• Avtor: Stanko Pelc;
• Asistentka avtorja: Maša Pelc

Režija 

• Režiser: Stanko Pelc
• Asistentka režiserja: Maša Pelc

Zasedba

Recenzija 

Recenzentka: Julija Pelc 

1. slika – preduvod 

Groga: Kaj gledate, kaj zijate vame, pa ne … 

Maša: Ej, ej, ej, ustavi se, danes nimamo te predstave! 

Stane: Aja! 

Zganarel: Rečem ti, da imam jaz pravico govorit in bit gospodar! 

Maša: Ne, ustav se, tud ta ni danes! 

Stane: Kako, da ne, kera pa? 

Maša: Danes imamo intervju! 

Stane: Kakšen intervju? 

Maša: Ja, kakšen pa, halo! Tisti, ki si ga ti napisal! 

Stane: Saj sem berača tud jaz napisal! 

Maša: Danes je na vrsti pasijon! 

Stane: Aja, zakaj pa takoj ne poveš! Aha, potem moram pa jaz ven, ti pa tu ostaneš, ajdi! Sorry! 

Maša: Ajdi!  

2. slika – uvod 

Ker se zna zgoditI, da ne boste vedno uganili, kaj je smešno, vam bom jaz pokazala listek s smehom ali pa z aplavzom. Dajmo kar poizkusit! 

(Animira gledalce z listkoma aplavz, smeh) 

Kaj vi sploh veste, kaj ste prišli gledat? 

Jaz na tejle TV KK – se prav teve kisla kumara honorarno snemam in delam intervjuje. Za novinarko in tehnika nimajo denarja, pa moram vse sama.  

Ah, saj res, če želite, da vam pridem snemat poroko, krst al pa pogreb, po koncu snemanja počakajte, vam bom dala vizitko. 

3. slika – predstavitev 

SA¹: Dub’r dan, a ‘mo tle snemal? 

Miša: Tule, seveda! 

SA: Zakuga so pa te ‘ldje tle, a mo k’r pred n’im snemal, a’ j’h v’n nažen’m? 

Miša: Ne, ni jih treba nagnati, saj vam menda ni nerodno? 

SA: Men pa nerod’n, ha! Ja, vid’m d’t ni jas’n, kdo s’m. N’č skrbet, t’ prec puwem. 

Miša: Ne, ne, nikar še, počakajte, da kamero vklopim! 

SA: A bomo k’r prec začel’, ke so pa drug’. 

Miša: Bova kar sama, tule šparajo, pa sem sama za vse. 

SA: Tud’ prov’, sam puvej kuga mor’m nardit’! 

Miša: Tule se postavite, tule ja, pa v kamero glejte, potem vam bom jaz zastavljala vprašanja, vi boste pa odgovarjali! (z daljincem vklopi snemanje, in se usede k njemu!) Spoštovane gledalke in gledalci, danes imamo tule posebnega gosta s Prevoj. Mislim, da bo najboljše, če se vam kar sam predstavi. 

SA: A kdo s’m ‘b rad vedl’. S’j un’ga guspoda s križa puznate, a ne? No, jaz nis’m on! 

Miša: Zakaj ga pa potem sploh omenjate? 

SA: Ja pust’ m’ d’ du konca puvem.  

Miša: Saj vam pustim, samo ne vem zakaj gledalce sprašujete če poznajo Jezusa. Prvič vam ne morejo odgovoriti, drugič pa sem vas prosila, da se predstavite, ne pa da tule izvajate verouk! 

SA: Če ne’b tko htewa jez’k v’rtet, b’ biu jaz zdele že predstaul’n. A m’ zd’j luhka daš mer, d’ du konca puvem k’r misl’m. 

Miša: Že vidim, da bom imela v postprodukciji ogromno dela, da bom vse tele fejle ven zmetala. No, dajte se zdaj prosim predstavit! 

SA: Kuga boš v’n m’tawa? 

Miša: Napake! 

SA: Ja ne j’h dewat, pa nau treba n’č v’n m’tat! 

Miša: Prosim? 

SA: N’č, n’č, a ti veš zakuga s’m unga guspoda s križa umenju? A ti m’rbit veš kol’k je meu on bijugrafu? 

Miša: Pojma nimam, nisem zadosti k verouku hodila. A njemu je kdo življenjepis napisal? 

SA: Ne ed’n, t’rje! Ne čak mau, Matej, Marko, Luka, pa … n’j me vrag, č’ ni še ed’n … Matej, Marko, Gašper, Miha, Bolte … ne te so en’ druh’, Matej, Marko, Luka … aja, Janez – evo ga, šterje, kuga s’m reku – šterje so mu pisal živlejnepis – za tist’h triintrid’set let kolk’r muj bw’ namen’n’h. Tala naš Pelču Stani, j’h ma pa šed’s’t pa sam enga živlejnepisca, mene usebn’, pa nubenga druzga? 

Miša: Ali bomo končno izvedeli, kdo ste? 

SA: S’j s’m puvedu, ud pelču’ga Stanita bijugraf. Jast s’m n’gov alter ego – tadrug’ jast, a ne! 

Miša: Kakšen alter ego, pa kaj je sploh to? 

SA: A ne puznaš unga filma “Doktor Džekil end mister Hajd”. No midva sva pa dohtar Pelc in guspod Gol’ž, hehehe!  

Miša: Kakšen golaž, mislite na jed ali se tako pišete? 

SA: Ne, tko se p’r bajt, ker j’ Stani duma, reče! No, mene ma tkola za b’l ubčutlive posle. Guspod prufesor se neče s sojo bijugrafijo ukvarjat, pol pa mene punuca, d’ se s tem zafrkavam. Sam čist luhko d’ sej mau na…, ker jaz vem tud k’j, čes’r on noče ved’t. 

Miša: Najbrž tudi gledalci nočejo vedeti. Sem ste prišli predstavit ta življenjepis, ki ga omenjate, kajne? 

SA: Ja, čeprov vidəm, d’j t’m gl’dauc’m u dvoran že mau dougcajt! 

Miša: Ko bi vi uspeli do zdaj že kaj zanimivega povedati, jim ne bi bilo! 

SA: S’j bom, no, sam bom u sam’h resn’h stvareh guvoru! Č’ seujo pa hotl’ ‘ldje tl’ not mau sprustit pa nasm’jat mam pa tapravo r’šit’u zajne! Tamla vid’m sedet dežurno smejawko, k’ jo j’ moj alt’r ego, se prau Stani, na enmo autobus staknu pa je pol ni več stran ud sebe spustu. Toj bw’ na izlet u Anglijo, k’ sej’ naš Stani še za vsako kiklo metu, če je bw’ ‘saj mau možnast, d’b šwa z nemu saj u kino al pa u Cankarja. No, na izlet sej’ ob p’ru prilk usedu na armafleks ud tele smejačice, se wselu u nen šotor, zganju nurčije u Pariz’ pa u Berikanteju al’ Kanterberiju, al kuko se že reče, pa se dewu, d’j vuščena lutka, k’so bli u tistmo muzej – s’j, gl’de na to, kuko je tak’at zgledu, j’ biu tak uriginal, d’ so us’ obiskavauc’ nasedl’, hehehe. 

Miša: Kaj točno ste že želeli povedati? 

SA: Aja, č’ vam bo dougcajt, sam no puglejte, se bo spom’nwa, kukoj’ nen takat zgledu, pa seu prec začewa smejat – alpa jokat, kuga pa vem … S’j useen, bo pa namest’ kumedije, drama, tko k’ se za šest križu tud spudob’, a ne? Hehehe! 

Miša: Nič nje gledat, ko bo čas za smeh, vam bom jaz listek pokazala, tako kot sem vam že na začetku povedala. Gospod alter ego, ali lahko zdaj začnete z življenjepisom? 

4. slika – srečno otroštvo 

SA: N’č, d’jmo začet’. In to na začetk’, ke pa? O spočetj’ nima smisla zgublat besed, s’j kolk’r vem utrok ni biu brezmad’žn’ spučet’ tko k’ un guspod s križa. Sta se starša držawa k’r preskuš’nga recepta za utroke dewat. Zato se pa nuben ne grebe d’b mu živlejnepis pisu. Tud rudiu se je tko k’us’ druh. Po en’h d’vet’h mesc’h sej’ naveliču bit u trbuh, pa se’j v’n zrinu in to po gusposk’, u Lublan’, ne duma na P’rvojah, ko k’ dob’r let pa pou prej negou p’rjatu Lipušku Igor. Č’ znate mau preračunat’ pol že v’ste, d’ sej’ Stani rodiu dob’r ducat let po vojn’, pa skor en d’setletje po Infor’m biroj’, ko d’j bwa usa tahuj štala že mem, puvrh us’ga so pa takat u Lublan še t’l’vizijo zalaufal. U Jugoslavij’ je takat mwadina gradiwa ceste in proge, uni mau starej pa suc’jaliz’m. Use sam zato d’b bw’ t’m, k’so se rujewal čim leuš, k’ bojo zrasl’. 

Miša: No, pustimo ob strani politične okoliščine! Kakšne so bile pa njegove družinske razmere? 

SA: No, tud kar se družine tiče je meu mulc nev’rjetno srečo. Je meu k’r dve mame pa dva ata. Mame sta ble mami pa mama, se prau taprava mama, pa stara mama. Sam d’j bwa stara mama skoz duma, mami pa mau m’n, zato k’j na šiht hudiwa – en ted’n d’poune, en ted’n pupoune. Kar se atu tiče, je biu en ata ati, tadrug ata pa Tito? 

Miša: Nemogoče, kako? Kaj je imel Tita za botra? Kaj ni bil Tito komunist, kako gre to skupaj z botrstvom? 

SA: Pučas punca, ‘nben bot’r ni biu, ampak u tist’h cajt’h j’ biu maršal od us’h utrok u držav ata. Ne čist taprav, ampak tko – “oče naroda”, kuk’r don’s predsednik’m rečejo!  

No, tud Stanitu taprav ati’j hodu na šiht, pu šiht j’ pa še na fuš ilektriko napelavu tko, d’ j biu še b’l mau duma k mami. Tito pa ni bil ‘nkol duma, se’j pa učas pu cest č’z Šentv’d p’rpelu pa muj šou Stani s sušolc’m pa tuv’ršico s pupernato zastav’co mahat. Duma ‘j bwa pa sam Titotova slika. Pol ‘nkat so dubil tud eno knigo, u ker je bw’ vid’t, kaš’n frajer je Tastar, se prau Tito, tko d’ ga’j meu Stani še b’l rad k’ prej, pa čeprou je ud takat Tito pršu dam sam še na t’l’vizij’. 

Miša: Ja to je imel pa res srečo! 

SA: K’r se sreče tiče pa to še ni use. Utrok se’j rodiu tko r’koč direkt u vladajoč’ razred. Starš’ pruletarsk’ga purekla, kdo b’ s’ u tist’h cajt’h luhka želu več. A maš žwaht’nke k’so naš’ al ne, j’ bwo takat zlo važn’. M’rbit se kdo spomne unga vica u dveh brat’h, k’j biu en p’r partizan’h, en pa p’r tabel’h. Partizan j’ biu revež, komi’j shaju s sojo pwačo, brat pa auto, pa vik’nd na morj’, pa dobra služba … Pa se ‘nkat kola dubeta, pa prau un k’j biu partizan “Kuko d’ gre teb’ k’s biu p’r tabel’h tko dobr’, men k’ s’m bil p’r partizan’h pa tko swabo?” Pa praw tadrug: “Ja, nurmaln’, jast sm meu brata u partizan’h, ke ‘j biu pa toj – p’r tabel’h!” 

Miša: Pa ne, prosim, zdaj spet teh sporov iz preteklosti na dan vleči! 

SA: Veš kuga punči, točn’ tko’j bw’, žwahta’j bwa pomembna, pa kašne veze maš. Sam u vezah mau puznej, utroc j’h takat še niso nucal. Tud’ Instagrama niso ‘mel, zato so slike k’r u albume limal, alpa so se k’r pu nad’lc’h valale. No, po t’h črnobel’h slikcah se Stani spom’n kok fajn mu’j bw’, k’j biu še utrok. Z Lipouški k’so ‘mel auto so se vuzil na izlete. Na Krvauc’ so og’n kurl’, Igor pa Stani sta pa pol borove veje not smudiwa. 

Miša: Pri pregledovanju gradiva s’m opazila tudi fotografijo njegovih staršev, ki so namaskirani! 

SA: Ja starš’ so kot vladajoč razr’d dusledn’ upošteval parolo “Kultura in prosveta, to naša bo osveta” in so igral u KUD Zarja Pr’voje “Krala na Betajnov” pa “Zakonc’ stavkajo” pa n’ vem kuga še use, zato k’j bw’ premau futugrafu k’b Stanituve starše s slikam zalagal, tko d’j n’gov slikov’n spumin dost pumankliu. Ampak luhka reč’m, d’ ne sam d’j biu srečen, ampak j’ biu tud zlo lušt’n utrok. N’ vem kva se’j pol zgudiu, d’j don’s tak, kuk’r j’. 

Miša: No, o tem kakšen je danes, bomo kasneje, tule pride na vrsto prvi glasbeni vložek, ki ste ga izbrali za obdobje zgodnjega otroštva vašega junaka – pavza! 

Cinca Marinca 

Vaš glasbeni okus ni ravno skladen z mojim, pa tudi besedilo se mi zdi malo čudno, ampak nadaljujva z intervjujem. Povejte zdaj še kaj o tem, kakšen je bil Stani kot otrok! 

SA: Navihan, k’ sam huder! Še dob’r ni zase vedu ‘k sej že začeu za ženske zanimat’. Tap’ru za tiste k’so ble b’l p’r rok’, to so ble pa susede. Tilke se spom’n sam pu slik iz albuma. Ta’j bwa k’r p’rcej več ud nega pa tud dost starej’. Ampak to Stanita ni mutiw, tud to, d’j bwa s susedam puručena, ne. Sam rumanca ni doug trajawa, k’j sos’d dubiu drugo ženo, Tilka’j pa šwa. 

Miša: Pa, je bil kaj nesrečen zaradi tega? 

SA: Se n’ spomne, k’ nima nubene slike na ker b’ se dau to vid’t. 

Miša: Česa pa se spomni? 

SA: Klasične utroške lubezenske rumance s susedo k’j bwa glih tok stara k’ wan! Igrawa sta se dohtarje pa se zm’niwa d’ se wta puročwa k’u ta zraswa! 

Miša: Po do zdaj povedanem sklepam, da se nista. 

SA: S’vede ne! K’j Stani začeu u šolo hod’t, je ugotovu, d’ so še druge d’kline na svet in mu n’gova izbira k’r na’nkat ni bwa več ušeč. No, u bistvu mu suseda ni bwa več ušeč, še m’n pa to, d’ so ga sušolc’ zafrkaval d’ se’u puroču z no. B’l k’ se’j jeziu, b’l so mel v’sele. Ud takat napr’j j’ p’rsegu na celibat. Pu dumače puvedan j’ zmer’ in us’m trdiu: “Jast se nam ‘nkol puroču!” 

Miša: Kaj pa njegovi odnosi s fanti? 

SA: S fant’m ni sklepu lubez’nsk’h zvez, ampak p’rjat’lske. Tud’ to u glaunem s sused’m. Če’j pa kdaj slučajn’ zašou na suvraž’n teritorij, recimo u Lukuco, j’ biu pa takoj petelinj’ boj. Stani’j biu sic’r b’l m’jh’n petelinč’k, ampak strup je u m’jhn’h flaškah, pa tud’ un tamal turšk’ p’t’linčk’ dost’kat une tavel’ke u beh puženejo. 

Miša: Torej si je uspel izboriti svoje mesto med vrstniki? 

SA: Ja, s trmo in nepopustl’ivostjo s’j izboriu k’r visok’ mest. Sam’ kaj k’ se’j zmer najdu k’š’n starej’ k’j meu v’sele tamal’m t’žit’. Sam’ Stani se tud nim ni dau, raj b’ bwat ž’ru in se pustu zadau’t kuk’r d’b se predau. Zato ‘j pa komi čaku, d’ udrase, d’ se nau več treba k’r naprej burit za pulužaj. 

Miša: To se je pa kar načakal, kaj? 

SA: Ah, s’j ni do udraslost trajau. Še pred’n je udrasu, so se fant’m k’r na’nkat zamenale priuritete. M’d odmor’m niso več rinl’ klupi napr’j, d’b se luhka zadi m’tal – tko so rekl’ rukuborb prost’ga sloga k’ so jo prakticeral, d’ so ugotaulal kdo’j ud kerga mučnej. 

Miša: Kaj pa so počeli namesto tega? 

SA: Ja, don’s b’ rekl’, d’ so “spolno nadlegwal” soje sušolke. Sam takat še u mest’ niso vedl’ kuga’j to spol’n nadlegwajne, kuga šele p’r nih, na kmet’h. Use k’ so že mele ustrezne atribute so ble za fante zanimive. Sam zgleda pa d’ tud’ učitl’ še niso vedl’ za spol’n nadlegwajne, tko d’ j’h niso n’č udvajal od spolne zasvujenost’. Če’b j’h pa, pol b’ to zgledu tko, d’b P’rne usakmu nadlegwaucu eno tako p’r soliu ukol ušes’ d’b ga za k’š’n met’r prestavu pu hudnik. 

Miša: Oprostite, kdo pa je zdaj ta P’rne? 

SA: S’j ‘m puwedu, n’ bod’ ko n’strpna! P’rne ‘j biu učit’l sluvenščine u šol na Brd in j’ biu tazad’n učit’l stare šole k’j biu še strah in trepet us’h mulc’u na šol, n’gove klofute pa taglauna tema neštet’h anekdot. Stanita ni učiu, sam ‘nkat, k’j meu suplenco je pršu za eno uro negou razred in je učiu … 

Miša: … slovenščino! 

SA: Ne, spolno uzgojo. Je razlagu o duvžin’ penisa, pa o spoln’h odnos’h, u razred’ pa taka tišina k’ u grob. Us’ so se ga ko bal’ d’nben še pumislu ni, d’b se zasmejau al’ pa spustu ud sebe kaš’n drug gwas. 

5. slika – naporno odraščanje  

Miša: To je morala bit res precej bizarna scena, ampak nadaljujva s Pelčevim odraščanjem po tem, ko se mu ni bilo več treba borit za položaj! 

SA: No, ta premik fantousk’ga zanimajna od pretepajna h otipavajnu je Stani sprejeu z ulajšajnam. Kar se žensk tiče, je biu pa še zmer u faz’ zanikajna u smisl’ “Jast se n’am ‘nkol puroču!”. V bistv’j pa to ubdobje negov’h platonsk’h lubez’nsk’h zvez. Spet so ble v ospred’j’ mau starejše, sam ne več susede ampak izubraž’nke. Drug’h k’ učit’l’c itak ni poznou, tko d’ so ble k’r te. Zarad nih je postou prid’n učenc, al pa’j mau z zamudo zašteku za kuga gre u šol’. 

Miša: Ampak kje je tu kakšna platonska ljubezen? 

SA: N’ bod sp’t n’strpna, no, s’j ‘m puvedu. On j’ gojiu naklon’nost do učit’lc, one pa du nega. Č’ to ni platonska lubezen, po res n’ vem kuga je? Začewa se’j stvar u usnovn’ šol, pa tud u gimnazij je meu še eno tako lušno razredničarko k’ sta s’ bwa tud’ simpatična. Sam pol j’j mož utroka naredu in je šwa na purudniško, pa so namest luš’ne razredničarke dubil razredničarja. 

Miša: Z njim si pa verjetno ni izmenjeval simpatij?  

SA: Ne, niti najm’n, pa tud platunizma’j meu že pouh’n kuf’r. Hormon’ mo niso dal m’ru, so mu pa zato dal muzole. Kaš’n prekletstvo j’ to za pubertet’nka ve usak k’ je meu tud’ sam muzole. Za puv’rh takat niso vedl’ kuga’j to int’rnet! Kuko češ pol’ zguglat zdrauniške nasvete, s’j dohtarja n’ mor’š s tak’m stvarmi murit. 

Miša: Kako pa je potem reševal to težavo? 

SA: Ja, ‘k sreč’ so mel p’r Gol’ž naručen N’deljsk’ dnev’nk, not’r so bli pa mal uglas, ženit’vanske ponudbe pa tud nasvet’ kuko kašno stvar z dumač’m ‘rcnijam puzdraut. Tam j’ Stani najdu r’cept za ‘no mažo k’ s’vede ni n’č pumagawa. Ampak je biu trmast in ustraj’n in se’j pridn’ mazu in se’j pol svetu k’ vuščena lutka na sonc. Č’ mozol’ niso vs’h punc udgnal, j’h je pa n’gou sijaj k’ ga’j dusegu z mazajnam. K’r neki cajta je trajau, d’ mu’j putegniu, d’j ud maže več škode k’ kurist. 

Miša: Ja, saj, o obremenjenosti pubertetnikov z zunanjostjo bi znala marsikaj povedati psihologinja, ki jo dobro poznam. Kaj pa nam vi lahko poveste o tem, kako se je gospod Pelc spopadal s tem? 

SA: Ja puskušu j’ skrbet za soj imidž, b’ se rekw’! S pub’rteto niso p’ršl’ sam muzol’ ampak tud taprve kucine pud nosam in Stani j’h je pridn’ neg’v’u. Učas j’h j’ tud mau namazu z uno krtačko za trepal’nce, d’ so se b’l vidle. ‘nkat mu’j biv’š sušolc na bajarj’ reku, d’j tak k’ Cankar in Stani j’ to uzeu naduse zares in je vihu in barvu s’oje brčice, d’b ja zgledale čim b’l cankarjanske. 

Miša: In kako uspešen je bil pri posnemanju našega velikega pisatelja? 

SA: K’ ga’j n’gova žena spuznawa, je biu že dost bliz sojmo idol’ – kar se brk tiče, se razume – črtice’j znou še zmer b’l risat k’ pa pisat! Je pa umes itak b’l na puezijo presedlou. S’j se ja ve, kdo’j dohtar za nesrečno zalublene, dohtar France, a ne? 

Miša: A mislite Franceta Prešerna?  

SA: Nega, kerga pa druzga. No, Stani je s’oj prehod ud platonsk’h lubezni h mau b’l kunkretn’m začeu tko, d’ s’j zamislu, d’j zalublen zd’j u eno, pol sp’t u drugo, pa treto punco, pa nuben tega ni puvedu k’ ni vedu kuko. To’j pa že dost dob’r p’rbliž’k definicij’ za n’srečno lubez’n, tko d’j luhko začeu pes’mce pisat. Nadeu si’j pseudonim Art Amor, u domač krajev’n skupnost je izdau dve ciklostilne številke časupisa Sveže Nuvice, pol je moru pa zarad stricu iz uzadja odstop’t s pulužaja ur’dnika in časupis je nehu izhajat. 

Miša: Kaj, že takrat so obstajali strici iz ozadja! 

SA: Ja kuga pa misl’š, s’vede! No, u našmo primer je šw’ u bistv’ za teto. Art Amor j’ ob soj’h pesm’h, člank’h in karikaturah objavu tud anekdote, k’j’h j’ Homarju Tone napisu! U en je ubdewu tud vašk’ga gustilničarja. K’j n’gova žena vidwa, d’ cela vas bere kuko j’ nen na vprašajne “Kam pa greš?” odgovoru: “S kulesam!” je šwa prec na šiht Stanitu mámi izrečt ostro tuvariško kritko, mami’j pa Stanit izrekwa ultimat: “Dokl’r ‘s pud mojo streho, n’ boš več ur’dnik!”. Pesniško-novinarsko-uredniška karijera je bwa tko hit’r kunčana, ampak je meu Stani še druga železa u ogn’. 

Miša: Katera pa? 

SA: Ja, use mugoče’j počeu, sam d’b zbudu puzornast vašk’h d’klin. No, ne čist us’h, sam tist’h k’ so mu ble ušeč. K’j udkriu, d’ majo u krajevn’ skupnost par umar knig, se’j odloču, d’ bo nedel’sk’ kniž’nčar. Usako n’delo d’pou’ne’j tko čaku, č’ bo k’šna luš’na krajanka pršwa pu k’šno knigo. Učas je m’u srečo in j’ k’šna p’ršwa, učas pa ni bw’ ‘nbene. Ampak tud ta karijera ni douh trajawa. Pulet je moru na Bloke na študentsk’ vujašk’ usposablajne za tri tedne. K’j pršu nazaj j’ bwa pa kniž’nca spremenena u stanvajne za tajnika Krajevne skupnast. 

Miša: No, ta je pa verjetno postal zelo načitan, če je stanoval v knjižnici! 

SA: Prov’ gutov’, ampak navsezadne, on je v’s teden not st’nv’u, kniž’nca’j bwa pa sam dve ure na teden – dokler je bwa s’vede. 

Miša: Pozabiva zdaj na tega tajnika, pa se vrniva k vašemu Staniju! Rekli ste, da se je ukvarjal z vsem mogočim, da bi vzbujal pozornost vaških deklet. 

SA: K’r s’m djau, s’m djau, ja. Za vaško mwadino je biu ples’n učit’l, režiser, predsednik ZSMS … 

Miša: Predsednik česa? 

SA: To ste mi vi tamwad, pojma nimate o zguduvin. ZSMS je bwa mwadinska urganizacija – zveza sucjalistične mwadine Sluvenije. Stanita so izvulil za predsednika OO – se prav usnovne urganizacije ZSMS Pr’voje-Š’ntv’d. 

Miša: In kaj je počel kot predsednik? 

SA: Tap’ru’j ukinu kajejne u mwadinsk’ sob. S’vede se en’h par mwadinc’u tega ni držaw! Stani’j predlagu, d’ se j’m da upumine, član’ so pa predloh z v’čino spr’jel. Sam un’m prjatl’m k’ so upumine dubil se’j pa skor do sm’rt zameru. M’nde so ga pol klical “Veliki diktator” – al pa mali, ne vem čist točn’! 

Miša: Aha, zanimivo, ampak rekli ste, da je bil tudi plesni učitelj, kako pa to? 

Glenn Miller: Moonlight Serenade – glasbeno ozadje 

SA: Ja k’j biu u gimnazij, j’ dve let h Jenkot u plesno šolo hodu. Tap’ru let je biu napor’n z’to k’j taprve dve vaje zamudu in j’ biu p’rc’j štorast. Kadar je bw’ plesaucu več k’ plesauk, je tok cajt cincu, d’ so mu druh use pubral in j’ ceu cajt s’du. Kadar je bw’ pa plesauk več, so se pa razb’žale k’ kure k’ skob’c medne p’rleti, takoj, k’so vidle, d’ se j’m Stani p’rbližuje. Niso hot’le, d’ j’m spet pu salonarj’h taca, pa so b’jžale na straniše, pa v’n mau na zrak, sam d’ ni bw’ treba plesat z nemo. 

Miša: Ali je bilo vsaj naslednje leto na plesnih vajah zanj kaj manj stresno?  

SA: Ja, k’j nasled’n let punaulu t’čaj za t’čajam je pa pučas že pustaju profi. Sam plesauke še zmer niso glih norele za nemo. B’jžale pa tud ne, raz’n tist’h, k’ niso hotle z nemo na -2 centimetra plesat. 

Miša: Ja, kako pa to zgleda? 

SA: Kuko zgleda n’ vem, ampak ubčut’k j’ pa dob’r. Tko sta s sušolcam definirawa ples p’r kermu pl’sauko tko stisn’š k seb, d’j umes minus dva centimetra pr’stora, se prau m’n k’ n’č.  

Plesn’j biu pu dveh let’h t’čaju k’r dobr’ usposobl’n, sam kaj k’ pa plesaukam ni zn’u n’č pam’t’nga puvedat in se’j držu preskuš’nga r’cepta – č’ nimaš n’č pam’t’nga za puvedat, bod raj tih. Tko tud’ č’j biu slučajn’ k’šn’ ušeč, tega ni ‘nkol zvedu. 

Miša: Tudi naši gledalci ne bodo nikoli izvedeli, tega o čemer vas sprašujem, če se boste pri vsakem odgovoru takole izgubili. Ali lahko končno izvemo, kako je postal plesni učitelj? 

SA: Ne, na mor’te! 

Miša: Ja, zakaj pa ne? Pa ne da ste zdaj užaljeni? 

SA: Ne ga srat punca, jast pa užalj’n, d’j no mer! Na mor’š zved’t zato, k’ sploh ni ‘nkol ratu ples’n učit’l. J’ pa res, d’j meu u KaEs ples’n t’čaj za soje mwadince. Čeprou nega so b’l mwadinke zanimale. Na boš v’rjewa, d’j bw’ m’d nim tud neki tak’h, k’ j’m je biu k’r ušeč, sam kaj k’ so ble al premwade al’ so že mele fanta alpa niso dusegale negov’h minimaln’h estetsk’h standardou! Tiste k’ so j’h, pa niso na plesne hudile. Zato s’j mislu, d’ j’m bo m’rbit teat’r b’l p’rvlač’n, pa’j urganiziru veseu v’čer.  

Miša: In kako se je to obneslo, je imel s tem kaj več uspeha? 

SA: Č’ misl’š na uspeh p’r ženskah j’ udgovar ne. So pa tastar’ u KaeS zgruntal, d’b luhka tud oni sp’t k’šno igro na od’r pustavl’. Sk’p s tamwad’m, se razume. Mau pred premjero ‘j pa režiserja auto zb’u in so mel namest premjere pugreb. 

Miša: Nemogoče! Kakšna smola! Ampak kolikor vem, se s tem gledališka kariera vašega junaka ni zaključila. 

SA: Ja, to maš pa prou! Tud premjero so mel, j’ k’r Stani režeru. Pol so ga še na režisersk’ t’čaj puswal in j’ k’r neki predstau za KUD Zarja P’rvoje pustavu na od’r. Sam igrausk’ga kadra mu’j mankau, zato’j uso žwahto pa use p’rjatle sprawu m’d igrauce –s’j edin te mu niso mogl’ rečt ne. Tko’j tud k’r na’nkat on starš’m kumanderu in ne več oni nemu – starša sta bwa l’ sam igrauca, on pa režiser! 

6. slika: gledališka kariera 

Miša: In kako se je znašel v tej novi vlogi? 

SA: Mau j’ mankau, d’ ni šou režijo št’derat.  

Miša: In zakaj je ni šel? 

SA: Ustrašu se j’, k’j dubiu ubraz’ce za p’rjavo. K’j vidu kuga use ‘j treba p’rlužit, s’j premislu še pred’n j’ probu dewat sprejemne. 

Miša: Ampak prevojska Zarja le ni bila višek njegove gledališke kariere? 

SA: Ne, je napredvou pu pulitičn’ linij! 

Miša: Po politični liniji, kako pa to? 

SA: U tist’h cajt’h j’ bw’ to nurmaln’! Tud don’s ni n’č d’rgač, sam takat so mel družb’no pulitične urganizacije, zd’j mamo pa stranke, pa takat so se moral usi pulitiki dewat d’ so lev pa marksist’, zato k’j bwa partija taglauna! Don’s se pa eni dewajo d’ so lev zato d’ dobijo glasove lev’h vuliucev, marksistu pa tud z lučjo p’r belmo dneu n’ najd’š več. Še un Žužek al Žižek al kuga’j že j’ šu u Ameriko. 

Miša: Spet ste malo zašli? 

SA: Luhko teb’, k’ maš tistla zeml’vid pred sabo, jast pa nimam kam gledat, ke s’m, pa kuga n’j reč’m? 

Miša: Zdajle bi na primer lahko povedali kako je napredoval po politični liniji. 

SA: S’j b’, pa m’ skoz u b’sedo skač’š. No, iz OO ZSMS so ga izvolil u OK ZSMS! 

Miša: Oka, kakšna oka? 

SA: A, vid’š, že sp’t! Zd’j se pa udloč, a hoč’š d’t samupraulajne s tem’ln’m marksizma predavam al’ … 

Miša: Ni treba, hvala, sam kaj je oka, bi rada izvedela! 

SA: Ubčinska kunferenca.  

Miša: Aha, to je še ena kratica, jaz sem pa mislila, da je to ime – tako kot sovica Oka, ne! 

SA: Ti’s ena sova, a m’uš zd’j dawa mer, d’ du konca puvem? 

Miša: Ja dajte že, ne vem zakaj se toliko mudite z nepotrebnimi podrobnostmi! 

SA: Zato k’so pumembne, pa zato’k ti n’č na veš. Tko! Zdej pa pušluš pa tih bod! 

Miša: Molčim kot grob! 

SA: Na o-ka so mel kumisijo za kulturo in Stanita so not utaknil zato k’sej že u OO s kulturo ukvarju. D’ pa kumisija neb sam pulitizirawa o kultur so pa rek’l’ ni teurije brez prakse in so začel Androklesa in leva št’derat! 

Miša: Kaj ni študiranje bolj teorija kot praksa? 

SA: Ti pa res na mor’š bit tih. Tac’ga groba, k’b meu tok za puvedat k’ ti, jast še nis’m vidu. Drugič raj rec d’uš tih k’ radio V’s’lak u vašk’mo bifej’. 

Miša: Ne hodim v bifeje, pa tudi tega radija ne poslušam, in tudi tega, zakaj so študirali Krvosesa in leva kot kaže ne bom nikoli izvedela! 

SA: Androklesa, ne pa krvosesa! B’s’diu so pa št’diral zato d’ so nardil predstavo. Pa Stani j’ konc mau spremenu, zato k’ mwadina’j bwa takat družb’no kritična, ne pa ko k’ don’s. 

Miša: Pa saj je danes tudi! 

SA: Ja, sam takat so sistem kritiziral, pa napake, zdej pa sam une iz drug’h strank – kar naš nardejo ‘j’use prou, kar pa nihou, ja pa use narobe.  

Miša: Spet ste zašli v politiko! Povejte raje, če je bila predstava uspešna. 

SA: Kok j’ bwa gl’dauc’m ušeč t’žko reč’m, igrauc’ so pa sto na uro užival. Ena’j tko smeh zad’ržwawa na odr’, d’j na vodo puzabiwa, pa j’j k’r u hwačke ušwa!  

Tko so užival d’j pol Stani za nasled’nga Dedka Mraza napisu besediu, predsed’nca kumisije, kasnej’ pol župajna pa puswanka’j pa zmenedžerawa gustvajna pu cel dumžalsk’ občin. 

Miša: Kaj tudi bodoča poslanka je sodelovala pri predstavi? 

SA: Ja, kuga pa! Pa ni bwa sam men’dž’rka, je tud igrawa. 

Miša: Kakšno vlogo je pa imela? 

SA: S’j vem d’ m’ nau nuben verjeu, ampak u predstau je igrawa kozo. Sam’ d’ neb kdo zd’j reku, d’ u parlament’ tud! Č’pro j’ res, d’j tam not zmer dost kozlou – s’j d’rgač j’h pa neb mogl’ tok ustrelit k’ j’h, a ne? 

No, takat ni še ‘nbed’n vedu, kuga use bojo igrauc’ iz predstave u “ril lajfu” kuk’r zd’j reč’te. Koza’j ratawa puswanka, kuža’j biu encajt pr’dsednik uprave tanajveče sluvenske banke, zajč’k j’ gimnazijska prufesorca in tko napr’j, edin Ded’k Mraz je še zmer Ded’k Mraz, čeprou je ubčasn’ tud svetovauc na Zavod’ za šolstvo. 

Miša: Če bova igralsko zasedbo vsake predstave tako podrobno obdelala, bo na kartici zmanjkalo prostora, meni pa potrpljenja. Ali lahko počasi zaključiva z gledališkim udejstvovanjem? 

SA: Prou, sam tko t’ puvem, teb putrplejna n’ more zmanjkat’, zato’k ga sploh ‘nkol mewa nis.  

Stani’j kasnej nastopu u Lukuc u KUD Janko K’rsnik, pa dve s’zone tud na St’denc u let’nmo gledališ. Tam sej režiser in urganizator zmer rad puhwalu, d’j en n’gou igrauc dohtar znanost pa prufesor na faks. Sam pol je pa za ulogo Krpana najdu napuvedwauca z radija Ugniše k’j Viktorje puberu k’ gobe pu d’ž’ tko d’j dohtar prufesor padu u druh pa u tret plan, pol je šou pa na soje! 

Miša: Kako na svoje? 

SA: Ja napisu’j eno tko dramatično monodramo, d’j gledauce še saj en ted’n pu predstau mora twačwa. Ukrog j’ pa hodu s tako dougo brado, k’ taprau b’rač. U Brazilij so za nemo upil – Hej Santa, haj! P’r nas so pa mame utroke pu prst’h, k’ so hot’l n’govo brado pukazat – one so pa pol na skrivej za nemo gledale. 

7. slika: študij geografije 

Miša: No, preseliva se zdaj od ljubiteljskih dejavnosti k bolj resnim. Študiral je geografijo, kajne? 

SA: S’j ta negova monodrama’j bwa zlo resna, p’rc’j b’l k’ n’gou študij. Geugrafio pa sucjolugijo’j šou št’derat zato k’ ni bw’ matematke pa zato k’j to št’deru n’gov p’rjatu lipoušku Igor. Kuga bol’ga pa uhka št’deraš k’ geugrafijo – matematke ni pa mau ukol hod’š na izlete, pa’j to, to! 

No, na faks se’j pa že ud druzga let’nka naprej s stoenko vozu! 

Miša: Stoenka, to je bil avto, kajne? 

SA: N’ vem č’j biu glih auto, ampak vozu ses pa luhka z no! 

Miša: Kako pa je prišel do avta? 

SA: Du stoenke! U gimnazij je meu štipendijo, eno tako minimalno, sam ni čist n’č zapravu. Mu’j stara mama zmer’ djawa: “Ti k’r špari, č’ k’j nucaš’š t’m že jast dnar dawa!”. Tko’j uso štipendijo ud šter’h let pršparu in b’si uhka enga starga fičota kupu. Sam j’ pa mami rekwa: “Kwa pa č’b raj novo stoenko kupu, bom jaz kredit uzewa, pa bo!”. In je bw’! Sam ‘nmau je bw’ treba pučakat. No, skor en let, tok je bwa takat čakalna doba. 

Miša: Tako dolgo se je takrat čakalo na avto? 

SA: Ja, sam na to, d’ se’j pa k’j pukwarw’ pa ni bw’ treba douh čakat, pu št’rnajst’h dneh t’j kluka u rok ustava, č’z en mesec sej šipa zatak’nwa – ko’s pu dveh let’h puprawu vse napake’j pa auto laufau k’ švicarska ura. Sam pleh je biu pa tud k’ švicarsk’ ser – pouhn luk’n ud ‘rje. 

Miša: Torej, rekli ste, da se je na fakulteto vozil z avtom? 

SA: Kwa pa. Takat se’j dau še udzad za filozofsko parkerat, je bw’ zmer dost placa. Po predavajn’h j’ pa Stani zmer kašno sušolko k’ mu’j bwa ušeč dam pelu. 

Miša: Pa jih je samo vozil, ali je kakšno tudi zapeljal? 

SA: Sam vozu j’h je, kuga pa! D’l ud tega d’j eno učas m’d pr’davajn’m mau za kulen p’rjeu ni pa ni p’rš’u. Pa’j tud na plesne hodu z nim, pa na vseh žurkah na faks je z nim plesu dokl’r je bw’ k’j muzke, pa n’č. Praujo d’j ples vertikal’n izražajne horiz’ntaln’h ž’lja. Ampak č’j ‘h j’ še tok izražu, mu j’h ni nubena uresničwa. 

Miša: Ja mogoče pa niso poznale te definicije, se pravi, da je ples vertikalno izražanje horizontalnih želja, hehe! 

SA: Al’pa so čakale, d’j’h bo še na kaš’n druh način izrazu, sam kaj, k’ še zmer ni vedu k’ko! 

Miša: Ne vem kako, da pri vsakem odgovoru nekako najdete pot do žensk. 

SA: Ja gutou zato ‘k nemu to ni ‘nkol ratau, zmer je hodu ukrog k’ mač’k ukol urele kaše, zrav’n pa ni ‘nkol p’rš’u! 

Miša: Vidim, da vam je ta tema zelo ljuba, ampak vseeno se dajva zdaj posvetiti še njegovi službeni karieri. Pa nikar, prosim, spet ne zaidite k ženskam! 

SA: N’ bom, k’ še pred’n j’ začeu s službo, je š’u u vojsko. Tam je bw’ pa takat žensk tko mau, d’ so uno k’j u kantin stregwa, gledal k’ d’j sama d’vica Marija, pa us’m so tič iz uči gledal! 

Miša: Sem rekla, da ne zaidite k ženskam, vi pa začnete z njimi. Pa še te opolzkosti, ki jih govorite, bom morala ven rezat. Še dobro, da ne delamo tega intervjuja v živo! 

SA: Kašne opolzkost, s’j nis’m reku d’ so jim kur… 

Miša: No, no, no, pustiva zdaj to, kako se reče temu, kar je vojakom gledalo iz oči in se posvetiva poklicni poti vašega junaka! 

SA: S’m reku, d’j š’u tap’ru u vojsko! 

Miša: Prav boste pa najprej o vojski. Samo preden začnete je pa pavza – za naslednji glasbeni vložek po vašem izboru! 

Sivi sokole 

8. slika: trpljenje vojaških muk 

Miša: No zdaj pa nadaljujte z vojsko! To je itak najljubša tema starcev, ki so še hodili vojsko služit. Ko enkrat začnejo, jih niti s policijo ne ustaviš! 

SA: Bom zlo na kratk’ puvedu, sam ud n’gove n’sreče.  

Miša: Nesreče? 

SA: No, u bistvu j’ m’u srečo, k’ č’ jo neb m’u, pol ‘b m’u jast p’rc’j m’n dewa z bijografijo, k’ b’ bwa več k’ pou kraj. 

Miša: To pa zveni, kot da je šlo za življenje! 

SA: Ja, s’j j’ šw’! Enga so u trug udp’lal, šter pa u bol’nco. Stani ni biu u trug, je biu m’d un’m šter’m, k’ j’h je rešilc udpelu. 

Miša: Ja logično, kaj pa drugega! Ampak niste povedali, kaj se je zgodilo. 

SA: S’j na mor’m, č’ m’ pa sp’t skoz u b’sedo skač’š! 

Miša: Če pa kar naprej begate sem in tja kot kokoš, ki jo petelin lovi po dvorišču! 

SA: A zd’j boš pa ti men o p’t’linj’mo seks’, k’ še tega n’ veš ud kod jajca u štacuno prid’jo. 

Miša: Ali lahko prosim izvemo za kakšno nesrečo je šlo? 

SA: Ja’rk so kupal, pa j’h je zasu’. Je bw’ že po iztek’ deluw’nga cajta, pa so bli sam še tanajb’l pridn’ not – dva Sluvenca, dva Albanca pa en H’rvat. Stani’j vidu d’ se’j plast zemle udtrgava, pa’j hotu zadržat, ampak j’ bw’ tko t’žko pa zbit, d’ muj ube ruke u zapestj’h zw’miu. K’ so ga udkupal pa v’n putegnil je meu eno ruko zvito k’ paragraf. 

Miša: To je moralo pa hudo boleti! 

SA: Ja, še posebi pol, k’ sta dva medicinska brata ruko ravnawa brez narkoze pa brez lukalne an’st’zije. Na vem, č’ so u Banja Luk takat sploh vedl’ kuga to j’. No, Stani’j računu, d’ k’ bo pa res h’do buleu se bo pa itak unesvestu. Sam to’j biu račun brez krčmarja, ker unesvestu se ni, tko d’ – al ni dost buleu, al pa se ud bulečin ne unesvest’š, ker buleu j’ k’r or’nk, tko d’b jima najraj reku, n’j roka k’r tko zvita ustane kuk’r je, pa ni mogu, k’je zube uk’p stisku, d’ ni tulu ud bul’čin. 

Miša: Pa saj to naravnavanje nabrž ni dolgo trajalo? 

SA: Najbrž ne, ampak se mu’j zdeu, d’ traja celo večnast. Pol so mu pa še ube ruke du kum’ucu zagipsal, d’ rev’ž ud začetka ni mogu sam ne jest ne rit brisat. 

Miša: Se pravi, da je bil sprva povsem odvisen od medicinskega osebja. 

SA: Kwa pa še, to j bw’ u suciajlizm’ pa še u Bosn’za puv’rh. U Banja Luk niso mel vujaške bol’nce, paj biu k’r u civiln’. Bouniku so mel pa tok, d’ so mel eni k’r na hudnik’h postle, pa’j bw’ še premau tko d’s luhko tud k’šnga suseda u postlo dobiu. 

Miša: Nemogoče, kar dva bolnika v eni postelji?! 

SA: Kwa pa, u n’gou sob so enmu hotl’ dat enga k’j na nou p’ršou u n’govo pojstlo. To gaj pa tok razjezw’, d’j k’r pubrau soje stvari, pa šou, č’prou še ni biu čist zdrou. 

Miša: Ob tolikšni gneči, je moralo imeti pa osebje res dosti dela. 

SA: Dewa’j bw’ res dost, sam kaj k’ ga usebje ni vidu! Bounik’ pa nih tud’ b’l mau. Zutri pred vizito so skuz sobo k’ vihar švig’nle srednešolske praktikantke, d’ so pumetle in pubrisale prah – med pojstlam. Pud pojstlam j’ bw’ pa tko, k’ d’ spodi l’žejo čist us’ k’ so u tej bol’nc kdaj umrl’ – č’ s’vede drži tist k’ u cerkv’ p’r pugreb’h praujo – prah s’ in u prah se puvrn’š. Prahu’j bw’ pud pojstlam tok d’ tau sploh vidu nis! 

Miša: Kako pa da sestre niso opazile vsega tega prahu, oziroma mrličev pod posteljo, kot pravite? 

SA: S’j niso mogle k’ so p’rvihrale u sobo sam d’ so hrano pa ‘rcnije p’rnesle, pa d’ so pol pusodo udnesle. Č’ j’h je pa kdo pusebi ustrajn’ klicu, so se ga pa usmil’le, pa so ga p’ršle mau nazjat. Če’j m’u pa pusebno srečo j’ pa pol c’lo dubiu tist k’r j’ rabu! 

Miša: Kako pa je Stani potem jedel brez pomoči? 

SA: Hit’r in učikovit, tko d’ se’j skor zadušu! 

Miša: Pa ne, da je skušal jesti, ne da bi si pomagal z rokami. 

SA: Ne, ni bw’ treba k’ so bli u sob bounik’ m’d sabo sulidarn’. Pol k’ pu pou ure ni bw’ še ‘nbene sestre, k’b Stanit pumagawa j’st, so dulučil tist’ga k’j biu n’jm’n buwan, d’j Stanita futru. Sam j’ to dewu utaprve u živlejn, paj tko hitu Stanit župo u usta nos’t, d’ ga’j skor u žup utopu. 

Miša: To bi bil pa res žalosten konec! 

SA: Gutou de, sam h sreč so sotrpin’ vidl’, d’ rev’ž že uči ubrača, pa so rekl’: “Lakše čoveće, ugušićeš ga!”. Tko so ga rešil gutove sm’rt. Du konca tiste m’rzle župe se’j tempo že sp’t n’varn’ puveču, p’r grojzdj’ ‘j pa Stani spet k’r s tabel’m gledu, tko hit’r mu’j n’gou pumučnik kug’lce u usta twaču.  

Miša: Ampak vsaj lačen ni bil! 

SA: Že, sam k’r gre not more tud v’n! Pol k’ gre ‘j pa treba r’t ubrisat d’ n’ hod’š usran ukol! Sam kuko, č’ maš ube ruke u gips, pa sam d’ s prstam mign’š te zabuli k’ sam urag. K’j Stani to sojo dilemo razložu albansk’mo kuleg’ k’j m’u sam eno ruko zw’ml’no sej prec punudu, d’ mo pumaga. In mu je. Pa ni bw’ treba več k’ ‘nkat, pol j’ pa Stani že uhka tok s prst’m migu, d’j to’ ‘nkok sam zrihtu. Je uzeu … 

Miša: No, te podrobnosti lahko prihranite za kakšno drugo priložnost, kaj ko bi se zdaj končno le posvetili njegovi službeni karieri? 

9. slika: službe in službene prigode 

SA: Tud prou! Taprvo stalno službo’j dubiu pu vezah. 

Miša: Ja, saj ste že omenili, da je bilo že takrat tako! Po kakšnih zvezah pa je prišel do službe? 

SA: Pu pulitičn’h. Takat so bl’ us’ tanajbl pumembn’ predvojn’ kumunist’ že pud rušo in tko’j pršu na vrsto za predsednika sluvensk’ga pr’dsedstva ed’n k’j biu učas na P’rvojah duma.  

Miša: Kaj res, predsednik predsedstva Slovenije je bil doma s Prevoj? 

SA: Kwa pa! Viktor Aub’l, narod’n h’roj! Sam na P’rvojah ga niso prou dostkat vidl’. J’ pa učas pršou na ubisk h enmo u Imuco. H temu’j šwa pol Stanitawa stara mama, on se’j puvezu s swakam ud predsednika, temu swaku’j pol Stanitu oče napelu elektriko pu cel bajt, on j’ pa zrihtu d’ so Stanita puklical u kabinet predsednika na pugovar. Tam so pol ugotovl’ d’ mu kašn’h udbousk’h nalog v’rjetn’ n’ gre zaupat, so mu pa zrihtal službo na Zavod za družb’n planirajne. Tam so usi raz’n nega vedl’ d’j Aublou čvouk in so se ga temu primern’ tud mau bal, sam kaj, ko on ni meu pojma o t’m. 

Miša: Kakšno delo pa je opravljal na tem Zavodu? 

SA: Deu, a se hecaš? Tam je bw’ tak’h k’so k’j pam’t’nga dewal sam za uzorc. Stani’j biu tap’ru petnajst mescu p’rpraunk in mu’j biu taglawn deu viset na t’l’fon pa se men’t z us’m ženskam k’j ‘h je puzn’u kera pa kdaj bo šwa z nemo u Cankarja u Dramo alpa u kino. 

Miša: Kaj službeni telefon je uporabljal za to, da se je dogovarjal za zmenke! 

SA: S’j duma ga niso mel, interneta pa tud še ni bw’, d’b se š’u tam kašne zmenkarije. Računalnik so pa na Zavod že mel, za celo sobo je biu vel’k, zmogliu pa niti p’rbližn’ tok ne k’ don’s puvpreč’n pamet’n t’l’fon. U pisarn’ zrav’n priprauniške so tud dubil terminal in tap’ru ukaz k’ se ga’j Stani nauču’j biu “zbriš use”.  

Miša: Kaj tak ukaz tudi obstaja? 

SA: Ja takat je, in Stani ga je ob tap’ru prilik, k’j p’ršu du t’rminala, tud sprobu. Je udtipku “delete zvezdica pika zvezdica enter” in pol sudelauc ni meu na sojmo direktorij’ n’č več n’č. K’j pršu nazaj in vidu d’ ma praz’n direktorij je tap’ru ratu zelen u ubraz k’ marsouc, pol pa šk’rlat’n, Stanit se’j skor zdeu, d’ se mu tud mau kadi iz ušes in iz nusnic. Tko’j biu jez’n d’j napisu Odo briscu velikemu – u rimah in lašk’mo enajsterc’ pa k’r neki strani je bwa douga. Tko’j biu Stani ‘ncajt Bris’c Veliki.  

Miša: Tako so ga klicali? 

SA: Ne usi, sam sudelauca iz susedne pisarne k’sta se mewa za neformalna pukruvit’lna ud priprauniku, č’prou sta bwa glih en par let stari ud nih. No, onadva sta Stanita encajt klicawa tud Prevolski fantom. 

Miša: Fantom? 

SA: Ja, zato k’je skoz ženske klicaru. Sam to d’ ga klič’ta fantom ga ni mutiu, ampak to d’ na ločta Prevoj od Prevol. B’l k’ j’ma’j dopovedvou d’j s Pr’voj, b’l sta guniwa Prevolski, Prevolski, Prevolski –  sam d’ sta ga dražiwa. 

Miša: To je bilo pa precej otročje! 

SA: No in čez neki let je eden ud teh dveh ratu minist’r. 

Miša: Zanimivo, torej je bil ta vaš Stani sodelavec od bodočega ministra? 

SA: Ne sam ud enga. Saj ud dveh. Encajt je biu tud sodelouc od tap’ruga predsednika sluvenske vlade, priprauniško sobo si’j pa deliu z budočmo europsk’mo kumisarjam. Č’b ust’u na Zavad ‘b m’rbit tud Stani pulitično karijero naredu. Pa sta ga unadva s susedne pisarne tokcajt sprašwava če bo upisu podiplomca, d’ ga je. 

Miša: Torej je začel s študijem ob delu? 

SA: Ke pa, začeu je študirat na šiht. S’j s’m t’ že puwedu, d’ se’j tam b’l mau dewau. Eni so mel dewa č’z glavo, druh so pa hudil služb’no v’n pu upravk’h, eni so mel take puklice d’ so luhka k’j fušal, Stani’j pa ženskam telefonaru pa št’deru. 

Miša: Pa je potem vpisani študij tudi končal? 

SA: Je, sam ne na Zavad. Takat j’ glih štartu en prujekt dva tauž’nt mwad’h raziskuvauc’u du leta dva tauž’nt pa se’j Stani zmenu, d’ ga’j Zavod dau tud uradn’ št’derat na Inštitut za geugrafijo. Tko’j ratu mwad raziskuvauc, sam d’j biu p’rcej multiupravil’n. 

Miša: Kaj vse pa je še počel? 

SA: Žensk ni več klicaru k’j na izlet u Anglijo’j spuzn’u sojo budočo ženo. Se’j pa k’r prec lotu utroke pa hišo dewat. U pet’h let’h je tko naredu magisterij, duhturat, tri utroke pa eno hišo. Č’prou, hiša’j še zmer “work in progress” kuk’r b’ rekl’ američan’, z utroc’m j’ pa tud še zmer kaš’n deu. Sam zd’j ga’j p’rc’j m’n k’ učas. Tko d’ edin duhturat pa magisterij k’sta ‘nkat fertik, sta za useli fertik. 

Miša: Od vseh teh njegovih dosežkov si zdaj spet odpočijmo ob glasbenem vložku – pavza! 

Sade 

Miša: Zdaj pa prosim povejte, kaj je potem počel po zaključenem doktoratu? 

SA: Nazaj na Zavod b’ moru j’t, sam so rekl’, d’ dohtarju n’ rab’jo, tko d’j na Inštitut’ ust’u. Tam ga pa tud niso rabl’, zato k’niso več dnarja za nega dubiwal k’ ni biu več mwad raziskuvauc.  

Miša: Kaj pa je potem počel? 

SA: Direktor j’ hotu bit? 

Miša: Dajte no, kar direktor, kako pa to? 

SA: Bom puwedu, sam mor’m sp’t mau naukol, č’ luhka? 

Miša: Pa dajte, saj vidim, da drugače ne morete! 

SA: Pa res t’žko! No, k’ se’j u Sluvenij začenawa d’mukracija je n’gou inštitutsk’ direktor pust’u rutar’janc. 

Miša: Kaj je postal? 

SA: Član Rotary kluba. Not’r so bli sami pumembn’ži – s’j nim se’j tko zdeu. Not je biu tud Stanitu zavodsk’ direktor pa en kultur’nk iz Lukuce k’j Stanita puzn’u k’t igrauca. Kuko puglublene pugovore so mel j’ Stani ugotowu, k’ muj negou inštitutsk’ direktor puwedu d’j zwedu, d’j Stani k’r se ublačejna tiče en tak vašk’ pusebnež, ampak udlič’n peuc. Kdor j’ Stanita kdaj šlišu pet, mu’j gutou jas’n d’ direktor ni dob’r pušlušu, čeprou tist o ublačejnu j’ bw’ pa dost bliz r’snice. 

Miša: Mislim, da ste dani bonus za ovinkarjenje že izkoristili in bi bil čas, da se osredotočite na Stanitovo željo po direktorskem stolčku. 

SA: Ja, stouč’k sej spraznu, k’j bwa ublikwana nova vlada. Rado Buhinc je ratu minist’r za znanost, Stanitu d’rektor je pa ceu ted’n bentiu in govoru use najslabš u nemu, nasled’n ted’n ga pa ni bw’ več u službo. 

Miša: Kaj so ga zaprli zaradi obrekovanja ministra? 

SA: Ne, minist’r ga’j imenw’u za sojga držaun’ga s’kr’tarja. Na inštitut so tko ustal brez direktorja, Stani’j biu pa glih prou ambicioz’n, d’j š’u kandidirat, č’prou so bli tastari inštitutouci že zmen’n kdo bo direktor. Tko’j Stani dubiu sam šter glasove ud en’h dv’js’t’h.  

Miša: Direktor torej ni postal! 

SA: Ne, za en let je šou na soje, pol je pa dubiu službo na Pedagošk’ fakultet u Lublan. 

Miša: Kot učitelj? 

SA: Ja, sam k’j meu na us’h s’stank’h zmer k’j pam’t’nga za puwedat, so ga že pu par mesc’h h d’kan’ puklical! 

Miša: Na zagovor, kaj takega je pa rekel, da se je moral zagovarjati? 

SA: Ti punca’s pa res taka, k’ d’s iz svinčen’h času. D’kan ga’j puklicu, d’ ga’j uprašu, č’b biu pr’dstojnik uddelka za razred’n puuk! Sevede’j biu prec za to. Nasled’n let j’ pa d’kan post’u Čuk, ta’j pa Stanita imenvou za sojga prod’kana. 

Miša: Kdo pa je ta Čuk in kako, da se je odločil prodekanstvo zaupati ravno vašemu Staniju? 

SA: Čuk je biu univerzitet’n P’rne, strah in tr’pet us’h študentk. Za Stanita’j vedu d’j preizkuš’n kad’r, zato k’j p’r nemu izpit iz statistke naredu in to u tašestmo puskus, čeprou je na večin drug’h izpitu dubivu d’setke in to u p’rumo puskus. No, tko’j biu Stani k’r šest let Čuku prod’kan, pol k’ ni biu več, je š’u pa u Kop’r. 

Miša: Zakaj pa tja, če je imel pa Pedagoško fakulteto tako rekoč pred nosom.  

SA: Ja, sam u Lublan nimajo morja, na Pedagošk’ pa ne uddelka za geugrafijo. 

Miša: Zato je torej šel na Univerzo na Primorskem? 

SA: Ja, sam tam j’ bw’ treba sp’t začet use ud začetka. Pa ni bw’ prou v’hko, k’ so na lublančane tam b’l pustran gledal. Š’le, pu par let’h mu’j ratau na humanistik na prod’kansk’ pulužaj p’rlest, no že nasled’n let je pa na Pedagošk’ c’lo na d’kansk’ga zlezu. 

Miša: Navsezadnje se je torej le povzpel na vodilni položaj? 

SA: Ampak ne za douh, pu enmo dob’rmo let j’ bw’ konc dekanvajna. 

Miša: Kako pa to? 

SA: Rektorj’ j’ ultimat pustavu! 

Miša: In on ga je odstavil? 

SA: Ne! Na P’dagošk’, niso hotl’ tko šparat k’j Stani predlagu, rektor pa ni hotu dat dnarja za stare pufe pukrit, pa’j dau Stani rektorj’ ultimat: Al dnar’ … 

Miša: … ali pa življenje! 

SA: Ne, tko na nož ni š’u – al dnar alpa puište nouga d’kana! In je rektor raj najdu novo dekajno, kukr pa d’ mu Stani še napr’j kri pije! Kuga’j bw’ pol z dnarjam, pa Stani n’ ve, k’j biu ud takat napr’j biuš d’kan! 

Miša: Potem se ni več potegoval za dekanski položaj? 

SA: Ne, s’j pa zato nabrau drug’h funkcij k’ b’rač uši! Sam j’ m’u ud t’ga več sitnast pa dewa k’pa kurist? 

Miša: Kakšne funkcije pa so bile to? 

SA: Na en fakultet j’biu pr’dsednik uprav’nga udbora, na druh akademsk’ga zbora, pa predstojnik uddelka, zrav’n tega pa še pr’dsednik kumisije za marginalnost p’r Mednarodn’ geugrafsk’ zvez pa predsednik Sluvenske zveze geugrafou. 

Miša: Kaj je bil tudi na teh funkcijah samo po eno leto, glede na to, da jih je bilo toliko.  

SA: Ne, je na vseh oddewu cele mandate. K’r en lep cajt je biu use k’r s’m našteu na’nkat. 

Miša: To pa kar težko verjamem. 

SA: Ja ob t’m j’ pa še kašno knigo napisu pa kašno urediu, pa tud kaš’n člank je bw’ treba s’m pa ke napisat, pa j’t na k’šno kunferenco, tko d’ dewa mu ni mankau. Aja, pa učiu j’ tud, č’prou najb’l so ga študentje pušlušal kadar j’m j’ praulico o volk’ pa lisičk’ puvedu. 

Miša: Pa ni pripovedovanje pravljic na univerzitetnem študiju neprimerno? 

SA: Ja, budoče učit’lce pa uzgujit’lce morjo učas tud k’j tacga šlišat! D’rgač pa, k’j Stani št’deru so mel enga prufesorja k’so mu Pravličar rekl’, zato k’j več u soj’h duživetj’h p’rpovedvou k’ o usebin pr’dmetu k’ j’h je predavu! Tko d’ ena praulica na tri predmete na let je čist sprejemljiu za P’dagoško fakulteto. P’rc’j več j’ pa pol praulic pa znanstv’ne fantastike na izpit’h, tam pa res šliš’š take d’ učas n’ veš kdo’j nor, un k’ sprašuje al un k’ udguvarja. 

Miša: Joj, saj bi bilo zanimivo slišati kakšne vznemirljive anekdote z izpitov, ampak na vrsti je še zadnji glasbeni vložek – pavza! 

Louis Armstrong 

10. slika: … tudi tekač in graditelj 

Miša: … se bojim, da nama že zmanjkuje časa, morava počasi zaključiti. 

SA: Ja, men se ‘nkam’r na m’di, luhko tud pučas zaklučujeva, sam b’l k’ bova pučas zaklučwava, d’l bo trajau! 

Miša: No, mislila sem, da imava časa le še za nekaj vprašanj in bila bi vam hvaležna, če boste odgovarjali čim bolj na kratko! 

SA: Kumot, sam tko upraši d’m luhka udguvoru sam z ja pa ne! 

Miša: Tako zelo malo časa pa tudi nimava. Lahko poveste malo več, samo ne izgubite se v podrobnostih. 

SA: Brez skrbi to se pa ‘nkol ne! 

Miša: Halo, kaj pa pri vsakem drugem odgovoru v temle intervjuju.  

SA: Se nis’m zgublu p’r pudrobnost’h, sam pumembne ukoliščine s’m ustrezn’usvetliu! 

Miša: Zdaj jih pa prosim ne osvetljujte več, ampak samo odgovorite na zastavljena vprašanja. 

SA: Ja zastau j’h že, kuga pa čakaš, s’m mislu d’ set m’di? 

Miša: Seveda se mi, povejte še kaj o športnem življenju vašega junaka! 

SA: K’j kandideru za direktorja Inštituta se’j udloču, d’ more bit u form’, pa’j začeu laufat! 

Miša: Kaj prej pa ni tekel? 

SA: Ja, je, h Jakc’ pu mlek pa nazaj. 

Miša: Kako daleč pa je to? 

SA: U ube sm’ri ‘j to kašne pou kilumetra, takat se muj zdeu, kok on v’lik prelaufa. 

Miša: To res ni kakšna resna razdalja, kaj pa potem, ko je začel resno teči? 

SA: Pol, k’j pa zares začeu, je pa laufu k’r dv’jst m’nut uk’p. 

Miša: Saj niste resni, tudi to ni ne vem kakšen dosežek! 

SA: Že, ampak useen je bw’ to skor d’setkat več k’ prej, No, pol se’j pa ‘nkat z eno poumaratonko puguvarju, pa ga’j uprašawa: “Kolk pa ti preteč’š?” “Ene tri du šter kilumetre!” “To ni n’č, to se še dobr ogreješ ne!” ’j rekwa. To mu’j pa dau mis’lt in nausezadne j’ pu tist’h hrib’h ukol doma redn’ dvanajst kilumetru prelaufu, učas tud šestnajst, ene parkrat se’j pa tud do enandv’js’t pumatru. Poj bw’ pa to mau pr’več za n’gova kulena, j’ pa na treking b’icikl prešaltu. 

Miša: Kaj tekel pa potem ni več? 

SA: Kuk’r kdaj, sam u glaun’m ne več k’ diset kilumetru. Pa še te pou b’l pučas k’ Kenijc’ pa Etiopijc’ maraton laufajo. Preden Stani na diset kilumet’r p’rsupiha so maratonc’ že bliz dv’js’tga. 

Miša: Pustiva zdaj maratonce in šport pa mi povejte še kaj o gradnji hiše, to je bil kar velik podvig v tistih časih, ko je on gradil, kajne? 

SA: Za intelektualce že m’rbit, druh so pa us’ na v’lik gradil. Sam j’ biu prublem k’ Stani ni meu ‘nben’h majstru za sudelauce, pa sta mu j’h pol v’če pa tašča rihtawa. Ampak tud en ni biu tak d’ neb bw’ treba za nemo pupraulat, al pa du konca nardit, tko d’j moru Stani hoč’š noč’š ratat majst’r za use. 

Miša: Kaj pa so zidarji lahko naredili narobe? 

SA: N’č, sam a ti veš kašna’j razlika m’d psam pa zidar’jam? P’s hišne vugale udzuni puščije, zidar pa ud znotri. 

Miša: Pa menda mu niso taki gradili hiše? 

SA: Ke pa, s’j mo j’h j’ tašča zrihtawa! So p’ršl’ ‘z Rugaške pa se j’m je tko m’diu, d’ niso mel cajta ne jest ne pit, pa tud us’h sten ne pustav’t, tko d’j predelne stene k’r Stani sam pustaulu, pa za’nkat še use stujejo. 

Miša: Uriniral pa najbrž tudi on ni po lastnih stenah? 

SA: Ne, tok pa ni padu u ulogo zidarja. Sam, k’ so ble stene pustaul’ne j’h j’ bw’ treba tud ufrajhat, za to’j pa Stanitu v’če najdu dva upokojenca, k’ sta bwa tko pučasna pa stara d’j Stanitawo ženo skoz skrbeu, d’ nau ker um’ru m’d frajhajnam. 

Miša: Pa sta se vsaj spoznala na svoj posel? 

Pat i Mat  

SA: Ni bw’ vid’t. Ed’n sploh zidar ni biu, pa mu’j zmer več malte na tla padw’ kuk’r jej pa na sten ustau. Ampak to še ni bw’ najhuj. ‘nkat je p’r en’h urat’h steno zgrešu, paj Stanitoumu učet direkt u uči zagn’u celo kelo malte, d’j rev’ž skor usl’peu. 

Miša: Ta pa ni bil samo star ampak tudi nevaren. 

SA: Pa puzabliu tud. ‘nkat je gledu ukol sebe pa neki isk’u, pa ga’j Stani uprašu: “Kwa pa iš’š?”, pa’j reku: “Ja kelo!”. Kelo’j meu s’vede u rok, pa’j rev’ž puzabu! 

Miša: Ta dva sta pa morala biti kot Pat in Mat iz risanke! 

SA: Prou res! Strop u dnevn’ sta tko um’tava, d’j zgledu k’ Jadransk’ morje. 

Miša: Kaj sta ga pobarvala na modro? 

SA: Ne take valove sta nar’diwa! K’j p’ršwa nadzorna pugledat j’ Stanita uprašawa: Kok sta t’ pa pwačawa, d’ sta se uhka tle igrawa?”. Pol je Stani pou dnevne z l’senmo stropam ubleku, d’ mu ni bw’ treba tistga morja gor na strop gledat s tadrugo puluvico se’j’ pa tast matru d’ joj s kitam za silo puglihu. 

Miša: Še dobro da je imel pomoč družine! 

SA: Ja, to pa res, tajstarej sin j’ pomagu takoj k’j shodu. Tko’j biu zauzet d’ s’j k’r na hit’r en škrip’c na glavo putegnu. Pol j’ pa dubiu prepov’d pr’bliž’vajna. Sam na hitrost gradne pa to ni meu k’j dost upliva. 

11. slika: en hiter zaključek ali vsak konec je zgolj nov začetek 

Miša: Ja, verjamem! Samo, zdaj pa res mislim, da imam dovolj gradiva za tale najin intervju, tako da morda lahko postavim zaključno vprašanje. Kam menite, da bo vašega junaka zanesla nadaljnja življenska pot. Ga bo potegnilo nazaj h kulturi ali pa bo morda zajadral v politiko? 

SA: Č’ mene uprašaš, jast s’m b’l za pulit’ko, nega pa b’l kultura uleče. Č’ bo pu moje bova pulitično stranko ustanuviwa, zato k’ u pulitik rabmo nove ubraze, pa č’prou so že mau zguban. Pa stricu iz uzadja se na bomo n’č branil, bomo uzel tko leve kuk’r desne. Voliuc’m bomo use ublubil, k’ mo pa na ublast p’ršl’ bomo pa puž’rl’ use ublube, pa dewal tko k’ bojo stric’ hotl’. Za to pa so stric’, d’ t’ ni treba mis’lt kuga boš naredu pa kuko boš naredu. K’ mis’lt j’ pa l’ napor, sploh č’ maš udguvorno pulitično funkcijo. 

Miša: No, hvala za tole globoko misel. Zanimivo je bilo kramljati z vami, čeprav na trenutke tudi malo naporno, vendar sem prepričana, da so naši gledalci izvedeli veliko o življenju vašega junaka. 

SA: Ja luhko ‘b pa tud pr’c’j več, č’ se teb neb tok m’diu! 

Miša: Whatever! Samo malo počakajte, takoj vas rešim tega mikrofona, samo kartico vzamem iz … Šit! Pa kako se mi to lahko zgodi! 

SA: Ja kuga pa j’, a’tje filma zmankau? 

Miša: Ma kakšnega filma, zdej smo v digitalnih časih! Kartico sem pozabila dat u fotkiča. 

SA: A to’j na kartice, kuga pa na kuvance, a tud na kuvance dewa? 

Miša: Ne me zajebavat! Šef me bo ubil, a lahko midva, prosim, ponoviva tale intervju, ker brez posnetka pa res ne smem v studio! 

SA: Kumot, k’r prec č’ češ, sam pud pugojam, d’ m luhka puwedu use k’r bom hotu? 

Miša: Ja, ja, whatever, a k’r začnewa? 

SA: A kartico s’utakniwa not? 

Miša: Aja, saj res! 

SA: Kwa pa tele – se m’ zdi d’ j’m j’ bw’ že zdele dougcajt, kuko bo šele zd’j, k’ bojo moral use še’nkat puslušat? Kuga k’b se j’h k’r zn’biwa. 

Miša: Prav res, bom jaz poskrbela za to! 

Spoštovano občinstvo zdaj vam bom pokazala znak za še zadnji aplavz, potem pa lahko greste v miru, kolikor vam ga je sploh še ostalo po tem napornem intervjuju. 

SA: A vid’te – to’j mwadina, prec se zmatra! Men tola ni bw’ čist n’č naporn’, s’j swa sam s’dewa pa guvorwa, to pa res ni ‘n’č! Se vid d’ punca še ‘nkol ni mewa nuben’ga res’nga dewa, d ’b vedwa kuga’j to napor! Č’ tud vi niste zmatran pa luhka tud ustan’te, vam ni treba j’t bomo s’j luhka k’šno u star’h cajt’h rekl’, a prou? 

(Miša kaže tablico z aplavzom in vzpodbuja gledalce naj ploskajo – ker sami od sebe tega niti pod razno ne bi naredili!) 

Elvis Presley I’m all shook up