nič. Tako je pač tu. Ne vem, zakaj je tako težko določiti uro odhoda. Kljub vsemu, čakam kar v sobi. Ko me že skoraj mine potrpljenje, pod balkonom zagledam ‘Landroverje’. Iz enega izstopi Marçio in z balkona mu povem, da pridem takoj. Ekspedicija se lahko začne! Sestavljajo jo trije Discovery-ji od katerih ima eden zadaj pokrit tovorni prostor za prtljago, sendviče in pijačo.

Marçio in moja bradata malenkost z veliko Sony-jevo kamero, ki je videla in zabeležila precej več kot jaz, če je le imela dovolj energije v baterijah, se razume

Sendvičev je seveda zmanjkalo že prvi dan. Kar se moštva tiče, so tu trije šoferji, od udeležencev pa tajvanski par, ki ga sestavljata Chang-Yi in njegova žena Su, švicarski par Veronika in Walter, potem pa še Škotinja Alison, Maria iz Južne Afrike, Bradley iz Nove Mehike ter seveda organizator konference Marçio in njegov sin, poleg njiju pa še asistentka Gilena ter par, ki sva ga sestavljala jaz in moja kamera.

Po vožnji skozi mesto in čez reko Potengi se proti severu še kar nekaj časa vozimo po cestah, potem pa končno peščina. Komajda končna v svoji neskončnosti. Široka kot avtocesta. 90 km/h je povsem običajna hitrost, 110 pa najvišja opažena.

Prvi adrenalinski trenutki nastopijo ob postanku za spust z vrha sipine v laguno. Domačini so starega hrošča predelali v vlečnico, predvsem je vleki služil avtomobilski motor. S pomočjo tega so preprost železen voziček s klopmi po preprostih železnih tračnicah vlačili na vrh sipine. Ko si enkrat zgoraj, te posadijo v platnen sedež, obešen na žičnato vrv, po kateri te potem spustijo navzdol v vodo. Nič posebnega, a za starejši del ekspedicije, predvsem ženski, kar vznemirljivo. Marçio se ponudi, da me posname. Malo me skrbi, glede na to, da sem pomotoma že čudno močno spraznil baterijo in je zdaj vsaka minuta dragocena. Sicer pa, ko bo zmanjkalo baterije, bom vsaj imel eno obveznost manj, se tolažim in se poženem po “zajli” navzdol. Super! Škoda, da ne traja dalj. Spodaj v vodi čaka čoln. Ko sem na njem, se spomnim, da znam vendar plavati in ni potrebe, da me iz vode spravljajo s čolnom. Ko me železna “vlačuga” ponovno privleče gor, me Alison zadolži, da z njenim novim fotoaparatom dokumentiram njen podvig. Bo lahko doma sinovom z dokazi podkrepljeno pokazala, kaj še zmore njihova mati.

Za ogled posnetka spuščanja s sipine klikni tule!

Potem je do poznega večera veliko vožnje tako po cestah kot po plažah. Vsega skupaj skoraj 400 kilometrov. Kar žal mi je, da ne morem posneti tukajšnje kmetijske pokrajine. Kljub temu, da smo v ekvatorialnem pasu, je rastje bolj kot ne polpuščavsko. Vseeno so vmes plantaže kokosovih palm. Dosti jih je v že precej slabem stanju. Potem se sem in tja pasejo krave, konji, mule. Vasi so videti precej zanemarjene, a skoraj vse hiše so iz tanke sodobne opeke in ometane. Majhne in pritlične. Razen počitniških. Te so nekatere precej večje.

V vaseh so ponekod med hišami večje parcele, ki so  tako zasmetene, kot bi tam zacvetele plastične vrečke.

Veliko je govora o tukajšnji posebnosti, “kažuju”! Drevo in sadež sta precej pogosta in zelo priljubljena. Posebnost tega območja brez letnih časov je, da istočasno na istem drevesu lahko vidiš cvetove, zoreče in dozorele sadeže.

Po dolgi in utrujajoči vožnji z redkimi postanki za malico in kopanje končno prispemo do hotela. varnostnik, ki šoferje očitno pozna, odpre dvoriščna vrata in parkiramo pred recepcijo, ki je v posebni, le temu namenjeni, stavbi. Okrog so nameščene hiške s po nekaj sobami, ki so druga poleg druge. Sobo si delim Z Bradleyem, na eni strani sta Alison in Maria, na drugi Walter in Veronika.

Na drugi strani dvorišča je restavracija. Bradley ima težave z želodcem, zato ne gre na večerjo. Walterja zadolži, da v njegovem imenu Marçiu izroči steklenico vina, ker ima menda rojstni dan. Ni edini, že naslednjega dne je za rojstni dan na vrsti Su.

Nedelja, 25. 9. 2005

Spet se zbudim pred sončnim vzhodom in potihem, da ne zbudim Bradleya, se odtihotapim iz sobe. Zunaj že nekdo zaliva okrasne rastline. Mimo restavracije in bazena grem do stopnic, ki peljejo strmo navzdol do plaže, 20 do 30 višinskih metrov niže. Z vrha stopnic, začnem jutranji tek. Pred peščino so vrata, potem pa širno peščeno prostranstvo. Nekoliko ovalen zaliv, daleč tam na zahodu ga zaključuje klif. Tam okrog bo zaradi plime najbrž težko priti, si mislim, ne vedoč, kako varljive so tu razdalje. Do klifa nisem prišel, sem pa srečal dva ribiča, ki sta na valjastih kosih lesa potiskala čoln v vodo. Njun pes, ki je mirno sedel na celinskem robu peščine, se k sreči ni zmenil za neobičajen jutranji “mimotek”.

Po kakih šestih kilometrih sem na peščini naletel na kitovo truplo. Sprva sem glede na velikost sklepal, da gre za delfina, a potem sem se spomnil, da imajo delfini čisto drugačno glavo. Tudi ko je mimo sedmi kilometer je do konca zaliva še vedno več kot kilometer, zato se obrnem in ugotovim, da piha vzhodnik, ki mi je bil prej, ne da bi vedel, v pomoč, zdaj pa mi je pihal v prsi. No, mi vsaj ni treba več brisati potu s čela, ker ga veter uspešno suši. Trak sem, ko sem se v naglici odtihotapil iz sobe, pozabil. Po teku čevlje pustim pred hiško in se odpravim še plavat v ocean. Še pred tem na mivki naredim nekaj vaj za moč, potem pa po dolgi plitvini do globje vode. Valovi so tu manjši in manj prijazni za plavanje, kot so bili v Natalu. V smeri proč od obale še gre, nazaj pa je težje. Ko se obrnem, vidim, da se je kopat prišla tudi Veronika. Walterja srečam ravno na plitvini. Pove mi, da je zdaj ugotovil, kdo je bil tisti, ki ga je od hotela videl telovaditi na peščini.

Zajtrk je tudi tu izjemno bogat s sadjem in sladicami in predvsem dovolj obilen, čeprav smo skoraj, ali pa celo povsem, edini gostje.

Mali bazen, ki ne omogoča resnega plavanja, je v vročini vseeno prijeten za osvežitev. Gilene leži na robu in se sonči. Gledano z moške perspektive bi se reklo, da soncu in pohotnim pogledom kaže svoje obline. Sicer pa je treba priznati, da je globokih izrezov s kipečim obiljem oblin tule v Braziliji vsepovsod na pretek.

Marçiov dvanajstletni sin sprva noče v vodo, čeprav se Gilene trudi, potem pa vendarle skoči. Kasneje ga prepričam, da skupaj preplavava bazen. Glede na kratkost, seveda pod vodo in potem še sočasno skočiva v vodo. Čeprav tega ne pokaže, imam občutek, da se mu zdi imenitno, da kdo od resnih odraslih pokaže nekaj več zanimanja zanj.

Pred odhodom se še enkrat zberemo v restavraciji. Osebje je za Marçia pripravilo torto. Oglato in ploščato, a odličnega okusa.

Zaradi plime gremo na pot šele okoli poldneva. Prvi foto-postanek je pri mrtvem kitu. Zdaj ga je deloma že zalila voda. Na robu peščine ujede čakajo na naš odhod, da bodo lahko v miru nadaljevale svojo gostijo.

Za danes je obljubljena vožnja skoraj izključno po peščinah. Obalne sipine, ki zakrivajo pogled v notranjost dajejo ponekod vtis, kot da gre za pravo puščavo. Zjutraj med tekom, ko je bilo sonce še nizko in sence toliko bolj izrazite, je bil pas belih peščin za obalnimi palmami izjemno  globinsko izostren, vijuge grebenov pa kot geometrijsko okrasje na abstraktnem miselnem vzorcu.

Sicer pa danes res veliko vozimo po pesku. Po svoje morajo biti vsi tile avtomobili prava nadloga za domačine. Tule nimajo težav z motornimi čolni, kot na Jadranu, ker jih ni. Te pa zato na plaži lahko povozi avto. Včasih me je prav skrbelo, ko smo divjali mimo vseh tistih ribičev in otrok, ki so igrali nogomet, se kopali in se igrali na pesku.

Sledi postanek za zijanje v ribiče, ki lovijo, fotografiranje z njimi in fotografiranje njihovega ulova. Če se jim to dogaja iz dneva v dan, gotovo postane nadležno, čeprav tega pri njih ni opaziti.

Za ogled posnetka ribičev klikni tule!

Popoldan enkrat se ustavimo v skromni obalni gostillnici, kjer pripravljajo raroge. Sicer so majhni, komaj kaj večji od škampov a zelo okusni. Tega bi se človek kar hitro lahko navadil.

Zanimivo je bilo tudi prečkanje reke z mini trajektom. Maria je na ladjici narisala skico mesteca in jo na hitro pobarvala z mini akvarelnimi barvicami.

Zvečer pridemo v mesto*, kjer je naš hotel. Kar precej večje naselje, kot tista ribiška vasica od včeraj. Hotel se imenuje La Dolce Vita po Fellinijevem filmu. Tudi hiške, vsaka  z eno samo sobo, imajo imena in ne številk. Z Bradleyem dobiva hiško z imenom Lanaveva. Marçio mi ne zna razložiti kaj naj bi to pomenilo. Potem pa se mu le posveti, da je to najbrž “La nave va”, se pravi “Ladja odpluje”.

Sicer pa imamo tu dolg vrt, malo pred koncem je bazen in ob njem skromna restavracija z recepcijo. Ob treh stranicah vrta pa so razporejene hiške. Bazen je dolg kakih 15 metrov, tako da se da čisto resno plavati. Lucasu pokažem, kako se skače bombico, kako se vrtiš v vodi in enkrat se celo opogumi in mi skoči v vodo z ramen. Sicer pa po prijetnem plavanju sledi sprehod po glavni, turistično preobraženi, ulici, polni barov in restavracij. Marçio nam priporoči restavracijo, potem pa z Lucasom in Gilene odidejo po svoje.

Restavracija ni bogvekaj. Je pa ena od natakaric zelo prijetnega videza. Ampak to ni nič posebnega, bolj izjemno je to, da zna angleško. Vendar moje meso kljub temu ni bilo dobro zapečeno, vsekakor bliže “tatarcu”, kot “well done”. Za povrh sem še sokove izbiral tako nesrečno, da posebnih gurmanskih užitkov to pot nisem deležen.

Walter in Veronika v eni od trgovin kupita podobno visečo mrežo, kot smo jih imeli obešene pred vhodi v sobe v prejšnjem hotelu in so nam bile vsem všeč.

* Canoa Quebrada ali po naše Polomljeni kanu

Ponedeljek, 26. 9. 2005

Glede na to, da imam do bazena le deset korakov, po mestnih ulicah do oceana pa me nič ne vleče, se odločim za telovadbo in plavanje. Najprej pet dolžin v obe smeri, potem 20. To je že kar nekaj, a še vedno malo v primerjavi s tekom.

Včeraj sem se pogovarjal s Su, medtem ko je njen petelin – po kitajskem horoskopu – tako kot jaz, delal svojih pet vaj. Chang-Yi odlično obvlada svoje telo in izgleda, kot da bi jih imel 30 in ne dvakrat toliko. Enako velja tudi za Su. Čeprav je že babica, izgleda kot punčka. Le gube izdajajo, da ni več rosno mlada. Povedala mi je, da se ukvarja z jogo in z meditacijo. Danes pa jo povprašam še, kaj je bilo z njenim hrbtom, saj je rekla, da zaradi njega zadnje leto ni vadila. Počasi, ker ne zna ravno dobro angleško, mi razloži, da hodi k učitelju slikanja. Z ženo imata po 80 let, ona pa je na sprehod vodila njunega psa. Ta se je zagnal za enim manjšim, pa je padla in se poškodovala. Zdaj je menda že dobro! Še nekaj mi je razlagala, a vsega nisem razumel. Težko najde prave besede in njena komunikacija včasih izgleda bolj kot vljudnostno smehljanje in prikimavanje, kot pa dejanska izmenjava sporočil. A ko se enkrat začne truditi, veš da te je sprejela za sogovornika. Sploh če, kljub jezikovnim preprekam, sama začne pogovor.

Zajtrk je tak, kot se za te kraje spodobi, a žal ni samopostrežni. Kakšna papaja in kos ananasa več bi še kako prav prišla. Pa čaj seveda tudi. Kava je bila postrežena v tako oguljenih termovkah, kot da bi jih pomivali s peskom. Tudi vonj po oslih, mulah ali mezgih je kar naprej v zraku. Te vlečne živali tu še na veliko uporabljajo. Zjutraj se je ena od njih začela tako hripavo oglašati, da je bilo slišati, kot da je kdo začel z lokom vleči po razglašenem čélu. Sicer pa je hotelček po svoje idiličen. A treba je iti naprej, pretirano dosti časa za poležavanje v ležalnikih in guganje v visečih mrežah ni. Pred odhodom še skočim v trgovino, kjer sta Walter in Veronika kupila svojo visečo mrežo. Brez barantanja in naglo kot le kaj jo kupim tudi jaz, pa še majici, hlače in krilo za povrh. Vse skupaj za kakih deset jurjev.

Današnjo pot nam popestrijo ribiči, ki ravno lupijo luske z velike ribe. Seveda so nemudoma  “poslikani” z vseh strani. Otroci pa bi kakopak radi denar.

Glavna zanimivost danes so zagotovo ‘okamnele sipine’ (peščenjakovi klifi pri mestu Beberibe). Pod njimi na obali stoji slamnat nadstrešek, pod njim gruča domačinov nekaj kuha v loncu nad ognjem. Pa menda ne bomo tega jedli, me prešine. No, ni panike, ne gre za postanek za kosilo. Tega danes nismo dočakali. Le vodič za na klife bivakira tu v senci.

‘Okamnele sipine’ so razjedene od erozije in po erozijskih jarkih se lahko sprehajaš kot po ozkih visokih hodnikih. Hoja po vmesnih grebenih je varna le, če ne lezeš preveč na rob. Pa vendar so v navpičnih stenah rahlo zlepljenega peska vrezana imena obiskovalcev. Celotna stvar je zaščitena šele od lani. Ogled je sicer zanimiv, a pod žgočim soncem, ki je skoraj v zenitu, vse bolj čutim, da sem se mu danes izpostavljal več, kot je primerno in zdravo. Tudi kakšne posebne barve peska za obogatitev moje zbirke peskov, ne najdem. Od daleč še izgleda bolj bel, ko prideš zraven, je rdeč kot tisti, ki ga že imam od prej. Pesek, školjke in kamni s plaže se mi zdijo najbolj izviren spominek na te kraje, ker vem, da sem vse to nabral tu in to s svojimi lastnimi rokami. Čeprav je to potem doma kamen kot vsak drug, školjke kakršnih tudi pri nas ne manjka in pesek nič kaj dosti drugačen od našega. Kljub vsemu napolnim plastenko s svetlejšim rdečim peskom.

Po ogledu okamnelih sipin nas odpeljejo na nekakšno vaško tržnico in tam nam eden od krajevnih mojstrov v živo pokaže, kako ustvarja umetnine z raznobarvnim peskom, ki ga natlači v stekleničke raznih oblik. Zelo spretno, a v glavnem so izdelki bolj kot ne precej kičasti. No, nekaj je tudi bolj nevpadljivih, umirjenih barv in z geometrijskimi vzorci. Potem ko svoje velikopotezne nakupe opravi Alison, kupim eno majhno stekleničko še jaz. Alison je nedvomno med vsemi nami najbolj spretna potrošnica oziroma nakupovalka. Pravzaprav je pri njej vse velikopotezno. Njej gre glavna zasluga za številne foto-postanke, ki smo jih naredili na poti in ob katerih smo vsi lezli iz avtov in fotografirali – jaz sem seveda snemal. Celo naš šofer je s svojim Sony-jem navdušeno “fotkal”, včasih kar med vožnjo.

Za ogled posnetka s klifov pri mestu Beberibe klikni tule!

Dan so nam popestrile še vožnje pod klifi in okrog njih, ko so morali šoferji najti primerno pot med skalami in po vodi. Posebno tisti pred nami je rad pokazal kaj zmoreta on in vozilo. Odprl je vrata in stoječ zunaj na stopnici spretno upravljal svojega discovery-ja. Tudi sicer se je izkazal kot najspretnejši in najbolj izkušen. Le pri vožnji na vrh peščine ga je naš voznik premagal, saj je izbral idealno linijo in v prvem poskusu prišel na vrh.

A je kasneje prav ta naš šofer nesrečno obtičal v mokrem pesku, ker je premalo odločno prečkal slab meter širok jarek v peščini. Ker se ni mogel sam rešiti, so zapeli vitli. Morje je nevarno naraščalo, napetost rasla. Po razmočenem pesku na jeziku kopnega med morjem in jarkom se vozila nikakor ni in ni dalo izvleči. Najizkušenejši voznik je torej oddivjal s svojim vozilom nazaj, tako, da je obvozil jarek s kopne strani. Nato so vozilo, ki je obtičalo, z vitlom in z nekaj potiskanja od zadaj s strani najbolj vnetih članov ekspedicije, končno le uspeli rešiti.

Prečkanje dveh rek z brodovi je bilo tudi zanimivo, sicer pa smo imeli spet ogromno divjanja po peščinah mimo ribiških naselij. Nekatera so s koli in kamenjem zaščitena pred abrazijo. Ponekod so valovi spodjedli zaščitne zidove, pri eni hiši je celo manjkal vogal. Narava je neizprosna v svojem vztrajnem delovanju. Tu se jasno vidi minljivost človekovih stvaritev.

Ker se tako hitro znoči, ni nič nenavadnega, da tudi danes ne prispemo pred nočjo. Fortaleza je veliko mesto in menda ne tako varno kot Natal. Tu menda po cunamijih cveti ‘spolni turizem’. Mesta, še posebno velika, niso prav po mojem okusu.

Hotel, kjer smo nastanjeni je stolpnica z gručo uniformiranih portirjev pred vhodom. Zelo ‘šik’. Mi pa bosi in umazani, s peskom vsepovsod. Tako drugačni od siceršnjih polikanih gostov v oblekah in s kravatami, ki se svetijo v veliki sprejemnici, kot da so spolirani.

Receptorji nas razveselijo z obrazcem, kamor je treba vpisati kup podatkov od številke potnega lista do krvne skupine in številke čevljev. Malo pretiravam, številke čevljev ni treba vpisati. Ampak v hotelih na poti nas s takimi obrazci niso nikjer morili.

Soba je prostorna, lično urejena. Ne manjka niti mikrovalovka in barski pult. Luksuzno! Bradley ima jutri popoldne avion, zato ga bodo odpeljali prej. Danes pa imamo še zadnjo skupno večerjo. Marçio izbere precej imenitno restavracijo, a obroki naj bi bili spet dovolj obilni vsaj za dva. Tako si z Alison deliva glavno jed, ki pa ni prav nič izjemna, čeprav se nad količino res ne gre pritoževati. Plačam s kartico, ker mi zmanjkuje gotovine. Alison mi svoj del plača realno, se pravi z reali. Bom vsaj jutri imel za taksi in večerjo, si mislim. A je to račun brez krčmarja. Marçio namreč predlaga, da vsak od nas za vsakega od šoferjev prispeva po 20 realov in tako sem spet popolnoma suh.

Torek 27. 9. 2005

Gilene in Bradley se z enim od šoferjev odpeljeta že ob sedmih.

Maria ima svoj program z nemškimi študenti, ostali se odpeljemo po nakupih. Pol ure iščem menjalnico in ob tem spoznavam trgovski utrip tega dela mesta. Na koncu se vrnem v nakupovalno središče, kjer prodajajo tipične tukajšnje izdelke in kupim nekaj stvari za mojo ženo, ki ima rojstni dan. S kartico seveda. Alison je že ovešena z nakupovalnimi vrečkami in še ko že gremo si izbori še dve dodatni minuti za še en izreden nakup. Walter in Veronika ostaneta v Fortalezi še en dan, saj se z letalom vračata domov kar od tu. Ostali pa se opoldne odpravimo na kakih 450 kilometrov dolgo pot nazaj v Natal. Med potjo v glavnem pišem tale dnevnik. Tako vsaj čas hitreje mine. A cesta je slaba in pisati je težko. Vozimo se po polpuščavskem območju – rastje tu je katinga (caatinga). Sicer pa kaj dosti poti ne vidim. Chang-Yi še vedno, tako kot že vse prejšnje dni, vztrajno pleše in prepeva na sovoznikovem sedežu. Glasba je, tako kot vseskozi, glasna in živahna. Navsezadnje smo le v Braziliji.

Prenočišče si izberem v Pizzatu, kjer so tudi Su in Chang-Yi ter Alison. Skupna večerja je spet v Kaktusu, potem pa gremo vsi utrujeni spat.

Sreda, 28. 9. 2005

Zbudim se kot po navadi pred peto po tukajšnjem času in grem na jutranji tek. Piha nekoliko močnejši veter in tek nazaj je precej bolj naporen kot po obalni cesti iz Ponta Negre proti Natalu. Na oznojeno kožo se mi lepi pesek, ki ga veter na nekaterih mestih dviguje čez peščine na cesto. Po teku grem v ocean. Valovi so nekoliko višji, zato je tudi več deskarjev. Ker nimam deske, se lahko le mečem v valove. Največji me kot igračo odnesejo proti obali. Ko ocean spet posrka vodo proč od obale, si kar naenkrat v vodi le do kolen, ko pride naslednji val, moraš skočiti, da obdržiš glavo v višini penečega vrha.

Po vetrovni kopeli v oceanu si privoščim še nekaj skokov v hotelski bazen, potem pa bogat in obilen zajtrk. Poleg klasičnega izbora sadja: ananas, papaja, melona, lubenica imajo tu še vsaj pet vrst sira.

Alison spet odide nakupovat, Chang-Yi pa mi da darilo za mojo ženo in ob dvanajstih se dobimo, da gremo skupaj na letališče. Tako z ostankom prejšnji večer zamenjanega denarja lahko plačam hotel.Taksi plača Chang-Yi, jaz lahko prispevam le še 7 realov, ker v hotelu nabijejo še 10 odstotkov za postrežbo. Za kakšno postrežbo neki?

Kakorkoli že, kljub temu, da sem na letališču vsaj uro in pol prezgodaj, čas v prijetni družbi hitro mine. Tajvanca odletita pol ure pred manoj in zdaj spet potujem in čakam sam.

Letalo v Sāo Paulo je kot leteča bolnišnica. Za menoj nekdo stalno pokašljuje in seveda ni edini. Jaz sem še vedno v sandalih in kratkih rokavih, okrog mene pa vsi v volnenih puloverjih in jaknah.

V Sāo Paulu me čaka prvo presenečenje. Na mejni kontroli hočejo obrazec o vstopu v državo. Seveda ga že zdavnaj nimam več. Delam se, kot da ga iščem, čeprav vem, da ga ni. Potem se me uradnik usmili in mi da nov obrazec, da ga izpolnim.

Nato grem nekaj pojest. Ko hočem k vstopnim vratom za moj let me doleti naslednje presenečenje – dolga kača čakajočih. K sreči imam časa več kot dovolj in ni panike.

Na čaklanih mestih imajo na temle letališču v belo oblečene maserke, ki na posebnih stolih masirajo potnike. Prva misel, ki te ob pogledu nanje obide je, da so tudi maserke vredne kakšne masaže, ampak spodobni, poročeni moški se takih misli hitro znebimo.

Vkrcavanje se začne z manj kot polurno zamudo. Najdaljše čakanje me torej šele čaka. Sicer pa je tale Boeing 777-200 bolj zdelan, kot tisti s katerim smo prileteli.

Konec dnevniških zapiskov

Prevoje pri Šentvidu, 12. 3. 2018

Srečno sem se vrnil domov, kako, se pa ne spomnim več, ker si nisem zapisal. Viseča mreža, ki sem jo kupil, je tako velika, da še danes ni nikjer obešena. Na steklenih posodicah, v katere sem spravil brazilski pesek, se je dolgo nabiral prah, zdaj ne vem več kje so, našel sem samo eno stekleno posodico mivke, ki sem jo tri leta kasneje nabral na Japonskem. Imam pa kar nekaj mini video kaset brazilskih posnetkov, ki sem jih nekoč že uspel prestaviti na računalnik, a so se ob menjavanju opreme zgubili bogve kje. Posnetke si tako trenutno lahko ogledujem samo na malem zaslonu na kameri, s katero so bili tudi posneti, ampak si jih seveda ne. Tako so zapisane besede zaenkrat edino, kar mi osvetljuje in razkriva ta delček mojih preteklih doživetij.

1. Pred začetkom

Zdi se mi, da so danes vseprisotna družbena spletna omrežja tako preplavljena s fotografijami in filmi, da je branje ljudem postalo kar malo odveč, če seveda odmislim komentarje k objavljenemu slikovnemu gradivu. Da pa bi prebrali stran ali dve besedila, je pa že preveč, saj je treba pregledati toliko objav takih in drugačnih spletnih prijateljev, da ne moreš izgubljati časa z besedilom daljšim od treh vrstic. Kljub temu sem se odločil napisati kar nekaj strani besedila o našem potovanju v Južno Ameriko. Prvi razlog je bil, da moji hčeri Maši ni uspelo uresničiti ideje, da bo, sodobnim časom primerno, snemala in objavljala potovalne “vlòge”, se pravi video dnevniške zapise, ki bi naj se dan za dnem pojavljali na Youtube-u. Drugi razlog, ali bolje rečeno motivacijski dejavnik, pa je bilo zanimanje, ki ga je Maša svojčas pokazala za moje dnevniške zapise s potovanja na eno od številnih konferenc. Na stare zapiske sem naletel ob pospravljanju in ko sem jih prebral Maši, je z veseljem poslušala in bi želela slišati še več, ampak je popisanih lističev hitro zmanjkalo, ker sem pisal dnevnik samo takrat, kadar na potovanjih nisem imel nič drugega za početi, se pravi, kadar mi je bilo dolgčas. Po vrnitvi s tokratnega potovanja, ko so bili vtisi še dovolj sveži, sem torej upal, da bom uspel napisati precej več in bo za Mašo, zaradi skupnih izkušenj, še toliko bolj zanimivo. A ko sem ji dal prebrati prve strani tega mojega pisanja, jo je takoj zmotilo, da mora izgubljati čas z nepomembnimi stranpotmi mojega miselnega zemljevida. Ona bi se namreč kar takoj zapodila po široki avtocesti jasnih spominov na naše avanture. Potem, ko je s stranskih poti vendarle prišla do glavne ceste, se pravi, ko sem končno začel pisati o tem, kar se nam je dogajalo, ji pa spet ni bilo prav, da sem se tega lotil z vsebinskim in ne s časovno zaporednim pristopom. Jaz pa sem ji dal besedilo v nastajanju prebrati naivno upajoč, da me bo navdušeno hvalila in vzpodbujala, naj kar še pišem. Kakšna zmota! Po tej izkušnji mi ni preostalo nič drugega, kot da sem poskušal ustreči Maši, saj je navsezadnje le moja hči, drugim pa ne pokazati svojega pisanja, dokler ne bo prepozno, da bi lahko še kaj spreminjal. Čeprav nisem vedel, kaj pravzaprav naj bi pomenil ta prepozno. Ampak, če bo treba, se bom že znal kako izgovoriti. Ali pa tudi ne! Navsezadnje je pa vsak sam svoj največji kritik in ker je besedilo tudi v tejle digitalni obliki, ga lahko, ko me kaj preveč zmoti, še vedno popravljam.

Očitno sem z zgoraj zapisanim dodal še eno stranpot in k tej moram dodati še eno, saj če bo tole bral še kdo, ki ne pozna naših besednih iger, morda ne bo vedel, kaj je to “Pelcija”. Bolj kot ne splošno znan je pojem policija ali po domače “pol’cija” in bržčas je večini ljudi poznana besedna zveza: »Odprite, pol’cija!« Nekaj podobnega sem uporabil na Kotnikovi v Ljubljani, kjer stanujejo naši prijatelji. Ko se je po našem zvonenju iz domofona oglasilo: »Kdo je?«, sem kot iz topa ustrelil: »Odprite, Pelcija!«, kajti spodaj pri vhodu v blok smo čakali sami Pelci.

Pelcijo, o kateri je tule govora, sestavljajo Taj, Maša in Tin, mama Julija ter oče Stane, ki sem sicer ljubkovalno tudi ‘fotr’, drugače pa sem v uradnih zapisih kar Stanko, kar zveni kot pomanjševalnica, zato sem za prijatelje tudi Stane ali preprosto Pelc.

Pelcija (Stane, Julija, Maša in Taj) na otoku Incahuasi na Ujunijskem slanišču

Tale moj zapis je namenjen temu, da opišem, kako smo šli na izlet v Južno Ameriko in pustili Tina doma, da je čuval psa in hišo. Včasih, ko so bile stvari še po starem, bi hišo in Tina čuval pes in ne obratno. Ampak tako je to v današnjih časih, ko otroci vzgajajo starše in imajo ljudje pse namesto otrok. Pelcija brez Tina se je torej odpravila na drugo stran oceana. Ampak do letališča v Benetkah nas je peljal Tin s sposojenim kombijem, ker smo imeli preveč prtljage, da bi se lahko celotna Pelcija stlačila v našega Cee’da z zgolj petimi sedeži in ne ravno velikim prtljažnikom.

Pogled iz sposojenega kombija na avtocesto malo pred letališčem v Benetkah

Tin se je z letališča odpeljal nazaj domov, mi smo pa odleteli do Madrida, kjer smo se po osmih urah čakanja vkrcali na letalo, ki nas je poneslo vse tja do Santiaga. Ta, v katerega smo leteli je v Čilu, ker nekaj Santiagov je še drugod po svetu, ampak za nas je zanimiv predvsem čilski, ker imamo tam sorodnike. Ti so nas prešerno pričakali in dva dni smo preživeli pri njih, potem pa odleteli v Bolivijo, kjer sem imel referat na konferenci Mednarodne geografske zveze.

Pred konferenco smo imeli ravno prav časa, da smo šli na tridnevno pohajkovanje po slani puščavi Salar de Uyuni, ki leži ob meji s Čilom. V času konference so se predstavniki Pelcije, ki niso imel referata, udeležil enodnevnega kolesarskega spusta po ‘Cesti smrti’. Po konferenci pa je ponovno združena Pelcija odletela v Peru in obiskala Machu Picchu, po vrnitvi v La Paz pa še starejše, predinkovsko arheološko najdišče Tiwanaku.

Zadnji teden smo potem preživeli z našimi sorodniki v Čilu, med Colino, kjer živijo, Santiagom, ki je čilsko glavno in največje mesto in mestoma Valparaiso in Viña del Mar na tihooceanski obali, kamor gredo naši sorodniki, pa tudi številni drugi Čilenci, pogosto na dopust.

To je hiter časovno-zaporedni pregled našega potovanja, od tu naprej pa se vračam na prvotno zastavljene tirnice vsebinskega pregleda naših dogodivščin in to z vsemi potrebnimi in nepotrebnimi stranpotmi, na katere me tako rado zanese.

Pa še to! Če naletite na kakšno slovnično napako, ji ne posvečajte posebne pozornosti. Saj tudi od šoferja avtobusa ne pričakujete, da se bo togo držal popolnoma vseh predpisov, ampak vam je pomembno predvsem to, da vozi čim bolj varno, udobno in vas pripelje tja, kamor ste namenjeni.

2. Kako in kje se vse začne

Pred mnogimi, mnogimi leti, takole na po dolgem in počez pred okroglo štirimi milijardami in pol … bo verjetno prezgodaj za začetek. Lahko pa bi začel pred dobrimi osmimi desetletji in pol, a žal o tem, kako se je moji stari materi zgodilo, da je najprej rodila mojega očeta, nato pa še njegovo sestro, ne vem nič. No ja, razen tistih splošnih, vsem znanih, dejstev, povezanih s tem, kako ženska postane mati.

 

Moja babica Stanka s svojim možem, Josipom Pelcem (desno), po katerem ima Pelcija svoj priimek, v času ko sta v Trstu čakala na odhod v Ameriko

Morda bo zato v zvezi z babico po očetovi strani dovolj zapisati le to, da je po drugi svetovni vojni z možem in hčerko pristala in ostala v Čilu, njena hči pa si je potem tam ustvarila družino in tako imam jaz v Čilu, kot se temu reče, žlahto. Teto, če smo čisto natančni. Teta ima moža in tri otroke: hčer in dva sina. Ti trije troci imajo seveda tudi otroke in teh ni malo. Skupaj kar deset, štiri dekleta in šest fantov. Ker jih je večina že odraslih, imajo tudi partnerje in kadar se zbere skupaj vsa družina, jih je res veselje gledati. Torej se spodobi, da se jih kdaj pa kdaj tudi obišče. Pri tem pa je treba povedati, da so bili vsi trije moji dosedanji obiski rahlo marginalno obarvani. Kaj naj bi to pomenilo, razlagam v nadaljevanju in če je tudi ta stranpot odveč, mirno nadaljujte pri naslednjem prispevku.

Teta Jožica, ko še mene ni bilo – tale svetlolasa »gringa«, kot so priseljenkam rekli v Čilu, je očarala in osvojila srce svojega prihodnjega moža Angela

Torej, kako me je življenja tok naplavil na Pedagoško fakulteto v Ljubljani, je posebna zgodba in lahko bi takole v slogu hollywoodskih nagrajencev našteval vse, ki so me na posamezni točki potisnili v ravno tako smer, da me je pot na koncu pripeljala tja, kjer sem leta 1994 pristal. Kje? Na oddelku za razredni pouk kot nadomestni učitelj za mojega predhodnika, ki se je odpravljal v pokoj. Ja, takrat je še malo dišalo po socializmu, malo pa se je naša oblast že zgledovala po zahodu in takrat si se na univerzi upokojeval tako, da so za tvoje delovno mesto zaposlili učitelja, ki je prvo leto prevzel tretjino tvojih ur. Torej si moral za polno plačo oddelati samo dve tretjini pedagoških ur, preostalo delo je bilo namenjeno uvajanju novinca. Ta je sicer dobival samo toliko plače, kolikor dela je opravljal, torej tretjino prvo leto, dve tretjini drugo in …

Sem že spet daleč proč od izhodiščne teme, vem, nostalgija, kaj morem. Jaz sem imel takoj polno plačo, ker sem dobil ure še na mariborskem oddelku za geografijo. Moj predhodnik in uvajalec v skrivnosti pedagoškega poklica na ljubljanski Pedagoški fakulteti, pa je namesto mene delal še dolgo let potem, ko je bil že v pokoju, ker sem že naslednje leto po prihodu na fakulteto postal prodekan in sem moral pol delovnega časa namenjati tej funkciji.

Ampak tudi to ni ključno za zgodbo o marginalnosti. Ključno je to, da je moj predhodnik, profesor Vojvoda, na meni neznan način zašel med ‘marginalce’. Sodeloval je namreč v študijski skupini Mednarodne geografske zveze, ki se je ukvarjala z razvojnimi vprašanji marginalnih območij. Znašel se je torej med geografi, ki so se ukvarjali z marginalnostjo in takih res ne moreš imenovati drugače, kot preprosto ‘marginalci’.

Omenjena študijska skupina je imela leta 1995 konferenco v Mendozi in Santiagu. Ko mi je profesor Vojvoda omenil, da gre tja in me vprašal, če bi šel tudi jaz, sem takoj, ko sem zaslišal besedo »Santiago de Chile«, zastrigel z ušesi. Seveda, saj to je tam, kjer imam jaz žlahto. Če to ni priložnost za obisk, potem res ne vem, kaj je. Takrat je šolsko ministrstvo učiteljem še namenjalo nekaj denarcev za to, da so se sem in tja udeležili kakšne konference. Poleg tega sem v tistih časih imel tudi nekaj razpoložljivih sredstev na projektu, ki sem ga takrat izvajal za kmetijsko ministrstvo in jih je bilo mogoče porabiti za sodelovanje na znanstvenih srečanjih. Skupaj je bilo to ravno dovolj za kotizacijo in potne stroške za udeležbo na konferenci, ki se je odvijala deloma v argentinski Mendozi, deloma pa v čilskem Santiagu. Tako sem tudi jaz zašel med ‘marginalce’, ki so se mi takoj usedli v srce, saj so bili med seboj povezani kot ena sama velika družina. S široko odprtimi rokami so sprejeli vsakogar, ki se jim je bil voljan pridružiti.

Kar pa je pri vsej stvari najpomembnejše, je to, da sem prav zaradi njih in konference, ki so jo organizirali, prvič obiskal moje sorodnike v Čilu. Ti so me ob tej priložnosti celo peljali na sprejem k Pinochetu. Na obisku sem bil namreč ravno v času 22. obletnice državnega udara. Seveda se je te obletnice pod njegovo oblastjo slovesno praznovalo. Meni se niti sanjalo ni, kam me moji sorodniki peljejo, zakaj stojimo v vrsti, zakaj sem moral dati potni list … Nekaj so čebljali v španščini in čim so pospešili ritem svoje govorice, je delež mojega razumevanja padel z dobre polovice na manj kot nič. Sem pa seveda gledal in se obnašal, kot da mi je vse jasno. Do trenutka, ko sem se kar naenkrat znašel v rezidenci, kjer smo eden po eden šli mimo diktatorja in se z njim rokovali. Potem mi je bilo res jasno. Celo to, kako se diktator počuti ob tej ceremoniji. Ob rokovanju z damami, mu je na obrazu zažarel širok nasmeh, sploh če so bile mlade, tako kot moja sestrična. Pri rokovanju z moškimi, pa je njegov obraz jasno izražal, kako odveč in nadležno mu je to početje. No, saj v mojem primeru je bilo občutje obojestransko. Ampak moji sorodniki so v njem videli rešitelja pred razlastitvijo, če ne še čim hujšim, zato jim je veliko pomenilo, da me spravijo na sprejem k samemu ‘generalissimu’.

Takole je ‘generalissimo’ izgledal leta 1995, ko se je še čvrsto oklepal oblasti, pogled pa mu je od mene že ušel na sestrično Angelino

Po konferenci v Mendozi in Santiagu, sem se voljno pridružil družini ‘marginalcev’, ki je v okviru Mednarodne geografske zveze dobila tudi svojo komisijo. Profesorju Vojvodi se je zdelo, da bi bilo dobro, ko bi si jaz, ki sem še na začetku kariere, poskušal prizadevati, da bi prišel v upravni odbor te komisije. No, prizadeval si sicer nisem, a je vseeno naneslo tako, da sem bil kasneje kar osem let član tega odbora, nato pa še štiri leta njegov predsedujoči, kar pomeni, da sem v ‘marginalnost’ zabredel tako globoko, da bolj res ne bi mogel. Ko so potem leta 2011 Čilenci organizirali regionalno konferenco Mednarodne geografske zveze, sem seveda spet imel razlog, da grem na obisk in spotoma še na konferenco, ali pa morda obratno. Samo, da sem to pot imel za spremstvo mojo ženo Julijo. Njo sem sicer povabil, da gre z menoj v Glasgow, že leta 1996, pa se je ravno tistega poletja najin desetletni Taj spravil delat bombo in je potem zdravil svoje opekline še naslednjih nekaj let, Julija pa je bila tista, ki mu je najbolj prizadevno in največ časa stala ob strani. Tako seveda ni bilo priložnosti, da bi se mi pridružila na mojih takratnih konferencah o marginalnosti. Do leta 2011 pa so vsi najini otroci zrasli v odrasle osebe in nobenega zadržka ni bilo, da bi ne šla čez Atlantik na drugo stran Zemlje oba. In sva torej šla in bilo je lepo.

Za mizo v atriju, novembra 2011 – bratranec Guri, ki mi je baje izjemno podoben in najbrž razlaga, kako imamo pred seboj kakšno specialiteto, midva, teta in še ena roka, verjetno »angelska«, oziroma Angelova … (za več fotografij nas z našimi sorodniki klikni tule)

V tretje gre seveda rado in zdaj je res že skrajni čas, da pojasnim, kako! V času mojega predsedovanja upravnemu odboru komisije Mednarodne geografske zveze za marginalizacijo in globalizacijo sem v množici elektronske pošte prejel tudi sporočilo italijanske kolegice Elene Dell’Agnese, predsedujoče v komisiji za politično geografijo. V njem je spraševala, če bi bila naša komisija pripravljena sodelovati na konferenci, ki jo je nameravala organizirati v La Pazu in naj bi bila posvečena geografiji miru. Kako bi ne bili pripravljeni, saj La Paz je vendar v Južni Ameriki, tako rekoč v neposredni soseščini moje žlahte. Če predsedujoči reče, da smo za, potem smo pač za, čeprav je bila konferenca predvidena za čas po izteku mojega mandata. Ampak smo bili zraven in tako je bil na vrsti moj tretji obisk. Le da to pot ni bila zraven samo Julija. Taj je bil seveda tudi takoj za to, da spozna sorodnike z one strani planeta in to na njihovem dvorišču – na našem jih je nekaj že spoznal, večine pa vendarle ne. Maša pa je bila pripravljena priti iz Valencie in pustiti svojega Bharatha samega, samo, da bi bila zraven pri avanturi, ki je visela v zraku. S Tajem sva tako prek spleta od Iberie kupila letalske karte za štiri. Po dolgem usklajevanju smo prišli do sklepa, da je najboljše, če gremo na veliki petek. Leta 2017 je ta padel na 15. april, cenovno najbolj ugodna pa je bila vrnitev 8. maja. Karte za let iz Benetk prek Madrida do Santiaga so nas tako prišle zgolj okoli 500 evrov na osebo, kar je za čezoceanski let res zelo, zelo malo. In tako smo šli na moj tretji obisk, Julija na drugega Taj in Maša na prvega. Tin bo moral pa še malo počakati, da bo končno tudi on prišel na vrsto. Sicer se pa tako ali tako ni nič pritoževal. Je vendarle alpinist in takole turistično potepanje mu ni najbolj blizu. Če ni nobenega resnega plezanja, potem to ni zanj. Takšna je bila vsaj naša uradna razlaga za to, zakaj je ravno on tisti, ki edini od Pelcije ostane doma.

3.1. Kako je Pelcija potovala po zraku

Letenje je za ptiče, metulje, čebele in kar je še takih, ki znajo leteti. Za ostale je premikanje po zraku, ne da bi bili večino časa na tak ali drugačen način v stiku s tlemi, izgubljen boj z zemeljsko težnostjo, ki se mu reče padanje in se konča z bolj ali manj prijaznim pristankom na tleh. Ampak če letijo čmrlji, kljub temu da naj bi bilo to proti vsem fizikalnim zakonom, ni vrag, da ne bi mogli tudi ljudje. Z letali lahko danes letijo tako tisti, ki so lahki kot metulji, kot tisti, ki še najbolj spominjajo na velike čmrlje, če se omejim zgolj na podobnost z letenja zmožnimi.

Da ljudi spraviš v zrak in potem spet varno na tla, so potrebna letališča. Prav zaradi varnosti, pa tudi zaradi tega, da letala letijo kolikor toliko po voznem redu, se prav na letališčih izgublja največ časa. Pa tudi denarja! Za to poskrbijo lastniki letaliških prodjaln in lokalov, ki imajo zasoljene cene in mamljivo ponudbo. Da ne govorim o razdaljah, ki jih je treba prehoditi ali pa prevoziti med terminali in vrati za vkrcanje na letalo. Da ob vsem tem ne bi bilo potnikom preveč dolgčas, pa je poskrbljeno še z varnostnimi pregledi. Najprej stanje v vrsti, ki je lahko kačasto dolgo in časovno potratno, ali pa kratko in sladko, kar pomeni, da si takoj na vrsti in imaš potem več časa za občudovanje cen v trgovinah in butikih. Potem, ko neposredno pred teboj v vrsto postavljeni, začno doživljati radosti varnostnega pregleda, tudi zate nastopi čas praznenja žepov v plastične pladnje, da se počutiš kot Miklavž, ki v nastavljene peharje deli darila za otroke. Nikakor ne smeš pozabiti izvleči računalnika iz torbe in ga položiti posebej v pladenj, ostala ročna prtljaga se potem lahko za pladnji ali pa pred njimi na tekočem traku odpelje skozi pregledovalni kvader, katerega vstopna in izstopna vrata zakriva črna gumijasta zavesa. Kaj se dogaja s prtljago v tistem čudnem zaboju, ne ve nihče. Ampak ob škatli za ekranoma sedita mrka uradnika in vidita abstraktne podobe vsebine prtljage. Če se jima zazdi, da bi kakšna od teh podob lahko eksplodirala ali pomenila kakšno drugačno varnostno grožnjo, eden od njiju samo pomigne pregledovalcu, ki je za njima v polni pripravljenosti, da te odpelje na ročni pregled prtljage, običajno do bližnje, temu namenjene, mize. Medtem, ko tvoja prtljaga in ‘Miklavževi’ pladnji romajo skozi skrivnostni pregledovalni kvader, pa se moraš ti samozavestno odpraviti skozi kovinski okvir, ki je nastavljen zato, da zapiska, če imaš pri sebi kaj kovinskega. Nekateri imajo očitno podkovane čevlje, ker jih na takih pregledih redno sezuvajo, pas ti pa tako ali tako velijo sneti, še preden se podaš skozi. Če ti potem padejo hlače dol, to samo dodatno poveča temeljitost varnostnega pregleda.

Če imaš srečo, potem na tebi in tvoji prtljagi še odvzamejo neke vzorce, verjetno prahu in jih na hitro analizirajo, ampak ne vem ali iščejo smodnik ali kokain ali kaj tretjega. Zaenkrat na meni niso našli nič sumljivega in sem vesel, da še nisem bil seznanjen s tem, kaj menijo, da nosim s seboj, čeprav ne bi smel.

Na letalu iz Benetk v Madrid – dogodivščinam naproti

Po uspešno prestanenem pregledu, pobiranju vseh svojih stvari s pladnjev in njih nameščanju nazaj, od koder si jih vzel ali snel, se ti po nekaj korakih pogled običajno zazre v zaslon, kjer naj bi pisalo, h katerim vratom moraš in kdaj naj bi tvoje letalo odletelo. Ponavadi nimaš te sreče, da bi to pisalo kar takoj, sploh če si od nekod priletel in imaš naslednji let šele čez nekaj ur. Tako si obsojen na to, da boš na ta ali kak drug podoben zaslon v nakupovalno-čakalni galeriji pogledal še mnogokrat. Če imaš srečo, potem boš to lahko delal v sede, če ne, boš pač odsotno taval med trgovinami in lokali in čakal, da se končno pokaže napis, ki ti veleva, kam natančno moraš, da boš lahko tam še naprej čakal, a to pot na pravem mestu za tvoj let. Če ne bo vmes prišlo do kakšne spremembe, kar tudi ni povsem neobičajno.

Sicer pa je dandanašnji najbolj pomembna stvar na vsakem letališču brezplačni dostop do spletovja. Za nas malo starejše je priklapljanje na svetovni splet včasih kar zapleteno opravilo. Medtem ko mladež že brezskrbno drsi od strani do strani, se mi še zapletamo s klikanjem na prave in neprave sličice in napise, ki naj bi nas pripeljali do brezplačne povezave. Ponavadi se je tudi starejšemu delu Pelcije uspelo povezati in potem smo družno ignorirali drug drugega, da smo se lahko družili s svetom navidezne resničnosti. Ampak v bistvu nismo ravno pretiravali s tem, tako da smo imeli možnost dokaj pogosto opaziti, da potujemo skupaj štirje in ne vsak sam. In to je bilo dobro, ker v štiri čas vseeno hitreje mine, pa še ves čas imaš zraven nekoga, ki manjka ravno takrat, ko bi moral biti in se potem lahko jeziš: »Pa kje zaboga je že spet?!«

Ne glede na vse, smo bili v ključnih trenutkih, kot je na primer vkrcavanje na letalo, vedno vsi prisotni in po moji presoji tudi prisebni. Čeprav za Julijo nismo bili vedno povsem prepričani, ker je včasih delovala malo zmedeno, ampak to je bil seveda samo naš občutek, saj smo na Julijo, kot potovalno najmanj izkušeno, gledali malo pokroviteljsko. Njen občutek je bil povsem drugačen od našega. Ampak glavno je, da smo se vedno vkrcali in to v Benetkah na letalo za Madrid, v Madridu na letalo za Santiago, v Santiagu na letalo za La Paz, tam na letalo za Cusco in potem vse navedeno v obratnem redu: Cusco-La Paz, La Paz-Santiago, Santiago-Madrid, Madrid-Benetke. Skupaj torej osem letov in prav nobenega nismo zamudili, na nobenem nam niso izgubili prtljage, čeprav smo bili v Madridu že prepričani, da se je izgubil Mašin kovček. Ta je bil sicer kabinska prtljaga, a ga je pred vstopom v letalo oddala osebju, da so ga spravili v prtljažni del letala. Na letališču smo potem zaman čakali, da se pojavi na tekočem traku. Čakali smo do zadnjega in še potem, ko se je trak ustavil. Kovčka pa ni bilo od nikoder. Izgubljen? Očitno! Preverimo, če bo vendarle iz letala prišlo še kaj prtljage, čeprav ob traku ni bilo več nikogar, ki bi čakal. Jaz sem Mašo ves nervozen pošiljal prijavit manjkajočo prtljago, Julija je vsa nervozna pošiljala mene, naj ji vendar pomagam, ker znam boljše špansko! Kot da ne znajo na letališčih vsi perfektno angleško. No, navsezadnje smo le ugotovili, da je šel kovček, kljub temu, da je bil kabinska prtljaga, že na naše letalo za v Santiago. Vendar čisto prepričani, da je to res, nismo bili. A je bilo! O tem smo se prepričali v Santiagu, kjer se je pogrešani kovček pripeljal po traku skupaj z vso ostalo prtljago.

Ubijanje časa na letališču v Madridu

S prtljago, ki nam je sicer niso izgubili, smo imeli kar dosti opravka. V Madridu smo kljub enemu pogrešanemu kosu kabinske prtljage, te vseeno imeli toliko, da bi nas resno ovirala, če bi se odpravili na izlet v mesto, za kar smo imeli več kot dovolj časa. Premlevali smo možnosti: – damo ročno prtljago v garderobo – ne, predrago! Pustimo nekoga od nas na letališču, da bo pazil na prtljago, ostali pa z vlakom v mesto. Ne, ker Taju se ne da! Prav bomo pa čakali osem ur na letališču. Nič takega, saj na letališčih je vedno zabavno, če seveda znaš poskrbeti za zabavo. Prav to je uspelo mlajši polovici Pelcije in tudi starejši polovici je bilo všeč, da je bilo tako. Maša je šla namreč na pot z idejo, da bo vsak dan posnela en ‘vlog’, to je ‘video-blog’, ‘blog’ pa je neke vrste spletni dnevnik. Če bi se to uresničilo, potem meni teh vrstic sploh ne bi bilo treba pisati, saj bi bilo vse naše potovanje dokumentirano na Youtube-u. Ampak se ni uresničilo. Čeprav, začetek je bil obetaven. Maša in Taj sta na letališču v Madridu kar naenkrat izginila neznano kam in šele iz posnetega gradiva je bilo jasno, kje sta bila. Povsod, kjer se je dalo početi kakšne neumnosti, ju je bilo dovolj. Maša je hodila po rokah, se pretvarjala, da telefonira, Taj je pomerjal očala, poizkušal pijače, jahal konjička za majhne otroke, tekla sta po tekočem traku za pešce in tako porabila nekaj dragocenega čakalnega časa za neumnosti. Te sta morala potem še urediti v video, za kar je šlo še bistveno več časa. Mislim, da je urejanje potekalo še v La Pazu.

Ampak do La Paza je bilo treba šele priti, oziroma prileteti. Torej se vrnimo na začetek, oziroma v Benetke. Moja opazka v zvezi s tamkajšnjim letališčem je bila, da bolj umazanega, kot je to, še nisem videl, pa sem bil že marsikje. Taj je pripomnil, da ni čudno, ko pa deluje na skrajnem robu svojih zmogljivosti. Skratka, njemu se zdi mnogo premajhno za število letov in potnikov, ki prihajajo in odhajajo. Bo bržčas kar držalo. Ampak nas in vse druge so uspeli spraviti v zrak. Malo me je skrbelo, da jih ne popade kakšna stavkovna mrzlica, saj je bilo v medijih nekaj govora o tem. Ampak jih ni in tako smo z Iberijinim letalom poleteli proti Madridu. Kljub temu, da gre za sorazmerno kratek let, smo vseeno dobili malico, ki, če drugega ne, vsaj malo poživi dogajanje med letom in čas takoj hitreje mine. Saj vozičke s hrano prevažajo tudi na nizkocenovnikih, ampak tam ni tistega prijetnega pričakovanja, da boš nekaj dobil, ko pririnejo cizo s hrano do tvojega sedeža. Razen, če se seveda ne odločiš, da boš globoko segel v žep in si privoščil hrano, ki ima tako ceno, kot da je posuta z dragulji. Sendvič bi se upravičeno lahko imenoval Swarowski. No, saj tudi tisto, kar postrežejo pri klasičnih prevoznikih zagotovo ni zastonj in lahko da te pride še dražje, ampak ker tega ne veš, tudi bolečine v žepu ne čutiš. Skratka let do Madrida je potekal brez posebnosti. Rutinski balet na začetku, ko ti pokažejo varnostne postopke, pripnite pasove, izklopite naprave, bla, bla, bla. Potem malica, pa še malo letenja in že se oglasi pilot, ki pove, da bomo vsak čas pristali in da upa, da nam je bilo lepo leteti z njim. Mi menda do tega trenutka niti vedeli nismo, če je pilot sploh v letalu. Saj ne bi bilo prvič, da bi pilotirala stevardesa, kajne?

Po pristanku smo torej čakali in čakali in še naprej čakali ter končno dočakali vkrcavanje na letalo za Santiago. Po osemurnem posedanju in tavanju po letališču, me je malo skrbelo, kako bo trinajsturno sedenje v letalu vplivalo na moj, še ne povsem neboleč in predvsem še vedno omejeno gibljiv, križni del hrbtenice. Izkušnje z leti na dolge proge smo imeli sicer že vsi in smo si tako dobro predstavljali, kako izgleda visoko nad oblaki, pa da traja in traja in kar je morda najhuje, da je prostor na sedežih zelo skromno odmerjen in nikakor ni lahko najti položaja, v katerem bi se dalo kolikor toliko solidno dremati, kaj šele sladko spati. No, začuda je bilo na letu v Santiago kar nekaj praznih sedežev, tako da smo se lahko nekoliko razkomotili in se razlezli čez dva sedeža. Nekaj več udobja smo tako pridobili, a postelje, pa naj bo še tako skromna, to vseeno ni ustrezno nadomestilo. Nam pa ni bilo treba buditi in dvigati sosedov za morebitno pot na stranišče, ali pa zgolj za kratek sprehod, da si malo pretegneš okončine in poženeš kri do zadnjih kotičkov svojega telesa.

Drugače pa je vse potekalo po ustaljenem redu. Razdelitev odej in blazin ter slušalk, potem večerja. Med čakanjem na hrano se seveda povežeš z najboljšim družabnikom, ki ti visoko na nebu pomaga nekako preživeti neskončne ure nočnega leta. To je seveda zaslon na dotik, ki ga imaš na hrbtni strani sedeža pred teboj in pa slušalke. Te ti sicer kar naprej letijo ven, zdaj iz enega, zdaj iz drugega ušesa, ko pa malo zadremaš in se potem zasučeš na drugo stran, jih pa običajno izruvaš iz tiste luknje, v katero morajo biti priklopljene, če hočeš imeti z napravo, ki je namenjena tvoji zabavi tudi glasovno in ne le vidno povezavo. Če imaš, tako kot je za današnjo mladež samoumevno, svojo muziko, filme in igrice na telefonu, tablici ali prenosniku, potem je tisti otipavalni zaslon pred teboj malo manj ključen za kolikor toliko učinkovito kurjenje časa, še vedno pa samo na njem dobiš informacije o tem, kako hitro se leti, kako visoko in kakšna je temperatura tam zunaj. Saj ne, da je vse to kdo ve kako pomembno, ampak poteši človekovo radovednost. Bolj zanimivi in pomembni so podatki o tem, koliko smo že preleteli, koliko še moramo in čez koliko časa predvidoma bomo pristali. Sicer si vedno znova razočaran, ko jih pogledaš in vidiš da po urah letenja še niti sredi oceana nismo, ampak vsaj veš, kje približno si. Za geografa je zato ključen zemljevid s prikazom trenutnega položaja letala. Žal se tudi na prikazu v največjem merilu zdi, kot da se letalo sploh ne premika.

Preden te torej na letalu založijo s hrano, si že dodobra seznanjen z vso ponudbo zabave in informacij, ki jih zmore pokazati tisti zaslonček pred teboj. Če nisi redni obiskovalec kinematografov, potem je takle polet lepa priložnost, da posodobiš svoje védenje o tem, kaj je v zadnjem času novega in uspešnega sproduciral Hollywood. Če česa ne uspeš pogledati do konca, ker padeš v dremež ali pa te preveč pečejo oči, da bi še naprej bolščal v zaslon, imaš možnost pogledati do konca na povratnem letu. Če tudi na povratku pri kakšnem filmu omagaš, je pa ceneje in udobneje, da greš v kino, kot pa da si kupiš še eno karto za čez ocean.

Večerja na letalu je bila celo po španskih standardih časovno skoraj bliže zajtrku kot pa večerji, saj smo odleteli nekaj po polnoči po srednjeevropskem času, ki ga prakticirajo tudi Španci. No, po čilskem času, pa je bila večerja še v večernih urah. Zame, tako kot običajno, okusna. Sploh, če si pred tem več ur na prostovoljni letališki dieti. Potem, ko stevardese in stevardi naredijo po dva obhoda s kavo in čajem in poberejo kupe embalaže, ki ostane za letalskimi obroki, nastopi čas, ko ‘kokošim v kokošnjaku naredijo noč’. No, potnikom v letalu ugasnejo luči in nastopi čas individualne zabave. Znajdi se kot veš in znaš, da bo kar naenkrat jutro in letalo tik pred tem, da pristane.

Kar naenkrat imaš polno letalo intimno osvetljenih obrazov, na katere seva svetloba z zaslonov pred njimi. Tudi tisti, ki gledajo iste filme, niso časovno usklajeni, ampak so vsak pri svojem kadru, vsak nekje drugje na časovnici filma. Včasih te pritegne kakšna scena s sosedovega zaslona in greš potem menjat svoj dolgočasni film za tega, ki se očitno zdi zanimivejši, a moraš najprej ugotoviti, pod katerim naslovom, ga boš našel. Jaz sem želel vaditi španščino in sem hotel gledati ‘La la land’ v španščini, pa filma nisem in nisem našel. Kar nekaj časa sem skuril, da sem z metodo primerjave prišel do ugotovitve, da ima v španščini film naslov ‘Ciudad de las estrellas’. Ker ‘La la land-a’ v španščini ni bilo, sem se odločil gledati ‘Ciudad de las estrellas’ in naknadno ugotovil, da gre v bistvu za isto stvar, samo da je namesto izvirnega naslova za naslov v španščini uporabljen naslov ene od pesmi iz filma ‘The city of stars’.

Prikaz prepotovane poti na zaslonu, ki ti omogoča, da si krajšaš čas z vsemogočimi bolj in manj zabavnimi stvarmi

Prvi film navadno uspeš pogledati od začetka do konca, pri drugem občasno že zdrsneš v polsen in malo dremlješ, malo gledaš, potem obupaš in tudi če si bolj buden kot ne, tiščiš oči skupaj in upaš da boš slej ko prej zaspal in se zbudil, ko bomo že tam nekje blizu. Skoraj obvezen je tudi en obisk stranišča, po katerem moraš vzeti dodatno dozo uspavalnega bolščanja v zaslon. Pri tem velja poudariti, da ima veliko bolj uspavalni učinek gledanje romantičnih dram, kot pa preverjanje informacij o letu. Potem, ko nekaj časa pozorno gledaš, te spet počasi na pol zmanjka in ko se okrog tebe nekaj dogaja, pa ne veš točno kaj, ko so ti slušalke že davno padle iz ušes, do tebe kot od nekod daleč prihaja enakomerno brnenje letalskih motorjev, veš da ne spiš, ampak da buden pa tudi nisi. Tako se trudiš čim dalj vztrajati v upanju, da so vmes, med tem stanjem ‘ne spanje ne budnost’, čim daljše epizode popolnega izklopa, ko dejansko spiš. Najbrž so, ker na koncu mine bistveno več časa, kot pa se ga zavedaš in nastopi jutro pred pristankom. Začno se priprave na zajtrk. Super, spet se nekaj dogaja, nisi več odvisen od slušalk in zaslona. To dvoje služi zdaj samo še za preverjanje kje smo. Nič več nad oceanom, že krepko nad Južno Ameriko.

Pogled na Ande pred pristankom v Santiagu

Po okusnem zajtrku, vsaj za nas, ki nismo pretirano zahtevni, kar se okusa tiče, pa se je treba soočiti z dejstvom, da bo treba po pristanku čez mejno kontrolo. Ta v Čilu ni kar tako. Že na letalu dobiš dva obrazca, ki ju je treba izpolniti. Prvi je za vstop v državo. Z drugim pa s podpisom zagotavljaš, da v državo ne prinašaš nobene stvari rastlinskega izvora in da nimaš s seboj več denarja kot je dovoljeno. Ko smo prileteli v Čile iz Madrida, nismo vzbudili kakšnih sumov, da morda tovorimo kakšno travo, mah, rožice, sadje zelenjavo ali zeli. Pasjevodci so sprehajali svoje štirinožne preverjevalce med potniki in ti nam niso namenili prav nič več pozornosti, kot množici preostalih potnikov. Smo pa povzročili manjši incident na povratku iz Bolivije. V La Paz in nazaj smo leteli z Latamom, ki je neke vrste južnoameriški nizkocenovnik, zato smo morali biti pri prtljagi zelo skromni in smo si pri sorodnikih sposodili dodatna dva nahrbtnika, primerna tudi za naše načrtovane izlete. Seveda pa je to zahtevalo kar precej spretnosti pri pakiranju. Pred vsakim poletom smo imeli obred prepakiranja in v La Pazu se je pred povratkom v Čile Juliji malo zalomilo. Ko smo pristali v Santiagu, se je njen nahrbtnik, ki smo mu dodelili vlogo nekabinske prtljage, po tekočem traku pripeljal ves prelepljen z rdečimi trakovi. In s takim, je bilo potem treba skozi mejno kontrolo. Še preden smo prišli do uradnih preglednikov, je veliko zanimanje za oblepljeni nahrbtnik pokazala ena od štirinožnih mrcin, njen vodnik, pa naju je z Julijo odpeljal kar mimo rentgenske škatle in vprašal, če je v nahrbtniku kakšna hrana. Seveda je sledilo odločno zanikanje. Saj tudi na obrazcu piše, da nimava ničesar rastlinskega. Sledil je fizični pregled. Lepo po vrsti so šle ven druga za drugo vse stvari in prav na koncu, zadnja od vseh, skrita povsem na dnu, še vrečka na pol nagnitih mandarin. Ta je bila tam, še preden smo začeli obred prepakiranja, saj smo jo imeli s seboj na izletu, pa mandarin nismo pojedli in so ostale skrite čisto na dnu. No, naš preglednik se je zmagoslavno zazrl v naju, in odločil, da gre sadje tja, kamor je itak sodilo, to je v smeti. Ob tem naju je še poučil, da se hrane v njegovo državo ne sme uvoziti. Vsaj, takole na dnu nahrbtnika ne! Je moraš imeti vsaj za en kamion, pa najbrž mora biti zraven še za pol kamiona uvoznih obrazcev. Kakšnih hujših posledic pa ta poizkus ilegalnega uvoza nagnitih mandarin ni imel.

Zeleni čaj, kot ga postrežejo v enem od lokalov na letališču v Cuscu

Drugače pa nekih večjih posebnosti naše letenje ni prineslo, čeprav smo zamenjali več letal kot pa hotelov. Edino Peruvian je bil nekoliko poseben. Z njim smo leteli v Cusco in nazaj v La Paz, ker smo preračunali, da bi nam potovanje z avtobusom vzelo preveč časa in energije in se odločili za elegantnejšo rešitev, ki nam je sicer vzela precej več gotovine, a se je navsezadnje le izplačalo, saj smo prihranili najmanj en dan, predvsem pa se nam ni bilo treba celo noč in še del dneva prevažati tja in potem še nekaj podobnega nazaj. Prihranili bi še več časa, če bi na povratku letalo ne imelo okrogle tri ure zamude. Da ima zamudo, je na obvestilni tabli pisalo, drugih informacij pa ni bilo moč izbrskati ne pri dami, ki je sedela pod napisom ‘information’ ne na spletu. Do tega smo k sreči lahko dostopali, a ne prek letališkega wi-fija, ampak smo šli na pijačo in posladek v enega od lokalov in tam dobili geslo za njihov wi-fi, ki je vlekel tudi še v delu čakalnice. Letalo iz Lime ni zavoljo tega, ker smo bili omreženi, priletelo nič prej, zamujalo pa naj bi zaradi gneče. Peruvian sicer povezuje Limo in La Paz tako, da ima vmesni postanek v Cuscu. Ko smo prileteli iz La Paza, so najprej nagnali dol vse, ki so leteli v Limo, nato smo izstopili še mi, namenjeni v Cusco, potem pa so se potniki za Limo lahko ponovno vkrcali.

Štiri ure dodatnega čakanja v Cuscu zaradi gneče na letališču v Limi – tudi to je del vsakdana v letalskem prometu

Po nekaj urah čakanja smo le dočakali najavo zamujenega leta – zanimivo, da je na letališču v El Altu vztrajno čakal in nas tudi dočakal taksist, ki so ga naročili v Miltonu, da nas je ponovno pripeljal k njim

Omeniti velja še to, da bi morali na povratku domov doplačati za izbiro sedežev, zato smo imeli vsak svojega soseda, ki ni bil eden od nas, povrhu vsega, pa je bilo letalo nazaj v Madrid polno in ni bilo možnosti, da bi se lahko kdo raztegnil čez dva sedeža. Ampak smo tudi preživeli in se srečni in zadovoljni vrnili v Benetke oziroma na tamkajšnje letališče Marco Polo.