Glede na to, da imam do bazena le deset korakov, po mestnih ulicah do oceana pa me nič ne vleče, se odločim za telovadbo in plavanje. Najprej pet dolžin v obe smeri, potem 20. To je že kar nekaj, a še vedno malo v primerjavi s tekom.

Včeraj sem se pogovarjal s Su, medtem ko je njen petelin – po kitajskem horoskopu – tako kot jaz, delal svojih pet vaj. Chang-Yi odlično obvlada svoje telo in izgleda, kot da bi jih imel 30 in ne dvakrat toliko. Enako velja tudi za Su. Čeprav je že babica, izgleda kot punčka. Le gube izdajajo, da ni več rosno mlada. Povedala mi je, da se ukvarja z jogo in z meditacijo. Danes pa jo povprašam še, kaj je bilo z njenim hrbtom, saj je rekla, da zaradi njega zadnje leto ni vadila. Počasi, ker ne zna ravno dobro angleško, mi razloži, da hodi k učitelju slikanja. Z ženo imata po 80 let, ona pa je na sprehod vodila njunega psa. Ta se je zagnal za enim manjšim, pa je padla in se poškodovala. Zdaj je menda že dobro! Še nekaj mi je razlagala, a vsega nisem razumel. Težko najde prave besede in njena komunikacija včasih izgleda bolj kot vljudnostno smehljanje in prikimavanje, kot pa dejanska izmenjava sporočil. A ko se enkrat začne truditi, veš da te je sprejela za sogovornika. Sploh če, kljub jezikovnim preprekam, sama začne pogovor.

Zajtrk je tak, kot se za te kraje spodobi, a žal ni samopostrežni. Kakšna papaja in kos ananasa več bi še kako prav prišla. Pa čaj seveda tudi. Kava je bila postrežena v tako oguljenih termovkah, kot da bi jih pomivali s peskom. Tudi vonj po oslih, mulah ali mezgih je kar naprej v zraku. Te vlečne živali tu še na veliko uporabljajo. Zjutraj se je ena od njih začela tako hripavo oglašati, da je bilo slišati, kot da je kdo začel z lokom vleči po razglašenem čélu. Sicer pa je hotelček po svoje idiličen. A treba je iti naprej, pretirano dosti časa za poležavanje v ležalnikih in guganje v visečih mrežah ni. Pred odhodom še skočim v trgovino, kjer sta Walter in Veronika kupila svojo visečo mrežo. Brez barantanja in naglo kot le kaj jo kupim tudi jaz, pa še majici, hlače in krilo za povrh. Vse skupaj za kakih deset jurjev.

Današnjo pot nam popestrijo ribiči, ki ravno lupijo luske z velike ribe. Seveda so nemudoma  “poslikani” z vseh strani. Otroci pa bi kakopak radi denar.

Glavna zanimivost danes so zagotovo ‘okamnele sipine’ (peščenjakovi klifi pri mestu Beberibe). Pod njimi na obali stoji slamnat nadstrešek, pod njim gruča domačinov nekaj kuha v loncu nad ognjem. Pa menda ne bomo tega jedli, me prešine. No, ni panike, ne gre za postanek za kosilo. Tega danes nismo dočakali. Le vodič za na klife bivakira tu v senci.

‘Okamnele sipine’ so razjedene od erozije in po erozijskih jarkih se lahko sprehajaš kot po ozkih visokih hodnikih. Hoja po vmesnih grebenih je varna le, če ne lezeš preveč na rob. Pa vendar so v navpičnih stenah rahlo zlepljenega peska vrezana imena obiskovalcev. Celotna stvar je zaščitena šele od lani. Ogled je sicer zanimiv, a pod žgočim soncem, ki je skoraj v zenitu, vse bolj čutim, da sem se mu danes izpostavljal več, kot je primerno in zdravo. Tudi kakšne posebne barve peska za obogatitev moje zbirke peskov, ne najdem. Od daleč še izgleda bolj bel, ko prideš zraven, je rdeč kot tisti, ki ga že imam od prej. Pesek, školjke in kamni s plaže se mi zdijo najbolj izviren spominek na te kraje, ker vem, da sem vse to nabral tu in to s svojimi lastnimi rokami. Čeprav je to potem doma kamen kot vsak drug, školjke kakršnih tudi pri nas ne manjka in pesek nič kaj dosti drugačen od našega. Kljub vsemu napolnim plastenko s svetlejšim rdečim peskom.

Po ogledu okamnelih sipin nas odpeljejo na nekakšno vaško tržnico in tam nam eden od krajevnih mojstrov v živo pokaže, kako ustvarja umetnine z raznobarvnim peskom, ki ga natlači v stekleničke raznih oblik. Zelo spretno, a v glavnem so izdelki bolj kot ne precej kičasti. No, nekaj je tudi bolj nevpadljivih, umirjenih barv in z geometrijskimi vzorci. Potem ko svoje velikopotezne nakupe opravi Alison, kupim eno majhno stekleničko še jaz. Alison je nedvomno med vsemi nami najbolj spretna potrošnica oziroma nakupovalka. Pravzaprav je pri njej vse velikopotezno. Njej gre glavna zasluga za številne foto-postanke, ki smo jih naredili na poti in ob katerih smo vsi lezli iz avtov in fotografirali – jaz sem seveda snemal. Celo naš šofer je s svojim Sony-jem navdušeno “fotkal”, včasih kar med vožnjo.

Za ogled posnetka s klifov pri mestu Beberibe klikni tule!

Dan so nam popestrile še vožnje pod klifi in okrog njih, ko so morali šoferji najti primerno pot med skalami in po vodi. Posebno tisti pred nami je rad pokazal kaj zmoreta on in vozilo. Odprl je vrata in stoječ zunaj na stopnici spretno upravljal svojega discovery-ja. Tudi sicer se je izkazal kot najspretnejši in najbolj izkušen. Le pri vožnji na vrh peščine ga je naš voznik premagal, saj je izbral idealno linijo in v prvem poskusu prišel na vrh.

A je kasneje prav ta naš šofer nesrečno obtičal v mokrem pesku, ker je premalo odločno prečkal slab meter širok jarek v peščini. Ker se ni mogel sam rešiti, so zapeli vitli. Morje je nevarno naraščalo, napetost rasla. Po razmočenem pesku na jeziku kopnega med morjem in jarkom se vozila nikakor ni in ni dalo izvleči. Najizkušenejši voznik je torej oddivjal s svojim vozilom nazaj, tako, da je obvozil jarek s kopne strani. Nato so vozilo, ki je obtičalo, z vitlom in z nekaj potiskanja od zadaj s strani najbolj vnetih članov ekspedicije, končno le uspeli rešiti.

Prečkanje dveh rek z brodovi je bilo tudi zanimivo, sicer pa smo imeli spet ogromno divjanja po peščinah mimo ribiških naselij. Nekatera so s koli in kamenjem zaščitena pred abrazijo. Ponekod so valovi spodjedli zaščitne zidove, pri eni hiši je celo manjkal vogal. Narava je neizprosna v svojem vztrajnem delovanju. Tu se jasno vidi minljivost človekovih stvaritev.

Ker se tako hitro znoči, ni nič nenavadnega, da tudi danes ne prispemo pred nočjo. Fortaleza je veliko mesto in menda ne tako varno kot Natal. Tu menda po cunamijih cveti ‘spolni turizem’. Mesta, še posebno velika, niso prav po mojem okusu.

Hotel, kjer smo nastanjeni je stolpnica z gručo uniformiranih portirjev pred vhodom. Zelo ‘šik’. Mi pa bosi in umazani, s peskom vsepovsod. Tako drugačni od siceršnjih polikanih gostov v oblekah in s kravatami, ki se svetijo v veliki sprejemnici, kot da so spolirani.

Receptorji nas razveselijo z obrazcem, kamor je treba vpisati kup podatkov od številke potnega lista do krvne skupine in številke čevljev. Malo pretiravam, številke čevljev ni treba vpisati. Ampak v hotelih na poti nas s takimi obrazci niso nikjer morili.

Soba je prostorna, lično urejena. Ne manjka niti mikrovalovka in barski pult. Luksuzno! Bradley ima jutri popoldne avion, zato ga bodo odpeljali prej. Danes pa imamo še zadnjo skupno večerjo. Marçio izbere precej imenitno restavracijo, a obroki naj bi bili spet dovolj obilni vsaj za dva. Tako si z Alison deliva glavno jed, ki pa ni prav nič izjemna, čeprav se nad količino res ne gre pritoževati. Plačam s kartico, ker mi zmanjkuje gotovine. Alison mi svoj del plača realno, se pravi z reali. Bom vsaj jutri imel za taksi in večerjo, si mislim. A je to račun brez krčmarja. Marçio namreč predlaga, da vsak od nas za vsakega od šoferjev prispeva po 20 realov in tako sem spet popolnoma suh.

Gilene in Bradley se z enim od šoferjev odpeljeta že ob sedmih.

Maria ima svoj program z nemškimi študenti, ostali se odpeljemo po nakupih. Pol ure iščem menjalnico in ob tem spoznavam trgovski utrip tega dela mesta. Na koncu se vrnem v nakupovalno središče, kjer prodajajo tipične tukajšnje izdelke in kupim nekaj stvari za mojo ženo, ki ima rojstni dan. S kartico seveda. Alison je že ovešena z nakupovalnimi vrečkami in še ko že gremo si izbori še dve dodatni minuti za še en izreden nakup. Walter in Veronika ostaneta v Fortalezi še en dan, saj se z letalom vračata domov kar od tu. Ostali pa se opoldne odpravimo na kakih 450 kilometrov dolgo pot nazaj v Natal. Med potjo v glavnem pišem tale dnevnik. Tako vsaj čas hitreje mine. A cesta je slaba in pisati je težko. Vozimo se po polpuščavskem območju – rastje tu je katinga (caatinga). Sicer pa kaj dosti poti ne vidim. Chang-Yi še vedno, tako kot že vse prejšnje dni, vztrajno pleše in prepeva na sovoznikovem sedežu. Glasba je, tako kot vseskozi, glasna in živahna. Navsezadnje smo le v Braziliji.

Prenočišče si izberem v Pizzatu, kjer so tudi Su in Chang-Yi ter Alison. Skupna večerja je spet v Kaktusu, potem pa gremo vsi utrujeni spat.

Zbudim se kot po navadi pred peto po tukajšnjem času in grem na jutranji tek. Piha nekoliko močnejši veter in tek nazaj je precej bolj naporen kot po obalni cesti iz Ponta Negre proti Natalu. Na oznojeno kožo se mi lepi pesek, ki ga veter na nekaterih mestih dviguje čez peščine na cesto. Po teku grem v ocean. Valovi so nekoliko višji, zato je tudi več deskarjev. Ker nimam deske, se lahko le mečem v valove. Največji me kot igračo odnesejo proti obali. Ko ocean spet posrka vodo proč od obale, si kar naenkrat v vodi le do kolen, ko pride naslednji val, moraš skočiti, da obdržiš glavo v višini penečega vrha.

Po vetrovni kopeli v oceanu si privoščim še nekaj skokov v hotelski bazen, potem pa bogat in obilen zajtrk. Poleg klasičnega izbora sadja: ananas, papaja, melona, lubenica imajo tu še vsaj pet vrst sira.

Alison spet odide nakupovat, Chang-Yi pa mi da darilo za mojo ženo in ob dvanajstih se dobimo, da gremo skupaj na letališče. Tako z ostankom prejšnji večer zamenjanega denarja lahko plačam hotel.Taksi plača Chang-Yi, jaz lahko prispevam le še 7 realov, ker v hotelu nabijejo še 10 odstotkov za postrežbo. Za kakšno postrežbo neki?

Kakorkoli že, kljub temu, da sem na letališču vsaj uro in pol prezgodaj, čas v prijetni družbi hitro mine. Tajvanca odletita pol ure pred manoj in zdaj spet potujem in čakam sam.

Letalo v Sāo Paulo je kot leteča bolnišnica. Za menoj nekdo stalno pokašljuje in seveda ni edini. Jaz sem še vedno v sandalih in kratkih rokavih, okrog mene pa vsi v volnenih puloverjih in jaknah.

V Sāo Paulu me čaka prvo presenečenje. Na mejni kontroli hočejo obrazec o vstopu v državo. Seveda ga že zdavnaj nimam več. Delam se, kot da ga iščem, čeprav vem, da ga ni. Potem se me uradnik usmili in mi da nov obrazec, da ga izpolnim.

Nato grem nekaj pojest. Ko hočem k vstopnim vratom za moj let me doleti naslednje presenečenje – dolga kača čakajočih. K sreči imam časa več kot dovolj in ni panike.

Na čaklanih mestih imajo na temle letališču v belo oblečene maserke, ki na posebnih stolih masirajo potnike. Prva misel, ki te ob pogledu nanje obide je, da so tudi maserke vredne kakšne masaže, ampak spodobni, poročeni moški se takih misli hitro znebimo.

Vkrcavanje se začne z manj kot polurno zamudo. Najdaljše čakanje me torej šele čaka. Sicer pa je tale Boeing 777-200 bolj zdelan, kot tisti s katerim smo prileteli.

Konec dnevniških zapiskov

Prevoje pri Šentvidu, 12. 3. 2018

Srečno sem se vrnil domov, kako, se pa ne spomnim več, ker si nisem zapisal. Viseča mreža, ki sem jo kupil, je tako velika, da še danes ni nikjer obešena. Na steklenih posodicah, v katere sem spravil brazilski pesek, se je dolgo nabiral prah, zdaj ne vem več kje so, našel sem samo eno stekleno posodico mivke, ki sem jo tri leta kasneje nabral na Japonskem. Imam pa kar nekaj mini video kaset brazilskih posnetkov, ki sem jih nekoč že uspel prestaviti na računalnik, a so se ob menjavanju opreme zgubili bogve kje. Posnetke si tako trenutno lahko ogledujem samo na malem zaslonu na kameri, s katero so bili tudi posneti, ampak si jih seveda ne. Tako so zapisane besede zaenkrat edino, kar mi osvetljuje in razkriva ta delček mojih preteklih doživetij.