Rokovnjaških bab pogovor

Predgovor

Tole je pisanje po naročilu, ne po navdihu. Zato sem imel kar nekaj težav z njim. Za povrh, je besedilo zapisano narečno in bom zato morda edini, ki ga bom znal prebrati tako, kot sem si zamislil. Poleg tega pa sem že toliko časa ločen od pristne domače govorice, da mi je marsikatera beseda že ušla iz spomina in se je na njeno mesto pritihotapila neka druga od nekod drugod. Pa tudi sicer nikoli nisem imel kaj dosti priložnosti, da bi poslušal staro izvirno prevojsko narečje. Stara mati mojega očeta so sicer bili še iz nam prejšnjega stoletja in to je bilo v času mojega otroštva, seveda, devetnajsto. A ji je do tistih mojih let, ko sem se začel malo bolj zavedati sveta okrog sebe, spomin že toliko opešal, da je bil najin pogovor v glavnem omejen na: “Ja, č’gau s pa ti?”. Sledila je moja razlaga, da sem Goležev, od Staneta. Potem se je razveselila in navdušeno preverila: “A ud Stankota!?” in se zadovoljno zatopila v svoje misli, čez čas pa ko me je spet opazila, sva vajo iz seznanjanja s pravukom ponovila. Meni je to hitro postalo malce nadležno, njej pa, začuda, prav nič. Vsakič znova je bila videti enako navdušena in zadovoljna. Tako sem se domače govorice največ naposlušal od moje stare matere, ki pa je bila priseljenka s Sel v Tuhinjski dolini. Čisto drug svet, čisto drugo narečje. Kaj je v njenem besedišču izviralo iz njenih domačih krajev in koliko ga je prevzela od svojih novih sosedov, pa niti približno ne vem. No, sem se pa bržčas nekaj prevojščine vsekakor navzel od sošolcev in prijateljev iz vasi. Ampak za bežigrajsko gimnazijo, kamor sem se vpisal, je bila to prepovedana govorica. Meščani so na nas, ki smo se v šolo vozili z avtobusom, že tako ali tako gledali postrani. Že Domžalčani so bili zanje kmetje, kaj šele mi, ki smo se v šolo vozili s pravega podeželja. Da bi se torej izognil vsesplošnemu posmehu, sem bil prisiljen uporabljati tisto slovenščino, ki smo se je učili v šoli, pa tudi ta je vse bolj postajala podobna ljubljanščini mojih meščanskih sošolcev. Čeprav od otroštva naprej živim na Prevojah, celo s Prevojci ne govorim več v narečju, ker so šli tudi oni skozi podoben proces, kot jaz. Kar je torej ostalo od moje prevojščine sem poskusil vplesti v spodnji pogovor med dvema rokovnjaškima babama. V času različnih feminističnih teorij in vsepovsod prisotnega preganjanja moškega šovinizma je izraz baba morda za koga sporen ali vsaj nekorekten, a ga je treba razumeti v njegovem zgodovinskem okviru. Izraz rokovnjaška baba se nanaša na ženske, ki so živele z rokovnjači, jim kuhale in na tak in drugačen način skrbele zanje. Ženske, torej, ki so, tako kot njihovi “desci”, iz različnih razlogov končale na napačni strani zakona, izobčene in zaznamovane, a vse prej kot šibke in spoštovanja nevredne. Za ti dve, ki nastopata v nadaljevanju pa velja: “Vsaka podobnost z resničnimi osebami in dogodki je zgolj naključna in nenamerna! Velja tudi za zgodovinske osebe in dogodke.”!

Stanko Pelc, 19. 5. 2021

O descih, o čem pa drugem

Mica: Ti, Katra, kdo pa so téle?

Katra: Kwa pa vem, men zgledajo kə eni penzjonistə.

Mica: Kašni penzinisti, kwa pa j’ sploh to, penzinist?

Katra: Penzjonist, Mica, penzjonist. Pa kuko tega na veš? To so tist’ kə so wčas na šiht hudil, zdəj pa əlpo penzijo wlečejo pa t’kole na ukroh maw na lewš hod’jo.

Mica: Kwa wlečejo?

Katra: Məj duš, Mica, jast na vem k’e ti ž’viš! D’nar dubivajo wsak mesəc, zato k’so wčas na šiht hudil.

Mica: Bəjž ga no srat? A kər t’ko? K’e se pa to dubi?

Katra: Kuga mene sprašuješ, a tə zgledam kə penzjonist?

Mica: Čə bə b’ bwa mau lewš uštimana, bə te hitər za kašno ud unaləh zamenawa.

Katra: Səj bə se uštimawa, sam čə bə vedwa, ke pa kuko se penzijo dubi.

Mica: Bejž no, a pol na veš?

Katra: Pərməj kukuš, Mica, a s’ ti gluha, al’ pa na zastopəš pu naše. Če səm tə rekwa, də nisəm penzjonist.

Mica: Səj nisem rekwa də sə! Mene sam zanima, ke se ta d’nar dubi, də bə šle še medve pu n’ega.

Katra: Ja, jast bə tud rada vedwa …

Mica: Kuko, a čist res na veš?

Katra: Pa kol’krat tə morəm puvedat, də ne!

Mica: Pol bo pa treba še naprej ud rukuwnaške dote ž’vet.

Katra: Ja, dukler jo na zman’ka, pol bo pa treba fehtat?

Mica: Ne ga sverat, to pa ne! Tega se pa jast že na grem!

Katra: Kuga pa? A tə kəj bəl’ pamətənga na misu pride?

Mica: Ja, luhko bə kəšənga desca dubile, ləj unla tamla je ‘ko luštən, də bə ga jast kər dam uzewa?

Katra: Mica, na nor! A s’ ti čist zmešana, al kwa te j’ prjew? Kwa pa boš duma z descam.

Mica: Ja, ənmaw se še spomnəm, za kwa se jəh da punucat!

Katra: Dəj no mer, le za kwa! Dec je še swabi kə fikus. Za nubeno rabo ni, še za ukras ne! Sam dew maš z nemo. Fikus w kot pustavəš, pa tam stuji in se ni nəč za bat, də tə bo kam ušəw. Sam ənk’at na teden ga zalijəš pa j’ mer! Desca morəš pa kər naprəj pədenat pa zalivat. In to ne z vədo! Ta še za umivat na mara, kwa šele də bə jo piw!

Mica: Səj ti s’ tud’ kər naprəj žəjna, za wədo pa tud’ pravəš, də še za u čevəl’ ni dobra.

Katra: Sam jast se duma udžejam, dec more pa u gustilno, a veš zakwa?

Mica: Sajna se mə ne!

Katra: Zato, kə dec rab družbo, kadar pije.

Mica: Kuko to misləš?

Katra: Za nas babe prav’jo, də smo uprawlive! Pa ni res, mi sam puskərbemo, da wsi wse vədo. Descə pa u gustilnə sədejo, pa uprawlajo. Ka’šna j’ una, pa kerga rada vid, pa kwa j’ reku ta, pa kwa un.

Mica: Tega pa nisəm vedwa, naš je zmer sam dam pərkolowratu, ga ni bwə ənkol treba jət iskat, t’ko də pojma nimam u čem so se mənil.

Katra: Za puvərh ma pa vsak ušter eno prsato, ukroglorito kelnarco, kə se ukroh descəw suče, də so wsi čist zmešan’, še predən sploh pit začnejo.

Mica: Ja, to o kelnarcah pa kər dərži! Moj, predən swa šwa u rukuwnače, je pəršu iz gustilne, pa ni vidu ne mene ne pudboja ud wrat. Se j’ zaletawu zdəj səm, zdəj ke, kə də j’ slep.

Katra: A t’ko se j’ napiw?

Mica: Ne, uči so se mu na ubline ud kelnarce pərlimale, pa jəh je zgleda kər tam puzabu.

Katra: He, he, to s’ pa dobər puvedawa, na n’ene pritikline, he, he, he.

Mica: Sam jast sem ga znawa hitər pucajtat. Eno šeflo mərzle vode w fris, pa so ble uči en, dva, tri nazaj.

Katra: He, he, səj tə pravəm, də j’ z descəm sam dew.

Mica: Zakwa s’ pa pol ti za t’ojmo u rukuwnače rinwa?

Katra: Səj ne b’, čə ne b’ tok sitnaru pa joku, də se mə j’ na konc zasmilu. Dec brez babe je kə ladija brez krmarja. Səj niso ‘mel pojma kwa bə, pa kuko bə, doklər nisəm jaz h nim pəršwa!

Mica: Zdəj sə pa že maw zmišluješ, səj so se jəh ja wsə pa puwsod bal kə hudič križa.

Katra: So se, ja, pa veš zakwa? Zarad babjəh čenč, te səm pa jast ukrog razneswa.

Mica: Ka’šne pa kwasəš? Kašne čenče?

Katra: Ja to, kuko rukuwnačə ud nerujenga utroka rok’co pošəšejo, pa pol z n’o čarajo. Pa ka’šne grozne stvari pučnejo z əldmi, kə jəh na ubogajo pa noč’jo dat tist’ga kar ud n’əh zahtewajo.

Mica: Jast səm pa misəlwa, də j’ bwə wse to res?

Katra: Ti s’ pa res ena trapa. Donəs b’ temu reklə “fejk njuz”!

Mica: Fej kwa?

Katra: Puzab! Nəč ni bwə res, jast səm sə wse zmisəlwa. Kər spomən se t’ojga, še kure ni mogu zadawt, a sə ga predstwlaš, də iz nosečən’ce nerujenga utroka izrəzuje?

Mica: Boh ne dəj, səj mu j’ bwə swabo, že sam čə j’ kri vidu.

Katra: A misləš də so bli drug’ kəj dər’gačnə! Vsi ene same šleve. Če se jəh əldje ne b’ bal, niti beliča ne b’ dubil od n’ih.

Mica: Ko t’kole pumisləm za nazaj, se mə zdi, də maš pa mərbit prow!

Katra: Pərmej Matevž, də ‘mam. Descə niso za ənbeno rabo, sam dew je z n’im’.

Mica: Ne to! Səm misəlwa na to, də so se jəh əldje bal zarad’ t’ojəh “fej” … əh … pa še tist neki zravən, no!

Katra: Nekuristne šleve, pravəm in to ni nuben “fejk njuz”, də swa sə na jasnəm.

Mica: Kwa pa puglawar, nə boš rekwa, də j’ biw tud on šleva.

Katra: A, Groga? No, ja! Ta j’ biw dərgačən. Bəl gusposkə, pa t’ko əlpo j’ znəw guvərit …

Mica: Sam kwa, kə ga me navadne rukuwnaške babe nismo zanimale.

Katra: A tə t’oj ni biw dost, al zakwa se zdəj pərtožujəš?

Mica: Kər tih’ bod’, tud ti s’ ga rada vidwa. Se še dobər spomnəm kuko sə se smukawa ukol n’ega, pa mu stregwa udspred pa udzad, kadar jə biw z nam u rukuwnaškəmo taborə.

Katra: Ne ga srat Mica, to se j’ teb’ sam zdew, zato kə s’ bwa mau zatrapana u nega.

Mica: Glih to’k kə ti, pa wse druge! Čə j’ biw pa to’k luštən! Pa t’ko əlpo ga j’ bwə pušlušat …

Katra: Dec je dec, lewš kə guvuri, bəl se ga ahti!

Mica: Men’ ja pa wšeč, če mə dec kəj lep’ga puwe.

Katra: Ja, ker’ pa ni? Sam lepe bəsede trajajo do taprve swame al pa mrwe. Zato vəl’a – tapəru pərstan, pol pa puročna noč?

Mica: Kwa pa spət to pumen? Tebe j’ pa res təžko zastopət.

Katra: Dec zmer če tapəru puročno noč in to noč za nučjo, pol kə pa začne trebuh rast, pol pa prstana ni, zato kə ata ne pəstejo, kə nimaš dost dote.

Mica: Čak mau, kuko maš pa luhko poročno noč večk’at?

Katra: To se sam tko reče, čə pučneš tist’, kar na puročno noč pučneta ženən pa nəvesta pol, kə zlezeta məd ərjuhe.

Mica: Aja, zdəj pa zastopəm. Za zlest pod ərjuho noben ata ne wpraša, če žihər. Maš prow, ja. Sam men se ni treba nəč več bat, də mə bo ud puročnəh nuči trebuh zrasu, men rase sam še ud dobre hrane.

Katra: T’ko tə puwem! Tud’ kar se teh puročnəh nuči tiče j’ t’ko. S starəm nəč ni, mwadi pa na pukažejo več taprawga zanimajna za take, kə swa midve. Də maš pa desca duma sam za ukras, za dew pa za səkirajne, pa nima nubenga smisla.

Mica: Ti Katra, bə še hudiča prepričawa, də je dobər in də more əldem pumagat, kwa nə boš mene, də je z descəm sam dew! Čə zdəj še’nk’at ungala pugledam, se mə sploh na zdi več tok luštn, dam ga pa sploh ne b’ uzewa.

Katra: Te j’ le srečawa pamət! Veš kwa, na to se pa pije. Zvərənwa en gwaž na zdravje rukuwnaškəh bab.

Mica: Na zdravje, Katra, na zdravje penzinisti!

Katra: Niso penzinisti …

Mica: Aja, ne mə puvedat, səj vem! Na zdravje, penzjonoscə!

Katra: Penzjonistə, Mica, Penzjonistə!

Mica: Pij, pa nehi me kər naprej puprawlat.

Katra: Že w redu, na zdravje! Živeli!

Konec

(Visited 34 times, 1 visits today)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja