Stanko Pelc

Volk je bil glavni frajer v gozdu

Volk je bil glavni frajer v gozdu. Lisička pa, ej lisička je bila, vam povem, za umret. Prava gozdna manekenka in najodličnejša gospodična. Po gozdu je hodila narahlo kot sapa in gobček je nosila tako visoko, da je bilo videti, kot da želi vtakniti glavo med oblake nad vrhovi dreves. Če bi živali v gozdu izdale koledar, potem bi bila lisička v njem na prvi in na zadnji strani in seveda na vseh, ampak res prav vseh, vmes. Ja, taka sta bila ta dva.

Nekega dne, neke pozne pomladi reče mati volkulja: Ah, kako sem vesela, sin moj! Z zadostnim uspehom si končal volčjo osnovno šolo. Tako sem ponosna, da ti je v tretjem poskusu končno uspelo.«

Volku se je čez gobec razlezel širok nasmeh in v soncu sta se zalesketali dve vrsti ostrih belih zob. Mati je bila vzhičena in ni si mogla kaj, da bi ne rekla: »Sin moj, zakaj imaš tako močne, bele zobe?«

»Zato, da laže žvečim žvečilne gumije Skorbit, draga mama!«

»In kaj si želiš za darilo, zdaj ko imaš v rokah zaključno spričevalo?«

»Motor, mater, motor!«

»Motor, sin, motor?«

»Ja, motor!«

Oča volk, ki je dotlej modro molčal, je brez besed odprl družinsko blagajno, zmetal iz nje celotno pajkovo družino, razdrl pajčevine, se zazrl v čisto praznino, potem pa strumno odločil, kot se za poglavarja družine spodobi: »Draga žena, če nimaš nič proti, bi pri ježu v v NGB (to je Nova gozdna banka, ki je bila nekdaj samo Gozdna banka) najel kredit, da bo najin sin dobil, kar si želi. Jaz sem si vedno želel imeti motor, pa mi ga moj stari nikoli ni kupil. Ne morem dovoliti, da bi se tudi najinemu sinu tako godilo. Kaj praviš, žena?«

»Sama modrost te je, dragi mož, le pojdi k ježu v NGB, sposodi si denar in kupi najinemu volkcu, kar si želi.«

»Jaz sem volk in ne volkec in hočem motor in to največji motor, najhitrejši in najlepši motor in pika!«

Kar si je ljubi sin želel, to je ljubi sin tudi dobil. Najhitrejši, najlepši in največji motor v vsem gozdu. Tak bi bil v vsakem primeru, ne glede na hitrost, velikost in obliko, saj je bil to tudi edini motor v gozdu. Njegov ponosni lastnik pa črni volk, v črnem volčjem krznu in s širokim belim nasmehom na gobcu, glavni frajer v gozdu.

Volk je lisičko prvič srečal v gozdnem pubu »Old Oak Whisky« imenovanem. Svojčas je bila to krčma »Pod starim hrastom«. Z novim svetlečim izveskom se je ponašala, odkar se je stari krčmar Šepavi medved upokojil. Njegov sin Prismuknjeni medo, navdušen nad vsem, kar je tuje in od drugod prinešeno, je krčmo seveda takoj preimenoval v pub. Tako namreč gostilnam rečejo tam nekje na Irskem ali v Angliji. Kljub novemu, tujemu imenu, pa so v gostilni še naprej pile, jedle, pele in se veselile iste živali in živine kot prej. 

Tu sta se torej prvič srečala volk in lisička. In se zaljubila na prvi pogled. Volku je bila všeč lisička in lisički je bil všeč volk. In sta se tako molče gledala in nista vedela ne kaj, ne kako in nista slišala hrupa okoli njiju in nista več videla nikogar in ničesar, le drug drugega. Volka je stiskalo v goltancu in lisička je imela suh gobček. Končno je volk pretrgal morečo tišino in skozi gostilniški hrup sramežljivo izrekel usodno povabilo: »A se greš peljat z menoj, lisička? Imam nov motor.«

»Samo če ne boš prehitro vozil!«

»Greva!« je rekel volk, prijel lisičko za tačko in jo odpeljal do svojega motorja. S taco si je pogladil dlako na glavi, se vihravo zavihtel na motor in pomignil lisički naj prisede. Plaho je sedla za njim in se ga tesno oprijela okrog pasu, da je volku srce razbijalo tako močno, da mu je skoraj skočilo iz prsi. Vžgal je motor, da se je rezek, ropotajoč glas razlegal prek gozdnih širjav. Za hip mu je skozi glavo šinilo materino svarilo: »Pa glej, da ne boš divjal sin moj. Previdno in počasi vozi!«. A to je bilo res le za hip. Že v naslednjem trenutku je motor zatulil kot osamljen volk v mesečini in kot blisk švignil po ozki gozdni poti med drevesi in grmovjem. Drvela sta, da je lisički zastajal dih in je le nemo drevenela za volkom in še bolj krčevito se ga je oklepala. V mislih ga je prosila, naj vozi bolj počasi, a izgovoriti svojih prošenj ni mogla, preveč jo je bilo strah. Pa tudi sicer bi je volk ne slišal od silnega piša, ki jima je vel mimo ušes. Volku je na gobcu žarel vse širši nasmeh, požiral je mušice in drvel vse hitreje in hitreje.

In potem se je zgodilo to, kar je kasneje prišlo v volčji pregovor, ki pravi: 

»Hitrost je norost, čez ovinek piči, kjer je hrast.« 

Pregovor je volčji, zato se pač ne rima, pa tudi razumeti ga ni mogoče, če ne veste, kaj se je pripetilo volku in lisički. Naj vam torej razložim. Gozdna pot, po kateri je drvel volk z lisičko za hrbtom, je bila sprva precej ravna. Potem pa je bil na njej pri velikem, mogočnem hrastu oster ovinek. Volk je bil odločno prehiter, da bi lahko pravočasno zavil. Poskušal je, a mu ni uspelo. Za las je zgrešil hrast, zadel ob podrto deblo, ki je ležalo na tleh ob njem in že sta z lisičko letela po zraku. Za nekaj trenutkov sta bila letalca, takoj zatem pa sta postala padalca in sta padla na tla.

Vas zanima, kaj je bilo potem?

Lisičko so naslednji dan našli mladi zajci, ki so šli ravno pulit korenje za malico. Lisičko so zvlekli v gozdno bolnišnico in po dveh dneh se je zbudila iz nezavesti. Odkar ve, da so jo rešili zajci, jih ima tako rada, da bi jih najraje kar pojedla. In to dobesedno. Za volka pa noče več niti slišati, še manj pa za njegov motor.

Kaj pa je bilo z volkom? Baje, da je priletel v veliko črno cev. Na drugi strani te cevi je bilo zelo svetlo in neka neznana sila ga je vlekla in vabila na drugo stran. Ni se mogel upirati in z zadnjimi močmi se je zvlekel tja, kamor ga je tako nezadržno vleklo. Tam pa presenečenje. Sodnik za gozdne prekrške Zmajpožirajogenjbruhaj ga je v soju reflektorjev zaradi prehitre vožnje in ogrožanja varnosti obsodil na sedemmesečno pomivanje posode. In to ne kjerkoli, temveč v ledenjaku. To je mogočni, ledeni grad na vrhu Ledene gore, v katerem živi vladarica Gozdne dežele, njeno veličanstvo Berta Agnes Magnodinja, ki ni levinja ampak divja svinja. Zanjo pravijo, da ima od vseh živali rada le tisto, ki jo vidi, ko se zjutraj pogleda v ledeno ogledalo, vse druge pa iskreno sovraži in se z njimi ne druži, saj meni, da si tega ne zaslužijo. Je pa v zadnjem času odkrila ‘Twitter’ in med njenimi podaniki o njej že kroži naslednja rima: »Tviter ji edino je veselje, z njim izpolni si vse želje!« 

Da vladarice v njenem ledenjaku ne zebe, je ogrnjena v krznen plašč iz pravega volčjega krzna, ki pa je že precej star in oguljen! Tako si je med volkovim služenjem kazni naravnost želela, da ta razbije kakšno dragoceno skodelico ali krožnik iz kristalnega ledu, saj bi en sam njen »tvit« o tem zadoščal, da bi grajski stražarji, divji merjasci s strašnimi čekani, planili na volka in mu odrli kožuh ter iz njega dali narediti nov, lep in topel plašč za svojo gospodarico.

Sedem dolgih mesecev je volk pomival ledeno kristalno posodo v ledeno mrzli vodi in trepetal od mraza in od strahu, da so mu šklepetali tako njegovi snežno beli zobje kot tudi vse in vsaka od kosti v njegovem telesu.

Na srečo ni ničesar razbil, vso posodo je uspešno pomil in z nepoškodovanim kožuhom je odslužil svojo kazen, se vrnil domov, prodal razbiti motor in si začel iskati službo. To počne menda še dandanes in če veste, kaj in kje bi lahko delal, mu vsekakor sporočite. Lahko tudi po elektronski pošti, ali pa mu pošljite SMS, saj mu je oča volk medtem že kupil računalnik in pametni telefon. Slednji je zagotovo najpametnejši v brlogu. Seveda, tako telefon kot računalnik sta bila kupljena na kredit.

Ne veste, kako mu sporočiti?! 

Enostavno, volkov elektronski naslov je Volkjefrajer@gozdnamreza.net. Njegove telefonske pa ne vem na pamet, ampak sem prepričan, da jo boste našli v GTI-online. GTI je Gozdni telefonski imenik, po katerem seveda lahko brskate kar na računalniku ali pametnem telefonu. Zagotovo boste tam našli tudi volkovo frajersko številko, samo ključne besede ‘volk je frajer’ uporabite, pa ni vrag, da bi vam ne uspelo. Ampak nikar ne pričakujte, da vam bo volk odgovoril, slišal sem namreč, da je med iskanjem službe tako zaposlen z igranjem igric na telefonu in računalniku, da mu za vse drugo zmanjka časa.