• Uvod
• Gibanje
• Bivanje
• Prehranjevanje
• Bangalorske znamenitosti
• Izlet v Wayanad in na safari
• Andamanski otoki
• Za konec

Uvod

Minil je mesec in pol od prihoda v Indijo in čas je za pot domov. Sedim na letališču in pišem. Do odhoda letala za v Dubaj je še dobri dve uri, po spletu ne morem brskati, ker letališki zastonjski internet na mojo slovensko telefonsko številko ne pošlje SMS sporočila s PIN številko za eno brezplačno uro brskanja.  Svojih podatkov na Telekomovi mobilni številki si pa na gostovanju tule ne upam vklopiti. Cene v trgovinah okoli mene so navite, kot da nisva več v Indiji, tako da me še ogledovanje ne mika, kaj šele kupovanje. Sicer pa v bistvu res nisva več v Indiji, ker so vestni uradniki še pred pregledom prtljage že preverili, če Indijo res zapuščata tista dva, ki sta pred mesecem in pol vstopila v to državo. Za povrh pa je vse tako čisto, bleščeče in urejeno, da bi bil res lahko kjerkoli v tistem bleščečem zahodnem svetu, ki toliko da na blišč in zna veliko bolje skrivati bedo, kot tule. Je pa res, da je slednje morda tule nekaj več in se tudi kaj dosti ne trudijo, da bi jo skrili. Vsaj tak občutek človek dobi na ulicah velemesta, kjer se blišč in beda tako tesno prepletata. Seveda moram na tem mestu poudariti, da je moje zaznavanje močno pogojeno s kulturnem okoljem, v katerem sem odraščal, živel in živim. Ampak moje zaznavanje videnega ne pomeni tudi vrednotenja. Če je nekaj drugačno, zaradi tega ni nujno niti slabše niti boljše. Predvsem pa je treba sprejeti dejstvo, da opazovani svojega položaja sploh ne doživljajo tako, kot ga dojemamo mi, ki živimo drugje in drugače.

Na začetek!

Gibanje

Prepletanje bede in blišča, kot ju dojemamo v srednjem delu Evrope, je v Indiji opazno na vsakem koraku. V prometnem kaosu se mešajo premijski avtomobili z avtobusi, ki so vsak zase muzejski eksponat, ki že dolga desetletja iz dneva dan prevaža potnike po mestu sem in tja. Potem so tu še rumeno-zelene avtorikše, pa vseh vrst dvokolesniki, sem in tja  naletiš celo na kakšnega kolesarja in nenazadnje so tu tudi pešci, ki se trudijo priti živi čez cesto, da krav, ki brskajo po smeteh in se, ne meneč se za promet, sprehajajo med drvečimi vozili, niti ne omenjam.

Ob cestah se prav tako izmenjujejo trgovinice, ki izgledajo, kot da so jih na hitro zbili skupaj iz odpadnih desk in valovite pločevine, s takimi, ki se jih ne bi sramovali nikjer, kjer dajo veliko na blišč in neonsko razsvetljavo. Veličastne palače različnih ustanov si delijo prostor ulice s stavbami, ki izgledajo kot bi bile že desetletja nenaseljene in bi v njih prebivali skvoterji, ki se ne ukvarjajo z umetniško ampak s trgovsko dejavnostjo. Brezhibni pločniki pred palačami se že pri prvem sosedu končajo bodisi razkopani zaradi neke novogradnje, bodisi založeni z gradbenimi odpadki, ki jih običajno krasi še obilica smeti ali pa se preprosto končajo. Kamorkoli se odpraviš peš, pričakuj, da bo to hoja čez ovire. Prečkati cesto pa je za nas, vajene zelenega možička na semaforju, nemogoča naloga, kajti pešec je tule nepotrebna nadloga, ki jo je treba čim prej spraviti s ceste. Če ne gre drugače v bolnišnico ali pa v grob, če malo pretiravam. Vsaj tak občutek dobiš, ko se med vozečimi vozili prebijaš na drugo stran ceste. Menda moraš biti za tak podvig, kot je priti živ čez velemestno arterijo, rojen tukaj sredi tega vsakodnevnega vrveža, saj priučiti se temu, je najbrž nemogoče, še posebej ker v Indiji ne vozijo tako kot mi po desni, temveč vozijo po levi.

Tudi če bi vozili po pravi strani ceste (po angleško right), bi bilo prečkanje ceste še vedno dejanje visokega tveganja. Kar pa se strani vožnje tiče, je treba priznati, da ni povsem res, da vozijo po levi, oziroma za naše pojme po napačni strani. Celo v mestu, kjer so pasovi za različni smeri fizično ločeni, se na krajšo razdaljo pogosto vozijo nasproti tistim, ki peljejo v zapovedani smeri vožnje. Tako sem videl voziti dvokolesnike in avtorikše. Eni in drugi so dovolj ozki, da se zrinejo povsod, kjer je le toliko prostora, da gredo lahko skozi, pri čemer je smer vožnje precej nepomembna. Kadar vozijo v nasprotno smer, pa se držijo desne in torej vozijo tako, kot vozimo pri nas. Po cestah, kjer je manj prometa, tudi ne vozijo po levi, ampak po sredi. Prehitevajo tam, kjer je prostor, torej ali po levi ali po desni, samo da pridejo mimo. Na levo se umaknejo samo, če jim kdo pripelje nasproti. V Indiji torej ne vozijo po levi, ampak se samo nasproti vozečim izogibajo po levi.

Prometna gneča v mestu z več kot 11 milijoni prebivalcev, kjer na veliko gradijo metro, ki poteka nad glavnimi prometnimi žilami mesta, je temu primerno velika, sploh, ker je prepustnost zaradi kilometrov in kilometrov gradbišč, močno zmanjšana. Od stanovanja, kjer sva prebivala, do letališča je uro in pol vožnje, lahko pa tudi več kot dve, odvisno od prometa. Ker je bil, na dan najinega odhoda domov, petek in naj bi bila zato gneča precejšnja in ker letalske družbe zapovedujejo, da je treba biti na letališču vsaj tri ure pred predvidenim odhodom letala, je najin taksist naračunal, da morava zapustiti začasni dom v Indiji pred tretjo uro. Ker je izkušen in ve, sva tako tudi naredila. Poslovila sva se od vnuka, hčere in zeta,  od njegove sestre in matere, se usedla v taksi in odpeljala. Pričakovane petkove gneče pa ni bilo. Bila je zgolj tista čisto običajna. Po uri in pol sva bila tako že na letališču, kjer za tukajšnje razmere tudi ni bilo nobene prave gneče. Tri ure pred odhodom letala sva imela tako opravljene vse potrebne preglede, oddano prtljago in v rokah kartončke za vkrcanje.

Časa za zapisovanje vtisov s tega potovanja sem imel torej na pretek, ne pa tudi baterije na prenosniku. Če ne bi uspel najti vtičnice, bi bila tale zgodba precej kratka. A zgolj najti vtičnico v Indiji ni dovolj. Potem, ko jo najdeš, moraš biti še dovolj spreten, da vtikač vtakneš v vtičnico tako, da bo po žicah tudi stekla elektrika. Po nekaj neuspešnih poskusih vtikanja vtikača Applovega napajalnika v vtičnico, mi je naposled uspelo. Kot kažejo izkušnje, tega vtikača ne smeš poriniti v vtičnico čisto do konca. To je še ena posebnost tukajšnjih krajev, ki zna biti nadležna. Včasih hodiš od vtičnice do vtičnice in poskušaš zariniti vtikač na vse mogoče načine, pa se ne zgodi nič. Ob tem sem se spomnil na Kama Sutro in v njej opisana navodila za “posteljne radosti”. Kolikor se spomnim je bilo tam govora o tem, da se najbolje ujamejo tisti, ki so v istem velikostnem razredu (pri čemer ni mišljena številka čevljev ali obleke temveč … no, najbrž ste uganili kaj, tudi če omenjenega priročnika niste brali). Indijske vtičnice so za Applove oziroma po naše “jabolčne” vtikače nekoliko prevelike, ali pa preplitve, kdo bi vedel. Dejstvo je, da se ne ujamejo najbolje z vtikačem, ki ga uporabljam tako za polnjenje prenosnika kot telefona. Druga posebnost tukajšnjih vtičnic pa je, da je zraven vsake še stikalo, ki ga moraš vklopiti, da vtičnico sploh povežeš z električnim omrežjem. Obojega se navadiš potem, ko se nekajkrat soočiš s prazno baterijo, kljub temu, da si napravo zvečer vklopil in celo noč “polnil” baterijo. In ko sem ravno pri elektriki, občasni kratkotrajni izpadi so kar pogosti. Na letališču v Port Blairu so po našem prihodu v čakalnico kar naenkrat ugasnile luči in se po kakšne pol minute spet prižgale. Na zaslonih nad “šalterji” za prijavo na let, je bilo potem mogoče opaziti, kako se na novo zaganja operacijski sistem “Windows”, kar je očiten dokaz za to, da brez Billa Gatesa in njegovih oken niti leteti ne moreš več.

Z letenjem se vračam nazaj k prometu. Poleg letenja na notranjih, se pravi domačih letih, sva v južni Indiji preizkušala še druge oblike prevoza. Da peš ne prideš daleč, sem že omenil, zato si je nujno treba omisliti kaj na kolesih. Na kolo ni niti za pomisliti, ker globoko dihanje v tem, s prometnimi izpuhi zaplinjenem mestu, ni ravno priporočljivo, čeprav se najdejo redki posamezniki, ki počnejo ravno to. Če torej odmislimo pešačenje in kolesarjenje, ostanejo na razpolago motorji, avtorikše, avtomobili oziroma taksiji, avtobusi in metro.

Z motorji si nisem ravno blizu, ker se je na njem moj stric srečal s smrtjo, zato je bil motor v moji družini na seznamu prepovedanih ali vsaj nezaželenih stvari. V mladih letih sem tako z bicikla neposredno preskočil na avto, kasneje me pa tudi nikoli ni mikalo, da bi se vozil z motorjem, sploh pa ne kot sopotnik. Ampak v Indiji sem se srečal tudi s tem. Ob prvem obisku pred tremi leti sem vneto fotografiral motorje otovorjene s celimi družinami ali pa s toliko tovora, kot ga pri nas komaj spraviš na manjšo avtomobilsko prikolico. Tokrat pa sem moral sam zlesti na motor, da me je zet odpeljal do zobozdravnika. Vsekakor četrt ure poskakovanja po velemestnih ulicah in slalomiranja v večernem prometnem vrvežu, ki ne gredo prav lahko v pozabo. Na poti tja, sem bil z vsako minuto bolj prepričan, da nazaj pod nobenim pogojem ne grem z motorjem. Ampak, ker sva pri zobozdravniku čakala pol ure, da nama je potem povedal, da ne more narediti nič, ker ni dovolj časa, nekako nisem mogel reči zetu, naj gre nazaj z motorjem sam, jaz pa z avtorikšo. Ni prav ekonomično in ker smo tudi na vzhodu Gorenjske doma šparovni ljudje, sem se med vračanjem spet krepko držal za sedež in poskušal čim bolj blažiti odbijanje od njega na cestnih ovirah in luknjah. Pot do stanovanja se mi še nikoli ni zdela tako dolga, čeprav nisva bila nič počasnejša od taksijev in avtorikš, kvečjemu hitrejša. Je pa treba ob tem vedeti, da to, čemur pri nas rečemo ležeči policaji, na indijskih cestah ne zasluži tega imena. Tam so na cestah še vedno stoječi policaji, to čemur pri nas pravimo ležeči, so pa konkretne cestne ovire, čez katere se vsi dosledno vzpenjajo zelo previdno, ker se jim sicer lahko zgodi, da na oviri nasedejo. Kaj sledi, si pa lahko predstavljate – poleg trobljenja soudeleženih v prometu, seveda.

Trobljenje je tu, kot bi se učeno reklo, obvezna rutina. Z njo sporočaš tistim, ki te ne vidijo, kje si, da ti po potrebi naredijo prostor. Če na primer prehitevaš v nepreglednem ovinku, kar je stalna praksa, nekajkrat potrobiš, da morebitni nasproti vozeči na drugi strani ovinka ve, da se bo morda treba pomakniti malo bolj v levo, enako velja za tistega, ki ga prehitevaš. Ti se pa potem v skrajni sili stisneš skozi med obema tema dvema. Mislim, da pri nas to imenujemo prehitevanje v škarjice, samo v Indiji nisem videl, da bi take škarjice kaj strigle. Nekako se jim večinoma izide. Nekaj k temu prispeva trobljenje, nekaj pa to, da pri njih očitno ne prevladuje mentaliteta kaznovanja napak drugih v smislu: “Ti bom že dal prehitevat’ v škarjice, jaz imam pravico vozit’ tule – bum!”. Za Indijce sem dobil občutek, da si ne lastijo tega, kar jim po zakonu pripada, se pravi levega voznega pasu, ampak si družno delijo celotno cestno telo in če je mogoče še malo tega, kar je zraven. Precej nesmiselno je po večpasovnicah risati črte, ker je škoda barve. Ko se promet zgosti, je pasov toliko, kolikor vozil lahko vozi drugo ob drugem, kar je odvisno od tega kako široka so. Razdalje med njimi pa so tako minimalne, da je težko razumeti, kako ob spreminjanju smeri lahko usklajeno zavijajo, ne da bi prišlo do stika med njimi. Prav tako neverjetno je, kako se vključujejo v prometni tok in kako zavijajo v desno. Tu ni nobenega čakanja na to, da boš lahko varno presekal pot. Na varnost se tule požvižgajo, prav tako na prednost, edino pomembno je, da se ne zaletiš. Ko torej po stranski cesti pripelješ do glavne, na kateri se gost promet premika sorazmerno hitro, nič ne čakaš, ampak se samo previdno zrineš v kolono tam, kjer je med vozili vsaj malo prostora. Tisti, med katere se vrivaš, se pa že nekako prerazporedijo, malo upočasnijo in promet normalno teče naprej. Pri zavijanju desno je zadeva malo bolj delikatna, ker morajo tisti, ki jim tok zavijajočih seka pot, upočasniti in če je promet dovolj gost celo ustaviti, da se desno zavijajoči zrinejo skozi. Podobno je pri U zavijanju, kjer moraš z leve strani večpasovnice na desno stran tam, kjer je nizek zid med obema stranema prekinjen, tvoj cilj pa na drugi strani in nazaj. Postaviš se ob prekinitev in se zrineš med nasproti vozeče in potem na skrajno levo, kjer je tvoj cilj. Če si z motorjem ali avtorikšo in je promet malo manj gost kot običajno, pa tega ne delaš, ampak že pri prejšnjem presledku v zidu med pasovi za različni smeri zaviješ povprek na desno in nato v nasprotni smeri prometnega toka počasi voziš po skrajni desni.

Če ti je tak način vožnje tuj, si pač odvisen od tega, da te prevažajo drugi in najpogosteje so bili za naju to vozniki avtorikš. Običajno nama je prevoz z Uberjevim programčkom na telefonu poklical kar zet, Bharath. Zadnji dan ko sva šla po nakupih, sva se prepričala o tem, da se cenovno tako prevažanje res precej bolj splača, kot če si poskušaš izpogajati poceni prevoz pri voznikih, čakajočih na potnike na ulici. Z enim takim sva se želela peljati na razdalji petih  minut, za kar je zahteval 80 rupij. Julija ga je poskušala prepričati, da je to preveč za tako blizu in je ponudila, da plačava 50, spustil je na 70, nakar sem jaz postavil piko na i in dejal 50 ali nič. In bilo je nič. Julija je izstopila, on pa odpeljal. Potem sva par minut kasneje prek Uberja dobila prevoz za 35 rupij, kar je približno 40 evrskih centov. Ampak princip je princip in Gorenjci smo Gorenjci, pa čeprav smo v Indiji. Vsekakor barantanje ni nekaj, kar bi v naši družini bila prirojena veščina, še priučili smo se je bolj za silo. Ampak tudi bolj veščim ne uspe vedno. Ponekod imajo namreč vozniki avtorikš nekakšen kartelni dogovor. Pred palačo v Bangaloreju se lahko normalno pripelješ s pomočjo Uberja, od tam pa ne gre, ker iz meni neznanih razlogov nikakor ne dobiš prevoznika. Tisti, ki pa čakajo v vrsti, da te odpeljejo izpred palače, pa ne spuščajo cene in če še tako hodiš od enega do drugega je cena pri vseh enaka in nobeden ne popusti niti za pet rupij. Smo se pa zato od tam odpeljali z “novo avtorikšo”. To je v bistvu majhen avtomobilček, z okni in vrati ter volanom in sekvenčnim menjalnikom. Klasične avtorikše so namreč mopedi, ki imajo zadaj sedež za dva do tri potnike. Mi smo se največkrat peljali štirje, pri čemer je bil eden od teh dveletni otrok. Ker avtorikša nima oken, med vožnjo vedno pihlja in si s tem  povsem neposredno izpostavljen tudi vsem izpušnim plinom s ceste. Ampak kar pride noter, gre na enak način in enako hitro tudi ven, česar za avtomobile z okni in vrati ni mogoče trditi. Prav zdrave in prav varne pa take vožnje vsekakor niso.

Za daljše vožnje in za več udobja si je treba omisliti taksi. Ker je v taksiju bistveno manj hrupa kot v avtorikši, je možen celo kakšen pogovor z voznikom. Pogoj je seveda, da toliko obvlada angleško, da razume, kaj ga sprašuješ, oziroma kaj mu pripoveduješ. Znanje angleščine med tukajšnjim prebivalstvom je vse prej kot vsesplošno. Eden od taksistov se nama je pohvalil, da govori šest jezikov, od tega jih je pet indijskih, šesti pa angleščina. Naučil se jih je pa od vrstnikov, kajti Bangalore je mesto priseljencev z vseh koncev Indije. Domači jezik je kannada, govorijo pa še tamilščino, hindi in kdo ve kaj še vse, še najmanj očitno angleščino. Jaz se s taksisti nisem nič pogovarjal, ker so me izkušnje naučile, da me tako ali tako ne razumejo. Julija pa seveda ne more brez vzpostavitve stika, čeprav so nekateri taksisti tudi sami začeli pogovor z vprašanjem: “Where are you from?”. Julijo pa je zanimalo, kako stari so, koliko otrok imajo, koliko časa preživijo v službi, kako dobijo licenco za vožnjo taksija in podobne stvari. Njena sočutnost in komunikativnost sta nas tako spravili v nadvse zabavno situacijo, ko smo bili z Mašo in Sky-jem na počitnicah na Andamanskem otočju. Ko smo se z ladjico vračali z otoka Havelock, smo v Port Blair prispeli s slabih deset minut zamude. Juliji se je taksist, ki nas je moral čakati, malo zasmilil in takoj ko smo sedli v taksi, se je začela napol opravičevati s stavkom: “We came later!”. Taksist je na to odvrnil: “Just a small stop!” in nas odpeljal, ne da bi nam bilo jasno, zakaj rabi kratek postanek. Pet minut kasneje je ustavil na ulici, kjer so bile na drugi strani trgovinice in od nas hotel dobiti dvajset rupij. Zdelo se nam je, da jih rabi za nekaj, brez česar nas ne more pripeljati do hotela. Spogledali smo se in čeprav nam ni bilo jasno, zakaj rabi denar, smo začeli brskati po denarnicah, da bi našli drobiž. Ker smo bili očitno prepočasni, se je naveličal čakanja in je odvihral do trgovine. Kot bi mignil je bil nazaj z vžigalnikom in ga ponujal Juliji. Ona ga pa ni hotela vzeti, saj ga ni potrebovala. Zakaj je voznik mislil, da ga rabi, smo izvedeli iz pogovora z njim kmalu zatem. Ko je namreč Julija rekla “later”, je naš voznik, ki je kadilec, slišal “lighter”. Kadilci pa presneto dobro vedo, kako hudo je, če nimaš s čim prižgati opojnega svitka tobaka. Zato se je tako potrudil, da bi svoji potnici priskrbel to čarobno napravo, ki se ji reče “lighter” ali “later” ali nekaj podobnega. Julija vžigalnika ni niti potrebovala niti ga ni vzela, smo pa na ta način izvedeli, zakaj je bil na poti do hotela potreben “just a small stop”.

Preostali dve obliki prevoza vključujeta delitev prevoznega sredstva z naključnimi neznanci. Z avtobusom smo se peljali le nekaj postaj. Bil je solidno poln, sprevodnik pa se je rinil z enega konca na drugega in prodajal karte, čisto tako kot na naših avtobusih v mojih gimnazijskih časih. Težava pri avtobusih je, da moraš vedeti, kam peljejo in na kateri postaji moraš izstopiti. Pri tem ti vozno osebje ni prav dosti v pomoč, ker se zna zgoditi, da te ne razume, ko želiš razložiti, kam želiš priti. Zato smo tudi našo edino vožnjo končali na pol poti do cilja in prestopili v avtorikšo. Tam ni treba nič razlagati kam, ker cilj že ob naročilu vneseš v Google-ov zemljevid.

Najbolj luksuzna oblika javnega prometa v mestu pa je Metro. Ta je speljan v glavnem nad zemljo na stebrih, na katerih je železobetonska konstrukcija, na njej pa je speljana dvotirna proga. Stebri dosedanjih in novih linij so postavljeni na sredino osrednjih mestnih večpasovnic, tako da vas vlaki prevažajo visoko nad cestnim vrvežem tam spodaj. Tudi sicer je Metro za tukajšnje prometne razmere ne le nadstropje ali dve nad povprečjem, temveč visoko nad njim. Preden te spustijo na postajo, moraš skozi pregled, ki je podoben letališkemu. To kar nosiš s seboj gre na tekoči trak in skozi “rentgen”, sam pa moraš skozi tisti prehod, kjer piska, če nosiš kaj kovinskega. Potem stopiš še na pručko, na kateri te pretipajo s čarobno palico, ki zapiska, če imaš kaj prepovedanega. Ženskam to naredijo v kabini, ki je z vseh strani zagrnjena s tkanino. Ko si enkrat na postaji, pa se znajdeš v povsem drugačnem svetu, kot je tisti zunaj. Tla se bleščijo in so videti tako čista, da bi z njih lahko jedel. Vse je urejeno in ljudi je nenavadno malo. Vsaj takrat, ko smo se vozili mi, jih ni bilo prav dosti. Ko želiš na okencu kupiti karte, se seveda vedno zakomplicira, ker tule vsi hočejo imeti drobiž in ne sprejemajo bankovcev večje vrednosti, pri čemer govorimo o vrednostih pod dvajset evrov. Ampak to je tam že velik denar in bankovci po 10, 20 in 50 rupij so očitno preredka dobrina, da bi jih kar tako razdajali nekomu, ki želi majhen znesek plačati z dvatisočakom. Ampak ko enkrat uspešno izvedeš transakcijo, dobiš žetonček, ki ti odpre avtomatična vratca za na peron. Ob prihodu je dovolj, da ga “poskeniraš”, ko pa peron na končni postaji zapuščaš, se moraš pa od žetona posloviti in ga vtakniti v temu namenjeno režo.

Vlaki vozijo kar na gosto, tako da nikoli nismo čakali več kot pet minut. So sodobni, čisti in tudi ne prenatrpani, je pa res, da se najbrž nismo vozili ob urah, ko je potnikov največ. Vožnja s temi vlaki je udobna, prijetna in tako rekoč panoramska. Ves čas namreč lahko zelo lepo vidiš, kako daleč v okolico se razteza to ogromno mesto. Ker glavne mestne arterije marsikje obdajajo parki in zelenje, se voziš tudi med krošnjami dreves. Pri nas imamo toliko opevan sprehod med krošnjami, za katerega se plača nemajhno vstopnino, v Bangaloreju imaš pa prevoz med krošnjami že vključen v ceno potovanja med dvema postajama metroja, samo na pravi postaji moraš vstopiti in na pravi izstopiti. Trenutno ima metro dve delujoči liniji. Zelena je dolga nekaj več kot 30 kilometrov in ima 29 postaj, od tega so le tri pod zemljo. Začne se v južnem delu mesta s postajo Silk Institute, poteka proti osrednjemu delu in potem zavije proti severozahodu, kjer se zaenkrat konča s postajo Nagasandra. Prečno na to linijo poteka vijolična. Dolga je slabih 26 kilometrov in ima 23 aktivnih postaj. Tudi ta se začne tam, kjer mesto na zahodu in jugu obkroža plačljiva krožna avtocesta imenovana NICE ring road. Začne se kakih 8 kilometrov severozahodno od zelene linije in jo preseka v osrednjem delu mesta, od koder potem poteka proti vzhodu. Za več kot enajstmilijonsko mesto sta ti dve liniji odločno premalo, zato že od leta 2015 gradijo drugo fazo omrežja z načrtovanim podaljšanjem obeh sedanjih linij in izgradnjo dveh novih, rumene in roza, v skupni dolžini skoraj 74 kilometrov. To pomeni več kot podvojitev dolžine sedanjega omrežja, a tudi to še zdaleč ne bo zadoščalo za zagotavljanje učinkovitega javnega prometa za vsa območja mesta, ki se razprostira na vsaj kakih sedemsto kvadratnih kilometrih, kar pomeni, da bi ga lahko približno omejili s krogom, ki ima polmer med 15 in 16 kilometri, pa še ne bi zajeli čisto vseh gosto poseljenih območij, ki ob cestah segajo tudi v bolj podeželsko okolico. Rok za dokončanje druge faze Metroja naj bi bil leta 2024, a glede na to, kako dela napredujejo, je zelo verjetno, da se bo to zgodilo z vsaj nekaj leti zamude.

Na začetek!

Bivanje

Bangalore je po površini ogromno mesto in tudi zelo hitro raste. O tem pričajo ocene števila prebivalstva, ki naj bi ga bilo leta 2023 že čez enajst milijonov in pol, kar je okrog tri milijone več kot ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2011. Ko se razgleduješ naokrog po mestu, se, do koder ti seže pogled, dvigajo v nebo visoki bloki, vmes pa so območja nižje gradnje. V osrednjem delu mesta je visokih zgradb sorazmerno malo, je pa zato nešteto ulic obdanih z eno- do dvonadstropnimi stavbami, ki imajo marsikje v pritličju trgovinico ali pa delavnico. Sem in tja je kakšna parcela nepozidana in kot taka magnet za vse vrste odpadkov. Mesto ima tudi dosti zelenih in vodnih površin. Slednje so bile v prej kmetijski pokrajini pomembne za oskrbo z vodo, zdaj pa so sredi mesta in privlačijo sprehajalce, ki radi uživajo ob pogledu na vodo, ali pa se po njej tudi zapeljejo s plovili na nožni pogon. Poleg večjih parkov, kot sta botanični vrt Lalbagh in Cubbon park, je ob nekaterih mestnih prometnicah tudi več manjših parkov, ki so umeščeni kar med prometne pasove za različni smeri. V njih so tudi otroška igrišča. So kot nekakšne oaze sredi prometnega vrveža. Ne gre pa pozabiti tudi zelenih površin, ki so zasebne, kot je na primer območje Indijskega inštituta za management. Ta ima vse svoje stavbe razmeščene med drevjem in zelenjem, da je znotraj ograje skoraj tako, kot da nisi v milijonskem mestu. Ogromna oaza, kjer so poleg študentskih domov tudi stanovanja za učitelje in njihove družine. Tako rekoč mesto v mestu, pri čemer je slednje res pravo vrtno mesto. Na vhodu je seveda obvezna straža in varnostna služba te spusti v to naselje samo, če tam delaš, si študent ali pa prihajaš s kakšnim drugim upravičenim razlogom, kar moraš seveda izkazati in dokazati, sicer ostaneš zunaj. V tej oazi je v mladih letih živel najin zet, ker je njegov oče poučeval na tej ustanovi. Med univerzitetnimi ustanovami za področje poslovnih ved se na lestvicah, ki vrednotijo te šole, med vsemi indijskimi  nahaja na drugem mestu, v svetovnem merilu pa je med tridesetim in štiridesetim mestom. Znotraj “kampusa” je bila posneta tudi komedija “Three Idiots”, film, ki na zabaven način prikaže napačen pristop k izobraževanju, tako pogost na številnih univerzah, ne le v Indiji ampak še marsikje drugje po svetu.

Nedaleč od “kampusa” Indijskega inštituta za management je Bharatov oče kupil stanovanje, v katerem smo na našem obisku Indije stanovali. Pred dvema desetletjema, ko so gradili sosesko, v kateri je to stanovanje, je bilo to še območje zunaj mesta. Danes pa je vse okrog in okrog pozidano še kilometre naprej od tod proti zdajšnjemu južnemu obrobju mesta.

Soseska, o kateri je govora, se imenuje Mantri Woodlands. Gre za ograjeno sosesko, še lepše bi jo bilo imenovati varovana soseska. Dostop z glavne ulice je namreč varovan in vstopanje je podobno kot pri prej omenjenem inštitutu. Vstopiš lahko samo, če imaš utemeljen razlog. Poleg tega, da si tu doma ali na obisku, je to lahko tudi dostava hrane, raznoraznih paketov, pospravljanje stanovanj, hišna popravila in podobno. A ne da bi svoj prihod naznanil enemu od najmanj treh “receptorjev” ali “receptork”, ki so bdeli nad prihajajočimi in odhajajočimi pri vstopu na območje soseske, nisi mogel po cesti, ki sosesko povezuje z eno glavnih mestnih prometnic. Na nas so se hitro navadili in nas niso ustavljali, temveč so nas le spoštljivo pozdravljali. Poleg straže pri vhodu, ima soseska še posebnega varuha odprtih garaž, ki so pod bloki. Bloki so namreč postavljeni na stebre, ki gledajo slab meter iz tal tako da je pod njimi parkirišče z dovolj dnevne svetlobe, da nimaš občutka, da si v kleti. Pritličja so za slabega pol nadstropja dvignjena nad raven dvorišča in ker je v posameznem bloku samo 16 stanovanj, je pod njim dovolj prostora za vsaj eno vozilo na stanovanje. Podnevi do parkiranih vozil prihaja svetloba tudi po neke vrste sanitarno-svetlobnih jaških, ki so speljani skozi stavbe in ob katerih so nanizana straniščna okna pri ožjih in kuhinjska okna pri širših jaških. Arhitekturno je morda takšna rešitev dobro zamišljena, v praksi pa se pokaže kot precej nepraktična, saj v železobetonski zgradbi ti jaški delujejo kot prenašalci zvoka od okna do okna. Predvsem tisti ožji jašek s straniščnimi okni zvočno ustvarja vtis, kot da si celotna stavba deli eno samo stranišče oziroma kopalnico. V kopalnice vseh stanovanj se razločno sliši, kadarkoli kdo na kateremkoli od teh intimnih prostorov zakašlja, polije po sebi vodo ali spusti od sebe kakšen drug, za stranišča značilen, zvok. Ob odprtih kopalničnih vratih pa se iz stanovanja do vseh ostalih sosedov prenašajo tudi vsi glasnejši pogovori. Slednje velja tudi za pogovarjanje ali pa zaganjanje motorjev na parkirišču pod stavbo.

Drugače pa je arhitekturna zamisel celotne soseske zanimiva in razgibana. Štirinadstropni bloki, ki obdajajo atrij, niso kakšni preprosti kvadri, temveč izgledajo kot da bi bili sestavljeni iz številnih belih hišk z rdečimi strehami, ki se vzpenjajo ene višje druge malo nižje. Najvišja je vedno streha nad osrednjim stopniščem z dvigalom. Ob tem so nanizana po štiri stanovanja v vsakem nadstropju. Stanovanje, v katerem smo prebivali mi, je bilo dvojno in je imelo vhod v tretjem nadstropju, do dodatne sobe, kopalnice in strešne terase pa so vodile notranje stopnice iz dnevnega prostora. V tretjem nadstropju je bila poleg dnevnega prostora še majhna kuhinja, kopalnica in dve sobi. V četrtem je bila že omenjena soba s kopalnico in ogromna terasa z razgledom na krošnje dreves, ki rastejo v atriju. Velikost tega je med 20 do 30 krat 70 metrov. Poleg drevja in cvetja je v tem atriju čisto spodoben bazen, manjše otroško igrišče, dve igrišči za badminton, manjši prireditveni prostorček  z odrom in tribunami ter zaprt manjši paviljon za druženje ob igranju namiznega nogometa ali za igranje družabnih iger. Tudi nekaj naprav za zunanji “fitnes” imajo razpostavljenih v tem atriju. Pogosto sem na njih videl vaditi starejše gospe, gospodov pa ne. Namizni nogomet v paviljonu je tudi že odslužil svoje in je neuporaben. Tudi bazen je neuporaben, oziroma bolj prav povedano neuporabljen. Kolikor sem lahko videl, služi le temu, da ga vestni vzdrževalci vsak dan čistijo, plavati v njem pa nisem videl nikogar. Maša pravi, da ne zato, ker bi bila januarja voda prehladna, ampak zato ker ne znajo plavati. Glede na to, da sem se ves čas bivanja v Indiji tuširal z neogrevano vodo, sodim, da tudi tista v bazenu ni mogla biti prav hladna, še posebej, ker temperature niti ponoči niso šle pod 20, podnevi pa so bile blizu 30. Plavati pa tudi jaz nisem šel, mi je bilo nerodno. Najbrž! Kaj pa vem.

Da so bazen vzdrževalci čistili vsak dan, sem že omenil. Ampak to še ni vse. V atriju so kar naprej nekaj pospravljali in pometali listje. Vse lepo in prav, ampak glede na to, da pod košatim drevjem ni nobene trave, bi bilo morda celo lepše, če bi odpadlo listje pustili ležati na tleh in bi pometali samo pesek na otroškem igrišču in tlakovane površine. Tudi stopnišča so pomivali vsak dan, čeprav so jih stanovalci uporabljali zgolj v sili, če dvigalo ni delalo. Kadar pa dvigala delajo, jih je slišati po vsej stavbi. Pa ne ker bi bila tako hrupna. Ne! Ta dvigala imajo zunanja vrata in notranja varnostna harmonika vrata, ki jih je treba po izstopu dvigala zapreti, ker sicer dvigalo ostane v nadstropju, kjer si ga zapustil. Da ne bi kdo pomotoma teh notranjih vrat pustil odprtih, se takoj ko jih začneš odpirati iz zvočnika zasliši glasen opozorilni ženski glas, ki v nedogled ponavlja en in isti stavek: “Please close the door! Please close the door!”. Ženska ne utihne, vse dokler vrat spet ne zapreš.

Stopniščnih traktov je v celotni soseski  od A do L. Označeni so s črkami angleške abecede. Ko po 70 metrski dovozni cesti prideš do prvega bloka so v njem vhodi A, B in C in za njim se v dolžini kakih 70 metrov razteza opisani atrij, ob katerem so na obeh straneh in na koncu nanizani še preostali bloki.  Pod vsemi so parkirišča in okrog njih vodi dovozna cesta, dolga kakih 400 metrov. Ker prometa na njej ni prav dosti, je primerna tudi za sprehajanje. Eden od stanovalcev je po njej tudi kolesaril, oziroma se je sprehajal na kolesu, ker se je vozil s hitrostjo počasnega pešca. Ampak boljše to, kot pa da se moraš podati  v promet in se skozi gnečo prebiti do kakšne bolj privlačne oblike rekreacije. Na terasi nasproti naše, se je sosed vsako jutro kakšno uro in več rekreiral tako, da je hitro hodil sem in tja in vmes delal različne vaje. Teraso sem tudi jaz večkrat uporabil za moj jutranji oziroma dopoldanski sklop vaj za hrbtenico in rame. Ker večina vaj poteka v leže na tleh, je bila najlepša stvar pri tem, opazovanje številnih orlov, ki so preletavali sosesko na različnih višinah, včasih tako nizko, da sem jih lahko videl prav razločno, oni pa mene, njihovemu vidu primerno, še toliko bolje. Sprehajanja in teka okoli blokov sta se posluževala tudi Maša in Bharath. Kako neskončno manj privlačno se mi zdi to, kot pri nas doma, ko greš lahko na tek ali kolesarjenje kamorkoli v okolico in si tako rekoč v neokrnjeni naravi. Tule pa se do najbližjega parka voziš vsaj četrt ure, do tistega malo večjega pa trikrat toliko. Zato je še toliko bolj dragoceno, da imaš okrog blokov vsaj tistih 400 metrov, sploh ker je okrog in okrog visoko drevje, ki daje vtis, da le nisi v nekakšni betonski džungli, ampak vsaj malo tudi blizu naravi. Soseska je tudi v tem smislu nekakšna oaza sredi gosto pozidanega mesta. Med sosesko in glavno prometnico je ob dovozni cesti parcela, ki je skoraj povsem zarasla z drevjem. V atriju med bloki so zasajene kokosove palme, akacije, mandljevci, aravkarije in kdo ve kakšna drevesa še. Ob ograji, ki obdaja sosesko, pa so tesno drug ob drugem nanizana mogočna visoka drevesa. Vse te krošnje gostijo pisano ptičjo druščino, občasno se po njih podijo tamkajšnje veverice – take z dvema progama po hrbtu. Najbolj številni pa so, tako kot tudi v naših mestih, seveda golobi. Dva sta na vsak način želela svoj zarod zarediti na naši terasi in sicer na eni od preklad stopnišča A, s katere so potem vejice za gnezdo in njuni iztrebki padali v globino na stopnice, ki vodijo iz atrija v pritlična stanovanja in na stopnišče ter k dvigalu. Ko bi golobi ne bili tako nemarni in bi se ne podelali, kjer se jim zahoče, bi bilo sobivanje z njimi precej prijetnejše, tako pa so terase, če niso podvržene stalnemu pomivanju, precej nečedne oziroma ponečedene. Tudi prahu se nabere kar nekaj v tem suhem obdobju, ko je dežja zgolj za vzorec in marsikatero drevo odvrže svoje liste tako kot pri nas pozimi. 

Ob za nas poletnih temperaturah pa imajo tu pozimi še eno, nam zelo dobro poznano, nadlogo. To so komarji. Zdelo se mi je, da so bolj dejavni postali šele proti večeru, pri nas že nekaj časa  pred njimi ni miru ne podnevi ne ponoči. No, pred tamkajšnjimi sem dostikrat bežal na varno v stanovanje, čeprav so me našli tudi tam in me s svojim neusmiljenim piskanjem budili iz sna. Večerni boj pred spanjem ni bil prav uspešen. V zgornji sobi, kjer sva spala z Julijo, je bil strop poravnan z ostrešjem. Ja, najina soba je imela svojo strešico, ki je bila v najvišjem delu kake štiri metre nad nama. Tako visoko, da še brisače nisem uspel zalučati do vrha, kaj šele da bi z njo zadel morebiti tam ždečega komarja. Ima pa vsaka soba tukaj vsaj en ventilator, ki na dolgi palici visi s stropa. Ko ga poženeš s polno hitrostjo, se premaknejo tudi komarji. Če streha ne bi bila dobro pritrjena, bi pa verjetno tudi ta odfrčala, tako močno se je ob največji hitrosti vrtela elisa ventilatorja. Ampak komarji so brihtni, ko sam vrag in se skrivajo po omarah, pod posteljo, pod klobukom, skratka povsod. Ko že misliš, da si pospravil zadnjega, ugasneš luč, zapreš oči in čez čas, ko že skoraj zaspiš, se ti zdi da slišiš piskanje.  Prisluhneš! Nič. Spet skoraj zaspiš in zaslišiš jasno, da bolj ne bi mogel, kako ti piska okoli ušes. Izpustiš bojni krik in spet: “Na boj junaška kri!”. Bržčas z enakim rezultatom kot prvič. Ampak tega sem vajen, saj se mi tudi pri nas, čeprav imamo strop na dveh metrih in pol, vedno eden izmuzne in mi potem pije kri. Dobesedno in s piskanjem. Ne vem, kaj je bolj nadležno.

Pri stanovanju naj omenim še to, da so v vseh prostorih na tleh keramične ploščice, vrata imajo na notranji strani še zapah in ne zapirajo se tesno kot pri nas, temveč je pod njimi in tudi ob strani reža. Tudi tečaji so precej bolj nosilni in priviti z vijaki, kar je potrebno, ker so vrata na videz precej težka. Kopalnici sta sorazmerno veliki, vendar za razliko od teh pri nas, nimata nobenih kadi, čeprav je prostora dovolj in tudi napeljava omogoča vgradnjo. Razlog je v tem, da se tu umivajo s polivanjem. Vodo si natočijo v plastičen škaf, zraven imajo še plastičen vrč in potem z vrčem zajemaš vodo in jo polivaš po sebi. Vsekakor je to bolj varčevalno kot tuširanje, kaj šele kot kopanje v kadi. V kopalnici je tudi straniščna školjka, ki ima poleg kotlička za splakovanje še poseben “mini tuš” z ročko za odpiranje vodnega curka, ki je namenjen pranju zadnjika po opravljeni veliki potrebi. Daleč od tega da bi bila to kakšna tako sofisticirana zadeva, kot so japonska elektronsko krmiljena stranišča, a cilj – umita rit, je dosežen tudi na ta način.

Življenje v varnem in toplem zavetju varovane soseske v velemestu ima še nekatere druge prednosti. Vse kar rabiš je tako rekoč le klik oziroma klic proč. V roke vzameš telefon in si naročiš hrano iz restavracije, stvari iz trgovine in če ni res že pozna noč, lahko pričakuješ dostavo v najkrajšem možnem času. Dostavljalci so nam zvonili pogosto, tudi ob desetih zvečer.  Včasih nam je kaj naročila tudi Bharathova sestra in so dostavljalci prinesli na naš naslov. S kavča si naročiš tudi prevoz, ki te pride pobrat čisto pred blok, če na primer potuješ s prtljago, ki jo je treba natovoriti v vozilo. Če pa se odpraviš le po mestu, te pa počaka na glavni ulici pri vhodu v sosesko . Tudi če se ti kaj pokvari ali polomi, ni treba dolgo čakati in iskati, da dobiš mojstra, ki ti polomljeno oziroma pokvarjeno popravi. Z Julijo sva v roku nekaj dni oba uspela polomiti najina nezlomljiva očala. Saj se niso zares polomila, le vijak je popustil in so šla na dva kosa. Bharat in Maša sta to zelo hitro uredila pri tamkajšnjih mojstrih, ki so se malo zmrdovali, da za te zastarele vijake nimajo pravega orodja in je zato trajalo malo dlje kot bi sicer, ampak na koncu je popravilo uspelo in menda je bilo celo zastonj. Malo bolj se je zapletlo pri popravilu mojega zoba. Razrahljane plombe si niso upali sneti in zoba zaflikati, pa ne vem zakaj, ker jih nisem ravno dobro razumel. Vsekakor so imeli v mislih poseg, ki bi zahteval najmanj dve srečanji, če ne treh, a tega moj urnik ni dopuščal, ker sem imel že rezervirana prenočišča za najin oziroma naš indijski dopust. Tako sem na vseh teh indijskih poteh grizel samo na levi strani, kjer mi spodaj že od zdavnaj manjka eden od zob. Navadno prav tam končajo najostrejši deli hrane, ki jo grizeš, kar je vse prej kot prijetno, ampak sem uspešno preživel brez kakšnega zobobola. V indijski ordinaciji so se namreč na vso moč čudili, kako me tako zelo načet zob nič ne boli, tako da sem bil kar malo v strahu, kdaj se bodo njihove skrbi udejanjile v obupnih bolečinah. Pa se k sreči niso in doma mi je moj zobozdravnik Andraž luknjo uspešno zadelal v enem samem srečanju. Zdaj pa oba upava, da se bo amalgamiranje obneslo.

Na začetek!

Prehranjevanje

Eden od pomembnih prostorov v stanovanju, kjer smo stanovali je kuhinja, zato je bilo mogoče tudi tam pripraviti hrano, ki smo je vajeni od doma, samo prave sestavine je bilo treba dobiti. S čičeriko ni bilo težav, še boljšo imajo kot pri nas, to pa je bila že podlaga za to, da sem se lahko lotil celo veganskih palačink. Tudi marmelade v Indiji ni težko dobiti. Celo italijanski kruh lahko kupiš, čeprav je to daleč od izobilja pekovskih dobrot, ki so na voljo pri nas tako rekoč na vsakem koraku. Pečice pa v kuhinji ni bilo, da bi si sam spekel tudi kruh. Sicer pa imajo v Indiji različne vrste kruha, a so vsi bliže tortiljam kot pa našim hlebcem in štrucam, da žemelj niti ne omenjam. Ampak, ko je človek v Indiji, se spodobi, da tudi je po indijsko. Lahko si tudi indijsko hrano pripraviš sam, če seveda znaš. Maši gre priprava nekaterih jedi že kar dobro od rok, kar sploh ni samo po sebi umevno. Indija je namreč dežela dišav, ki jih ne moreš dodajati jedem kakor se ti zahoče, ampak morajo biti razmerja prava, da je končni rezultat okusna jed. Jaz se v dodajanje začimb nisem spuščal, sem bil pa uporaben za rezanje na primer jajčevcev, ki jim v Indiji rečejo “brindžal” ali pa okre. Iz leče in raznovrstne zelenjave lahko pripraviš jed, ki je nekakšna omaka oziroma obara in ji rečejo sambar, zraven pa ješ riž in kakšno od njihovih vrst kruha, na primer “roti” oziroma po angleško “chapati”. Narejen je iz pšenične moke in vode in je nevzhajan. Lahko ga kupiš, tako kot pri nas tortilje in ga potem samo popečeš na namaščeni ponvi. V eni od restavracij na otoku Havelock so imeli ob vhodu v nekakšn izložbi peka, ki je pekel tak kruh.  Imel je že pripravljene kroglice testa, ki jih je potem tako kot spreten “picopek” sploščil in raztegnil v tanko okroglo palačinko, ki jo je potem naložil na okroglo “roštilj” mrežo z lesenim ročajem in potem to popekel neposredno na ognju. Ob tem se je kruh napihnil kot žoga, ko ga je položil na krožnik pa se je spet sploščil. Napihnjen pa ostane kruh, ki je po sestavinah enak, le da je ocvrt in se imenuje “puri”, postrežejo pa ga predvsem pri zajtrku z zelenjavnimi jedmi, lahko pa se je tudi s sladkimi. Prav dosti imen hrane si nisem zapomnil, sploh ker je seznam vedno dolg,  na izbiro pa imaš “veg” in “nonveg” ter severnoindijske in južnoindijske jedi. “Veg” (izgovorjeno vedž) ne pomeni vegansko, kar je moj sedanji slog prehranjevanja, temveč vegetarijansko, kar vključuje tudi  kuhano maslo oziroma “ghee” in mleko ne pa tudi jajc. Tudi če poznaš ime jedi in veš, kaj so njene glavne sestavine, ne moreš vedeti, če za “izboljšanje” okusa niso dodali kakšnega mlečnega izdelka ali pa kaj jajčnega. V nekaterih restavracijah, kjer sem jedel, sem imel tako čast srečati šefa kuhinje, ki je, po posvetu z menoj, v kuhinji dal pripraviti hrano po mojih željah, torej brez mlečnih izdelkov in jajc. Sicer nisem čisto dobro razumel vsega, kar mi je razlagal, ampak kar sem dobil na mizo, je bilo vedno okusno in verjamem, da tudi brez živalskih sestavin.  Dostikrat pa sem se, predvsem pri samopostrežnih zajtrkih, poskušal zanašati na lasten občutek, tako da je povsem verjetno, da sem bil kdaj deležen tudi kakšnega mlečnega dodatka, ne da bi se tega zavedal.

Od jedi, ki sem si jih še zapomnil po imenu, naj omenim “idli”. Jed se običajno je za zajtrk in je menda narejena iz fermentirane oluščene črne leče in riža. Je bele barve in izgleda kot naši žličniki, tisti za v juho, samo da so “idliji” večji. Če je idli prava veganska jed, pa to ne velja za “kesari bhat”. V njem je namreč tako “ghee” kot mleko. Na prvem obisku Indije pred tremi leti, sem v tej sladki jedi še lahko užival, ker sem bil prepričan, da “veg” pri njih pomeni rastlinsko, pa sem bil, kot zdaj vem, v zmoti. Doma sem si sicer potem še kar nekaj časa pripravljal svoj domači veganski “kesari bat”. Osnovna sestavina je namreč pšenični zdrob oziroma po domače gris, namesto mleka, sladkorja in “ghee-ja” pa sem dodal različne oreščke, rozine in datlje in zakuhal tako, da je nastala gosta kepa, ki sem jo potem stresel na krožnik in je v resnici malo spominjala na indijski “kesari bat”.

Še eno ime se mi je vtisnilo v spomin in sicer “chutney” (čatni). To je ena od tistih stvari, ki jih dobiš v manjših, navadno kovinskih posodicah kot dodatek k glavni jedi. V južnoindijski kuhinji je priljubljen predvsem kokosov, saj imajo kokosovih palm, kolikor hočeš in ob ulicah vsepovsod naletiš na možakarje, ki ti odsekajo vrh še zelenega kokosovega oreha, da potem s slamico popiješ, kar je v njem, potem ti pa oreh razpolovijo in iz enega kosa naredijo priročno žličko, s katero poješ mehko notranjost, ostanek pa potem pristane na kupu zraven kupa še nedotaknjenih orehov, čakajočih na žejne stranke. 

V zvezi s prehranjevanjem naj omenim še to, da v restavracijah večinoma dobiš poleg hrane tudi pribor, a po indijsko se je z rokami, oziroma natančneje, z desno roko. Tako na primer njihov ploščati, palačinkasti kruh s sredincem pritisneš ob krožnik, s palcem in kazalcem pa si utrgaš kos, ki ga potem namočiš v kakšnega od začinjenih dodatkov ali pa z njim poješ majhno prgišče glavne jedi. Dodatke, kot je na primer sambar, lahko pomešaš z rižem, potem pa z blazinicami palca, sredinca in prstanca po krožniku nagrabiš nekaj te mešanice, ki jo potem s palcem pritisneš ob ostale prste, potem to hrano neseš do ust in jo s palcem potisneš s preostalih prstov v usta. Z nekaj vaje lahko tako uspešno jedo tudi tako bradati, kot sem bil v Indiji jaz. Ob tem velja dodati še to, da v Indiji tako bradatih kot sem bil jaz, sploh ni malo in z mojo brado tam nisem bil niti malo izstopajoč.

Od brad in bradačev nazaj k hrani. Kadar se nismo prehranjevali doma, smo jedli v restavracijah. Nekatere bi po naših standardih komaj zaslužile tako ime, a nihče od nas nikoli ni imel nobenih prebavnih težav, ki bi bile posledica prehranjevanja v takih, na videz precej neuglednih, lokalih. Res pa nismo jedli hrane, ki jo pripravljajo na ulici. Vsaj jaz je nisem, ostali so poizkusili tudi to, a je bila to prej izjema kot pravilo. V Indiji se lahko več kot enkrat prepričaš, da slovenski izrek “Videz vara!” še kako drži. Naj si je bil lokal videti še tako “barakarsko”, povsod so imeli umivalnike, da si lahko, preden si se lotil hrane, umil roke. Vodo za pitje ti ponudijo filtrirano in v plastenkah. Pili smo tudi filtrirano vodo in tudi to ni imelo kakšnih posebnih posledic, ki bi se poznale na naši prebavi. Kot sem omenil na samem začetku, je Indija dežela velikih razlik in raznolikosti. Med boljšimi restavracijami v mestu so posebej zanimive take, ki imajo v pritličju in v prostorih okoli restavracije trgovino, v kateri najdeš od različnih oblačili, spominkov pa vse do vrtnih klopi in vodnjakov. Ob ogledovanju vseh teh prodajnih artiklov čakanje na hrano hitreje mine, hkrati pa si lahko kupiš še kaj lepega, če rabiš ali pa ne.

Na začetek!

Bangalorske znamenitosti

Na eni od spletnih strani, kjer svetujejo, kaj je v Bangaloreju vredno ogleda, so po vrsti razvrščeni “Cubbon Park, Nandi Hills, Tipu Sultan’s Palace, Lalbagh Botanical Garden, Bangalore Palace, ISKCON Temple in National Gallery Of Modern Art”. Od teh gričevje Nandi sploh ni v mestu, pač pa se moraš do tja peljati kakih 60 kilometrov, da potem lahko uživaš v miru in zelenju. Tako piše, gledat tega nismo šli, ker miru in zelenja imamo v Sloveniji na pretek na vsakem koraku, v Indiji sva se pa z Julijo tega tudi že nekoliko naužila ob prejšnjem obisku, ko sva obiskala slapove Jog. Tam sva bila takrat praktično edina gosta v majhnem počitniškem naselju ličnih lesenih hišk sredi širnih gozdov ob velikem umetnem jezeru s čisto vodo, ki mu gladina nič ne niha in zato nima tistih blatnih nezaraščenih obal, ki so značilne za akumulacijska jezera indijskih hidroelektrarn. 

Od ostalih naštetih mestnih znamenitosti si nisva šla pogledat templja in Narodne galerije moderne umetnosti. Na nekoliko daljšem Tripadvisorjevem seznamu so še trije drugi templji, od katerih smo si šli pogledat enega, ki pa name ni naredil posebnega vtisa. Zgrajen je na skali in je iz druge polovice dvajsetega stoletja. Posvečen je Hanumanu, to je eno od hindujskih božanstev in ima podobo opice. Je nesmrtno bitje številnih nadnaravnih sposobnosti. V znamenitem indijskem epu Ramajana se na primer lahko pomanjša na velikost mravlje, ali pa izjemno poveča. Ko ga v epu pošljejo v Himalajo po zdravilno zel, za ranjenega brata glavnega junaka Rame, Hanuman ugotovi, da je zelišč veliko in zato, da ne bi utrgal in prinesel napačnega, se je povečal tako zelo, da je lahko iz gorovja iztrgal celo goro z vsemi zelišči vred in z njo odletel daleč tja na jug Indije in rešil ranjenega, ki bi sicer zagotovo umrl. Ob obisku svetišča nisem vedel ne tega komu je posvečeno, ne v kakšnih zgodbah nastopa. Tu se vidi, kako pomemben je duh kraja. Če prideš in gledaš zgolj zidove, ograje in oltarje, jih gledaš na povsem drugačen način, kot če vse to povezuješ z nekimi miti, verovanji in zgodbami, ki se vežejo na videno in na nek način zaživijo, ko se znajdeš sredi njih. Sicer je za obiskani “Ragigudda Anjaneya Temple” značilna tudi dobrodelnost in ima pomembno vlogo pri izobraževanju revnejših, ki bi se sicer ne mogli šolati. Pa še to! Ko vstopiš na sveto zemljo, torej na območje svetišča, se moraš sezuti in dati obutev v ogromno garderobo, ki nakazuje, kako številni obiskovalci se zgrinjajo sem ob različnih, z njihovimi verovanji povezanih, priložnostih.

Zdi se mi zanimivo, da se med “naj znamenitosti” na različnih seznamih uvrščata kar dve od večjih zelenih površin v mestu. Verjetno je to zato, ker sta to, v tako obsežnem in obljudenem mestu, kraja odklopa, izstopa iz divjega vrveža, kraja sprostitve in počitka ali pa rekreacije, če želiš teči, ali pa samo hoditi med mogočnimi drevesi in grmovjem Cubbon parka ali pa botaničnega vrta Lalbagh. Slednji nam je bil bližje in smo ga obiskali večkrat. V njem je tudi jezero, velik steklenjak, ki je bil sicer zaprt, široka, gola skalna vzpetina z majhnim svetiščem na vrhu in neštete poti, večinoma prijetno osenčene s krošnjami ogromnih dreves. Posebno zanimiv mi je bil drevored benjaminov. To kar mi poznamo kot okrasne rastline za naša stanovanja in pisarne, so v južni Indiji zares mogočna drevesa.

Cubbon park je v neposredni bližini stadiona za kriket. Ob stadionu ima Kriket zveza Karnatake svoj klub s hotelom, bazenom, telovadnico in več manjšimi restavracijami. Bharathov prijatelj Ravish je član kluba, saj je bil njegov dedek med ustanovitelji, ali pa je bil predsednik, ne vem natančno, ampak bistveno je, da sva z Julijo lahko kot njegova gosta dobila sobo v klubskem hotelu. Cena prenočevanja je bila glede na standard sobe kar ugodna, prehranjevanje v klubskih restavracijah pa smešno poceni. Je bil pa ta hotel dobro izhodišče za obisk nekaterih zanimivosti v tem delu mesta, ki je dobro uro vožnje oddaljen od stanovanja v soseski Mantri Woodlands. Maša je s Skyjem prihajala k nama na obisk, da smo šli potem lahko skupaj naokrog. Sky je namreč lahko z opoldanskim spanjem opravil v najini hotelski postelji in tako smo imeli potem na razpolago več časa, kot če bi se bilo treba zaradi njegovega spanja celo uro vračati nazaj v stanovanje, potem pa se spet eno uro  drenjati po mestni gneči, da bi prišli na primer do palače ali do zabaviščnega parka. Oboje je precej bližje omenjenemu klubu, kot Bharathovemu stanovanju in oboje smo tudi obiskali. Vmes pa smo si še privoščili kosilo v eni od tistih restavracij, ki imajo zraven trgovino, za povrh pa imajo na jedilniku tudi veganske jedi.

Palača v Bangaloreju je kraljeva palača družine Wodeyarjev. Ti imajo svojo pravo kraljevo palačo v nekdanjem središču kraljestva Mysore. Enako se imenuje tudi današnje mesto, kjer prebivajo sedanji nasledniki nekdanjih kraljev. Najlepši del njihovega domovanja oziroma palače je na ogled turistom in je ena največjih, če ne največja turistična privlačnost Karnatake. Kraljeva palača v Bangaloreju je menda služila bolj kot nekakšno poletno domovanje. Bangalore leži na nadmorski višini več kot 900 metrov, zato so tu meseci od marca do maja, ko je vročina najhujša, nekoliko manj vroči kot v Mysore-ju. Po podatkih s spleta je sicer povprečna razlika zgolj za kakšno stopinjo Celzija, razlika v nadmorski višini pa skoraj 200 metrov. Kraljeva družina je posestvo kupila od ravnatelja tamkajšnje šole in v zadnji četrtini 19. stoletja so zgradili palačo, ki so jo kasneje še predelovali, tako da je dobila današnjo podobo. Zgled je bil graditeljem prav nič  drugega kot Windsor, grad angleških kraljev. Čeprav so bili Mysorski kralji oziroma maharadže podrejeni angleški kroni, pa po bogastvu menda niso prav nič zaostajali za kraljevimi rodbinami evropskih držav. Zato so na tak ali drugačen način morali pokazati, koliko imajo pod palcem. Najboljši način je, da zgradiš palačo, ki je vsem na očeh in ki s svojo lepoto in bogastvom jasno pokaže, da lastnik ni kdorsigabodi, temveč mogočnež, ki ima poleg denarja tudi posluh za umetnost in lepoto. 

Na ogled palače se odpraviš s slušalkami v ušesih in če te je volja lahko poslušaš posneto razlago za vsak prostor, ki je v javnem delu palače na ogled. Palača ima tudi pokrit prireditveni prostor, namenjen porokam in javnim prireditvam. Menda so tu nastopali celo Rolling Stonesi in še cel kup drugih svetovno znanih glasbenih skupin in izvajalcev. Palačo obdaja obsežno posestvo, tako da stoji na samem, čeprav je sredi mesta. Del tega posestva je namenjen zabaviščnemu parku, kjer so naprave, na katerih lahko uživajo samo otroci, samo odrasli, ali pa skupaj cele družine. Sky je preizkusil bolj kot ne vse, kar je bilo namenjeno otrokom in je pri tem očitno zelo užival. Tudi odrasli nismo pretirano trpeli. Še Julija in Maša sta se dali ‘navrtet’ na pravem vrtiljaku, pa še na nekem velikem mešalniku, ki te vrti v vse možne smeri. S Sky-em sva opazovala z varne razdalje, čeprav si je želel tudi on poskusiti, a se je po razlagi, da je to le za odrasle, modro odločil, da bo poskusil, potem ko bo zrasel. Napravam se je, enim bolj, drugim manj, poznalo, da niso od včeraj in jih je počasi začel najedati zob časa. Meni je bilo še najbolj zabavno opazovati zdolgočasene upravljavce naprav, namenjenih zabave željnim obiskovalcem, saj so bili videti, kot da jim je to delo najbolj odvečna stvar na tem svetu.

Poleg palače kraljeve družine, je v Bangaloreju tudi letna palača sultana Tipuja. To je tisti vladar, katerega oče je je s prestola izrinil Wodejarje in ki je bil zadnje bitke z Angleži. Ti so ga na koncu premagali in na prestol spet postavili Wodejarje, ki so jim seveda morali biti podložni. Tudi Tipujeva palača v Bangaloreju  je zgolj letna in tista prava vladarska palača imenovana Daria Daulat Bagh (kar pomeni vrt morja bogastva) v Srirangapatni, ki sva si jo z Julijo ogledala pred tremi leti, je precej večja, lepša in bolje ohranjena.

Ta letna v Bangaloreju je sorazmerno majhna, ravno tako iz tikovine, a je bila očitno dolgo zanemarjena in ni v najboljšem stanju. Za ogled imaš 10 minut več kot dovolj, saj res ni videti kaj dosti, je pa pred palačo še vrt, kjer se lahko sprehodiš, a tudi ta ni prav velik. Ker je v bližini tudi trdnjava, smo se odpravili še do te, a tudi tu nekega presežnega doživetja ni bilo. Mogočni, visoki zidovi, med katerimi se lahko sprehodiš, so bolj kot ne vse, kar si lahko ogledaš. Ampak vsaj vstopnine ti ni treba plačati za to.

Ena od bolj oglaševanih bangalorskih znamenitosti je tudi živalski vrt in naravni park Bannerghatta na južnem obrobju goste mestne poselitve. Sem nas je na našem prvem obisku peljal Bharatov brat, to pot pa sem želel, da si tamkajšnje tigre, leve  in slone ogleda tudi Sky. Poleg njega in Julije je bila zraven še Bharatova sestra. Na safari po ogradah z divjadjo, ki živi napol prosto se lahko odpelješ z avtobusom, z večjim, ali pa z manjšim terenskim vozilom. Mi smo si privoščili slednjega, kar pomeni, da smo imeli svojega šoferja in smo bili v avtu z zamreženimi okni poleg njega samo še mi štirje. Živali v tem tako imenovanem naravnem parku ne živijo v kletkah, ampak se prosto sprehajajo naokrog. A za zveri te velikosti je njihov tukajšnji življenjski prostor zelo omejen, saj jih od prave divjine ločuje neprehodna ograda, v katero se lahko zapelješ samo skozi prehod z dvojnimi vrati. Ko se zapelješ skozi prva vrata in ustaviš pred drugimi, najprej zaprejo vrata za vozilom, šele potem lahko uslužbenec, zadolžen za premikanje teh drsnih vrat, lahko odpre tista pred vozilom. Tako kot v strogo varovanih zaporih. Seveda si nihče ne želi, da bi se skozi vrata na svobodo odpravil kakšen, od tam živečih, tigrov ali levov. Si jih pa vsakdo želi videti čim bolj od blizu in vsaj kar se tigrov tiče, se nam je eden postavil tako rekoč pred avto in smo si ga res lahko dodobra ogledali. Levi so poležavali v senci in se niso kaj dosti zmenili za nas. Raje so nas opazovali z nekoliko večje razdalje. Še nekoliko bolj oddaljeni od nas so bili sloni, mimo katerih smo se peljali. Divjad, ki jo najpogosteje srečaš na safarijih ali pa kar na vožnji po običajnih cestah, ki so speljane skozi gozdove, je jelenjad. Te sploh ni treba posebej iskati.

V naravnem parku Bannerghatta je moč videti tudi živali kot so žirafa, zebre, krokodili, različne ptice, opice, povodni konji in kdo ve kaj še vse. Te si lahko ogledaš v kletkah živalskega vrta potem, ko se vrneš s safarija. Da ti ni treba peš, si lahko najameš električni “buggy”, kar je za dvoletnika, ki smo ga imeli s seboj, najbolj primeren način ogleda. Še tako se je že malo naveličal vsega. Najbolj pa so mu bili všeč krokodili, ki so ležali skoraj nepremično in se niso zmenili za nič okrog njih. Sky bi jih pa kar gledal in gledal. Je pa treba vedeti, da je ena od priljubljenih prstnih lutk, ki ga spremlja v Indiji, krokodilček. Morda je to razlog, da so ga tako pritegnili prav leni in umazani krokodili. Ob tej opazki se spomnim Jurija Murija v Afriki in njegove tihe jeze ob srečanju s krokodilom: “Taka pot in takle cilj, le umazan krokodil!” in izjave ki je sledila: “Čist pa nisi kljub vsej slavi, dični boter trdoglavi!”, ki krokodilu ni bila nič kaj pogodu in je Jurija nemudoma pahnila v nesrečo – njega, ki je šel v Afriko, ker se ni hotel umivati, je zaradi žalitve krokodila in nerodnosti, ki je temu sledila, slon za kazen poškropil z obilico vode. Sloni, ki smo jih mi videli, niso nič škropili ne po nas ne po sebi, čeprav so bili ob vodi. Tudi krokodili so imeli v svoji ogradi en plitev bazenček, ampak so raje ležali v prahu ob njem. Da bi kateri poskušal zlesti ven, se pa tudi ni primerilo, saj je za razliko od Jurija Murija, Sky krokodile samo spoštljivo in radovedno gledal in mu niti na misel ni prišlo, da bi jih užalil s kakšno nepremišljeno izjavo. Zato tudi niso imeli nobenega pravega razloga, da bi se jezili nanj, kaj šele, da bi ga poskušali učiti manir. 

Na začetek!

Izlet v Wayanad in na safari

Z Julijo sva prvi mesec najine Indije preživela v glavnem mestu zvezne države Karnataka, ki ga vsi poznajo pod imenom Bangalore, uradno ime pa je Bengaluru. Na prvo pot iz tega velemesta sva se podala na petdnevni izlet, ki sta nama ga načrtovala in organizirala Bharat in Maša ter ga, iz meni neznanega razloga, poimenovala poročno potovanje. Mogoče zato, ker je prvi kraj, kjer sva imela dve nočitvi, priljubljen med novoporočenci. Za pet dni sva imela najetega taksista, ki nama je bil na razpolago za vse prevoze kadarkoli in kamorkoli, samo da je bilo manj kot 300 km dnevno. Tudi več bi šlo, a bi bilo potrebno doplačilo. Ampak take potrebe nisva imela, še posebej zato ne, ker za to, da v Indiji premagaš 300 kilometrsko razdaljo, rabiš ogromno časa. Prvi dan najinega “poročnega” potovanja sva morala priti do romantičnega počitniškega naselja Mountain Shadows v okrožju Wayanad. Sprva sem mislil, da je to naselje, kamor greva, a se je izkazalo, da gre za območje, ki je večje od desetine Slovenije. Da bi najinemu izletu dodal nekaj kulturno-naravne vrednosti, sem med vožnjo brskal po spletu in ugotavljal, kaj je v Wayanadu še vrednega ogleda in kako daleč je od počitniškega naselja, kamor sva šla prenočevat, Arabsko morje. Če bi se izkazalo, da je dovolj blizu, bi šla lahko še na kratek izlet do obalnih mest. Ob tem morju namreč še nisva bila. Hitro sem prišel do spoznanja, da so razdalje med posameznimi znamenitostmi precej dolge. Izbrati je bilo treba tiste, ki so bile najbližje poti do najinega večernega cilja. Za obisk zanimivejših bližnjih točk ob obali Arabskega morja, bi morala samo vožnji nameniti dobršen del naslednjega dneva. Ampak po mojih izračunih bi se lahko izšlo tako, da bi si na poti nazaj lahko ogledala še sončni zahod s ceste, ki čez gorate Zahodne Gate vodi v notranjost na Dekansko planoto. Za odločitev o tem ali iti do morja ali ne je bil še čas, za obiske ob poti do počitniškega naselja, pa se je bilo treba odločiti kar hitro, da se nam ne bi bilo treba vračati in tako izgubljati časa. Izbral sem dve priporočeni zanimivosti, ki nama nista pretirano podaljšali poti in sta bili na enem od seznamov tega, kar je v Wayanadu res vredno videti. Najprej smo naredili ovinek, da sva si šla lahko pogledat jamske “rezbarije” v jamah Edakkal. Najstarejše so v skale izpraskali menda že v kameni dobi pred 8,000 leti. Tiste najmlajše izpred treh tisočletij pa naj bi nakazovale, da so imeli ljudje, ki so si iskali zatočišče v teh jamah, stike z znamenito civilizacijo iz doline Inda.

Jami pravzaprav nista jami, ampak zgolj prostora prekrita z ogromnim odlomljenim skalnim blokom. Ležita na nadmorski višini okrog 1.130 metrov in sta očitno precej poznana Wayanadska znamenitost. To sva spoznala, ko sva prišla do lesene stavbe, kjer prodajajo vstopnice. Ta je ob vhodu na strmo pot, ki vodi do jam. Tam se je namreč drenjala nepregledna množica ljudi. K sreči niso vsi čakali v vrsti za vstopnice, ker so jih nekateri že imeli, a jih še niso spustili na pot, saj je bila ta že polna tistih, ki so vstopili pred čakajočimi. Za povrh so si prodajalci vzeli malo prosto in smo morali na ponovni začetek prodaje vstopnic počakati. Med čakanjem sta dve ženski šli od enega do drugega in kdor je imel s seboj plastenko, je moral plačati kavcijo, na plastenko pa sta mu nalepili listek. Če je na povratku prinesel plastenko z listkom nazaj, je dobil povrnjeno kavcijo. Taka vzgoja, ki človeka udari po žepu, je očitno nekaj, kar daje rezultate, saj na poti do jam res ni bilo videti skoraj nobene odvržene plastenke, medtem ko jih drugje najdeš na vsakem koraku.

Od vhoda se pot navzgor do jam vzpenja kar precej strmo in po prvem delu srečuješ tudi tiste, ki prihajajo dol, na drugem delu pa ne, ker je pot speljana krožno. Višje ko smo bili, večja je bila gneča, saj je bil dostop do jame ozko grlo. Treba se je bilo stiščati skozi ozko odprtino med skalami, do nje pa je bilo treba skoraj plezati, ker je bilo tako strmo. Tu je bila množica ogleda željnih že tolikšna, da so te skoraj odnesli s seboj. Nekateri, predvsem in v glavnem povsem neprimerno obuti, mladeniči, so iskali bližnjice in so kot divje koze zlezli po strmih skalnih obronkih do vhoda. Tokrat so jo vsi odnesli srečno in nikomur ni zdrsnilo. Ob padcu sicer ne bi zgrmel v kakšen prepad, ampak brez odrgnin se tak padec zagotovo ne bi končal, kaj lahko bi se zlomila tudi kakšna okončina. Ampak, kaj hočemo. Tudi v Indiji je mladost norost, po skalah skače, kjer je uhojena pot, ker je na poti pač preveč ljudi in se nikamor ne premaknejo. Za naju, ki gneče nisva vajena, so poskrbeli najini indijski sopotniki, ki so naju prijazno porinili na visoke skalne stopnice proti vhodu v jamo, sicer bi ostala zunaj dokler ne bi zmanjkalo obiskovalcev. Če za Angleže velja, da se že, če nekje nekaj čakata dva, postavita lepo v vrsto, je v Indiji popolnoma drugače. Redko se zgodi, da bi bila kje zgolj dva. Da bi se pa postavljali v vrste in se premikali drug za drugim tako kot v “Naša četica koraka …” si pa ne znam niti predstavljati. Da se rineš in prerivaš, če sploh hočeš kam priti, je bolj kot ne pravilo in ne izjema. Če tega nisi vešč, ne prideš nikamor, ne na cestah velemesta, ne na stezah, ki peljejo  do znamenitosti, kakršni sta na primer Edakkalski jami.

Ko sva končno prišla v velik in sorazmerno svetel prostor prekrit s skalnim blokom, se je množica kar nekako razpršila na vse konce, kjer je vsak po svoje obeleževal svoj plezalni dosežek in si posnel tak ali drugačen “sebek”, nekateri celo s tistimi v skalo vrezanimi paleolitskimi risbami oziroma napisi. Sledili so še posnetki z razglednih točk, potem pa pot precej strmo navzdol in kot sem zapisal naokrog po drugi strani kot navzgor. Do parkirišča, kjer naju je čakal najin taksist se je bilo treba skupno spustiti za kakšnih dvesto višinskih metrov in predvsem še enkrat iti mimo vseh tistih trgovinic, v katerih prodajalci upajo, da se bo v množici obiskovalcev, ki hodijo mimo, našel tudi kakšen, ki ga bodo premamili prav njihovi prodajni artikli. Seveda vmes ni manjkalo niti lokalčkov, kjer se je dalo kaj popiti in pojesti. Ampak kot značajsko trda Gorenjca (Julija je v bistvu Štajerka, ampak je že tako dolgo pri nas na Gorenjskem, da ima tudi ona občasne napade šparovnosti), se nisva dala premamiti ne s hrano ne z lesenimi izdelki ne z domačimi pridelki in sva se karseda hitro odpravila naprej, saj sva si po mojih načrtih morala pred večerom ogledati še neko jezero, ki je bilo tudi precej blizu poti do počitniškega naselja, kjer naju je zvečer čakala topla postelja.

Nekoliko s poti, a ne preveč, leži jezero Pookode. Da bi preverjal, zakaj ga je vredno obiskati, nisem imel časa in tako je obveljalo: “Pustimo se presenetiti!”. Da je bila pri okencu za prodajo vstopnic gneča, niti ni bilo več presenečenje. Da pobirajo vstopnino za jezero, ki je malo večje od naših bajerjev, pravzaprav tudi ne več. Še manj, da je bilo obiskovalcev več kot sprehajalcev okoli celega Blejskega jezera na višku sezone. Ampak zdaj sva že vedela, da imajo neko praznovanje verskega značaja, kar je bilo razlog za množice izletnikov povsod, kjer na spletu piše, da je nekaj vredno ogleda. Jezero, okoli katerega se sprehodiš v pol ure, res ni prav nič posebnega. Za nas, ki imamo takih voda na pretek. Za Indijce v zvezni državi Kerala, kjer leži to jezero, pa je to najvišje ležeče naravno jezero, obdano s hribi poraščenimi z gozdovi. V jezeru menda živi tudi riba, ki je ni najti nikjer drugje, ampak za to ob sprehodu po bregu nisem vedel, videti je pa tudi ni bilo moč. Sicer pa so okrog jezera postavili ograjo, ob vhod pa trgovino, med vhodom in jezerom je še otroško igrišče z nekaj igrali, ob bregu pa je čolnarna in na čolnih je bilo več obiskovalcev, kot pa je bilo sprehajalcev okoli jezera. Prišli so sem v ta, zanje idilični, kraj, da bi se naužili svežega zraka in uživali v naravi. Julijo je nagovorila muslimanska mamica s hčerkico, ki je imela kakih šest ali sedem let. Po kratkem spoznavanju, se pravi ugotavljanju kdo je od kod in podobno, je seveda izrazila željo, da se skupaj fotografirata. Zanimivo, da so se z njo želele fotografirati ženske, mene pa so za to prosili predvsem moški, ker sem se jim zdel “fit” za moja leta, predvidevam, da so mojo starost ocenjevali na podlagi sivine in dolžine moje brade. Se mi je pa zdelo nadvse zabavno, ko mi je eden od mladeničev na poti proti Edakkalskima jamama pojasnil, da se je želel fotografirati z menoj, zaradi mojega “sixpack-a”. Spet drugi, ki se je fotografiral z Mašo, Julijo, Sky-jem in menoj v Lalbaghu, pa je dejal, da zato, ker smo tako beli in da se mu zdimo kot lutke. Ne vem sicer, kaj je s tem mislil, ampak mislim si, da je tako izrazil svoje občudovanje. V Indiji je očitno še vedno prisotno idealiziranje bele polti. Bolj bel, bolj lep ali pa vsaj bolj eksotičen. Lahko pa, da se motim in se je samo meni tako zdelo, ker se mi je pač tako hotelo.

Od jezera do počitniškega naselja je bilo nekaj več kot 30 kilometrov, Google pa je za to razdaljo naračunal več kot eno uro vožnje. Zakaj, se je pokazalo na zadnjih treh kilometrih, kjer je bila kamnita cesta tako slaba, da z navadnim osebnim avtom ni bilo mogoče voziti več kot kakšnih 10 kilometrov na uro, pa še ob tem, smo vsi v taksiju trepetali, kdaj bomo s kakšnim vitalnim delom podvozja butnili ob kamnita tla. Na tem mukotrpnem zadnjem delu vožnje sem odločno prečrtal vse načrte za izlet do Arabskega morja, ker dodatnih dveh voženj po tej razdrapani cesti najinemu taksistu res nisem želel naložiti. Tako sva bila obsojena na dva dni lenarjenja v počitniškem naselju Mountain Shadows ali Gorske sence po naše. Samo, da tiste gore tam okrog niso pretirano visoke. Segajo v take višine kot Blegoš, ki pri nas velja še za hrib in ne za goro. Zato tudi čas, ko se senca teh gora raztegne čez počitniško naselje, ni prav dolg. Vrhovi teh gora namreč tudi niso tako zelo blizu, da bi njihova senca lesene hišice v naselju zakrila že sredi popoldneva. Za kaj takega so ti kraji preveč blizu ekvatorja in sonce zahaja precej bolj navpično kot pri nas, pa tudi razlika med dolžino dneva pozimi in poleti je precej manjša.

Počitniško naselje leži na pobočjih hriba, ki ga s treh strani obdaja umetno akumulacijsko jezero Banasura Sagar. Vodna gladina jezera se med letom močno spreminja. V času jugozahodnega monsuna, ki med junijem in septembrom tem krajem prinese največ padavin, gladina doseže največjo višino, potem pa se naslednjih osem mesecev znižuje, saj je količina padavin iz meseca v mesec manjša, od decembra do marca pa omembe vrednih količin dežja sploh ni. Posledica nihanja gladine so pusti, blatni bregovi, saj drevje in grmovje v občasno poplavljenem pasu hitro propade. Bregovi so tudi precej strmi, kajti po zgraditvi jezu je voda zalila doline, ki so jih obdajali hribi s strmimi pobočji. In na enem takih je počitniško naselje Mountain Shadows.

Hrib med dvema zalitima dolinama je najnižji in tudi najožji tam, kjer je vhod v naselje. Izgleda tako, kot bi čez naravno mostišče prišel na otok. Pri vhodu bi pričakoval recepcijo, a je tam samo nekakšna stražnica. Kakopak, tudi počitniško naselje je neke vrste varovana soseska, kamor lahko pridejo le “povabljeni in izvoljeni”. Ob vhodu je tudi parkirišče, kjer gostje pustijo svoje avtomobile. Midva najinega taksija nisva mogla parkirati tu, ker nizkocenovnih prenočevanj v naselju ni in je moral najin taksist po kamniti cesti nazaj do prvega primernega “Bed and Breakfast”-a. Tam je potem ves naslednji dan čakal in upal, da ga res ne bova rabila. Po naju pa se je pripeljal električni “buggy”, kot rečejo odprtim električnim vozilom z majhnimi kolesci, štirimi sedeži in na nekakšne palice nasajeni ravni strehi, ki je bolj namenjena varovanju pred soncem kot pred dežjem. Vsaj v suhem januarju se nama je zdelo tako. Ta vozilca so namenjena prevažanju gostov in njihove prtljage znotraj naselja. 

Naselje sestavljajo lične lesene hišice s slamnatimi strehami, ki so razporejene ob tlakovanih potkah. Te se vzpenjajo ob pobočjih hriba naokrog in navzgor. Povsem na vrhu hriba je recepcija, pod katero je restavracija. Nekoliko stran, na samem robu uravnave na vrhu hriba kraljuje bazen s prekrasnim pogledom na jezero. Jezero namreč od daleč izgleda naravnost idilično in to ne samo v času najvišje vode, ko ta sega povsem do bujnih zelenih gozdov, ki pokrivajo hribe okrog jezera in tiste, od katerih iz vode gledajo zgolj vrhovi in so torej otoki. Ko se vodostaj zniža, se razkrije pas brez rastlinstva, ki pa zaradi rdeče-rjave barve daje celotni podobi jezera z zelenimi otoki in bregovi še dodatno lepoto. Od daleč tako jezero kaže izjemno privlačno podobo. In ravno to ti kot vroče turistično blago prodajo v tem počitniškem naselju. Ker se ne moreš kopati v jezeru, imaš bazen s pogledom na jezero. Lahko si omisliš hišico, ki ima celo svoj lastni bazen in tudi od tam imaš prelep pogled na jezero. Tudi iz vsake od hišk je pogled na jezero glavna privlačnost. Tako pomembna, da je cela stran hišice na jezerski strani eno samo okno, pred njim pa terasa, s katere lahko tudi uživaš ob pogledu na jezero. Občuduješ ga, ko se čezenj vlečejo jutranje meglice ali pa ko se kopa v večernem soncu. Pogled na jezero se ti razkrije že, ko vstopiš v hišico. Da pa v tem enkratnem pogledu lahko uživaš  tudi ko greš na primer opravljat kakšno od fizioloških potreb, imaš v kopalnici s straniščem veliko okno, ki ti na široko odpira razgled čez posteljo v spalnici in skozi celostensko okno čez teraso na kaj drugega kot na jezero. Hišice so na strma pobočja postavljene tako, da imajo vhod s tlakovanih poti na zgornji strani. Celoten bivalni prostor je v višini poti, zato je pod teraso, ki je na nasprotni strani od vhoda postavljena na stebre, že za najmanj eno nadstropje prostora. Ta je bil pri hišici, v kateri sva stanovala, povsem neizkoriščen. Ampak glede na to, da je glavna privlačnost pogled na jezero, ga tudi ni mogoče izkoristiti, saj tam spodaj pogled na jezero zastira bujno rastje, ki zarašča pobočja pod hišicami.

Ker zgolj od uživanja v pogledu na jezero ne moreš živeti, ima naselje tudi restavracijo. Meni se je vtisnila v spomin zaradi najmanj dveh stvari. Prva je bila preglasna glasba v času večerje. Peli so v živo ob vnaprej posneti spremljavi. Glasba je bila raznolika, pevec in pevka sta prepevala tako tradicionalne južnoindijske pesmi kot sodobne “bolivudske” ter zahodne uspešnice. Ampak kot sem omenil, preveč naglas. Tako naglas, da sem moral natakarja vsakič, ko mi je kaj povedal, prositi, če lahko pove še enkrat. Enako je veljalo za šefa kuhinje, ki ga je natakar poslal k moji mizi, da sva usklajevala moj veganski jedilnik. Že tako sem ga slabo razumel, zaradi glasne glasbe sem pa še tisto, kar bi morda razumel, preslišal. Ampak hujših posledic to za moje prehranjevanje ni imelo, ker hrana, ki so mi jo pripravili, je bila brez izjeme, okusna in to je tista druga stvar, ki se mi je vtisnila v spomin. Morda bi moral dodati še prijaznost strežnega osebja, pa to, da so imeli zadolžitev, da malo poklepetajo z gosti, jih povprašajo po počutju, če so dobili vse kar potrebujejo, če je vse tako kot mora biti. Ampak, da bi jih opozoril na preglasno glasbo, tega pa nisem mogel. Imel sem občutek, da bi ob vsej tej njihovi prijaznosti izpadel kot razvajen nergač.

Ko si sit in zadovoljen, začneš razmišljati, kaj bi lahko tukaj počel. Nad recepcijo so imeli prostor z igrali za otroke, z mizo za namizni tenis, ročni nogomet, biljard in podobno. Ampak naju je bolj mikal bazen. Vse kar rabiš, dobiš pri kopališkem mojstru, ki skrbi za red in čistočo ter za uporabnike bazena. Ležalniki in brisače te čakajo in ker je bila dopoldan voda prijetno sveža, torej idealna za plavanje, sva imela celo ta privilegij, da sva imela cel bazen samo zase. Prejšnji večer, ko sva prispela je bil namreč bazen poln otročadi oblečene v kopalke, ki pokrijejo precej več, kot si pri kopanju pokrivamo mi, zahodnjaki.

Ob razmišljanju, kaj se še da početi, sem se spomnil, da so v recepciji omenili, da si je mogoče izposoditi kolo. V mislih sem že prešteval kilometre do jezu in si mislil, da po prazni kamniti cesti z gorskim kolesom ne bom v prav veliki nevarnosti, ker se avtomobilisti po njej premikajo s hitrostjo pešca. Na cestah, ki te pripeljejo do te kamnite, pa prejšnji dan tudi ni bilo opaziti veliko prometa. Preveril sem še, če se da izposoditi tudi čelado in ker je bil odgovor pritrdilen, sem se odpravil proti vhodu v naselje, kjer naj bi izposojali kolesa. Ampak kolesa so bila razpostavljena kar po parkirišču. Ko sem varuha parkiranih avtov in koles povprašal, kje se dogovorim za najem kolesa, mi je rekel naj kar vzamem kateregakoli. Ko sem ga spraševal po čeladi, me je samo čudno gledal, kot da prvič sliši, da se ob vožnji s kolesom uporablja čelada. Kaj kmalu je postalo jasno, da je moje načrtovanje vsaj 10 ali 15 kilometrske vožnje do jezu ali pa morda do pristanišča za motorne čolne, padlo v vodo, ali pa v jezero. Složno sva namreč ugotovila, da se lahko voziš samo znotraj naselja in tudi ne po potkah do hišic, ampak samo ob jezerski obali, pa še to ne poln krog, ker se je po kakih 800 metrih pot ob ograjeni strmi obali končala in si moral obrniti in se peljati nazaj do parkirišča. Pogled na jezero je večino poti zakrivalo rastje, le na enem mestu je bila postavljena majhna razgledna terasa. Ob poti sem opazil, da imajo igrišče za mali nogomet in pol košarkarskega igrišča. Pot se ni nič vzpenjala in spuščala. Voziš ali sprehajaš  se nekaj metrov nad jezersko gladino in večji del poti je na obeh straneh strm porasel breg. Tistega rdečerjavega opustelega blatnega pasu nad gladino jezera se pa s poti ne vidi. Ali pa tega ne vidimo samo taki, ki moramo za vsako ceno voziti kolikor hitro le zmoremo. 

Imel sem možnost izbrati kolo, ki mi bo najbolj ustrezalo. Ampak med vsemi ni bilo niti enega, ki bi bilo vsaj približno podobno mojemu.  Vsa so bila v precej slabšem stanju kot je moje kolo tik pred tem, ko ga mora nujno vzeti v roke mojster Ivo in opraviti “generalni” servis. Sedel sem torej na eno od koles, ki je bilo še najbolj po moji meri in se peljal petkrat sem in tja. Kot se je izkazalo kasneje, je bila kljub vsemu to moja daleč najdaljša indijska vožnja s kolesom. In če sem bil tu še prepričan, da slabšega kolesa ni moč dobiti, se je že čez dobrih deset dni izkazalo, da je to še kako mogoče.

Mountain Shadows je bil najin dom samo za dve noči, to pomeni, da sva tam prebila samo en cel dan in glede na to, da za kakšno pravo akcijo ne ponuja praktično nič, je bilo to čisto dovolj. Naužila sva se razgleda na jezero, plavanja v bazenu, prehranjevanja v restavraciji in udobja v hiški, kjer sva prebivala in odšla naprej. Pravzaprav nazaj, ker je bil najin drugi cilj bliže našemu začasnemu indijskemu domu kot prvi. Wayanad je namreč v zvezni državi Kerala, Kabini River Lodge, kjer sva imela rezerviran drugi par nočitev, pa je na drugi strani meje v zvezni državi Karnataka. Reka Kabini priteče v Karnatako iz Wayanada. Na njej je jez, za jezom pa je nastalo veliko jezero. Ob jezeru je naravni park Nagarhole in če v počitniškem naselju Mountain Shadows ne veš, kaj bi počel, so dnevi, ki jih preživiš v Kabini River Lodge, zapolnjeni z dejavnostmi. Glavna med njimi so safariji. Prvi popoldanski je na vrsti takoj potem, ko se namestiš in poješ kosilo. To je klasičen safari z velikimi indijskimi terenskimi vozili, ki te prevažajo po gozdnih poteh naravnega parka, kjer lahko, če imaš srečo, vidiš tamkajšnjo divjad. Naslednje jutro lahko izbiraš med vodnim safarijem ali pa tem z vozili, ki ga imaš potem še popoldan in če se tako odločiš še drugo jutro. Midva sva se odločila za prevažanje s terenci, ker z ladjico smo se po jezeru peljali že v času med kosilom in popoldanskim safarijem.

Takole razporejanje od zgoraj ima po svoje tudi zanimivo plat. Terensko vozilo si delijo neznanci, ki v njem preživijo kar nekaj ur dnevno in se hočeš nočeš vsaj malo zbližajo, glede na to, da delijo isto usodo – videti ali ne videti glavno atrakcijo – tigra. Pogled na leoparda, ki velja za še bolj trofejni prizor, je toliko verjeten, kot zadetek na loteriji. Še vozniki, ki iz dneva v dan vozijo turiste, ga vidijo zelo redko, če sploh kdaj. 

Taka kot so vozila za safari, se pravi ne prav udobna in nič kaj luksuzna, so tudi bivališča. Dolga pritlična stavba, v kateri sva stanovala, ima vhode v sobe kar od zunaj. Vrata v sobe imajo na zunanji strani zapah in se zaklenejo z obešanko. Ja, to je tiste vrste ključavnica, ki jih zaljubljenci priklepajo na mostovih z žicami. Na notranji strani ti taka ključavnica nič ne pomaga, ker je zapah samo zunaj. Najprej sem si mislil, da ko si v sobi, pač ni potrebe, da bi se zaklepal. Ampak, ko sem si vhodna vrata podrobneje ogledal, sem ugotovil, da je tudi na notranji strani zapah, samo ne v višini kljuke, ampak zgoraj in spodaj. Zaklepati ga pa seveda ni treba, ker ga tisti od zunaj skozi zaprta vrata ne more izvleči iz luknje, kamor je zataknjen. Standard bivanja je bil torej na ravni vojašnice. Tudi dnevni razpored dejavnosti je spominjal na vojsko in tudi to, da nisi imel posebnega vpliva na to, kdo te bo prevažal in s kom se boš vozil. Vnaprej si dobil le informacijo, kje se moraš zglasiti in kdaj. Po krožni cesti, ob kateri so precej na redko nanizana bivališča počitniškega naselja, se je bilo treba odpraviti do restavracije. Tam je bila pred vsakim safarijem razporejena dolga kolona terenskih vozil. Eden od uslužbencev z dolgim seznamom udeležencev ti je potem povedal registrsko številko vozila, s katerim se boš peljal in v kateri smeri ga moraš iskati. Ko si ga našel, si zlezel vanj in počakal na odhod. 

Ko sva na prvem safariju našla najinega terenca, je večino sedežev v njem že zasedala  indijska družina.  Fantin kakih sedmih, osmih let se je pri kosilu, malo pred safarijem, zrinil v vrsto pred mene, začel nalagati hrano na krožnik, pa se je potem premislil in jo je meni nič, tebi nič z rokami zmetal nazaj v posodo. Komaj sem se zadržal, a sem zatrl svoj vzgojni vzgib in se samo molče izognil posodi s “kontaminirano” hrano, saj je bilo na izbiro še več kot dovolj drugih jedi. Če le ni bil “kontaminator” v vrsti že pred tem. No, ta fantin je bil del družine nanjinih sopotnikov. Z njim so bili še njegova par let starejša sestra, starša in stara starša. Njegov oče Yogesh je bil več kot očitno glava družine. Znal je poskrbeti za vse. Še posebej pozoren je bil do svojega nemega očeta. Stara mama je morala biti približno najine starosti, oče pa nekoliko starejši in predvidevala sva da sta to Yogeshova starša in ne starša njegove žene. Julija je takoj presodila, da njegova potreba in sposobnost poskrbeti za druge izvira iz otroštva, saj se ji  je zdelo zelo verjetno, da je moral zaradi očetove gluhonemosti že kot otrok prevzemati več obveznosti kot otroci iz drugih družin.  Kot zadnji član naše odprave se nam je pridružil še Argentinec, ki živi v ZDA in je bil v Bangaloreju na nekem zdravniškem kongresu, pa so mu, kot navdušenemu ljubiteljskemu fotografu omogočili, da gre za en dan na safari. Medtem ko smo se vsi drugi zanašali na to, kako bomo delali krasne posnetke divjadi z našimi pametnimi telefoni, je imel on pravi, pravcati fotoaparat z resnim teleobjektivom. Take “teleobjektivarje” so razporejali v vozila, kjer smo prevladovali “pametnjaki”, ki smo se zanašali na vsestranskost in zanesljivost pametnih telefonov. Ti so nas seveda pustili na cedilu takoj, ko je bila divjad malo bolj daleč ali pa ko je bila zelo majhna, kot so na primer ptiči, ali pa celo oboje. V takih primerih smo mi samo gledali, naš ameriški Argentinec pa je “škljocal” in delal krasne posnetke. Čeprav smo si izmenjali e-naslove, od njega nismo dobili nobenega od posnetkov, medtem ko je Yogesh še pred koncem zadnjega safarija z nama že delil svoje fotografije. Očitno se je kar nekako navezal na naju. Že na drugem safariju sva izvedela, da se je dogovoril, da se bomo vozili skupaj do bridkega konca, se pravi, dokler nas konec turističnega paketa ne loči. Za povrh, nam je pa organiziral še plovbo s čolnom po umetnem jezeru in smo imeli tako že drugi dan po kosilu nekako absolviran tudi vodni safari, tako da  nam na tistega pravega zvečer ali zjutraj sploh ni bilo treba. Yogesh je bil tudi trdno prepričan, da se bomo po naših safarijih srečali še v Bangaloreju, a iz tega ni bilo nič. Ali je bil razlog v tem, da se nismo zmenili, kdo koga pokliče ali pa je šlo bolj za vljudnostno gesto kot za resen predlog, da se dobimo.

Ameriški Argentinec nam je očitno prinesel srečo, saj smo lahko tigra videli in ga tudi posneli in fotografirali že prvi dan. Na safariju v Indiji je bil namreč že nekaj desetletij nazaj, a je bil takrat močno razočaran. Tjavendan so ga prevažali sem in tja, saj ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem tigru. Zdaj se mu je ponudila nova priložnost, ki je ni želel zamuditi in res je ni. Sicer sva bila tudi midva z Julijo tri leta nazaj na safariju nedaleč od tu, pa ne samo da nisva videla tigra, pač pa smo več divjadi, kot na tistem popoldanskem safariju, videli na večerni vožnji po glavni cesti, ki pelje skozi narodni park. Je pa zanimivo, kako se sprva razveseliš vsakega jelenčka ob poti in ga poslikaš od spred in od zad. Potem, ko vidiš, da nanje naletiš na vsakem koraku, samo še naveličano pomisliš, spet ta jelenjad. Razen, če se od kod ne prikaže kakšen od tistih bolj redkih in precej večjih jelenov, ki jim rečejo sambar. Sloni so tudi poželi obilo odobravanja in seveda fotografiranja, pa najsi smo naleteli na posameznika, ki smo ga zalotili pri malici ali pa za družinico, ki je šla na potep in se ni kaj dosti menila za radovedneže na ropotajoči veliki škatli s kolesi.

Kot sem zapisal, nam je že prva vožnja v divjino postregla skoraj z vsem, kar je vredno ogleda. Opice, jelenjad, različne ptice, slon in seveda tiger so bili odkljukani, a to ni pomenilo, da si jih na naslednjih treh izletih nismo želeli ponovno opazovati. A pobožne želje so eno, kar te potem čaka v goščavi pa povsem nekaj drugega. Naš drugi safari se je začel še v trdi temi ob šestih zjutraj. Praviloma, bi moral biti to primernejši čas za opazovanje divjadi kot prejšnji popoldan, ko smo se vrnili še pred nočjo. Pa ni bilo tako. Za povrh pa me je še tako zeblo, da se mi je začel pritisk v mehurju povečevati do take mere, da je bilo že povsem nevzdržno. Ob tem pa je treba povedati, da je v narodnem parku strogo prepovedano izstopanje iz vozila. Ko smo se s terenci podili po bolivijskih puščavah, si samo omenil, da moraš na stranišče in so ti takoj ponudili, da greš lahko na “Inka toilet”, se pravi odtočit v naravo. Izstopil si, šel par korakov proč in zadeva je bila rešena. Tule med tigri in sloni, na kaj takega niti pomislijo ne. Do počitniškega naselja nisem mogel zdržati niti pod razno, zato sem vozniku, zaupal moje tegobe. Seveda je bilo treba malo počakati. In ko je sila, tudi malo ni malo, ampak neskončno dolgo. Vozili smo se in poskakovali po gozdnih poteh, potem pa končno le prišli do asfaltne ceste, ki pelje skozi park in po kateri smo se s safarijev tudi vračali v počitniško naselje. Tu so me spustili na kaj drugega kot njihov indijski “Inka toilet”. Potem pa nazaj v goščavo, kjer nas v glavnem ni čakalo nič zanimivega in vznemirljivega in že v manj kot pol ure je bila moja potreba po ponovnem obisku inkovskega ali kakršnegakoli drugačnega stranišča spet enaka kot malo prej. Ampak tokrat sem računal, da smo tik pred vrnitvijo in sem stiskal do samega konca in takoj, ko smo se ustavili v počitniškem naselju, tekel do stranišča pri restavraciji. Za naslednji jutranji safari sem se na podlagi te izkušnje ustrezno pripravil. Ker z Julijo v Indiji nisva imela s seboj kakšnih zimskih oblačil, je bilo treba improvizirati. Oblekla sva vse kar sva imela s seboj, za povrh pa sem s postelje vzel še odejo za dvojno posteljo, tako da sva se oba lahko zavila še v to. Ampak naj sva se še tako zavijala, vedno se je jutranji hlad nekje uspel prebiti zdaj sem zdaj tja, tako da sva več pozornosti kot divjadi namenjala bitki z mrazom. Navsezadnje sva bila kar uspešna, saj mi ni bilo treba prositi, da naj me za boga milega peljejo spet ven iz gozda do ceste, da se bom lahko olajšal. Je pa res, da smo imeli tokrat postanek pri eni napol opuščeni postojanki, kjer smo lahko izstopili in šli na pravo stranišče. To sem z veseljem izkoristil, pa čeprav bolj za vsak slučaj, kot pa zaradi neke velike potrebe, kakršna me je mučila prejšnje jutro.

Na tem drugem jutranjem in hkrati zadnjem safariju smo se spet prevažali sem in tja ne da bi nam bilo dano videti kaj posebej pretresljivega in zanimivega. Ko se ti zdi, da bo obveljalo, vse to sem že videl, vse to že doživel, pa je Yogesh predlagal našemu vozniku, da naj nas nazaj v počitniško naselje pelje po poti ob daljnovodu, kjer smo prvi dan imeli za kratek čas možnost videti tigra. In glej ga zlomka, tiger ali pa bolj verjetno tigrica, je bila spet tu. Prav pred našim terencem se je počasi sprehodila pred nami in nazorno pokazala, kako v Indiji tudi tigri uporabljajo “Inka toilet”, nato pa naveličano skrenila s poti in izginila v goščavi. Yogesh je s svojim predlogom res zadel žebljico na glavico in Instagram je bil spet bogatejši za najmanj en posnetek tigra iz rezervata Nagarahole.

Na začetek!

Andamanski otoki

Po vrnitvi s safarijev in po neuspešnem poskusu “sanacije” moje katastrofalno načete “plombe” smo se Sky, Maša, Julija in seveda jaz odpravili na dopust na Andamansko otočje. Povprečnemu evropskemu turistu so precej bolj znani Maldivi, za Andamanske otoke sem tudi jaz, čeprav sem geograf, prvič zares slišal ob prvem obisku Indije, ko smo na Bharatov predlog preigravali tudi možnost obiska tega dela Indije. Ko enkrat veš, da to otočje obstaja in da pripada Indiji, si greš seveda pogledat, kje to je in kako se tja pride. Ker so to otoki, sta možnosti dve in sicer ladja ali letalo. Hitrejše in bolj praktično je letalo. Bangalore namreč ni ob morju in bi bilo zato treba do pristanišča najprej potovati kakšnih šest do sedem ur, potem pa še dva dni in pol z ladjo. Skratka od desetih dni, ki smo jih namenili našemu indijskemu dopustu, bi jih morali več kot pol nameniti samo za pot do tja in nazaj. Že res, da pravijo , da je pot lahko tudi cilj, ampak ne vem če to v tem primeru drži, ker zame pet dni zrenja v neskončno modrino, ni ravno nekaj, kar bi me neskončno privlačilo. Vsekakor ne toliko, da si ne bi raje izbral letala. Upam, da mi navdušeni morjeplovci tega ne zamerijo. Na drugo vprašanje, kje to je, sem delno že odgovoril: precej daleč! Glede na dolžino plovbe vsekakor ni blizu. A kako daleč in v  kateri smeri? Zelo daleč, se pravi od 1000 do 1400 kilometrov od indijske podceline v smeri proti vzhodu. Otočje je bližje Mjanmaru, torej Indokitajski, kot pa Indiji. Od južne Indije do otočja je skoraj tako daleč kot od Ljubljane do Stockholma in več kot od Ljubljane do Istanbula. Let iz Bangaloreja v Port Blair na jugu otoka Andaman zato traja skoraj dve uri in pol. 

Ker smo šli na Andamansko otočje, bi bilo nekoliko zgrešeno, če bi ves razpoložljivi čas preživeli samo na glavnem in največjem otoku. Ker pa smo šli tudi dopustovat, bi tudi ne bilo ustrezno, če bi vse dneve preživeli samo na poti od otoka do otoka in po dolgem in počez čez vsakega od njih. Kompromisni načrt je tako obsegal prenočevanje na dveh otokih in v štirih hotelih. Ob prihodu in odhodu smo po dvakrat prenočili v Port Blairu, kjer je letališče. Preostanek dopusta smo preživeli na otoku Havelock in sicer smo štirikrat prenočili v počitniškem naselju Morska školjka (Sea Shell Resort) in dvakrat v Tajevi eksotiki (Taj Exotica Resort). Seveda bi bilo za poležavanje na plaži in uživanje v toplih morskih valovih veliko bolj ustrezno, če bi ves čas na otoku prebivali v slednjem, a sta nas že dve nočitvi stali celo premoženje, čeprav nam ni bilo niti za trenutek žal, da smo si privoščili bivanje ob plaži, ki je med najboljše ocenjenimi na svetu. Na Tripadvisorjem seznamu, kjer sem se prvič srečal z imenom Radhanagar  je bila na 6. mestu, v času tega pisanja pa so jo uvrščali na še vedno visoko 7. mesto. Skratka po njihovem je to “best of the best traveller’s choice”. Najboljše od najboljšega po mnenju popotnikov, ki svoje ocene delijo na tem vsesplošno uporabljanem spletnem pripomočku za načrtovanje potovanj. Videti to občudovano čudo in ne umreti, je bil torej eden od pomembnih razlogov za odločitev, da gremo na morje prav na Andamansko otočje.

Ampak, naj začnem na začetku. Ob prihodu smo imeli rezerviran hotel v delu mesta od koder ni bilo daleč do glavnih znamenitosti Port Blaira. Hotel se je imenoval City View. Maša se je dogovorila, da so nam na letališče poslali taksi in to so tudi storili. Letališče je sorazmerno majhno, se pravi podobne velikosti kot je bilo ljubljansko v času pred postavitvijo novega terminala. Ampak kot smo lahko videli, že gradijo dodaten mednarodni terminal, kar bo letališče v Port Blairu  spet postavilo ob bok “Jožetu Pučniku”. Za razliko od ljubljanskega je Port Blairsko letališče kar v mestu. Pred zgraditvijo brniškega, je bilo tako tudi v Ljubljani. Zdaj je na mestu tega prejšnjega ljubljanskega letališča trgovsko središče BTC city in na njegovem robu še lahko vidimo mali letališki stolp in nekdanji hangar, na letališče pa spominja tudi ime tamkajšnje ulice: Letališka cesta. Če imaš torej letališče v mestu, ki ni kdovekako veliko, tudi do nobenega dela mesta ni pretirano daleč, če le promet ni preveč zgoščen. V Port Blairu je bil po naših izkušnjah promet sorazmerno gost, a vseskozi lepo tekoč. Ne spomnim se nobenega zastoja. Smo pa takoj opazili tudi razliko v urejenosti. Ob cestah skoraj ni bilo opaziti smeti, smo pa lahko videli, da se ob njih vlečejo urejeni pločniki, po katerih se dejansko da hoditi, ker niso zasuti z vsakovrstno navlako in jih tudi vsake toliko ne zmanjka kot je to primer v Bangaloreju. Ob zadnjem popisu prebivalstva je bil Port Blair številčno malo večji od Maribora, po zadnjih ocenah pa v njem živi že več ljudi kot v Mariboru in Celju skupaj in sicer okrog 150.000.

Za opazovanje razlik med milijonsko metropolo od koder smo prišli sem in tem otoškim središčem ni bilo dosti časa, ker smo bili sorazmerno hitro v osrednjem delu mesta, kjer je bil naš prvi hotel. Ampak ko je taksist ustavil ob ulici češ, da smo prispeli, sem bil prepričan, da se je zmotil. Česa hotelu podobnega namreč ni bilo videti. Majhne, na prvi pogled precej neugledne trgovinice nanizane v pritličjih ozkih enonadstropnic niso dajale vtisa kakšnega starega mestnega jedra s pomembnimi reprezentativnimi stavbami, ampak so dajale videz povsem običajnih indijskih ulic, značilnih za vsako malo večjo vas oziroma manjše mesto. Ko smo pogledali malo bolje, smo res opazili, da med razpadajočo stavbo na levi in tisto, v pritličju ne dosti bolj ugledno na desni, vodijo precej strme stopnice do vhoda v prvem nadstropju, kjer bil dejansko naš trizvezdični hotel oziroma “Bed and Breakfast”. Na zunaj torej ni obetal prav nič udobne namestitve, a smo se pustili presenetiti. Že pri vhodu smo naleteli na obutev, ker so se tisti v notranjosti zaradi vzdrževanja čistoče sezuli že pri vhodu. Skoraj kot da vstopaš v svetišče. Sem pa imel priložnost videti, da enako ravnajo tudi pri vstopanju v trgovino. Pri vhodu sezujejo sandale in gredo noter bosi. Obotavljajoče sem vstopil, ker nisem vedel ali naj se sezujem ali ne. Seveda se nisem in sem šel noter obut in z malo slabo vestjo. V majhnem prostoru med stopniščem za v višje nadstropje in eno od sob, ki je pripadla meni in Juliji, je bila recepcija. V prostoru je bilo vroče in za razliko od zunaj tudi nekoliko soparno. Ampak fanta, ki sta tam delala sta bila prijazna in ustrežljiva, sobi pa klimatizirani, čisti in urejeni, celo nad internetom se nam ni bilo treba pritoževati, skratka vse je bilo čisto v skladu s tremi zvezdicami, ki jih ta hotelčič ima. Mašina in Skyjeva soba je bila nad najino, še nadstropje više pa je bil prostor, kjer smo zajtrkovali. Zgledalo je, da smo bolj kot ne edini gostje. Prav veliko drugih tudi ne bi moglo biti, saj je bila stavba razmeroma ozka in temu primerno tudi število sob majhno in v zgornjem nadstropju so očitno živeli še lastniki. V recepciji je bil noč in dan prisoten vsaj eden od fantov, ki sta nas sprejela, tako da sem sklepal, da je oddajanje sob očitno družinski posel. Poleg oddajanja sob so z veseljem priskočili na pomoč tudi pri načrtovanju ogledov in obiskov znamenitosti ali pa pri najemu taksistov.

Hotel City View je bil naše idealno izhodišče za načrtovani obisk otočka Ross Island in Celične ječe (Cellular Jail) ter za ogled tega dela mesta. Obe omenjeni znamenitosti sta povezani s kolonialno preteklostjo. Otočje je bilo s strani Britancev kolonizirano šele v 19. stoletju in ti so v Port Blairu zgradili ogromno ječo s samicami v sedmih krilih, ki so se raztezala od osrednjega majhnega okroglega dela v vseh smereh. Večina teh trinadstropnih stavb je bilo porušenih. Na Wikipediji piše, da ne v potresu, ki je otočje prizadel leta 1941, kot sem prebral v drugem viru. Porušila naj bi jih otoška uprava leta 1960. Trije preostali naj bi bili rešeni pred pogubo zaradi protestov in peticij borcev za neodvisnost, ki so bili tu zaprti in se niso mogli sprijazniti s tem, da se na tak način briše pomemben del dokazov o krutosti kolonialnih oblastnikov in trpljenju borcev za indijsko neodvisnost. Druga razlaga pa pravi, da je bila ječa poškodovana v potresu in da so Japonci podrli dve krili za gradnjo bunkerjev, dve krili pa so podrli kasneje, ker so na njihovem mestu gradili bolnišnico. Danes so na ogled tri preostala krila. Dovolj, da se nazorno prikaže krutost, s katero je kolonialna oblast zapirala svobode željne indijske domoljube v majhne celice s težkimi železnimi zapahi, golimi stenami in tlemi, kjer so jedli, spali in opravljali potrebo na nekaj kvadratnih metrih. Danes idilični vrt med mogočno glavno upravno stavbo zapora in zaporniškimi celicami je bil nekoč prostor trpljenja, mučenja in ubijanja. Ohranjene zaporniške vislice so imele kapaciteto treh usmrtitev hkrati. Pred ječo je danes park, v njem pa kipi mučenikov, ki so svoje življenjske poti na tak ali drugačen, v vsakem primeru okruten, način končali tukaj. 

Tudi na otoku Ross so kolonizatorji zgradili številne stavbe za potrebe svoje vojske in tudi te stavbe so bile opuščene tik pred japonsko zasedbo in po njihovem odhodu nikoli več ponovno uporabljene. Japonci so na otoku zgradili nekaj bunkerjev, po njihovem odhodu in po odhodu njihovih indijskih sodelavcev, pa otok in zgradbe na njem niso več služili prvotnemu namenu. Najnovejša sled kolonizatorsko-okupatorske preteklosti je poimenovanje otoka. Otok so namreč iz Ross Island preimenovali v Netaji Subhash Chandra Bose Island. Prva beseda imena v jeziku Hindi pomeni spoštovani vodja, preostale pa so ime Ghandijevega sodobnika in nekaj časa tudi sodelavca, ki pa je bil, za razliko od slavnega vodje miroljubnega odpora, veliko bolj sovražno nastrojen do britanskih kolonizatorjev in se jih je želel rešiti z ognjem in mečem. Med drugo svetovno vojno je tako pobegnil v Berlin, od tam pa s podmornicami in letalom prišel v Tokijo in ustanovil Indijsko narodno vojsko. Skoraj kot JNA, samo da je bil za razliko od jugoslovanskih partizanov tale indijski vojskovodja na napačni strani zgodovine, oziroma se je za pravo stvar boril z ramo ob rami z napačnimi sobojevniki – Japonci. Ti so mu na Andamanskem otočju omogočili ustanovitev nekakšne neodvisne Indije, ki je imela svojo vlado in vojsko. Ko pa so Japonci vojno izgubili, je bil ta indijski spoštovani vodja na begu pred zmagovalci ob življenje. Gandhi je  dve leti kasneje s svojim gibanjem dosegel neodvisnost in sčasoma so številna poimenovanja naselij, administrativnih enot, otokov in podobno padla v nemilost nove oblasti in začelo se je uradno spreminjanje imen. Nam vsem znani Bombay je leta 1995  postal Mumbai, Kolkata (angleško Calcutta) je leta 2001 postala Kolkata, Madras v nekoč istoimenski zvezni državi pa je postal Chennai (Čenaj) že leta 1968. V zadnjem času je v Indiji na oblasti bolj nacionalistična politična struja in na vrsto za preimenovanje je prišel tudi otoček poimenovan po Danielu Rossu, hidrografu, ki je še za časa življenja postal častni predsednik Kraljevega geografskega društva (Royal Geographical Society) v Bombayu. Njega je leta 2018 v imenu zamenjal zgoraj opisani Bose. Leta 1941 je Andamansko otočje prizadel katastrofalni potres, a menda s strani britanske vojske zapuščenih stavb ni porušil. Japonci so po svoji zasedbi na otoku Ross gradili svoje bunkerje, in da so pri tem kot gradbeni material uporabljali kar opuščene otoške stavbe je dosti verjetno. Za otoček, ki je bil upravno središče celotne britanske kazenske kolonije na otočju, je bil odhod Britancev pred grozečo japonsko zasedbo precej klavrn konec nekdanje slave. Zaradi razkošnosti in udobja, v katerem so tamkaj živeli visoki uradniki, so ga imenoval kar vzhodni Pariz.  Ampak, vsemu razkošju navkljub je bil otoček tudi v času svojega največjega vzpona tako rekoč sredi ničesar in razporeditev vojaškega in administrativnega osebja na otok je veljala za kazensko. Pač v skladu z rekom: “Kletka je kletka, pa čeprav je zlata!”.

Danes otoček, kljub novemu zvenečemu imenu, še vedno vsi poznajo zgolj kot Ross Island. Je pač precej krajše in bolj praktično. Sicer pa na Andamanskih otokih tudi Indijci niso avtohtoni prebivalci, pač pa so priseljenci. Po ocenah naj bi bilo sredi 19. stoletja pripadnikov andamanskih plemen okrog 7.000, danes jih je menda že manj kot 500 in živijo ponekod skoraj brez stikov z zunanjim svetom. Z vidika tega preostalega avtohtonega prebivalstva so torej tudi priseljenci z indijske podceline neke vrste kolonizatorji, torej tujci, ki izkoriščajo naravne vire in lepote za svojo gospodarsko korist. Poimenovanje po indijski različici hrvaškega poglavnika Anteja Pavelića, je torej po eni strani sporno zaradi njegovega sodelovanja z Japonci, po drugi strani pa je z vidika avtohtonega prebivalstva to ime ravno tako umetno in tuje kot poimenovanje po raziskovalcu in pomorščaku Rossu.

Naj se otoček imenuje tako ali drugače, do njega je treba s čolnom. Za Skyja je bila to prva vožnja s čolnom in užival je vseh tistih 20 minut kolikor je trajala. Na otoku smo se potem peljali še s takim električni vozilcem, kot sva ga midva z Julijo izkusila že na najinem izletu v Wayanad. Do vrha otoka smo se peljali mimo ostankov nekoč razkošnih stavb, od tam pa se je bilo mogoče sprehoditi še navzdol na drugo stran do svetilnika. Časa je bilo dovolj zgolj za nekaj fotografiranj in za ogled ohranjenih zidov kasarniškega kompleksa, ki ga je v zadnjih osmih desetletjih preraslo in v svoj objem uklenilo mogočno drevje, da izgleda kot kulisa za film o Trnuljčici, samo trnje je treba odmisliti. Sledil je povratek  z električnim odprtim vozilcem nazaj do pristanišča, kjer smo ob pitju soka v enem od lokalčkov na terasi imeli srečanje s čredo jelenjadi. Živali je strogo prepovedano hraniti, ampak takoj ko se zasliši šumenje ovojnega papirja za bonbone ali piškote, se v pričakovanju kakšnega priboljška jeleni in košute začnejo zgrinjati okrog tebe kot kakšni zombiji. Lažje je prositi za hrano turiste, kot pa stikati za skromno podrastjo po otoku, ki je tem živalim naravna hrana, a ni bilo videti, da bi je bilo dovolj za vse pripadnike številčne črede, ki se je zaredila na otoku. Vse skupaj malo spominja na Titove Brione. Na ogled te peljejo, na ogledu lahko opazuješ tudi divjad in nekoč je bil to kraj veliko večjega pomena kot danes, ko je zgolj turistična privlačnost. Ampak dejstvo je, da Brioni v vseh pogledih daleč presegajo Rossov, oziroma Bosejev otok.

Ampak naj bo dovolj o otoku, na katerem smo prebili manj kot dve uri. Najpomembnejši del našega dopustovanja smo prebili na otoku Havelock, kamor samo plovba z udobnim katamaranom traja skoraj toliko časa kot smo se zadržali na Rossu. Tudi Havelock je bil v času zdajšnjega indijskega premiera Narendre Modija preimenovan in danes nosi ime Swaraj Dweep. Drugi del imena pomeni otok pri prvem delu pa “swa” pomeni samo, “raj” (radž) pa vladanje. Tako se je namreč imenoval Ghandijev koncept osvoboditve izpod britanske nadvlade, izraz in soroden koncept pa je bil v uporabi že davno pred njim. Tudi ta otok je med ljudmi še vedno precej bolj znan pod starim imenom Havelock. To je sicer priimek od vseh že davno pozabljenega britanskega generala, ki ga verjetno poznajo zgolj in samo zgodovinarji, ki se posebej ukvarjajo s časom in s kraji, v katerem oziroma katerih je živel in deloval. Tudi otok kot tak zunaj Indije ni pretirano poznan, čeprav se ponaša z eno najbolje ocenjenih plaž na svetu. Obiskujejo pa ga predvsem Indijci, tuji turisti so, sploh po izbruhu Covida-19 in posledičnih zaprtjih, redki skoraj tako, kot tigri, če ne celo leopardi na indijskih safarijih.

Na otok je mogoče priti samo po vodi, bodisi s trajektom ali pa s katamaranom. Ponudba je kar pestra in nam je Maša izbrala najbolj udobno. Preden smo se lahko naužili prostorne udobnosti zgornje palube sodobnega katamarana, kjer se je poleg nas prevažala zgolj še peščica domačih turistov, je bilo treba opraviti s pristaniškimi formalnostmi, ki precej spominjajo na tiste na letališčih. Le prtljago smo morali sami odvleči do ladje in nam je niso vzeli in odpeljali. V glavnem smo kakšno uro brez vsakršne resne potrebe čakali v pristaniški zgradbi, da se je začelo vkrcavanje. Povsod so bili napisi, da je fotografiranje strogo prepovedano, kajti Andamansko otočje je kraj, kjer najdete vse tri rodove indijske vojske in pomorski rod ima nekaj svojega ladjevja in infrastrukture tudi v pristanišču, iz katerega smo odpluli najlepši plaži Azije naproti.

Pristanišče na Havelocku, kamor smo pripluli po kakšni uri in pol, komaj zasluži to ime. O kakšni pristaniški zgradbi ni ne duha ne sluha, je pa na pomolu dolg nadstrešek, da lahko na odhod ladje počakaš v senci. Ob prihodu na otok samo poiščeš in odvlečeš svojo prtljago po razdrapani površini pomola in si med čakajočimi vozniki izbereš prevoz. Ali pa si prevoznik izbere tebe, ker je prevoz vedno stvar pogajanj in vzajemne odločitve. Pri prvem taksistu nismo bili uspešni, ker je po Mašinih merilih zahteval preveč. Rekel je, da imamo na voljo tudi avtorikše za pol cene, ampak ker smo štirje s kupom prtljage, bomo na istem, ker se bomo morali peljati z dvema. Ampak se je možak uštel, ker je naš avtorikšar uspel vso našo prtljago stlačiti v svoje vozilce, mi smo se pa tudi znali stisniti na sedeže za njim, ker smo se tako ali tako tudi v Bangaloreju neštetokrat vozili na tri plus ena, se pravi trije odrasli vzporedno in en otrok v naročju. Imeli smo tudi izkušnjo s tri plus dva, se pravi trije odrasli vzporedno ter Maša in Sky v naročju. Manjši od naših kovčkov, za katerega za sedežem ni bilo prostora je končal pod voznikovimi nogami, saj jih med vožnjo ne uporablja, ker ima vse, kar rabi za upravljanje na krmilu oziroma kot rečemo pri nas, na “balanci”. Bili smo tako navdušeni nad njegovo iznajdljivostjo in ustrežljivostjo, da smo mu podelili izključno pravico prevažanja naše turistične skupinice za ves čas bivanja na otoku. 

Peljal nas je na primer na naše prvo kopanje v morju, na plažo, ki je bila tako nasmetena, da je ob vsem trudu niso uspeli niti približno počistiti. Valovi so namreč sproti prinašali obilico trave, listja in vej ter vejic. Vsi ti naravni materiali pa so bili obilno premešani še z vsakovrstno plastiko in drugimi odpadki, ki jih v morja, reke in nasploh v naravo odmetava naša “civilizacija smetiščarjev”. Kljub vsemu smo tam preživeli prijetno dopoldne, bogatejši za zanimivo izkušnjo ali dve. Prva je bila, da se da tudi v nasmetenem morju plavati in druga, da indijski turisti smeti spregledajo in vidijo plažo zgolj v vsej njeni naravni lepoti. Medtem ko sem bil jaz jezen in razočaran zaradi tega, da je tako lepa plaža tako polna nesnage, so oni očitno vse te moteče smeti preprosto odmislili ali pa so jih zgolj tako vajeni, da jih sploh opazijo ne več, ker so del njihove vsakdanje kulise v mestih od koder so prišli.

Z njim smo se peljali tudi na drugo plažo, ki pa smo si jo samo ogledali, ker je bilo za kopanje že malo pozno. V bistvu nas je pripeljal in poslal na zasebno plažo počitniškega naselja, rekoč naj kar gremo noter, saj tako nihče ne bo vedel, da nismo njihovi gostje. Res tam nihče ni preverjal, kdo gre noter in kdo ven kot je v navadi drugod. Plaža je bila lepa in urejena, z visokih dreves ob njej so visele gugalnice, v lokalu v počitniškem naselju pa so stregli samo eksotične koktajle in nič takega, kar bi bilo po našem okusu. Predvsem pa smo bili veseli, da si za naše daljše bivanje na otoku nismo izbrali tega počitniškega naselja, ker so plažo takoj ko se je sonce spustilo za obzorje preplavili roji komarjev, tako da smo hitro poklicali našega voznika in izvedli taktični umik v našo Morsko školjko.

“SeaShell Resort” ali po naše Počitniško naselje morska školjka je pravi raj za počitnikarje z eno ali dvema napakama. Druga je najbrž odvisna od tega, kje se nahaja hiška, v kateri prebivaš. Če je tako izpostavljena hrupu generatorja, ki proizvaja elektriko za celoten otok, kot je bila naša, potem je rajskost bivanja tu nekoliko okrnjena. Prva napaka pa je, da se kljub temu, da je naselje ob obali, ne moreš kopati v morju, ker to ni dovoljeno. Ali je to zaradi zaščite koral pred kopalci ali kopalcev pred koralami, ne vem. Vem pa, da so se vsako jutro čez plitvino, ki je bila ob oseki suha, turisti z inštruktorji odpravljali na potapljanje. Najprej so seveda še pred sončnim vzhodom prišli potapljaški inštruktorji, ki so na čolne natovorili opremo, potem so pripeljali še udeležence potapljanj. Mi, ki nismo imeli potapljaških ambicij, smo samo raziskovali živi svet plitvega morja med ostanki mangrov in tudi to je bila prijetna izkušnja, sploh v ranem jutru, še preden se je sonce prikobalilo z druge strani Andamanskega otočja. Za kopanje smo imeli pa v neposredni bližini naše hiške bazen, ki si ga skoraj nikoli ni bilo treba deliti z več kot nekaj naključnimi posamezniki, pogosto smo ga imeli pa povsem sami zase. Okrog bazena je bil lesen podest z ležalniki. Okrog in okrog pa palme, ki so omogočale tudi poležavanje v senci, čeprav tudi na soncu ni bilo pretirano vroče. Vedno je bil tam v pripravljenosti tudi kopališki mojster, ki nas je oskrbel z brisačami in plavalnim obročem za Skyja. Kaj bi si človek sploh še lahko želel več? Razen, da bi na ramantičnem lesenem balkonu našega stanovanja ne bilo treba poslušati tistega nadležnega hrupa iz male dizelske termoelektrarne.

Počitniško naselje ima tako rekoč pravljično zasnovo. Nekako takole gre. Na otoku sredi morja je naselje, v naselju so tlakovane potke ob potkah pa svetilke in vsake toliko lična hiška … Hiške res niso nagnetene tesno blizu, ampak so razdalje med njimi takšne, da celotno naselje izgleda bolj kot ogromen park in ne kot turistično naselje. Ne vem koliko gostov je bilo v njem v času našega bivanja in tudi ne kje so bili, ker v naselju si na vsakem koraku lahko naletel na zaposlene, ki so čistili, pospravljali in popravljali, na souživajoče turiste pa samo zjutraj ob zajtrku v restavraciji.

Naše tukajšnje domovanje je bilo v hiši s pritličjem in nadstropjem s po enim stanovanjem na vsaki strani stopnišča, se pravi dve v pritličju in dve zgoraj. Naše je bilo zgoraj, zato leseni strop ni bil raven, ampak je visoko nad nami sledil naklonu strehe. Ne samo, da smo imeli ogromno prostora, tudi prostornina je bila zaradi tega ogromna. Udobja in prostora nam vsekakor ni manjkalo. Balkon je omogočal prijetno posedanje s pogledom na palmov gaj, ki ga je motil le prej omenjeni hrup. Široka dvojna postelja in dodatna vzmetnica sta bili več kot dovolj, da smo vsi lahko udobno spali. Tudi kopalnica je bila prostorna in lepo urejena. Skratka brez pripomb. Kopalnica oziroma stranišče je navadno prostor, po katerem se po mojem meri kakovost prenočišča. Če je vse drugo še kolikor toliko v skladu s standardi, pa pri sanitarnih prostorih marsikje pogrnejo na izpitu. Ampak tokrat temu ni bilo tako. Čeprav je bilo naše domovanje v bistvu soba in ne stanovanje, saj v njem ni bilo kuhinje in jedilnice, ampak samo kot za pripravo kave ali čaja, pa je bil prostor zaradi prostornosti bliže stanovanju kot sobi.

Da smo v počitniškem naselju nekoliko višjega kakovostnega razreda, se je poznalo tudi po cenah v restavracijah v sklopu naselja. A kljub temu so bile cene nižje kot v povprečnih slovenskih gostilnah. V restavracijah ob ulici, ki izgledajo kot da bi jih gasilci na hitro postavili za njihovo letno gasilsko veselico, pa smo vsi štirje večerjali za dobrih 16 evrov, kar je približno toliko, kot me v Kopru staneta veganska pica in zeleni čaj.

Veliki finale na Havelocku smo prihranili za konec. Petzvezdično hotelsko naselje Taj Exotica leži neposredno ob tisti toliko opevani plaži, najlepši v Aziji in med prvimi desetimi na svetu. Tudi tja nas je peljal naš stalni voznik. Že naš prihod s tako nenavadnim prevozom za goste tako luksuznega hotela, je bil, milo rečeno, nenavaden. Ampak preden so zaposleni sploh zaznali, da smo prišli in kako smo se pripeljali, je bila naša prtljaga že razložena, mi pa pripravljeni, da vstopimo. Osebje je pograbilo naše kovčke in torbe, nas pa so povabili na veliko pokrito sprejemno teraso. Tu smo izpolnili prijavne obrazce, za dobrodošlico pa smo dobili kokosovo vodo iz njihovih lastnih kokosov ter zapestnice iz školjk. Za povrh pa nam je četverica receptorjev zapela tradicionalno pesem dobrodošlice in to s takim nelagodjem, da nismo vedeli, kdo se počuti bolj neprijetno pevci ali poslušalci. Potem so nas z odprtim električnim vozilcem odpeljali do našega bivališča. In to kakšnega. Pri njem je bila samo terasa v dolžini celotne stavbe postavljene na štiri vogalne stebre, tako prostorna, kot celo naše stanovanje v Morski školjki. V notranjosti pa je bilo prostora toliko, da bi lahko igral tenis, če malo pretiravam. Postelja je bila naravnost kraljevska, seveda taka z baldahinom. Za spalnico je bil dolg hodnik, ki je služil kot umivalnica z dvema široko razmaknjenima umivalnikoma. Na enem koncu tega dolgega hodnika je bilo stranišče, na drugem pa kopalnica. Od enega od teh intimnih prostorov do drugega si imel že kar soliden sprehod. Vse je slogovno domišljeno in tako kot v Morski školjki in Gorskih sencah je tudi tu prostoru dajal toplino in domačnost les. Predvsem pa je bil glavni hrup, ki ga je bilo slišati tule, ptičje petje, oziroma skrivnostni zvoki iz tropskega gozda. Občasno je sicer mimo priropotalo tudi kakšno vozilo vzdrževalcev, goste pa so skoraj neslišno sem in tja po naselju prevažali z elekričnimi odprtimi vozili. Od restavracije do najbolj oddaljenih bivališč je kar kakšnih 10 do 15 minut hoje, do plaže pa še nekaj minut več. So pa gostom na voljo tudi zastonj kolesa, ki so po uporabi pogosto obležala ali pa obstala vsepovsod po naselju.

Bivališča različnih kakovostnih razredov so tule še bolj na redko posejana kot v Morski školjki, so pa v glavnem vsa na stebrih, ki so bili ponekod tako visoki, da bi se pod stavbo lahko kar sprehodil, ne da bi se bilo treba posebej dosti skloniti. Med bivališči je pravi nasad kokosovih palm, zato je v dobrodošlico vključeno tudi pitje kokosove vode.

Bazen imajo v prvem nadstropju stavbe, kjer je recepcija, ob bazenu pa je tudi restavracija.  Velikost bazena je skoraj olimpijska, iz bazena pa se skozi krošnje dreves vidi valovanje morja. Le voda je bila za spoznanje prehladna za užitkarjenje, se pravi bolj primerna za plavanje kot za lenarjenje. Ampak dokler imaš na razpolago eno najlepših plaž na svetu in prijetno toplo morje, je precej vseeno, kakšen je bazen in kako topla ali mrzla je voda v njem. In plaža nas res ni razočarala. Nekoliko frustrirajoče je sicer, da si večino plaže delita dve hotelski naselji in če nisi njun gost se lahko drenjaš na skromnem preostanku. Za tiste, ki imajo dovolj pod palcem, pa je na voljo privilegij, da lahko brezskrbno uživajo v lepoti peščene obale, do katere segajo zeleni gozdovi mogočnih listavcev, ki dajejo plaži poseben čar. Ob vstopu na plažo ti postrežejo s prigrizkom in pijačo, te opremijo z brisačami, ti postavijo ležalnik in senčnik, skratka vse, kar rabiš za udobno poležavanje na plaži in kopanje, dobiš kar tu. Predvsem pa je plaža čista kot solza. No, ja. Moje sokolje oko (čeprav z očali) je uspelo odkriti sem in tja kak plastični odpadek, a več kot očitno veliko teh odpadkov do plaže sploh ne pride, kar pa morda prinese morje, pa kot kaže vestno pospravijo.

Plitvina sega precej daleč v morje, tako da je treba hoditi kar nekaj časa, da je voda dovolj globoka za plavanje. V pesku pa domuje množica rakcev, majhnih in malo večjih, ki jih srečaš na vsakem koraku, če ne njih pa vsaj luknjice, v katerih se skrivajo. Sonce sicer zvečer ne utone v morju, ampak se skrije za Južnim Andamanom, a je pogled na zahajajoče sonce vseeno privlačen. Tako kot povsod, ima tudi tu sončni zahod poseben čar. Ampak to pomeni tudi, da je treba plažo zapustiti, saj jo zaradi nekih insektov, ki se pojavijo zvečer, zaprejo do naslednjega jutra, ko na drugi strani Havelocka sonce spet pokuka čez zelene, gozdnate hribe. Nam je vzšlo in zašlo samo dvakrat, ker ne spadamo med tiste, ki imajo dovolj pod palcem, smo pa napraskali toliko, da smo si lahko privoščili to, kar si, sicer v veliko večjem obsegu privoščijo, bogati. Če se izrazim v slogu reklam za avtomobile, smo imeli vse kar imajo veliki, samo ne prav dolgo. Ob odhodu se je od nas prišla poslovit cela ekipa uslužbencev, ki so nejeverno zmajevali z glavami, ko so videli, da se bomo odpeljali z navadno avtorikšo. Vprašanje, če nam ne bo neudobno, je bilo sicer na mestu, ampak takole neudobje nas niti najmanj ne moti. Uslužbencem smo pa rekli, da se tako vozimo, ker ima Sky tako zelo rad vožnjo z avtorikšo. Ali so nam verjeli ali ne, je pa že druga zgodba. Bodo imeli vsaj kaj pripovedovati prijateljem in znancem. Namreč, kako so k njim prišli beli turisti iz Evrope in se potem z obilico prtljage trije odrasli in otrok stiščali v avtorikšo ter se potem čez pol otoka peljali do pristanišča, od koder so odpluli nazaj v Port Blair. Ker cesta do tja pelje čez nekaj daljših klancev, je pretirano obremenjeni motor sumljivo pojemajoče lezel navkreber, ampak smo uspešno zlezli čez vse vzpetine in se uspešno pripeljali tja in nazaj.

Ko smo pristali v Port Blairu je bila že noč in tam nas je pričakal taksist, ki je šel Juliji kupit vžigalnik, ker je “later” razumel kot “lighter”. Brez tega nepotrebnega postanka bi vožnja do hotela trajala še malo manj, pa je bila že sicer kratka za indijske razmere. Naš zadnji hotel je bil ob cesti čez otok, ob kateri kot gobe po dežju poganjajo v zrak nove hiše. Prav zanimalo me je, koliko tule velja pregovor “Nomen est omen!” se pravi, da ima ime tudi pomen. Hotel se je namreč imenoval Lake View. To pomeni,da bi moralo biti iz njega mogoče videti jezero. Samo, da nisem bil čisto prepričan, da na otoku sploh imajo jezero. Pri nas imamo jezero, ki ima otok, tule naj bi imeli otok, ki ima jezero. Tudi Mljet ga ima, ne enega, dve. Ampak v bistvu nista pravi jezeri, ker sta povezani z morjem. Torej je bilo povsem na mestu vprašanje, ali je tudi tule tako. Pogled na zemljevid govori v prid temu, da je. Treba pa je vedeti, da so nekateri tukajšnji otoki tako tesno drug ob drugem, da jih loči le ozek pas morja, skoraj kot bi vmes tekla zgolj malo širša reka. V Južni Andaman pa se severno in zahodno od Port Blaira morje zajeda tako globoko v otok, da vmes ostaneta le dobra dva kilometra kopnega, pri čemer je njegova celotna širina skoraj 20 kilometrov. Precejšen del območja ima tudi nadmorsko višino le nekaj metrov. Otočje leži na stiku indijske in burmanske tektonske plošče. Prva se podriva pod drugo in napreduje za približno pol centimetra letno. To pomeni, da se vsake toliko tule zares močno zatrese in zadnji katastrofalni potres in potresni val, ki mu je sledil, je 26. decembra, 2004 po obalah Indijskega oceana terjal kar 280.000 življenj. Andamansko otočje se je ob tem nekoliko usločilo. Zahod Severnega in Srednjega Andamana se je dvignil za več kot meter, vzhodni del Južnega Andamana pa se je za pol metra ugreznil, medtem ko so se otoki najbolj na vzhodu tudi nekoliko dvignili. Po potresu je desetmetrski cunami pljusknil čez obalna obrežja in zalil nižavja, ki so marsikje na Južnem Andamanu še danes zalita ali pa vsaj zamočvirjena. Pogled na vodo je hotel vsekakor imel, če ta zasluži ime jezero, je pa že drugo vprašanje.

Ko smo ravno pri vodi, naj opišem še neprijeten dogodek, ki je bil uvertura v naš padec s petzvezdičnega bivanja na zgolj in samo dvozvezdično. Toliko zvezdic je namreč premogel naš zadnji hotel v Port Blairu. Dveh zvezdic sicer ni bilo nikjer videti, je bil pa zato toliko bolj viden ščurek, ki je očitno brezplačno in tudi brez vednosti upravljavcev hotela, bival v njem. A vrnimo se k vodi. S ceste, ki je bila hkrati gradbišče, smo tako rekoč neposredno stopili v recepcijo in bili toplo sprejeti. Na obrazih nam je bilo videti, da smo že nekoliko dehidrirani, zato je bil eden od uslužbencev poslan po vrč vode. Maša je z receptorjem urejala formalnosti v zvezi s prijavo, jaz sem v naročju držal Skyja, Julija je bila nekje vmes, verjetno v vzpostavljanju stikov z domačini. Najprej je vodo dobil Sky. Velik kozarec je vztrajno praznil in ker je bil očitno zelo žejen, sem ga še vzpodbujal, naj kar pije. In je, vse do zadnje kaplje. Potem sem ga menda z enega boka, na katerega sem ga zaradi njegove teže naložil, poskušal preložiti na drugega in ga s tem očitno spremenil v tisto otroško, angelsko figuro, ki na baročnih vodnjakih bruha vodo. Vse kar je popil in še mnogo več je velikem loku bruhnilo iz njega. Julija je seveda takoj hotela začeti pospravljati, pa jo je hotelsko osebje hitro ustavilo in pojasnilo, da bodo že oni poskrbeli za to in da ni pač nič hudega. Meni pa se je porojevala zla slutnja, da je otrok staknil kakšno infekcijo, čeprav mi ni bilo jasno, kje in kako bi jo lahko, saj smo zadnjih par dni vendar živeli pod petimi zvezdami. Ampak nikoli ne veš, zvezde gor ali dol. Tako primerno zaskrbljen sem z otrokom zakoračil v prvo nadstropje, kjer smo dobili sobi eno nasproti druge. Odnesel sem ga za Mašo, da ga preobleče, ampak iz sobe nasproti se je že oglasila Julija, ki ji ni bilo jasno, zakaj soba nima okna, ima pa ščurka. Meni je bilo za okna in ščurke precej vseeno, skrbelo me je le za Skyja. Ampak Maša je šla na recepcijo odločena, da tu ne ostanemo in je že iskala drugo prenočišče. Spodaj pa seveda niso hoteli izgubiti strank, ki jih v tem delu mesta očitno ni ravno v izobilju, zato so nam v drugem nadstropju ponudili sobo za vse štiri z veliko dvojno posteljo in pomožnim ležiščem. Sprejeti ponujeno za enako ceno je bilo navsezadnje vseeno bolj praktično kot pa tik pred spanjem iskati novo prenočišče, za katerega tudi ne veš, kakšno bo. Razen, če bi za nas imeli prostor v hotelu, kjer smo prebivali ob prihodu. Tega nismo preverjali, pač pa smo se odločili, da tvegamo in ostanemo. Sky si je tudi začuda hitro opomogel in ni kazal nobenih znakov slabosti več. Ampak katastrofalni začetek bivanja je neizbrisno zaznamoval tudi preostanek preživetega časa v tem hotelu, čeprav soba, ki smo jo dobili, sploh ni bila slaba. Za dvozvezdični hotel celo presenetljivo dobra. Izjema je bilo pomožno ležišče, ki mi je bilo dodeljeno. To je bil en tak preprost kavč, ki se ga je raztegnilo v ležišče tako, da si izvlekel del, ki je bil pod sedežnim delom. Če si povlekel predaleč, je šla zadeva na dva kosa. Ne glede na to, koliko si izvlekel ta premični del, pa je ob najmanjšem dotiku močno zaškripal. Med spanjem so tako moje noge molele s sedežnega dela, na katerem sem ležal, nekam v zrak, ker bi sicer ponoči ob najmanjšem premiku verjetno zbudil vse svoje sostanovalce. Moja ugotovitev ob tem je bila, da je bil ta raztegljivi kavč približno tak, kot bi ga jaz delal in da se tudi na takem, na pol podrtem, kavču da za silo prenočevati.

Ne samo, da se je dalo v hotelu čisto spodobno bivati, tudi hrana ni bila slaba. Stene v jedilnici so bile od vrha do tal oblepljene z reklamnimi fotografijami hrane in napisi, ki so izpostavljali pomen zdrave hrane. Ampak od kod je prihajala hrana za nas, pa nismo vedeli in tudi nismo hoteli vedeti, ker za tistimi vrati, skozi katera so jo prinašali, je bilo vse skupaj videti precej neugledno. Nisem si mogel kaj, da se ne bi spomnil na to, čemur se je na naših kmetijah nekoč reklo “svinjska kuhinja”. Ne zato, ker bi bilo v prostoru tako “svinjsko” umazano, ampak ker so tam kuhali za prašiče. Prašiči znajo biti kaj snažne živali in moja stara mama je zanje vedno kuhala tako, da bi to lahko tudi mi brez strahu jedli. Ampak prostor, kjer se je kuhalo je bil oskubljen vsakršnega luksuza – gole stene in beton po tleh, najbolj preprost “šporget”, skratka dve stopnji nižji standard od kuhinje za nas, ljudi. Kakšen je bil standard naše hotelske kuhinje sicer ne vem, ampak slutim, da ne prav visok. A kot sem zapisal, hrana je bila povsem spodobna in jaz sem se prehranjeval v hotelski restavraciji tudi potem, ko so se moji sostanovalci že naveličali njihove hrane.

Sicer pa velja omeniti, da je naša nova soba imela ne le okna, pač pa kar ogromno stekleno okno, pred katerim je bil še večji balkon z razgledom na tisto, kar naj bi bilo jezero. Seveda je bilo poleg vode videti tudi še dosti drugih, precej manj privlačnih stvari, kot so na primer rastoče hiše. Potem ko dokončajo pritličje namreč “doštukajo še stebre za dograditev prvega nadstropja in nato ti neugledno štrlijo kvišku in kazijo videz že zgrajenega dela hiše, dokler ne napraskajo dovolj denarja, da med stebre postavijo še stene in strop in po možnosti na vrh tudi stebre za še eno nadstropje. Odpadkov in zaprašenih starih avtomobilov, čolnov in kdovečesa še, sploh ni vredno omenjati. Sicer pa sem se ob, na vseh vogalih ležečih,  odsluženih predmetih spomnil na moj dom in na to, da bi tudi ta zaslužil, da končno vso nesnago, ki se mi je tekom časa nabrala okrog hiše, zvozim na odlagališče. Ampak kaj, ko vedno kaj drugega dobi prednost, pa najsi je to supanje, kolesarjenje ali pa priprave za odrski nastop.

Glavna hiba hotela Lake View pa je bila, da je bil postavljen sredi ničesar. Ne sicer dobesedno, ker je bilo ob cesti na obeh straneh še kako dosti zgradb. Ampak nič zanimivega ni bilo zares blizu. Hotel je Maša izbrala zato, da bi bil naše izhodišče za obisk otoka Jolly Buoy. Od tu je do morskega narodnega parka poimenovanega po Mahatmi Ghandiju, od koder se pluje na otok, precej krajša pot, kot iz središča mesta, kjer smo prebivali ob prihodu. Da imamo takšen načrt sem ugotovil šele potem, ko se je izkazalo, da je iz neznanih razlogov dostop do otoka nemogoč, plavanje na plaži, s katere je vozil čoln na otok, pa prepovedano. Tako smo cel dopoldan postopali po prekrasni plaži in si lahko zgolj zmočili noge. Sprva sem mislil, da je plavanje prepovedano, ker gre pač za morski park in je to zaščiteno območje. Potem pa je Juliji nek domačin razložil, da je to zaradi slanovodnih krokodilov, ki znajo biti nevarni za kopalce. Na otok pa ni prevoza, ker je čoln, ki so ga uporabljali za prevažanje, potonil oziroma je poškodovan. Očitno ga v času pandemije nihče ni vzdrževal in ga je vzel vrag ali pa Pozejdon, čeprav imajo Indijci najbrž v rokavu tudi kakšnega svojega boga morij. Ta najbrž prebiva blizu otoka Jolly Buoy, saj ga opisujejo kot idealen kraj za potapljanje in občudovanje koral ter morskega življenja, da ne omenjam prečudovitih plaž.

Za nas bi prišle v poštev plaže in kopanje, ampak se žal ni izšlo. Popoldne nas je tako taksist odpeljal na drugo plažo, kjer se tudi ni dovoljeno kopati, se pa lahko fotografiraš z množicami drugih turistov in se potem odpraviš še na ogled sončnega zahoda. Saj ne rečem, da ni bilo lepo, ampak mislim, da je največ od tega imela taksi služba. Kakopak, tudi tu velja: “Turizem smo ljudje!”. Samo v našem primeru je to obrnjeno – mi, turisti smo človeško podprli krajevno gospodarstvo in se dali prevažat’ na kraje, za katere taksisti vedo, da jih vsi hočejo videti in ki seveda niso prav blizu, da te lahko bolj daleč peljejo. V vsakem primeru smo dodobra napolnili spominske celice naših telefonov s fotografijami in videi teh eksotičnih krajev, kjer te prijetno topla voda vabi med šumeče valove, ki se valijo na peščene sipine, pa si dolžan to povsem spodobno povabilo zavrniti in se zadovoljiti zgolj s polnjenjenjem elektronskega spomina. Že naslednji dan pa nas je letalo poneslo čez vse te plaže in zalite ravnice nazaj na indijsko podcelino in Andamanski otoki so postali zgolj spomin na prehitro minuli čas, ki smo ga preživeli tu in na kraje in doživljaje, ki so na nas naredili nadvse močan vtis.

Na začetek!

Za konec

Tako kot deset dni andamanskega dopusta, je bilo tudi mesec in pol obiska Indije, kar naenkrat konec. Prehitro? Vsekakor ne prepočasi. Ampak čas človeku moje starosti ne more več teči počasi in kaj je to dolgčas, že dolgo ne vem več. Čisto vseeno je, kje sem in kaj počnem. No, povsem vseeno sicer ni. Ker živeti v indijskem velemestu je precej drugače kot kjerkoli v Sloveniji in v mnogih pogledih celo kot kjerkoli v Evropi. Zato je že samo živeti tam posebna izkušnja, tudi če se ne greš turista, ki mora za vsako ceno čim bolje izkoristiti vsak trenutek, ki ga preživi na potovanju, da bo videl in doživel čim več tega, kar ponujajo turistične agencije in samooklicani turistični guruji na svetovnem spletu. 

Stopinje na stopnicah, ki so me prebujale v zgodnjem jutru, ko je k nama v posteljo s širokim nasmehom na obrazu pricapljal najin vnuk, so mi pomenile več kot ogled zidovja trdnjav, in blišč palač in svetišč. Spomin na to, kako sva z igrišča bežala pred komarji, ali pa kako sva na terasi opazovala golobe, veverice in druge ptice, je zame vreden več kot to, da mi je uspelo s telefonom posneti tigrico, ki se je sprehodila pred nami na safariju. Najlepši pa so seveda spomini na doživetja z rajskega Andamanskega otočja. Še posebej, ko sva se s Skyjem še preden je vzšlo sonce podala na jutranje raziskovanje morske obale. Vsi tisti simpatični raki samotarji, ki sem in tja prenašajo svoje hiške, pa školjke, ki so se, ne vem kako, zalezle v mokro, temno skalovje, da ne omenjam prekrasnih barv in oblik koral, ki so se pokazale ob oseki med ostanki dreves nekdanjih mangrov. Pa jutranji sprehod po peščeni plaži, ko se nama je pridružila tudi Julija. Sonce je komaj pokukalo čez, z drevjem porasle, bregove in naše sence so se vlekle daleč čez peščino, vse tja do mogočnega tropskega drevja, kjer so bile na pesku med koreninami, kot na razstavi na ogled risbe, ki so jih ponoči s svojimi nogami narisali nešteti raki in rakci, ki so šli, kdo ve kam in kdo ve kod vsak svojo rakovo pot. 

Poleg mene je elektronske spomine na mojem telefonu beležila tudi Maša, tako da je možnosti za osveževanje spomina na preštevilne lepe in še lepše trenutke, več kot dovolj, le čas si je treba vzeti, za to. Nenazadnje, je bilo tudi tole pisanje, nekakšna vrnitev nazaj, tako rekoč potovanje v času, ki nam ga omogoča naš spomin, podkrepljen z materialnimi dokazi na naših pametnih napravah, da niti ne omenjam svetovnega spleta, kjer se podučiš, kje si bil in kaj si pravzaprav videl, čeprav takrat ko si to gledal, še nisi čisto točno vedel, kaj gledaš. Mogoče bom šel pa drugič bolj pripravljen na pot. Kdo ve? Čas je tako zmuzljiva reč, vedno ga je premalo za to, kar človeku pomeni največ. In ni za pričakovati, da se bo to v prihodnje kaj dosti spremenilo. Kakorkoli že, mesec in pol Indije, je bil dobro izkoriščen čas in prijetno doživetje, zaradi katerega sem bogatejši za kar nekaj izkušenj. Verjamem, da ne samo jaz, ampak tudi vsi moji, ki so mi lepšali in bogatili trenutke preživete z njimi.

Na začetek!