Arhivi Kategorije: Dramska besedila

Miklova šala

Miklova šala

uprizoritev v sezoni 2018/19, Turistično društvo Sv. Vid v Šentvidu pri Lukovici


Song: Glej no glej vas ljudi, le zakaj ste sem prišli, kaj bi radi delali tu med Štangar-štangarji? Zgornja Štanga je ta vas in o njej se širi glas, da so tu, ravno tu že nastale, nove, nove, nove nam Butale! Ker pa ste že sem prišli, pa poglejte-glejte si, kaj se danes tu godi! 

1.      dejanje

1.     slika

1.     prizor (sejna soba občine Zgornja Štanga, seja komisije za kulturo; Joško, Pero, Lara, Ančka, Mici, Žuža, Dina)

Joško:     Mislim da je čas da začnemo! A smo sklepčni?

Žuža:      Pepi še manjka!

Joško:     Nisem vprašal, če smo vsi, ampak ali smo sklepčni! Pepi itak zmeraj manjka!

Mici:      Majhen popravek prosim, Pepi zmeraj manjka, samo na začetku! To se pravi, da bi moral reči, da zmeraj zamudi, ne da zmeraj manjka!

Joško:     Pa ne me zdaj še ti zajebavat. Sklepčni smo tudi brez Pepija, pa če pride ali pa ne.

Mici:      Do zdaj je še zmeraj prišel.

Pero:       A k tebi domov, kadar tvojega ni doma?

Mici:      Zase se brigaj, da ne boš dobil kakšne okoli kepe!

Joško:     Dajta mir! Ali lahko zdaj začnemo!

Ančka:    Ja začni že, kaj pa mencaš, meni se mudi, dobim goste!

Joško:     Saj bi, pa ne morem, ker mi kar naprej v besedo skačete!

Žuža:      (drži dvignjeno roko)

Joško:     Kaj bi pa zdaj ti rada, Žuža?

Žuža:      Sam to bi rada povedala, da se nam vsem mudi, pa če tudi ne dobimo gostov tako kot Ančka?

Ančka:    Pa ne da si mi ‘fovž’? Sam ni nobene potrebe, zato ker pride tašča s svojo prijateljico. Če imaš tako rada goste, ju z veseljem k tebi pošljem.

Pero:       No, vidiš, ‘takle mamo’, ena bi se rada tašče rešila, druga pa dedca …

Mici:      A ti to mogoče o meni … Ti, ki se te komaj vidi ven iz županove riti bodi rajši tiho, da se ti kaj ne zgodi …

Joško:     Miiiir! A smo mi komisija za kulturo al’ za nekulturo? A se lahko enkrat na sestanku kulturno obnašate?

2.     prizor (prejšnji, vstopi Pepi)

Pepi:       Dober večer vsem, a sem kaj pomembnega zamudil?

Dina:      Ti Pepi boš še svoj lastni pogreb zamudil.

Pepi:       Nič hudega, samo da boste pogrebci pravi čas tam!

Lara:       No, gospod predsednik komisije, zdaj smo pa vsi, zdaj bi pa res lahko začeli!

Joško:     A res, kaj ne poveste? A, da lahko začnemo? Pa ne, da je to po statutu ali pravilniku ali kaj že imate na občini za to, da nam občanom grenite življenje z neživljenskimi pravili!

Lara:       Tudi vam, gospod predsednik, bi ne škodilo, če bi se na sejah, ki jih vodite, malo bolj kulturno obnašali. Morda bi potem tudi člani komisije sledili vašemu zgledu.

Joško:     Zdaj imam pa tega dovolj! Vi, gospa občinska tajnica, ali kaj ste že, ste tule, da pišete zapisnik in odgovarjate, kadar vas kdo kaj vpraša.

Lara:       Pa me torej vprašajte!

Joško:     Sej sem vprašal, če smo sklepčni! En sam, samcat da, bi zadoščal, pa bi bili mi zdajle že pri točki razno. Ampak ne, gospa je takrat, ko sem vprašal, preveč vneto drsala s prsti po zaslonu svojega telefona, pa ni slišala, kaj sprašujem.

Lara:       Ne bom se prepirala z vami, sklepčni smo, lahko začnete sejo.

Joško:     Hvala! …

Ančka:    A zdaj moramo pa eno navadno občinsko uslužbenko vprašat za dovoljenje, da lahko začnemo.

Mici:      Ja gospa se ima za malo več, ko se pa iz mesta k nam na vas vozi v službo. Samo mi smo tule izvoljeni predstavniki ljudstva!

Joško:     Mici in vsi ostali izvoljeni predstavniki ljudstva, dajte mi končno možnost, da začnem sedemnajsto …

Lara:       Oprostite, …

Joško:     Gospa Lara, kar sem rekel predstavnikom ljudstva velja tudi za vas, dajte mi že enkrat mir, da začnem sedemnajsto …

Lara:       Šestnajsto, šestnajsta seja je! Do zdaj je bilo petnasjt rednih in ena izredna, tale je torej šestnajsta redna seja!

Joško:     Pa koga briga katera po vrsti je! Samo za vas in za vaš zapisnik je to važno, nam je pa čisto vseeno, katera seja je to.

Pepi:       Ravno čisto vseeno nam pa ni, zato ker ena seja manj, je tudi ena sejnina manj.

Pero:       Tebi bi jih morali itak samo pol izplačati, ali pa še to ne, ker pol vsake seje zamudiš, pol pa prespiš.

Pepi:       Samo za vsako sejo na kateri si ti prisoten, bi morali dobiti dvojno sejnino, ker tebe poslušat je pa več kot dvojni napor.

Mici:      To pa res, samo da vidim, da bo usta odprl, me že ušesa bolijo!

Pero:       Čudno, da te ne jezik, ko ga kar naprej vrtiš …

Joško:     Dosti prepiranja! Hočem, da ste tiho, če ima kdo kaj v zvezi s sejo za povedati, naj najprej dvigne roko in začne govoriti, ko mu dam besedo.

Žuža:      (dvigne roko)

Joško:     Kaj je, Žuža?

Žuža:      A boš zdaj začel s sejo, ker nam se res vsem mudi!

Joško:     Ja, si že povedala, ni treba ponavljati. Zdaj pa končno zares začenjam sejo komisije …

Lara:       Šestnajsto!

Joško:     … šestnajsto sejo …

Lara:       Redno!

Joško:     … šestnajsto redno sejo komisije za kulturo občine Zgornja Štanga. Dnevni red ste prejeli z vabilom. Ali ima kdo kakšne pripombe?

Ančka:    Zakaj ima dnevni red samo eno točko?

Lara:       Dve, če smo natančni!

Ančka:    Ja, prav, eno točko, pa točko razno!

Lara:       Tudi točka razno, je točka dnevnega reda.

Ančka:    Pa kaj me briga, hočem vedeti, zakaj je poleg točke razno, samo še ena točka!

Pero:       Zato, ker se je župan tako odločil!

Pepi:       A tako, zdaj nam pa že župan določa, o čem bomo razpravljali!

Pero:       Ja, kdo pa? A ga nismo zato izvolili!

Pepi:       Jaz ga nisem!

Pero:       A tako, a zase si pa glasoval, kaj?

Pepi:       Sem hotel, ja, samo sem prepozno prišel volit, je bilo volišče že zaprto.

Dina:      No, sem rekla, da boš še na svoj lastni pogreb zamudil.

Pepi:       Samo tudi če ne bi zamudil, za župana in njegove ne bi volil, pa če tudi bi bili edini na listi!

Dina:      Zakaj pa ne, a mu kaj manjka?

Pepi:       Ne, nič, samo enih stvari ima preveč?

Žuža       A res, česa pa?

Pepi:       Želje po oblasti, grabežljivosti, ukazovalnosti, nadutosti, napihnjenosti … a hočeš, da še naštevam?

Joško:     No, no, pustimo župana lepo pri miru in se vrnimo k dnevnemu redu!

Lara:       Kako se boste pa vrnili, če ga še niti sprejeli niste?

Joško:     Tudi prav, vračamo se k sprejemanju dnevnega reda, ste zdaj zadovoljni? Torej, kdo je za sprejem predlaganega dnevnega reda ki se glasi: 1. sprejem dnevnega reda, 2. ustanovitev kulturnega društva in 3. razno

Žuža:      Oprostite, ampak tega pa ne razumem, najprej smo imeli samo eno točko, potem dve, zdaj so pa že tri!

Lara:       Po sprejetju dnevnega reda sta dve točki!

Ančka:    (zajedljivo) Tudi sprejem dnevnega reda je točka dnevnega reda, gospa Lara!

Joško:     Dajte mir in dvignite roke, če ste za sprejem dnevnega reda, drugače končamo takoj in zbogom sejnina.

Pepi:       Pomiri se, no, jaz sem za!

Joško:     Kdo še? Aha, torej vsi! Gospa Lara, pišite, dnevni red soglasno sprejet.

Lara:       Končno, pol ure že sedimo tule, zato da imam v zapisniku en stavek, v katerem piše, da so prisotni vsi člani komisije in da je dnevni red sprejet.

Joško:     Sem vam rekel, da se ne oglašajte, če niste vprašani, drugače bomo še naslednje pol ure po nepotrebnem mlatili prazno slamo.

Pepi:       Saj, a je ne zmeraj?

Mici:      Daj no Pepi, ne provociraj, drugače bomo res še ure in ure sedeli tule čisto brez veze.

Joško:     Pero, ti si županov človek, ti najboljše veš, kaj bi župan rad od nas!

Pero:       To kar piše na dnevnem redu – da ustanovimo kulturno društvo, pa da društvo začne delati gledališko predstavo …

Pepi:       Pa ta človek nima treh čistih!

Mici:      Daj no Pepi, pomiri se!

Ančka:    Pa, saj gre lahko u Blablano v gledališče, če bi pa rad amaterje gledal, se mu pa še v avto ni treba usesti, do Spodnje Štange ima peš največ deset minut.

Pero:       Saj ravno to je to! V Spodnji Štangi jih je pol manj kot nas, pa imajo že petdeset let gledališče. Mi imamo pa svojo občino, pa niti kulturnega društva nimamo.

Dina:      Tako res ne gre naprej, ne moremo biti slabši od taspodnjih, to ima župan čisto prav!

Žuža:      To že, samo, kako se pa ustanovi kulturno društvo?

Pero:       Župan je rekel, da naj se znajdemo, kakor vemo in znamo. Ampak en mesec imamo časa, da ustanovimo društvo, za občinski praznik mora biti pa v Zgornji Štangi domača gledališka predstava!

Pepi:       To je čez štiri mesece, pa saj ni normalen!

Mici:      A veš da imaš prav, Pepi, kolikor jaz vem, v Spodnji Štangi začnejo z vajami za predstavo pol leta pred premiero!

Pero:       Samo so tudi pol leta za ‘cajtom’, tako da po njih se ne bi bilo za zgledovat!

Ančka:    A, da ne, zakaj moramo pa potem imeti gledališče, a nisi ravnokar rekel, da zato, ker ga imajo taspodni že petdeset let?

Pero:       To že, samo ni treba, da se zgledujemo po tem, kako oni to delajo! Bomo pa ja znali boljše, pa hitrejše, saj smo ja ‘tazgornji’!

Žuža:      Seveda smo, samo izkušenj pa nimamo!

Joško:     Nehajmo zdaj jamrat, pa se lotímo dela. Društvo mora imeti ime, ali ima kdo kakšno idejo?

Dina:      V Spodnji Štangi se imenuje po enem pesniku, samo pri nas se ni nobeden ne rodil in ne živel!

Mici:      A se ni Štampetova poročila z enim ki pesmi piše?

Dina:      A veš, da res, kako se že piše?

Žuža:      Zdravko Štor!

Pepi:       A društvo naj poimenujemo po enem štoru, ki je bil dvakrat v živlenju v Zgornji Štangi. Ko se je ženil, pa ko je tastari Štampe umrl!

Mici:      Pepi, sej štor pa štanga lepo skup pašeta …

Pero:       Ja, prav tako kot ti pa Pepi, a ne Mici?

Mici:      Zapri svoj umazan …

Joško:     Nehajta! Ali ma kdo kakšen boljši predlog, drugače bo ime pač Kulturno društvo Zdravko Štor Zgornja Štanga.

Pepi:       Ali pa, če je kar Kulturno društvo “naš župan je nor” Zgornja Štanga!

Dina:      Nesramen pa ni treba biti, Pepi. Štampetovka je zelo zadovoljna s svojim zetom, menda je tudi že eno nagrado dobil!

Pepi:       A za mlatenje prazne slame v verzih?

Dina:      Ne Pepi, v tem si pa ti tako dober, da si edini, ki bi mu lahkko podelili tako nagrado!

Joško:     Vas je pa res teže krotiti kot mularijo v šoli. Če nimamo boljšega kot je ta Štor, naj se društvo pač imenuje po njem!

Lara:       Če dovolite, na internetu sem našla podatek, da se je veliki Giacomo Casanova na svoji poti iz Benetk na Dunaj ustavil in prespal v gostilni v Zgornji Štangi.

Žuža:      Veliki kdo?

Mici:      A ni to tisti italijanski ženskar?

Lara:       Ja, in znani pisatelj. Kulturno društvo Giacomo Casanova Vélika Štanga bi zelo dobro zvenelo, se vam ne zdi?

Pepi:       Zgornja, ne pa Vélika! Ali ste pa mislili kar velíka?

Lara:       Saj res, oprostite, malo me je zaneslo!

Ančka:    Ni čudno, če vam pa rojijo po glavi italijanski babjeki in njihove velike …, no, saj sami veste kaj …

Pepi:       Če moram izbirati med tem predpotopnim lomilcem ženskih src in našim domačim štorom, sem za Štora, saj večina Štangarjev je itak malo štorasta!

Dina:      S tabo na čelu Pepi.

Pepi:       Bolje na čelu, kot na riti.

Joško:     Smo spet malo vulgarni, kaj? Prihrani te svoje modrosti za gostilno, Pepi! Tule se zdaj odločamo o imenu kulturnega društva! Bom dal kar na glasovanje, kdo je za to, da se društvo imenuje po Zdravku Štoru? … Pišite, Lara, šest za! Kaj pa ti Pepi, kaj nisi dejal, da si za?

Pepi:       Rekel sem, da mi je bolj všeč Štor kot Casanova, ampak kar se imena društva tiče, se pa vzdržim, ker mi poimenovanje po Štoru še vedno ni všeč!

Joško:     Tudi prav, ime smo izglasovali, kaj pa zdaj!

Lara:       Društvo rabi člane, predsednika in statut.

Pero:       Župan se je odločil, da boš ti Joško predsednik, za začetek bomo člani kar člani tele komisije, Lara bo pa naredila zapisnik ustanovnega zbora, predelala statut spodnještangarskega društva in poskrbela za registracijo!

Lara:       Jaz nič ne vem o tem, meni ni nič rekel.

Joško:     Mene tudi ni nič vprašal. A zdaj naj bom pa še predsednik društva, pa kaj še?

Ostali:     (nergajo drug čez drugega) A zdaj se bomo šli pa še člane društva … Kaj nam je pa tega treba … Naj bo on sam društvo, pa njegovi prijatelji! …

Pero:       (jih preglasi) Meni je naročil, da vam povem in zdaj veste. Če komu ni kaj všeč, bo pa našel drugega svétnika, da zasede njegovo mesto v komisiji.

Lara:       Kaj se sploh pritožujete, največ dela bom imela tako ali tako jaz.

Pepi:       Saj ste plačani za to, boste vsaj enkrat zaslužili svojo plačo. Mi bomo pa ‘špilali’ člane društva zastonj. Kolikor vem, za seje društev ni sejnin!

Lara:       Kakšno malenkost sem in tja pa že lahko naredite brezplačno, se vam ne zdi? V času komunistične tiranije, je bila to običajna praksa.

Ančka:    Ali mogoče mislite na čas tiste tiranije, v kateri je bila vaša ljuba mama dobro plačana sekretarka občinske konference SZDL v občini Blablana Levigrad?

Joško:     Ne mi zdaj starih sporov vlačit’ na dan. Lara bo naredila, kar ji je naročeno, mi bomo pa člani društva, če župan tako hoče.

Pero:       Sigurno, da hoče, mi je sam osebno povedal, da hoče!

Joško:     Že v redu Pero, ni treba ponavljati, smo že dojeli! Lara, do naslednje seje pripravite vse potrebno, da bomo lahko registrirali društvo. Smo vsi za? Lara, sklep je soglasno sprejet, dajte v zapisnik.

Lara:       Najlaže je pa drugim naložiti delo in kako soglasni ste pri tem, prav vzorno, res hvala!

Mici:      Kar županu se zahvalite, pa v našem imenu tudi.

Žuža:      Kaj pa gledališka predstava? To bo treba tudi čimprej začeti, kajne?

Dina:      Ja, imaš prav, samo najprej se je treba odločiti, kaj se bo sploh igralo?

Ančka:    Pa, kdo bo igral mar ne? Menda ne bomo kar mi.

Pero:       Župan je rekel, da naj najdemo igralce, kakor vemo in znamo, ker drugače bomo pa sami igrali.

Pepi:       Ali znaš ti mogoče vsaj en stavek začeti drugače kot “Župan je rekel …”?

Pero:       Ja, kaj naj pa rečem, če je pa res rekel!

Pepi:       Rekel, rekel – lahko je njemu govoriti, mi naj pa ‘glumimo’ člane društva, iščemo igralce ali pa celo kar sami igramo!

Pero:       Saj, če nočeš, pa ni treba, lahko županu povem, da nočeš …

Pepi:       Nič mu ni treba praviti! Ni da nočem! Samo, se mi pa malo neumno zdi!

Mici:      Daj Pepi, potolaži se, bomo ‘valjda’ našli igralce za predstavo!

Ančka:    Kako le, če še tega ne vemo, kaj sploh iščemo?

Žuža:      Kako, da ne. Igralce za predstavo, kajne?

Ančka:    Ja, kar povej koliko, pa kakšne?

Žuža:      Zakaj pa mene sprašuješ? Jaz se ne spoznam na to.

Mici:      Pa bi se morala, saj si članica komisije za kulturo in po novem tudi članica društva, če ne bomo najšli igralk, boš pa še igralka!

Žuža:      Ne, ne, to pa ne. Mene pa že ne boste na oder spravili.

Joško:     Saj ti ne bo treba. Občinski časopis izide naslednji teden. Zdaj je še čas, da damo oglas za igralce noter. Ni vrag, da jih ne bi dobili za eno predstavo!

Pepi        Za ‘eno’ predstavo? Za katero pa? Ne moreš dati oglasa kar za eno predstavo. Je pa že treba vedeti za katero?

Mici:      Pepi ima prav! Moramo vedeti, katero predstavo se bo igralo?

Joško:     Okej, okej, prav! Ali ima kdo kakšen predlog?

Pero:       Župan je rekel …

Pepi:       Pa ne že spet, kaj bi še rad od nas?

Pero:       Nič, samo je rekel, da njegova stara mama ne more pozabit’, kako ‘fajn’ je bilo, ko so v Spodnji Štangi Miklovo Zalo igrali!

Pepi:       Ali je njegova stara mama še živa, je že dolgo nisem videl?

Dina:      Ja, kje bi jo pa ti lahko videl? Ona ne hodi v gostilno, ti pa ne v cerkev!

Mici:      Tudi ona ne hodi več v cerkev, so jo dali v dom počitka, ker je malo dementna?

Žuža:      Kakšna je?

Mici:      Dementna.

Žuža:      Kakšna?

Mici:      Pozabljiva!

Žuža:      Ah, za to je pa res ni bilo treba v dom dati, saj jaz tudi že marsikaj pozabim.

Ančka:    Prav veliko pa ti ne moreš pozabiti, ker itak bolj malo veš.

Žuža:      Toliko že vem, da vem, da je ne bi bilo treba dati v dom.

Joško:     Če hočete, lahko pod razno razpravljamo o županovi stari mami, zdajle se pa posvetímo predstavi! Ali kdo kaj ve o tej Miklovi Zali?

Dina:      Kolikor jaz vem, je to ena taka ljudska igra, ki je magnet za gledalce.

Ančka:    Ja, sploh tastari ‘majo to rajši kot mehiške limonade.

Dina:      Da turških sploh ne omenjamo.

Pepi:       To je slišati kot slovenski Bollywood!

Pero:       Po mojem bi bil župan navdušen, če bi za občinski praznkik to igrali!

Pepi:       A daj no, česa ne poveš? Ali ti je mogoče tudi povedal, kako se to uprizori?

Pero:       Ne, to je pa samo rekel, naj se znajdemo!

Pepi:       Koliko denarja nam bo pa dal na razpolago za našo iznajdljivost?

Pero:       Kako to misliš?

Pepi:       Koliko proračunskega denarja dobi društvo za izvedbo predstave!

Lara:       Nič, v letošnjem proračunu za to ni niti evra, vsa proračunska sredstva pa so strogo namenska.

Pero:       No, ja, za pogostitev po predstavi bo župan že dal nekaj iz režije, če bo treba kakšno kuliso skupaj zbiti bodo to v režijskem obratu zastonj naredili … Ja, pa tudi najemnine za občinsko dvorano nam ne bo treba plačati!

Pepi:       Če to ni velikodušnost. Dvorana brez najemnine? Pa kdo tukaj hoče imeti gledališče – mi, ali župan!

Pero:       Mi, župan je dal samo idejo – društvo pa mi ustanavljamo, a ne?

Pepi:       Ker je župan rekel, a ne?

Joško:     Rekel, ali ne, ali kdo ve kako se naredi predstavo? Ne? Se mi je kar zdelo.

Mici:      Režiserja rabimo, samo kolikor jaz vem, ga pri nas ni nobenega takega, ki bi se s tem ukvarjal.

Dina:      Jaz nobenega ne poznam, ki bi režiral.

Žuža:      Jaz pa sploh ne vem, kaj to je.

Ančka:    Jaz imam pa sodelavca, ki v Šentpavelskem gledališču režira.

Joško:     V Šentpavelskem? Samo tam so pa polprofesionalci …

Žuža:      Kaj so tam?

Joško:     Polprofesionalci – to se pravi, da ne delajo zastonj, kot amaterji, ampak dobivajo honorarje!

Žuža:      Kaj dobivajo?

Joško:     Denar dobijo, če hodijo na vaje, pa za vsako predstavo tudi!

Žuža:      Aja, ene sorte sejnine! Zakaj pa takoj tako ne poveš, ampak kompliciraš z enimi homo-dnarji!

Joško:     Ali bo ta tvoj sodelavec sploh hotel priti k nam zastonj režirat?

Ančka:    Nič ne skrbi, bom že znala poskrbeti za to, da bo zastonj režiral.

Joško:     Ja, kako pa? Saj veš kako so ti umetniki muhasti.

Ančka:    Kaj ne poznaš tiste Prešernove: 

je znala obljúbit, je znalá odreči,
in biti priljudna, in biti prevzetna,
mladenče unémat, bit staršim prijetna …”

Pero:       Samo pazi, kaj obljubljaš, z mojim prstanom na roki.

Joško:     Mene bolj skrbi to, da se ta Prešernova konča: “ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos”?

Ančka:    Ne išči dlake v jajcu, saj ni povodni mož, ampak režiser.

Joško:     Že v redu, ti samo glej, da res ‘zrihtaš’, da pride, pa da bo res zastonj.

Pero:       Pa da bo znal Miklovo Zalo režirat.

Joško:     Saj res, ali smo se potem kar za Miklovo Zalo odločili?

Pepi:       Kaj pa naj drugega? Če je bila pa županovi stari mami tako všeč! Mogoče jo bo celo iz doma počitka pripeljal gledat.

Žuža:      Koga, a Miklovo Zalo?

Pepi:       Ne, staro mamo! Miklova Zala je naslov predstave!

Žuža:      Aja, saj res, a potem bomo Miklovo Zalo uprizorili?

Joško:     Ja, ravno to sprašujem, kdo je za? Lara, pišite, soglasno za Miklovo Zalo, Ančka ‘zrihta’ režiserja, igralce pa dobimo s pomočjo oglasa v Zgornjištangarglasu!

Lara:       Zapisano!

Joško:     Ima kdo kaj za pod razno?

Ančka:    Meni se mudi, jaz ne!

Pepi:       Ali ne bi mogoče še kakšno o demenci pa o domovih za starejše občane rekli.

Mici:      Daj no mir Pepi, ali moraš res kar naprej nekaj provocirati!

Pero:       Po mojem lahko zaključiš, je bilo kar dosti razprave!

Pepi:       Tega ti pa ni župan rekel, a si kar sam poštudiral? Si pa dosti upaš! A ne bi za vsak slučaj poklical župana in preveril, če lahko končamo?

Pero:       Lahko, samo, kaj se vama z Mici nič ne mudi, da bi rad, da še župana kličem! Saj veš da ob desetih njen s šihta pride.

Pepi:       Ti bi se pa danes res rad krvavo useknil …

Mici:      Pomiri se Pepi, saj vidiš da je revež ‘fovž’ …

Joško:     Bog se vas usmili, z vami je pa res križ! Niti ene uboge seje človek ne more končati ne da bi se trikrat zravsali vmes.

Ančka:    Ja, končaj že enkrat, ne vem zakaj toliko mečkaš!

Joško:     Seja je končana, pojdite v miru, če ste morali že tule ves čas kraval delati!

Vsi:        (se poslavljajo in razidejo) Hvala! … Lahko noč! … Se vidimo! … Ali pa rajši ne! … Do naslednje seje! … Živijo!

3.     prizor (ostanejo Joško, Pero in Ančka)

Ančka:    No, Perči, zdaj pa domov! Bova skupaj turško nadaljevanko gledala, gostilna je zdaj itak že zaprta.

Pero:       Kje pa, imajo poletni urnik.

Ančka:    Sej vseeno, pridi, greva domov!

Pero:       Veš, da moram županu poročati, kaj smo se zmenili!

Ančka:    A tako? Prav, če ti je več do župana kot do lastne žene, pojdi pa v gostilno!

Pero:       Veš, da mi ni, ‘lubi’, samo za župana pa tudi nikoli ne veš, kdaj ga boš ‘nucal’, a ne?

Joško:     Se mi zdi, da on tebe veliko več ‘nuca’, kot ti njega!

Ančka:    Kaj pa ti še tule delaš, pa na ušesa vlečeš?

Joško:     Sejno bi rad zaklenil, a jo boš morda ti?

Ančka:    Kako, če nimam ključa?

Joško:     Ja, potem se pa spravita prosim ven, pa se tam naprej pogajajta o tem, kam bo šel in kam ne. Aja, saj res. Ali se ti ne mudi domov, ker pride tašča na obisk?

Ančka:    Ne, sem ji sporočila, da se je seja zavlekla, naj rajši drugič pride.

Joško:     Oprosti, ampak res nisem jaz kriv, saj vidiš kako težko je sejo vodit’! No, gremo zdaj, gremo, lahko noč!

Oba:       Lahko noč!

Song: Kulturno društvo Zdravko Štor, to kulture bo motor, ker kultura tu do zdaj je spala, čas je da zbudi jo Zala. Ljudska igra je magnet, Štangar vsak bo zanjo vnet, a da igra bi uspela, treba bo kar dosti dela. Zdaj pa tu poglejte si, kako so vrli Štangarji se lotili tega dela, da bo vas hvaležna in vesela! 

2.      dejanje

2.     slika

4.     prizor (sejna soba občine Zgornja Štanga, prostor za vaje, Ančka in Franko)

Ančka:    Franko, ne veš, kako sem ti hvaležna, da boš režiral našo predstavo!

Franko:   Rekel sem, da bom videl, če bom! Najprej moram ugotovit’, kakšni so pogoji za delo.

Ančka:    Saj sem ti povedala, da so pogoji za delo bolj slabi, samo, je pa to priložnost, da se večkrat vidiva, a ne?

Franko:   Kaj si tud’ ti želiš, da bi se večkrat vid’la? Veš, ravno zarad’ tega sem predlagal, da prideva mal’ prej na tole prvo vajo.

Ančka:    Kaj res? Pa ne, da si imel kakšne grešne misli v glavi?

Franko:   Priznam! Kriv, kot obtožen! Vem, da si poročena, ampak, saj sem tud’ jaz, tako da, če rada vidəš, da se večkrat vidiva, potem si mislim, da je mogoče kaj upanja, da se ne bi samo gledala …

Ančka:    Ja, upanje je vedno, samo …

Franko:   Kaj samo, Ančka?

Ančka:    Malo mi je nerodno, ker tega še nisem počela, pa še moj mož je precej ljubosumen. Ko se mu pa utrga, je pa vsega zmožen!

Franko:   Bova pa ja paz’la, da ne izve. Ti ne veš Ančka, kol’kokrat sem sanjaril o tem, da s tabo plešem tango. Dəj Ančka, zapleš’va!

Ančka:    Ampak tanga pa jaz ne znam.

Franko:   Ne skrbi, ti se sam’ men’ prepust’!

Ančka:    To pa rade volje naredim, pa poskusiva …

5.     prizor (vstopi Pero)

Franko:   Kaj pa ti tu, səj še ni čas za vaje?

Pero:       Najprej ti povej, kaj z mojo ženo tule počneš!

Franko:   Kaj, tvoja žena je, tega pa res nisem vedel, se opravičujem …

Ančka:    Perči, to je gospod režiser, sva že vadila en prizor, tako za avdicijo, da vidi, če bom primerna za Zalino mamo.

Pero:       Aja, a bo z mano tudi plesal, da bo videl, za katero vlogo sem primeren?

Ančka:    Ne bodi tako ljubosumen. Gospod režiser je srečno poročen. Jaz pa tudi, a ne Perči moj?

Franko:   Se prav’, ti si Perči, jaz səm pa Franko!

Pero:       Kakšen Perči, samo naša me tako kliče, drugače sem pa Peter, za prijatelje Pero!

Ančka:    Kakšne prijatelje, ti nimaš prijateljev, ti imaš samo pivske brate.

Pero:       A zdaj mi boš pa še pred gospodom režiserjem očitala, če se včasih po ‘šihtu’ v gostilni ustavim.

Ančka:    Včasih, a si ti resen, več ‘cajta’ preživiš za šankom kot doma.

Pero:       Če sem pa tam županu najbolj pri roki. On je tudi zmeraj tam.

Ančka:    Ja, ampak on je tam doma, ti pa komaj še veš, kje imaš dom.

6.     prizor (vstopita Joško in Lara)

Joško:     Oho, vas je pa že nekaj tu! Dober večer!

Lara:       Dober večer!

Joško:     Je bilo že ven slišat, da gospoda režiserja s svojimi družinskimi razmerami seznanjaš, Ančka.

Lara:       Saj, kot da ga zanima.

Pero:       Zase se brigajta!

Ančka:    Bravo Perči to, je beseda! Kaj se imajo za mešat’ v najine zasebne intimne zadeve?

Joško:     Jaz sem Joško, predsednik društva … vi ste pa najbrž gospod režiser …

Franko:   Franko!

Joško:     Tole je pa Lara, naša občinska uslužbenka!

Ančka:    Kaj pa ona tu dela?

Pero:       Župan je rekel, da mora tudi ona sodelovati v predstavi, zato ker smo na razpisu premalo igralcev dobili.

Franko:   Kako, premal’? Ja, kako bom pa izbiral, če imate premal’ igralcev?

Pero:       Župan je rekel, da je treba vse ‘ponucat’, ki so na razpolago.

Franko:   Kaj tebe tud’?

Pero:       Ja itak, saj jaz tudi raje ne bi, samo se nočem županu zameriti!

Franko:   Ančka, ‘sorry’, tole ne bo šlo. Najdite si vi drugega norca, da vam bo zastonj delal predstavo!

Ančka:    Ah, daj no, potrpi malo! Saj ima vsa zadeva tudi svojo svetlo plat, kajne?

Franko:   Ja, sam’ kaj, ko bo kar naprej ena dežurna senca zraven.

Pero:       Kakšna dežurna senca, o čem pa govorita?

Ančka:    Nič, nič Perči, to je iz predstave.

Franko:   Ja, … turška nevarnost, veš, to je ena taka dežurna senca nad kmečko srenjo v predstav’! Eno tako moreče vzdušje je treba ustvarit’ … sam’, me skrbi, kako bomo to dosegəl’, če nimam nobene izbire pər igralcih.

7.    prizor (pridejo Žuža, Dina in Mici)

Dina:      Dober večer, jaz sem pa mislila, da bomo taprve!

Žuža:      Dober večer! Ali smo že vsi?

Lara:       Kaj sprašujete neumnosti, saj veste, da Pepi zmeraj zamudi.

Mici:      Ja, Pepi bo malo zamudil, je ‘ful gužva’ na cesti.

Pero:       A zdajle, daj no mir. Edino, če si jo sam sebi dela!

Mici:      Saj ni treba verjeti, če nočeš, ampak Pepi bo res malo zamudil, mi je poslal SMS, da naj vam povem.

Joško:     Zakaj le, saj ni še nikoli pravočasno prišel. Itak vsi vemo, da bo zamudil …

Franko:   Oprostite, ampak s takimi, ki zamujajo, jaz ne misləm delat’.

Pero:       Župan je rekel, da je treba vse ‘ponucat’, tako da, gospod režiser, bo treba tudi s takimi, ki zamujajo, delati!

Franko:   No, to bomo pa še vidəl’. A’ je že kdo od tistih, ki ste jih dobil’ na razpisu prisoten?

Joško:     Ne, zaenkrat smo samo člani komisije za kulturo …

Lara:       Oprostite gospod predsednik, ampak zdaj smo tule kot člani kulturnega društva Zdravko Štor, pa še to nismo vsi, ker Pepi še manjka.

Franko:   Kakšen Zdravko Štor, pa ne da bo tud’ on nastopal? On še svojih lastnih pesmi ne zna prebrat. Sicer to neka posebna škoda ni, ker itak nikomur ni do tega, da bi jih poslušal. Sam’, kdo bo še njega prenašal na odru?

Dina:      Saj ne bo nastopal. Društvo smo poimenovali po njem!

Franko:   Še dobər, da ga niste po Cefizlju, a res niste našli koga primernejš’ga?

Žuža:      Kdo pa je ta Cefizelj, ali je tudi pesnik?

Franko:   Ne, Cefizelj je butalski tolovaj, tole tu so pa očitno Butale!

Joško:     Oprostite gospod režiser, ampak žaliti nas pa ni treba, tole tu je Zgornja Štanga, imamo že deset let svojo občino, tako da ravno butasti nismo.

Franko:   Saj, če je tu kdo butast, səm to jaz, ker sem se dal pregovorit’, da sem prišəl səm.

Ančka:    Daj no Franči, ne jezi se, saj boš videl, da bo šlo. Samo, da še tile, ki so se na razpis javili, pridejo!

Joško:     Pride!

Ančka:    Kako pride?

Joško:     Kaj, kako? Lepo! Ednino imamo v slovenščini zato, da lahko govorimo samo o enem.

Franko:   Čakajte, a hočete povedat’, da se je samo eden javil na razpis?

Joško:     No, pa je le prišla pamet za vami, gospod režiser, zdaj pa niste več butasti, že logično sklepate. Ja, samo eden se je javil!

8.     prizor (vstopi Egon)

Egon:      Dober večer, kaj je morda tule avdicija za predstavo iz občinskega časopisa?

Joško:     Ja, kar naprej, jaz sem predsednik komisije …

Lara:       Kuturnega društva!

Joško:     Ja, ja, društva in komisije … Joško, vi ste pa?

Egon:      Egon.

Joško:     Tole je gospod režiser, tole so pa člani komisije …

Lara:       Kulturnega društva Zdravko Štor!

Egon:      Kakšen Štor, a se hecate, a tako se društvo imenuje!

Franko:   Že razmišljajo o spremembi imena?

Egon:      Pametno, Štor se res butasto sliši, kakšno bo pa novo ime?

Franko:   Kulturno društvo Cefizelj!

Egon:      ‘Ful’ boljše! Ker štor je pa res čisto mim’!

Franko:   Cela tale vaša ideja s predstavo je mim’!

Joško:     Saj ni naša, županova je.

Franko:   Kaj res? In kaj potem? A’ je vaš župan nezmotljiv in njegove ideje ne morejo biti mim’?

Pero:       Župan je rekel, da tako kot je rekel, tako bo.

Dina:      Do zdaj je še zmeraj tako tudi bilo!

Žuža:      To je pa res, ja!

Franko:   Še eden, ki se gre boga, samo jaz sem ateist, tako da men’ se teh vaših igric ni treba igrat’!

Ančka:    Ampak, saj ti se znajdeš. Za vsako reč znaš najti rešitev, daj se malo potrudi za naju … za nas!

Franko:   Okej, no, naj bo. Do naslednjič bo treba dobit’ manjkajoče igralce! Kaj pa dramaturga, koreografa, scenografa že imate? Aja, pa kdo bo poskrbel za glasbeno opremo, za kostume in masko?

Mici:      Kaj ni dovolj, če imamo igralce in režiserja, zakaj pa še vse te rabimo?

Franko:   Se prav’, nimate? Jaz seveda lahko ‘zrihtam’. Samo takih norcev, ki bi vam to hodil’ zastonj delat, vam kar naprej povem, pa ne poznam.

Joško:     Mi pa takih ne, ki bi za to denar dajali.

Franko:   A tako, plačevat’ strokovnjake je za vas neumnost?

Joško:     Ne, sploh ne, samo župan ne da denarja, mi pa tudi nismo nori, da bi iz svojega plačevali strokovnjake, za njegovo predstavo.

9.     prizor (vstopi Pepi)

Pepi:       Pozdravljeni! Ali ste že začeli?

Franko:   Glej,  glej, še edən! Ti si pa najbrž Pepi, kajne?

Pepi:       Res je, ja kako pa veste, vi ste pa najbrž režiser?!

Franko:   Res je, kako pa veš?

Pepi:       Jaz sem prej vprašal!

Franko:   No, vsaj eden, ki je videt’ uporaben?

Pepi:       To itak, samo, kako ste vedeli, kako mi je ime?

Mici:      Jaz sem povedala, da boš malo zamudil!

Pepi:       Ja, je bila taka ‘gužva’ …

Pero:       Na cesti? Daj no? Bogve, pri kateri si se grel?

Mici:      Kaj pa govoriš, Pepi pa že ni tak! Kaj ne Pepi, da nisi?

Pepi:       Veš, da nisem!

Mici:      Res ne?

Franko:   Je čist’ vseen’, kakšen je in kakšen ni. Če hočete, da vam jaz režiram to vašo Miklovo Zalo, boste na vaje hodil’ točno! Sva se razumela, Pepi?

Dina:      Potem torej boste režirali?

Lara:       Čeprav nimamo dramaturga pa lektorja pa ne vem koga še vse?

Franko:   Brez teh se bom že znašel. Toliko se že spoznam na svoj posel. Ampak brez igralcev pa predstave ne znam naredit’. Do naslednjič jih najdite ali pa zbogom Miklova Zala!

Egon:      Zbogom Miklova Zala. ‘Kul’ naslov, to se res dobro sliši!

Žuža:      Ali je to mogoče nadaljevanje od Miklove Zale? Sem mislila, da bomo samo prvi del igrali.

Franko:   Brez igralcev ne bo ne prvega, ne zadnjega in ne edinega dela, ampak preprosto nič.

Joško:     Saj jih bomo našli, brez skrbi. Koliko pa jih rabimo?

Franko:   Ne samo kol’k, ampak tud’ kakšne? Najprej rab’mo Miklovo Zalo!

Joško:     Žensk imamo kolikor hočete, med petimi lahko izbirate!

Franko:   Z vsem dolžnim spoštovanjem do prisotnih gospa, səj lepe so, ampak Zala je dekle in ne gospa.

Mici:      Ali hočete reči, da smo prestare?

Franko:   Ne, tega nisem rekel, rekel sem samo, də niste več dekleta.

Pero:       Županova ‘kelnarca’ bi bila za to vlogo. Mlada je, lepa je …

Ančka:    A tako, se mi je zdelo, da ne hodiš zaradi župana v gostilno!

Pero:       Se ve, da zaradi njega, kaj pa, ampak slep pa tudi nisem.

Joško:     Ona nima časa, v času ko bodo vaje, ona streže! Bomo morali kakšno drugo najti!

Franko:   Ne sam’ ene, Almira je tud’ še dekle. Pa ne sme biti t’ko lepa kot Zala! Potem rab’mo pa nekaj fantov za Mirka, Davorina, Vinka, Tevža!

Joško:     Lara, pišite – za Mirka, Davorina, Vinka, Tevža

Pepi:       Eden je lahko Egon, torej nam manjkajo še trije!

Franko:   Potem rab’mo pa še može za Serajnika, Mikla, Strelca, Tresoglava, Iskender-bega, odposlanca …

Pepi:       Pet, mi smo pa samo trije!

Franko:   Kar se pa žensk tiče, je pa v predstavi sam’ ena s tekstom, Miklovka!

Dina:      Nas je pa pet!

Ančka:    Bo imel vsaj pri ženskah gospod režiser možnost izbire, a ne Franči?

Lara:       Vidite, za zrele ženske ni vlog, tako kot v Hollywoodu! Čisti moški šovinizem!

Joško:     Nehajte s svojo feministično agitacijo, pa rajši pišite!

Franko:   Kasnej’ bo treba najt’ še kup statistov za kmete, kmetice, fante in dekleta, Turke … pa godce bomo tud’ rabil’ …

Joško:     Ste zapisali, Lara?

Lara:       Sem, rabimo še dve dekleti, dva moža in tri fante, za statiste se pa še ne mudi, če prav razumem.

Franko:   Tako je, najprej bomo vadəl’ tekst, zato moramo najprej zasest’ vloge z igralci, ki imajo besedilo. Do naslednjič jih najdite! Potem bom pa razdelil vloge.

Žuža:      Ja, kako jih bomo pa našli?

Pero:       Župan je rekel, da naj jih najdemo, kakor vemo in znamo.

Pepi:       Saj, a sploh vemo in znamo?

Mici:      Z oglasom ni šlo, bo treba kako drugače.

Dina:      Saj, ampak kako?

Joško:     Kako, kako? Z osebnim pristopom

Žuža:      Ja, kako pa je to?

Joško:     Vsak od nas pozna koga, ki bi lahko prevzel kakšno vlogo in naloga vsakega od nas je, da prijateljsko prepriča vsaj še enega kandidata za vloge, ki jih je naštel režiser.

Pepi:       A ni dovolj, da smo člani društva in igralci, zdaj moramo biti še prijateljski prepričevalci?

Mici:      Ampak Pepi, saj ti znaš biti tako prepričljiv.

Pero:       Tebe itak ni težko prepričati.

Mici:      Ti me že ne moreš, pa če ti župan stokrat naroči.

Joško:     Nehajta! Do naslednjega sestanka …

Lara:       Vaje!

Joško:     Do naslednje vaje glejte, da najdete vsak svojega igralca oziroma igralko. Aja, kdaj pa bo naslednji sestanek?

Lara:       Vaja!

Franko:   Če hočemo predstavo postavit’ na odər v treh mes’cih, se bo treba dobivat’ trikrat na teden, se prav’ mora bit’ naslednja vaja v sredo!

Joško:     Ste slišali – v sredo. Glejte, da boste vsi tule in da vsak pripelje še vsaj enega!

Vsi:        (negodujejo, v smislu kaj nam je še tega treba, kje naj najdem koga)

Joško:     Zmenjeno? V sredo, pa da ne bi slučajno kdo manjkal.

Franko:   Al’ pa zamudil.

Joško:     Potem danes lahko zaključimo?

Franko:   Seveda! Kaj pa naj počnem s polovično zasedbo?

Joško:     Lahko greste! Za danes smo zaključili.

Egon:      Ali sem potem dobil vlogo, ali ne?

Mici:      Po mojem lahko dobiš kar dve in ne samo ene, saj vidiš, da fantov manjka.

Franko:   Prid’ v sredo, pa boš takrat izvedel, kakšna bo tvoja vloga.

Egon:      Hvala, gospod režiser, hvala!

Vsi:        (se poslavljajo in odhajajo)

10.prizor (ostanejo Pero, Joško, Franko in Ančka)

Ančka:    Perči, a greva tudi midva domov?

Pero:       Saj veš, da moram iti županu poročat, ampak ne bom dolgo, danes itak že ob desetih zapirajo.

Joško:     Njihov urnik poznaš bolje kot zaposleni.

Ančka:    Saj tudi več časa preživi tam, kot zaposleni, samo da za razliko od njih on tam plače ne dobi, ampak jo tam pusti.

Pero:       Pretiravati pa ni treba. Saj sem rekel, da ne bom dolgo.

11.  prizor (Pero odide, ostanejo Joško, Franko in Ančka)

Ančka:    Franko, ti pa najbrž ne greš v gostilno, a te lahko povabim na eno kavico?

Joško:     Jaz zvečer po kavi ne morem zaspati.

Ančka:    Saj nisem tebe povabila, ampak gospoda režiserja.

Joško:     Že v redu, ti kar, jaz čakam samo zato, ker moram sejno zaklenit’, aja, pa ključ mi vrni, saj si ti danes odklepala, kajne? 

Ančka:    (mu da ključ) No Franko, greš na kavico, ali ne? Saj, če ne boš kave, imam tudi še kaj drugega za postreči.

Joško:     To pa rad verjamem.

Ančka:    Daj, ne vmešavaj se! Greva Franči, vidiš, da bi Joško rad zaklenil in šel! (ga odpelje)

12.  prizor (Joško in Franko v sejni sobi –Ančka zunaj)

Franko:   (se vrne) Joško, a’ te lahko nekaj zaupnega vprašam?

Joško:     Seveda, gospod režiser, kar vprašajte!

Franko:   Sam’, nikomur niti besede, o tem, kar te bom vprašal!

Ančka:    (zunaj) Franči, daj pohiti!

Franko:   Takoj bom. (Jošku) Se res lahko zanesem nate?

Joško:     Stoprocentno gospod režiser, name vedno. Če je treba, molčim kot grob.

Franko:   Daj povej mi … a misliš, da se bo Pero hitər’ vrnu iz gostilne … veš, ne bi rad, da pride, medtem ko bom jaz pər njegov’ žen’ na kavi … mənda je strašno ljubosumen … če me najde pər ženi na kavi si bo mogoče to čist’ narobe razlagal …

Joško:     Pero pa ljubosumen, dajte no. On je poročen z gostilno, Ančko ima samo zato, da mu kuha in pospravlja.

Franko:   Kaj ne hod’ v gostilno sam’ županu poročat?

Joško:     To tudi, samo večino časa pa šank podpira, pa od ‘kelnarce’ obline občuduje. Dokler ona ne konča s ‘šihtom’, tudi Pero ne gre iz gostilne.

Ančka:    (nestrpno) Dej Franči no, pozno je že.

Franko:   Že grem. (Jošku) Kdaj že danes zapirajo!

Joško:     Najmanj dve uri Perota sigurno še ne bo domov, brez skrbi!

Franko:   Si prepričan?

Joško:     Stoprocentno, sem rekel, da se name lahko zanesete.

Franko:   Tvoj dolžnik sem, hvala ti! Pa res nikomur niti besede o tem, kar sva govorila.

Joško:     Roka!

Franko:   Roka! Hvala ti! Lahko noč!

Joško:     Lahko noč, uživajte na kavi!

Ljudska igra je magnet, Štangar vsak bo zanjo vnet,

a da igra bi uspela, treba bo kar dosti dela.

3.     slika

13.  prizor (sejna soba občine Zgornja Štanga, prostor za vaje, Lara, Joško vstopi)

Joško:     Kaj pa vi tu, tako zgodaj?

Lara:       Danes sem brez avta, pa se mi ne bi izšlo, da bi šla domov v Blablano in potem spet nazaj sem, pa sem kar tu počakala.

Joško:     Meni se je pa čudno zdelo, zakaj je sejna soba odklenjena?

Lara:       Tako ogrožene se pa ne počutim v Zgornji Štangi, da bi se zaklepala v sejno sobo.

Joško:     Verjetno res ni potrebno, da bi se, čeprav ravno priljubljeni pa niste med Štangarji!

Lara:       Oni pa še manj pri meni! Zdaj se moram pa z njimi še iti tale cirkus! Ali mislite, da si ta režiser res ne bo premislil? Zadnjič ni pokazal prav veliko vneme za delo s štangarskimi “kvaziglumci”!

Joško:     Je pa zato toliko več vneme pokazal za Ančko, kaže, da ga je kar dobro omrežila!

Lara:       Ah, dajte no, kako pa to veste?

Joško:     Po vaji je šel Pero v gostilno, ona je pa režiserja povabila k sebi na kavo.

Lara:       Pa kaj, ena kavica pa res še nič ne pomeni.

Joško:     Če je samo kavica res ne, ampak je Ančka rekla, da ima tudi še kaj drugega za ponudit.

Lara:       Ja logično, mogoče mu pa zvečer ni do kave, pa mu je ponudila kaj drugega.

Joško:     Že, že, ampak zakaj misliš, da je potem Franko hotel vedeti, kako dolgo bo Pero v gostilni?

Lara:       Kako pa veste, da ga je to zanimalo?

Joško:     Ja kako, ker me je vprašal, kako pa drugače?

Lara:       In kaj ste mu rekli?

Joško:     Da naj ga to ne skrbi, ker Pero vedno zadnji odide iz gostilne.

Lara:       Kaj pa je on rekel na to?

Joško:     Da naj nikomur ne govorim o tem, kar me je vprašal.

Lara:       Vi ste mu pa seveda obljubili, da ne boste, potem pa o tem razlagate vsem po vrsti.

Joško:     Kje pa, za kakšnega me pa imate? Samo vam zaupam, ker vem, da ste vredni zaupanja in da ne boste nikomur povedali.

Lara:       Glede tega imate pa prav, name se lahko zanesete, če je treba, znam molčati kot grob.

14.  prizor (pridejo Robi, Ajda, Lana in Živa)

(Robi, Ajda, Lana in Živa vstopijo in pozdravijo)

Lara:       Kaj pa vi tukaj, kaj bi radi?

Robi:      Jaz nəč. Če mi ne’b mət’ težila, mene ne’b’ b’lo t’le!

Živa:       Meni je pa rekla, da naj se pod nosom obrišem za novi i-phone, če ne bom sodelovala.

Ajda:      Na vaje za igro smo prišli.

Lara:       A vi, na vaje? Joško, kaj tele otroke ste dobili za igralce? Mislim, da bo gospod režiser navdušen.

Lana:      A mislite, da res?

Lara:       Ne!

Joško:     Mu boste že pokazali, kaj znate, pa ga boste prepričali.

Lana:      Jaz hodim na balet.

Živa:       Jaz pa v glasbeno šolo.

Ajda:      Jaz pa v gimnazijo, saj to tudi šteje, kajne?

Joško:     Kaj pa jaz vem, vam bo že režiser povedal, ko pride.

15.  prizor (pridejo Ančka, Dina, Žuža, Pepi in Mici ter Egon)

Dina:      (Živi in Robiju) A sta že tu, zdaj pa le glejta, kako se bosta obnašala, saj vesta kaj je v igri.

Robi:      Ja mami, veš da. Midva sva ‘cool’!

Živa:       Itak, nič skrbet!

Lara:       Ali prav vidim, Pepi, ste to res vi? Kaj pa je danes z vami, da ste prišli pravočasno?

Pepi:       Laže je meni ne zamudit’, kot pa vam biti prijazni!

Mici:      To je beseda Pepi, dobro si povedal tejle mestni frajli, ki kar naprej viha nos nad nami, podeželani.

Joško:     Kakšen zgled pa je to za tamlade, če si tastari takole za nič skačete v lase, obnašajte se vendar letom primerno!

Ančka:    Kaj Franka pa še ni?

Pepi:       Tudi Perota še ni, a njega pa nič ne pogrešaš?

Žuža:      Pa res, kje pa je gospod režiser?

Dina:      Da si ni premislil, zadnjič ni bil ravno navdušen nad tem, da bi pri nas režiral?

Ančka:    Brez skrbi, imam vse pod kontrolo, Franko bo režiral. Toliko vpliva pa že imam nanj, da si ne bo premislil.

Lara:       Pa ne, da ste mu kaj takega dali v kavo, da ga zdaj držite v oblasti?

Ančka:    Kakšni kavi, o čem pa govorite?

Lara:       Ja, gotovo ne o tisti, ki so jo Cankarjeva mati sinu kuhali, ampak o tisti, ki sta jo z režiserjem zadnjič po vaji pila?

Ančka:    Res ne vem, od kod vam to? Le kaj vam pade v glavo? Za to, da “dec” naredi, to kar hočem, mi ga res ni treba s kavo omamljati.

Pepi:       Samo, kako pa to, da Pero nikoli ne naredi, tako kot ti hočeš.

Mici:      Mogoče pa ni “dec”! No, vsaj ne tak, taprav’.

16.  prizor (vstopita Pero in Franko)

Pero:       Kdo ni taprav “dec”?

Joško:     Ni važno, pozabi! Gospod režiser je tu, moramo začeti z vajo!

Franko:   Kaj pa ti otroc’ tu delajo? Men’ zgledajo dost’ stari, da lahko ostanejo sami doma, kdo jih je pa s sabo pərpeljal?

Dina:      To so naši dodatni igralci, gospod režiser, saj ste rekli naj jih najdemo.

Franko:   Ja, sem. Sam’ nisem mislu, da pərpelj’te otroke. Pa kaj vi misəl’te delat Miklovo Zalo ali Miklovo šalo! Nisem se usposabljal za režiserja, da vam bom zdaj tule na kmetih za učitelja podaljšan’ga bivanja.

Ančka:    Franči, daj no, vsaj preizkusi jih, mogoče se bodo pa obnesli.

Franko:   Pa, kaj še, dost’ ‘mam te kmečke farse, grem in ne klič’te me več.

Ančka:    Franko, ne moreš kar takole iti? Pa ravno zdaj ko nama je … ko nam je končno uspelo nabrati dovolj igralcev.

Franko:   Igralcev – tole je t’ko ko’ na ladji, ki se potaplja – ‘Najprej ženske in otroci!’ – Moški pa, ko’ da so utonil’.

Pepi:       Dedci so raje v gostilni. Raje tam gledajo fletno kelnarco, kot da bi tule poslušali nataknjenega režiserja.

Franko:   Kako pa naj bom drugačen, ob takem igralskem kadru?

Ančka:    Malo bolj prijazen. Pa da se od vaje do vaje ne spomniš samo, kaj je bilo narobe, ampak tudi, kaj je bilo prijetnega.

Pero:       A je bilo tudi kaj prijetnega, ničesar takega se ne spomnim.

Lara:       Saj se ne morete, ko ste bili pa v gostilni.

Pero:       V gostilni sem bil po vaji.

Lara:       Saj, prijetnosti so se tudi dogajale po vaji.

Pero:       Kaj niste šli po vaji domov?

Joško:     Seveda smo šli domov. Kaj govorite neumnosti, Lara? Pero, nobenih prijetnosti ni bilo po vaji. Gospa Lara preveč gleda turške in mehiške limonade, pa se ji resničnost in domišljija malo pomešata.

Ančka:    Veš, da se ni po vaji nič dogajalo, kaj pa bi se lahko? Ne vem pa, kako je bilo v gostilni, Perči, da te tako dolgo ni bilo domov?

Pero:       Kaj pa naj bi bilo, županu sem poročal, pa spil eno pivo.

Ančka:    Samo ne vem, ali v gostilni tako počasi govoriš, ali tako počasi piješ, ker prav veliko nisi imel za povedat, piva pa menda tudi nisi pil iz soda?

Mici:      Saj bi vaju človek z veseljem še naprej poslušal, ampak navsezadnje smo tule zaradi predstave, a ne?

Žuža:      Ali bomo zdaj imeli vajo, ali ne?

Dina:      Ja, to je odvisno od gospoda režiserja, ne od nas!

Robi:      Men’ je čisto cool, če je nimamo!

Živa:       Itak, men’ tudi!

Ančka:    Franči, daj no!

Franko:   Okej! Pa dajmo poizkusit’!

17.  prizor (vstopita Marko in Jean)

Jean:       Dober večer, ali ste že začeli?

Dina:      Kod pa sta hodila tako dolgo?

Franko:   No, končno dva moška!

Pero:       Kaj smo pa mi, ki smo že tu?

Franko:   Člani komisije, društva ali, kaj že vem, kaj. Tale dva sta pa tu prostovoljno, ‘a’ne?

Jean:       Ja, naša me je toliko časa masirala, da sem rekel, prav pa bom, samo da je mir pri hiši.

Lara:       Res bravo gospa Dina, celo familijo ste zmotivirali za sodelovanje, to si boste še županovo priznanje prislužili.

Pero:       Ja, dobra ideja, mu bom omenil.

Lara:       Pred pivom, ali po pivu?

Pero:       Vmes, gospa Lara, vmes.

Franko:   Pa kako naj tule vodim vaje, če niti do besede ne morem. Nehajte mi že ves čas skakat’ v besedo! (Jeanu) Kako t’ je torej ime?

Jean:       Jean!

Franko:   Jaz sem Franko, režiser! A’ si že kdaj stal na odru, Jean?

Jean:       Sem.

Franko:   Odlično, torej že ‘maš nekaj izkušenj. Kakšno vlogo si pa imel?

Jean:       Vlogo? Nobene. Na odru sem stal, ko sem Franc’lnu lojtro držal, da je žarnico zamenjal.

Franko:   Ne me zajebavat. A s’ ti resen? A je sploh že kdo od vas v kakšni predstavi nastopal?

Živa:       (drži visoko dvignjeno roko)

Franko:   No, bo kaj? Zakaj pa ti roko v zrak držiš?

Živa:       Ker sem že nastopala v predstavi.

Franko:   Aha, super, kakšno vlogo si pa imela?

Živa:       Grm sem igrala.

Franko:   To je moral’ bit’ pa zelo težko.

Živa:       Ja, je bilo, zelo.

Franko:   Kaj pa je b’lo tako težkega?

Živa:       Celo predstavo sem morala veji v zrak držat. Ko je veter pihal, sem morala pa še mahat’ z njima.

Žuža:      To zna biti res naporno, ali je bila dolga predstava?

Franko:   Dajte mir! Še tista, ki je kdaj nastopala, je igrala grm, kaj naj z vami?

Lara:       No, za kakšno od nas najbrž že veste, kaj …

Joško:     Nehajte Lara in pustite gospodu režiserju, da opravi svoje delo.

Franko:   Hvala, nič lažjega kot to, kajne? Brez dramaturga, glasbenika, koreografa in t’ko naprej, saj niti tega ne vem, kje naj začnem?

Mici:      Ah, gospod režiser, saj ste se usposabljali, boste že vedeli kje.

Franko:   Sem se! Za režijo, ne pa za krizni menedžment.

Pepi:       Vse je enkrat prvič, gospod režiser, saj nam ni nič lažje, za nas je tud utaprve!

Franko:   To bomo pa še videl’, mogoče niti utaprve ne bo.

Žuža:      Utakere pa, gospod režiser?

Franko:   U’tanubene!

Ančka:    Daj Franči, začni no, drugače bodo prej zaprli gostilno kot bomo mi končali?

Pero:       Pa menda ne bomo imeli do polnoči vaje?

Ančka:    Ja, upam, da ne, kajne Franči?

Pero:       Pa nehaj že s tem Frančijem, če je za vse gospod režiser, naj bo pa še zate.

Ančka:    Zame je še kaj več, kot le režiser?

Lara:       To, pa vsekakor drži!

Pero:       A tako? Kaj pa, če smem izvedeti?

Ančka:    Sodelavec, Perči. Jaz sem ga pripeljala, če si mogoče pozabil? Drugače bi bil tvoj župan brez Micke.

Žuža:      Kako, a smo na vajah za Županovo Micko?

Ančka:    Zalo, sem hotela reči?

Franko:   Okej, pa poglejmo, če sploh lahko za silo pokrijemo zasedbo. (Marku) Aja, kdo si pa ti?

Jean:       Marko, moj svak.

Franko:   Kaj sam pa tega ne zna povedat? Pa ne da je ‘mutast’. Samo takih se mi še manjka.

Jean:       Ni ‘mutast’, samo sramežljiv.

Franko:   Česa ne poveš? Samo, da nam ne bo z odra ušel, ko bo videl, da so gledalci v dvoran’. (Marku) Zdaj pa sam povej, kako ti je ime, da vidim, če sploh znaš govorit’.

Marko:    Marko sem.

Franko:   Aleluja! Spregovoril je. Če jaz ne delam čudežev?

Ančka:    Seveda jih Franči, samo zdajle bi bilo boljše, če bi vodil vaje, saj veš, čas teče, teče, teče …

Franko:   Aja, saj res. Najprej ženske vloge – Ančka, ti boš Miklovka. Ti punca, kako ti je ime?

Ajda:      A meni? Ja, jaz sem Ajda.

Franko:   Dobro Ajda, bomo videl’, če se boš obnesla kot Zala!

Ajda:      A je to glavna vloga?

Franko: Naslovna vsekakor, če ne bo iz vsega tega nastala Miklova šala!

Ajda:      Vau! Zakon!

Franko:   Ti si pa?

Lana:      Lana!

Franko: Ti boš Almira, če boš znala bit’ primerno hudobna in zahrbtna. Drugač’ bom dal to vlogo tist’mu grmu tamle, ki ‘ma oči ves čas na telefon pərlepljene.

Živa:       Ja, jaz na netu Miklovo Zalo berem, da vidim, kaj se sploh gremo tule.

Pepi:       Daj, pokaži! Glej ga zlomka, a veš da je res.

Mici:      Tile tamladi pa res čisto vse najdejo na internetu.

Franko:   Če me mislite še naprej prekinjati, vam lahko kar takoj začnejo še režiserja iskat’. (Žuži) Tale gospa tule mi deluje kot rojena šepetalka! Gospa občinska tajnica je pa lahko inspicientka, da vas bo imela vse lepo pod kontrolo …

Žuža:      Kaj pa je to inšpicilentka?

Živa:       Inspicient predstave je v gledališču režiserjev neposredni sodelavec odgovoren za organizacijo predstave in opravlja vsa dela, ki mu jih odreja režiser!

Franko:   Natanko tako, odkod pa to veš?

Živa:       (pokaže telefon)

Franko:   Končno nekdo, ki zna to napravo koristno uporabljat’.

Lara:       Gospod režiser, hvala, rade volje delam vse, kar mi naročite, samo da mi ni treba igrat’!

Franko:   Dobro, zdaj pa moške vloge. Ti Joško, boš Miklov Marko. Pepi bo Tresoglav, Serajnik, vaški glavar bo … županov zaupnik – Pero. Potem rab’mo še nekaj mlajših – najprej Mirko, Serajnikov sin. (Marku) Ti ravno mladenič nisi, ampak če te spet ne zapusti dar govora, bi pa mogoče lahko bil Mirko. (Robiju) Ti boš Tevže …

Robi:      A jaz?

Franko:   Ti, kdo pa drug. Brez Davorina tud’ ne bo šlo. To bo pa naš prostovoljec številka ena – kako ti je že ime?

Egon:      Egon sem. Ali to pomeni, da sem dobil vlogo?

Franko:   V t’ko hudi konkurenci, pa res ni b’lo težko. A ne vidiš, da vas je moških že zmanjkal’, pa še sploh vseh vlog nisem razdelil. Tale (Jeanu), ki ga je žena nar’dila za prostovoljca, bo turški stražar in ječar, za turškega poveljnika pa ni več nikogar. Če se zdajle čudežno ne pojavi kakšen kandidat za Iskender bega, se lahko od vaše Zale kar poslovimo.

Lara:       Meni je prav, imam drugega dela dovolj.

Dina:      Ja, kdo ga pa nima? Samo, kaj bo pa potem župan rekel?

Pepi:       Kaj bo rekel, me ne skrbi. To nam bo že Pero povedal. Bolj me skrbi, kaj bo naredil.

Mici:      (z narejenim globokim glasom) Bom pa jaz turški poveljnik. Kaj mi pa manjka?

Pero:       Do zdaj sem mislil, da vem, ampak zdaj pa nisem več prepričan, mogoče ti pa Pepi lahko razloži, je verjetno bolje informiran.

Mici:      Kaj spet na nekaj namiguješ? Da te ne bom jaz zdajle na hitro informirala, kdo je bolj primeren za poveljnika turške vojske – ti ali jaz.

Franko:   Ni treba Mici, nəč ga ni treba informirat’. Tale predstava ni zamišljena kot komedija, t’ko da mi ne morejo ženske moških igrat’.

Dina:      A tako, zakaj pa ne?

Franko:   Ker to ne izpade resən.

Živa:       Tule piše da so do nedavna v kitajski operi vse vloge igrali moški.

Dina:      No, če moški lahko igrajo ženske, zakaj ne bi mogle tudi ženske igrati moških?

Franko:   Ker se t’le ne gremo kitajske opere, ampak slovensko ljudsko igro.

Ančka:    Malo se pa že lahko zgledujemo po Kitajcih, Franči, saj vidiš, da imaš samo še ženske na razpolago. Ne zapravljaj po nepotrebnem dragocenega časa, vidiš koliko je že ura.

Franko:   Prav, ampak če bo na konc’ tole Miklova šala, kar seb’ pripiš’te. Sam’, da ne b’ kdo moj’ga imena v zvezi s predstavo omenjal. Kol’kər vem, kitajsko gledališče tud’ nima režiserja. Jaz sem pa t’le tud’ kə, də me ni. Še vlog ne morem zasest’, ne da bi se kar naprej v zid zaletaval.

Ančka:    Franči, pohiti, prosim, da čim prej končamo tole vajo.

Franko:   Saj hitim, no. Iskender-beg se je torej prostovoljno jav’la, (Dini) tale borka za ženske pravice bo pa Strel’c. Kasnej’ bomo rabil’ še statiste za fante in dekleta, pa za Turke in janičarje.

Joško:     To bomo že dobili, brez skrbi!

Franko:   T’ko kot ste igralce, a?

Joško:     Ne, kje pa, saj ljudje pri nas radi nastopajo, samo če se jim ni treba besedila učiti!

Franko:   Saj bi si lahko mislu, də so t’le taki doma.

Lara:       Tudi jaz lahko marsikaj povedala o tukajšnjih ljudeh.

Dina:      Tudi mi o vas, gospa Lara.

Ančka:    No, ali zdaj, ko so vloge razdeljene, lahko gremo domov.

Franko:   Načeloma, ja, igralci lahko grejo. Za vse ostalo, kar je treba, bo poskrbela gospa inspicientka. Njej moram pa še naročit’, kaj mora naredit’.

Ančka:    Ste slišali, lahko gremo!

Vsi:        (se poslavljajo in odhajajo)

18.  prizor (ostanejo Pero, Ančka, Franko, Lara, Pepi, Mici in Joško)

Ančka:    No, Perči, a greva domov?

Pero:       Pa, pojdiva, a ne!

Ančka:    Ja, saj res. Kaj pa župan? A mu ne boš šel poročat?

Pero:       Mu bom že jutri, saj se ne mudi!

Ančka:    Saj se tudi nikoli prej ni, pa si vseeno nujno moral iti, danes pa kar naenkrat ne!?

Pepi:       Danes je Tilči na bolniški, pa namesto nje tista dolgočasna študentka streže, najbrž je to razlog!

Pero:       Če ti zaradi Tilči v gostilno rineš, jaz prav gotovo ne.

Mici:      Tako pa o Pepiju ne boš govoril, drugače boš imel z menoj opravka!

Pero:       No, tega si pa res ne želim, pridi Ančka, greva!

Ančka:    Ali se ti ne zdi, da bi bilo vseeno dobro župana obvestiti, kako smo danes napredovali?

Pero:       Pa zakaj bi na vsak način rada, da grem v gostilno? Jaz tega res ne razumem. Če grem v gostilno, ti ni prav, če pa nočem iti, pa prav tako ne. Greva zdaj domov! Če hočeš, greš pa lahko ti županu poročat, če se ti zdi tako nujno.

Ančka:    Saj veš, da jaz sama ne grem v gostilno.

Pero:       Prav, potem greva pa skupaj domov. (odideta)

19.  prizor (ostanejo še Joško, Franko in Lara)

Lara:       (Joškotu) Gospod predsednik, bom jaz zaklenila, gospod režiser mi ima še nekaj za naročiti!

Joško:     Prav, potem pa lahko noč! Aja, kako je pa z naslednjimi vajami?

Franko:   O vsem vas bo gospa inspicientka obvestila.

Lara:       Lara, gospod režiser!

Franko:   Se pravi, Lara!

Joško:     No, lepo, potem pa grem, pozdravljena!

20.  prizor (Franko in Lara)

Lara:       Kaj mi imate torej za naročiti gospod režiser?

Franko:   Kar nekaj stvari bo treba naredit’ do naslednje vaje.

Lara:       Potem pa rabiva več časa. Meni pa se mudi domov, pa še brez prevoza sem, ali ne greste tudi vi v Blablano?

Franko:   Grem, ja.

Lara:       Joj, ali bi vam bilo zelo odveč, če bi se peljala z vami, pa mi lahko potem kar po poti razložite, kaj me čaka.

Franko:   Seveda, pa še nekaj časa bova prihranila na ta način.

Lara:       Če vam pa ni odveč, vas pa z veseljem povabim še na kavico, glede na to, da je pri Ančki danes ne boste dobili.

Franko:   Kako pa veste, da sem bil pri njej na kavi?

Lara:       Saj vsi vedo, v takih majhnih krajih se vse takoj razve. Če boste šli pa k meni na kavico, pa za to ne bo nihče vedel. Samo, če vam je kaj do tega? Če vam pa slučajno ni do kave, imam pa tudi še kaj drugega za ponudit …

Franko:   Verjamem, da imate in ne bom se branil! Moram reč’, da sem takoj opazil da ste nekaj posebnega in izstopajočega v tej podeželski druščini. Nič, pojdiva! Po poti vam razložim, vse kar je treba.

Lara:       Pa pojdiva, gospod režiser!

Franko:   Franko. Izvolite, za vami.

Lara:       Saj se lahko tikava, Franko, ali ne?

Franko:   Ja, to imate pa … to imaš pa prav, kar tikajva se, Lara. (odideta)

a da igra bi uspela, treba bo kar dosti dela.

Zdaj pa tu poglejte si, kako so vrli Štangarji 

se lotili tega dela, da bo vas hvaležna in vesela!

4.     slika

21.  prizor (sejna soba – bralna vaja; Pero, Ančka, Lara, Franko, Žuža, Marko, Ajda, Lana, Robi, Živa in Joško)

Lara:       Franko, saj si rekel, da bomo najprej preizkusno brali prva prizora prve in druge slike, kajne?

Ančka:    A zdaj pa gospoda režiserja že kar tikate?

Lara:       Saj ga vi tudi!

Ančka:    Ja, ampak jaz sem njegova … sodelavka!

Lara:       Jaz sem pa njegova desna roka, saj ste menda zadnjič slišali, kakšna je vloga inspicienta!

Pero:       Kaj pa je tebi mar, če ga tika? Če bi ga motilo, bi ji že povedal?

Franko:   Ne skrbi Ančka, z Laro imava čisto profesionalen odnos, je pa velik’ laže, če se tikava, glede na to, da se delo režiserja in ispicienta zelo prepleta.

Ančka:    Samo, da se vama ne bo še kaj drugega prepletalo!

Pero:       Pa naj se prepletata, kolikor hočeta, kaj te briga!

Ančka:    Ne vmešavaj se Perči, tako prepletanje lahko vpliva na odnos med menoj in Frančijem?

Pero:       Kakšen odnos pa imata vidva?

Ančka:    Strogo poslovni, kaj si pa mislil? A si pozabil, da sva sodelavca!

Pero:       Vem, da sta v isti službi, da sta pa tako profesionalno povezana, da te mora vprašati, s kom se lahko tika, pa nisem vedel!

Franko:   Nehajmo že komplicirat’i s tem tikanjem! Čas je, da začnemo z vajo. Lara, so prisotni vsi, ki nastopajo v teh prizorih, ki sem jih izbral za preizkus.

Lara:       Ja Franko, vsi so tu!

Franko:   Dobro, da vidim, kako se boste obnesli pri branju svojih vlog! Bomo začel’ kar na začetku, ti fanté, kako ti je že ime?

Robi:      Robi.

Franko:   Zate sem rekel, da boš Tevže. Ti si štehvanjski mojster!

Žuža:      Kakšen mojster? Štefanski?

Franko:   Štehvanjski! Štehvanje je tekmovanje, pri katerem morajo fantje v galopu na velikih črnih kobilah z železnim kijem razbiti na kol nasajen sodček. V čast zmagovalcu pa imajo potem rej pod vaško lipo?

Žuža:      Kaj imajo?

Franko:   Rej! Rajajo, se prav’ plešejo!

Živa:       A že takrat so imeli rave party-je?

Franko:   Ja itak! Gremo zdaj, Robi začni!

Robi:      Spet pojémo pod našo lepo vežo sta-rih časov sočno pesem danih dni …

Franko:   Kje vraga, si se pa ti učil brat? A’ ‘maš besedilo v cirilic’i napisano, al’ kaj? Daj preber’ tako kot je treba. Pôjemo ne pa pojémo! Lipa ne pa lepa! Viža, ne pa veža. Pesem je pa sončna, ne pa sočna! Dajmo še enkrat!

Robi:      Spet pojémo …

Franko:   Pôjemo, pôjemo!

Robi:      … pôjemo pod našo lipo vižo sta-rih časov so-čno …

Franko:   Sončno! Sončno! Če še enkrat prebereš sočno, bo t’le nekdo začel sočno preklinjat’!

Robi:      “… sončno pesem davnih dni.”

Franko:   Še enkrat vse skupaj, zdaj pa prav, prosim!

Robi:      Okej! Spet pojémo …

Franko:   Neee! Črtaj tole, pa napiš’ prepevamo!

Robi:      Kje pa piše “tole”, jaz v temle stavku te besede ne najdem.

Franko:   Besedo pôjemo prečrtaj! Aja, tud’ te ne najdeš, ker teb’ piše “pojèmo”! To prečrtaj, pa napiš’ prepevamo! No, a’ bo kaj?

Robi:      Ne morem!

Franko:   Zakaj ne, pa ne, da si se t’ko navezal na pojémo, da ne moreš prečrtat’?

Robi:      Ne, samo nič za pisat nimam.

Franko:   A me zajebavaš? Lara, dəj mu nekaj za pisat! Si popravu? Greva zdəj še enkrat od začetka!

Robi:      Spet pre-pevamo pod našo lipo vižo sta-rih časov, sončno pesem dav-nih dni. V halo …

Živa:       (potihem) Hvalo!

Robi:      … v hvalo soncu pojémo jo …

Franko:   Črtaj! Piš’ prepevamo! Si? Gremo naprej!

Robi:      Naj bogato pozláti nam polja kmetov, zaskrbljeni ožári naj obraz.

Franko:   “Naj bogato pozlati nam polja”, je ena misel povedana skupaj. “Kmetov zaskrbljeni ožari naj obraz” pa druga! A’ lahko, prosəm, prebereš na ta način?

Robi:      Lahko.

Franko:   No, da vidim.

Robi:      Naj bogato pozláti nam polja kmetov …

Franko:   Krščen Matiček, da ne rečem kaj sočno balkanskega! Pa nisem jaz t’le zato, da bom vodu tečaj za dislektike. Lara, če tale do naslednjič ne bo znal pravilno prebrat svoj’ga besedila, naj Joško najde zamenjavo zanj. Sam’, da ne bo kakšən’ga prvošolčka pripelu, ker otročadi ‘mamo že zdəj dost.

Robi:      Pa saj znam brat.

Franko:   Ne znaš brat, še manj pa pravilno prebrat. Pa ni mi treba staršev na govorilne pošiljat, ker nisem tvoj učitelj. Pač pa se do drugič nauč’ prebrat’, tako kot je treba in to kakor veš in znaš.

Pero:       Točno tako, tudi župan tako pravi.

Franko:   Danes bo Tevžeja brala šepetalka. Dajmo!

Žuža:      Aha, to sem pa jaz! “Naj bogato pozlati nam polja, kmetov zaskrbljeni ožári naj obraz. Zato po stari smo navadi si fantje izvolili konto! Nje štehvanjski sem mojster letos jaz in vas vse pozdravljam!” Kaj je že to štefanski?

Franko:   Kaj za vraga … Lara, daj mi nekaj za pisat. (Žuži) Preberi tole!

Žuža:      Štehvanjski, inspicientka, štehvanje.

Franko:   Pa ti si fenomen! Prebrat’ znaš pravilno, povedat’ pa niti približən, kaj šele, da bi razumela. Idealna za šepetalko. Jaz sem res profesional’c. Če je le kje kakšen biser v kupu gnoja, ga najdem.

Joško:     Lepo prosim, gospod režiser, da nas nehate obkladati z žaljivkami.

Franko:   Kup sranja bi bil žaljivka, ne pa gnoj! Gnoj je pa le nujno zlo, brez kater’ga mi ne b’ imel’ kəj jest’.

Lara:       Točno tako.

Franko:   (Robiju) A zdaj vidiš, kaj se prav’ prebrat’ prav! Glej da znaš do naslednjič brat’ vsaj tako, kot šepetalka! Gremo naprej!

Vsi:        “Tevže naj živi!”

Žuža:      “Ne meni – sončnemu junaku čast in slava! Enakega ne zmore Korotan. Kot snop slame prejle je drvel na vrancu. Njegova roka je v konte tekmi prva snela štehvanjski obroč. Vaš venec, prelepe dečve, že v tretje je priboril Serajnikov si Mirko!”

Dekleta[1]: “Mirko naj živi!”

Žuža:      “Povejte zdaj, katero lepotico ste izvolile iz vaše srede, da ovenčala bo našega junaka?”

Živa:       “Izvolile Miklovo smo Zalo!”

Franko:   Okej! Lara, naj tale naš Tevže trenira branje s šepetalko! Gremo zdaj na prvi prizor druge slike! Ančka, ti začneš!

Ančka:    “Dokler bom živa, Mirku nikdar ne boš žena!”

Franko:   Super, ja, zdaj pa Zala!

Ajda:      “Saj ste rekli mati, naj po srcu se odločim, da vi me silili ne boste v zakon proti moji volji!”

Franko:   Bravo, gremo naprej!

Ančka:    “Kdo pa pravi, da te silim! Saj snubcev ti ne primanjkuje! Le enega ti branim. Serajnikov nikdar ne bo mi zet. To moja zadnja je beseda!”

Franko:   Gremo, Almira!

Lana:      “Razveselilo ni je moje sporočilo!”

Ajda:      “Ah, matere ti ne poznaš, Ker grunt pogreša gospodarja, veljati ona hoče za moža. Povej mi raje, kje si vzela, da me pride Mirko danes snubit.”

Lana:      “Saj veš, da često stopa čez naš prag.”

Ajda:      “Vem, vem in prav je, da se obiskujejo sosedje.”

Franko:   To je v redu! Gremo na 3. prizor, v katerem prideta Mirko in njegov oče snubit. Pero, na 16. strani zgoraj, začni!

Pero:       A sem jaz Mirko, ali Serajnik?

Lara:       Vi Pero ste oče Serajnik, Marko pa je vaš sin Mirko.

Franko:   Good job, Lara! Točən’ t’ko.

Ančka:    A tako, eni pa zdaj že angleške pohvale dobivajo?

Franko:   Saj za tvoje branje tudi lahko rečem samo ‘well done’!

Ančka:    Hvala, Franči! No, Perči, začni!

Lara:       Oprostite, ampak če kdo daje znak za začetek, je to samo režiser ali pa inspicient, tako da nama prosim pustite, da opravljava svoje delo, vi pa se držite svojega!

Ančka:    Joj, kako smo našpičeni! Prav, pa mu vi recite, da naj začne!

Lara:       Mu bo že Franko rekel.

Pero:       Dajte se že zmenit, da bom vedel, koga naj vprašam, če lahko začnem!

Franko:   Začni že, dovolj je b’lo debate!

Pero:       Vstopi z Mirkom … 

Franko:   Tega v oklepajih ni treba brat’, črtaj!

Pero:       A ima kdo kaj za pisat! 

Franko:   Daj ber’ že, boš potem črtal!

Pero:       “Bojim se, da popravila ne bova …”

Franko:   Pa kje ti vidiš ‘p’? Opravila ne pa popravila!

Ančka:    Daj Perči zberi se, saj znaš, če hočeš.

Franko:   Še enkrat!

Pero:       “Bojim se, da opravila ne bova prida!” Pa kaj hudiča je to ‘prida’?

Žuža:      Ja, pa res, mene tudi zanima!

Franko:   Pa kam ste vi v šolo hodil’, da niti tega ne veste?

Pero:       Na Štangarski Vrh, ampak tam nas tega niso učili, če pa so, je pa tega že toliko časa nazaj, da se res ne spomnim.

Franko:   Prida pomen’ dober, kar v tem primeru pomen’, da Serajnik pričakuje, da ne bosta dobər’ oprav’la?

Pero:       Zakaj pa ne?

Franko:   Naprej preber’, pa ti bo jasən!

Pero:       “Na pragu najprej srečala sva žensko.” Čisto nič bolj jasno mi ni kot prej.

Franko:   No, dajmo Marko, kaj na tole odgovori Mirko?

Marko:    “Poj-díte no … saj … to je … po-raz-na … vera.”

Franko:   O Madona! Še en dislektik! Kje od hudiča se jemljete! Z vami delat’ predstavo je pa res ena sama, velika štala.

Pero:       Ja in to Miklova štala, to se še boljše sliši kot Miklova šala.

Franko:   A zdaj boš pa še duhoviču! Navsezadnje bom še začel verjet, da bi b’lo najboljš’, da vse vloge igrajo ženske, te znajo vsaj brat’.

Lara:       Franko, ti si res človek z veliko začetnico, redki so moški, ki znajo ceniti ženske!

Franko:   Hvala! Za danes ‘mam dost’ tega tečaja za dislektike. Lara, poskrbi, da se bodo vsi tile naučil’ brat’!

Lara:       Ja, kako pa?

Franko:   Organiziraj bralno vajo s šepetalko, pa naj berejo tol’k časa, da bodo znal, potem se šele lahko lot’mo interpretativən’ga branja.

Lara:       A tebe ne bo na te vaje? 

Franko:   Ne, jaz tega ne morem poslušat, nimam živcev. Dve taki vaji, pa sem zrel za psihiatra.

Ančka:    Ja, škoda Franči, res škoda, sem mislila, da boš hodil na vse vaje.

Franko:   Saj bom, samo na te pa res ne morem. Povrh’ vsega pa ni moje delo, da ljudi učim branja! Saj nisem razredni učitelj, tega b’ se moral’ ljudje naučit’ na razredni stopnji.

Pero:       Saj smo se, samo takrat so bile črke večje, pa je bilo lažje brat!

Franko:   Če so t’ črke premajhne si natisən na večje, al’ pa si zrihtaj očala! Do naslednjič, za danes ‘mam jaz dost’! Lara vam bo sporočila, kdaj ‘mate naslednjič vaje. Lahko greste!

Robi:      Cool, ajde, se vid’mo! A greš, Živa?

Živa:       Grem, ajde vsi!

Lara:       Samo v mojo pisarno skočim po torbico, Franko.

22.  prizor (vsi se poslovijo, ostanejo Pero, Ančka in Franko)

Ančka:    Greš z menoj domov, Perči?

Pero:       Župana gotovo zanima, kako nam je šlo na vajah.

Franko:   Že mogoče, ampak morda bi b’lo boljš’, da ne izve.

Pero:       Ne morem ga razočarat, župan ima rad vse pod kontrolo.

Ančka:    Ja potem pa le, Perči, saj ne boš dolgo, kajne?

Pero:       Veš, da ne, čeprav župana zanimajo vse podrobnosti, pa tudi počakati moram, da najde čas zame, ker ima zmerom veliko dela. No, prej ko grem, prej bom tam. Adijo!

Ančka:    Adijo!

23.  prizor (ostaneta Ančka in Franko)

Ančka:    Franči, zdaj pa le z mano! Perota do polnoči zagotovo ne bo domov.

Franko:   Nocoj ne morem, moram Laro peljat’ domov!

Ančka:    A tako, zdaj jo pa že domov voziš?

Franko:   Če ima pa avto na servis’, avtobusa pa nocoj tud’ ni več noben’ga za v Blablano!

Ančka:    Naj gre pa na štop, ali pa naj si taksi najame!

Franko:   Če sem ji pa obl’ubu, da jo bom peljal!

Ančka:    Pa kako si lahko to naredil, Franči?

Franko:   Kako naj b’ pa vedu, da bo šel danes Pero spet poročat. Zadnjič je bilo videt’, da gre kar rad domov.

Ančka:    Kaj pa vem, kaj mu je bilo zadnjič, ampak danes je spet vse po starem. Ti pa igraš vlogo taksista, namesto, da bi šel k meni.

Franko:   Ja, moram jo peljat, če sem obl’ubu.

Ančka:    Pa jo pelji, če že moraš, samo hitro se je reši, pa pridi nazaj k meni, saj se še spomniš, kakšna postrežba ti je na razpolago.

Franko:   Oh, Ančka, veš da se, le kako b’ lahko pozabu …

24.  prizor (Lara se vrne s torbico)

Lara:       Sem imela še en telefon. Kaj pa vi tukaj, a še niste odšli domov?

Ančka:    Nisem, kot vidite! Sem se morala še s Frančijem nekaj pogovorit o enem projektu, službeno, se razume. Zdaj moram pa iti, Perči me že čaka!

Lara:       A ni šel županu poročat, se pravi v gostilno?

Ančka:    Je rekel, da se ne mudi, da mu bo jutri poročal. Grem, Franči, midva sva pa zmenjena, kajne?

Lara:       Zmenjena?

Ančka:    Glede projekta, službeno.

Franko:   Ja, seveda … projekta, ja, velja, bom uredil, kot sva se dogovorila.

Ančka:    No, potem pa res grem, da si Perči slučajno ne premisli. Adijo!

Franko:   Čao!

Lara:       A kar čao, lepo …

Franko:   Moram bit’ prijazen z njo, saj veš kako pomembni so dobri odnosi s sodelavci.

Lara:       Sploh pa če so sodelavke in če te vabijo na kavo, medtem ko je mož v gostilni.

Franko:   Ne pogrevaj spet tega, to je že davna preteklost.

Lara:       Se pravi, da lahko računam, da se boš tudi danes odzval mojemu vabilu?

Franko:   Joj, danes pa ne morem.

Lara:       Kako ne moreš, zakaj pa ne, a se ne spomniš več, kakšna postrežba je na razpolago pri meni?

Franko:   Veš da se Lara … ampak danes ‘mava z ženo obletn’co poroke. Sem ji obljubu, da pridem prej domov, že zdaj sem pozen.

Lara:       Boš pa rekel, da se je vaja zavlekla.

Franko:   Saj to zmerom rečem.

Lara:       No, vidiš, potem je pa itak že navajena.

Franko:   Samo obletnica poroke, je pa sam’ enkrat na let’.

Lara:       Daj no, ne daj se toliko prosit.

Franko:   Prav, sam’ se bova morala kar takoj najbolj zanimiv’ga dela postrežbe lotit’, ker se mi res mudi.

Lara:       Meni je prav, pojdiva!

Franko:   A ti je všeč Larina pesem, Lara?

Lara:       Iz Doktor Živaga? Neskončno!

Franko:   Jo imam na cedeju v avtu!

Lara:       Kako romantično, ti pa res na vse misliš …

Song: Vaja tle se godi, vsakih nekaj, nekaj dni,  a napredka v igri ni, Franka to zelo jezi!  Lari pa do igre ni, noče več ukvarjati se z butastimi Štangarji, misli kaj napravi naj, da se tega reši zdaj! Če bi radi vedeli, kaj na misel pride ji, česa loti se in naredi, ostánite, še sedíte, ust odprtih zgodbi tej sledite!

3.      dejanje

5.     slika

25.  prizor (vaje na sceni “na gradišču;Lara, Žuža, Franko, Egon, Robi, Marko, Dina)

Egon:      “Izdani smo! Turki v skrivnem so hodniku!”

Robi:      “Kaj nam je storiti?”

Franko:   Pa kaj je to? Kaj nam je storiti? Daj, povej to t’ko, da bom v glasu čutu strah, zaskrbljenost. Na obrazu se ti mora videt’, kako te obhaja groza, ker veš, da krvoločni Turki plezajo čez zid. Predstavljaj si, da boš v kratkem brez glave, al’ pa da te bodo nataknil’ na kol in boš v neskončnih mukah umiral nekaj dni! To si predstavljaj in povej še enkrat!

Robi:      “Kaj nam je storiti?”

Franko:   Neeee! Še enkrat! Pa predstavljaj si, da boš ti umiral na kolu, ne tvoj avatar iz video igər’ce, kjer ‘maš več živl’ejn. V ‘real life-u’ ‘mamo samo eno življejne, če tega zafuramo, je kon’c, ‘the end’, ‘game over’ in kon’c igrajna, razumeš! Ponov’!

Robi:      ‘Game over’ in kon’c igrajna, razumeš!

Franko: Ne to, svoj’ besedil’!

Robi:      Aja, kje smo že bili?

Žuža:      “Kaj nam je storiti?”

Robi:      “Kaj nam je storiti?”

Franko:   Ahhh!

Dina:      “Pójdite, jaz zaprem jim tukaj pot! Morda se še prebijete na levi, tam je boršt najbližji.”

Marko:    “Kaj boš tu opravil sam?”

Dina:      “Pójdite vam pravim! Žene imate, domačije; jaz pa sem sam. Samo življenje imam in skrb za ta hodnik.”

Marko:    “Zdaj šele vidim, Strelec, da pošten si, srčen mož. Za menoj možje”

Dina:      “Reši se, Mirko, reši se za Zalo!”

Franko:   Jao, jao, jao! Najbolj dramatičən prizor odigrate kot, da je to Člov’k ne jezi se, ne pa boj na živl’ejne in smrt! Na tem bo treba še in še delat’, zapiš’ Lara! Naprej!

26.  prizor (možje odidejo, Turki pridejo; Lara, Žuža, Dina, Jean, Mici, Pepi)

Jean:       (poseka Strelca/Dino, ki obleži na tleh)

Pepi:       “Te je le doletelo pes? Ne boš mi več požigal. Tako maščuje se ti Tresoglav!”

Franko:   Več sovraštva, več jeze! Pa glava se ti občasno trese! Še enkrat!            

Pepi:       “Te je le doletelo pes? Ne boš mi več požigal. Tako maščuje se ti Tresoglav! Plen še bogatejši je, kot sem si mislil.”

Mici:      “Prevaral si nas, gad!”

Franko:   Mici, ti si mogočni vojaški poveljnik, tole kar rečeš, je pa resna grožnja, in jo tako tudi izreč’! Tvoje grožnje ‘majo takojšen učin’k. Ne t’ko kot tiste protikadilske: – “Kajenje ubija!”. Če ti rečeš: “Odsekajte mu glavo!”, se to zgodi v naslednjem trenutku in ne čez dvajset al’ pa trideset let.

Mici:      “Prevaral si nas, gad!”

Franko:   Še bolj strupeno!

Mici:      “Prevaral si nas, gad!”

Franko:   Recimo.

Mici:      “Polovite vse, ki skrivajo se v tem gradišču!

Grdo si me prevaral!”

Pepi:       “Prevaral?”

Franko:   Daj, no! Kje j’ tu strah, zvijačnost? Še enkrat, pa ne pozab’, da si Tresoglav!

Pepi:       Saj vem.

Franko:   Potem pa stresaj glavo!

Pepi: Aja. Bom.

Franko:   Dəj že, kaj čakaš?

Pepi:       “Prevaral?” 

Mici:      “Kje so ženske, kje je tista, o kateri pel si tako slavo? Njo hočem pokloniti sultanu.” (čedalje tišje, zatemnitev, scena se sprazni, konec slike)

Lari pa do igre ni, noče več ukvarjati se z butastimi Štangarji,

misli kaj napravi naj, da se tega reši zdaj!

27.  prizor (na sceni za vaje; Lara, Pero)

Pero:       (vstopi) Zdravo! Kje pa je režiser, pa vsi ostali?

Lara:    Samo vas sem naročila za tole uro!

Pero:       Ja, kako bom pa vadil sam? A režiser še pride? Ampak, kaj pa bo delal samo z mano, saj niti glavne vloge nimam?

Lara:       Nisem vas poklicala tako zgodaj zaradi vaj, ampak vam imam nekaj važnega za zaupat’.

Pero:       Ah, dajte no? Vi, meni?

Lara:       Ja, jaz, vam.

Pero:       Kaj pa je sploh lahko takega, kar bi morali vi meni zaupati? Da ni mogoče kaj, kar bi moral jaz županu sporočiti?

Lara:       Ne, to se tiče vas, mislim da vas ne bo mikalo županu ali komu drugemu govoriti o tem.

Pero:       No, zdaj me pa res zanima, kaj mi imate takega za povedat.

Lara:       Naj vas najprej nekaj vprašam? Ali se vam ne zdi, da se režiser, se pravi Franko, malo preveč in prepogosto suče okrog vaše žene?

Pero:       Ah, to ga ona samo malo okrog prsta ovija, samo zato, da nam zastonj režira.

Lara:       Kaj pa, če tudi on njo okrog česa ovija?

Pero:       Kaj vam pride na misel, on?

Lara:       Prav on, ja? Kje pa mislite, da pije kavico, medtem ko vi občudujete mlado natakarico v županovi gostilni?

Pero:       Kaj pa jaz vem v kateri bife zahaja po vajah?

Lara:       V bife pri Ančki.

Pero:       Tega pa ne poznam, a je to v Blablani?

Lara:       Poznate, pa še kako poznate, to je tam, kjer ste vi doma, samo da je lokal odprt samo za enega gosta?

Pero:       Oprostite, ampak meni Ančka ni nič omenila, da kakšen s. p. odpira, pa da bo imela lokal. Sploh pa samo za enega gosta, to se pa absolutno ne splača.

Lara:       Vidim, da so metafore prehud zalogaj za vas, bom prešla na konkretno raven. Ko ste vi v gostilni, je Franko pri Ančki. Če pa pijeta kavico ali pa počneta kaj drugega, boste morali pa sami ugotoviti?

Pero:       Kaj, domov, da ga vabi? Kako pa to veste?

Lara:       Vem iz zanesljivih virov. Kako daleč je že šla stvar, ne vem, ampak mislim, da je skrajni čas, da kaj ukrenete.

Pero:       Bom, samo da mi pride v roke, vse kosti mu polomim.

Lara:       Zakaj pa njemu? Saj ga je Ančka zvabila k sebi.

Pero:       Aja, jih bom pa najprej njej. Vi pa povejte vašemu Frančeku, da je boljše, da se Zgornje Štange na daleč izogiba, če hoče ostati v enem kosu!

Lara:       Ja, kaj pa režija in predstava? Kaj bo pa župan rekel na to?

Pero:       Uh, saj res? Preklet hudič! Prav, se bom zadržal do občinskega praznika, ko mora bit’ predstava. Ampak, če se bo še kaj slinil okoli moje Ančke, naj se pa kar naroči pri zobozdravniku, da mu naredi protezo. Ančka naj se pa tudi pripravi.

Lara:       Mislim, da bo vsak čas tu, ker sem tudi njej naročila naj pride, tako da se lahko takoj prepričate, kaj je na stvari. Jaz se bom pa medtem umaknila, da vaju ne bom motila (odide).

28.  prizor (na sceni za vaje; Pero, Ančka)

Ančka:    (vstopi) Ja, kje pa so vsi?

Pero:       Od kdaj te pa vsi zanimajo, sem mislil, da te samo Franko zanima?

Ančka:    Nehaj zganjati ljubosumnost, pa rajši povej, kje so vsi drugi!

Pero:       Lara je samo naju povabila.

Ančka:    A, res? Pa ne, da nama je zmenek organizirala? Kje pa je mizica, vino, cvetje in sveče?

Pero:       Kakšen zmenek, nehaj s temi neumnostmi! Nekaj resnega se imava za zmenit’.

Ančka:    To pa res, marsikaj se imava za zmenit’, ampak se nimava kdaj, ker si kar naprej v gostilni.

Pero:       Jaz sem tam z razlogom, kakšne razloge ima pa “tvoj” Franči, da hodi v moj dom, ko mene ni doma, boš pa ti najbolje vedela?

Ančka:    Kdo? Kaj? Kaj pa govoriš?

Pero:       To, kar vem.

Ančka:    Kaj veš?

Pero:       Da hodi k tebi.

Ančka:    Kdo?

Pero:       Franko, kdo pa drugi?

Ančka:    Kdo ti je pa to natvezil?

Pero:       Nihče mi ni nič natvezil, vem iz zanesljivih virov.

Ančka:    A od Lare, zato naju je torej poklicala sem. Menda ne boš verjel tej mestni čarovnici. Samo zaradi ljubosumja si izmišljuje takele stvari, a ne vidiš, kako se smuka okrog Franka?

Pero:       Ja, ampak on se pa okrog tebe in temu bom naredil konec.

Ančka:    Pa saj veš, da bi to pomenilo tudi konec predstave.

Pero:       Dobro, pa naj se smuka, tule na vajah, samo, k tebi domov pa ne bo več hodil! Bo moral pa župan takrat, ko imamo vaje, na moje informacije počakat do naslednjega dne.

Ančka:    A misliš, da bo lahko tako dolgo ostal neinformiran? In to samo zaradi klevet neke zafrustrirane blablanske device, ki ne more dobiti moža, pa jih potem poskuša drugim speljati.

Pero:       Klevete gor ali dol, na kavo k tebi Franko ne bo več hodil!

Ančka:    Pa saj še nikoli ni! Pa tudi, če bi. Kaj pa misliš, da bi se zgodilo? Teh umetnikov so polna usta romantičnih izjav, ko pride pa priložnost za akcijo, pa zmrznejo. Ti Perči, si pa čisto nekaj drugega. Nič romantičnega ne znaš povedat, ampak ko je čas za akcijo, je pa akcija, a ne? Pridi greva domov, če danes ni vaj!

Pero:       A je čas za akcijo?

Ančka:    Ne vem, pridi, pa boš videl!

29.  prizor (na sceni za vaje; Lara se vrne, Franko pride)

Franko:   Zakaj pa nikogar ni, Lara?

Lara:       Ker imava midva krizni sestanek.

Franko:   Daj no, tule je vsaka vaja katastrofa, kaj je lahko še hujš’ga, da bi morala ‘met’ krizni sestan’k!

Lara:       Perotu je nekdo zblebetal, da hodiš k njegovi Ančki.

Franko:   Nemogoče, a si prepričana?

Lara:       Vem iz zanesljivih virov.

Franko:   ‘Shit’! Pa kdo mu je šel pravit o tem?

Lara:       Jaz ne, pojma nisem imela, da nisem edina, s katero varaš ženo.

Franko:   Samo enkrat me j’ zvabila k seb’ na kavo, ampak to je b’lo, še predən sem tebe prvič pel’al domov.

Lara:       Enkrat res ni nobenkrat, če je bilo res samo enkrat? Ampak Perotu boš to težko dopovedal. Sem slišala, da je grozno ljubosumen. Menda je že grozil, kaj bo naredil s tabo, če se še kdaj prikažeš v Zgornji Štangi.

Frano:     Kje si pa to izved’la?

Lara:       Majhen kraj, saj veš, tu se takoj vse razve.

Franko:   Ja, saj. Kaj pa zdaj?

Lara:       Naredi kot veš in znaš, ampak jaz na tvojem mestu Perotu ne bi hodila pred oči.

Franko:   Mi niti na misel ne pride, teh vaj ‘mam pa tud’ že zdavnaj čez glavo. Nəj si župan to svojo Miklovo šalo kar sam nar’di, kakor ve in zna!

Lara:       No, veš kaj, če ne boš imel vaj tule v Zgornji Štangi, bi pa lahko te termine preživel z menoj, kaj misliš? Veš, imam vikend na morju in v tem času je tam veliko bolj prijetno, kot tule v teh hribih.

Franko:   A res, vikend na morju ‘maš?

Lara:       Ja, starši so ga zgradili, zdaj je pa moj in ni lepšega kot preživljati prosti čas sredi oljk in fig, kjer se s terase ponuja prekrasen pogled na sinje morje.

Franko:   Sliš’ se fantastično?

Lara:       Bi torej delil te poglede z menoj?

Franko:   Veš da, pa tud’ posteljo, saj menda nimaš sam’ terase?

Lara:       Seveda imam tudi posteljo, pa ne samo ene, da sedežne niti ne omenjam. Imam pa tudi visečo mrežo.

Franko:   No, s to, si me pa dokončno omrež’la!

Lara:       Želela bi si, da bi te s čim drugim …

Franko:   Saj si me, ampak, ko pomisləm na crkljanje v viseči mreži, pa na vonj po smoli borovcev in cipres …

Lara:       … da sivke in rožmarina niti ne omenjam. Samo, zdaj bo pa čas da greva, da Pero slučajno ne opazi, da je tvoj avto pred gasilskim domom. A me lahko pelješ, sem spet brez prevoza.

Franko:   Veš da te bom, spotoma se pa lahko zmen’va, kako bova organizacijsko izpel’ala tele najine nove vaje.

Song: Kaj pa bodo Štangarji, če jih Franko zapusti, saj županu zdaj brez Zale, res ne bo do šale, res ne bo do šale …

30.  prizor (na sceni za vaje; vsi, razen Lare, Franka, Pepija in povezovalca)

Joško:     Pa kje sta danes Lara in Franko? Saj do zdaj nista nikoli zamudila.

Pero:       Za razliko od Pepija?

Mici:      Pa kaj se kar naprej spravljaš na Pepija, na vaje tudi on ni nikoli zamudil.

Pero:       Če do zdaj ni, je pa danes. Ali pa ga mogoče ti kje skrivaš?

Mici:      Danes bo pa malo zamudil, ker se mu je službena pot zavlekla.

Joško:     Pepija zlahka pogrešamo, ampak režiser in inspicientka, to je pa druga zgodba. Upam, da se jima ni na poti kaj zgodilo.

Ančka:    A je gospa občinska tajnica že spet brez prevoza?

Joško:     Kaj pa vem, ampak če obeh ni, bi pričakoval, da prideta skupaj. Samo, zakaj ju še ni, mi pa ni jasno.

31.  prizor (na sceni za vaje; vstopi Pepi)

Pepi:       Oho, saj ste vsi že tu.

Dina:      Ja, samo ti zamujaš, klasika. Smo že kar malo pozabili, ker te je za vaje gospod režiser dobro v red spravil.

Živa:       Samo, danes pa on zamuja.

Pepi:       Nič ne zamuja, vam lahko z gotovostjo zatrdim, da ga sploh ne bo.

Mici:      Kako pa to, a se je ponesrečil, je zbolel?

Žuža:      Kaj pa Lara, zakaj pa nje ni?

Pepi:       Zato, ker je z njim.

Žuža:      S kom?

Pepi:       S Frankom, s kom pa drugim?

Žuža:      Kaj pa dela z njim?

Pero:       To, kar bi tudi ti delala, če bi si upala.

Žuža:      Jaz s Frankom že ne bi nič delala, sploh je pa prestar zame.

Pero:       A tako, a ti imaš rajši bolj mlade, glej jo no!

Joško:     Daj že mir, s svojim namigovanjem, Pero, da ne bomo še o tebi česa rekli. Naj Pepi raje pove, zakaj misli, da Franka ne bo!

Pepi:       Nič ne mislim, vem.

Mici:      Daj Pepi zini že, da bomo tudi mi vedeli.

Pepi:       Franko je z Laro na njenem vikendu na morju. Sem imel službeno pot tja dol, pa sem srečal Franka in je rekel, da ga v Zgornjo Štango lahko dobimo samo uklenjenega in s policijskim spremstvom. Za Miklovo Zalo je pa rekel, naj si jo župan nekam zatakne ali pa naredi predstavo kakor ve in zna.

Pero:       No, tega pa župan ne bo vesel, mu grem kar takoj povedat.

Ančka:    Čakaj, mu boš že nesel na ušesa, ko bo čas za to! Pepi, ali govoriš resnico, ali nas samo malo vlečeš za nos?

Mici:      Pepi vedno govori resnico in se iz tako resnih reči nikoli ne dela norca.

Ančka:    Pepi, povej še enkrat, če je res, da Franka ne bo več k nam!

Pepi:       Ja, kaj pa. Saj je Mici povedala, da si jaz ne izmišljujem takih stvari.

Ančka:    Pero, a imaš ti kaj pri tem?

Pero:       Saj ni z mano na vikendu, ker jaz vikenda sploh nimam, če si slučajno pozabila.

Ančka:    Ti še česa drugega nimaš. Ampak povej, če si mu slučajno grozil!

Pero:       Niti slučajno. Saj bi mu rad povedal svoje, ampak kaj, ko nisem imel priložnosti.

Joško:     Sranje, zdaj smo pa v riti. Samo še mesec dni je do občinskega praznika, mi pa brez režiserja.

Žuža:      In brez inšpicilentke.

Ančka:    No, njo pa čisto lahko pogrešamo, samo kako bomo brez Franka?

Pero:       Ti bolj težko, jaz pa tudi njega ne bom čisto nič pogrešal.

Joško:     A si pozabil, da brez režiserja ni predstave, župan jo pa hoče imeti in to čez en mesec! Kje naj zdaj čez noč najdemo režiserja?

Dina:      In to takega, ki bo režiral zastonj.

Žuža:      Ančka, a imaš mogoče še kakšnega sodelavca, ki režira?

Ančka:    Pa kaj ti misliš, da jaz delam v enem takem režiserskem gnezdu, ali kaj?

Joško:     Torej smo zdaj do vratu v dreku! Pa še dobra dva meseca dela nam bo šlo v nič.

Robi:      Ampak nas vsaj nihče več ne bo zmerjal in tulil na nas – “Še enkrat!”.

Egon:      Škoda bi bilo, da gre vse delo v nič. Bom pa jaz režiral, pa bo.

Joško:     Kako ti, saj nimaš nobenih izkušenj! Še igral nikoli nisi, kaj šele režiral.

Egon:      Ja kako težko pa je lahko? Saj sem videl Franka, kako dela, bom pa ja znal toliko, da bo do roka predstava nared!

Pepi:       Pa naj poskusi, mogoče mu bo pa šlo. 

Mici:      Ja, dajmo mu priložnost, naj se izkaže!

Joško:     Pa ste vsi za to, da Egon režira? Dobro, potem pa kar začnimo. Egon, ti si režiser, kaj bomo danes vadili?

Egon:      Bomo šli kar od tam, kjer smo zadnjič nehali. Kje smo že ostali Žuža? 

Žuža:      Končali smo s peto sliko, zdaj je na vrsti šesta!

Egon:      Super Žuža, ti boš po novem še inspicientka. Poglej v tekst, kdo ostane na sceni za ta prizor!

Žuža:      Stražar, Iskender, Tresoglav in Almira.

Egon:      Ste slišali, na sceni ostanejo … Daj ponovi Žuža.

Žuža:      Stražar, Iskender, Tresoglav in Almira.

Egon:      Ostali pa v zaodrje, dajmo, dajmo! Žuža, kdo začne?

Žuža:      Stražar.

Egon:      Kdo je stražar?

Jean:       Jaz.

Egon:      Cool, a se spomniš, kje moraš biti na začetku tega prizora.

Jean:       Franko je rekel, da od tamle pridem pred Iskendra pa povem svoj tekst.

Egon:      A vsi veste, kje morate stati? Pojdite na svoja mesta!

Lana:      Midva s Pepijem sva še zadaj, med Turki.

Egon:      Potem se pa spravita tja, kaj še čakata!

Egon:      Kaj bi pa ti rada tu, Mici?

Mici:      Jaz sem pa Iskender-beg!

Egon:      Aja, saj res. Gremo, akcija!

Jean:       “Visoki beg zajeli smo dva tujca …”

Egon:      Stoj! Ni v redu Jean, daj bolj po turško!

Jean:       Še slovensko mi ne gre, po turško ne znam pa niti besede!

Egon:      Ma, ne, samo povej to bolj kot Turek!

Jean:       Kako pa je to?

Egon:      Ja, bolj po turško!

Jean:       Pa če sem ti že povedal, da turško ne znam!

Egon:      Po slovensko povej samo bolj, bolj … divje!

Jean:       Aja, zakaj pa tega takoj ne poveš.

Egon:      Ajde, gremo še enkrat!

Jean:       (pove čisto enako kot prvič) “Visoki beg, zajeli smo dva tujca, moškega in žensko.”

Egon:      Vidiš, saj gre, samo če hočeš. Gremo naprej!

Mici:      “Vendar sta prišla, ta starec je bolj zvit od gada.”

Egon:      Daj no Mici, če igraš dedca, se obnašaj kot dedec. Še enkrat!

Mici:      (pove čisto enako kot prvič) “Vendar sta prišla, ta starec je bolj zvit od gada.”

Egon:      To, to, samo tako naprej!

Jean:       “Moški hoče govoriti z vami.”

Mici:      “Kaj še čakaš, privedi ju!”

Pepi:       “Alah naj te blagoslovi, junaški Iskender beg!”

Egon:      A nisi ti Tresoglav?

Pepi:       Sem, že od prve bralne vaje naprej.

Egon:      Potem pa tresi glavo!

Pepi:       Franko je rekel, da glavo samo občasno tresem.

Egon:      Franko je preteklost, zdaj jaz režiram, ali pa bi mogoče rajši ti?

Pepi:       Ne hvala, še do igranja mi ni.

Egon:      Saj se vidi. Gremo še enkrat, pa tresi glavo!

Pepi:       A ves čas!

Egon:      Ja, lahko še za odrom nadaljuješ, če hočeš. Za trening.

Pepi:       Pa kaj še, mi bo na odru čisto dovolj.

Egon:      Daj že, začni!

Pepi:       “Alah naj te blagoslovi, junaški Iskender beg!”

Mici:      “Džaur, ne kiti se z imenom Alaha! Si privedel Zalo?”

Pepi:       “Sem gospod.”

Egon:      Tresi glavo! Naprej!

Mici:      “Kaj, to lepoto si koval mi v zvezde? Starec, ti nimaš ne oči in ne razuma!”

Pepi:       “Oprosti, to ni Zala.”

Mici:      “Kdo pa?”

Pepi:       “Almira, moja hči. Žalil si me starca s prejšnjimi besedami …” (zatemnitev, vse tišje, konec slike)

Če bi radi vedeli, kaj se tule zdaj zgodi, 

ostánite, še sedíte, ust odprtih zgodbi tej sledite!

ust odprtih zgodbi tej sledite!

6.     slika

32.  prizor (Ančka, Franko pride)

Ančka:    Oh, Franči, si le prišel.

Franko:   Saj sem ti reku, da pridem, ti pa si mi zagotovila, da Perota zanesljivo ne bo sem pred šesto zvečer.

Ančka:    Ne skrbi, ne bo ga. Je spet polno zaposlen s poročanjem županu. Jaz, pa ti imam nekaj zelo važnega za povedat, pa nisem mogla v službi, ko je tam vedno kdo zraven.

Franko:   Tud’ jaz ti moram nekaj važən’ga povedat.

Ančka:    A res, kaj pa?

Franko:   Kako sem pogrešal tvojo bližino … kako čudovita oseba si … pa kako bi te rad stisnu k seb’ brez strahu, da se bo kar naenkrat od nekod pojavu tist’ tvoj divjak?

Ančka:    Ja, lepo. Samo, kaj pa Lara? Ali nisi zdaj z njo?

Franko:   Od kod ti pa ta ideja? Nič nimam z njo. S pretvezo me j’ zvabila na svoj vikend. Je rekla, da me bo Pero, potem ko je izvedu, da sem hodu k teb’, iskal tud’ doma. Pa mi je ponudila, da sem lahko nekaj časa pri njej. Sam’, med nama ni b’lo nikol’ čist’ nəč. Samo ti si mi vedno pomenila vse.

Ančka:    A res, Franči?

Franko:   T’ko res, kot stojim t’le pred tabo. Zdaj pa mi povej, kar si mi hotela povedat’!

Ančka:    Noseča sem.

Franko:   Kako noseča?

Ančka:    Kaj, kako? Tako kot so noseče vse ženske preden rodijo otroke. Kako pa drugače? Sem mislila, da boš vesel, ne pa da me boš spraševal neumnosti?

Franko:   Vesel, zakaj b’ moral bit’ pa jaz vesel, če si ti noseča?

Ančka:    Malo pomisli, mogoče si imel pa tudi ti kaj pri tem?

Franko:   Jaz? Pa menda ne misləš, da sem jaz …

Ančka:    Nič ne mislim, vem!

Franko:   Ja, kako pa veš?

Ančka:    Vem, ženske to čutimo. Poleg tega je pa Pero zadnje čase prihajal iz gostilne tako izmučen od poročanja županu, da ni bil za nobeno rabo.

33.  prizor (vstopi Lara)

Lara:       Kaj pa ti tukaj, Franko? In to z Ančko, pa sveto si mi obljubil, da je niti pogledal ne boš več.

Ančka:    Kaj pa vi tu, Lara, pa ne da spet zalezujete Franka?

Lara:       Jaz njega? Pa kaj še, župan je zahteval, da pridem danes na vaje, če nočem izgubiti službe. Kar se pa Franka tiče, jaz nikogar ne zalezujem. Nisem jaz njemu govorila, ‘kakšna čudovita oseba je in kako si želim njegove bližine’, ampak on meni. Samo, da ga malo z oči spustim, se pa že z drugimi spogleduje in tule na kmetih zalezuje poročene ženske.

Ančka:    A tako Franči, jaz sem pa upala, da se boš ločil in bova lahko zaživela skupaj, sploh zdaj ko pričakujem tvojega otroka.

Lara:       Kaj, otroka si ji naredil, meni si pa trdil, da ni nič med vama in da ti nič ne pomeni.

Ančka:    Veš kaj, Franči, tega pa ne bi pričakovala od tebe, po vsem, kar si mi obljubljal.

Franko:   Pa səj ni čist’ t’ko no, povrh’ sem pa ženo že zapustu!

Lara:       Kaj pa še, ona je zapustila tebe, ko je izvedela, da namesto na vaje hodiš k meni na vikend.

Ančka:    Meni si pa rekel, da je bilo samo enkrat in da ni bilo nič med vama!

Lara:       Vsaj to je res, popolnoma nič ni bilo med nama, niti cunj, niti rjuh, niti zraka ne, a ne Franko? Samo strast in znoj.

Ančka:    Pacek nemarni, z njo se znojiš na njenem vikendu, meni pa govoriš, kako ti pomenim vse.

Lara:       A to ti je rekel? Saj se lahko tikava, glede na to, da sva nasedli istemu prevarantu?

Ančka:    Pa se dajva! Ančka, nekdanja Frančijeva ljubica.

Lara:       Lara, nekdanja Frankova ljubica.

Franko:   Nehajta s temi otročarijami. Dəjmo se pogovorit’ kot odrasli ljudje!

Lara:       Če nočeš, da te zlasava in spraskava kot dve smrklji, se raje hitro poberi od tod?

Franko:   Ančka …

Ančka:    Nič Ančka, kar lepo ubogaj Laro, drugače ne boš šel v enem kosu od tu!

34.  prizor (pride Pero in na vratih pograbi Franka, ki ravno odhaja)

Pero:       Kam pa kam ptiček? Si spet prišel zalezovat mojo ženo, ha?

Franko:   Ne, kje pa, z Laro sva pəršla …

Lara:       Z menoj nisi prišel, pa tudi odšel ne boš.

Ančka:    Jaz se pa ne dam zalezovat, taka kokoš pa nisem, Perči moj. Sploh pa ne zdaj, ko sem noseča.

Pero:       Kako, noseča?

Ančka:    Zakaj sprašuješ neumnosti, namesto da bi bil vesel.

Pero:       Saj sem vesel, samo ne spomnim se …

Ančka:    Saj se ne moreš, ko pa med poročanjem županu, vedno spiješ kakšno pivo preveč, pa ti potem spomin opeša.

Lara:       To bi moral pa župan posebej nagradit’!

Pero:       Kaj pa?

Lara:       To, da človek žrtvuje spomin na najlepše trenutke za izčrpno poročanje o vsem, kar se godi v občini.

Pero:       Pojma nimam o čem govorite.

Ančka:    O tem, da se ne spomniš, kako si naredil otroka, ker se v gostilni nacejaš s pivom. A zdaj razumeš?

Pero:       Razumem, samo še vedno pa ne vem, kaj tale tip tu dela?

Franko:   Sam’ pogledat sem pər’šel, če j’ treba kəj pomagat pər režij’.

Pero:       Župan je rekel, da je Egon čisto v redu in da je vesel, da smo se te rešili. Če bo predstava uspela, bo Egon še nagrado dobil.

Franko:   A t’ko, njemu, ki pojma nima, nagrada, jaz sem moru pa zastonj delat’ s temi vaškimi nesposobneži?

Pero:       Kdo je nesposobnež?

Franko:   Saj nisem mislu tebe, ampak t’ko na splošno!

Ančka:    Tako na splošno bodi raje tiho, ker me res srbijo roke!

Pero:       Sploh pa župan ni imel v mislih denarne nagrade, ampak županovo priznanje za nadarjene mlade umetnike.

Franko:   Egon ni ne umetnik, ne nadarjen, kar se pa mladost’ tiče je to relativno, ker za petnajstletnike je on že z’lo star.

Lara:       Saj v občini nimate takega priznanja.

Pero:       Župan je rekel, da ga bomo imeli in to že po naslednji seji občinskega sveta, vi boste pa predlog pripravili, Lara.

Lara:       A potem me ne bo odpustil, kot je grozil, ko sem nehala biti inspicientka.

Pero:       Ne, je rekel, da se vam za odsotnost piše neplačan dopust, drugače pa za vas tale afera z režiserjem ne bo imela posledic.

Ančka:    Jah, za razliko od nekaterih drugih.

Pero:       Katerih drugih?

Ančka:    Drugih, pač, kaj pa jaz vem. V službi na primer.

Pero:       A je tam tudi kakšno zalezoval. Pa, ko ga takole pogledaš, ni videti tak babjek.

Lara:       Kaj hočemo, videz pač vara.

Ančka:    Tiha voda pa bregove dere.

Franko:   Če župan prav’, da režiserja ne rab’te, bi pa jaz šel, ker pregovorov se mi pa res ne da poslušat.

Pero:       Sta slišali vajini pregovori, gospodu režiserju niso všeč. A jima ne boste rekli: “Še enkrat!”, ker prvič ni bilo dovolj dobro?

Franko:   Ne, sem se čist’ dost narežiral v vaših ‘lepih’ krajih. Grem, pa župana ‘lepo pozdrav’, Pero. Zbogom Ančka, zbogom Lara.

Ančka:    Na svidenje, Franči, saj se vidiva v službi, a si pozabil?

Franko:   Nisem, ampak v to službo me ne bo več, ker sem bil odpuščen?

Ančka:    Kako, zakaj pa?

Franko:   Formalno zarad’ mobinga, oziroma nadleg’vajna sodelavk, v resnic’ pa zato, k’ je šef brat od moje bodoče bivše žene, a nis’ ved’la?

Ančka:    Nisem.

Franko:   No, zdəj pa veš, adijo.

35.  prizor (Franko odide, Joško pride)

Joško:     Dober večer! Kaj pa je Franko delal tu?

Pero:       Prišel je povedat, da se ločuje, pa da so ga vrgli iz službe.

Ančka:    Saj se mi kar malo smili.

Lara:       Pa kaj še. Dobil je to kar je iskal.

Ančka:    Nimaš čisto prav, mislim, da je iskal nekaj drugega. Ampak dobil je pa to, kar si je zaslužil.

Joško:     Nič ne vem, o čem govorita!

Pero:       Ja, saj veš ženske. Kdo pa jih razume? Ampak pusti to, a veš, da bova z Ančko dobila otroka?

Joško:     Daj no, a po tolikih letih vama je z božjo pomočjo le uspelo?

Lara:       No, ne vem če je bila ravno božja.

Joško:     Pero, na to se pa pije, po vaji boš dal za pijačo, da se razumemo. Pa čestitam, obema! 

(na oder prihajajo ostali, izvejo za nosečnost, čestitajo, se veselijo s Perotom in Ančko)

Song: Zdaj ste torej videli, kaj počnejo Štangarji, tukaj Miklova je Zala, le zanikrna še šala, vmes pa Franko uleti, namest’ predstave pa otroka naredi, hotel ‘met je ljub’ce dve, pa ostal je brez žené, to pa ni več šala, rekla v basni bi morala.

K O N E C


[1] Ajda, Lana, Živa

Pelčev pasijon ali intervju s Stanitovim alter egom

  • Avtor: Stanko Pelc;
  • Asistentka avtorja: Maša Pelc

Režija 

  • Režiser: Stanko Pelc
  • Asistentka režiserja: Maša Pelc

Zasedba

  • Groga: Stanko Pelc 
  • Maša: Maša Pelc 
  • Zganarel: Stanko Pelc 
  • Stane: Stanko Pelc 
  • Miša: Maša Pelc 
  • Goležev Stani (Stanitov alter ego): Stanko Pelc 
  • Publika v studiu gledalci 

Recenzija 

Recenzentka: Julija Pelc 

  1. slika – preduvod 

Groga: Kaj gledate, kaj zijate vame, pa ne … 

Maša: Ej, ej, ej, ustavi se, danes nimamo te predstave! 

Stane: Aja! 

Zganarel: Rečem ti, da imam jaz pravico govorit in bit gospodar! 

Maša: Ne, ustav se, tud ta ni danes! 

Stane: Kako, da ne, kera pa? 

Maša: Danes imamo intervju! 

Stane: Kakšen intervju? 

Maša: Ja, kakšen pa, halo! Tisti, ki si ga ti napisal! 

Stane: Saj sem berača tud jaz napisal! 

Maša: Danes je na vrsti pasijon! 

Stane: Aja, zakaj pa takoj ne poveš! Aha, potem moram pa jaz ven, ti pa tu ostaneš, ajdi! Sorry! 

Maša: Ajdi!  

  1. slika – uvod 

Miša: No, dober večer? Vidite, to so pa leta, pri tej starosti je igralec že tako pozabljiv, da na začetku vsake predstave kaj novega zve!  

Miša: Kartica je polna moram zamenjat! A veste, da mi spet niso povedali, da bom snemala pred publiko. 

Samo, če ste že tukaj, vas pa lahko izkoristim, da mi pri editiranju ne bo treba dodajati fake aplavza in smeha. Tule v načrtu snemanja piše, kje je treba ploskat, pa kje se je treba smejat. 

Ker se zna zgoditI, da ne boste vedno uganili, kaj je smešno, vam bom jaz pokazala listek s smehom ali pa z aplavzom. Dajmo kar poizkusit! 

(Animira gledalce z listkoma aplavz, smeh) 

Kaj vi sploh veste, kaj ste prišli gledat? 

Jaz na tejle TV KK – se prav teve kisla kumara honorarno snemam in delam intervjuje. Za novinarko in tehnika nimajo denarja, pa moram vse sama.  

Ah, saj res, če želite, da vam pridem snemat poroko, krst al pa pogreb, po koncu snemanja počakajte, vam bom dala vizitko. 

3. slika – predstavitev 

SA1: Dub’r dan, a ‘mo tle snemal? 

Miša: Tule, seveda! 

SA: Zakuga so pa te ‘ldje tle, a mo k’r pred n’im snemal, a’ j’h v’n nažen’m? 

Miša: Ne, ni jih treba nagnati, saj vam menda ni nerodno? 

SA: Men pa nerod’n, ha! Ja, vid’m d’t ni jas’n, kdo s’m. N’č skrbet, t’ prec puwem. 

Miša: Ne, ne, nikar še, počakajte, da kamero vklopim! 

SA: A bomo k’r prec začel’, ke so pa drug’. 

Miša: Bova kar sama, tule šparajo, pa sem sama za vse. 

SA: Tud’ prov’, sam puvej kuga mor’m nardit’! 

Miša: Tule se postavite, tule ja, pa v kamero glejte, potem vam bom jaz zastavljala vprašanja, vi boste pa odgovarjali! (z daljincem vklopi snemanje, in se usede k njemu!) Spoštovane gledalke in gledalci, danes imamo tule posebnega gosta s Prevoj. Mislim, da bo najboljše, če se vam kar sam predstavi. 

SA: A kdo s’m ‘b rad vedl’. S’j un’ga guspoda s križa puznate, a ne? No, jaz nis’m on! 

Miša: Zakaj ga pa potem sploh omenjate? 

SA: Ja pust’ m’ d’ du konca puvem.  

Miša: Saj vam pustim, samo ne vem zakaj gledalce sprašujete če poznajo Jezusa. Prvič vam ne morejo odgovoriti, drugič pa sem vas prosila, da se predstavite, ne pa da tule izvajate verouk! 

SA: Če ne’b tko htewa jez’k v’rtet, b’ biu jaz zdele že predstaul’n. A m’ zd’j luhka daš mer, d’ du konca puvem k’r misl’m. 

Miša: Že vidim, da bom imela v postprodukciji ogromno dela, da bom vse tele fejle ven zmetala. No, dajte se zdaj prosim predstavit! 

SA: Kuga boš v’n m’tawa? 

Miša: Napake! 

SA: Ja ne j’h dewat, pa nau treba n’č v’n m’tat! 

Miša: Prosim? 

SA: N’č, n’č, a ti veš zakuga s’m unga guspoda s križa umenju? A ti m’rbit veš kol’k je meu on bijugrafu? 

Miša: Pojma nimam, nisem zadosti k verouku hodila. A njemu je kdo življenjepis napisal? 

SA: Ne ed’n, t’rje! Ne čak mau, Matej, Marko, Luka, pa … n’j me vrag, č’ ni še ed’n … Matej, Marko, Gašper, Miha, Bolte … ne te so en’ druh’, Matej, Marko, Luka … aja, Janez – evo ga, šterje, kuga s’m reku – šterje so mu pisal živlejnepis – za tist’h triintrid’set let kolk’r muj bw’ namen’n’h. Tala naš Pelču Stani, j’h ma pa šed’s’t pa sam enga živlejnepisca, mene usebn’, pa nubenga druzga? 

Miša: Ali bomo končno izvedeli, kdo ste? 

SA: S’j s’m puvedu, ud pelču’ga Stanita bijugraf. Jast s’m n’gov alter ego – tadrug’ jast, a ne! 

Miša: Kakšen alter ego, pa kaj je sploh to? 

SA: A ne puznaš unga filma “Doktor Džekil end mister Hajd”. No midva sva pa dohtar Pelc in guspod Gol’ž, hehehe!  

Miša: Kakšen golaž, mislite na jed ali se tako pišete? 

SA: Ne, tko se p’r bajt, ker j’ Stani duma, reče! No, mene ma tkola za b’l ubčutlive posle. Guspod prufesor se neče s sojo bijugrafijo ukvarjat, pol pa mene punuca, d’ se s tem zafrkavam. Sam čist luhko d’ sej mau na…, ker jaz vem tud k’j, čes’r on noče ved’t. 

Miša: Najbrž tudi gledalci nočejo vedeti. Sem ste prišli predstavit ta življenjepis, ki ga omenjate, kajne? 

SA: Ja, čeprov vidəm, d’j t’m gl’dauc’m u dvoran že mau dougcajt! 

Miša: Ko bi vi uspeli do zdaj že kaj zanimivega povedati, jim ne bi bilo! 

SA: S’j bom, no, sam bom u sam’h resn’h stvareh guvoru! Č’ seujo pa hotl’ ‘ldje tl’ not mau sprustit pa nasm’jat mam pa tapravo r’šit’u zajne! Tamla vid’m sedet dežurno smejawko, k’ jo j’ moj alt’r ego, se prau Stani, na enmo autobus staknu pa je pol ni več stran ud sebe spustu. Toj bw’ na izlet u Anglijo, k’ sej’ naš Stani še za vsako kiklo metu, če je bw’ ‘saj mau možnast, d’b šwa z nemu saj u kino al pa u Cankarja. No, na izlet sej’ ob p’ru prilk usedu na armafleks ud tele smejačice, se wselu u nen šotor, zganju nurčije u Pariz’ pa u Berikanteju al’ Kanterberiju, al kuko se že reče, pa se dewu, d’j vuščena lutka, k’so bli u tistmo muzej – s’j, gl’de na to, kuko je tak’at zgledu, j’ biu tak uriginal, d’ so us’ obiskavauc’ nasedl’, hehehe. 

Miša: Kaj točno ste že želeli povedati? 

SA: Aja, č’ vam bo dougcajt, sam no puglejte, se bo spom’nwa, kukoj’ nen takat zgledu, pa seu prec začewa smejat – alpa jokat, kuga pa vem … S’j useen, bo pa namest’ kumedije, drama, tko k’ se za šest križu tud spudob’, a ne? Hehehe! 

Miša: Nič nje gledat, ko bo čas za smeh, vam bom jaz listek pokazala, tako kot sem vam že na začetku povedala. Gospod alter ego, ali lahko zdaj začnete z življenjepisom? 

  1. slika – srečno otroštvo 

SA: N’č, d’jmo začet’. In to na začetk’, ke pa? O spočetj’ nima smisla zgublat besed, s’j kolk’r vem utrok ni biu brezmad’žn’ spučet’ tko k’ un guspod s križa. Sta se starša držawa k’r preskuš’nga recepta za utroke dewat. Zato se pa nuben ne grebe d’b mu živlejnepis pisu. Tud rudiu se je tko k’us’ druh. Po en’h d’vet’h mesc’h sej’ naveliču bit u trbuh, pa se’j v’n zrinu in to po gusposk’, u Lublan’, ne duma na P’rvojah, ko k’ dob’r let pa pou prej negou p’rjatu Lipušku Igor. Č’ znate mau preračunat’ pol že v’ste, d’ sej’ Stani rodiu dob’r ducat let po vojn’, pa skor en d’setletje po Infor’m biroj’, ko d’j bwa usa tahuj štala že mem, puvrh us’ga so pa takat u Lublan še t’l’vizijo zalaufal. U Jugoslavij’ je takat mwadina gradiwa ceste in proge, uni mau starej pa suc’jaliz’m. Use sam zato d’b bw’ t’m, k’so se rujewal čim leuš, k’ bojo zrasl’. 

Miša: No, pustimo ob strani politične okoliščine! Kakšne so bile pa njegove družinske razmere? 

SA: No, tud kar se družine tiče je meu mulc nev’rjetno srečo. Je meu k’r dve mame pa dva ata. Mame sta ble mami pa mama, se prau taprava mama, pa stara mama. Sam d’j bwa stara mama skoz duma, mami pa mau m’n, zato k’j na šiht hudiwa – en ted’n d’poune, en ted’n pupoune. Kar se atu tiče, je biu en ata ati, tadrug ata pa Tito? 

Miša: Nemogoče, kako? Kaj je imel Tita za botra? Kaj ni bil Tito komunist, kako gre to skupaj z botrstvom? 

SA: Pučas punca, ‘nben bot’r ni biu, ampak u tist’h cajt’h j’ biu maršal od us’h utrok u držav ata. Ne čist taprav, ampak tko – “oče naroda”, kuk’r don’s predsednik’m rečejo!  

No, tud Stanitu taprav ati’j hodu na šiht, pu šiht j’ pa še na fuš ilektriko napelavu tko, d’ j biu še b’l mau duma k mami. Tito pa ni bil ‘nkol duma, se’j pa učas pu cest č’z Šentv’d p’rpelu pa muj šou Stani s sušolc’m pa tuv’ršico s pupernato zastav’co mahat. Duma ‘j bwa pa sam Titotova slika. Pol ‘nkat so dubil tud eno knigo, u ker je bw’ vid’t, kaš’n frajer je Tastar, se prau Tito, tko d’ ga’j meu Stani še b’l rad k’ prej, pa čeprou je ud takat Tito pršu dam sam še na t’l’vizij’. 

Miša: Ja to je imel pa res srečo! 

SA: K’r se sreče tiče pa to še ni use. Utrok se’j rodiu tko r’koč direkt u vladajoč’ razred. Starš’ pruletarsk’ga purekla, kdo b’ s’ u tist’h cajt’h luhka želu več. A maš žwaht’nke k’so naš’ al ne, j’ bwo takat zlo važn’. M’rbit se kdo spomne unga vica u dveh brat’h, k’j biu en p’r partizan’h, en pa p’r tabel’h. Partizan j’ biu revež, komi’j shaju s sojo pwačo, brat pa auto, pa vik’nd na morj’, pa dobra služba … Pa se ‘nkat kola dubeta, pa prau un k’j biu partizan “Kuko d’ gre teb’ k’s biu p’r tabel’h tko dobr’, men k’ s’m bil p’r partizan’h pa tko swabo?” Pa praw tadrug: “Ja, nurmaln’, jast sm meu brata u partizan’h, ke ‘j biu pa toj – p’r tabel’h!” 

Miša: Pa ne, prosim, zdaj spet teh sporov iz preteklosti na dan vleči! 

SA: Veš kuga punči, točn’ tko’j bw’, žwahta’j bwa pomembna, pa kašne veze maš. Sam u vezah mau puznej, utroc j’h takat še niso nucal. Tud’ Instagrama niso ‘mel, zato so slike k’r u albume limal, alpa so se k’r pu nad’lc’h valale. No, po t’h črnobel’h slikcah se Stani spom’n kok fajn mu’j bw’, k’j biu še utrok. Z Lipouški k’so ‘mel auto so se vuzil na izlete. Na Krvauc’ so og’n kurl’, Igor pa Stani sta pa pol borove veje not smudiwa. 

Miša: Pri pregledovanju gradiva s’m opazila tudi fotografijo njegovih staršev, ki so namaskirani! 

SA: Ja starš’ so kot vladajoč razr’d dusledn’ upošteval parolo “Kultura in prosveta, to naša bo osveta” in so igral u KUD Zarja Pr’voje “Krala na Betajnov” pa “Zakonc’ stavkajo” pa n’ vem kuga še use, zato k’j bw’ premau futugrafu k’b Stanituve starše s slikam zalagal, tko d’j n’gov slikov’n spumin dost pumankliu. Ampak luhka reč’m, d’ ne sam d’j biu srečen, ampak j’ biu tud zlo lušt’n utrok. N’ vem kva se’j pol zgudiu, d’j don’s tak, kuk’r j’. 

Miša: No, o tem kakšen je danes, bomo kasneje, tule pride na vrsto prvi glasbeni vložek, ki ste ga izbrali za obdobje zgodnjega otroštva vašega junaka – pavza! 

Cinca Marinca 

Vaš glasbeni okus ni ravno skladen z mojim, pa tudi besedilo se mi zdi malo čudno, ampak nadaljujva z intervjujem. Povejte zdaj še kaj o tem, kakšen je bil Stani kot otrok! 

SA: Navihan, k’ sam huder! Še dob’r ni zase vedu ‘k sej že začeu za ženske zanimat’. Tap’ru za tiste k’so ble b’l p’r rok’, to so ble pa susede. Tilke se spom’n sam pu slik iz albuma. Ta’j bwa k’r p’rcej več ud nega pa tud dost starej’. Ampak to Stanita ni mutiw, tud to, d’j bwa s susedam puručena, ne. Sam rumanca ni doug trajawa, k’j sos’d dubiu drugo ženo, Tilka’j pa šwa. 

Miša: Pa, je bil kaj nesrečen zaradi tega? 

SA: Se n’ spomne, k’ nima nubene slike na ker b’ se dau to vid’t. 

Miša: Česa pa se spomni? 

SA: Klasične utroške lubezenske rumance s susedo k’j bwa glih tok stara k’ wan! Igrawa sta se dohtarje pa se zm’niwa d’ se wta puročwa k’u ta zraswa! 

Miša: Po do zdaj povedanem sklepam, da se nista. 

SA: S’vede ne! K’j Stani začeu u šolo hod’t, je ugotovu, d’ so še druge d’kline na svet in mu n’gova izbira k’r na’nkat ni bwa več ušeč. No, u bistvu mu suseda ni bwa več ušeč, še m’n pa to, d’ so ga sušolc’ zafrkaval d’ se’u puroču z no. B’l k’ se’j jeziu, b’l so mel v’sele. Ud takat napr’j j’ p’rsegu na celibat. Pu dumače puvedan j’ zmer’ in us’m trdiu: “Jast se nam ‘nkol puroču!” 

Miša: Kaj pa njegovi odnosi s fanti? 

SA: S fant’m ni sklepu lubez’nsk’h zvez, ampak p’rjat’lske. Tud’ to u glaunem s sused’m. Če’j pa kdaj slučajn’ zašou na suvraž’n teritorij, recimo u Lukuco, j’ biu pa takoj petelinj’ boj. Stani’j biu sic’r b’l m’jh’n petelinč’k, ampak strup je u m’jhn’h flaškah, pa tud’ un tamal turšk’ p’t’linčk’ dost’kat une tavel’ke u beh puženejo. 

Miša: Torej si je uspel izboriti svoje mesto med vrstniki? 

SA: Ja, s trmo in nepopustl’ivostjo s’j izboriu k’r visok’ mest. Sam’ kaj k’ se’j zmer najdu k’š’n starej’ k’j meu v’sele tamal’m t’žit’. Sam’ Stani se tud nim ni dau, raj b’ bwat ž’ru in se pustu zadau’t kuk’r d’b se predau. Zato ‘j pa komi čaku, d’ udrase, d’ se nau več treba k’r naprej burit za pulužaj. 

Miša: To se je pa kar načakal, kaj? 

SA: Ah, s’j ni do udraslost trajau. Še pred’n je udrasu, so se fant’m k’r na’nkat zamenale priuritete. M’d odmor’m niso več rinl’ klupi napr’j, d’b se luhka zadi m’tal – tko so rekl’ rukuborb prost’ga sloga k’ so jo prakticeral, d’ so ugotaulal kdo’j ud kerga mučnej. 

Miša: Kaj pa so počeli namesto tega? 

SA: Ja, don’s b’ rekl’, d’ so “spolno nadlegwal” soje sušolke. Sam takat še u mest’ niso vedl’ kuga’j to spol’n nadlegwajne, kuga šele p’r nih, na kmet’h. Use k’ so že mele ustrezne atribute so ble za fante zanimive. Sam zgleda pa d’ tud’ učitl’ še niso vedl’ za spol’n nadlegwajne, tko d’ j’h niso n’č udvajal od spolne zasvujenost’. Če’b j’h pa, pol b’ to zgledu tko, d’b P’rne usakmu nadlegwaucu eno tako p’r soliu ukol ušes’ d’b ga za k’š’n met’r prestavu pu hudnik. 

Miša: Oprostite, kdo pa je zdaj ta P’rne? 

SA: S’j ‘m puwedu, n’ bod’ ko n’strpna! P’rne ‘j biu učit’l sluvenščine u šol na Brd in j’ biu tazad’n učit’l stare šole k’j biu še strah in trepet us’h mulc’u na šol, n’gove klofute pa taglauna tema neštet’h anekdot. Stanita ni učiu, sam ‘nkat, k’j meu suplenco je pršu za eno uro negou razred in je učiu … 

Miša: … slovenščino! 

SA: Ne, spolno uzgojo. Je razlagu o duvžin’ penisa, pa o spoln’h odnos’h, u razred’ pa taka tišina k’ u grob. Us’ so se ga ko bal’ d’nben še pumislu ni, d’b se zasmejau al’ pa spustu ud sebe kaš’n drug gwas. 

  1. slika – naporno odraščanje  

Miša: To je morala bit res precej bizarna scena, ampak nadaljujva s Pelčevim odraščanjem po tem, ko se mu ni bilo več treba borit za položaj! 

SA: No, ta premik fantousk’ga zanimajna od pretepajna h otipavajnu je Stani sprejeu z ulajšajnam. Kar se žensk tiče, je biu pa še zmer u faz’ zanikajna u smisl’ “Jast se n’am ‘nkol puroču!”. V bistv’j pa to ubdobje negov’h platonsk’h lubez’nsk’h zvez. Spet so ble v ospred’j’ mau starejše, sam ne več susede ampak izubraž’nke. Drug’h k’ učit’l’c itak ni poznou, tko d’ so ble k’r te. Zarad nih je postou prid’n učenc, al pa’j mau z zamudo zašteku za kuga gre u šol’. 

Miša: Ampak kje je tu kakšna platonska ljubezen? 

SA: N’ bod sp’t n’strpna, no, s’j ‘m puvedu. On j’ gojiu naklon’nost do učit’lc, one pa du nega. Č’ to ni platonska lubezen, po res n’ vem kuga je? Začewa se’j stvar u usnovn’ šol, pa tud u gimnazij je meu še eno tako lušno razredničarko k’ sta s’ bwa tud’ simpatična. Sam pol j’j mož utroka naredu in je šwa na purudniško, pa so namest luš’ne razredničarke dubil razredničarja. 

Miša: Z njim si pa verjetno ni izmenjeval simpatij?  

SA: Ne, niti najm’n, pa tud platunizma’j meu že pouh’n kuf’r. Hormon’ mo niso dal m’ru, so mu pa zato dal muzole. Kaš’n prekletstvo j’ to za pubertet’nka ve usak k’ je meu tud’ sam muzole. Za puv’rh takat niso vedl’ kuga’j to int’rnet! Kuko češ pol’ zguglat zdrauniške nasvete, s’j dohtarja n’ mor’š s tak’m stvarmi murit. 

Miša: Kako pa je potem reševal to težavo? 

SA: Ja, ‘k sreč’ so mel p’r Gol’ž naručen N’deljsk’ dnev’nk, not’r so bli pa mal uglas, ženit’vanske ponudbe pa tud nasvet’ kuko kašno stvar z dumač’m ‘rcnijam puzdraut. Tam j’ Stani najdu r’cept za ‘no mažo k’ s’vede ni n’č pumagawa. Ampak je biu trmast in ustraj’n in se’j pridn’ mazu in se’j pol svetu k’ vuščena lutka na sonc. Č’ mozol’ niso vs’h punc udgnal, j’h je pa n’gou sijaj k’ ga’j dusegu z mazajnam. K’r neki cajta je trajau, d’ mu’j putegniu, d’j ud maže več škode k’ kurist. 

Miša: Ja, saj, o obremenjenosti pubertetnikov z zunanjostjo bi znala marsikaj povedati psihologinja, ki jo dobro poznam. Kaj pa nam vi lahko poveste o tem, kako se je gospod Pelc spopadal s tem? 

SA: Ja puskušu j’ skrbet za soj imidž, b’ se rekw’! S pub’rteto niso p’ršl’ sam muzol’ ampak tud taprve kucine pud nosam in Stani j’h je pridn’ neg’v’u. Učas j’h j’ tud mau namazu z uno krtačko za trepal’nce, d’ so se b’l vidle. ‘nkat mu’j biv’š sušolc na bajarj’ reku, d’j tak k’ Cankar in Stani j’ to uzeu naduse zares in je vihu in barvu s’oje brčice, d’b ja zgledale čim b’l cankarjanske. 

Miša: In kako uspešen je bil pri posnemanju našega velikega pisatelja? 

SA: K’ ga’j n’gova žena spuznawa, je biu že dost bliz sojmo idol’ – kar se brk tiče, se razume – črtice’j znou še zmer b’l risat k’ pa pisat! Je pa umes itak b’l na puezijo presedlou. S’j se ja ve, kdo’j dohtar za nesrečno zalublene, dohtar France, a ne? 

Miša: A mislite Franceta Prešerna?  

SA: Nega, kerga pa druzga. No, Stani je s’oj prehod ud platonsk’h lubezni h mau b’l kunkretn’m začeu tko, d’ s’j zamislu, d’j zalublen zd’j u eno, pol sp’t u drugo, pa treto punco, pa nuben tega ni puvedu k’ ni vedu kuko. To’j pa že dost dob’r p’rbliž’k definicij’ za n’srečno lubez’n, tko d’j luhko začeu pes’mce pisat. Nadeu si’j pseudonim Art Amor, u domač krajev’n skupnost je izdau dve ciklostilne številke časupisa Sveže Nuvice, pol je moru pa zarad stricu iz uzadja odstop’t s pulužaja ur’dnika in časupis je nehu izhajat. 

Miša: Kaj, že takrat so obstajali strici iz ozadja! 

SA: Ja kuga pa misl’š, s’vede! No, u našmo primer je šw’ u bistv’ za teto. Art Amor j’ ob soj’h pesm’h, člank’h in karikaturah objavu tud anekdote, k’j’h j’ Homarju Tone napisu! U en je ubdewu tud vašk’ga gustilničarja. K’j n’gova žena vidwa, d’ cela vas bere kuko j’ nen na vprašajne “Kam pa greš?” odgovoru: “S kulesam!” je šwa prec na šiht Stanitu mámi izrečt ostro tuvariško kritko, mami’j pa Stanit izrekwa ultimat: “Dokl’r ‘s pud mojo streho, n’ boš več ur’dnik!”. Pesniško-novinarsko-uredniška karijera je bwa tko hit’r kunčana, ampak je meu Stani še druga železa u ogn’. 

Miša: Katera pa? 

SA: Ja, use mugoče’j počeu, sam d’b zbudu puzornast vašk’h d’klin. No, ne čist us’h, sam tist’h k’ so mu ble ušeč. K’j udkriu, d’ majo u krajevn’ skupnost par umar knig, se’j odloču, d’ bo nedel’sk’ kniž’nčar. Usako n’delo d’pou’ne’j tko čaku, č’ bo k’šna luš’na krajanka pršwa pu k’šno knigo. Učas je m’u srečo in j’ k’šna p’ršwa, učas pa ni bw’ ‘nbene. Ampak tud ta karijera ni douh trajawa. Pulet je moru na Bloke na študentsk’ vujašk’ usposablajne za tri tedne. K’j pršu nazaj j’ bwa pa kniž’nca spremenena u stanvajne za tajnika Krajevne skupnast. 

Miša: No, ta je pa verjetno postal zelo načitan, če je stanoval v knjižnici! 

SA: Prov’ gutov’, ampak navsezadne, on je v’s teden not st’nv’u, kniž’nca’j bwa pa sam dve ure na teden – dokler je bwa s’vede. 

Miša: Pozabiva zdaj na tega tajnika, pa se vrniva k vašemu Staniju! Rekli ste, da se je ukvarjal z vsem mogočim, da bi vzbujal pozornost vaških deklet. 

SA: K’r s’m djau, s’m djau, ja. Za vaško mwadino je biu ples’n učit’l, režiser, predsednik ZSMS … 

Miša: Predsednik česa? 

SA: To ste mi vi tamwad, pojma nimate o zguduvin. ZSMS je bwa mwadinska urganizacija – zveza sucjalistične mwadine Sluvenije. Stanita so izvulil za predsednika OO – se prav usnovne urganizacije ZSMS Pr’voje-Š’ntv’d. 

Miša: In kaj je počel kot predsednik? 

SA: Tap’ru’j ukinu kajejne u mwadinsk’ sob. S’vede se en’h par mwadinc’u tega ni držaw! Stani’j predlagu, d’ se j’m da upumine, član’ so pa predloh z v’čino spr’jel. Sam un’m prjatl’m k’ so upumine dubil se’j pa skor do sm’rt zameru. M’nde so ga pol klical “Veliki diktator” – al pa mali, ne vem čist točn’! 

Miša: Aha, zanimivo, ampak rekli ste, da je bil tudi plesni učitelj, kako pa to? 

Glenn Miller: Moonlight Serenade – glasbeno ozadje 

SA: Ja k’j biu u gimnazij, j’ dve let h Jenkot u plesno šolo hodu. Tap’ru let je biu napor’n z’to k’j taprve dve vaje zamudu in j’ biu p’rc’j štorast. Kadar je bw’ plesaucu več k’ plesauk, je tok cajt cincu, d’ so mu druh use pubral in j’ ceu cajt s’du. Kadar je bw’ pa plesauk več, so se pa razb’žale k’ kure k’ skob’c medne p’rleti, takoj, k’so vidle, d’ se j’m Stani p’rbližuje. Niso hot’le, d’ j’m spet pu salonarj’h taca, pa so b’jžale na straniše, pa v’n mau na zrak, sam d’ ni bw’ treba plesat z nemo. 

Miša: Ali je bilo vsaj naslednje leto na plesnih vajah zanj kaj manj stresno?  

SA: Ja, k’j nasled’n let punaulu t’čaj za t’čajam je pa pučas že pustaju profi. Sam plesauke še zmer niso glih norele za nemo. B’jžale pa tud ne, raz’n tist’h, k’ niso hotle z nemo na -2 centimetra plesat. 

Miša: Ja, kako pa to zgleda? 

SA: Kuko zgleda n’ vem, ampak ubčut’k j’ pa dob’r. Tko sta s sušolcam definirawa ples p’r kermu pl’sauko tko stisn’š k seb, d’j umes minus dva centimetra pr’stora, se prau m’n k’ n’č.  

Plesn’j biu pu dveh let’h t’čaju k’r dobr’ usposobl’n, sam kaj k’ pa plesaukam ni zn’u n’č pam’t’nga puvedat in se’j držu preskuš’nga r’cepta – č’ nimaš n’č pam’t’nga za puvedat, bod raj tih. Tko tud’ č’j biu slučajn’ k’šn’ ušeč, tega ni ‘nkol zvedu. 

Miša: Tudi naši gledalci ne bodo nikoli izvedeli, tega o čemer vas sprašujem, če se boste pri vsakem odgovoru takole izgubili. Ali lahko končno izvemo, kako je postal plesni učitelj? 

SA: Ne, na mor’te! 

Miša: Ja, zakaj pa ne? Pa ne da ste zdaj užaljeni? 

SA: Ne ga srat punca, jast pa užalj’n, d’j no mer! Na mor’š zved’t zato, k’ sploh ni ‘nkol ratu ples’n učit’l. J’ pa res, d’j meu u KaEs ples’n t’čaj za soje mwadince. Čeprou nega so b’l mwadinke zanimale. Na boš v’rjewa, d’j bw’ m’d nim tud neki tak’h, k’ j’m je biu k’r ušeč, sam kaj k’ so ble al premwade al’ so že mele fanta alpa niso dusegale negov’h minimaln’h estetsk’h standardou! Tiste k’ so j’h, pa niso na plesne hudile. Zato s’j mislu, d’ j’m bo m’rbit teat’r b’l p’rvlač’n, pa’j urganiziru veseu v’čer.  

Miša: In kako se je to obneslo, je imel s tem kaj več uspeha? 

SA: Č’ misl’š na uspeh p’r ženskah j’ udgovar ne. So pa tastar’ u KaeS zgruntal, d’b luhka tud oni sp’t k’šno igro na od’r pustavl’. Sk’p s tamwad’m, se razume. Mau pred premjero ‘j pa režiserja auto zb’u in so mel namest premjere pugreb. 

Miša: Nemogoče! Kakšna smola! Ampak kolikor vem, se s tem gledališka kariera vašega junaka ni zaključila. 

SA: Ja, to maš pa prou! Tud premjero so mel, j’ k’r Stani režeru. Pol so ga še na režisersk’ t’čaj puswal in j’ k’r neki predstau za KUD Zarja P’rvoje pustavu na od’r. Sam igrausk’ga kadra mu’j mankau, zato’j uso žwahto pa use p’rjatle sprawu m’d igrauce –s’j edin te mu niso mogl’ rečt ne. Tko’j tud k’r na’nkat on starš’m kumanderu in ne več oni nemu – starša sta bwa l’ sam igrauca, on pa režiser! 

  1. slika: gledališka kariera 

Miša: In kako se je znašel v tej novi vlogi? 

SA: Mau j’ mankau, d’ ni šou režijo št’derat.  

Miša: In zakaj je ni šel? 

SA: Ustrašu se j’, k’j dubiu ubraz’ce za p’rjavo. K’j vidu kuga use ‘j treba p’rlužit, s’j premislu še pred’n j’ probu dewat sprejemne. 

Miša: Ampak prevojska Zarja le ni bila višek njegove gledališke kariere? 

SA: Ne, je napredvou pu pulitičn’ linij! 

Miša: Po politični liniji, kako pa to? 

SA: U tist’h cajt’h j’ bw’ to nurmaln’! Tud don’s ni n’č d’rgač, sam takat so mel družb’no pulitične urganizacije, zd’j mamo pa stranke, pa takat so se moral usi pulitiki dewat d’ so lev pa marksist’, zato k’j bwa partija taglauna! Don’s se pa eni dewajo d’ so lev zato d’ dobijo glasove lev’h vuliucev, marksistu pa tud z lučjo p’r belmo dneu n’ najd’š več. Še un Žužek al Žižek al kuga’j že j’ šu u Ameriko. 

Miša: Spet ste malo zašli? 

SA: Luhko teb’, k’ maš tistla zeml’vid pred sabo, jast pa nimam kam gledat, ke s’m, pa kuga n’j reč’m? 

Miša: Zdajle bi na primer lahko povedali kako je napredoval po politični liniji. 

SA: S’j b’, pa m’ skoz u b’sedo skač’š. No, iz OO ZSMS so ga izvolil u OK ZSMS! 

Miša: Oka, kakšna oka? 

SA: A, vid’š, že sp’t! Zd’j se pa udloč, a hoč’š d’t samupraulajne s tem’ln’m marksizma predavam al’ … 

Miša: Ni treba, hvala, sam kaj je oka, bi rada izvedela! 

SA: Ubčinska kunferenca.  

Miša: Aha, to je še ena kratica, jaz sem pa mislila, da je to ime – tako kot sovica Oka, ne! 

SA: Ti’s ena sova, a m’uš zd’j dawa mer, d’ du konca puvem? 

Miša: Ja dajte že, ne vem zakaj se toliko mudite z nepotrebnimi podrobnostmi! 

SA: Zato k’so pumembne, pa zato’k ti n’č na veš. Tko! Zdej pa pušluš pa tih bod! 

Miša: Molčim kot grob! 

SA: Na o-ka so mel kumisijo za kulturo in Stanita so not utaknil zato k’sej že u OO s kulturo ukvarju. D’ pa kumisija neb sam pulitizirawa o kultur so pa rek’l’ ni teurije brez prakse in so začel Androklesa in leva št’derat! 

Miša: Kaj ni študiranje bolj teorija kot praksa? 

SA: Ti pa res na mor’š bit tih. Tac’ga groba, k’b meu tok za puvedat k’ ti, jast še nis’m vidu. Drugič raj rec d’uš tih k’ radio V’s’lak u vašk’mo bifej’. 

Miša: Ne hodim v bifeje, pa tudi tega radija ne poslušam, in tudi tega, zakaj so študirali Krvosesa in leva kot kaže ne bom nikoli izvedela! 

SA: Androklesa, ne pa krvosesa! B’s’diu so pa št’diral zato d’ so nardil predstavo. Pa Stani j’ konc mau spremenu, zato k’ mwadina’j bwa takat družb’no kritična, ne pa ko k’ don’s. 

Miša: Pa saj je danes tudi! 

SA: Ja, sam takat so sistem kritiziral, pa napake, zdej pa sam une iz drug’h strank – kar naš nardejo ‘j’use prou, kar pa nihou, ja pa use narobe.  

Miša: Spet ste zašli v politiko! Povejte raje, če je bila predstava uspešna. 

SA: Kok j’ bwa gl’dauc’m ušeč t’žko reč’m, igrauc’ so pa sto na uro užival. Ena’j tko smeh zad’ržwawa na odr’, d’j na vodo puzabiwa, pa j’j k’r u hwačke ušwa!  

Tko so užival d’j pol Stani za nasled’nga Dedka Mraza napisu besediu, predsed’nca kumisije, kasnej’ pol župajna pa puswanka’j pa zmenedžerawa gustvajna pu cel dumžalsk’ občin. 

Miša: Kaj tudi bodoča poslanka je sodelovala pri predstavi? 

SA: Ja, kuga pa! Pa ni bwa sam men’dž’rka, je tud igrawa. 

Miša: Kakšno vlogo je pa imela? 

SA: S’j vem d’ m’ nau nuben verjeu, ampak u predstau je igrawa kozo. Sam’ d’ neb kdo zd’j reku, d’ u parlament’ tud! Č’pro j’ res, d’j tam not zmer dost kozlou – s’j d’rgač j’h pa neb mogl’ tok ustrelit k’ j’h, a ne? 

No, takat ni še ‘nbed’n vedu, kuga use bojo igrauc’ iz predstave u “ril lajfu” kuk’r zd’j reč’te. Koza’j ratawa puswanka, kuža’j biu encajt pr’dsednik uprave tanajveče sluvenske banke, zajč’k j’ gimnazijska prufesorca in tko napr’j, edin Ded’k Mraz je še zmer Ded’k Mraz, čeprou je ubčasn’ tud svetovauc na Zavod’ za šolstvo. 

Miša: Če bova igralsko zasedbo vsake predstave tako podrobno obdelala, bo na kartici zmanjkalo prostora, meni pa potrpljenja. Ali lahko počasi zaključiva z gledališkim udejstvovanjem? 

SA: Prou, sam tko t’ puvem, teb putrplejna n’ more zmanjkat’, zato’k ga sploh ‘nkol mewa nis.  

Stani’j kasnej nastopu u Lukuc u KUD Janko K’rsnik, pa dve s’zone tud na St’denc u let’nmo gledališ. Tam sej režiser in urganizator zmer rad puhwalu, d’j en n’gou igrauc dohtar znanost pa prufesor na faks. Sam pol je pa za ulogo Krpana najdu napuvedwauca z radija Ugniše k’j Viktorje puberu k’ gobe pu d’ž’ tko d’j dohtar prufesor padu u druh pa u tret plan, pol je šou pa na soje! 

Miša: Kako na svoje? 

SA: Ja napisu’j eno tko dramatično monodramo, d’j gledauce še saj en ted’n pu predstau mora twačwa. Ukrog j’ pa hodu s tako dougo brado, k’ taprau b’rač. U Brazilij so za nemo upil – Hej Santa, haj! P’r nas so pa mame utroke pu prst’h, k’ so hot’l n’govo brado pukazat – one so pa pol na skrivej za nemo gledale. 

  1. slika: študij geografije 

Miša: No, preseliva se zdaj od ljubiteljskih dejavnosti k bolj resnim. Študiral je geografijo, kajne? 

SA: S’j ta negova monodrama’j bwa zlo resna, p’rc’j b’l k’ n’gou študij. Geugrafio pa sucjolugijo’j šou št’derat zato k’ ni bw’ matematke pa zato k’j to št’deru n’gov p’rjatu lipoušku Igor. Kuga bol’ga pa uhka št’deraš k’ geugrafijo – matematke ni pa mau ukol hod’š na izlete, pa’j to, to! 

No, na faks se’j pa že ud druzga let’nka naprej s stoenko vozu! 

Miša: Stoenka, to je bil avto, kajne? 

SA: N’ vem č’j biu glih auto, ampak vozu ses pa luhka z no! 

Miša: Kako pa je prišel do avta? 

SA: Du stoenke! U gimnazij je meu štipendijo, eno tako minimalno, sam ni čist n’č zapravu. Mu’j stara mama zmer’ djawa: “Ti k’r špari, č’ k’j nucaš’š t’m že jast dnar dawa!”. Tko’j uso štipendijo ud šter’h let pršparu in b’si uhka enga starga fičota kupu. Sam j’ pa mami rekwa: “Kwa pa č’b raj novo stoenko kupu, bom jaz kredit uzewa, pa bo!”. In je bw’! Sam ‘nmau je bw’ treba pučakat. No, skor en let, tok je bwa takat čakalna doba. 

Miša: Tako dolgo se je takrat čakalo na avto? 

SA: Ja, sam na to, d’ se’j pa k’j pukwarw’ pa ni bw’ treba douh čakat, pu št’rnajst’h dneh t’j kluka u rok ustava, č’z en mesec sej šipa zatak’nwa – ko’s pu dveh let’h puprawu vse napake’j pa auto laufau k’ švicarska ura. Sam pleh je biu pa tud k’ švicarsk’ ser – pouhn luk’n ud ‘rje. 

Miša: Torej, rekli ste, da se je na fakulteto vozil z avtom? 

SA: Kwa pa. Takat se’j dau še udzad za filozofsko parkerat, je bw’ zmer dost placa. Po predavajn’h j’ pa Stani zmer kašno sušolko k’ mu’j bwa ušeč dam pelu. 

Miša: Pa jih je samo vozil, ali je kakšno tudi zapeljal? 

SA: Sam vozu j’h je, kuga pa! D’l ud tega d’j eno učas m’d pr’davajn’m mau za kulen p’rjeu ni pa ni p’rš’u. Pa’j tud na plesne hodu z nim, pa na vseh žurkah na faks je z nim plesu dokl’r je bw’ k’j muzke, pa n’č. Praujo d’j ples vertikal’n izražajne horiz’ntaln’h ž’lja. Ampak č’j ‘h j’ še tok izražu, mu j’h ni nubena uresničwa. 

Miša: Ja mogoče pa niso poznale te definicije, se pravi, da je ples vertikalno izražanje horizontalnih želja, hehe! 

SA: Al’pa so čakale, d’j’h bo še na kaš’n druh način izrazu, sam kaj, k’ še zmer ni vedu k’ko! 

Miša: Ne vem kako, da pri vsakem odgovoru nekako najdete pot do žensk. 

SA: Ja gutou zato ‘k nemu to ni ‘nkol ratau, zmer je hodu ukrog k’ mač’k ukol urele kaše, zrav’n pa ni ‘nkol p’rš’u! 

Miša: Vidim, da vam je ta tema zelo ljuba, ampak vseeno se dajva zdaj posvetiti še njegovi službeni karieri. Pa nikar, prosim, spet ne zaidite k ženskam! 

SA: N’ bom, k’ še pred’n j’ začeu s službo, je š’u u vojsko. Tam je bw’ pa takat žensk tko mau, d’ so uno k’j u kantin stregwa, gledal k’ d’j sama d’vica Marija, pa us’m so tič iz uči gledal! 

Miša: Sem rekla, da ne zaidite k ženskam, vi pa začnete z njimi. Pa še te opolzkosti, ki jih govorite, bom morala ven rezat. Še dobro, da ne delamo tega intervjuja v živo! 

SA: Kašne opolzkost, s’j nis’m reku d’ so jim kur… 

Miša: No, no, no, pustiva zdaj to, kako se reče temu, kar je vojakom gledalo iz oči in se posvetiva poklicni poti vašega junaka! 

SA: S’m reku, d’j š’u tap’ru u vojsko! 

Miša: Prav boste pa najprej o vojski. Samo preden začnete je pa pavza – za naslednji glasbeni vložek po vašem izboru! 

Sivi sokole 

  1. slika: trpljenje vojaških muk 

Miša: No zdaj pa nadaljujte z vojsko! To je itak najljubša tema starcev, ki so še hodili vojsko služit. Ko enkrat začnejo, jih niti s policijo ne ustaviš! 

SA: Bom zlo na kratk’ puvedu, sam ud n’gove n’sreče.  

Miša: Nesreče? 

SA: No, u bistvu j’ m’u srečo, k’ č’ jo neb m’u, pol ‘b m’u jast p’rc’j m’n dewa z bijografijo, k’ b’ bwa več k’ pou kraj. 

Miša: To pa zveni, kot da je šlo za življenje! 

SA: Ja, s’j j’ šw’! Enga so u trug udp’lal, šter pa u bol’nco. Stani ni biu u trug, je biu m’d un’m šter’m, k’ j’h je rešilc udpelu. 

Miša: Ja logično, kaj pa drugega! Ampak niste povedali, kaj se je zgodilo. 

SA: S’j na mor’m, č’ m’ pa sp’t skoz u b’sedo skač’š! 

Miša: Če pa kar naprej begate sem in tja kot kokoš, ki jo petelin lovi po dvorišču! 

SA: A zd’j boš pa ti men o p’t’linj’mo seks’, k’ še tega n’ veš ud kod jajca u štacuno prid’jo. 

Miša: Ali lahko prosim izvemo za kakšno nesrečo je šlo? 

SA: Ja’rk so kupal, pa j’h je zasu’. Je bw’ že po iztek’ deluw’nga cajta, pa so bli sam še tanajb’l pridn’ not – dva Sluvenca, dva Albanca pa en H’rvat. Stani’j vidu d’ se’j plast zemle udtrgava, pa’j hotu zadržat, ampak j’ bw’ tko t’žko pa zbit, d’ muj ube ruke u zapestj’h zw’miu. K’ so ga udkupal pa v’n putegnil je meu eno ruko zvito k’ paragraf. 

Miša: To je moralo pa hudo boleti! 

SA: Ja, še posebi pol, k’ sta dva medicinska brata ruko ravnawa brez narkoze pa brez lukalne an’st’zije. Na vem, č’ so u Banja Luk takat sploh vedl’ kuga to j’. No, Stani’j računu, d’ k’ bo pa res h’do buleu se bo pa itak unesvestu. Sam to’j biu račun brez krčmarja, ker unesvestu se ni, tko d’ – al ni dost buleu, al pa se ud bulečin ne unesvest’š, ker buleu j’ k’r or’nk, tko d’b jima najraj reku, n’j roka k’r tko zvita ustane kuk’r je, pa ni mogu, k’je zube uk’p stisku, d’ ni tulu ud bul’čin. 

Miša: Pa saj to naravnavanje nabrž ni dolgo trajalo? 

SA: Najbrž ne, ampak se mu’j zdeu, d’ traja celo večnast. Pol so mu pa še ube ruke du kum’ucu zagipsal, d’ rev’ž ud začetka ni mogu sam ne jest ne rit brisat. 

Miša: Se pravi, da je bil sprva povsem odvisen od medicinskega osebja. 

SA: Kwa pa še, to j bw’ u suciajlizm’ pa še u Bosn’za puv’rh. U Banja Luk niso mel vujaške bol’nce, paj biu k’r u civiln’. Bouniku so mel pa tok, d’ so mel eni k’r na hudnik’h postle, pa’j bw’ še premau tko d’s luhko tud k’šnga suseda u postlo dobiu. 

Miša: Nemogoče, kar dva bolnika v eni postelji?! 

SA: Kwa pa, u n’gou sob so enmu hotl’ dat enga k’j na nou p’ršou u n’govo pojstlo. To gaj pa tok razjezw’, d’j k’r pubrau soje stvari, pa šou, č’prou še ni biu čist zdrou. 

Miša: Ob tolikšni gneči, je moralo imeti pa osebje res dosti dela. 

SA: Dewa’j bw’ res dost, sam kaj k’ ga usebje ni vidu! Bounik’ pa nih tud’ b’l mau. Zutri pred vizito so skuz sobo k’ vihar švig’nle srednešolske praktikantke, d’ so pumetle in pubrisale prah – med pojstlam. Pud pojstlam j’ bw’ pa tko, k’ d’ spodi l’žejo čist us’ k’ so u tej bol’nc kdaj umrl’ – č’ s’vede drži tist k’ u cerkv’ p’r pugreb’h praujo – prah s’ in u prah se puvrn’š. Prahu’j bw’ pud pojstlam tok d’ tau sploh vidu nis! 

Miša: Kako pa da sestre niso opazile vsega tega prahu, oziroma mrličev pod posteljo, kot pravite? 

SA: S’j niso mogle k’ so p’rvihrale u sobo sam d’ so hrano pa ‘rcnije p’rnesle, pa d’ so pol pusodo udnesle. Č’ j’h je pa kdo pusebi ustrajn’ klicu, so se ga pa usmil’le, pa so ga p’ršle mau nazjat. Če’j m’u pa pusebno srečo j’ pa pol c’lo dubiu tist k’r j’ rabu! 

Miša: Kako pa je Stani potem jedel brez pomoči? 

SA: Hit’r in učikovit, tko d’ se’j skor zadušu! 

Miša: Pa ne, da je skušal jesti, ne da bi si pomagal z rokami. 

SA: Ne, ni bw’ treba k’ so bli u sob bounik’ m’d sabo sulidarn’. Pol k’ pu pou ure ni bw’ še ‘nbene sestre, k’b Stanit pumagawa j’st, so dulučil tist’ga k’j biu n’jm’n buwan, d’j Stanita futru. Sam j’ to dewu utaprve u živlejn, paj tko hitu Stanit župo u usta nos’t, d’ ga’j skor u žup utopu. 

Miša: To bi bil pa res žalosten konec! 

SA: Gutou de, sam h sreč so sotrpin’ vidl’, d’ rev’ž že uči ubrača, pa so rekl’: “Lakše čoveće, ugušićeš ga!”. Tko so ga rešil gutove sm’rt. Du konca tiste m’rzle župe se’j tempo že sp’t n’varn’ puveču, p’r grojzdj’ ‘j pa Stani spet k’r s tabel’m gledu, tko hit’r mu’j n’gou pumučnik kug’lce u usta twaču.  

Miša: Ampak vsaj lačen ni bil! 

SA: Že, sam k’r gre not more tud v’n! Pol k’ gre ‘j pa treba r’t ubrisat d’ n’ hod’š usran ukol! Sam kuko, č’ maš ube ruke u gips, pa sam d’ s prstam mign’š te zabuli k’ sam urag. K’j Stani to sojo dilemo razložu albansk’mo kuleg’ k’j m’u sam eno ruko zw’ml’no sej prec punudu, d’ mo pumaga. In mu je. Pa ni bw’ treba več k’ ‘nkat, pol j’ pa Stani že uhka tok s prst’m migu, d’j to’ ‘nkok sam zrihtu. Je uzeu … 

Miša: No, te podrobnosti lahko prihranite za kakšno drugo priložnost, kaj ko bi se zdaj končno le posvetili njegovi službeni karieri? 

  1. slika: službe in službene prigode 

SA: Tud prou! Taprvo stalno službo’j dubiu pu vezah. 

Miša: Ja, saj ste že omenili, da je bilo že takrat tako! Po kakšnih zvezah pa je prišel do službe? 

SA: Pu pulitičn’h. Takat so bl’ us’ tanajbl pumembn’ predvojn’ kumunist’ že pud rušo in tko’j pršu na vrsto za predsednika sluvensk’ga pr’dsedstva ed’n k’j biu učas na P’rvojah duma.  

Miša: Kaj res, predsednik predsedstva Slovenije je bil doma s Prevoj? 

SA: Kwa pa! Viktor Aub’l, narod’n h’roj! Sam na P’rvojah ga niso prou dostkat vidl’. J’ pa učas pršou na ubisk h enmo u Imuco. H temu’j šwa pol Stanitawa stara mama, on se’j puvezu s swakam ud predsednika, temu swaku’j pol Stanitu oče napelu elektriko pu cel bajt, on j’ pa zrihtu d’ so Stanita puklical u kabinet predsednika na pugovar. Tam so pol ugotovl’ d’ mu kašn’h udbousk’h nalog v’rjetn’ n’ gre zaupat, so mu pa zrihtal službo na Zavod za družb’n planirajne. Tam so usi raz’n nega vedl’ d’j Aublou čvouk in so se ga temu primern’ tud mau bal, sam kaj, ko on ni meu pojma o t’m. 

Miša: Kakšno delo pa je opravljal na tem Zavodu? 

SA: Deu, a se hecaš? Tam je bw’ tak’h k’so k’j pam’t’nga dewal sam za uzorc. Stani’j biu tap’ru petnajst mescu p’rpraunk in mu’j biu taglawn deu viset na t’l’fon pa se men’t z us’m ženskam k’j ‘h je puzn’u kera pa kdaj bo šwa z nemo u Cankarja u Dramo alpa u kino. 

Miša: Kaj službeni telefon je uporabljal za to, da se je dogovarjal za zmenke! 

SA: S’j duma ga niso mel, interneta pa tud še ni bw’, d’b se š’u tam kašne zmenkarije. Računalnik so pa na Zavod že mel, za celo sobo je biu vel’k, zmogliu pa niti p’rbližn’ tok ne k’ don’s puvpreč’n pamet’n t’l’fon. U pisarn’ zrav’n priprauniške so tud dubil terminal in tap’ru ukaz k’ se ga’j Stani nauču’j biu “zbriš use”.  

Miša: Kaj tak ukaz tudi obstaja? 

SA: Ja takat je, in Stani ga je ob tap’ru prilik, k’j p’ršu du t’rminala, tud sprobu. Je udtipku “delete zvezdica pika zvezdica enter” in pol sudelauc ni meu na sojmo direktorij’ n’č več n’č. K’j pršu nazaj in vidu d’ ma praz’n direktorij je tap’ru ratu zelen u ubraz k’ marsouc, pol pa šk’rlat’n, Stanit se’j skor zdeu, d’ se mu tud mau kadi iz ušes in iz nusnic. Tko’j biu jez’n d’j napisu Odo briscu velikemu – u rimah in lašk’mo enajsterc’ pa k’r neki strani je bwa douga. Tko’j biu Stani ‘ncajt Bris’c Veliki.  

Miša: Tako so ga klicali? 

SA: Ne usi, sam sudelauca iz susedne pisarne k’sta se mewa za neformalna pukruvit’lna ud priprauniku, č’prou sta bwa glih en par let stari ud nih. No, onadva sta Stanita encajt klicawa tud Prevolski fantom. 

Miša: Fantom? 

SA: Ja, zato k’je skoz ženske klicaru. Sam to d’ ga klič’ta fantom ga ni mutiu, ampak to d’ na ločta Prevoj od Prevol. B’l k’ j’ma’j dopovedvou d’j s Pr’voj, b’l sta guniwa Prevolski, Prevolski, Prevolski –  sam d’ sta ga dražiwa. 

Miša: To je bilo pa precej otročje! 

SA: No in čez neki let je eden ud teh dveh ratu minist’r. 

Miša: Zanimivo, torej je bil ta vaš Stani sodelavec od bodočega ministra? 

SA: Ne sam ud enga. Saj ud dveh. Encajt je biu tud sodelouc od tap’ruga predsednika sluvenske vlade, priprauniško sobo si’j pa deliu z budočmo europsk’mo kumisarjam. Č’b ust’u na Zavad ‘b m’rbit tud Stani pulitično karijero naredu. Pa sta ga unadva s susedne pisarne tokcajt sprašwava če bo upisu podiplomca, d’ ga je. 

Miša: Torej je začel s študijem ob delu? 

SA: Ke pa, začeu je študirat na šiht. S’j s’m t’ že puwedu, d’ se’j tam b’l mau dewau. Eni so mel dewa č’z glavo, druh so pa hudil služb’no v’n pu upravk’h, eni so mel take puklice d’ so luhka k’j fušal, Stani’j pa ženskam telefonaru pa št’deru. 

Miša: Pa je potem vpisani študij tudi končal? 

SA: Je, sam ne na Zavad. Takat j’ glih štartu en prujekt dva tauž’nt mwad’h raziskuvauc’u du leta dva tauž’nt pa se’j Stani zmenu, d’ ga’j Zavod dau tud uradn’ št’derat na Inštitut za geugrafijo. Tko’j ratu mwad raziskuvauc, sam d’j biu p’rcej multiupravil’n. 

Miša: Kaj vse pa je še počel? 

SA: Žensk ni več klicaru k’j na izlet u Anglijo’j spuzn’u sojo budočo ženo. Se’j pa k’r prec lotu utroke pa hišo dewat. U pet’h let’h je tko naredu magisterij, duhturat, tri utroke pa eno hišo. Č’prou, hiša’j še zmer “work in progress” kuk’r b’ rekl’ američan’, z utroc’m j’ pa tud še zmer kaš’n deu. Sam zd’j ga’j p’rc’j m’n k’ učas. Tko d’ edin duhturat pa magisterij k’sta ‘nkat fertik, sta za useli fertik. 

Miša: Od vseh teh njegovih dosežkov si zdaj spet odpočijmo ob glasbenem vložku – pavza! 

Sade 

Miša: Zdaj pa prosim povejte, kaj je potem počel po zaključenem doktoratu? 

SA: Nazaj na Zavod b’ moru j’t, sam so rekl’, d’ dohtarju n’ rab’jo, tko d’j na Inštitut’ ust’u. Tam ga pa tud niso rabl’, zato k’niso več dnarja za nega dubiwal k’ ni biu več mwad raziskuvauc.  

Miša: Kaj pa je potem počel? 

SA: Direktor j’ hotu bit? 

Miša: Dajte no, kar direktor, kako pa to? 

SA: Bom puwedu, sam mor’m sp’t mau naukol, č’ luhka? 

Miša: Pa dajte, saj vidim, da drugače ne morete! 

SA: Pa res t’žko! No, k’ se’j u Sluvenij začenawa d’mukracija je n’gou inštitutsk’ direktor pust’u rutar’janc. 

Miša: Kaj je postal? 

SA: Član Rotary kluba. Not’r so bli sami pumembn’ži – s’j nim se’j tko zdeu. Not je biu tud Stanitu zavodsk’ direktor pa en kultur’nk iz Lukuce k’j Stanita puzn’u k’t igrauca. Kuko puglublene pugovore so mel j’ Stani ugotowu, k’ muj negou inštitutsk’ direktor puwedu d’j zwedu, d’j Stani k’r se ublačejna tiče en tak vašk’ pusebnež, ampak udlič’n peuc. Kdor j’ Stanita kdaj šlišu pet, mu’j gutou jas’n d’ direktor ni dob’r pušlušu, čeprou tist o ublačejnu j’ bw’ pa dost bliz r’snice. 

Miša: Mislim, da ste dani bonus za ovinkarjenje že izkoristili in bi bil čas, da se osredotočite na Stanitovo željo po direktorskem stolčku. 

SA: Ja, stouč’k sej spraznu, k’j bwa ublikwana nova vlada. Rado Buhinc je ratu minist’r za znanost, Stanitu d’rektor je pa ceu ted’n bentiu in govoru use najslabš u nemu, nasled’n ted’n ga pa ni bw’ več u službo. 

Miša: Kaj so ga zaprli zaradi obrekovanja ministra? 

SA: Ne, minist’r ga’j imenw’u za sojga držaun’ga s’kr’tarja. Na inštitut so tko ustal brez direktorja, Stani’j biu pa glih prou ambicioz’n, d’j š’u kandidirat, č’prou so bli tastari inštitutouci že zmen’n kdo bo direktor. Tko’j Stani dubiu sam šter glasove ud en’h dv’js’t’h.  

Miša: Direktor torej ni postal! 

SA: Ne, za en let je šou na soje, pol je pa dubiu službo na Pedagošk’ fakultet u Lublan. 

Miša: Kot učitelj? 

SA: Ja, sam k’j meu na us’h s’stank’h zmer k’j pam’t’nga za puwedat, so ga že pu par mesc’h h d’kan’ puklical! 

Miša: Na zagovor, kaj takega je pa rekel, da se je moral zagovarjati? 

SA: Ti punca’s pa res taka, k’ d’s iz svinčen’h času. D’kan ga’j puklicu, d’ ga’j uprašu, č’b biu pr’dstojnik uddelka za razred’n puuk! Sevede’j biu prec za to. Nasled’n let j’ pa d’kan post’u Čuk, ta’j pa Stanita imenvou za sojga prod’kana. 

Miša: Kdo pa je ta Čuk in kako, da se je odločil prodekanstvo zaupati ravno vašemu Staniju? 

SA: Čuk je biu univerzitet’n P’rne, strah in tr’pet us’h študentk. Za Stanita’j vedu d’j preizkuš’n kad’r, zato k’j p’r nemu izpit iz statistke naredu in to u tašestmo puskus, čeprou je na večin drug’h izpitu dubivu d’setke in to u p’rumo puskus. No, tko’j biu Stani k’r šest let Čuku prod’kan, pol k’ ni biu več, je š’u pa u Kop’r. 

Miša: Zakaj pa tja, če je imel pa Pedagoško fakulteto tako rekoč pred nosom.  

SA: Ja, sam u Lublan nimajo morja, na Pedagošk’ pa ne uddelka za geugrafijo. 

Miša: Zato je torej šel na Univerzo na Primorskem? 

SA: Ja, sam tam j’ bw’ treba sp’t začet use ud začetka. Pa ni bw’ prou v’hko, k’ so na lublančane tam b’l pustran gledal. Š’le, pu par let’h mu’j ratau na humanistik na prod’kansk’ pulužaj p’rlest, no že nasled’n let je pa na Pedagošk’ c’lo na d’kansk’ga zlezu. 

Miša: Navsezadnje se je torej le povzpel na vodilni položaj? 

SA: Ampak ne za douh, pu enmo dob’rmo let j’ bw’ konc dekanvajna. 

Miša: Kako pa to? 

SA: Rektorj’ j’ ultimat pustavu! 

Miša: In on ga je odstavil? 

SA: Ne! Na P’dagošk’, niso hotl’ tko šparat k’j Stani predlagu, rektor pa ni hotu dat dnarja za stare pufe pukrit, pa’j dau Stani rektorj’ ultimat: Al dnar’ … 

Miša: … ali pa življenje! 

SA: Ne, tko na nož ni š’u – al dnar alpa puište nouga d’kana! In je rektor raj najdu novo dekajno, kukr pa d’ mu Stani še napr’j kri pije! Kuga’j bw’ pol z dnarjam, pa Stani n’ ve, k’j biu ud takat napr’j biuš d’kan! 

Miša: Potem se ni več potegoval za dekanski položaj? 

SA: Ne, s’j pa zato nabrau drug’h funkcij k’ b’rač uši! Sam j’ m’u ud t’ga več sitnast pa dewa k’pa kurist? 

Miša: Kakšne funkcije pa so bile to? 

SA: Na en fakultet j’biu pr’dsednik uprav’nga udbora, na druh akademsk’ga zbora, pa predstojnik uddelka, zrav’n tega pa še pr’dsednik kumisije za marginalnost p’r Mednarodn’ geugrafsk’ zvez pa predsednik Sluvenske zveze geugrafou. 

Miša: Kaj je bil tudi na teh funkcijah samo po eno leto, glede na to, da jih je bilo toliko.  

SA: Ne, je na vseh oddewu cele mandate. K’r en lep cajt je biu use k’r s’m našteu na’nkat. 

Miša: To pa kar težko verjamem. 

SA: Ja ob t’m j’ pa še kašno knigo napisu pa kašno urediu, pa tud kaš’n člank je bw’ treba s’m pa ke napisat, pa j’t na k’šno kunferenco, tko d’ dewa mu ni mankau. Aja, pa učiu j’ tud, č’prou najb’l so ga študentje pušlušal kadar j’m j’ praulico o volk’ pa lisičk’ puvedu. 

Miša: Pa ni pripovedovanje pravljic na univerzitetnem študiju neprimerno? 

SA: Ja, budoče učit’lce pa uzgujit’lce morjo učas tud k’j tacga šlišat! D’rgač pa, k’j Stani št’deru so mel enga prufesorja k’so mu Pravličar rekl’, zato k’j več u soj’h duživetj’h p’rpovedvou k’ o usebin pr’dmetu k’ j’h je predavu! Tko d’ ena praulica na tri predmete na let je čist sprejemljiu za P’dagoško fakulteto. P’rc’j več j’ pa pol praulic pa znanstv’ne fantastike na izpit’h, tam pa res šliš’š take d’ učas n’ veš kdo’j nor, un k’ sprašuje al un k’ udguvarja. 

Miša: Joj, saj bi bilo zanimivo slišati kakšne vznemirljive anekdote z izpitov, ampak na vrsti je še zadnji glasbeni vložek – pavza! 

Louis Armstrong 

  1. slika: … tudi tekač in graditelj 

Miša: … se bojim, da nama že zmanjkuje časa, morava počasi zaključiti. 

SA: Ja, men se ‘nkam’r na m’di, luhko tud pučas zaklučujeva, sam b’l k’ bova pučas zaklučwava, d’l bo trajau! 

Miša: No, mislila sem, da imava časa le še za nekaj vprašanj in bila bi vam hvaležna, če boste odgovarjali čim bolj na kratko! 

SA: Kumot, sam tko upraši d’m luhka udguvoru sam z ja pa ne! 

Miša: Tako zelo malo časa pa tudi nimava. Lahko poveste malo več, samo ne izgubite se v podrobnostih. 

SA: Brez skrbi to se pa ‘nkol ne! 

Miša: Halo, kaj pa pri vsakem drugem odgovoru v temle intervjuju.  

SA: Se nis’m zgublu p’r pudrobnost’h, sam pumembne ukoliščine s’m ustrezn’usvetliu! 

Miša: Zdaj jih pa prosim ne osvetljujte več, ampak samo odgovorite na zastavljena vprašanja. 

SA: Ja zastau j’h že, kuga pa čakaš, s’m mislu d’ set m’di? 

Miša: Seveda se mi, povejte še kaj o športnem življenju vašega junaka! 

SA: K’j kandideru za direktorja Inštituta se’j udloču, d’ more bit u form’, pa’j začeu laufat! 

Miša: Kaj prej pa ni tekel? 

SA: Ja, je, h Jakc’ pu mlek pa nazaj. 

Miša: Kako daleč pa je to? 

SA: U ube sm’ri ‘j to kašne pou kilumetra, takat se muj zdeu, kok on v’lik prelaufa. 

Miša: To res ni kakšna resna razdalja, kaj pa potem, ko je začel resno teči? 

SA: Pol, k’j pa zares začeu, je pa laufu k’r dv’jst m’nut uk’p. 

Miša: Saj niste resni, tudi to ni ne vem kakšen dosežek! 

SA: Že, ampak useen je bw’ to skor d’setkat več k’ prej, No, pol se’j pa ‘nkat z eno poumaratonko puguvarju, pa ga’j uprašawa: “Kolk pa ti preteč’š?” “Ene tri du šter kilumetre!” “To ni n’č, to se še dobr ogreješ ne!” ’j rekwa. To mu’j pa dau mis’lt in nausezadne j’ pu tist’h hrib’h ukol doma redn’ dvanajst kilumetru prelaufu, učas tud šestnajst, ene parkrat se’j pa tud do enandv’js’t pumatru. Poj bw’ pa to mau pr’več za n’gova kulena, j’ pa na treking b’icikl prešaltu. 

Miša: Kaj tekel pa potem ni več? 

SA: Kuk’r kdaj, sam u glaun’m ne več k’ diset kilumetru. Pa še te pou b’l pučas k’ Kenijc’ pa Etiopijc’ maraton laufajo. Preden Stani na diset kilumet’r p’rsupiha so maratonc’ že bliz dv’js’tga. 

Miša: Pustiva zdaj maratonce in šport pa mi povejte še kaj o gradnji hiše, to je bil kar velik podvig v tistih časih, ko je on gradil, kajne? 

SA: Za intelektualce že m’rbit, druh so pa us’ na v’lik gradil. Sam j’ biu prublem k’ Stani ni meu ‘nben’h majstru za sudelauce, pa sta mu j’h pol v’če pa tašča rihtawa. Ampak tud en ni biu tak d’ neb bw’ treba za nemo pupraulat, al pa du konca nardit, tko d’j moru Stani hoč’š noč’š ratat majst’r za use. 

Miša: Kaj pa so zidarji lahko naredili narobe? 

SA: N’č, sam a ti veš kašna’j razlika m’d psam pa zidar’jam? P’s hišne vugale udzuni puščije, zidar pa ud znotri. 

Miša: Pa menda mu niso taki gradili hiše? 

SA: Ke pa, s’j mo j’h j’ tašča zrihtawa! So p’ršl’ ‘z Rugaške pa se j’m je tko m’diu, d’ niso mel cajta ne jest ne pit, pa tud us’h sten ne pustav’t, tko d’j predelne stene k’r Stani sam pustaulu, pa za’nkat še use stujejo. 

Miša: Uriniral pa najbrž tudi on ni po lastnih stenah? 

SA: Ne, tok pa ni padu u ulogo zidarja. Sam, k’ so ble stene pustaul’ne j’h j’ bw’ treba tud ufrajhat, za to’j pa Stanitu v’če najdu dva upokojenca, k’ sta bwa tko pučasna pa stara d’j Stanitawo ženo skoz skrbeu, d’ nau ker um’ru m’d frajhajnam. 

Miša: Pa sta se vsaj spoznala na svoj posel? 

Pat i Mat  

SA: Ni bw’ vid’t. Ed’n sploh zidar ni biu, pa mu’j zmer več malte na tla padw’ kuk’r jej pa na sten ustau. Ampak to še ni bw’ najhuj. ‘nkat je p’r en’h urat’h steno zgrešu, paj Stanitoumu učet direkt u uči zagn’u celo kelo malte, d’j rev’ž skor usl’peu. 

Miša: Ta pa ni bil samo star ampak tudi nevaren. 

SA: Pa puzabliu tud. ‘nkat je gledu ukol sebe pa neki isk’u, pa ga’j Stani uprašu: “Kwa pa iš’š?”, pa’j reku: “Ja kelo!”. Kelo’j meu s’vede u rok, pa’j rev’ž puzabu! 

Miša: Ta dva sta pa morala biti kot Pat in Mat iz risanke! 

SA: Prou res! Strop u dnevn’ sta tko um’tava, d’j zgledu k’ Jadransk’ morje. 

Miša: Kaj sta ga pobarvala na modro? 

SA: Ne take valove sta nar’diwa! K’j p’ršwa nadzorna pugledat j’ Stanita uprašawa: Kok sta t’ pa pwačawa, d’ sta se uhka tle igrawa?”. Pol je Stani pou dnevne z l’senmo stropam ubleku, d’ mu ni bw’ treba tistga morja gor na strop gledat s tadrugo puluvico se’j’ pa tast matru d’ joj s kitam za silo puglihu. 

Miša: Še dobro da je imel pomoč družine! 

SA: Ja, to pa res, tajstarej sin j’ pomagu takoj k’j shodu. Tko’j biu zauzet d’ s’j k’r na hit’r en škrip’c na glavo putegnu. Pol j’ pa dubiu prepov’d pr’bliž’vajna. Sam na hitrost gradne pa to ni meu k’j dost upliva. 

  1. slika: en hiter zaključek ali vsak konec je zgolj nov začetek 

Miša: Ja, verjamem! Samo, zdaj pa res mislim, da imam dovolj gradiva za tale najin intervju, tako da morda lahko postavim zaključno vprašanje. Kam menite, da bo vašega junaka zanesla nadaljnja življenska pot. Ga bo potegnilo nazaj h kulturi ali pa bo morda zajadral v politiko? 

SA: Č’ mene uprašaš, jast s’m b’l za pulit’ko, nega pa b’l kultura uleče. Č’ bo pu moje bova pulitično stranko ustanuviwa, zato k’ u pulitik rabmo nove ubraze, pa č’prou so že mau zguban. Pa stricu iz uzadja se na bomo n’č branil, bomo uzel tko leve kuk’r desne. Voliuc’m bomo use ublubil, k’ mo pa na ublast p’ršl’ bomo pa puž’rl’ use ublube, pa dewal tko k’ bojo stric’ hotl’. Za to pa so stric’, d’ t’ ni treba mis’lt kuga boš naredu pa kuko boš naredu. K’ mis’lt j’ pa l’ napor, sploh č’ maš udguvorno pulitično funkcijo. 

Miša: No, hvala za tole globoko misel. Zanimivo je bilo kramljati z vami, čeprav na trenutke tudi malo naporno, vendar sem prepričana, da so naši gledalci izvedeli veliko o življenju vašega junaka. 

SA: Ja luhko ‘b pa tud pr’c’j več, č’ se teb neb tok m’diu! 

Miša: Whatever! Samo malo počakajte, takoj vas rešim tega mikrofona, samo kartico vzamem iz … Šit! Pa kako se mi to lahko zgodi! 

SA: Ja kuga pa j’, a’tje filma zmankau? 

Miša: Ma kakšnega filma, zdej smo v digitalnih časih! Kartico sem pozabila dat u fotkiča. 

SA: A to’j na kartice, kuga pa na kuvance, a tud na kuvance dewa? 

Miša: Ne me zajebavat! Šef me bo ubil, a lahko midva, prosim, ponoviva tale intervju, ker brez posnetka pa res ne smem v studio! 

SA: Kumot, k’r prec č’ češ, sam pud pugojam, d’ m luhka puwedu use k’r bom hotu? 

Miša: Ja, ja, whatever, a k’r začnewa? 

SA: A kartico s’utakniwa not? 

Miša: Aja, saj res! 

SA: Kwa pa tele – se m’ zdi d’ j’m j’ bw’ že zdele dougcajt, kuko bo šele zd’j, k’ bojo moral use še’nkat puslušat? Kuga k’b se j’h k’r zn’biwa. 

Miša: Prav res, bom jaz poskrbela za to! 

Spoštovano občinstvo zdaj vam bom pokazala znak za še zadnji aplavz, potem pa lahko greste v miru, kolikor vam ga je sploh še ostalo po tem napornem intervjuju. 

SA: A vid’te – to’j mwadina, prec se zmatra! Men tola ni bw’ čist n’č naporn’, s’j swa sam s’dewa pa guvorwa, to pa res ni ‘n’č! Se vid d’ punca še ‘nkol ni mewa nuben’ga res’nga dewa, d ’b vedwa kuga’j to napor! Č’ tud vi niste zmatran pa luhka tud ustan’te, vam ni treba j’t bomo s’j luhka k’šno u star’h cajt’h rekl’, a prou? 

(Miša kaže tablico z aplavzom in vzpodbuja gledalce naj ploskajo – ker sami od sebe tega niti pod razno ne bi naredili!) 

Elvis Presley I’m all shook up

Prvič, zadnjič in nikoli več

Stanko Pelc 

Prvič, zadnjič in nikoli več

Napisano po zgodbi glavnega junaka Jurčičevih in Kersnikovih Rokovnjačev. Nastopata berač Groga in Mozolova Jerica.

Jerica:	Vam je slabo? Naj vam pomagam! 

Groga:	Pusti me, meni bo dobro, ko se zvrnem v grob in bržčas mi ne bo več treba dolgo čakat' na to. Le upam lahko, da moje muke minejo onkraj groba, v miru in tišini. 

Jerica:	Nikar ne kličite smrti, raje razmišljajte o življenju in o tem, kaj vse še lahko doživite na tem svetu. 

Groga:	Deklina, ne govori neumnosti. Mar ne vidiš, da sem berač. Česa se lahko nadeja berač, ki ga je življenje teplo, ne z leskovo šibo temveč s trnovo palico, zmeraj znova in brez prestanka. 

Jerica:	Povejte mi, kako vas je teplo, morda vam bo v olajšanje, če mi zaupate, kaj vas tako teži. 

Groga:	Z mnogimi neznanci sem že delil svojo zgodbo, pa nisem nikoli čutil nobenega olajšanja, moja bolečina ni bila nič manjša in vreča gorja, ki jo nosim, nič manj polna. Tudi tebi lahko povem, kaj vse in kako me je doletelo, da sem končal tak, kakršnega me vidiš, čakajočega na zadnjo uro. 

Jerica:	Rada prisluhnem v upanju, da bo morda to pot drugače, kot do zdaj. 

Groga:	Ko bi le imela prav, a upanju sem že davno dal slovo. Vedno, ko sem upal, da bom doživel nekaj lepega, se je na koncu zgodilo ravno nasprotno. 

Jerica:	Kaj tako hudega pa vas je doletelo, da iz vas veje eno samo razočaranje. 

Groga:	Kaj? Veš kaj je najhujše, kar lahko doleti človeka? To, da ga pustijo na cedilu in nizkotno izdajo tisti, ki jih je vdano ljubil, jim zaupal in brezmejno verjel. 

Jerica:    Mislite na starše? 

Groga:    Ne, le kaj ti pride na misel. Starševska ljubezen je brezpogojna in otrok, ki so ga imajo starši radi, ne more postati slab in hudoben človek, četudi včasih počne slabe stvari, ker misli in verjame, da nima druge izbire. 

Jerica:     Koga pa ste potem imeli v mislih? Kdo vas je pustil na cedilu in izdal? 

Groga:	Bil sem mlad in imel sem dekle, ki sem jo ljubil in prijatelja, ki sem ga imel rad, kot bi mi bil brat. Prepričan sem bil, da tudi onadva čutita enako do mene. 

Jerica:	Pa nista! 

Groga:	Niti najmanj. Prijatelj mi je podtaknil denar in me obtožil kraje, ljubljeno dekle pa je verjelo njegovi spletki in ne meni in se poročilo z njim. 

Jerica:	Kaj pa se je potem zgodilo z vami, so vas zaprli? 

Groga:	 Niso, ker so rabili vojake za boj s Francozi. Kot navadnega vojaka so me vtaknili v enoto, ki ji je poveljeval ravno ta, ki me je tako podlo in nizkotno izdal. Vsako priložnost je izkoristil, da mi je povzročal bolečine, me trpinčil in poniževal. 

Jerica:	To je res podlo! Le kako ste lahko to prenašali. 

Groga:	Težko in z vsakim dnem težje. Nazadnje nisem mogel več in sem ušel. Postal sem dezerter in preganjali so me kot divjo zver. Klatil sem se po gozdovih in bežal, raztrgan, sestradan in utrujen. 

Jerica:	So vas ujeli? 

Groga:	Ko bi me, bi me ti danes ne mogla poslušat’, krogla bi mi preluknjala prsi in marsikatera muka bi mi bila prihranjena. 

Jerica:	Kam ste se pa potem zatekli? 

Groga:	Nazaj na Kranjsko sem uspel priti in sam vrag me je pripeljal naravnost v rokovnjaški brlog. 

Jerica:	Tudi tam vas očitno niso pokončali, kako pa ste njim ušli? 

Groga:	Ko bi jim le, pa jim nisem, vsaj kmalu ne. Hoteli so me pokončati, a sem jih nekako prepričal, da od tega ne bodo imeli koristi, da sem vešč vojskovanja in jim lahko živ bolj koristim kot mrtev. 

Jerica:	In ste ostali z njimi? 

Groga:	Kaj pa sem mogel storiti drugega? Naj se še tako čudno sliši, a v gozdu med zločinci in tatovi sem bil bolj varen, kot bi bil tam zunaj med poštenimi ljudmi. 

Jerica:	Kako dolgo pa ste morali ostati pri njih? 

Groga:	Predolgo! Pa mi ni bilo ravno treba. Že po par mesecih so moji kompanjoni spoznali, da se na njihov posel bolje spoznam kot oni in so me izbrali za poglavarja. 

Jerica:	Pa menda ja niste postali ... 

Groga:	Sem, ja. Če se družiš z volkovi, moraš z njimi tuliti. Če se družiš s tatovi, moraš z njimi krasti in če se družiš z morilci, moraš z njimi moriti. 

Jerica:	Pa ste res počeli vse to? 

Groga:	Tulil nisem, če to misliš, ker nisem bil med volkovi. Kradel in moril tudi nisem, čeprav sem bil med tatovi in morilci. A ni zato moj greh nič manjši, kajti jaz sem bil tisti, ki je ukazoval, kradli in morili so pa moji pajdaši. 

Jerica:	Slišala sem, da so bili rokovnjači svojčas strah in trepet v naših krajih. 

Groga:	Ja, bili smo strah in trepet, a pod mojim poveljstvom smo strah sejali brez morije. Ljudje so lahkoverni in radi verjamejo najbolj neverjetne stvari. 

Jerica:	Zakaj pa so se vas torej tako bali? 

Groga:	Ker so verjeli, da znamo s posušeno ročico nerojenega otroka, izrezanega iz matere, delati čudeže in se narediti nevidne. 

Jerica:	Zakaj pa so verjeli take stvari? 

Groga:	Konjski mešetar Obloški Tonček, je enega naših v Kamniku rešil s sramotnega odra, medtem ko je na trgu zbrano ljudstvo gledalo na drugo stran, kjer je mestni birič ravno razglašal, kolikšna je nagrada za vsakršno vest, ki bi pomagala priti na sled rokovnjačem. 

Jerica:	Pa ne, da so mislili, da je postal neviden in je preprosto odšel. 

Groga:	Kajpada. Še posebej, ker je stražar, ki se je bal, da ga bo doletela kazen, ker mu je jetnik ušel, trdil, da ves čas ni odmaknil pogleda z njega in da ga je kar na vsem lepem zmanjkalo. 

Jerica:	Zakaj pa ste prej rekli, da so vaši pajdaši morili po vašem ukazu. 

Groga:	Ravno ko sem se odločil zapustiti rokovnjaško svojat in si z nakradenim denarjem ustvariti novo življenje, smo napadli Francoze v Črnem grabnu, jim ukradli blagajno in ujeli človeka, ki je bil kriv za to, da sem pristal med Rokovnjači! 

Jerica:	Vašega nekdanjega prijatelja? 

Groga:	Njega, ja! Pajdašem sem razkril, kaj mi je storil in jim dejal: “Vi ga sodite, jaz ga ne bom!” Visoko gor na vejo starega mogočnega hrasta so ga obesili. A to maščevanje mi ni prineslo zadoščenja, prej dodatno gorje. Ne le dezerter in tat, še morilec sem bil odtlej. 

Jerica:	Je to vaš največji greh? 

Groga:	Moj najhujši zločin, ja! In zanj sem bil od takrat kaznovan kdo ve kolikokrat. 

Jerica:	Kaznovan? 

Groga:	Ja, življenje me je teplo. Z dekletom in nagrabljenim denarjem sem imel namen pobegniti in si ustvariti novo življenje na Štajerskem. Pa se ni izšlo, bil sem izdan in ujet in ko bi ne imel te sreče ali pa nesreče, da sem bil predan mojemu lastnemu bratu, oskrbniku gradu na Kolovcu, bi takrat ne mogel pobegniti. 

Jerica:	Na Kolovcu? Mimo nas vodi pešpot iz Kamnika na Kolovec. 

Groga:	Čigava pa si potemtakem? 

Jerica:	Mozolova! 

Groga:	Mozolova? In kdo je tvoj oče? 

Jerica:	Očeta ne poznam, mati so rekli, da je odšel s Francozi nad Ruse in ostal nekje v ruskem snegu. 

Groga:	Torej je tvoja mati Mozolova Polonica! 

Jerica:	Kako pa veste, kako je ime moji materi? 

Groga:	Kako bi ne vedel, z njo sem pobegnil na Štajersko, da bi si tam ustvarila nov dom, pa me je nekdo prepoznal kot dezerterja in ni mi preostalo drugega, kot pobegniti k Francozom in potem z njimi iti nad Ruse ... 

Jerica:	Se pravi, da … da ste vi … moj oče! 

Groga:	Oprosti … in odpusti mi! Želel bi si, da bi imela boljšega očeta, ali pa da bi vsaj nikoli ne izvedela zame. 

Jerica:	Mati so rekli, da ste jo imeli radi in da ste bili dober človek, zakaj se niste vrnili k njej in k meni. 

Groga:	Zate niti vedel nisem, k njej pa nisem mogel, ker ji nisem hotel prizadeti še več gorja. Z menoj in z mojimi grehi bi ne mogla živeti srečnega življenja.  

Jerica:	Vsaj sporočili bi lahko, da ste živi! 

Groga:	Nisem mogel. Tako zelo sem jo pogrešal. Ko bi jo videl še enkrat, bi ne mogel več proč od nje. Da bi ji drugi pravili, da sem še živ, pa tudi nisem hotel.  

Jerica:	Tako je hrepenela po vas? 

Groga:	Hrepenela? Pa menda ni že umrla. 

Jerica:	Ni, samo o vas ne govori več, le kako solzo je še moč opaziti v njenih očeh, ko sklene roke k molitvi. 

Groga:	Nič ji ne pravi o meni in drugim tudi ne. Pa odpusti mi, če mi moreš. Od vsega na svetu si najbolj želim, da bi ti mogel biti dober oče, zaščitnik in ... 

Jerica:	Verjamem, da bi bili, ko bi mogli in smeli. Vem, da ste dober človek in vesela sem, da sem vas končno spoznala. 

Groga:	Le pojdi zdaj in ne pozabi: "Izogibaj se ljudi, ki se ti v obraz dobrikajo, za hrbtom pa spletkarijo proti tebi.” Navsezadnje si imela prav. Zdaj, ko sem ti zaupal mojo zgodbo in veš kdo in kakšen sem, pomirjen in olajšan zapuščam ta svet. Zbogom hči in naj te sreča spremlja na vseh tvojih poteh. 

Jerica:	Zbogom oče! Oče … 

Janko Kersnik je o Nandetu, oziroma o rokovnjaškem poglavarju Grogi in njegovi usodi zapisal tole:

“Dolgo časa je trajalo, da je dobil Štefan po prizadevanji francoskega poslanstva poročilo o bratu. Mogoče je bilo to, ker se je Nande, kakor je bil uže prej naznanil Polonici, upisal s svojim pravim imenom mej francoske prostovoljce. Pa to sporočilo je bilo kratko; pripovedovalo je, da je Ferdinand pl. Basaj v zapisnikih polkovih, katere so sestavili po begu iz Rusije, zaznamenovan kot izgubljen, “perdu”.
Ruski sneg je bil morda njegov mrtvaški prt.”

Prav ta “morda” v zadnjem stavku zgornjega navedka dopušča možnost interpretacije, kakršna je bila uporabljena v dramskem dialogu med Jerico in Grogo, posvečenemu spominu na 170. obletnico rojstva Janka Kersnika.

Rokovnjaška zgodba berača Groge

Monodrama, po motivih Jurčič-Kersnikovih Rokovnjačev

Nastopa: berač Groga; z njim so gostje (gledalci), s katerimi si deli gostinsko sobo!

Groga:

Kaj gledate, kaj zijate vame?

Se vam gnusi star in razcapan berač, kaj?

Pa ne, da vam je neprijetno v isti sobi z menoj?

Saj vem, kaj si mislite pa mi je eno figo mar za to! Tu ostanem! Zlepa me ne spravite odtod!

Lahko pa greste vi, kdo vam brani? Samo to vam povem, če misli kdo od vas, da je boljši od mene, samo zato, ker sem star, umazan in raztrgan, potem ve prekleto malo o življenju.

Nihče se ne rodi kot berač, nihče ne pride na svet na cesti. Na začetku, ko je vse pred teboj, ti je odprtih nešteto poti. Kam te bo zaneslo življenje pa ne veš, dokler nisi tam in takrat je prepozno, da bi se obračal drugam.

Ko se rodiš, je kot bi te s čolnom brez vesel pognali po reki navzdol. Nje tok, ob hudi uri, tako divji in močan, te vleče s seboj, buta te ob bregove in premetava po razpenjenih brzicah … Potem ko mine neurje, te spet miren in spokojen nosi med svojimi bregovi.

Ampak ne daj Bog, da bi vas butalo in metalo ob skalovje kakor je mene … Komaj je za dežjem posijalo sonce, že je bila na obzorju nova nevihta. Vleklo me je na dno, da sem se skoraj zadušil, pa spet vrglo na puščoben breg. Na breg brez življenja, brez svojcev, prijateljev … Brez vode in brez kruha … En sam obup in hrepenenje, da ti ne preostane drugega kot vreči se ponovno v valove … In tako znova in znova … Sto in stokrat sem preklel dan, ko sem se rodil. In ko bi bil slabič kot nekateri, bi že zdavnaj vzel slovo in se obesil na najbolj skrito drevo v kolovških gmajnah, da bi moje truplo požrle divje zveri in bi ne bilo ne spovedi, ne greha, ne nebes in ne pekla. Le konec, neizbežni konec. Nobeno oko bi se ne orosilo, iz nobenih prsi bi se ne utrgal žalosten krik. Le krokarji bi se prepirali za gnijočo mrhovino …

Mislite, da se bojim smrti? Le zakaj! Kaj hudiča pa sploh še lahko pričakujem od tega od Boga pozabljenega sveta?

Da se me taki kot ste vi izogibajo in vihajo nos ob srečanju z menoj, češ, glej ga smrdljiv berač, nesposobnež, pijanec in lenuh. Na naš račun bi rad živel, mi pa naj delamo zanj.

Ampak tudi vi ne veste ali ne boste nekoč, kakor jaz, prosjačili za skorjo starega kruha in za glaž vina. Ne veste in ne morete vedeti, če ne bodo tudi vas zbudili sredi noči, vam sredi najslajšega spanja, planili v sobo, vas izvlekli iz postelje in kričali na vas: »Kam si ga skril, povej? Kje je denar, ki si ga ukradel?«

Name so kričali tako in zato vem, kako je, ko ti glavo tiščijo ob trdo leseno mizo, ti pa z nožem na grlu poizkušaš razložiti, da nikoli v življenju nisi kradel, ne pomislil na to, da bi … Da ne veš, kaj hočejo od tebe, kaj sploh iščejo …

Ne verjamete?  Zmajujete z glavo?

Nikar! Marsikaj sem počel v življenju. Ljudem, poštenim in goljufivim, sem jemal, ne le imetje ampak tudi življenja … A da bi lagal … Ne, lagal nisem nikoli in nikoli ne bom.

Bržčas bo res držalo tisto, da resnico vsakdo vidi po svoje in da je ni na svetu ene same resnice, za vse enake in za vse sprejemljive. Tudi jaz jo imam svojo resnico in ta je moja in ravno tako je dobra in prava kot kogarkoli drugega. Če gledam na stvari drugače kot fajmoštri in sodniki, drugače kot ta nova gosposka, ki se šopiri po Kranjskem in nenazadnje, če gledam na stvari drugače kot vi, še ne pomeni, da lažem.

In povem vam, ko bi izkusili, kar sem izkusil jaz, bi tudi vi drugače gledali na življenje in drugače bi sodili o ljudeh, ki jih je življenje odrinilo na rob, v bedo in pomanjkanje.

Sicer pa le zakaj bi vam pravil o tem. Do vaših, stokrat zaklenjenih in za vse hudo na tem svetu, slepih src ne sežejo moje besede, četudi še tako iskrene.

Vrag z vami! Čeprav me niste vprašali in čeprav vam ne sežem do srca, vseeno vam bom povedal.

Povedal, kako vam lahko ena sama noč spremeni, preobrne na glavo vse vaše življenje …

Povedal, kako lahko zahrbtnež in hinavec spremeni plemenitega in cenjenega človeka v razbojnika, pustolovca in na koncu v ničvredneža in berača …

… kako nizkotno so sposobni ravnati ljudje, samo da dosežejo svoj cilj, ne meneč se za vse okrog sebe. Ne meneč se za trpljenje, ki ga s svojim početjem povzročajo drugim…

S človekom prijateljuješ … Kaj ni nekaj najlepšega na svetu imeti prijatelja, človeka, ki mu lahko zaupaš, z njim deliš svoje najbolj skrite misli, z njim deliš vse tiste drobne skrivnosti, zaradi katerih je življenje lepše, bolj zanimivo, bolj razburljivo. In si prepričan, da on ravna enako. Od človeka, ki mu zaupaš, ki si ga vzel za svojega prijatelja, za katerega misliš, da ga poznaš, ne pričakuješ drugega kot to, da so tudi njegove misli čiste kot tvoje, da so vsa njegova dejanja lahko le prijazna, brez škode, da v prijateljstvu ni prostora za hinavstvo in zahrbtnost.

Potem pa pride tista prekleta noč, ko ti razbijejo vrata, razmečejo sobo, raztresejo predale, prevrnejo posteljo – in res najdejo … Denar, ki ga nikoli nisi videl, kaj šele da bi ga imel v rokah.

»Za tole boš visel!« so kričali, medtem ko so padale brce in so pod udarci hreščale kosti …

Bolečina, stokrat hujša od vseh udarcev, pa se je zarezala v srce. V ogoljufano in prevarano srce. Še danes mi gre težko z jezika… Prijatelj je bil, ki je izneveril moje zaupanje in me na najbolj podel način prevaral, ogoljufal za tisto meni tako sveto čustvo. On je bil, ki mi je podtaknil denar in me obtožil kraje …

In zakaj?

Zaradi ženske!

Zaradi zahrbtnosti in zaradi ljubezni sem bil pahnjen v pogubo.

Ali nisem nič kolikokrat preklel tiste nezadržne, nepremagljive sle, ki nas vleče k ženskam. Ali si nisem celo mislil, da bi bilo morda bolje, ko bi nas kot prasce rezali še preden v nas dozori poželenje. Potem bi ne bilo te slepe strasti in ne ljubezni, ki nam je prej v pogubo kot v radost …

Berača gledate danes pred seboj in se zmrdujete nad njim. Pa vendar ali nisem bil tudi jaz nekoč mlad. In nisem bil neuk.

In ljubil sem. Ljubil kot ljubijo tisti, o katerih govorijo pesmi in zgodbe.

Ljubil sem deklico, rosni cvet na zelenem travniku …

Njen zvonki smeh v pomladnem jutru, zastrtem s kopreno meglic, ki jih trga mlado sonce.

Ljubil sem jo, da bi zanjo iztrgal srce iz prsi in ga položil na žrtveni oltar najine skupne usode.

Po golih kolenih bi šel za njo po še tako ostrem kamenju. Ne trnje, ne ogenj, ne voda bi me ne zadržali, tako me je vleklo k njej. Vse muke tega sveta bi prestal, samo da bi jo videl, slišal melodijo njenega dihanja, čutil ritem bitja njenega srca. Vse bi dal, da bi prestregel en sam čarobni smehljaj …

Obstaja mar večja sreča kot je ta, da se moreš poročiti z njo, ki jo neizmerno ljubiš. Do brezmejnosti sem verjel, da ne, prepričan, da čaka tudi mene… Zaprosil sem za njeno roko – in nisem bil zavrnjen. Prepoln veselja in pričakovanja sem čakal na dan najine poroke …

Potem pa črna noč, – razbita vrata, – podtaknjen denar…

Konec veselja, konec sreče – le bolečina in sla … Hudičeva sla … Stokrat hujša od sle po ljubezni.

Preklet bodi dan, ko me je obsedla ta nezadržna sla po maščevanju – slepa vera, da mi le maščevanje lahko omili bolečino, ki me je žgala v prsih… Da bi se nikoli ne zgodil dan, ko sem postal njen vdani sluga … Z njo in le zanjo sem živel poslej, bolj kot ne slep za vse drugo …

Včasih se sprašujem ali bi ne bilo bolje, ko bi me bili takrat obesili. Tako bi nedolžen plačal za vse grehe in pregrehe, ki sem jih imel kasneje storiti – in ki sem jih tudi storil.

Ne maram in nočem tajiti svoje krivde. Moje roke so kradle in morile. Počel sem stvari, za katere sem v mladosti menil, da jih človek mojega srca in mojega razuma nikoli ne bi mogel storiti.

Pa je življenje vse obrnilo po svoje. In jaz sem pokorno upognil hrbet in počel, kar nisem ne smel, ne želel.

Obesili me niso kot lahko vidite. Preveč krvavo so rabili vojake in vsakdo, ki je bil sposoben prijeti za sabljo je bil dobrodošel. Še posebej, če je znal z njo rokovati spretno kakor jaz. Namesto da bi mi nataknili zanko okrog vratu so me torej vtaknili v vojaško suknjo. In prav tistemu so me dali pod komando, kateri me je podlo in nizkotno prevaral, izdal moje zaupanje, se oženil z mojo nesojeno nevesto, me ponižal, mi vzel čast in dobro ime ter me pahnil v obup.

Seveda je nisem dolgo tako služil vojaščine. Prepolno je bilo srce sovraštva, preveč je bilo želje po maščevanju. Ušel sem, se skrival po hostah kot divja žival, sestradan, blaten, moker in umazan. Med ljudi si nisem upal.

Ves bloden sem, sam ne vem kako, pritaval nazaj na Kranjsko in padel naravnost v rokovnjaški brlog. V krdelo morilcev in tatov, ki so bili nekoč zvečine pošteni kmečki fantje pa sta jih vojska in revščina pognali od ljudi, da so postali zveri, ki jim ni mar za življenje in jih ne gane trpljenje …

»Ubijmo ga, če ga pustimo nas bo izdal!«, so bile prve besede, ki sem jih razumel, kajti govorili so svojo rokovnjaško govorico, ki je dotlej še nisem slišal in bi bil vesel, če je tudi nikoli ne bi.

K stari brezi so me privezovali, ko sem zbral dovolj moči, da sem lahko spregovoril: »Kaj hočete od mene? Kot preganjana žival se skrivam po gozdovih! Ničesar nimam! Drugega kot življenje mi ne morete vzeti, pa kaj boste z njim. Nisem prase, da bi me vrgli v kotel in se nasitili z menoj. Med ljudi ne morem, da bi vas izdajal, ker bi mi nataknili vrv okrog vratu, in me obesili, brž ko bi pomolil glavo iz hoste.«

Možje zaraščenih obrazov, neumiti in mrkih pogledov so, stoječ vse bolj tesno okrog mene, strmeli vame in tehtali moje besede. Iz oči so mi hoteli prebrati ali govorim resnico ali ne.

»Prav z nami ostaneš!«, so odločili. Verjeli so, da sem zanje živ bolj koristen kot mrtev in me vzeli za svojega. Postal sem eden od njih in sleherni od nas je molče nosil breme svoje težke usode. Nihče ni bil rojen za zločinca pa vendar je bil vsak od mojih pajdašev zmožen najhujših zločinov. Z vsakim udarcem, ki jim ga je naložilo življenje so bila njihova srca trša, bolj neizprosna. Pa niso hoteli biti taki. Morda nekateri. A drugi … Dovolj dolgo sem bil z njimi, da sem mnogim videl v dno duše. In videl sem lahko, da je nekje globoko v njih še vedno košček tiste nedolžnosti, košček plemenitosti, ki so ju morali potlačiti v zadnji, najbolj temačen kot svojega bitja. Zadušiti vse dobro v sebi, da bi se lahko spopadli z zlom, v katerega so bili pahnjeni.

Druge obrti kot kraje se pri njih nisem mogel izučiti. Kakor se mi je upirala misel, da bi moral živeti od tuje lastnine, mi je bila jasna usoda, ki me čaka, če se vrnem med svoje domače, nazaj k poštenim ljudem. Bil sem zaznamovan – tat in ubežnik. Res, le vislic sem se mogel nadejati, če me seveda ne bi prej potolkla rokovnjaška gorjača.

Kaj sem torej hotel. Učil sem se edine obrti, ki so jo znali moji pajdaši. In nisem bil slab učenec. Kmalu sem presegel svoje učitelje in izbrali so me za svojega vodjo.

Prav ste slišali, ja! Danes sem star in betežen, bleda slika moje nekdanje podobe. Tedaj pa sem bil mlad, prekipevajoč od moči, sovragom strupen in nevaren, prijateljem zvest in zanesljiv zaveznik. Bil sem rokovnjaški poglavar, pa si mislite kar hočete. Lahko me tudi naznanite. Vislic se že zdavnaj ne bojim več. In ječe me ni strah. Zato lahko mirno priznam. Kradli smo, kjer se je dalo, in kadar se je dalo. Obilo plena se je nabralo po naših skrivališčih.

Ampak ne mislite, da sem ponosen na to! Sram me je bilo mojega početja, v tolažbo mi je bilo le to, da si rok nisem umazal s krvjo. Ubijal nisem nikoli. Še več, kadarkoli je le bilo v moji moči, sem tudi mojim možem preprečil prelivanje krvi.

Težko je bilo krotiti tiste najbolj krvi željne razboriteže in le strah, da jih bom pobil z lastnimi rokami, jih je držal na vajetih.

Ampak tako življenje mi ni bilo vredno življenja.

Trepetati iz dneva v dan ali bo kdo od pajdašev ubil mene, ali pa bom moral jaz ubiti, katerega od njih, večni strah pred zasledovalci in preganjalci, neusmiljeno ropanje nedolžnih in nemočnih, vse to ni moglo dolgo trajati. S takim življenjem se nisem mogel sprijazniti.

Iz dneva v dan in sleherno noč sem tuhtal, kako bi se rešil tega, od Boga in ljudi prekletega, rokovnjaškega gnezda. In tako blizu mi je bila rešitev …

Imel sem prekupčevalce – ti so prodajali ukradeno blago, imel podkupljene uradnike –  ti so me oskrbovali z novicami. Kolikokrat so mi te novice rešile kožo in kako pogosto pomagale do bogatega plena …

Denarja sem nakopičil dovolj, da bi mirno lahko začel novo življenje, kot nov človek. Čisto drugačno življenje, kot ga živim, in kot sem ga živel.

Ampak kdo ve kateri hudič je hotel, da me spet obsede tista prekleta sla, ki človeka vleče k ženski, kot vleče ob povodnji odnešeno vejevje v vodni vrtinec.

In tista druga – še bolj pogubna, ki kliče po maščevanju.

Obema sem se vdal, kot pijanec žganju. In spet so šle po zlu vse tiste lepe želje, po zlu vsi svetli obeti.

Kaj vraga je bilo treba, da se je z zadnjim plenom, ki sem ga imel upleniti, priklatil v naše kraje tisti, zaradi katerega sem postal rokovnjaško seme.

Preklet bodi dan, ko sem ga srečal prvič in preklet tisti, ko sem mu poslednjič zrl v oči.

Ne le tatu, tudi morilca je naredil iz mene. Prav slišite ja, morilca. Nisem ga sicer ubil z lastnimi rokami, a jaz sem bil tisti, ki je velel pajdašem, naj mu sodijo – zaradi mene je končal na veji.

Njegov brezizrazni pogled me kot temna senca spremlja na mojih brezciljnih poteh. Moja vprašanja mi kar naprej zvenijo v ušesih: »Še pomniš, komu si bil prijatelj? Še pomniš koga si ponižal in okradel časti, imena, imetja in najdražjega, kar je imel, ljubezni …«

Imena se je spomnil, a niti najmanjše sledi obžalovanja ni bilo v njegovih očeh. Le prazne besede so vrele prek njegovih razbitih ustnic… prazne besede, prošnje brez vere, da bodo uslišane… Kot brezupen, nemočen tek ostarele košute, ki jo je zaskočilo krdelo sestradanih volkov.

In kaj mislite kako je, ko je vse skupaj mimo, ko je sla po maščevanju potešena, ko pred teboj končno visi smrdljivo truplo tega, ki je kriv tvojega prekletstva. Mislite, da preplavi človeka veselje, da je srečno srce in spokojna duša. Ne! Ne veselja ni, ne sreče, ne spokojnosti in celo zadovoljstva ne. In tista ostra bolečina, tvoja zvesta spremljevalka, je še vedno s teboj. Namesto divje sle pa ravno tako prekleta praznina. Ni več cilja, ni več maščevanja. Ničesar več ni. Le spoznanje, da nisi več nedolžen. Težje je breme greha kot prej, in ni ga več moč odložiti. Ni ga več opravičila za to, kar si storil.

In kar je najhuje, postal si slabši od tistega, ki ti je naprtil breme, ki ga nosiš.

Pa vendar sem bil pripravljen spopasti se s tem bremenom.

Imel sem dekle, ki bi šlo z menoj v novo življenje, v novo upanje. V upanje, da je moč pozabiti, kar je bilo in začeti na novo tam, kjer so te pahnili s prave poti. In morebiti, kdo ve, bi šlo, ko bi ne bilo pohlepa in izdaje …

In potem še več prelite krvi. Pohlepnega strica moje nove, mlade neveste so ubili moji pajdaši. Enkrat sem mu lahko rešil življenje, potem ko me je izdal, mu ga nisem ne mogel, ne hotel.

Ko bi tedaj ne rinil za žensko, ko bi mi ljubezenska sla ne zameglila razuma, bi me stari razboritež ne mogel izdati, pajdašev bi mi ne pobili in razkropili naokrog in mene bi ne bili ujeli.

In ne bi me ujeli, ko me ne bi zahrbtno treščil po glavi brat te, s katero sem se namenil novemu življenju naproti. Tako pa sem z razbito glavo in zvezan pristal v kolovški graščini. Kot divja žival v kletki – zunaj pa svoboda, dekle, ki me ljubi, komaj rojeno upanje in vera v novo, boljšo prihodnost. Sto razlogov, da si človek ne želi na vislice.

In komu sem bil ujetnik. Komu v naročje me je pahnila na milost in nemilost moja kruta usoda. Kdo je mogel tedaj edini in sam odločati o mojem življenju in nehanju. Moj lastni polbrat. Kri iste matere …

Kdo ve, ali je bila to sreča ali žalost. Ko bi tedaj vedel, kaj vse me čaka v življenju, bi ga morda ne prosil, naj mi pomaga pobegniti. Njegov razočarani, vprašujoči pogled je v sanjah moj pogost spremljevalec.

»Zakaj, ljubi brat? Kaj te je gnalo na kriva pota? Kaj ti je bilo treba kraje, kaj rokovnjaštva?«

Jaz pa, mislite, da sem priznal: »Ja, brat moj, grešil sem, kradel in iz maščevanja moril…«

Ne, nisem priznal svoje krivde! Namesto priznanja in kesanja sem iskal opravičila za svoja dejanja. Drugim sem pripisal krivdo za svoje lastno ravnanje, za svoje in edino svoje odločitve.

Nisem se mogel sprijazniti s tem, da vse naše ravnanje izvira iz nas, – ne od ljudi okrog nas, – ne iz okoliščin, v katerih sprejemamo odločitve.

Nikoli nisem izvedel in nikoli ne bom, le predstavljam si lahko, kolikšno je bilo breme odločitve, ki sem mu ga naložil: “Presodi brat, ali me pošlješ na vešala, ali mi odpustiš in me spustiš?”

Koliko dvomov, koliko notranjih bojev. Kdo ve, kolikokrat je preklel svojo odločitev, da prevzame vlogo njega, ki edini lahko sodi, kaznuje in odpušča. Kaj še ostane človeku, ko enkrat pljune na vse v kar je dotlej verjel, za kar je živel. Človeku, ki vzame pravico v svoje roke in pusti čustvu bratske ljubezni, da odloča namesto razuma. Prekleto malo, verjemite mi, razen tistih nadležnih črvov, ki vrtajo in vrtajo brez oddiha noč in dan, na petek in svetek, neutrudnih črvov dvoma …

In zakaj, vas vprašam, zakaj?

Zato, da so me, po letu dni življenja v tujini, z mojo mlado ženo, ki bi šla z menoj na kraj sveta, spet lovili kot žival, ker me je prepoznal eden od soldatov, s katerimi sem bil služil. Zato, da se je morala ta moja žena s hčerjo sama prebijati skozi življenje. S hčerjo, ki je nisem nikoli videl. S hčerjo, ki se je rodila, ko sem jaz z Napoleonom marširal nad Ruse. Nikoli me ni zbudil njen otroški jok. Nikoli nisem videl tistih drobnih ročic, ki so se stegovale k materi, ne njenih prvih smehljajev. Nisem slišal njenih prvih besed. Nisem ji bil v pomoč pri njenih prvih korakih, ker sem korakal po neusmiljeni ruski stepi s tisoči in tisoči francoskih soldatov. Korakal v tista, od Boga prekleta, širna prostranstva. V tisto, od Boga zapuščeno, deželo, med divjake in barbare, ki so raje požgali vse, kar so imeli, kot da bi nam, sovragom pustili vsaj zrno pšenice, vsaj še tako skromno zavetje pred tisto strupeno rusko burjo. In mrazom …

Lakota in prekleti hlad ruske zime sta nas pregnala in ugonobila in ne ruski soldati. Ti so le prišli dokončat delo, ki sta ga začela …

Gledal sem sestradane in premražene, kako so padali, in se nikoli več pobrali. Mraz pa je lezel do kosti, da nisi čutil ne rok, ne nog.

In lakota, o ljudje, ko bi vi vedeli kako je človek lahko sestradan. Mrtve kamerade bi žrl, ko bi ne bili zmrznjeni, tako sem bil lačen.

Za povrh pa še tista široka in mrzla reka. Pred nami voda, ledena in deroča, za nami konjenica neusmiljenih klavcev. Vi zapečkarji si še predstavljati ne morete hrumenja topotajočih kopit po zamrznjenih, zasneženih tleh, ki prerašča v vse glasnejše, zamolklo grmenje in ne zloveščega zvoka neštetih rezil, ki skozi oster, mrzel zrak kot za šalo sekajo, prebadajo in sejejo smrt.

Po svoje sem zavidal zaklanim sotrpinom. Zanje je bilo konec mraza, konec lakote in konec strahu. Jaz pa sem moral bežati naprej, skozi divje, mrzle in krvave valove, med ledom in trupli. Okrog in okrog pa divji kriki, onemoglo ječanje, hropenje ranjenih in umirajočih. Trpeči pogledi in izmaličena trupla me še danes budijo iz sna. Ko se zbudim sredi noči in okrog mene zbledijo krvave podobe, si mislim: »Hvala Bogu, da so bile le sanje – hvala Bogu, da je pekel ruske Kalvarije za mano in Bog daj, da ga ne izkusim nikdar več ne jaz ne kdorkoli drug.«

Da, ruski pekel, vam rečem, – ledeni pekel. Če verjamete, da obstaja pekel, potem se motite, če mislite, da peklenščki v njem kurijo, da bi žgali in trpinčili grešne duše. Ne ogenj, mraz je tisti s katerim vam bodo postregli. Ogenj ubija hitro, en dva tri in že te ni. Mraz pa te ubija počasi. Počasi sesa življenje iz tebe. In žge te ravno tako kot bi te žgal ogenj. Mraz ti prizadene peklenske muke, jaz sem jih izkusil, zato vem kaj govorim.

Trpel sem v tem mrzlem, ruskem peklu, trpel za zločine, ki sem jih storil in za tiste, ki sem jih še imel storiti. Morda me zato niso doletele vislice. Morda na tem svetu plačujemo za svoje grehe, ker onega drugega sploh ni.

Mraz mi je razžrl telo … Za vsako krajo sem plačal svoj davek in za svoje neumno in nepotrebno maščevanje. Za vsakega, od rokovnjačev pobitega, človeka sem čutil neznosne bolečine. Moje in mojih kameradov bolečine pa so se, kakor mraz v telo, zajedale v dušo. Neizbrisna sled je ostala za njimi. Onemogel sem gledal trpljenje in umiranje bojnih tovarišev. Ne vem koliko časa je trajalo – celo večnost, se mi zdi.

Kako sem se vrnil in kdo mi je pri tem pomagal, mi ni znano. Le to vem, da se nisem vrnil na Kranjsko ampak tako kot drugi, ki so preživeli, v Francijo.

Če je bila Rusija eno samo trpljenje brez konca, kakor tista neskončna, hladna ravnina, kjer smo zmrzovali in krvaveli, potem je Francija zame dežela največje sreče in največjega gorja. Nič od tega kar je bilo prej, ne od tega kar sem preživel potem, se ne more meriti ne v dobrem ne v slabem s francoskimi izkušnjami.

Za hlapca sem se udinjal pri bogatem gospodu – baronu. Kako mu je bilo že ime… Tolikih stvari se spomnim, a tega imena – ne, ne vem. Njegova podoba še vedno živi v meni – imena pa bi se ne spomnil, če bi me četvero konj trgalo narazen …

Zato pa se toliko bolje spomnim imena njegove žene. Njegove prelepe, očarljive žene. Marija bi ji rekli po naše – Marie so jo klicali na francoskem in Maria v Italiji, od koder jo je bil priženil gospod baron. Ali pa bi morda moral reči, od koder so mu jo pripeljali starši, da se je poročil z njo, čeprav mu je bilo zanjo toliko mar kot za lanski sneg. No, kar pa se dekel tiče – nobena ni bila varna pred njim. In za to, da je bilo brhkih deklet vedno dovolj v njegovi službi, za to je znal veliko bolje poskrbeti kot za svojo ženo.

In to kakšno ženo, ljudje. Še zdaj vidim pred seboj njene globoke, rjave oči, v katere se je lovil lesket jutranjega sonca kot na rosne kaplje v zgodnji pomladi. In njene čudovite ustnice, kot čarobni cvet, ki odklepa vrata v paradiž. Ko se spomnim njenega toplega, vabečega nasmeha, pozabim, kako sem preklinjal slo ljubezni, ki nas moške tako pogubno vleče k ženskam.

Takrat pozabim na vse, tudi na najbridkejše izkušnje. Takrat se orosi oko in zaječi duša od prijetnih in bolečih spominov. Njen angelski obraz in podoba me spremljata kdaj pa kdaj in od časa do časa preženeta tiste druge, krute in trpke podobe brezmejnega trpljenja, ki je bilo neprestano z menoj, ob meni, na meni in v meni.

Brez misli nanjo, brez spomina na to prepovedano, največjo, najbolj iskreno in najbolj žalostno ljubezen – zadnjo v mojem, človeka nevrednem življenju, brez tega bi ne bil več človek – le še zver, divja, stokrat pretepena zver, ki s peno na gobcu grize vsevprek, dokler je ne pokončajo…

Že prvi pogled, namenjen meni hlapcu, ni bil pogled gospodinje. Bil je pogled ženske, ki zna človeku pogledati v oči in mu videti naravnost v dušo. S prvim pogledom je odklenila moje stokrat zaklenjeno, od bolečin otopelo srce. Prvi dotik njene mehke, nežne roke je v meni zbudil neskončno koprnenje. Pa sem ga potlačil in skril globoko vase. A za dolgo ne. Preveč je bilo iskrenosti v njenih pogledih, njenih gibih. Vse njeno telo mi je govorilo, da ne gre le za zapeljevanje osamljene in razočarane gospe, ki želi jeziti svojega moža, temveč za resnično globoko čustvo in za strastno zaljubljenost, ki človeka pretrese do kosti, da trepeta kot šiba na vodi, ko zre v oči ljubljeni osebi. Da ga spreletava mraz in obliva vročina, kadar le pomisli nanjo. V trenutku je med nama vzplamtel ogenj silne, nezadržne ljubezni. A kaj sva si lahko obetala od nje. Jaz sem pustil ženo tam nekje na avstrijskem, ona je imela moža, ki je bil več zdoma kot doma – kadar pa je bil, takrat je bila gotovo kakšna od novih, mladih služkinj ob nedolžnost. Mlajše ko so bile, raje jih je imel. Njegova mlada žena, meni tako draga, je bila zanj prestara, da bi z njo zlezel med rjuhe.

Saj ne da bi me motilo, le razumeti nisem mogel ne takrat ne kasneje. Kaj bi dal, da bi bil tedaj na njegovem mestu, njen mož in občudovalec … In tega si je še bolj kot jaz želela tudi Maria.

Če sem za kaj hvaležen usodi, potem sem ji za to, da sem se v mladosti naučil brati in pisati. Sicer bi ne mogel prebrati tistega prvega, čudovitega pisma in ne vseh naslednjih, ki mi jih je pisala. Kako čudovito je znala postavljati besede … Še danes bi jih bral in poslušal znova in znova.

 »Grazie che ci sei, grazie di avermi voluto conoscere, grazie di avermi dato il permesso di avvicinarmi… Grazie…«. Hvala ti, ker si, hvala, da si me hotel spoznati, hvala, da si mi dovolil, da se ti približam … Besede, tako vzneseno vznemirljive, da še danes zvenijo v meni kot najlepša pesem domačih zvonov, kot najlepša melodija pomladnega vetra v krošnjah komaj olistanih dreves.

Ko sem odgovarjal na njena prečudovita pisma so besede kar same vrele iz mene. Vse tiste strastne, italijanske in francoske besede, za katere sploh nisem vedel, ne kdaj ne kje sem se jih naučil.

Iz besed sva pletla košare in v njih prenašala najina silna čustva, najbolj zaupne misli, najbolj skrite in strastne želje … Pisma so bila najglobja ljubezenska vez med nama, skrivna in zanesljiva vez med dvema brezmejno hrepenečima dušama. Pa jo je surovo pretrgal gospod baron – našel je pisma in niti najmanj mu niso bila všeč – ne zato, ker bi mu bilo kaj do žene. Ne, le njegova čast je bila prizadeta. Hlapec in še tujec povrhu, da bi lazil za njegovo gospo. Ubil bi me, ko bi ne ravnal z mečem spretnejše kot on. Zaradi Marije sem mu prizanesel – a kdo ve, če bi ne bilo bolje, ko bi ga tedaj pokončal, kot bi bil on mene, če bi me le mogel.

Pa ga nisem in morda je prav to krivo za največjo nesrečo, ki me je doletela v življenju. Tako kruto, da je zame neizgovorljiva, brezmejna in… morda bi mi bilo lažje, ko bi lahko povedal, a ne morem, nisem mogel drugim in ne morem zdaj vam… Pa bi rad rekel na glas, rad bi zavpil na ves glas in razkril vsemu svetu, da bi vedeli vi in vsi, kaj me najbolj žre in muči, kaj mi najtežje leži na moji kosmati, rokovnjaški duši… Ampak ne morem …

Povem vam raje o slovesu. Treba je bilo iti. Gospod baron bi me s svojimi hlapci pobil kot psa, ko bi se ne odpravil brez beliča v žepu, le z nožem in ukradeno pištolo za pasom… A raje bi izbral smrt, kot da bi se ne poslovil od Marije. Tako tesno se je privila k meni, da se mi še danes, po tolikih letih zdi, da čutim njeno telo ob svojem, divje bitje njenega srca tik ob mojem, njena, od solz razmočena lica na mojem vratu …

Saj bi lahko ostal, Marija bi me skrila in skrbela zame, a se nisem bil pripravljen odreči svobodi za tistih nekaj redkih trenutkov, ki bi jih mogla preživeti skupaj. Lahko bi jo vzel s seboj, takoj bi pobegnila z menoj, a kaj ko sem vedel, da bi ji nikdar ne mogel zagotoviti spodobnega, poštenega življenja. In tako je ostala – ujetnica svojega zakonskega življenja, jaz pa sem odšel, ponovno preganjan, nazaj na stranpoti mojega življenja. Spet sem se oprijel obrti, ki mi je šla tako dobro od rok že tukaj na Kranjskem. In bržčas mi je sam Lucifer podtaknil tiste roparske pajdaše, s katerimi sem potem skupaj kradel in nakradeno zapravljal po pariških beznicah. Kakor je denar hitro prišel, tako je tudi hitro šel. Vse tiste dišeče Parižanke, prodajalke ljubezni in tiste, ki se za take niso imele, vse po vrsti so me imele rade, dokler sem imel kaj pod palcem, potem sem bil le še svinja pijana – salou… In spet je bilo treba napolniti blagajno. Tako so mi izmenoma tekli dnevi zločinov in dnevi razvrata, vse dokler ni prišel tisti, od vseh mojih dni najbolj preklet, dan. Ko bi mogel zavrteti čas nazaj in ko bi mi bilo dano spremeniti eno samo stvar – potem tega dneva ne bi nikoli bilo. Izginil bi za vedno in vse bi bilo drugače. Laže bi nosil svoje breme in tako neizmerno manjša bi bila bolečina v mojem srcu.

Preklet bodi ta usodni dan, prekleti pajdaši in preklet jaz …

Na samotni cesti smo zaskočili kočijo. Plen je bil bogatejši kot smo si upali kdajkoli pričakovati. Bilo je dovolj za leta in leta lagodnega pariškega življenja, za vse – za vse je bilo več kot dovolj …

Ampak razbojniška sodrga, s katero sem se spečal… Predno sem se zavedel, so imeli kočijaž, moški iz kočije, njegova mlada žena in komaj rojeno dete prerezane vratove.

»Zakaj, mrcine krvoločne? Zakaj, vas vprašam?«

»S prerezanimi vratovi ne bodo mogli govoriti – mrtvi ne izdajajo!«

»Kako neki bi nas izdal komaj rojen otrok?«

»Prej bi povedal, da hočeš biti pestunja, pa bi ti namesto tvojega deleža dali otroka.«

Krohotali so se in se mi posmehovali, v meni pa je vrelo in kipelo. Ponoči, ko so pijani zaspali, sem jih drugega za drugim podavil z golimi rokami. Stisnil sem, da je zahreščalo, izbuljen pogled, je bil zadnje kar sem videl na njihovih okrutnih obrazih.

Stokrat prekleta razbojniška drhal, ki me je naredila za brezčutnega, hladnokrvnega morilca. Moje roke so bile krvave, ne od krvi pajdašev, krvave zaradi prelite krvi nedolžnih in meni…

Nisem imel več obstanka, moral sem proč, čim dalj, vse to sem moral pustiti čimbolj daleč za seboj … Plena se nisem mogel polastiti … Le toliko sem vzel, da sem si plačal pot v Ameriko. Daleč onstran morja sem želel pozabiti na gorje in bolečine s te strani.

Če kje, potem se mi bo tu življenje obrnilo na bolje, sem si mislil, saj sem slišal praviti, da je to dežela priložnosti, dežela svobode, kjer je dovolj zemlje in dovolj bogastva za vse…

Res je bilo vsega dovolj, ampak kakor za koga. Za tiste redke, od Boga ali ne vem od koga izbrane. Zame gotovo ne. Preklel sem jo to obljubljeno deželo že na ladji, kjer sem skoraj skozlal svoj želodec. Tolikokrat se mi je obrnil, da sem ga čutil v ustih, med zobmi…

Pa ni bila taka le pot. Taka je bila vsa Amerika po dolgem in počez. Ne kot dežela priložnosti, kot dežela kraje in pobijanja se mi je vtisnila v spomin. Kar smo mi na Kranjskem počeli na skrivaj in mimo zakona, so tam počeli z državnim blagoslovom. Da bi kradel zemljo domorodcem in jih pobijal kot divje zveri, tega kljub vsemu kar sem že počel, nisem mogel.

Še manj sem mogel noč in dan garati pod zemljo kot knap. Komajda za kaj več kot za skorjo kruha in vrč vode. Pa sem spet prijel za orožje in stopil na že dobro uhojeno pot zločinov.

Bežal sem pred lovci na glave, bežal po prerijah in puščavah, se skrival po zasneženih gorah, in po neprijaznih ravninah. Leta in leta je trajalo, da sem nakradel toliko, da sem si lahko plačal pot nazaj čez veliko lužo – tja do Trsta. In zaklel sem se, tam v Ameriki, da nikoli več, ampak res nikoli več ne bom ne kradel ne ubijal, če le še enkrat stopim na domača tla, če se le rešim teh prekletih ameriških sanj, ki so bile zame čisto navadna nočna mora.

In sem stopil na domača tla – o blaženi občutek, ko spet vidiš domače hribe, gore v daljavi in domačo vas. Pa čeprav kot berač, star, vsem neznan. Človek brez preteklosti in brez prihodnosti. Človek ki je prišel od neznano kod in ki nikamor več ne gre. Človek, ki nima več nikogar. Brat, ki ga je imel, se je zapil od bolečine in od dvomov razžrt in končal v obcestnem jarku. Žena, ki jo je imel, je umrla od bolečine, ker ga ni bilo nazaj in hčer, za katero ni vedel, da jo ima, je pobrala jetika.

Vam je zdaj jasno kdo sem in zakaj sem berač kakršnega vidite? Razkril sem vam, stvari, ki jih prenekateri od vas ne bi zaupal niti svojemu spovedniku ob zadnji uri. Vse kar teži mojo dušo, leži danes razlito pred vami kot vino iz razbite steklenice…

Le moje največje bolečine vam nisem razkril. To staro srce, trdo kot kamen in neizprosno do drugih in do sebe znotraj oklepa še skriva mehko, čutečo vsebino – še vedno se mi utrne solza, ko se spomnim. In tako težko gre beseda iz ust…

Veste takrat, tistega tisočkrat prekletega dne v Franciji… Takrat… Povem vam kaj je bilo takrat, a ne pomilovanja ne posmeha nočem od vas. Če pa bi vendarle kdo… Letom navkljub, gorjačo še vedno krepko držim v rokah in prav zlahka vam z

 njo razbijem črepinjo…

Poslušajte torej, kaj mi kot jata krokarjev kljuva mojo črno, grešno dušo. Tisti otrok, komaj rojeno dete. Dete, ki so ga okrutno ubili moji razbojniški pajdaši… Tisti otrok je bil moj otrok – mojo kri so prelili tedaj. Moški iz kočije je bil moj francoski gospodar in ženska – moja ljubljena Marija. Otrok pa – dovolj je bil en sam pogled na razbito glavico, da sem vedel, da je moj…

“Morda je bolje tako …”, sem si mislil. “Morda se je tako vsaj ognil usodi, kakršna je doletela mene …” –  Toda ali nisem že jaz plačal ceno za tri rodove nazaj in za tri naprej?! Za rodove, ki jih nikoli ne bo. Kajti nihče ne preostane za menoj, da bi me objokoval, nikogar ne bo, da bi se spominjal moje krute življenjske zgodbe – ne brata, ki je brez družine in doma končal v obcestnem jarku, ne hčere, ki jo je v samostanu pobrala jetika. In sin – sad prepovedane ljubezni, tako strastne in spet tako nesrečne, je končal svoje življenje še predno se ga je sploh lahko zavedel. Ne solza, ne joka ne bo za mano. Le veselje, da je na svetu en berač manj. In ne bodo za mano zvonili zvonovi, za zidom me bodo zagrebli, da mojih kosti ne bodo raznašali potepuški psi.

Ampak dokler sem živ in dokler lahko dvignem gorjačo ne dovolim nikomur, da se zmrduje nad mano in da me zaničuje samo zato, ker sem star in razcapan berač.

Zdaj veste vse in nikar ne pozabite: danes berač, včeraj razbojnik in rokovnjač, na pragu življenja poštenjak – ogoljufan, prevaran in zaznamovan. Na višku svoje moči Groga, rokovnjaški poglavar, Napoleonov soldat, nesrečni ljubimec in tat, in tu, kjer se končuje trnova pot – Groga ponosni in neupogljivi berač, večkrat tepen in kamenjan kakor sit …

Spomnite se moje zgodbe, ko boste hoteli seči po kamnu, da bi nagnali nadležnega berača in dajte mu skorjo kruha … Namesto psovk mu naklonite prijazno besedo. Kdo ve, kako ga je tepla usoda in ne pozabite, da že danes ali jutri tudi vas lahko odplakne viharni tok življenja na obale bede in ponižanja …

Samo to naj še rečem … Nikomur, ampak resnično nikomur ne privoščim, da bi izkusil desetino tistega, kar sem moral v življenju prestati jaz. Brez vere in brez upanja čakam na konec, za katerga ne verjamem, da je nov začetek, sem pa prepričan, da je odrešitev, večno spanje brez morastih sanj … Pogreznem se v pozabo in potonem v večnosti brez veselja in brez bolečin – in vse naokrog le večni, blaženi mir… tišina … spanje … spanje …

Rokovnjaških bab pogovor

Predgovor

Tole je pisanje po naročilu, ne po navdihu. Zato sem imel kar nekaj težav z njim. Za povrh, je besedilo zapisano narečno in bom zato morda edini, ki ga bom znal prebrati tako, kot sem si zamislil. Poleg tega pa sem že toliko časa ločen od pristne domače govorice, da mi je marsikatera beseda že ušla iz spomina in se je na njeno mesto pritihotapila neka druga od nekod drugod. Pa tudi sicer nikoli nisem imel kaj dosti priložnosti, da bi poslušal staro izvirno prevojsko narečje. Stara mati mojega očeta so sicer bili še iz nam prejšnjega stoletja in to je bilo v času mojega otroštva, seveda, devetnajsto. A ji je do tistih mojih let, ko sem se začel malo bolj zavedati sveta okrog sebe, spomin že toliko opešal, da je bil najin pogovor v glavnem omejen na: “Ja, č’gau s pa ti?”. Sledila je moja razlaga, da sem Goležev, od Staneta. Potem se je razveselila in navdušeno preverila: “A ud Stankota!?” in se zadovoljno zatopila v svoje misli, čez čas pa ko me je spet opazila, sva vajo iz seznanjanja s pravukom ponovila. Meni je to hitro postalo malce nadležno, njej pa, začuda, prav nič. Vsakič znova je bila videti enako navdušena in zadovoljna. Tako sem se domače govorice največ naposlušal od moje stare matere, ki pa je bila priseljenka s Sel v Tuhinjski dolini. Čisto drug svet, čisto drugo narečje. Kaj je v njenem besedišču izviralo iz njenih domačih krajev in koliko ga je prevzela od svojih novih sosedov, pa niti približno ne vem. No, sem se pa bržčas nekaj prevojščine vsekakor navzel od sošolcev in prijateljev iz vasi. Ampak za bežigrajsko gimnazijo, kamor sem se vpisal, je bila to prepovedana govorica. Meščani so na nas, ki smo se v šolo vozili z avtobusom, že tako ali tako gledali postrani. Že Domžalčani so bili zanje kmetje, kaj šele mi, ki smo se v šolo vozili s pravega podeželja. Da bi se torej izognil vsesplošnemu posmehu, sem bil prisiljen uporabljati tisto slovenščino, ki smo se je učili v šoli, pa tudi ta je vse bolj postajala podobna ljubljanščini mojih meščanskih sošolcev. Čeprav od otroštva naprej živim na Prevojah, celo s Prevojci ne govorim več v narečju, ker so šli tudi oni skozi podoben proces, kot jaz. Kar je torej ostalo od moje prevojščine sem poskusil vplesti v spodnji pogovor med dvema rokovnjaškima babama. V času različnih feminističnih teorij in vsepovsod prisotnega preganjanja moškega šovinizma je izraz baba morda za koga sporen ali vsaj nekorekten, a ga je treba razumeti v njegovem zgodovinskem okviru. Izraz rokovnjaška baba se nanaša na ženske, ki so živele z rokovnjači, jim kuhale in na tak in drugačen način skrbele zanje. Ženske, torej, ki so, tako kot njihovi “desci”, iz različnih razlogov končale na napačni strani zakona, izobčene in zaznamovane, a vse prej kot šibke in spoštovanja nevredne. Za ti dve, ki nastopata v nadaljevanju pa velja: “Vsaka podobnost z resničnimi osebami in dogodki je zgolj naključna in nenamerna! Velja tudi za zgodovinske osebe in dogodke.”!

Stanko Pelc, 19. 5. 2021

O descih, o čem pa drugem

Mica: Ti, Katra, kdo pa so téle?

Katra: Kwa pa vem, men zgledajo kə eni penzjonistə.

Mica: Kašni penzinisti, kwa pa j’ sploh to, penzinist?

Katra: Penzjonist, Mica, penzjonist. Pa kuko tega na veš? To so tist’ kə so wčas na šiht hudil, zdəj pa əlpo penzijo wlečejo pa t’kole na ukroh maw na lewš hod’jo.

Mica: Kwa wlečejo?

Katra: Məj duš, Mica, jast na vem k’e ti ž’viš! D’nar dubivajo wsak mesəc, zato k’so wčas na šiht hudil.

Mica: Bəjž ga no srat? A kər t’ko? K’e se pa to dubi?

Katra: Kuga mene sprašuješ, a tə zgledam kə penzjonist?

Mica: Čə bə b’ bwa mau lewš uštimana, bə te hitər za kašno ud unaləh zamenawa.

Katra: Səj bə se uštimawa, sam čə bə vedwa, ke pa kuko se penzijo dubi.

Mica: Bejž no, a pol na veš?

Katra: Pərməj kukuš, Mica, a s’ ti gluha, al’ pa na zastopəš pu naše. Če səm tə rekwa, də nisəm penzjonist.

Mica: Səj nisem rekwa də sə! Mene sam zanima, ke se ta d’nar dubi, də bə šle še medve pu n’ega.

Katra: Ja, jast bə tud rada vedwa …

Mica: Kuko, a čist res na veš?

Katra: Pa kol’krat tə morəm puvedat, də ne!

Mica: Pol bo pa treba še naprej ud rukuwnaške dote ž’vet.

Katra: Ja, dukler jo na zman’ka, pol bo pa treba fehtat?

Mica: Ne ga sverat, to pa ne! Tega se pa jast že na grem!

Katra: Kuga pa? A tə kəj bəl’ pamətənga na misu pride?

Mica: Ja, luhko bə kəšənga desca dubile, ləj unla tamla je ‘ko luštən, də bə ga jast kər dam uzewa?

Katra: Mica, na nor! A s’ ti čist zmešana, al kwa te j’ prjew? Kwa pa boš duma z descam.

Mica: Ja, ənmaw se še spomnəm, za kwa se jəh da punucat!

Katra: Dəj no mer, le za kwa! Dec je še swabi kə fikus. Za nubeno rabo ni, še za ukras ne! Sam dew maš z nemo. Fikus w kot pustavəš, pa tam stuji in se ni nəč za bat, də tə bo kam ušəw. Sam ənk’at na teden ga zalijəš pa j’ mer! Desca morəš pa kər naprəj pədenat pa zalivat. In to ne z vədo! Ta še za umivat na mara, kwa šele də bə jo piw!

Mica: Səj ti s’ tud’ kər naprəj žəjna, za wədo pa tud’ pravəš, də še za u čevəl’ ni dobra.

Katra: Sam jast se duma udžejam, dec more pa u gustilno, a veš zakwa?

Mica: Sajna se mə ne!

Katra: Zato, kə dec rab družbo, kadar pije.

Mica: Kuko to misləš?

Katra: Za nas babe prav’jo, də smo uprawlive! Pa ni res, mi sam puskərbemo, da wsi wse vədo. Descə pa u gustilnə sədejo, pa uprawlajo. Ka’šna j’ una, pa kerga rada vid, pa kwa j’ reku ta, pa kwa un.

Mica: Tega pa nisəm vedwa, naš je zmer sam dam pərkolowratu, ga ni bwə ənkol treba jət iskat, t’ko də pojma nimam u čem so se mənil.

Katra: Za puvərh ma pa vsak ušter eno prsato, ukroglorito kelnarco, kə se ukroh descəw suče, də so wsi čist zmešan’, še predən sploh pit začnejo.

Mica: Ja, to o kelnarcah pa kər dərži! Moj, predən swa šwa u rukuwnače, je pəršu iz gustilne, pa ni vidu ne mene ne pudboja ud wrat. Se j’ zaletawu zdəj səm, zdəj ke, kə də j’ slep.

Katra: A t’ko se j’ napiw?

Mica: Ne, uči so se mu na ubline ud kelnarce pərlimale, pa jəh je zgleda kər tam puzabu.

Katra: He, he, to s’ pa dobər puvedawa, na n’ene pritikline, he, he, he.

Mica: Sam jast sem ga znawa hitər pucajtat. Eno šeflo mərzle vode w fris, pa so ble uči en, dva, tri nazaj.

Katra: He, he, səj tə pravəm, də j’ z descəm sam dew.

Mica: Zakwa s’ pa pol ti za t’ojmo u rukuwnače rinwa?

Katra: Səj ne b’, čə ne b’ tok sitnaru pa joku, də se mə j’ na konc zasmilu. Dec brez babe je kə ladija brez krmarja. Səj niso ‘mel pojma kwa bə, pa kuko bə, doklər nisəm jaz h nim pəršwa!

Mica: Zdəj sə pa že maw zmišluješ, səj so se jəh ja wsə pa puwsod bal kə hudič križa.

Katra: So se, ja, pa veš zakwa? Zarad babjəh čenč, te səm pa jast ukrog razneswa.

Mica: Ka’šne pa kwasəš? Kašne čenče?

Katra: Ja to, kuko rukuwnačə ud nerujenga utroka rok’co pošəšejo, pa pol z n’o čarajo. Pa ka’šne grozne stvari pučnejo z əldmi, kə jəh na ubogajo pa noč’jo dat tist’ga kar ud n’əh zahtewajo.

Mica: Jast səm pa misəlwa, də j’ bwə wse to res?

Katra: Ti s’ pa res ena trapa. Donəs b’ temu reklə “fejk njuz”!

Mica: Fej kwa?

Katra: Puzab! Nəč ni bwə res, jast səm sə wse zmisəlwa. Kər spomən se t’ojga, še kure ni mogu zadawt, a sə ga predstwlaš, də iz nosečən’ce nerujenga utroka izrəzuje?

Mica: Boh ne dəj, səj mu j’ bwə swabo, že sam čə j’ kri vidu.

Katra: A misləš də so bli drug’ kəj dər’gačnə! Vsi ene same šleve. Če se jəh əldje ne b’ bal, niti beliča ne b’ dubil od n’ih.

Mica: Ko t’kole pumisləm za nazaj, se mə zdi, də maš pa mərbit prow!

Katra: Pərmej Matevž, də ‘mam. Descə niso za ənbeno rabo, sam dew je z n’im’.

Mica: Ne to! Səm misəlwa na to, də so se jəh əldje bal zarad’ t’ojəh “fej” … əh … pa še tist neki zravən, no!

Katra: Nekuristne šleve, pravəm in to ni nuben “fejk njuz”, də swa sə na jasnəm.

Mica: Kwa pa puglawar, nə boš rekwa, də j’ biw tud on šleva.

Katra: A, Groga? No, ja! Ta j’ biw dərgačən. Bəl gusposkə, pa t’ko əlpo j’ znəw guvərit …

Mica: Sam kwa, kə ga me navadne rukuwnaške babe nismo zanimale.

Katra: A tə t’oj ni biw dost, al zakwa se zdəj pərtožujəš?

Mica: Kər tih’ bod’, tud ti s’ ga rada vidwa. Se še dobər spomnəm kuko sə se smukawa ukol n’ega, pa mu stregwa udspred pa udzad, kadar jə biw z nam u rukuwnaškəmo taborə.

Katra: Ne ga srat Mica, to se j’ teb’ sam zdew, zato kə s’ bwa mau zatrapana u nega.

Mica: Glih to’k kə ti, pa wse druge! Čə j’ biw pa to’k luštən! Pa t’ko əlpo ga j’ bwə pušlušat …

Katra: Dec je dec, lewš kə guvuri, bəl se ga ahti!

Mica: Men’ ja pa wšeč, če mə dec kəj lep’ga puwe.

Katra: Ja, ker’ pa ni? Sam lepe bəsede trajajo do taprve swame al pa mrwe. Zato vəl’a – tapəru pərstan, pol pa puročna noč?

Mica: Kwa pa spət to pumen? Tebe j’ pa res təžko zastopət.

Katra: Dec zmer če tapəru puročno noč in to noč za nučjo, pol kə pa začne trebuh rast, pol pa prstana ni, zato kə ata ne pəstejo, kə nimaš dost dote.

Mica: Čak mau, kuko maš pa luhko poročno noč večk’at?

Katra: To se sam tko reče, čə pučneš tist’, kar na puročno noč pučneta ženən pa nəvesta pol, kə zlezeta məd ərjuhe.

Mica: Aja, zdəj pa zastopəm. Za zlest pod ərjuho noben ata ne wpraša, če žihər. Maš prow, ja. Sam men se ni treba nəč več bat, də mə bo ud puročnəh nuči trebuh zrasu, men rase sam še ud dobre hrane.

Katra: T’ko tə puwem! Tud’ kar se teh puročnəh nuči tiče j’ t’ko. S starəm nəč ni, mwadi pa na pukažejo več taprawga zanimajna za take, kə swa midve. Də maš pa desca duma sam za ukras, za dew pa za səkirajne, pa nima nubenga smisla.

Mica: Ti Katra, bə še hudiča prepričawa, də je dobər in də more əldem pumagat, kwa nə boš mene, də je z descəm sam dew! Čə zdəj še’nk’at ungala pugledam, se mə sploh na zdi več tok luštn, dam ga pa sploh ne b’ uzewa.

Katra: Te j’ le srečawa pamət! Veš kwa, na to se pa pije. Zvərənwa en gwaž na zdravje rukuwnaškəh bab.

Mica: Na zdravje, Katra, na zdravje penzinisti!

Katra: Niso penzinisti …

Mica: Aja, ne mə puvedat, səj vem! Na zdravje, penzjonoscə!

Katra: Penzjonistə, Mica, Penzjonistə!

Mica: Pij, pa nehi me kər naprej puprawlat.

Katra: Že w redu, na zdravje! Živeli!

Konec