Spoštovane in spoštovani! 

Besede, ki jih namenjamo pokojnim ob zadnjem slovesu, so vedno namenjene živim, tistim, ki ostanemo za njimi, nam, ki se soočamo s praznino, ki zazeva ob izgubi ljubljene osebe. 

Pa vendar naj mi bo danes in tukaj dovoljeno, da se s svojimi besedami obrnem neposredno na pokojnega. Naj izzvenijo v dialogu z njim, dialogu, ki je po logiki stvari lahko zgolj in edino enosmeren. A kaj ni bil tak pogosto tudi že prej, ko si bil še z nami, dragi Tone. Besede si vedno skromno in preudarno odmerjal, ljubše so ti bile geste. Tako je bil tok besed bolj kot ne enosmeren. Ampak vsake toliko si znal presenetiti z odgovorom ali zgolj z besedo, ki je tako idealno sodila v pogovor, da ne pesnik ne filozof ne bi našla ustreznejše. 

Vse od bolezni, ki bi te bila že pred dvema desetletjema skoraj iztrgala izmed nas, si živel neko drugo življenje. Življenje, ki si si ga moral priboriti s skrajnimi napori. Brez požrtvovalne in stalne pomoči tvoje Štefke, bi ti ne uspelo, vsej koroški trmi in klenosti navkljub. O svetu, v katerem se je vrtelo to tvoje na novo izborjeno življenje, vemo malo ali nič. Videti si bil odmaknjen iz vsakdanjega sveta okoli tebe, pa vendar vedno prisoten. 

Iz tega tvojega posebnega, nam povsem nepoznanega, sveta, te je znala v tuzemsko stvarnost potegniti predvsem tvoja ljuba Štefka … in seveda tvoji najmlajši, pravnuki. Do njih si očitno čutil posebno naklonjenost. Tudi nam drugim si znal pokazati, da si še vedno z nami, da si še vedno naš in to na tako izvirne načine, da nam je bilo kristalno jasno, da je v tebi še vedno zvrhana mera duhovitosti in pristne otroške nagajivosti. Take, kakršno si premogel takrat, ko sem kot mladenič prišel predte in te vprašal, če te smem prositi za roko tvoje hčere. Tvoj odgovor je bil kratek in jasen. Ne! Takrat si nisem mogel misliti, da bo prav “NE” tvoja daleč najpogostejša beseda, izrečena v zadnjih letih tvojega življenja. Takrat tudi nisem razmišljal o tem, da ima preprost “NE”, lahko toliko pomenov in odtenkov. Od trmastega in odklonilnega “Ne!”, do tistega nagajivega, izzivalnega, igrivega “NE!”. Takega, ki ne odklanja, temveč vabi. Ta tvoj “NE” je tako rekoč postal tvoja blagovna znamka. Ena od tistih stvari, ki nam bodo, zdaj ko smo soočeni z dejstvom, da te v materialni obliki ne bo več med nami, zagotovo privabila nasmeh na ustnice. Tako, kot tvoj značilni pozdrav ob slovesu, nič besed, le dvignjen kazalec, pospremljen s prijaznim nasmehom. Tudi tega, se bomo radi spominjali, kako nisi spustil otroških rok, ko so ti jih podali v slovo, ti pa si jih kar držal in držal in preizkušal njihovo potrpežljivost. 

Lepo te je bilo imeti ob sebi in lepo se te bo spominjati. Veš, na tak način, si jaz predstavljam posmrtno življenje. Da po smrti živiš v spominu tistih, ki so te poznali, ki so te cenili in ljubili. Tistih, s katerimi si delil svoje življenjske radosti, jim polepšal kakšen prav poseben trenutek, jih razveseljeval z najbolj običajnimi in najbolj nenavadnimi malenkostmi. Ker vsega tega ni bilo malo, boš živel v spominu mnogih še dolgo potem, ko se danes razidejo naše poti. 

Ljudje smo v glavnem malo čudni in vse naše življenje je razpeto med spomine in pričakovanja. Medtem pa nam življenje uhaja, kot nam uhaja voda med prsti, ko jo poskušamo obdržati v dlaneh. Tako redko znamo uživati v trenutku, ko se nam nekaj lepega dogaja. Včasih se mi je zdelo, da ti to znaš. Vedeti pa seveda ne morem. Pravzaprav vse, kar vem o tebi, vem le posredno. Vse, kar vem o tvojem otroštvu in mladosti v Črni, o tvojih prijateljih, sodelavcih, pa o tvojem delu, vse to sem v glavnem izvedel od Štefke. Koliko lepih spominov, koliko srečnih trenutkov hrani in deli z nami. Ti si jih zadržal zase, a sem prepričan, da so bili, kljub tvoji bolezni, skriti tam nekje na robu tvoje zavesti, samo tvoji, a zato nič manj lepi in srečni ali pa še bolj. Morda so prav mednje odplavale tvoje misli, ko ti je pogled prek televizijskega zaslona odtaval tja nekam v nedoločljivo daljavo za zavesami okna v vajini dnevni sobi. Ali pa, ko si se nekako izgubil v puhajočih oblačkih dima iz tvoje nepogrešljive pipe. 

Dragi Tone, poleg izjemnih spominov, si nam zapustil tudi prekrasne sadove svoje nadarjenosti. Tvoje čudovite slike ostajajo z nami in z njimi lepota trenutkov, ki si jih ovekovečil s svojimi čopiči in barvami. Predvsem pa pomemben del tebe živi naprej v tvojih otrocih, vnukih in pravnukih. V njih bomo iskali in našli obilo tvoje prijetne hudomušnosti, tvojega talenta, neuničljive življenjske energije in vsega drugega, kar se je preneslo nanje s tvojimi geni. 

Ob slovesu nam je seveda hudo, soočamo se s praznino, ki je zazijala s tvojim odhodom. A se hkrati zavedamo, da si nam dal ogromno in za to smo ti neskončno hvaležni. Po drugi strani pa nam je v tolažbo tudi to, da si živel lepo in srečno življenje. Saj ne, da je bilo brez tistih neizogibnih neprijetnosti in bolečin, ki nikomur niso prihranjene. A bistvena je slej ko prej le tista svetla plat življenja. Tako kot pri vrtnicah navadno ne pomislimo na trnje, ki povzroča bolečine, temveč na cvetje, ki vzbuja ugodje, tako je tudi z našim spominom na življenjsko pot, ki smo jo prehodili. In če se tu na koncu ozreš nazaj, sem prepričan, da vidiš ogromno cvetja, ki na gosto prekriva trnje, skozi katerega si se tudi moral prebijati. Nedvomno je največ tega cvetja na tvojo žiljenjsko pot posula tvoja Štefka, tvoja zvesta sopotnica, ki ti je stala ob strani v najtežjih trenutkih, ki je zate dala vse in še več, se ti v celoti in povsem posvetila. Vem, da si ji bil nekje globoko v sebi za to neskončno hvaležen. Prav njej boš najbolj manjkal. Zdi se mi, da vem, kaj bi ji svetoval. Najbrž to, kar si ji že takrat, ko si se prvič soočil s smrtjo in se ji tudi z njeno nesebično požrtvovalnostjo, izognil. Da poišči oporo in tolažbo pri “tamladih”, pri otrocih in vnukih. Pri njih, ki so dediči vajinega rodu. Pri njih, ki bodo pozorno in z neskončno ljubeznijo ohranjali spomin nate in na čudovite trenutke preživete s teboj in ob tebi. 

Naj ti na koncu tega najinega daleč najdaljšega pogovora rečem samo še hvala, da si bil, hvala za vse, kar si nam dal. Dokler se ne sklene življenjska pot slehernega od nas, boš živel z nami in nam vsake toliko še vedno polepšal dan, ko se nam bo v spomin prikradla kakšna od tvojih hudomušnih domislic, ko se nam bo pogled ujel na kakšno od tvojih slik, ali pa ko se bomo preprosto spomnili, kako čudovit človek si bil.