Arhiv Značk: dramsko besedilo

Miklova šala

Miklova šala

uprizoritev v sezoni 2018/19, Turistično društvo Sv. Vid v Šentvidu pri Lukovici


Song: Glej no glej vas ljudi, le zakaj ste sem prišli, kaj bi radi delali tu med Štangar-štangarji? Zgornja Štanga je ta vas in o njej se širi glas, da so tu, ravno tu že nastale, nove, nove, nove nam Butale! Ker pa ste že sem prišli, pa poglejte-glejte si, kaj se danes tu godi! 

1.      dejanje

1.     slika

1.     prizor (sejna soba občine Zgornja Štanga, seja komisije za kulturo; Joško, Pero, Lara, Ančka, Mici, Žuža, Dina)

Joško:     Mislim da je čas da začnemo! A smo sklepčni?

Žuža:      Pepi še manjka!

Joško:     Nisem vprašal, če smo vsi, ampak ali smo sklepčni! Pepi itak zmeraj manjka!

Mici:      Majhen popravek prosim, Pepi zmeraj manjka, samo na začetku! To se pravi, da bi moral reči, da zmeraj zamudi, ne da zmeraj manjka!

Joško:     Pa ne me zdaj še ti zajebavat. Sklepčni smo tudi brez Pepija, pa če pride ali pa ne.

Mici:      Do zdaj je še zmeraj prišel.

Pero:       A k tebi domov, kadar tvojega ni doma?

Mici:      Zase se brigaj, da ne boš dobil kakšne okoli kepe!

Joško:     Dajta mir! Ali lahko zdaj začnemo!

Ančka:    Ja začni že, kaj pa mencaš, meni se mudi, dobim goste!

Joško:     Saj bi, pa ne morem, ker mi kar naprej v besedo skačete!

Žuža:      (drži dvignjeno roko)

Joško:     Kaj bi pa zdaj ti rada, Žuža?

Žuža:      Sam to bi rada povedala, da se nam vsem mudi, pa če tudi ne dobimo gostov tako kot Ančka?

Ančka:    Pa ne da si mi ‘fovž’? Sam ni nobene potrebe, zato ker pride tašča s svojo prijateljico. Če imaš tako rada goste, ju z veseljem k tebi pošljem.

Pero:       No, vidiš, ‘takle mamo’, ena bi se rada tašče rešila, druga pa dedca …

Mici:      A ti to mogoče o meni … Ti, ki se te komaj vidi ven iz županove riti bodi rajši tiho, da se ti kaj ne zgodi …

Joško:     Miiiir! A smo mi komisija za kulturo al’ za nekulturo? A se lahko enkrat na sestanku kulturno obnašate?

2.     prizor (prejšnji, vstopi Pepi)

Pepi:       Dober večer vsem, a sem kaj pomembnega zamudil?

Dina:      Ti Pepi boš še svoj lastni pogreb zamudil.

Pepi:       Nič hudega, samo da boste pogrebci pravi čas tam!

Lara:       No, gospod predsednik komisije, zdaj smo pa vsi, zdaj bi pa res lahko začeli!

Joško:     A res, kaj ne poveste? A, da lahko začnemo? Pa ne, da je to po statutu ali pravilniku ali kaj že imate na občini za to, da nam občanom grenite življenje z neživljenskimi pravili!

Lara:       Tudi vam, gospod predsednik, bi ne škodilo, če bi se na sejah, ki jih vodite, malo bolj kulturno obnašali. Morda bi potem tudi člani komisije sledili vašemu zgledu.

Joško:     Zdaj imam pa tega dovolj! Vi, gospa občinska tajnica, ali kaj ste že, ste tule, da pišete zapisnik in odgovarjate, kadar vas kdo kaj vpraša.

Lara:       Pa me torej vprašajte!

Joško:     Sej sem vprašal, če smo sklepčni! En sam, samcat da, bi zadoščal, pa bi bili mi zdajle že pri točki razno. Ampak ne, gospa je takrat, ko sem vprašal, preveč vneto drsala s prsti po zaslonu svojega telefona, pa ni slišala, kaj sprašujem.

Lara:       Ne bom se prepirala z vami, sklepčni smo, lahko začnete sejo.

Joško:     Hvala! …

Ančka:    A zdaj moramo pa eno navadno občinsko uslužbenko vprašat za dovoljenje, da lahko začnemo.

Mici:      Ja gospa se ima za malo več, ko se pa iz mesta k nam na vas vozi v službo. Samo mi smo tule izvoljeni predstavniki ljudstva!

Joško:     Mici in vsi ostali izvoljeni predstavniki ljudstva, dajte mi končno možnost, da začnem sedemnajsto …

Lara:       Oprostite, …

Joško:     Gospa Lara, kar sem rekel predstavnikom ljudstva velja tudi za vas, dajte mi že enkrat mir, da začnem sedemnajsto …

Lara:       Šestnajsto, šestnajsta seja je! Do zdaj je bilo petnasjt rednih in ena izredna, tale je torej šestnajsta redna seja!

Joško:     Pa koga briga katera po vrsti je! Samo za vas in za vaš zapisnik je to važno, nam je pa čisto vseeno, katera seja je to.

Pepi:       Ravno čisto vseeno nam pa ni, zato ker ena seja manj, je tudi ena sejnina manj.

Pero:       Tebi bi jih morali itak samo pol izplačati, ali pa še to ne, ker pol vsake seje zamudiš, pol pa prespiš.

Pepi:       Samo za vsako sejo na kateri si ti prisoten, bi morali dobiti dvojno sejnino, ker tebe poslušat je pa več kot dvojni napor.

Mici:      To pa res, samo da vidim, da bo usta odprl, me že ušesa bolijo!

Pero:       Čudno, da te ne jezik, ko ga kar naprej vrtiš …

Joško:     Dosti prepiranja! Hočem, da ste tiho, če ima kdo kaj v zvezi s sejo za povedati, naj najprej dvigne roko in začne govoriti, ko mu dam besedo.

Žuža:      (dvigne roko)

Joško:     Kaj je, Žuža?

Žuža:      A boš zdaj začel s sejo, ker nam se res vsem mudi!

Joško:     Ja, si že povedala, ni treba ponavljati. Zdaj pa končno zares začenjam sejo komisije …

Lara:       Šestnajsto!

Joško:     … šestnajsto sejo …

Lara:       Redno!

Joško:     … šestnajsto redno sejo komisije za kulturo občine Zgornja Štanga. Dnevni red ste prejeli z vabilom. Ali ima kdo kakšne pripombe?

Ančka:    Zakaj ima dnevni red samo eno točko?

Lara:       Dve, če smo natančni!

Ančka:    Ja, prav, eno točko, pa točko razno!

Lara:       Tudi točka razno, je točka dnevnega reda.

Ančka:    Pa kaj me briga, hočem vedeti, zakaj je poleg točke razno, samo še ena točka!

Pero:       Zato, ker se je župan tako odločil!

Pepi:       A tako, zdaj nam pa že župan določa, o čem bomo razpravljali!

Pero:       Ja, kdo pa? A ga nismo zato izvolili!

Pepi:       Jaz ga nisem!

Pero:       A tako, a zase si pa glasoval, kaj?

Pepi:       Sem hotel, ja, samo sem prepozno prišel volit, je bilo volišče že zaprto.

Dina:      No, sem rekla, da boš še na svoj lastni pogreb zamudil.

Pepi:       Samo tudi če ne bi zamudil, za župana in njegove ne bi volil, pa če tudi bi bili edini na listi!

Dina:      Zakaj pa ne, a mu kaj manjka?

Pepi:       Ne, nič, samo enih stvari ima preveč?

Žuža       A res, česa pa?

Pepi:       Želje po oblasti, grabežljivosti, ukazovalnosti, nadutosti, napihnjenosti … a hočeš, da še naštevam?

Joško:     No, no, pustimo župana lepo pri miru in se vrnimo k dnevnemu redu!

Lara:       Kako se boste pa vrnili, če ga še niti sprejeli niste?

Joško:     Tudi prav, vračamo se k sprejemanju dnevnega reda, ste zdaj zadovoljni? Torej, kdo je za sprejem predlaganega dnevnega reda ki se glasi: 1. sprejem dnevnega reda, 2. ustanovitev kulturnega društva in 3. razno

Žuža:      Oprostite, ampak tega pa ne razumem, najprej smo imeli samo eno točko, potem dve, zdaj so pa že tri!

Lara:       Po sprejetju dnevnega reda sta dve točki!

Ančka:    (zajedljivo) Tudi sprejem dnevnega reda je točka dnevnega reda, gospa Lara!

Joško:     Dajte mir in dvignite roke, če ste za sprejem dnevnega reda, drugače končamo takoj in zbogom sejnina.

Pepi:       Pomiri se, no, jaz sem za!

Joško:     Kdo še? Aha, torej vsi! Gospa Lara, pišite, dnevni red soglasno sprejet.

Lara:       Končno, pol ure že sedimo tule, zato da imam v zapisniku en stavek, v katerem piše, da so prisotni vsi člani komisije in da je dnevni red sprejet.

Joško:     Sem vam rekel, da se ne oglašajte, če niste vprašani, drugače bomo še naslednje pol ure po nepotrebnem mlatili prazno slamo.

Pepi:       Saj, a je ne zmeraj?

Mici:      Daj no Pepi, ne provociraj, drugače bomo res še ure in ure sedeli tule čisto brez veze.

Joško:     Pero, ti si županov človek, ti najboljše veš, kaj bi župan rad od nas!

Pero:       To kar piše na dnevnem redu – da ustanovimo kulturno društvo, pa da društvo začne delati gledališko predstavo …

Pepi:       Pa ta človek nima treh čistih!

Mici:      Daj no Pepi, pomiri se!

Ančka:    Pa, saj gre lahko u Blablano v gledališče, če bi pa rad amaterje gledal, se mu pa še v avto ni treba usesti, do Spodnje Štange ima peš največ deset minut.

Pero:       Saj ravno to je to! V Spodnji Štangi jih je pol manj kot nas, pa imajo že petdeset let gledališče. Mi imamo pa svojo občino, pa niti kulturnega društva nimamo.

Dina:      Tako res ne gre naprej, ne moremo biti slabši od taspodnjih, to ima župan čisto prav!

Žuža:      To že, samo, kako se pa ustanovi kulturno društvo?

Pero:       Župan je rekel, da naj se znajdemo, kakor vemo in znamo. Ampak en mesec imamo časa, da ustanovimo društvo, za občinski praznik mora biti pa v Zgornji Štangi domača gledališka predstava!

Pepi:       To je čez štiri mesece, pa saj ni normalen!

Mici:      A veš da imaš prav, Pepi, kolikor jaz vem, v Spodnji Štangi začnejo z vajami za predstavo pol leta pred premiero!

Pero:       Samo so tudi pol leta za ‘cajtom’, tako da po njih se ne bi bilo za zgledovat!

Ančka:    A, da ne, zakaj moramo pa potem imeti gledališče, a nisi ravnokar rekel, da zato, ker ga imajo taspodni že petdeset let?

Pero:       To že, samo ni treba, da se zgledujemo po tem, kako oni to delajo! Bomo pa ja znali boljše, pa hitrejše, saj smo ja ‘tazgornji’!

Žuža:      Seveda smo, samo izkušenj pa nimamo!

Joško:     Nehajmo zdaj jamrat, pa se lotímo dela. Društvo mora imeti ime, ali ima kdo kakšno idejo?

Dina:      V Spodnji Štangi se imenuje po enem pesniku, samo pri nas se ni nobeden ne rodil in ne živel!

Mici:      A se ni Štampetova poročila z enim ki pesmi piše?

Dina:      A veš, da res, kako se že piše?

Žuža:      Zdravko Štor!

Pepi:       A društvo naj poimenujemo po enem štoru, ki je bil dvakrat v živlenju v Zgornji Štangi. Ko se je ženil, pa ko je tastari Štampe umrl!

Mici:      Pepi, sej štor pa štanga lepo skup pašeta …

Pero:       Ja, prav tako kot ti pa Pepi, a ne Mici?

Mici:      Zapri svoj umazan …

Joško:     Nehajta! Ali ma kdo kakšen boljši predlog, drugače bo ime pač Kulturno društvo Zdravko Štor Zgornja Štanga.

Pepi:       Ali pa, če je kar Kulturno društvo “naš župan je nor” Zgornja Štanga!

Dina:      Nesramen pa ni treba biti, Pepi. Štampetovka je zelo zadovoljna s svojim zetom, menda je tudi že eno nagrado dobil!

Pepi:       A za mlatenje prazne slame v verzih?

Dina:      Ne Pepi, v tem si pa ti tako dober, da si edini, ki bi mu lahkko podelili tako nagrado!

Joško:     Vas je pa res teže krotiti kot mularijo v šoli. Če nimamo boljšega kot je ta Štor, naj se društvo pač imenuje po njem!

Lara:       Če dovolite, na internetu sem našla podatek, da se je veliki Giacomo Casanova na svoji poti iz Benetk na Dunaj ustavil in prespal v gostilni v Zgornji Štangi.

Žuža:      Veliki kdo?

Mici:      A ni to tisti italijanski ženskar?

Lara:       Ja, in znani pisatelj. Kulturno društvo Giacomo Casanova Vélika Štanga bi zelo dobro zvenelo, se vam ne zdi?

Pepi:       Zgornja, ne pa Vélika! Ali ste pa mislili kar velíka?

Lara:       Saj res, oprostite, malo me je zaneslo!

Ančka:    Ni čudno, če vam pa rojijo po glavi italijanski babjeki in njihove velike …, no, saj sami veste kaj …

Pepi:       Če moram izbirati med tem predpotopnim lomilcem ženskih src in našim domačim štorom, sem za Štora, saj večina Štangarjev je itak malo štorasta!

Dina:      S tabo na čelu Pepi.

Pepi:       Bolje na čelu, kot na riti.

Joško:     Smo spet malo vulgarni, kaj? Prihrani te svoje modrosti za gostilno, Pepi! Tule se zdaj odločamo o imenu kulturnega društva! Bom dal kar na glasovanje, kdo je za to, da se društvo imenuje po Zdravku Štoru? … Pišite, Lara, šest za! Kaj pa ti Pepi, kaj nisi dejal, da si za?

Pepi:       Rekel sem, da mi je bolj všeč Štor kot Casanova, ampak kar se imena društva tiče, se pa vzdržim, ker mi poimenovanje po Štoru še vedno ni všeč!

Joško:     Tudi prav, ime smo izglasovali, kaj pa zdaj!

Lara:       Društvo rabi člane, predsednika in statut.

Pero:       Župan se je odločil, da boš ti Joško predsednik, za začetek bomo člani kar člani tele komisije, Lara bo pa naredila zapisnik ustanovnega zbora, predelala statut spodnještangarskega društva in poskrbela za registracijo!

Lara:       Jaz nič ne vem o tem, meni ni nič rekel.

Joško:     Mene tudi ni nič vprašal. A zdaj naj bom pa še predsednik društva, pa kaj še?

Ostali:     (nergajo drug čez drugega) A zdaj se bomo šli pa še člane društva … Kaj nam je pa tega treba … Naj bo on sam društvo, pa njegovi prijatelji! …

Pero:       (jih preglasi) Meni je naročil, da vam povem in zdaj veste. Če komu ni kaj všeč, bo pa našel drugega svétnika, da zasede njegovo mesto v komisiji.

Lara:       Kaj se sploh pritožujete, največ dela bom imela tako ali tako jaz.

Pepi:       Saj ste plačani za to, boste vsaj enkrat zaslužili svojo plačo. Mi bomo pa ‘špilali’ člane društva zastonj. Kolikor vem, za seje društev ni sejnin!

Lara:       Kakšno malenkost sem in tja pa že lahko naredite brezplačno, se vam ne zdi? V času komunistične tiranije, je bila to običajna praksa.

Ančka:    Ali mogoče mislite na čas tiste tiranije, v kateri je bila vaša ljuba mama dobro plačana sekretarka občinske konference SZDL v občini Blablana Levigrad?

Joško:     Ne mi zdaj starih sporov vlačit’ na dan. Lara bo naredila, kar ji je naročeno, mi bomo pa člani društva, če župan tako hoče.

Pero:       Sigurno, da hoče, mi je sam osebno povedal, da hoče!

Joško:     Že v redu Pero, ni treba ponavljati, smo že dojeli! Lara, do naslednje seje pripravite vse potrebno, da bomo lahko registrirali društvo. Smo vsi za? Lara, sklep je soglasno sprejet, dajte v zapisnik.

Lara:       Najlaže je pa drugim naložiti delo in kako soglasni ste pri tem, prav vzorno, res hvala!

Mici:      Kar županu se zahvalite, pa v našem imenu tudi.

Žuža:      Kaj pa gledališka predstava? To bo treba tudi čimprej začeti, kajne?

Dina:      Ja, imaš prav, samo najprej se je treba odločiti, kaj se bo sploh igralo?

Ančka:    Pa, kdo bo igral mar ne? Menda ne bomo kar mi.

Pero:       Župan je rekel, da naj najdemo igralce, kakor vemo in znamo, ker drugače bomo pa sami igrali.

Pepi:       Ali znaš ti mogoče vsaj en stavek začeti drugače kot “Župan je rekel …”?

Pero:       Ja, kaj naj pa rečem, če je pa res rekel!

Pepi:       Rekel, rekel – lahko je njemu govoriti, mi naj pa ‘glumimo’ člane društva, iščemo igralce ali pa celo kar sami igramo!

Pero:       Saj, če nočeš, pa ni treba, lahko županu povem, da nočeš …

Pepi:       Nič mu ni treba praviti! Ni da nočem! Samo, se mi pa malo neumno zdi!

Mici:      Daj Pepi, potolaži se, bomo ‘valjda’ našli igralce za predstavo!

Ančka:    Kako le, če še tega ne vemo, kaj sploh iščemo?

Žuža:      Kako, da ne. Igralce za predstavo, kajne?

Ančka:    Ja, kar povej koliko, pa kakšne?

Žuža:      Zakaj pa mene sprašuješ? Jaz se ne spoznam na to.

Mici:      Pa bi se morala, saj si članica komisije za kulturo in po novem tudi članica društva, če ne bomo najšli igralk, boš pa še igralka!

Žuža:      Ne, ne, to pa ne. Mene pa že ne boste na oder spravili.

Joško:     Saj ti ne bo treba. Občinski časopis izide naslednji teden. Zdaj je še čas, da damo oglas za igralce noter. Ni vrag, da jih ne bi dobili za eno predstavo!

Pepi        Za ‘eno’ predstavo? Za katero pa? Ne moreš dati oglasa kar za eno predstavo. Je pa že treba vedeti za katero?

Mici:      Pepi ima prav! Moramo vedeti, katero predstavo se bo igralo?

Joško:     Okej, okej, prav! Ali ima kdo kakšen predlog?

Pero:       Župan je rekel …

Pepi:       Pa ne že spet, kaj bi še rad od nas?

Pero:       Nič, samo je rekel, da njegova stara mama ne more pozabit’, kako ‘fajn’ je bilo, ko so v Spodnji Štangi Miklovo Zalo igrali!

Pepi:       Ali je njegova stara mama še živa, je že dolgo nisem videl?

Dina:      Ja, kje bi jo pa ti lahko videl? Ona ne hodi v gostilno, ti pa ne v cerkev!

Mici:      Tudi ona ne hodi več v cerkev, so jo dali v dom počitka, ker je malo dementna?

Žuža:      Kakšna je?

Mici:      Dementna.

Žuža:      Kakšna?

Mici:      Pozabljiva!

Žuža:      Ah, za to je pa res ni bilo treba v dom dati, saj jaz tudi že marsikaj pozabim.

Ančka:    Prav veliko pa ti ne moreš pozabiti, ker itak bolj malo veš.

Žuža:      Toliko že vem, da vem, da je ne bi bilo treba dati v dom.

Joško:     Če hočete, lahko pod razno razpravljamo o županovi stari mami, zdajle se pa posvetímo predstavi! Ali kdo kaj ve o tej Miklovi Zali?

Dina:      Kolikor jaz vem, je to ena taka ljudska igra, ki je magnet za gledalce.

Ančka:    Ja, sploh tastari ‘majo to rajši kot mehiške limonade.

Dina:      Da turških sploh ne omenjamo.

Pepi:       To je slišati kot slovenski Bollywood!

Pero:       Po mojem bi bil župan navdušen, če bi za občinski praznkik to igrali!

Pepi:       A daj no, česa ne poveš? Ali ti je mogoče tudi povedal, kako se to uprizori?

Pero:       Ne, to je pa samo rekel, naj se znajdemo!

Pepi:       Koliko denarja nam bo pa dal na razpolago za našo iznajdljivost?

Pero:       Kako to misliš?

Pepi:       Koliko proračunskega denarja dobi društvo za izvedbo predstave!

Lara:       Nič, v letošnjem proračunu za to ni niti evra, vsa proračunska sredstva pa so strogo namenska.

Pero:       No, ja, za pogostitev po predstavi bo župan že dal nekaj iz režije, če bo treba kakšno kuliso skupaj zbiti bodo to v režijskem obratu zastonj naredili … Ja, pa tudi najemnine za občinsko dvorano nam ne bo treba plačati!

Pepi:       Če to ni velikodušnost. Dvorana brez najemnine? Pa kdo tukaj hoče imeti gledališče – mi, ali župan!

Pero:       Mi, župan je dal samo idejo – društvo pa mi ustanavljamo, a ne?

Pepi:       Ker je župan rekel, a ne?

Joško:     Rekel, ali ne, ali kdo ve kako se naredi predstavo? Ne? Se mi je kar zdelo.

Mici:      Režiserja rabimo, samo kolikor jaz vem, ga pri nas ni nobenega takega, ki bi se s tem ukvarjal.

Dina:      Jaz nobenega ne poznam, ki bi režiral.

Žuža:      Jaz pa sploh ne vem, kaj to je.

Ančka:    Jaz imam pa sodelavca, ki v Šentpavelskem gledališču režira.

Joško:     V Šentpavelskem? Samo tam so pa polprofesionalci …

Žuža:      Kaj so tam?

Joško:     Polprofesionalci – to se pravi, da ne delajo zastonj, kot amaterji, ampak dobivajo honorarje!

Žuža:      Kaj dobivajo?

Joško:     Denar dobijo, če hodijo na vaje, pa za vsako predstavo tudi!

Žuža:      Aja, ene sorte sejnine! Zakaj pa takoj tako ne poveš, ampak kompliciraš z enimi homo-dnarji!

Joško:     Ali bo ta tvoj sodelavec sploh hotel priti k nam zastonj režirat?

Ančka:    Nič ne skrbi, bom že znala poskrbeti za to, da bo zastonj režiral.

Joško:     Ja, kako pa? Saj veš kako so ti umetniki muhasti.

Ančka:    Kaj ne poznaš tiste Prešernove: 

je znala obljúbit, je znalá odreči,
in biti priljudna, in biti prevzetna,
mladenče unémat, bit staršim prijetna …”

Pero:       Samo pazi, kaj obljubljaš, z mojim prstanom na roki.

Joško:     Mene bolj skrbi to, da se ta Prešernova konča: “ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos”?

Ančka:    Ne išči dlake v jajcu, saj ni povodni mož, ampak režiser.

Joško:     Že v redu, ti samo glej, da res ‘zrihtaš’, da pride, pa da bo res zastonj.

Pero:       Pa da bo znal Miklovo Zalo režirat.

Joško:     Saj res, ali smo se potem kar za Miklovo Zalo odločili?

Pepi:       Kaj pa naj drugega? Če je bila pa županovi stari mami tako všeč! Mogoče jo bo celo iz doma počitka pripeljal gledat.

Žuža:      Koga, a Miklovo Zalo?

Pepi:       Ne, staro mamo! Miklova Zala je naslov predstave!

Žuža:      Aja, saj res, a potem bomo Miklovo Zalo uprizorili?

Joško:     Ja, ravno to sprašujem, kdo je za? Lara, pišite, soglasno za Miklovo Zalo, Ančka ‘zrihta’ režiserja, igralce pa dobimo s pomočjo oglasa v Zgornjištangarglasu!

Lara:       Zapisano!

Joško:     Ima kdo kaj za pod razno?

Ančka:    Meni se mudi, jaz ne!

Pepi:       Ali ne bi mogoče še kakšno o demenci pa o domovih za starejše občane rekli.

Mici:      Daj no mir Pepi, ali moraš res kar naprej nekaj provocirati!

Pero:       Po mojem lahko zaključiš, je bilo kar dosti razprave!

Pepi:       Tega ti pa ni župan rekel, a si kar sam poštudiral? Si pa dosti upaš! A ne bi za vsak slučaj poklical župana in preveril, če lahko končamo?

Pero:       Lahko, samo, kaj se vama z Mici nič ne mudi, da bi rad, da še župana kličem! Saj veš da ob desetih njen s šihta pride.

Pepi:       Ti bi se pa danes res rad krvavo useknil …

Mici:      Pomiri se Pepi, saj vidiš da je revež ‘fovž’ …

Joško:     Bog se vas usmili, z vami je pa res križ! Niti ene uboge seje človek ne more končati ne da bi se trikrat zravsali vmes.

Ančka:    Ja, končaj že enkrat, ne vem zakaj toliko mečkaš!

Joško:     Seja je končana, pojdite v miru, če ste morali že tule ves čas kraval delati!

Vsi:        (se poslavljajo in razidejo) Hvala! … Lahko noč! … Se vidimo! … Ali pa rajši ne! … Do naslednje seje! … Živijo!

3.     prizor (ostanejo Joško, Pero in Ančka)

Ančka:    No, Perči, zdaj pa domov! Bova skupaj turško nadaljevanko gledala, gostilna je zdaj itak že zaprta.

Pero:       Kje pa, imajo poletni urnik.

Ančka:    Sej vseeno, pridi, greva domov!

Pero:       Veš, da moram županu poročati, kaj smo se zmenili!

Ančka:    A tako? Prav, če ti je več do župana kot do lastne žene, pojdi pa v gostilno!

Pero:       Veš, da mi ni, ‘lubi’, samo za župana pa tudi nikoli ne veš, kdaj ga boš ‘nucal’, a ne?

Joško:     Se mi zdi, da on tebe veliko več ‘nuca’, kot ti njega!

Ančka:    Kaj pa ti še tule delaš, pa na ušesa vlečeš?

Joško:     Sejno bi rad zaklenil, a jo boš morda ti?

Ančka:    Kako, če nimam ključa?

Joško:     Ja, potem se pa spravita prosim ven, pa se tam naprej pogajajta o tem, kam bo šel in kam ne. Aja, saj res. Ali se ti ne mudi domov, ker pride tašča na obisk?

Ančka:    Ne, sem ji sporočila, da se je seja zavlekla, naj rajši drugič pride.

Joško:     Oprosti, ampak res nisem jaz kriv, saj vidiš kako težko je sejo vodit’! No, gremo zdaj, gremo, lahko noč!

Oba:       Lahko noč!

Song: Kulturno društvo Zdravko Štor, to kulture bo motor, ker kultura tu do zdaj je spala, čas je da zbudi jo Zala. Ljudska igra je magnet, Štangar vsak bo zanjo vnet, a da igra bi uspela, treba bo kar dosti dela. Zdaj pa tu poglejte si, kako so vrli Štangarji se lotili tega dela, da bo vas hvaležna in vesela! 

2.      dejanje

2.     slika

4.     prizor (sejna soba občine Zgornja Štanga, prostor za vaje, Ančka in Franko)

Ančka:    Franko, ne veš, kako sem ti hvaležna, da boš režiral našo predstavo!

Franko:   Rekel sem, da bom videl, če bom! Najprej moram ugotovit’, kakšni so pogoji za delo.

Ančka:    Saj sem ti povedala, da so pogoji za delo bolj slabi, samo, je pa to priložnost, da se večkrat vidiva, a ne?

Franko:   Kaj si tud’ ti želiš, da bi se večkrat vid’la? Veš, ravno zarad’ tega sem predlagal, da prideva mal’ prej na tole prvo vajo.

Ančka:    Kaj res? Pa ne, da si imel kakšne grešne misli v glavi?

Franko:   Priznam! Kriv, kot obtožen! Vem, da si poročena, ampak, saj sem tud’ jaz, tako da, če rada vidəš, da se večkrat vidiva, potem si mislim, da je mogoče kaj upanja, da se ne bi samo gledala …

Ančka:    Ja, upanje je vedno, samo …

Franko:   Kaj samo, Ančka?

Ančka:    Malo mi je nerodno, ker tega še nisem počela, pa še moj mož je precej ljubosumen. Ko se mu pa utrga, je pa vsega zmožen!

Franko:   Bova pa ja paz’la, da ne izve. Ti ne veš Ančka, kol’kokrat sem sanjaril o tem, da s tabo plešem tango. Dəj Ančka, zapleš’va!

Ančka:    Ampak tanga pa jaz ne znam.

Franko:   Ne skrbi, ti se sam’ men’ prepust’!

Ančka:    To pa rade volje naredim, pa poskusiva …

5.     prizor (vstopi Pero)

Franko:   Kaj pa ti tu, səj še ni čas za vaje?

Pero:       Najprej ti povej, kaj z mojo ženo tule počneš!

Franko:   Kaj, tvoja žena je, tega pa res nisem vedel, se opravičujem …

Ančka:    Perči, to je gospod režiser, sva že vadila en prizor, tako za avdicijo, da vidi, če bom primerna za Zalino mamo.

Pero:       Aja, a bo z mano tudi plesal, da bo videl, za katero vlogo sem primeren?

Ančka:    Ne bodi tako ljubosumen. Gospod režiser je srečno poročen. Jaz pa tudi, a ne Perči moj?

Franko:   Se prav’, ti si Perči, jaz səm pa Franko!

Pero:       Kakšen Perči, samo naša me tako kliče, drugače sem pa Peter, za prijatelje Pero!

Ančka:    Kakšne prijatelje, ti nimaš prijateljev, ti imaš samo pivske brate.

Pero:       A zdaj mi boš pa še pred gospodom režiserjem očitala, če se včasih po ‘šihtu’ v gostilni ustavim.

Ančka:    Včasih, a si ti resen, več ‘cajta’ preživiš za šankom kot doma.

Pero:       Če sem pa tam županu najbolj pri roki. On je tudi zmeraj tam.

Ančka:    Ja, ampak on je tam doma, ti pa komaj še veš, kje imaš dom.

6.     prizor (vstopita Joško in Lara)

Joško:     Oho, vas je pa že nekaj tu! Dober večer!

Lara:       Dober večer!

Joško:     Je bilo že ven slišat, da gospoda režiserja s svojimi družinskimi razmerami seznanjaš, Ančka.

Lara:       Saj, kot da ga zanima.

Pero:       Zase se brigajta!

Ančka:    Bravo Perči to, je beseda! Kaj se imajo za mešat’ v najine zasebne intimne zadeve?

Joško:     Jaz sem Joško, predsednik društva … vi ste pa najbrž gospod režiser …

Franko:   Franko!

Joško:     Tole je pa Lara, naša občinska uslužbenka!

Ančka:    Kaj pa ona tu dela?

Pero:       Župan je rekel, da mora tudi ona sodelovati v predstavi, zato ker smo na razpisu premalo igralcev dobili.

Franko:   Kako, premal’? Ja, kako bom pa izbiral, če imate premal’ igralcev?

Pero:       Župan je rekel, da je treba vse ‘ponucat’, ki so na razpolago.

Franko:   Kaj tebe tud’?

Pero:       Ja itak, saj jaz tudi raje ne bi, samo se nočem županu zameriti!

Franko:   Ančka, ‘sorry’, tole ne bo šlo. Najdite si vi drugega norca, da vam bo zastonj delal predstavo!

Ančka:    Ah, daj no, potrpi malo! Saj ima vsa zadeva tudi svojo svetlo plat, kajne?

Franko:   Ja, sam’ kaj, ko bo kar naprej ena dežurna senca zraven.

Pero:       Kakšna dežurna senca, o čem pa govorita?

Ančka:    Nič, nič Perči, to je iz predstave.

Franko:   Ja, … turška nevarnost, veš, to je ena taka dežurna senca nad kmečko srenjo v predstav’! Eno tako moreče vzdušje je treba ustvarit’ … sam’, me skrbi, kako bomo to dosegəl’, če nimam nobene izbire pər igralcih.

7.    prizor (pridejo Žuža, Dina in Mici)

Dina:      Dober večer, jaz sem pa mislila, da bomo taprve!

Žuža:      Dober večer! Ali smo že vsi?

Lara:       Kaj sprašujete neumnosti, saj veste, da Pepi zmeraj zamudi.

Mici:      Ja, Pepi bo malo zamudil, je ‘ful gužva’ na cesti.

Pero:       A zdajle, daj no mir. Edino, če si jo sam sebi dela!

Mici:      Saj ni treba verjeti, če nočeš, ampak Pepi bo res malo zamudil, mi je poslal SMS, da naj vam povem.

Joško:     Zakaj le, saj ni še nikoli pravočasno prišel. Itak vsi vemo, da bo zamudil …

Franko:   Oprostite, ampak s takimi, ki zamujajo, jaz ne misləm delat’.

Pero:       Župan je rekel, da je treba vse ‘ponucat’, tako da, gospod režiser, bo treba tudi s takimi, ki zamujajo, delati!

Franko:   No, to bomo pa še vidəl’. A’ je že kdo od tistih, ki ste jih dobil’ na razpisu prisoten?

Joško:     Ne, zaenkrat smo samo člani komisije za kulturo …

Lara:       Oprostite gospod predsednik, ampak zdaj smo tule kot člani kulturnega društva Zdravko Štor, pa še to nismo vsi, ker Pepi še manjka.

Franko:   Kakšen Zdravko Štor, pa ne da bo tud’ on nastopal? On še svojih lastnih pesmi ne zna prebrat. Sicer to neka posebna škoda ni, ker itak nikomur ni do tega, da bi jih poslušal. Sam’, kdo bo še njega prenašal na odru?

Dina:      Saj ne bo nastopal. Društvo smo poimenovali po njem!

Franko:   Še dobər, da ga niste po Cefizlju, a res niste našli koga primernejš’ga?

Žuža:      Kdo pa je ta Cefizelj, ali je tudi pesnik?

Franko:   Ne, Cefizelj je butalski tolovaj, tole tu so pa očitno Butale!

Joško:     Oprostite gospod režiser, ampak žaliti nas pa ni treba, tole tu je Zgornja Štanga, imamo že deset let svojo občino, tako da ravno butasti nismo.

Franko:   Saj, če je tu kdo butast, səm to jaz, ker sem se dal pregovorit’, da sem prišəl səm.

Ančka:    Daj no Franči, ne jezi se, saj boš videl, da bo šlo. Samo, da še tile, ki so se na razpis javili, pridejo!

Joško:     Pride!

Ančka:    Kako pride?

Joško:     Kaj, kako? Lepo! Ednino imamo v slovenščini zato, da lahko govorimo samo o enem.

Franko:   Čakajte, a hočete povedat’, da se je samo eden javil na razpis?

Joško:     No, pa je le prišla pamet za vami, gospod režiser, zdaj pa niste več butasti, že logično sklepate. Ja, samo eden se je javil!

8.     prizor (vstopi Egon)

Egon:      Dober večer, kaj je morda tule avdicija za predstavo iz občinskega časopisa?

Joško:     Ja, kar naprej, jaz sem predsednik komisije …

Lara:       Kuturnega društva!

Joško:     Ja, ja, društva in komisije … Joško, vi ste pa?

Egon:      Egon.

Joško:     Tole je gospod režiser, tole so pa člani komisije …

Lara:       Kulturnega društva Zdravko Štor!

Egon:      Kakšen Štor, a se hecate, a tako se društvo imenuje!

Franko:   Že razmišljajo o spremembi imena?

Egon:      Pametno, Štor se res butasto sliši, kakšno bo pa novo ime?

Franko:   Kulturno društvo Cefizelj!

Egon:      ‘Ful’ boljše! Ker štor je pa res čisto mim’!

Franko:   Cela tale vaša ideja s predstavo je mim’!

Joško:     Saj ni naša, županova je.

Franko:   Kaj res? In kaj potem? A’ je vaš župan nezmotljiv in njegove ideje ne morejo biti mim’?

Pero:       Župan je rekel, da tako kot je rekel, tako bo.

Dina:      Do zdaj je še zmeraj tako tudi bilo!

Žuža:      To je pa res, ja!

Franko:   Še eden, ki se gre boga, samo jaz sem ateist, tako da men’ se teh vaših igric ni treba igrat’!

Ančka:    Ampak, saj ti se znajdeš. Za vsako reč znaš najti rešitev, daj se malo potrudi za naju … za nas!

Franko:   Okej, no, naj bo. Do naslednjič bo treba dobit’ manjkajoče igralce! Kaj pa dramaturga, koreografa, scenografa že imate? Aja, pa kdo bo poskrbel za glasbeno opremo, za kostume in masko?

Mici:      Kaj ni dovolj, če imamo igralce in režiserja, zakaj pa še vse te rabimo?

Franko:   Se prav’, nimate? Jaz seveda lahko ‘zrihtam’. Samo takih norcev, ki bi vam to hodil’ zastonj delat, vam kar naprej povem, pa ne poznam.

Joško:     Mi pa takih ne, ki bi za to denar dajali.

Franko:   A tako, plačevat’ strokovnjake je za vas neumnost?

Joško:     Ne, sploh ne, samo župan ne da denarja, mi pa tudi nismo nori, da bi iz svojega plačevali strokovnjake, za njegovo predstavo.

9.     prizor (vstopi Pepi)

Pepi:       Pozdravljeni! Ali ste že začeli?

Franko:   Glej,  glej, še edən! Ti si pa najbrž Pepi, kajne?

Pepi:       Res je, ja kako pa veste, vi ste pa najbrž režiser?!

Franko:   Res je, kako pa veš?

Pepi:       Jaz sem prej vprašal!

Franko:   No, vsaj eden, ki je videt’ uporaben?

Pepi:       To itak, samo, kako ste vedeli, kako mi je ime?

Mici:      Jaz sem povedala, da boš malo zamudil!

Pepi:       Ja, je bila taka ‘gužva’ …

Pero:       Na cesti? Daj no? Bogve, pri kateri si se grel?

Mici:      Kaj pa govoriš, Pepi pa že ni tak! Kaj ne Pepi, da nisi?

Pepi:       Veš, da nisem!

Mici:      Res ne?

Franko:   Je čist’ vseen’, kakšen je in kakšen ni. Če hočete, da vam jaz režiram to vašo Miklovo Zalo, boste na vaje hodil’ točno! Sva se razumela, Pepi?

Dina:      Potem torej boste režirali?

Lara:       Čeprav nimamo dramaturga pa lektorja pa ne vem koga še vse?

Franko:   Brez teh se bom že znašel. Toliko se že spoznam na svoj posel. Ampak brez igralcev pa predstave ne znam naredit’. Do naslednjič jih najdite ali pa zbogom Miklova Zala!

Egon:      Zbogom Miklova Zala. ‘Kul’ naslov, to se res dobro sliši!

Žuža:      Ali je to mogoče nadaljevanje od Miklove Zale? Sem mislila, da bomo samo prvi del igrali.

Franko:   Brez igralcev ne bo ne prvega, ne zadnjega in ne edinega dela, ampak preprosto nič.

Joško:     Saj jih bomo našli, brez skrbi. Koliko pa jih rabimo?

Franko:   Ne samo kol’k, ampak tud’ kakšne? Najprej rab’mo Miklovo Zalo!

Joško:     Žensk imamo kolikor hočete, med petimi lahko izbirate!

Franko:   Z vsem dolžnim spoštovanjem do prisotnih gospa, səj lepe so, ampak Zala je dekle in ne gospa.

Mici:      Ali hočete reči, da smo prestare?

Franko:   Ne, tega nisem rekel, rekel sem samo, də niste več dekleta.

Pero:       Županova ‘kelnarca’ bi bila za to vlogo. Mlada je, lepa je …

Ančka:    A tako, se mi je zdelo, da ne hodiš zaradi župana v gostilno!

Pero:       Se ve, da zaradi njega, kaj pa, ampak slep pa tudi nisem.

Joško:     Ona nima časa, v času ko bodo vaje, ona streže! Bomo morali kakšno drugo najti!

Franko:   Ne sam’ ene, Almira je tud’ še dekle. Pa ne sme biti t’ko lepa kot Zala! Potem rab’mo pa nekaj fantov za Mirka, Davorina, Vinka, Tevža!

Joško:     Lara, pišite – za Mirka, Davorina, Vinka, Tevža

Pepi:       Eden je lahko Egon, torej nam manjkajo še trije!

Franko:   Potem rab’mo pa še može za Serajnika, Mikla, Strelca, Tresoglava, Iskender-bega, odposlanca …

Pepi:       Pet, mi smo pa samo trije!

Franko:   Kar se pa žensk tiče, je pa v predstavi sam’ ena s tekstom, Miklovka!

Dina:      Nas je pa pet!

Ančka:    Bo imel vsaj pri ženskah gospod režiser možnost izbire, a ne Franči?

Lara:       Vidite, za zrele ženske ni vlog, tako kot v Hollywoodu! Čisti moški šovinizem!

Joško:     Nehajte s svojo feministično agitacijo, pa rajši pišite!

Franko:   Kasnej’ bo treba najt’ še kup statistov za kmete, kmetice, fante in dekleta, Turke … pa godce bomo tud’ rabil’ …

Joško:     Ste zapisali, Lara?

Lara:       Sem, rabimo še dve dekleti, dva moža in tri fante, za statiste se pa še ne mudi, če prav razumem.

Franko:   Tako je, najprej bomo vadəl’ tekst, zato moramo najprej zasest’ vloge z igralci, ki imajo besedilo. Do naslednjič jih najdite! Potem bom pa razdelil vloge.

Žuža:      Ja, kako jih bomo pa našli?

Pero:       Župan je rekel, da naj jih najdemo, kakor vemo in znamo.

Pepi:       Saj, a sploh vemo in znamo?

Mici:      Z oglasom ni šlo, bo treba kako drugače.

Dina:      Saj, ampak kako?

Joško:     Kako, kako? Z osebnim pristopom

Žuža:      Ja, kako pa je to?

Joško:     Vsak od nas pozna koga, ki bi lahko prevzel kakšno vlogo in naloga vsakega od nas je, da prijateljsko prepriča vsaj še enega kandidata za vloge, ki jih je naštel režiser.

Pepi:       A ni dovolj, da smo člani društva in igralci, zdaj moramo biti še prijateljski prepričevalci?

Mici:      Ampak Pepi, saj ti znaš biti tako prepričljiv.

Pero:       Tebe itak ni težko prepričati.

Mici:      Ti me že ne moreš, pa če ti župan stokrat naroči.

Joško:     Nehajta! Do naslednjega sestanka …

Lara:       Vaje!

Joško:     Do naslednje vaje glejte, da najdete vsak svojega igralca oziroma igralko. Aja, kdaj pa bo naslednji sestanek?

Lara:       Vaja!

Franko:   Če hočemo predstavo postavit’ na odər v treh mes’cih, se bo treba dobivat’ trikrat na teden, se prav’ mora bit’ naslednja vaja v sredo!

Joško:     Ste slišali – v sredo. Glejte, da boste vsi tule in da vsak pripelje še vsaj enega!

Vsi:        (negodujejo, v smislu kaj nam je še tega treba, kje naj najdem koga)

Joško:     Zmenjeno? V sredo, pa da ne bi slučajno kdo manjkal.

Franko:   Al’ pa zamudil.

Joško:     Potem danes lahko zaključimo?

Franko:   Seveda! Kaj pa naj počnem s polovično zasedbo?

Joško:     Lahko greste! Za danes smo zaključili.

Egon:      Ali sem potem dobil vlogo, ali ne?

Mici:      Po mojem lahko dobiš kar dve in ne samo ene, saj vidiš, da fantov manjka.

Franko:   Prid’ v sredo, pa boš takrat izvedel, kakšna bo tvoja vloga.

Egon:      Hvala, gospod režiser, hvala!

Vsi:        (se poslavljajo in odhajajo)

10.prizor (ostanejo Pero, Joško, Franko in Ančka)

Ančka:    Perči, a greva tudi midva domov?

Pero:       Saj veš, da moram iti županu poročat, ampak ne bom dolgo, danes itak že ob desetih zapirajo.

Joško:     Njihov urnik poznaš bolje kot zaposleni.

Ančka:    Saj tudi več časa preživi tam, kot zaposleni, samo da za razliko od njih on tam plače ne dobi, ampak jo tam pusti.

Pero:       Pretiravati pa ni treba. Saj sem rekel, da ne bom dolgo.

11.  prizor (Pero odide, ostanejo Joško, Franko in Ančka)

Ančka:    Franko, ti pa najbrž ne greš v gostilno, a te lahko povabim na eno kavico?

Joško:     Jaz zvečer po kavi ne morem zaspati.

Ančka:    Saj nisem tebe povabila, ampak gospoda režiserja.

Joško:     Že v redu, ti kar, jaz čakam samo zato, ker moram sejno zaklenit’, aja, pa ključ mi vrni, saj si ti danes odklepala, kajne? 

Ančka:    (mu da ključ) No Franko, greš na kavico, ali ne? Saj, če ne boš kave, imam tudi še kaj drugega za postreči.

Joško:     To pa rad verjamem.

Ančka:    Daj, ne vmešavaj se! Greva Franči, vidiš, da bi Joško rad zaklenil in šel! (ga odpelje)

12.  prizor (Joško in Franko v sejni sobi –Ančka zunaj)

Franko:   (se vrne) Joško, a’ te lahko nekaj zaupnega vprašam?

Joško:     Seveda, gospod režiser, kar vprašajte!

Franko:   Sam’, nikomur niti besede, o tem, kar te bom vprašal!

Ančka:    (zunaj) Franči, daj pohiti!

Franko:   Takoj bom. (Jošku) Se res lahko zanesem nate?

Joško:     Stoprocentno gospod režiser, name vedno. Če je treba, molčim kot grob.

Franko:   Daj povej mi … a misliš, da se bo Pero hitər’ vrnu iz gostilne … veš, ne bi rad, da pride, medtem ko bom jaz pər njegov’ žen’ na kavi … mənda je strašno ljubosumen … če me najde pər ženi na kavi si bo mogoče to čist’ narobe razlagal …

Joško:     Pero pa ljubosumen, dajte no. On je poročen z gostilno, Ančko ima samo zato, da mu kuha in pospravlja.

Franko:   Kaj ne hod’ v gostilno sam’ županu poročat?

Joško:     To tudi, samo večino časa pa šank podpira, pa od ‘kelnarce’ obline občuduje. Dokler ona ne konča s ‘šihtom’, tudi Pero ne gre iz gostilne.

Ančka:    (nestrpno) Dej Franči no, pozno je že.

Franko:   Že grem. (Jošku) Kdaj že danes zapirajo!

Joško:     Najmanj dve uri Perota sigurno še ne bo domov, brez skrbi!

Franko:   Si prepričan?

Joško:     Stoprocentno, sem rekel, da se name lahko zanesete.

Franko:   Tvoj dolžnik sem, hvala ti! Pa res nikomur niti besede o tem, kar sva govorila.

Joško:     Roka!

Franko:   Roka! Hvala ti! Lahko noč!

Joško:     Lahko noč, uživajte na kavi!

Ljudska igra je magnet, Štangar vsak bo zanjo vnet,

a da igra bi uspela, treba bo kar dosti dela.

3.     slika

13.  prizor (sejna soba občine Zgornja Štanga, prostor za vaje, Lara, Joško vstopi)

Joško:     Kaj pa vi tu, tako zgodaj?

Lara:       Danes sem brez avta, pa se mi ne bi izšlo, da bi šla domov v Blablano in potem spet nazaj sem, pa sem kar tu počakala.

Joško:     Meni se je pa čudno zdelo, zakaj je sejna soba odklenjena?

Lara:       Tako ogrožene se pa ne počutim v Zgornji Štangi, da bi se zaklepala v sejno sobo.

Joško:     Verjetno res ni potrebno, da bi se, čeprav ravno priljubljeni pa niste med Štangarji!

Lara:       Oni pa še manj pri meni! Zdaj se moram pa z njimi še iti tale cirkus! Ali mislite, da si ta režiser res ne bo premislil? Zadnjič ni pokazal prav veliko vneme za delo s štangarskimi “kvaziglumci”!

Joško:     Je pa zato toliko več vneme pokazal za Ančko, kaže, da ga je kar dobro omrežila!

Lara:       Ah, dajte no, kako pa to veste?

Joško:     Po vaji je šel Pero v gostilno, ona je pa režiserja povabila k sebi na kavo.

Lara:       Pa kaj, ena kavica pa res še nič ne pomeni.

Joško:     Če je samo kavica res ne, ampak je Ančka rekla, da ima tudi še kaj drugega za ponudit.

Lara:       Ja logično, mogoče mu pa zvečer ni do kave, pa mu je ponudila kaj drugega.

Joško:     Že, že, ampak zakaj misliš, da je potem Franko hotel vedeti, kako dolgo bo Pero v gostilni?

Lara:       Kako pa veste, da ga je to zanimalo?

Joško:     Ja kako, ker me je vprašal, kako pa drugače?

Lara:       In kaj ste mu rekli?

Joško:     Da naj ga to ne skrbi, ker Pero vedno zadnji odide iz gostilne.

Lara:       Kaj pa je on rekel na to?

Joško:     Da naj nikomur ne govorim o tem, kar me je vprašal.

Lara:       Vi ste mu pa seveda obljubili, da ne boste, potem pa o tem razlagate vsem po vrsti.

Joško:     Kje pa, za kakšnega me pa imate? Samo vam zaupam, ker vem, da ste vredni zaupanja in da ne boste nikomur povedali.

Lara:       Glede tega imate pa prav, name se lahko zanesete, če je treba, znam molčati kot grob.

14.  prizor (pridejo Robi, Ajda, Lana in Živa)

(Robi, Ajda, Lana in Živa vstopijo in pozdravijo)

Lara:       Kaj pa vi tukaj, kaj bi radi?

Robi:      Jaz nəč. Če mi ne’b mət’ težila, mene ne’b’ b’lo t’le!

Živa:       Meni je pa rekla, da naj se pod nosom obrišem za novi i-phone, če ne bom sodelovala.

Ajda:      Na vaje za igro smo prišli.

Lara:       A vi, na vaje? Joško, kaj tele otroke ste dobili za igralce? Mislim, da bo gospod režiser navdušen.

Lana:      A mislite, da res?

Lara:       Ne!

Joško:     Mu boste že pokazali, kaj znate, pa ga boste prepričali.

Lana:      Jaz hodim na balet.

Živa:       Jaz pa v glasbeno šolo.

Ajda:      Jaz pa v gimnazijo, saj to tudi šteje, kajne?

Joško:     Kaj pa jaz vem, vam bo že režiser povedal, ko pride.

15.  prizor (pridejo Ančka, Dina, Žuža, Pepi in Mici ter Egon)

Dina:      (Živi in Robiju) A sta že tu, zdaj pa le glejta, kako se bosta obnašala, saj vesta kaj je v igri.

Robi:      Ja mami, veš da. Midva sva ‘cool’!

Živa:       Itak, nič skrbet!

Lara:       Ali prav vidim, Pepi, ste to res vi? Kaj pa je danes z vami, da ste prišli pravočasno?

Pepi:       Laže je meni ne zamudit’, kot pa vam biti prijazni!

Mici:      To je beseda Pepi, dobro si povedal tejle mestni frajli, ki kar naprej viha nos nad nami, podeželani.

Joško:     Kakšen zgled pa je to za tamlade, če si tastari takole za nič skačete v lase, obnašajte se vendar letom primerno!

Ančka:    Kaj Franka pa še ni?

Pepi:       Tudi Perota še ni, a njega pa nič ne pogrešaš?

Žuža:      Pa res, kje pa je gospod režiser?

Dina:      Da si ni premislil, zadnjič ni bil ravno navdušen nad tem, da bi pri nas režiral?

Ančka:    Brez skrbi, imam vse pod kontrolo, Franko bo režiral. Toliko vpliva pa že imam nanj, da si ne bo premislil.

Lara:       Pa ne, da ste mu kaj takega dali v kavo, da ga zdaj držite v oblasti?

Ančka:    Kakšni kavi, o čem pa govorite?

Lara:       Ja, gotovo ne o tisti, ki so jo Cankarjeva mati sinu kuhali, ampak o tisti, ki sta jo z režiserjem zadnjič po vaji pila?

Ančka:    Res ne vem, od kod vam to? Le kaj vam pade v glavo? Za to, da “dec” naredi, to kar hočem, mi ga res ni treba s kavo omamljati.

Pepi:       Samo, kako pa to, da Pero nikoli ne naredi, tako kot ti hočeš.

Mici:      Mogoče pa ni “dec”! No, vsaj ne tak, taprav’.

16.  prizor (vstopita Pero in Franko)

Pero:       Kdo ni taprav “dec”?

Joško:     Ni važno, pozabi! Gospod režiser je tu, moramo začeti z vajo!

Franko:   Kaj pa ti otroc’ tu delajo? Men’ zgledajo dost’ stari, da lahko ostanejo sami doma, kdo jih je pa s sabo pərpeljal?

Dina:      To so naši dodatni igralci, gospod režiser, saj ste rekli naj jih najdemo.

Franko:   Ja, sem. Sam’ nisem mislu, da pərpelj’te otroke. Pa kaj vi misəl’te delat Miklovo Zalo ali Miklovo šalo! Nisem se usposabljal za režiserja, da vam bom zdaj tule na kmetih za učitelja podaljšan’ga bivanja.

Ančka:    Franči, daj no, vsaj preizkusi jih, mogoče se bodo pa obnesli.

Franko:   Pa, kaj še, dost’ ‘mam te kmečke farse, grem in ne klič’te me več.

Ančka:    Franko, ne moreš kar takole iti? Pa ravno zdaj ko nama je … ko nam je končno uspelo nabrati dovolj igralcev.

Franko:   Igralcev – tole je t’ko ko’ na ladji, ki se potaplja – ‘Najprej ženske in otroci!’ – Moški pa, ko’ da so utonil’.

Pepi:       Dedci so raje v gostilni. Raje tam gledajo fletno kelnarco, kot da bi tule poslušali nataknjenega režiserja.

Franko:   Kako pa naj bom drugačen, ob takem igralskem kadru?

Ančka:    Malo bolj prijazen. Pa da se od vaje do vaje ne spomniš samo, kaj je bilo narobe, ampak tudi, kaj je bilo prijetnega.

Pero:       A je bilo tudi kaj prijetnega, ničesar takega se ne spomnim.

Lara:       Saj se ne morete, ko ste bili pa v gostilni.

Pero:       V gostilni sem bil po vaji.

Lara:       Saj, prijetnosti so se tudi dogajale po vaji.

Pero:       Kaj niste šli po vaji domov?

Joško:     Seveda smo šli domov. Kaj govorite neumnosti, Lara? Pero, nobenih prijetnosti ni bilo po vaji. Gospa Lara preveč gleda turške in mehiške limonade, pa se ji resničnost in domišljija malo pomešata.

Ančka:    Veš, da se ni po vaji nič dogajalo, kaj pa bi se lahko? Ne vem pa, kako je bilo v gostilni, Perči, da te tako dolgo ni bilo domov?

Pero:       Kaj pa naj bi bilo, županu sem poročal, pa spil eno pivo.

Ančka:    Samo ne vem, ali v gostilni tako počasi govoriš, ali tako počasi piješ, ker prav veliko nisi imel za povedat, piva pa menda tudi nisi pil iz soda?

Mici:      Saj bi vaju človek z veseljem še naprej poslušal, ampak navsezadnje smo tule zaradi predstave, a ne?

Žuža:      Ali bomo zdaj imeli vajo, ali ne?

Dina:      Ja, to je odvisno od gospoda režiserja, ne od nas!

Robi:      Men’ je čisto cool, če je nimamo!

Živa:       Itak, men’ tudi!

Ančka:    Franči, daj no!

Franko:   Okej! Pa dajmo poizkusit’!

17.  prizor (vstopita Marko in Jean)

Jean:       Dober večer, ali ste že začeli?

Dina:      Kod pa sta hodila tako dolgo?

Franko:   No, končno dva moška!

Pero:       Kaj smo pa mi, ki smo že tu?

Franko:   Člani komisije, društva ali, kaj že vem, kaj. Tale dva sta pa tu prostovoljno, ‘a’ne?

Jean:       Ja, naša me je toliko časa masirala, da sem rekel, prav pa bom, samo da je mir pri hiši.

Lara:       Res bravo gospa Dina, celo familijo ste zmotivirali za sodelovanje, to si boste še županovo priznanje prislužili.

Pero:       Ja, dobra ideja, mu bom omenil.

Lara:       Pred pivom, ali po pivu?

Pero:       Vmes, gospa Lara, vmes.

Franko:   Pa kako naj tule vodim vaje, če niti do besede ne morem. Nehajte mi že ves čas skakat’ v besedo! (Jeanu) Kako t’ je torej ime?

Jean:       Jean!

Franko:   Jaz sem Franko, režiser! A’ si že kdaj stal na odru, Jean?

Jean:       Sem.

Franko:   Odlično, torej že ‘maš nekaj izkušenj. Kakšno vlogo si pa imel?

Jean:       Vlogo? Nobene. Na odru sem stal, ko sem Franc’lnu lojtro držal, da je žarnico zamenjal.

Franko:   Ne me zajebavat. A s’ ti resen? A je sploh že kdo od vas v kakšni predstavi nastopal?

Živa:       (drži visoko dvignjeno roko)

Franko:   No, bo kaj? Zakaj pa ti roko v zrak držiš?

Živa:       Ker sem že nastopala v predstavi.

Franko:   Aha, super, kakšno vlogo si pa imela?

Živa:       Grm sem igrala.

Franko:   To je moral’ bit’ pa zelo težko.

Živa:       Ja, je bilo, zelo.

Franko:   Kaj pa je b’lo tako težkega?

Živa:       Celo predstavo sem morala veji v zrak držat. Ko je veter pihal, sem morala pa še mahat’ z njima.

Žuža:      To zna biti res naporno, ali je bila dolga predstava?

Franko:   Dajte mir! Še tista, ki je kdaj nastopala, je igrala grm, kaj naj z vami?

Lara:       No, za kakšno od nas najbrž že veste, kaj …

Joško:     Nehajte Lara in pustite gospodu režiserju, da opravi svoje delo.

Franko:   Hvala, nič lažjega kot to, kajne? Brez dramaturga, glasbenika, koreografa in t’ko naprej, saj niti tega ne vem, kje naj začnem?

Mici:      Ah, gospod režiser, saj ste se usposabljali, boste že vedeli kje.

Franko:   Sem se! Za režijo, ne pa za krizni menedžment.

Pepi:       Vse je enkrat prvič, gospod režiser, saj nam ni nič lažje, za nas je tud utaprve!

Franko:   To bomo pa še videl’, mogoče niti utaprve ne bo.

Žuža:      Utakere pa, gospod režiser?

Franko:   U’tanubene!

Ančka:    Daj Franči, začni no, drugače bodo prej zaprli gostilno kot bomo mi končali?

Pero:       Pa menda ne bomo imeli do polnoči vaje?

Ančka:    Ja, upam, da ne, kajne Franči?

Pero:       Pa nehaj že s tem Frančijem, če je za vse gospod režiser, naj bo pa še zate.

Ančka:    Zame je še kaj več, kot le režiser?

Lara:       To, pa vsekakor drži!

Pero:       A tako? Kaj pa, če smem izvedeti?

Ančka:    Sodelavec, Perči. Jaz sem ga pripeljala, če si mogoče pozabil? Drugače bi bil tvoj župan brez Micke.

Žuža:      Kako, a smo na vajah za Županovo Micko?

Ančka:    Zalo, sem hotela reči?

Franko:   Okej, pa poglejmo, če sploh lahko za silo pokrijemo zasedbo. (Marku) Aja, kdo si pa ti?

Jean:       Marko, moj svak.

Franko:   Kaj sam pa tega ne zna povedat? Pa ne da je ‘mutast’. Samo takih se mi še manjka.

Jean:       Ni ‘mutast’, samo sramežljiv.

Franko:   Česa ne poveš? Samo, da nam ne bo z odra ušel, ko bo videl, da so gledalci v dvoran’. (Marku) Zdaj pa sam povej, kako ti je ime, da vidim, če sploh znaš govorit’.

Marko:    Marko sem.

Franko:   Aleluja! Spregovoril je. Če jaz ne delam čudežev?

Ančka:    Seveda jih Franči, samo zdajle bi bilo boljše, če bi vodil vaje, saj veš, čas teče, teče, teče …

Franko:   Aja, saj res. Najprej ženske vloge – Ančka, ti boš Miklovka. Ti punca, kako ti je ime?

Ajda:      A meni? Ja, jaz sem Ajda.

Franko:   Dobro Ajda, bomo videl’, če se boš obnesla kot Zala!

Ajda:      A je to glavna vloga?

Franko: Naslovna vsekakor, če ne bo iz vsega tega nastala Miklova šala!

Ajda:      Vau! Zakon!

Franko:   Ti si pa?

Lana:      Lana!

Franko: Ti boš Almira, če boš znala bit’ primerno hudobna in zahrbtna. Drugač’ bom dal to vlogo tist’mu grmu tamle, ki ‘ma oči ves čas na telefon pərlepljene.

Živa:       Ja, jaz na netu Miklovo Zalo berem, da vidim, kaj se sploh gremo tule.

Pepi:       Daj, pokaži! Glej ga zlomka, a veš da je res.

Mici:      Tile tamladi pa res čisto vse najdejo na internetu.

Franko:   Če me mislite še naprej prekinjati, vam lahko kar takoj začnejo še režiserja iskat’. (Žuži) Tale gospa tule mi deluje kot rojena šepetalka! Gospa občinska tajnica je pa lahko inspicientka, da vas bo imela vse lepo pod kontrolo …

Žuža:      Kaj pa je to inšpicilentka?

Živa:       Inspicient predstave je v gledališču režiserjev neposredni sodelavec odgovoren za organizacijo predstave in opravlja vsa dela, ki mu jih odreja režiser!

Franko:   Natanko tako, odkod pa to veš?

Živa:       (pokaže telefon)

Franko:   Končno nekdo, ki zna to napravo koristno uporabljat’.

Lara:       Gospod režiser, hvala, rade volje delam vse, kar mi naročite, samo da mi ni treba igrat’!

Franko:   Dobro, zdaj pa moške vloge. Ti Joško, boš Miklov Marko. Pepi bo Tresoglav, Serajnik, vaški glavar bo … županov zaupnik – Pero. Potem rab’mo še nekaj mlajših – najprej Mirko, Serajnikov sin. (Marku) Ti ravno mladenič nisi, ampak če te spet ne zapusti dar govora, bi pa mogoče lahko bil Mirko. (Robiju) Ti boš Tevže …

Robi:      A jaz?

Franko:   Ti, kdo pa drug. Brez Davorina tud’ ne bo šlo. To bo pa naš prostovoljec številka ena – kako ti je že ime?

Egon:      Egon sem. Ali to pomeni, da sem dobil vlogo?

Franko:   V t’ko hudi konkurenci, pa res ni b’lo težko. A ne vidiš, da vas je moških že zmanjkal’, pa še sploh vseh vlog nisem razdelil. Tale (Jeanu), ki ga je žena nar’dila za prostovoljca, bo turški stražar in ječar, za turškega poveljnika pa ni več nikogar. Če se zdajle čudežno ne pojavi kakšen kandidat za Iskender bega, se lahko od vaše Zale kar poslovimo.

Lara:       Meni je prav, imam drugega dela dovolj.

Dina:      Ja, kdo ga pa nima? Samo, kaj bo pa potem župan rekel?

Pepi:       Kaj bo rekel, me ne skrbi. To nam bo že Pero povedal. Bolj me skrbi, kaj bo naredil.

Mici:      (z narejenim globokim glasom) Bom pa jaz turški poveljnik. Kaj mi pa manjka?

Pero:       Do zdaj sem mislil, da vem, ampak zdaj pa nisem več prepričan, mogoče ti pa Pepi lahko razloži, je verjetno bolje informiran.

Mici:      Kaj spet na nekaj namiguješ? Da te ne bom jaz zdajle na hitro informirala, kdo je bolj primeren za poveljnika turške vojske – ti ali jaz.

Franko:   Ni treba Mici, nəč ga ni treba informirat’. Tale predstava ni zamišljena kot komedija, t’ko da mi ne morejo ženske moških igrat’.

Dina:      A tako, zakaj pa ne?

Franko:   Ker to ne izpade resən.

Živa:       Tule piše da so do nedavna v kitajski operi vse vloge igrali moški.

Dina:      No, če moški lahko igrajo ženske, zakaj ne bi mogle tudi ženske igrati moških?

Franko:   Ker se t’le ne gremo kitajske opere, ampak slovensko ljudsko igro.

Ančka:    Malo se pa že lahko zgledujemo po Kitajcih, Franči, saj vidiš, da imaš samo še ženske na razpolago. Ne zapravljaj po nepotrebnem dragocenega časa, vidiš koliko je že ura.

Franko:   Prav, ampak če bo na konc’ tole Miklova šala, kar seb’ pripiš’te. Sam’, da ne b’ kdo moj’ga imena v zvezi s predstavo omenjal. Kol’kər vem, kitajsko gledališče tud’ nima režiserja. Jaz sem pa t’le tud’ kə, də me ni. Še vlog ne morem zasest’, ne da bi se kar naprej v zid zaletaval.

Ančka:    Franči, pohiti, prosim, da čim prej končamo tole vajo.

Franko:   Saj hitim, no. Iskender-beg se je torej prostovoljno jav’la, (Dini) tale borka za ženske pravice bo pa Strel’c. Kasnej’ bomo rabil’ še statiste za fante in dekleta, pa za Turke in janičarje.

Joško:     To bomo že dobili, brez skrbi!

Franko:   T’ko kot ste igralce, a?

Joško:     Ne, kje pa, saj ljudje pri nas radi nastopajo, samo če se jim ni treba besedila učiti!

Franko:   Saj bi si lahko mislu, də so t’le taki doma.

Lara:       Tudi jaz lahko marsikaj povedala o tukajšnjih ljudeh.

Dina:      Tudi mi o vas, gospa Lara.

Ančka:    No, ali zdaj, ko so vloge razdeljene, lahko gremo domov.

Franko:   Načeloma, ja, igralci lahko grejo. Za vse ostalo, kar je treba, bo poskrbela gospa inspicientka. Njej moram pa še naročit’, kaj mora naredit’.

Ančka:    Ste slišali, lahko gremo!

Vsi:        (se poslavljajo in odhajajo)

18.  prizor (ostanejo Pero, Ančka, Franko, Lara, Pepi, Mici in Joško)

Ančka:    No, Perči, a greva domov?

Pero:       Pa, pojdiva, a ne!

Ančka:    Ja, saj res. Kaj pa župan? A mu ne boš šel poročat?

Pero:       Mu bom že jutri, saj se ne mudi!

Ančka:    Saj se tudi nikoli prej ni, pa si vseeno nujno moral iti, danes pa kar naenkrat ne!?

Pepi:       Danes je Tilči na bolniški, pa namesto nje tista dolgočasna študentka streže, najbrž je to razlog!

Pero:       Če ti zaradi Tilči v gostilno rineš, jaz prav gotovo ne.

Mici:      Tako pa o Pepiju ne boš govoril, drugače boš imel z menoj opravka!

Pero:       No, tega si pa res ne želim, pridi Ančka, greva!

Ančka:    Ali se ti ne zdi, da bi bilo vseeno dobro župana obvestiti, kako smo danes napredovali?

Pero:       Pa zakaj bi na vsak način rada, da grem v gostilno? Jaz tega res ne razumem. Če grem v gostilno, ti ni prav, če pa nočem iti, pa prav tako ne. Greva zdaj domov! Če hočeš, greš pa lahko ti županu poročat, če se ti zdi tako nujno.

Ančka:    Saj veš, da jaz sama ne grem v gostilno.

Pero:       Prav, potem greva pa skupaj domov. (odideta)

19.  prizor (ostanejo še Joško, Franko in Lara)

Lara:       (Joškotu) Gospod predsednik, bom jaz zaklenila, gospod režiser mi ima še nekaj za naročiti!

Joško:     Prav, potem pa lahko noč! Aja, kako je pa z naslednjimi vajami?

Franko:   O vsem vas bo gospa inspicientka obvestila.

Lara:       Lara, gospod režiser!

Franko:   Se pravi, Lara!

Joško:     No, lepo, potem pa grem, pozdravljena!

20.  prizor (Franko in Lara)

Lara:       Kaj mi imate torej za naročiti gospod režiser?

Franko:   Kar nekaj stvari bo treba naredit’ do naslednje vaje.

Lara:       Potem pa rabiva več časa. Meni pa se mudi domov, pa še brez prevoza sem, ali ne greste tudi vi v Blablano?

Franko:   Grem, ja.

Lara:       Joj, ali bi vam bilo zelo odveč, če bi se peljala z vami, pa mi lahko potem kar po poti razložite, kaj me čaka.

Franko:   Seveda, pa še nekaj časa bova prihranila na ta način.

Lara:       Če vam pa ni odveč, vas pa z veseljem povabim še na kavico, glede na to, da je pri Ančki danes ne boste dobili.

Franko:   Kako pa veste, da sem bil pri njej na kavi?

Lara:       Saj vsi vedo, v takih majhnih krajih se vse takoj razve. Če boste šli pa k meni na kavico, pa za to ne bo nihče vedel. Samo, če vam je kaj do tega? Če vam pa slučajno ni do kave, imam pa tudi še kaj drugega za ponudit …

Franko:   Verjamem, da imate in ne bom se branil! Moram reč’, da sem takoj opazil da ste nekaj posebnega in izstopajočega v tej podeželski druščini. Nič, pojdiva! Po poti vam razložim, vse kar je treba.

Lara:       Pa pojdiva, gospod režiser!

Franko:   Franko. Izvolite, za vami.

Lara:       Saj se lahko tikava, Franko, ali ne?

Franko:   Ja, to imate pa … to imaš pa prav, kar tikajva se, Lara. (odideta)

a da igra bi uspela, treba bo kar dosti dela.

Zdaj pa tu poglejte si, kako so vrli Štangarji 

se lotili tega dela, da bo vas hvaležna in vesela!

4.     slika

21.  prizor (sejna soba – bralna vaja; Pero, Ančka, Lara, Franko, Žuža, Marko, Ajda, Lana, Robi, Živa in Joško)

Lara:       Franko, saj si rekel, da bomo najprej preizkusno brali prva prizora prve in druge slike, kajne?

Ančka:    A zdaj pa gospoda režiserja že kar tikate?

Lara:       Saj ga vi tudi!

Ančka:    Ja, ampak jaz sem njegova … sodelavka!

Lara:       Jaz sem pa njegova desna roka, saj ste menda zadnjič slišali, kakšna je vloga inspicienta!

Pero:       Kaj pa je tebi mar, če ga tika? Če bi ga motilo, bi ji že povedal?

Franko:   Ne skrbi Ančka, z Laro imava čisto profesionalen odnos, je pa velik’ laže, če se tikava, glede na to, da se delo režiserja in ispicienta zelo prepleta.

Ančka:    Samo, da se vama ne bo še kaj drugega prepletalo!

Pero:       Pa naj se prepletata, kolikor hočeta, kaj te briga!

Ančka:    Ne vmešavaj se Perči, tako prepletanje lahko vpliva na odnos med menoj in Frančijem?

Pero:       Kakšen odnos pa imata vidva?

Ančka:    Strogo poslovni, kaj si pa mislil? A si pozabil, da sva sodelavca!

Pero:       Vem, da sta v isti službi, da sta pa tako profesionalno povezana, da te mora vprašati, s kom se lahko tika, pa nisem vedel!

Franko:   Nehajmo že komplicirat’i s tem tikanjem! Čas je, da začnemo z vajo. Lara, so prisotni vsi, ki nastopajo v teh prizorih, ki sem jih izbral za preizkus.

Lara:       Ja Franko, vsi so tu!

Franko:   Dobro, da vidim, kako se boste obnesli pri branju svojih vlog! Bomo začel’ kar na začetku, ti fanté, kako ti je že ime?

Robi:      Robi.

Franko:   Zate sem rekel, da boš Tevže. Ti si štehvanjski mojster!

Žuža:      Kakšen mojster? Štefanski?

Franko:   Štehvanjski! Štehvanje je tekmovanje, pri katerem morajo fantje v galopu na velikih črnih kobilah z železnim kijem razbiti na kol nasajen sodček. V čast zmagovalcu pa imajo potem rej pod vaško lipo?

Žuža:      Kaj imajo?

Franko:   Rej! Rajajo, se prav’ plešejo!

Živa:       A že takrat so imeli rave party-je?

Franko:   Ja itak! Gremo zdaj, Robi začni!

Robi:      Spet pojémo pod našo lepo vežo sta-rih časov sočno pesem danih dni …

Franko:   Kje vraga, si se pa ti učil brat? A’ ‘maš besedilo v cirilic’i napisano, al’ kaj? Daj preber’ tako kot je treba. Pôjemo ne pa pojémo! Lipa ne pa lepa! Viža, ne pa veža. Pesem je pa sončna, ne pa sočna! Dajmo še enkrat!

Robi:      Spet pojémo …

Franko:   Pôjemo, pôjemo!

Robi:      … pôjemo pod našo lipo vižo sta-rih časov so-čno …

Franko:   Sončno! Sončno! Če še enkrat prebereš sočno, bo t’le nekdo začel sočno preklinjat’!

Robi:      “… sončno pesem davnih dni.”

Franko:   Še enkrat vse skupaj, zdaj pa prav, prosim!

Robi:      Okej! Spet pojémo …

Franko:   Neee! Črtaj tole, pa napiš’ prepevamo!

Robi:      Kje pa piše “tole”, jaz v temle stavku te besede ne najdem.

Franko:   Besedo pôjemo prečrtaj! Aja, tud’ te ne najdeš, ker teb’ piše “pojèmo”! To prečrtaj, pa napiš’ prepevamo! No, a’ bo kaj?

Robi:      Ne morem!

Franko:   Zakaj ne, pa ne, da si se t’ko navezal na pojémo, da ne moreš prečrtat’?

Robi:      Ne, samo nič za pisat nimam.

Franko:   A me zajebavaš? Lara, dəj mu nekaj za pisat! Si popravu? Greva zdəj še enkrat od začetka!

Robi:      Spet pre-pevamo pod našo lipo vižo sta-rih časov, sončno pesem dav-nih dni. V halo …

Živa:       (potihem) Hvalo!

Robi:      … v hvalo soncu pojémo jo …

Franko:   Črtaj! Piš’ prepevamo! Si? Gremo naprej!

Robi:      Naj bogato pozláti nam polja kmetov, zaskrbljeni ožári naj obraz.

Franko:   “Naj bogato pozlati nam polja”, je ena misel povedana skupaj. “Kmetov zaskrbljeni ožari naj obraz” pa druga! A’ lahko, prosəm, prebereš na ta način?

Robi:      Lahko.

Franko:   No, da vidim.

Robi:      Naj bogato pozláti nam polja kmetov …

Franko:   Krščen Matiček, da ne rečem kaj sočno balkanskega! Pa nisem jaz t’le zato, da bom vodu tečaj za dislektike. Lara, če tale do naslednjič ne bo znal pravilno prebrat svoj’ga besedila, naj Joško najde zamenjavo zanj. Sam’, da ne bo kakšən’ga prvošolčka pripelu, ker otročadi ‘mamo že zdəj dost.

Robi:      Pa saj znam brat.

Franko:   Ne znaš brat, še manj pa pravilno prebrat. Pa ni mi treba staršev na govorilne pošiljat, ker nisem tvoj učitelj. Pač pa se do drugič nauč’ prebrat’, tako kot je treba in to kakor veš in znaš.

Pero:       Točno tako, tudi župan tako pravi.

Franko:   Danes bo Tevžeja brala šepetalka. Dajmo!

Žuža:      Aha, to sem pa jaz! “Naj bogato pozlati nam polja, kmetov zaskrbljeni ožári naj obraz. Zato po stari smo navadi si fantje izvolili konto! Nje štehvanjski sem mojster letos jaz in vas vse pozdravljam!” Kaj je že to štefanski?

Franko:   Kaj za vraga … Lara, daj mi nekaj za pisat. (Žuži) Preberi tole!

Žuža:      Štehvanjski, inspicientka, štehvanje.

Franko:   Pa ti si fenomen! Prebrat’ znaš pravilno, povedat’ pa niti približən, kaj šele, da bi razumela. Idealna za šepetalko. Jaz sem res profesional’c. Če je le kje kakšen biser v kupu gnoja, ga najdem.

Joško:     Lepo prosim, gospod režiser, da nas nehate obkladati z žaljivkami.

Franko:   Kup sranja bi bil žaljivka, ne pa gnoj! Gnoj je pa le nujno zlo, brez kater’ga mi ne b’ imel’ kəj jest’.

Lara:       Točno tako.

Franko:   (Robiju) A zdaj vidiš, kaj se prav’ prebrat’ prav! Glej da znaš do naslednjič brat’ vsaj tako, kot šepetalka! Gremo naprej!

Vsi:        “Tevže naj živi!”

Žuža:      “Ne meni – sončnemu junaku čast in slava! Enakega ne zmore Korotan. Kot snop slame prejle je drvel na vrancu. Njegova roka je v konte tekmi prva snela štehvanjski obroč. Vaš venec, prelepe dečve, že v tretje je priboril Serajnikov si Mirko!”

Dekleta[1]: “Mirko naj živi!”

Žuža:      “Povejte zdaj, katero lepotico ste izvolile iz vaše srede, da ovenčala bo našega junaka?”

Živa:       “Izvolile Miklovo smo Zalo!”

Franko:   Okej! Lara, naj tale naš Tevže trenira branje s šepetalko! Gremo zdaj na prvi prizor druge slike! Ančka, ti začneš!

Ančka:    “Dokler bom živa, Mirku nikdar ne boš žena!”

Franko:   Super, ja, zdaj pa Zala!

Ajda:      “Saj ste rekli mati, naj po srcu se odločim, da vi me silili ne boste v zakon proti moji volji!”

Franko:   Bravo, gremo naprej!

Ančka:    “Kdo pa pravi, da te silim! Saj snubcev ti ne primanjkuje! Le enega ti branim. Serajnikov nikdar ne bo mi zet. To moja zadnja je beseda!”

Franko:   Gremo, Almira!

Lana:      “Razveselilo ni je moje sporočilo!”

Ajda:      “Ah, matere ti ne poznaš, Ker grunt pogreša gospodarja, veljati ona hoče za moža. Povej mi raje, kje si vzela, da me pride Mirko danes snubit.”

Lana:      “Saj veš, da često stopa čez naš prag.”

Ajda:      “Vem, vem in prav je, da se obiskujejo sosedje.”

Franko:   To je v redu! Gremo na 3. prizor, v katerem prideta Mirko in njegov oče snubit. Pero, na 16. strani zgoraj, začni!

Pero:       A sem jaz Mirko, ali Serajnik?

Lara:       Vi Pero ste oče Serajnik, Marko pa je vaš sin Mirko.

Franko:   Good job, Lara! Točən’ t’ko.

Ančka:    A tako, eni pa zdaj že angleške pohvale dobivajo?

Franko:   Saj za tvoje branje tudi lahko rečem samo ‘well done’!

Ančka:    Hvala, Franči! No, Perči, začni!

Lara:       Oprostite, ampak če kdo daje znak za začetek, je to samo režiser ali pa inspicient, tako da nama prosim pustite, da opravljava svoje delo, vi pa se držite svojega!

Ančka:    Joj, kako smo našpičeni! Prav, pa mu vi recite, da naj začne!

Lara:       Mu bo že Franko rekel.

Pero:       Dajte se že zmenit, da bom vedel, koga naj vprašam, če lahko začnem!

Franko:   Začni že, dovolj je b’lo debate!

Pero:       Vstopi z Mirkom … 

Franko:   Tega v oklepajih ni treba brat’, črtaj!

Pero:       A ima kdo kaj za pisat! 

Franko:   Daj ber’ že, boš potem črtal!

Pero:       “Bojim se, da popravila ne bova …”

Franko:   Pa kje ti vidiš ‘p’? Opravila ne pa popravila!

Ančka:    Daj Perči zberi se, saj znaš, če hočeš.

Franko:   Še enkrat!

Pero:       “Bojim se, da opravila ne bova prida!” Pa kaj hudiča je to ‘prida’?

Žuža:      Ja, pa res, mene tudi zanima!

Franko:   Pa kam ste vi v šolo hodil’, da niti tega ne veste?

Pero:       Na Štangarski Vrh, ampak tam nas tega niso učili, če pa so, je pa tega že toliko časa nazaj, da se res ne spomnim.

Franko:   Prida pomen’ dober, kar v tem primeru pomen’, da Serajnik pričakuje, da ne bosta dobər’ oprav’la?

Pero:       Zakaj pa ne?

Franko:   Naprej preber’, pa ti bo jasən!

Pero:       “Na pragu najprej srečala sva žensko.” Čisto nič bolj jasno mi ni kot prej.

Franko:   No, dajmo Marko, kaj na tole odgovori Mirko?

Marko:    “Poj-díte no … saj … to je … po-raz-na … vera.”

Franko:   O Madona! Še en dislektik! Kje od hudiča se jemljete! Z vami delat’ predstavo je pa res ena sama, velika štala.

Pero:       Ja in to Miklova štala, to se še boljše sliši kot Miklova šala.

Franko:   A zdaj boš pa še duhoviču! Navsezadnje bom še začel verjet, da bi b’lo najboljš’, da vse vloge igrajo ženske, te znajo vsaj brat’.

Lara:       Franko, ti si res človek z veliko začetnico, redki so moški, ki znajo ceniti ženske!

Franko:   Hvala! Za danes ‘mam dost’ tega tečaja za dislektike. Lara, poskrbi, da se bodo vsi tile naučil’ brat’!

Lara:       Ja, kako pa?

Franko:   Organiziraj bralno vajo s šepetalko, pa naj berejo tol’k časa, da bodo znal, potem se šele lahko lot’mo interpretativən’ga branja.

Lara:       A tebe ne bo na te vaje? 

Franko:   Ne, jaz tega ne morem poslušat, nimam živcev. Dve taki vaji, pa sem zrel za psihiatra.

Ančka:    Ja, škoda Franči, res škoda, sem mislila, da boš hodil na vse vaje.

Franko:   Saj bom, samo na te pa res ne morem. Povrh’ vsega pa ni moje delo, da ljudi učim branja! Saj nisem razredni učitelj, tega b’ se moral’ ljudje naučit’ na razredni stopnji.

Pero:       Saj smo se, samo takrat so bile črke večje, pa je bilo lažje brat!

Franko:   Če so t’ črke premajhne si natisən na večje, al’ pa si zrihtaj očala! Do naslednjič, za danes ‘mam jaz dost’! Lara vam bo sporočila, kdaj ‘mate naslednjič vaje. Lahko greste!

Robi:      Cool, ajde, se vid’mo! A greš, Živa?

Živa:       Grem, ajde vsi!

Lara:       Samo v mojo pisarno skočim po torbico, Franko.

22.  prizor (vsi se poslovijo, ostanejo Pero, Ančka in Franko)

Ančka:    Greš z menoj domov, Perči?

Pero:       Župana gotovo zanima, kako nam je šlo na vajah.

Franko:   Že mogoče, ampak morda bi b’lo boljš’, da ne izve.

Pero:       Ne morem ga razočarat, župan ima rad vse pod kontrolo.

Ančka:    Ja potem pa le, Perči, saj ne boš dolgo, kajne?

Pero:       Veš, da ne, čeprav župana zanimajo vse podrobnosti, pa tudi počakati moram, da najde čas zame, ker ima zmerom veliko dela. No, prej ko grem, prej bom tam. Adijo!

Ančka:    Adijo!

23.  prizor (ostaneta Ančka in Franko)

Ančka:    Franči, zdaj pa le z mano! Perota do polnoči zagotovo ne bo domov.

Franko:   Nocoj ne morem, moram Laro peljat’ domov!

Ančka:    A tako, zdaj jo pa že domov voziš?

Franko:   Če ima pa avto na servis’, avtobusa pa nocoj tud’ ni več noben’ga za v Blablano!

Ančka:    Naj gre pa na štop, ali pa naj si taksi najame!

Franko:   Če sem ji pa obl’ubu, da jo bom peljal!

Ančka:    Pa kako si lahko to naredil, Franči?

Franko:   Kako naj b’ pa vedu, da bo šel danes Pero spet poročat. Zadnjič je bilo videt’, da gre kar rad domov.

Ančka:    Kaj pa vem, kaj mu je bilo zadnjič, ampak danes je spet vse po starem. Ti pa igraš vlogo taksista, namesto, da bi šel k meni.

Franko:   Ja, moram jo peljat, če sem obl’ubu.

Ančka:    Pa jo pelji, če že moraš, samo hitro se je reši, pa pridi nazaj k meni, saj se še spomniš, kakšna postrežba ti je na razpolago.

Franko:   Oh, Ančka, veš da se, le kako b’ lahko pozabu …

24.  prizor (Lara se vrne s torbico)

Lara:       Sem imela še en telefon. Kaj pa vi tukaj, a še niste odšli domov?

Ančka:    Nisem, kot vidite! Sem se morala še s Frančijem nekaj pogovorit o enem projektu, službeno, se razume. Zdaj moram pa iti, Perči me že čaka!

Lara:       A ni šel županu poročat, se pravi v gostilno?

Ančka:    Je rekel, da se ne mudi, da mu bo jutri poročal. Grem, Franči, midva sva pa zmenjena, kajne?

Lara:       Zmenjena?

Ančka:    Glede projekta, službeno.

Franko:   Ja, seveda … projekta, ja, velja, bom uredil, kot sva se dogovorila.

Ančka:    No, potem pa res grem, da si Perči slučajno ne premisli. Adijo!

Franko:   Čao!

Lara:       A kar čao, lepo …

Franko:   Moram bit’ prijazen z njo, saj veš kako pomembni so dobri odnosi s sodelavci.

Lara:       Sploh pa če so sodelavke in če te vabijo na kavo, medtem ko je mož v gostilni.

Franko:   Ne pogrevaj spet tega, to je že davna preteklost.

Lara:       Se pravi, da lahko računam, da se boš tudi danes odzval mojemu vabilu?

Franko:   Joj, danes pa ne morem.

Lara:       Kako ne moreš, zakaj pa ne, a se ne spomniš več, kakšna postrežba je na razpolago pri meni?

Franko:   Veš da se Lara … ampak danes ‘mava z ženo obletn’co poroke. Sem ji obljubu, da pridem prej domov, že zdaj sem pozen.

Lara:       Boš pa rekel, da se je vaja zavlekla.

Franko:   Saj to zmerom rečem.

Lara:       No, vidiš, potem je pa itak že navajena.

Franko:   Samo obletnica poroke, je pa sam’ enkrat na let’.

Lara:       Daj no, ne daj se toliko prosit.

Franko:   Prav, sam’ se bova morala kar takoj najbolj zanimiv’ga dela postrežbe lotit’, ker se mi res mudi.

Lara:       Meni je prav, pojdiva!

Franko:   A ti je všeč Larina pesem, Lara?

Lara:       Iz Doktor Živaga? Neskončno!

Franko:   Jo imam na cedeju v avtu!

Lara:       Kako romantično, ti pa res na vse misliš …

Song: Vaja tle se godi, vsakih nekaj, nekaj dni,  a napredka v igri ni, Franka to zelo jezi!  Lari pa do igre ni, noče več ukvarjati se z butastimi Štangarji, misli kaj napravi naj, da se tega reši zdaj! Če bi radi vedeli, kaj na misel pride ji, česa loti se in naredi, ostánite, še sedíte, ust odprtih zgodbi tej sledite!

3.      dejanje

5.     slika

25.  prizor (vaje na sceni “na gradišču;Lara, Žuža, Franko, Egon, Robi, Marko, Dina)

Egon:      “Izdani smo! Turki v skrivnem so hodniku!”

Robi:      “Kaj nam je storiti?”

Franko:   Pa kaj je to? Kaj nam je storiti? Daj, povej to t’ko, da bom v glasu čutu strah, zaskrbljenost. Na obrazu se ti mora videt’, kako te obhaja groza, ker veš, da krvoločni Turki plezajo čez zid. Predstavljaj si, da boš v kratkem brez glave, al’ pa da te bodo nataknil’ na kol in boš v neskončnih mukah umiral nekaj dni! To si predstavljaj in povej še enkrat!

Robi:      “Kaj nam je storiti?”

Franko:   Neeee! Še enkrat! Pa predstavljaj si, da boš ti umiral na kolu, ne tvoj avatar iz video igər’ce, kjer ‘maš več živl’ejn. V ‘real life-u’ ‘mamo samo eno življejne, če tega zafuramo, je kon’c, ‘the end’, ‘game over’ in kon’c igrajna, razumeš! Ponov’!

Robi:      ‘Game over’ in kon’c igrajna, razumeš!

Franko: Ne to, svoj’ besedil’!

Robi:      Aja, kje smo že bili?

Žuža:      “Kaj nam je storiti?”

Robi:      “Kaj nam je storiti?”

Franko:   Ahhh!

Dina:      “Pójdite, jaz zaprem jim tukaj pot! Morda se še prebijete na levi, tam je boršt najbližji.”

Marko:    “Kaj boš tu opravil sam?”

Dina:      “Pójdite vam pravim! Žene imate, domačije; jaz pa sem sam. Samo življenje imam in skrb za ta hodnik.”

Marko:    “Zdaj šele vidim, Strelec, da pošten si, srčen mož. Za menoj možje”

Dina:      “Reši se, Mirko, reši se za Zalo!”

Franko:   Jao, jao, jao! Najbolj dramatičən prizor odigrate kot, da je to Člov’k ne jezi se, ne pa boj na živl’ejne in smrt! Na tem bo treba še in še delat’, zapiš’ Lara! Naprej!

26.  prizor (možje odidejo, Turki pridejo; Lara, Žuža, Dina, Jean, Mici, Pepi)

Jean:       (poseka Strelca/Dino, ki obleži na tleh)

Pepi:       “Te je le doletelo pes? Ne boš mi več požigal. Tako maščuje se ti Tresoglav!”

Franko:   Več sovraštva, več jeze! Pa glava se ti občasno trese! Še enkrat!            

Pepi:       “Te je le doletelo pes? Ne boš mi več požigal. Tako maščuje se ti Tresoglav! Plen še bogatejši je, kot sem si mislil.”

Mici:      “Prevaral si nas, gad!”

Franko:   Mici, ti si mogočni vojaški poveljnik, tole kar rečeš, je pa resna grožnja, in jo tako tudi izreč’! Tvoje grožnje ‘majo takojšen učin’k. Ne t’ko kot tiste protikadilske: – “Kajenje ubija!”. Če ti rečeš: “Odsekajte mu glavo!”, se to zgodi v naslednjem trenutku in ne čez dvajset al’ pa trideset let.

Mici:      “Prevaral si nas, gad!”

Franko:   Še bolj strupeno!

Mici:      “Prevaral si nas, gad!”

Franko:   Recimo.

Mici:      “Polovite vse, ki skrivajo se v tem gradišču!

Grdo si me prevaral!”

Pepi:       “Prevaral?”

Franko:   Daj, no! Kje j’ tu strah, zvijačnost? Še enkrat, pa ne pozab’, da si Tresoglav!

Pepi:       Saj vem.

Franko:   Potem pa stresaj glavo!

Pepi: Aja. Bom.

Franko:   Dəj že, kaj čakaš?

Pepi:       “Prevaral?” 

Mici:      “Kje so ženske, kje je tista, o kateri pel si tako slavo? Njo hočem pokloniti sultanu.” (čedalje tišje, zatemnitev, scena se sprazni, konec slike)

Lari pa do igre ni, noče več ukvarjati se z butastimi Štangarji,

misli kaj napravi naj, da se tega reši zdaj!

27.  prizor (na sceni za vaje; Lara, Pero)

Pero:       (vstopi) Zdravo! Kje pa je režiser, pa vsi ostali?

Lara:    Samo vas sem naročila za tole uro!

Pero:       Ja, kako bom pa vadil sam? A režiser še pride? Ampak, kaj pa bo delal samo z mano, saj niti glavne vloge nimam?

Lara:       Nisem vas poklicala tako zgodaj zaradi vaj, ampak vam imam nekaj važnega za zaupat’.

Pero:       Ah, dajte no? Vi, meni?

Lara:       Ja, jaz, vam.

Pero:       Kaj pa je sploh lahko takega, kar bi morali vi meni zaupati? Da ni mogoče kaj, kar bi moral jaz županu sporočiti?

Lara:       Ne, to se tiče vas, mislim da vas ne bo mikalo županu ali komu drugemu govoriti o tem.

Pero:       No, zdaj me pa res zanima, kaj mi imate takega za povedat.

Lara:       Naj vas najprej nekaj vprašam? Ali se vam ne zdi, da se režiser, se pravi Franko, malo preveč in prepogosto suče okrog vaše žene?

Pero:       Ah, to ga ona samo malo okrog prsta ovija, samo zato, da nam zastonj režira.

Lara:       Kaj pa, če tudi on njo okrog česa ovija?

Pero:       Kaj vam pride na misel, on?

Lara:       Prav on, ja? Kje pa mislite, da pije kavico, medtem ko vi občudujete mlado natakarico v županovi gostilni?

Pero:       Kaj pa jaz vem v kateri bife zahaja po vajah?

Lara:       V bife pri Ančki.

Pero:       Tega pa ne poznam, a je to v Blablani?

Lara:       Poznate, pa še kako poznate, to je tam, kjer ste vi doma, samo da je lokal odprt samo za enega gosta?

Pero:       Oprostite, ampak meni Ančka ni nič omenila, da kakšen s. p. odpira, pa da bo imela lokal. Sploh pa samo za enega gosta, to se pa absolutno ne splača.

Lara:       Vidim, da so metafore prehud zalogaj za vas, bom prešla na konkretno raven. Ko ste vi v gostilni, je Franko pri Ančki. Če pa pijeta kavico ali pa počneta kaj drugega, boste morali pa sami ugotoviti?

Pero:       Kaj, domov, da ga vabi? Kako pa to veste?

Lara:       Vem iz zanesljivih virov. Kako daleč je že šla stvar, ne vem, ampak mislim, da je skrajni čas, da kaj ukrenete.

Pero:       Bom, samo da mi pride v roke, vse kosti mu polomim.

Lara:       Zakaj pa njemu? Saj ga je Ančka zvabila k sebi.

Pero:       Aja, jih bom pa najprej njej. Vi pa povejte vašemu Frančeku, da je boljše, da se Zgornje Štange na daleč izogiba, če hoče ostati v enem kosu!

Lara:       Ja, kaj pa režija in predstava? Kaj bo pa župan rekel na to?

Pero:       Uh, saj res? Preklet hudič! Prav, se bom zadržal do občinskega praznika, ko mora bit’ predstava. Ampak, če se bo še kaj slinil okoli moje Ančke, naj se pa kar naroči pri zobozdravniku, da mu naredi protezo. Ančka naj se pa tudi pripravi.

Lara:       Mislim, da bo vsak čas tu, ker sem tudi njej naročila naj pride, tako da se lahko takoj prepričate, kaj je na stvari. Jaz se bom pa medtem umaknila, da vaju ne bom motila (odide).

28.  prizor (na sceni za vaje; Pero, Ančka)

Ančka:    (vstopi) Ja, kje pa so vsi?

Pero:       Od kdaj te pa vsi zanimajo, sem mislil, da te samo Franko zanima?

Ančka:    Nehaj zganjati ljubosumnost, pa rajši povej, kje so vsi drugi!

Pero:       Lara je samo naju povabila.

Ančka:    A, res? Pa ne, da nama je zmenek organizirala? Kje pa je mizica, vino, cvetje in sveče?

Pero:       Kakšen zmenek, nehaj s temi neumnostmi! Nekaj resnega se imava za zmenit’.

Ančka:    To pa res, marsikaj se imava za zmenit’, ampak se nimava kdaj, ker si kar naprej v gostilni.

Pero:       Jaz sem tam z razlogom, kakšne razloge ima pa “tvoj” Franči, da hodi v moj dom, ko mene ni doma, boš pa ti najbolje vedela?

Ančka:    Kdo? Kaj? Kaj pa govoriš?

Pero:       To, kar vem.

Ančka:    Kaj veš?

Pero:       Da hodi k tebi.

Ančka:    Kdo?

Pero:       Franko, kdo pa drugi?

Ančka:    Kdo ti je pa to natvezil?

Pero:       Nihče mi ni nič natvezil, vem iz zanesljivih virov.

Ančka:    A od Lare, zato naju je torej poklicala sem. Menda ne boš verjel tej mestni čarovnici. Samo zaradi ljubosumja si izmišljuje takele stvari, a ne vidiš, kako se smuka okrog Franka?

Pero:       Ja, ampak on se pa okrog tebe in temu bom naredil konec.

Ančka:    Pa saj veš, da bi to pomenilo tudi konec predstave.

Pero:       Dobro, pa naj se smuka, tule na vajah, samo, k tebi domov pa ne bo več hodil! Bo moral pa župan takrat, ko imamo vaje, na moje informacije počakat do naslednjega dne.

Ančka:    A misliš, da bo lahko tako dolgo ostal neinformiran? In to samo zaradi klevet neke zafrustrirane blablanske device, ki ne more dobiti moža, pa jih potem poskuša drugim speljati.

Pero:       Klevete gor ali dol, na kavo k tebi Franko ne bo več hodil!

Ančka:    Pa saj še nikoli ni! Pa tudi, če bi. Kaj pa misliš, da bi se zgodilo? Teh umetnikov so polna usta romantičnih izjav, ko pride pa priložnost za akcijo, pa zmrznejo. Ti Perči, si pa čisto nekaj drugega. Nič romantičnega ne znaš povedat, ampak ko je čas za akcijo, je pa akcija, a ne? Pridi greva domov, če danes ni vaj!

Pero:       A je čas za akcijo?

Ančka:    Ne vem, pridi, pa boš videl!

29.  prizor (na sceni za vaje; Lara se vrne, Franko pride)

Franko:   Zakaj pa nikogar ni, Lara?

Lara:       Ker imava midva krizni sestanek.

Franko:   Daj no, tule je vsaka vaja katastrofa, kaj je lahko še hujš’ga, da bi morala ‘met’ krizni sestan’k!

Lara:       Perotu je nekdo zblebetal, da hodiš k njegovi Ančki.

Franko:   Nemogoče, a si prepričana?

Lara:       Vem iz zanesljivih virov.

Franko:   ‘Shit’! Pa kdo mu je šel pravit o tem?

Lara:       Jaz ne, pojma nisem imela, da nisem edina, s katero varaš ženo.

Franko:   Samo enkrat me j’ zvabila k seb’ na kavo, ampak to je b’lo, še predən sem tebe prvič pel’al domov.

Lara:       Enkrat res ni nobenkrat, če je bilo res samo enkrat? Ampak Perotu boš to težko dopovedal. Sem slišala, da je grozno ljubosumen. Menda je že grozil, kaj bo naredil s tabo, če se še kdaj prikažeš v Zgornji Štangi.

Frano:     Kje si pa to izved’la?

Lara:       Majhen kraj, saj veš, tu se takoj vse razve.

Franko:   Ja, saj. Kaj pa zdaj?

Lara:       Naredi kot veš in znaš, ampak jaz na tvojem mestu Perotu ne bi hodila pred oči.

Franko:   Mi niti na misel ne pride, teh vaj ‘mam pa tud’ že zdavnaj čez glavo. Nəj si župan to svojo Miklovo šalo kar sam nar’di, kakor ve in zna!

Lara:       No, veš kaj, če ne boš imel vaj tule v Zgornji Štangi, bi pa lahko te termine preživel z menoj, kaj misliš? Veš, imam vikend na morju in v tem času je tam veliko bolj prijetno, kot tule v teh hribih.

Franko:   A res, vikend na morju ‘maš?

Lara:       Ja, starši so ga zgradili, zdaj je pa moj in ni lepšega kot preživljati prosti čas sredi oljk in fig, kjer se s terase ponuja prekrasen pogled na sinje morje.

Franko:   Sliš’ se fantastično?

Lara:       Bi torej delil te poglede z menoj?

Franko:   Veš da, pa tud’ posteljo, saj menda nimaš sam’ terase?

Lara:       Seveda imam tudi posteljo, pa ne samo ene, da sedežne niti ne omenjam. Imam pa tudi visečo mrežo.

Franko:   No, s to, si me pa dokončno omrež’la!

Lara:       Želela bi si, da bi te s čim drugim …

Franko:   Saj si me, ampak, ko pomisləm na crkljanje v viseči mreži, pa na vonj po smoli borovcev in cipres …

Lara:       … da sivke in rožmarina niti ne omenjam. Samo, zdaj bo pa čas da greva, da Pero slučajno ne opazi, da je tvoj avto pred gasilskim domom. A me lahko pelješ, sem spet brez prevoza.

Franko:   Veš da te bom, spotoma se pa lahko zmen’va, kako bova organizacijsko izpel’ala tele najine nove vaje.

Song: Kaj pa bodo Štangarji, če jih Franko zapusti, saj županu zdaj brez Zale, res ne bo do šale, res ne bo do šale …

30.  prizor (na sceni za vaje; vsi, razen Lare, Franka, Pepija in povezovalca)

Joško:     Pa kje sta danes Lara in Franko? Saj do zdaj nista nikoli zamudila.

Pero:       Za razliko od Pepija?

Mici:      Pa kaj se kar naprej spravljaš na Pepija, na vaje tudi on ni nikoli zamudil.

Pero:       Če do zdaj ni, je pa danes. Ali pa ga mogoče ti kje skrivaš?

Mici:      Danes bo pa malo zamudil, ker se mu je službena pot zavlekla.

Joško:     Pepija zlahka pogrešamo, ampak režiser in inspicientka, to je pa druga zgodba. Upam, da se jima ni na poti kaj zgodilo.

Ančka:    A je gospa občinska tajnica že spet brez prevoza?

Joško:     Kaj pa vem, ampak če obeh ni, bi pričakoval, da prideta skupaj. Samo, zakaj ju še ni, mi pa ni jasno.

31.  prizor (na sceni za vaje; vstopi Pepi)

Pepi:       Oho, saj ste vsi že tu.

Dina:      Ja, samo ti zamujaš, klasika. Smo že kar malo pozabili, ker te je za vaje gospod režiser dobro v red spravil.

Živa:       Samo, danes pa on zamuja.

Pepi:       Nič ne zamuja, vam lahko z gotovostjo zatrdim, da ga sploh ne bo.

Mici:      Kako pa to, a se je ponesrečil, je zbolel?

Žuža:      Kaj pa Lara, zakaj pa nje ni?

Pepi:       Zato, ker je z njim.

Žuža:      S kom?

Pepi:       S Frankom, s kom pa drugim?

Žuža:      Kaj pa dela z njim?

Pero:       To, kar bi tudi ti delala, če bi si upala.

Žuža:      Jaz s Frankom že ne bi nič delala, sploh je pa prestar zame.

Pero:       A tako, a ti imaš rajši bolj mlade, glej jo no!

Joško:     Daj že mir, s svojim namigovanjem, Pero, da ne bomo še o tebi česa rekli. Naj Pepi raje pove, zakaj misli, da Franka ne bo!

Pepi:       Nič ne mislim, vem.

Mici:      Daj Pepi zini že, da bomo tudi mi vedeli.

Pepi:       Franko je z Laro na njenem vikendu na morju. Sem imel službeno pot tja dol, pa sem srečal Franka in je rekel, da ga v Zgornjo Štango lahko dobimo samo uklenjenega in s policijskim spremstvom. Za Miklovo Zalo je pa rekel, naj si jo župan nekam zatakne ali pa naredi predstavo kakor ve in zna.

Pero:       No, tega pa župan ne bo vesel, mu grem kar takoj povedat.

Ančka:    Čakaj, mu boš že nesel na ušesa, ko bo čas za to! Pepi, ali govoriš resnico, ali nas samo malo vlečeš za nos?

Mici:      Pepi vedno govori resnico in se iz tako resnih reči nikoli ne dela norca.

Ančka:    Pepi, povej še enkrat, če je res, da Franka ne bo več k nam!

Pepi:       Ja, kaj pa. Saj je Mici povedala, da si jaz ne izmišljujem takih stvari.

Ančka:    Pero, a imaš ti kaj pri tem?

Pero:       Saj ni z mano na vikendu, ker jaz vikenda sploh nimam, če si slučajno pozabila.

Ančka:    Ti še česa drugega nimaš. Ampak povej, če si mu slučajno grozil!

Pero:       Niti slučajno. Saj bi mu rad povedal svoje, ampak kaj, ko nisem imel priložnosti.

Joško:     Sranje, zdaj smo pa v riti. Samo še mesec dni je do občinskega praznika, mi pa brez režiserja.

Žuža:      In brez inšpicilentke.

Ančka:    No, njo pa čisto lahko pogrešamo, samo kako bomo brez Franka?

Pero:       Ti bolj težko, jaz pa tudi njega ne bom čisto nič pogrešal.

Joško:     A si pozabil, da brez režiserja ni predstave, župan jo pa hoče imeti in to čez en mesec! Kje naj zdaj čez noč najdemo režiserja?

Dina:      In to takega, ki bo režiral zastonj.

Žuža:      Ančka, a imaš mogoče še kakšnega sodelavca, ki režira?

Ančka:    Pa kaj ti misliš, da jaz delam v enem takem režiserskem gnezdu, ali kaj?

Joško:     Torej smo zdaj do vratu v dreku! Pa še dobra dva meseca dela nam bo šlo v nič.

Robi:      Ampak nas vsaj nihče več ne bo zmerjal in tulil na nas – “Še enkrat!”.

Egon:      Škoda bi bilo, da gre vse delo v nič. Bom pa jaz režiral, pa bo.

Joško:     Kako ti, saj nimaš nobenih izkušenj! Še igral nikoli nisi, kaj šele režiral.

Egon:      Ja kako težko pa je lahko? Saj sem videl Franka, kako dela, bom pa ja znal toliko, da bo do roka predstava nared!

Pepi:       Pa naj poskusi, mogoče mu bo pa šlo. 

Mici:      Ja, dajmo mu priložnost, naj se izkaže!

Joško:     Pa ste vsi za to, da Egon režira? Dobro, potem pa kar začnimo. Egon, ti si režiser, kaj bomo danes vadili?

Egon:      Bomo šli kar od tam, kjer smo zadnjič nehali. Kje smo že ostali Žuža? 

Žuža:      Končali smo s peto sliko, zdaj je na vrsti šesta!

Egon:      Super Žuža, ti boš po novem še inspicientka. Poglej v tekst, kdo ostane na sceni za ta prizor!

Žuža:      Stražar, Iskender, Tresoglav in Almira.

Egon:      Ste slišali, na sceni ostanejo … Daj ponovi Žuža.

Žuža:      Stražar, Iskender, Tresoglav in Almira.

Egon:      Ostali pa v zaodrje, dajmo, dajmo! Žuža, kdo začne?

Žuža:      Stražar.

Egon:      Kdo je stražar?

Jean:       Jaz.

Egon:      Cool, a se spomniš, kje moraš biti na začetku tega prizora.

Jean:       Franko je rekel, da od tamle pridem pred Iskendra pa povem svoj tekst.

Egon:      A vsi veste, kje morate stati? Pojdite na svoja mesta!

Lana:      Midva s Pepijem sva še zadaj, med Turki.

Egon:      Potem se pa spravita tja, kaj še čakata!

Egon:      Kaj bi pa ti rada tu, Mici?

Mici:      Jaz sem pa Iskender-beg!

Egon:      Aja, saj res. Gremo, akcija!

Jean:       “Visoki beg zajeli smo dva tujca …”

Egon:      Stoj! Ni v redu Jean, daj bolj po turško!

Jean:       Še slovensko mi ne gre, po turško ne znam pa niti besede!

Egon:      Ma, ne, samo povej to bolj kot Turek!

Jean:       Kako pa je to?

Egon:      Ja, bolj po turško!

Jean:       Pa če sem ti že povedal, da turško ne znam!

Egon:      Po slovensko povej samo bolj, bolj … divje!

Jean:       Aja, zakaj pa tega takoj ne poveš.

Egon:      Ajde, gremo še enkrat!

Jean:       (pove čisto enako kot prvič) “Visoki beg, zajeli smo dva tujca, moškega in žensko.”

Egon:      Vidiš, saj gre, samo če hočeš. Gremo naprej!

Mici:      “Vendar sta prišla, ta starec je bolj zvit od gada.”

Egon:      Daj no Mici, če igraš dedca, se obnašaj kot dedec. Še enkrat!

Mici:      (pove čisto enako kot prvič) “Vendar sta prišla, ta starec je bolj zvit od gada.”

Egon:      To, to, samo tako naprej!

Jean:       “Moški hoče govoriti z vami.”

Mici:      “Kaj še čakaš, privedi ju!”

Pepi:       “Alah naj te blagoslovi, junaški Iskender beg!”

Egon:      A nisi ti Tresoglav?

Pepi:       Sem, že od prve bralne vaje naprej.

Egon:      Potem pa tresi glavo!

Pepi:       Franko je rekel, da glavo samo občasno tresem.

Egon:      Franko je preteklost, zdaj jaz režiram, ali pa bi mogoče rajši ti?

Pepi:       Ne hvala, še do igranja mi ni.

Egon:      Saj se vidi. Gremo še enkrat, pa tresi glavo!

Pepi:       A ves čas!

Egon:      Ja, lahko še za odrom nadaljuješ, če hočeš. Za trening.

Pepi:       Pa kaj še, mi bo na odru čisto dovolj.

Egon:      Daj že, začni!

Pepi:       “Alah naj te blagoslovi, junaški Iskender beg!”

Mici:      “Džaur, ne kiti se z imenom Alaha! Si privedel Zalo?”

Pepi:       “Sem gospod.”

Egon:      Tresi glavo! Naprej!

Mici:      “Kaj, to lepoto si koval mi v zvezde? Starec, ti nimaš ne oči in ne razuma!”

Pepi:       “Oprosti, to ni Zala.”

Mici:      “Kdo pa?”

Pepi:       “Almira, moja hči. Žalil si me starca s prejšnjimi besedami …” (zatemnitev, vse tišje, konec slike)

Če bi radi vedeli, kaj se tule zdaj zgodi, 

ostánite, še sedíte, ust odprtih zgodbi tej sledite!

ust odprtih zgodbi tej sledite!

6.     slika

32.  prizor (Ančka, Franko pride)

Ančka:    Oh, Franči, si le prišel.

Franko:   Saj sem ti reku, da pridem, ti pa si mi zagotovila, da Perota zanesljivo ne bo sem pred šesto zvečer.

Ančka:    Ne skrbi, ne bo ga. Je spet polno zaposlen s poročanjem županu. Jaz, pa ti imam nekaj zelo važnega za povedat, pa nisem mogla v službi, ko je tam vedno kdo zraven.

Franko:   Tud’ jaz ti moram nekaj važən’ga povedat.

Ančka:    A res, kaj pa?

Franko:   Kako sem pogrešal tvojo bližino … kako čudovita oseba si … pa kako bi te rad stisnu k seb’ brez strahu, da se bo kar naenkrat od nekod pojavu tist’ tvoj divjak?

Ančka:    Ja, lepo. Samo, kaj pa Lara? Ali nisi zdaj z njo?

Franko:   Od kod ti pa ta ideja? Nič nimam z njo. S pretvezo me j’ zvabila na svoj vikend. Je rekla, da me bo Pero, potem ko je izvedu, da sem hodu k teb’, iskal tud’ doma. Pa mi je ponudila, da sem lahko nekaj časa pri njej. Sam’, med nama ni b’lo nikol’ čist’ nəč. Samo ti si mi vedno pomenila vse.

Ančka:    A res, Franči?

Franko:   T’ko res, kot stojim t’le pred tabo. Zdaj pa mi povej, kar si mi hotela povedat’!

Ančka:    Noseča sem.

Franko:   Kako noseča?

Ančka:    Kaj, kako? Tako kot so noseče vse ženske preden rodijo otroke. Kako pa drugače? Sem mislila, da boš vesel, ne pa da me boš spraševal neumnosti?

Franko:   Vesel, zakaj b’ moral bit’ pa jaz vesel, če si ti noseča?

Ančka:    Malo pomisli, mogoče si imel pa tudi ti kaj pri tem?

Franko:   Jaz? Pa menda ne misləš, da sem jaz …

Ančka:    Nič ne mislim, vem!

Franko:   Ja, kako pa veš?

Ančka:    Vem, ženske to čutimo. Poleg tega je pa Pero zadnje čase prihajal iz gostilne tako izmučen od poročanja županu, da ni bil za nobeno rabo.

33.  prizor (vstopi Lara)

Lara:       Kaj pa ti tukaj, Franko? In to z Ančko, pa sveto si mi obljubil, da je niti pogledal ne boš več.

Ančka:    Kaj pa vi tu, Lara, pa ne da spet zalezujete Franka?

Lara:       Jaz njega? Pa kaj še, župan je zahteval, da pridem danes na vaje, če nočem izgubiti službe. Kar se pa Franka tiče, jaz nikogar ne zalezujem. Nisem jaz njemu govorila, ‘kakšna čudovita oseba je in kako si želim njegove bližine’, ampak on meni. Samo, da ga malo z oči spustim, se pa že z drugimi spogleduje in tule na kmetih zalezuje poročene ženske.

Ančka:    A tako Franči, jaz sem pa upala, da se boš ločil in bova lahko zaživela skupaj, sploh zdaj ko pričakujem tvojega otroka.

Lara:       Kaj, otroka si ji naredil, meni si pa trdil, da ni nič med vama in da ti nič ne pomeni.

Ančka:    Veš kaj, Franči, tega pa ne bi pričakovala od tebe, po vsem, kar si mi obljubljal.

Franko:   Pa səj ni čist’ t’ko no, povrh’ sem pa ženo že zapustu!

Lara:       Kaj pa še, ona je zapustila tebe, ko je izvedela, da namesto na vaje hodiš k meni na vikend.

Ančka:    Meni si pa rekel, da je bilo samo enkrat in da ni bilo nič med vama!

Lara:       Vsaj to je res, popolnoma nič ni bilo med nama, niti cunj, niti rjuh, niti zraka ne, a ne Franko? Samo strast in znoj.

Ančka:    Pacek nemarni, z njo se znojiš na njenem vikendu, meni pa govoriš, kako ti pomenim vse.

Lara:       A to ti je rekel? Saj se lahko tikava, glede na to, da sva nasedli istemu prevarantu?

Ančka:    Pa se dajva! Ančka, nekdanja Frančijeva ljubica.

Lara:       Lara, nekdanja Frankova ljubica.

Franko:   Nehajta s temi otročarijami. Dəjmo se pogovorit’ kot odrasli ljudje!

Lara:       Če nočeš, da te zlasava in spraskava kot dve smrklji, se raje hitro poberi od tod?

Franko:   Ančka …

Ančka:    Nič Ančka, kar lepo ubogaj Laro, drugače ne boš šel v enem kosu od tu!

34.  prizor (pride Pero in na vratih pograbi Franka, ki ravno odhaja)

Pero:       Kam pa kam ptiček? Si spet prišel zalezovat mojo ženo, ha?

Franko:   Ne, kje pa, z Laro sva pəršla …

Lara:       Z menoj nisi prišel, pa tudi odšel ne boš.

Ančka:    Jaz se pa ne dam zalezovat, taka kokoš pa nisem, Perči moj. Sploh pa ne zdaj, ko sem noseča.

Pero:       Kako, noseča?

Ančka:    Zakaj sprašuješ neumnosti, namesto da bi bil vesel.

Pero:       Saj sem vesel, samo ne spomnim se …

Ančka:    Saj se ne moreš, ko pa med poročanjem županu, vedno spiješ kakšno pivo preveč, pa ti potem spomin opeša.

Lara:       To bi moral pa župan posebej nagradit’!

Pero:       Kaj pa?

Lara:       To, da človek žrtvuje spomin na najlepše trenutke za izčrpno poročanje o vsem, kar se godi v občini.

Pero:       Pojma nimam o čem govorite.

Ančka:    O tem, da se ne spomniš, kako si naredil otroka, ker se v gostilni nacejaš s pivom. A zdaj razumeš?

Pero:       Razumem, samo še vedno pa ne vem, kaj tale tip tu dela?

Franko:   Sam’ pogledat sem pər’šel, če j’ treba kəj pomagat pər režij’.

Pero:       Župan je rekel, da je Egon čisto v redu in da je vesel, da smo se te rešili. Če bo predstava uspela, bo Egon še nagrado dobil.

Franko:   A t’ko, njemu, ki pojma nima, nagrada, jaz sem moru pa zastonj delat’ s temi vaškimi nesposobneži?

Pero:       Kdo je nesposobnež?

Franko:   Saj nisem mislu tebe, ampak t’ko na splošno!

Ančka:    Tako na splošno bodi raje tiho, ker me res srbijo roke!

Pero:       Sploh pa župan ni imel v mislih denarne nagrade, ampak županovo priznanje za nadarjene mlade umetnike.

Franko:   Egon ni ne umetnik, ne nadarjen, kar se pa mladost’ tiče je to relativno, ker za petnajstletnike je on že z’lo star.

Lara:       Saj v občini nimate takega priznanja.

Pero:       Župan je rekel, da ga bomo imeli in to že po naslednji seji občinskega sveta, vi boste pa predlog pripravili, Lara.

Lara:       A potem me ne bo odpustil, kot je grozil, ko sem nehala biti inspicientka.

Pero:       Ne, je rekel, da se vam za odsotnost piše neplačan dopust, drugače pa za vas tale afera z režiserjem ne bo imela posledic.

Ančka:    Jah, za razliko od nekaterih drugih.

Pero:       Katerih drugih?

Ančka:    Drugih, pač, kaj pa jaz vem. V službi na primer.

Pero:       A je tam tudi kakšno zalezoval. Pa, ko ga takole pogledaš, ni videti tak babjek.

Lara:       Kaj hočemo, videz pač vara.

Ančka:    Tiha voda pa bregove dere.

Franko:   Če župan prav’, da režiserja ne rab’te, bi pa jaz šel, ker pregovorov se mi pa res ne da poslušat.

Pero:       Sta slišali vajini pregovori, gospodu režiserju niso všeč. A jima ne boste rekli: “Še enkrat!”, ker prvič ni bilo dovolj dobro?

Franko:   Ne, sem se čist’ dost narežiral v vaših ‘lepih’ krajih. Grem, pa župana ‘lepo pozdrav’, Pero. Zbogom Ančka, zbogom Lara.

Ančka:    Na svidenje, Franči, saj se vidiva v službi, a si pozabil?

Franko:   Nisem, ampak v to službo me ne bo več, ker sem bil odpuščen?

Ančka:    Kako, zakaj pa?

Franko:   Formalno zarad’ mobinga, oziroma nadleg’vajna sodelavk, v resnic’ pa zato, k’ je šef brat od moje bodoče bivše žene, a nis’ ved’la?

Ančka:    Nisem.

Franko:   No, zdəj pa veš, adijo.

35.  prizor (Franko odide, Joško pride)

Joško:     Dober večer! Kaj pa je Franko delal tu?

Pero:       Prišel je povedat, da se ločuje, pa da so ga vrgli iz službe.

Ančka:    Saj se mi kar malo smili.

Lara:       Pa kaj še. Dobil je to kar je iskal.

Ančka:    Nimaš čisto prav, mislim, da je iskal nekaj drugega. Ampak dobil je pa to, kar si je zaslužil.

Joško:     Nič ne vem, o čem govorita!

Pero:       Ja, saj veš ženske. Kdo pa jih razume? Ampak pusti to, a veš, da bova z Ančko dobila otroka?

Joško:     Daj no, a po tolikih letih vama je z božjo pomočjo le uspelo?

Lara:       No, ne vem če je bila ravno božja.

Joško:     Pero, na to se pa pije, po vaji boš dal za pijačo, da se razumemo. Pa čestitam, obema! 

(na oder prihajajo ostali, izvejo za nosečnost, čestitajo, se veselijo s Perotom in Ančko)

Song: Zdaj ste torej videli, kaj počnejo Štangarji, tukaj Miklova je Zala, le zanikrna še šala, vmes pa Franko uleti, namest’ predstave pa otroka naredi, hotel ‘met je ljub’ce dve, pa ostal je brez žené, to pa ni več šala, rekla v basni bi morala.

K O N E C


[1] Ajda, Lana, Živa