Arhivi Kategorije: Besede v slovo

Govori v slovo od prijateljev in sorodnikov-

V spomin na Igorja Lipovška – predsednika Zveze geografov Slovenije

Govor na žalni seji Zveze geografov Slovenije in Društva učiteljev slovenije, 14. 9. 2021 v spomin na prezgodaj preminulega predsednika ZGS in enega najbolj dejavnih članov DUGS

Fotograqfija objavljena v Domžalcu, 7. 8. 2021

Avgust, ali po slovensko veliki srpan, je mesec umeščen v srednji del leta, mesec, v katerem se poletje počasi preveša v jesen in letos mesec, v katerem smo izgubili prijatelja, kolega in predsednika Zveze geografov Slovenije. Iznenada, kot strela z jasnega, nas je zadela novica o njegovi prezgodnji smrti. Poln življenja in zanj značilne radosti, poln načrtov za prihodnost je omahnil v smrt in prisiljeni smo se soočiti s kruto resnico, da smo ga izgubili za vselej in da bo z nami samo še v spominih. Dragocenih spominih, ki nam bodo izvabljali na usta nasmehe, in nam hkrati orosili oči ob spoznanju, da ga ne bo več med nas.

Pogosto mi pride na misel prevod Mickiewiczevega verza: »… domovina, ti si kakor zdravje, ceniti te ne zna, kdor te ni izgubil …«. Pa ne zaradi domovine in tudi zaradi zdravja ne, pač pa zato, ker se nam tako pogosto dogaja, da se vrednosti tega, kar imamo, zavemo šele potem, ko to izgubimo. Ta neprestana samoumevnost nas tišči po poti življenja, da neprestano drvimo naprej in si ne vzamemo časa, da bi znali zares užiti trenutke sedanjosti, da bi njim, ki so nam dragi in najdražji pokazali, koliko nam pomenijo, kako dragoceni so nam trenutki, ki jih delimo z njimi, kako neizmerno lepše nam je zaradi njih in ob njih. Potem pa smo nenadoma soočeni s tem, da lahko vse to prelijemo zgolj v besede slovesa, ki jih ne morejo več slišati, v solze, ki jih ne morejo več videti, čas pa hiti naprej in poti nazaj, razen po labirintih našega spomina, ni več.

Mnogo spominov s časom zbledi, nekateri pa se trdno zasidrajo v nas in ostanejo jasni še dolgo potem, ko smo množico dogodkov, ki se nas niso posebej dotaknili, že povsem pozabili. V meni je še zelo živ spomin na tisti jesenski večer na našem zadnjem zborovanju, ko sem predsedovanje Zvezi geografov Slovenije formalno predal svojemu prijatelju in kolegu Igorju Lipovšku Lenasiju, ne vedoč, na kako boleč in nepričakovan način se bo vodenje Zveze vrnilo iz njegovih nazaj v moje roke. Tistega večera je bil Igor izvoljen ob prisotnosti številnih kolegic in kolegov, ki so ga enotno podprli in mu pokazali, kako pravi človek je za to mesto. Na ta način so se razblinili tudi njegovi dvomi o tem, ali bo zmogel in ali je res on tisti, ki lahko prevzame krmilo naše Zveze.

Ko razmišljam, kakšen človek je bil, da je bil tako pravi za predsednika, mi najprej pride na misel njegova človečnost in njegov odnos do soljudi. Bil je v prvi vrsti prijatelj, šele potem kolega in sodelavec. In seveda, geograf po duši in po izobrazbi.

Leta 1975 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in na takratnih Pedagoško-znanstvenih enotah geografija in sociologija pod A študiral geografijo in pod B sociologijo. Leto kasneje sem šel po njegovih stopinjah in zato vem, kako je bil že kot študent vedno in vsem pripravljen pomagati in svetovati, pa naj je šlo za nasvet, kaj je pri posameznem profesorju na izpitu najbolj pomembno, kako in kaj sprašuje, ali pa za karkoli drugega.

Na geografiji je bil vselej velik poudarek na terenskem delu in ekskurzijah. V času študija sva bila skupaj na ekskurziji po Bavarski in skupaj sva opravljala terensko delo v Halozah. S še dvema kolegicama iz njegovega letnika smo se naložili v stoenko in se vozili od ene haloške vasi do druge, z enega brega na drugi breg, po prašnih, peščenih makadamskih cestah ter anketirali, opazovali in se trudili razumeti procese, ki spreminjajo tamkajšnjo pokrajino in družbo. Predvsem pa smo si vzeli dosti časa za druženje, pa najsi je šlo za piknik s poležavanjem na sveže pokošenih haloških travnikih ali pa za kosilo v gostilni, kjer nam je stari gostilničar postregel z mesom iz tünke in z zanimivimi zgodbami iz njegove in haloške preteklosti. Tudi te izkušnje so bržčas vplivale na to, da je bil Igor goreč zagovornik terenskega dela pri pouku, saj je verjel, da je to najbolj vsestranski način za spoznavanje geografske stvarnosti. Pogosto se je, ob vzpodbujanju učiteljev k vključevanju terenskega dela v pouk, oprl na, mislim da Melikove besede, da je »geografija tudi v nogah«. In ko smo ravno pri nogah, kadar jih je Igor uporabljal za hojo, pa čeprav le sem in tja ter gor in dol po domačem dvorišču, si je rad požvižgaval take in drugačne melodije, saj je bil njegov glasbeni okus širok, kot njegov značilni nasmeh. Predlagam, da v spomin nanj in na njegov vedri značaj prisluhnemo eni takih melodij, ki mu je bila zelo ljuba:

Pesem Porque te vas je bila kot del filmske glasbe uporabljena tudi v španskem filmu iz leta 1976 Cría Cuervos

Naj nadaljujem z zanimivo prigodo, ki je povezana z najinim delom na terenu. Poleti leta 1991 sem zaključeval doktorsko disertacijo in želel sem preveriti, kako se statistični podatki o naseljih tedanje domžalske občine odražajo v pokrajinski stvarnosti. Ker je delo prijetnejše v družbi, sem Igorja povprašal, če bi šel z menoj od vasi do vasi in kot ponavadi, ko ga je kdo za kaj prosil, ali predlagal kaj, kar je zahtevalo njegovo prisotnost in delo, je bil njegov odgovor: »Seveda!«. In sva šla, dva bradata, da ne rečem obilno zaraščena, mlada moška, od vasi do vasi, z avtom kakopak in opremljena s starimi vojaškimi specialkami. Googlovih zemljevidov takrat še slutili nismo, kaj šele poznali. Bili pa so to negotovi časi, saj je od razglasitve samostojnosti minilo zgolj nekaj tednov, tako da še nismo prav vedeli, ali nas bodo srbski »vožd« Slobodan Milošević in generali JNA pustili pri miru, da dokončamo začeto osamosvojitev, ali pa si s sklenjenim premirjem samo kupujejo čas, da nam bodo potem lahko zadali končni udarec. Ko sva se torej v takih okoliščinah v gostilno v Moravčah pripeljala dva bradača, so osamosvojitveno osveščeni domačini, takrat še brez mobilnih telefonov, nemudoma obvestili postajo milice, da se po Moravčah in okoliških vaseh prevažata dva četniška ogleduha, ki naklepata bogvekaj. Okrog avta, parkiranega na gostilniškem dvorišču, sta se kaj kmalu sukala dva miličnika in si sumničavo ogledovala zemljevide, ki so odprti ležali na zadnjih sedežih. Zgodba se na najino srečo ni končala z zasliševanjem na postaji milice, ker sem imel s seboj potni nalog. Ta je, kar nekoliko razočaranima miličnikoma, zadoščal, da sta verjela, da sva res na terenskem delu in ne na četniški diverzantski akciji.

Sta nama pa bradi, še posebej potem, ko sta začeli siveti, prišli še kako prav pri razveseljevanju otrok v prednovoletnem času. Vloga Dedka Mraza je bila Igorju pisana na kožo in vloga učitelja prav tako. V tem poklicu, ki so ga pred njim opravljali že njegova dedek in babica ter mama, je preprosto užival in si nabral obilo koristnih izkušenj s poučevanjem na šolah od osnovne prek poklicne do gimnazije. Njegovo poklicno pot pa je nedvomno najbolj zaznamovalo svetovalno delo. Odgovorno in strokovno se mu je posvečal kar četrt stoletja. Njegov delovnik ni bil omejen z uro začetka in konca delovnega časa, temveč z začetkom in z uspešnim dokončanjem zastavljene naloge. To pa je pomenilo, da je službenemu delu pogosto moral nameniti tudi svoj prosti čas, ki ga seveda ni imel na pretek, ker je bil vključen v številne prostočasne dejavnosti, pa najsi je šlo za delo v Foto kino in video klubu Mavrica, za društvene dejavnosti v geografskih društvih ali pa za kaj tretjega.

Tako pri svojih poklicnih kot prostočasnih dejavnostih je prihajal v stik s številnimi ljudmi, na katere je s svojim odnosom in lastnostmi skoraj brez izjeme naredil nadvse dober vtis. Izžareval je pozitivno energijo, prekipeval od optimizma, znal je navduševati, prisluhniti in nevsiljivo pomagati. Kako bi ga človek ne mogel imeti rad, ko pa si se ob njem že po nekaj minutah počutil, kot da si v družbi starega, zaupanja vrednega, znanca, da ne rečem prijatelja.

Prijateljev si je na svoji življenjski poti nabral kar lepo število, a tudi nekaj sovražnikov, ki jim ni bila všeč njegova pokončnost, občutek za pravičnost, iskrenost in tenkočuten posluh za ranljive, zatirane in zapostavljene. Ni bil pripravljen skloniti glave in se obrniti stran, kadar je presodil, da je nekaj narobe, krivično in nepošteno. Prav zaradi te pokončnosti in neuklonljivosti na njegovi ter poniglavosti in zahrbtnega spletkarstva na nasprotni strani, je moral skozi najgrenkejšo preizkušnjo. Preizkušnjo, ki je ne bi privoščil nikomur, še najmanj pa človeku kakršen je bil on. Krivica boli in za to bolečino ostanejo brazgotine, četudi nevidne, pa vendar enako omejujoče in neprijetne kot tiste telesne.

Kljub temu je Igor ostal Igor, družaben in zaželen v sleherni družbi. Po krivični odpustitvi z Zavoda za šolstvo je spet postal učitelj. Ni mu bilo težko sesti na kolo, s kolesom na vlak in čez pol Slovenije do Osnovne šole Otočec, kjer so si upali in zmogli ponuditi mu delo.

Z virusom, ki nam je obrnil na glavo naš donedavni vsakdanjik, je prišel pouk na daljavo in kdo, če ne Igor, se je znal temu posvetiti na zanj značilen način. Z mislijo usmerjeno na učence in na to, kar je zanje koristno in pomembno, je pripravljal zanimive učne ure, zastavljal naloge in skrbel za to, da je bil njegov pouk nazoren, jasen, razumljiv in vsem dostopen. Predvsem pa tega, kar je pripravljal za svoje učence, ni skrival pred kolegi, temveč je z veseljem delil z njimi, pa najsi je šlo za objave v njegovi šolski e-učilnici, ali pa na Arnesovi video strani. Enega od takih video posnetkov je ustvaril za letošnjo Noč geografije. Video je na eni strani spomin na dvestoletnico rojstva Blaža Kocena, narejen pa z mislijo na učence in na to, kaj naj bi izvedeli o geografskih značilnostih nekaterih krajev ob poti od Ljubljane do Ponikve. Za konec mojega nagovora predlagam ogled nekaterih njegovih filmčkov:

Igorja na žalost ni več, pogrešamo ga in pogrešali ga bomo. Ostali pa so nam lepi spomini in njegova dela. Verjamem, da bodo mnogi učitelji, ki so z njim sodelovali in se od njega učili, v mnogočem sledili njegovemu zgledu, se ravnali po njegovih praktičnih nasvetih in tudi to je pomembna zapuščina izjemnega človeka, sodelavca, prijatelja, moža in očeta.

Slava njegovemu spominu!

Ob zadnjem slovesu od mojega najboljšega prijatelja

Plečnikove Žale, 12. velikega srpana, 2021

Draga Marjana, dragi Pavel, spoštovani sorodniki, prijatelji in znanci – vsi, ki ste se zbrali ob tej žalostni uri, uri zadnjega slovesa od Igorja Lipovška Lenasija, večini poznanega tudi po vzdevku Lipe!

Nikoli si nisem mislil, da bom imel govor na njegovem pogrebu. Sam pri sebi sem zase že pred časom ozavestil, da sem v letih, ko je verjetnost, da danes si, jutri pa te ni, zelo velika in da mi je vsak nov dan, ki ga preživim, na nek način podarjen. O Igorju, pa na tak način nisem nikoli razmišljal. Bil mi je samoumeven kot zrak, ki ga diham, kot sonce, ki vsako jutro vzide, tudi če ga ne vidim. Bil mi je najboljši prijatelj vse od časa, do katerega mi seže spomin, pa do njegovega zadnjega dne. S svojo osebnostjo, s svojim odnosom do soljudi je že od malega privlačil mnoge, ki so ga srečevali, najsibo v šoli ali pa v obšolskih dejavnostih. Zame je bila največja sreča in zadovoljstvo, da sem lahko z njim preživel teden ali dva poletnih počitnic.

Upam si trditi, da je takih, ki so si, tako kot jaz, želeli njegove bližine in družbe, izjemno veliko. Razlog za to pa je bil on sam, zato, ker je bil takšen, kakršen je bil. Vsi, ki smo ga poznali, vemo, da je bil zabaven, strpen, razumevajoč, poln optimizma in volje do dela, vedno pripravljen nesebično pomagati komurkoli, kjerkoli in kadarkoli. Njegov prešerni smeh, tako nalezljiv, in njegov gromki glas sta do polnega napolnila vsak prostor, v katerem je zabaval zbrano družbo ali pa sta se razlegala daleč naokrog, kadar se je to godilo na prostem.

Po materi je podedoval dar za pomnenje številnih anekdot in za dramatično pripovedovanje zgodb, po očetu pa navihanost in smisel za humor. Zato v njegovi družbi ni bilo nikoli dolgčas. Ena zadnjih zgodb, ki jo je s ponosom delil z nami, je povezana s harmoniko njegovega starega očeta Pavla. Ta je šla v vojnih časih in po njih skozi toliko rok in nezgod, da bi o tem lahko posnel film – podobnega kot je Kosmačev Stari dobri pianino, le da bi v tem glavno vlogo imela harmonika. Ta je končno spet našla svojega mojstra. Iz nje zdaj izvablja prijetne melodije Igorjev sin Pavel.

Znal pa je Igor v dramatično napete, šaljive zgodbe preliti tudi dogodivščine, o katerih je izvedel od svojih prijateljev in znancev. O enem od znanih vaških “junakov” je imel celo zbirko zgodb o njegovih takih in drugačnih, ne ravno spodobnih, podvigih. A zgodbe o njih so bile povedane tako prepričljivo, zanimivo in napeto, da se jih kar nisi mogel naposlušati. Svojčas je s temi zgodbami smučarski druščini, speči na skupnih ležiščih v nekdanji vojašnici v Bovcu, precej skrajšal spanje, a kljub temu po tednu dni pomanjkanja spanca nekateri še niso imeli dovolj in so moledovali: “Ma daj Lipe, povej še eno o ‘njem’”.

Tudi njegova dobronamerna navihanost in pripravljenost ušpičiti kakšno, recimo temu, neumnost, je pogosto prišla do izraza, pa najsi je bilo to, da je na primer moji mali hčeri v predolgih žabah, ki so ji visele s stopal te zavezal skupaj, da se je potem čudila, kako da ne more hoditi, ali pa da je svoje učiteljsko delo opravljal v modri delovni halji – to je bilo seveda v časih, ko smo še združevali delo in smo bili vsi na tak ali drugačen način proletarci – in kdo, če ne učitelj samoupravljanja, je moral dati učencem zgled družbene enakosti – ampak starši so ga pa zaradi tega nehote zamenjevali za hišnika.

Vedno in na različne načine je kazal, kako pomembno mu je biti enak med enakimi. Od učencev tako ni zahteval, da ga kličejo profesor, lahko so ga klicali kar po njegovem vzdevku – Lipe. Tako se je nekoč primerilo, da ga je eden od dijakov na hodniku pred zbornico prosil “Hej, Lipe, a lahko, pros’m, pokličeš ven profesorja ‘tega in tega’?” Tako je Igor Lipovšek, profesor geografije in sociologije, brez zadržkov šel in poklical učitelja za prakso, ki seveda ni imel naziva profesor, mu je pa godilo, da ga dijaki tako kličejo.

Ker je bil tak, kot je bil, se je tudi pojavljal v različnih vlogah. Poznamo ga kot prepričljivega ljubiteljskega igralca, občasnega novinarja, zapriseženega mavričarja, saj je v Foto, kino in video klubu Mavrica oddelal nešteto ur kot voditelj prireditev, fotograf, snemalec, scenarist in ustvarjalec video vsebin. Ob koncu vsakega leta pa se je preobrazil v Dedka Mraza in razveseljeval otroke z darili in še bolj s svojim globokim žametnim glasom, s katerim jih je prijazno nagovoril.

Pred skoraj štirimi desetletji je imel Dedek Mraz turnejo po takratni domžalski občini in pred njegovim prihodom so si otroci ogledali predstavo, ki je bila pripravljena prav za to priložnost. Na enem od vaških odrov, tako majhnem, da je bilo na njem komaj dovolj prostora za vse igralce, je za zaveso na svoj trenutek čakal Igor v vlogi Dedka Mraza. V enem od zadnjih prizorov je bilo treba zajčku izruvati boleči zob in iz ust so mu ga vlekli, držeč se drug za drugega, vsi nastopajoči. Ko se je zob izruval, so seveda izgubili ravnotežje in zadnji v vrsti – lev – se je sesedel na zaveso, ki je skrivala Dedka Mraza. Ta je zgrmela na leva in razkrila dobrega moža, ki je ostal brez besed in ni vedel ne kam ne kod. Le prestopal se je sem in tja, dokler nismo spet dvignili zavese in ga skrili. Otroci pa so bili navdušeni. Po končani predstavi jim namreč ni bilo treba klicati Dedka Mraza, ker so že poznali skrivnost in so vedeli, da čaka za zaveso.

Ni pa bil Igor dobri mož le v vlogi Dedka Mraza, tak je bil vedno in v vseh življenskih položajih. Pošten, odkritosrčen, načelen, prijazen, iskren, empatičen … Vse, česar se je lotil, je opravljal resno in odgovorno. S svojim neizmernim optimizmom in dobro voljo je znal k delu pritegniti tudi druge.

Bil mi je vzornik – za njim sem se vpisal na bežigrajsko gimnazijo, za njim sem šel na Filozofsko fakulteto študirat geografijo in sociologijo. Že med študijem so bili njegovi nasveti zlata vredni in ne le meni, ampak še marsikomu drugemu so pomagali pri opravljanju študijskih obveznosti.

Prav nič presenetljivo ni, da je po študiju postal učitelj. To je bila že njegova mama, pa tudi njegova stara mama in stari oče. Lahko bi rekli, da mu je bil učiteljski dar položen v zibelko. In znal ga je dobro uporabiti. Z bogatimi izkušnjami, ki si jih je pridobil med poučevanjem, je zasedel mesto svetovalca za geografijo na Zavodu za šolstvo. Izkušnje je nadgrajeval s stalnim spremljanjem novosti na področju poučevanja geografije. Zato je lahko učinkovito pomagal številnim učiteljem vseh starosti pri njihovem pedagoškem delu. Vedno je zagovarjal njihovo avtonomijo in jim stal ob strani ter jim bil v vseh pogledih v pomoč in podporo.

Ko je zaradi svojega odgovornega odnosa do dela in svoje brezmejne načelnosti moral po krivici zapustiti svoje delovno mesto na Zavodu, so učitelji širom Slovenije dvignili svoj glas in ga podprli, a ni zaleglo. Zadnji dve leti je bil spet učitelj in ni mu bilo težko, saj je to delo opravljal z velikim veseljem, bolečina zaradi prizadejane mu krivice, pa je ostala.

Z obvladovanjem sodobnih tehnologij, tako koristnih pri poučevanju na daljavo, se je tudi v ‘koronskih’ časih izkazal kot izjemen pedagog. Že dolgo pred tem pa je znanje o rabi informacijske tehnologije pri pouku, in še posebej pri terenskem delu, širil med učitelje, s katerimi je sodeloval, bodisi kot svetovalec, bodisi kot dejaven član Društva učiteljev geografije. Brez njega ni minil noben tabor tega društva, brez njegovega ustvarjalnega prispevka niso minile niti druge dejavnosti. Tudi na svojem delovnem področju je bil pobudnik, organizator in soorganizator številnih dogodkov. Njemu gre zahvala, da so vsakoletna tekmovanja iz znanja geografije živela in uspela in bila nadgrajena tudi z Balkansko olimpijado, veliko zaslug ima tudi za redno ter uspešno udeležbo slovenskih učencev in dijakov na geografskih olimpijadah, ki potekajo v okviru Mednarodne zveze geografov.

Bil je redni udeleženec številnih geografskih dogodkov, pa najsi je šlo za predavanja Ljubljanskega geografskega društva ali pa za zagovore diplom na Oddelku za geografijo, da geografskih zborovanj, in drugih strokovnih srečanj niti ne omenjam. Za svoje prizadevno delo na področju uveljavljanja geografije v družbi in za ustrezno mesto šolske geografije v njenem okviru, je prejel najvišja priznanja Zveze geografov Slovenije in Društva učiteljev geografije.

Leta 2017 je bil izvoljen za predsednika Zveze geografov. Skromen kot je bil, se je tega položaja branil, a so ga udeleženci občnega zbora z burnim aplavzom prepričali, da je pravi človek za to funkcijo, ki jo je z vso resnostjo opravljal, vse dokler ga ni nenadna smrt iztrgala iz naše srede.

Kot pravi kolega in prijatelj Mirsad je bil “Igor nesebično predan geografiji s srcem in dušo. Mentor, na katerega se v vsakem trenutku lahko zaneseš. Njegove rešitve za številne probleme in izzive so, podkrepljene z bogatimi izkušnjami, strokovne, preudarne, preproste in predvsem učinkovite.” Bil je in bo ostal velik vzornik in izjemna avtoriteta.

Igorjevo strokovno delo je rodilo tudi obilo sadov v obliki člankov, delovnih gradiv in učbenikov. V Cobiss-u ima vpisanih več kot 200 enot. Na njegovem računalniku pa žal ostaja nedokončano besedilo o novih pristopih k vzgoji in poučevanju. Igor je pravzaprav magister Igor, saj si je ta znanstveni naslov pridobil z uspešnim zagovorom magistrskega dela Optimiziranje terenskega dela pri pouku geografije. A tega v svoji skromnosti ni želel obešati na veliki zvon in pred imenom nikoli ni pisal tistih treh čarobnih črk, ki jim sledi pika. Čeprav se mu je delovno obdobje iztekalo, je, v nikoli minuli želji po novem znanju, delal tudi na doktoratu.

Tudi ta bo, tako kot še toliko drugih njegovih načrtov, ostal nedokončan in neuresničen. Težko se je sprijazniti s tem, da Igorja ni več. Da ni več njegove vedrine, zanosa in veselja. Da nas njegova družba ne bo več razveseljevala in bogatila, da smo obsojeni zgolj na spomine, resda polne, prijetne in bogate. A izguba je vedno boleča in slovo ljubljene osebe vedno prezgodnje. Kadar pa odide tak človek, kot je bil on, ko zazeva ta ogromna praznina, ki jo je s svojo osebnostjo zapolnjeval, je bolečina še toliko večja.

Po drugi strani pa, kot pravi prijatelj Vlado, moramo biti hvaležni, da smo ga imeli vsaj do zdaj, ker taki kot on, so redki in lahko smo veseli, da smo ga poznali, se z njim srečevali, z njim delali, živeli … Do konca naših dni bo z nami in bo del nas. V naši družbi, kot še pred kratkim, pa žal, nikoli več.

Vsi, ki smo ga imeli radi, si želimo, da bi bilo drugače. Predvsem najbližji, ki ga boste najbolj pogrešali. Ko vam bo težko, ne pozabite, da smo tu številni njegovi in vaši prijatelji in včasih je v družbi prijateljev laže prenašati bolečino, kot če te ta žre v samoti. Največ kar lahko storimo v njegov spomin je, da smo vam v težkih trenutkih v oporo in pomoč, kot je znal biti on – komurkoli, ki je pomoč potreboval, vedno in povsod.

NAJ ŽIVI SPOMIN NANJ IN NA VSE, KAR NAM JE BIL IN KAR NAM JE DAL!

Niko Urbanija – poslovilni govor na pogrebu

Dovolite, da v imenu Kulturno-umetniškega društva Janko Kersnik Lukovica in vseh, ki jim je bil Niko tako ali drugače gledališki sopotnik, prijatelj in družabnik, spregovorim nekaj poslovilnih besed.

Spoštovani svojci, sosedje, prijatelji, znanci, vsi ki ste prišli k današnjemu zadnjemu slovesu!

Na naši poti skozi življenje, ne gre drugače, kot da se vsake toliko ustavimo, zamislimo in si v spomin prikličemo, kaj vse smo preživeli in doživeli z nekom od nas, za katerega se je ta pot ravnokar končala. Usoda slehernega od nas je, da iz življenja slej ko prej preide v spomin in tam živi pri teh, ki so ga za časa življenja ljubili, spoštovali, ga tako ali drugače potrebovali, pri teh, ki jih je s svojimi dejanji osrečeval, jih kdaj nasmejal in jim navsezadnje kdaj tudi kaj neprijetnega prizadejal.

A danes se nismo zbrali zaradi slehernega od nas. Danes nam v ušesih odzvanja ime Niko Urbanija. Zaradi njega smo se ustavili, zaradi njega stojimo tule. Njegova pot skozi življenje se je iztekla, od tu naprej bo živel le še spomin nanj. V vsakem od nas nekoliko drugačen, odvisno od tega, v kakšnem odnosu je bil z njim, kaj si je z njim delil, kako se je z njim razumel.

Besede slovesa, ki mu jih izrekam, tako klijejo iz mojega odnosa z njim, namenjene pa so vam, ki ste ga poznali. Nekateri seveda precej boljše, nekateri tudi precej slabše od mene. A vsak po svoje in na svoj način. Jaz ga poznam predvsem, da ne rečem izključno, z njegove igralske plati, torej z odra in iz zaodrja. Mislim, da se ne motim, če rečem, da je Niko zares zaživel, ko je stopil na odrske deske. To je bil njegov svet, tu je lahko živel svoje sanje. Bil je igralec!

Vsem nam je poznana tista misel, kako je življenje oder in kako smo vsi igralci. To je res. Vse življenje iz dneva v dan preigravamo vloge, v katere smo bili bodisi potisnjeni, bodisi smo si jih izbrali sami, včasih tudi ne da bi zares želeli. Najprej nas doleti vloga otrok, morda tudi bratov ali sester, potem dobimo vlogo učencev, prijateljev in tako naprej vse do tega, da morda nekoč prevzamemo vlogo moža, očeta, da vloge v poklicu niti ne omenjam. Neprestano se selimo med vlogami, ki jih trenutno v življenju imamo in se v njih vrtimo kot v začaranem krogu, kjer se nam kar naprej ponavljajo iste ali podobne stvari. Stopiti ven iz tega ponavljajočega se ritma menjav, pozabiti na vsakdan in zaživeti neko drugo, drugačno življenje je zato naravnost odrešujoče. Enim za beg iz vsakdanjosti na primer zadošča že poistovetenje z junaki iz filmov in nadaljevank, ki jih neprestano gledajo. A ne takim, ki so igralci po naravi. In Niko je bil igralec. Ne glede na to, kaj vse je počel v življenju, kadarkoli je vstopil v čarobni svet gledališke igre, se je prelevil v lik, ki ga je igral in v tem neskončno užival. Kot tudi v druženju s soigralci po vajah in predstavah. Najbrž se ga bomo vsi spominjali kot družabnega človeka, ki mu je bil smeh zvesti in stalni spremljevalec.

Ko pletem niti spomina na Nika, ki se vežejo na njegovo gledališko dejavnost, ne morem mimo tega, da ga imam najprej v spominu kot enega od treh mušketirjev, treh stebrov lukovškega teatra. Dolga leta so bili to Niko Capuder, Niko Urbanija in Tone Gostič. Jaz sem se jim kot nesojeni D’Artagnan priključil na lukoviških odrskih deskah sorazmerno pozno. Z odrskih desk pa smo se poznali že od prej. V zgodnjih osemdesetih nam je Peter Militarov omogočil nepozabno izkušnjo delanja resnega teatra z ljubiteljsko zasedbo zbrano z vseh vetrov tedanje domžalske občine. To je bilo tako globoko doživetje, da je v zadnjih letih Niko, kadarkoli sem ga srečal, vedno omenil dve stvari, od katerih je bila prva povezana prav s tem gledališkim projektom. Najprej me je vedno spomnil, kako krasno je bilo, ko smo igrali Michaela Kohlhaasa. Druga stvar pa je bila, da me je potem poskušal prepričati, da je res že skrajni čas, da se jaz lotim režije v Lukovici in da gledališka dejavnost Kersnikovega društva spet zaživi. Vedno je imel tudi kakšno idejo, kaj bi lahko uprizorili. Žal me ni nikoli uspel prepričati. So me pa lani prepričali moji Prevojci in uprizorili smo predstavo, ki ji je na nek način botroval prav Niko s svojimi domislicami. Ko smo namreč leta 2001 lukovški igralci na začasnem poletnem delu na Studencu nastopali v Miklovi Zali, je Niko ob vseh zabavnih peripetijah, ki so se dogajale za sceno, daleč od oči režiserja, prišel na idejo, da bi bilo treba Miklovo Zalo uprizoriti kot komedijo, ob kateri bi ljudje pokali od smeha. Tako kot smo mi, ki smo se smejali njegovim šaljivim dovtipom, ki so kar vreli iz njega, ko smo skriti za kulisami vadili uprizoritev bitke s Turki. V letošnji sezoni je ta njegova ideja na nek način “meso postala” na odru v Šentvidu, a žal Niko za to svoje botrstvo nikoli ni in tudi ne bo izvedel. Tako kot tudi mi najbrž nikoli ne bomo izvedeli, koliko mu je pomenilo to, da so njegove igralske izkušnje obsegale tudi nastopanje v Dražgoški bitki in to, da je imel priložnost igrati ob takih igralskih asih kot sta Boris Cavazza in letošnji Borštnikov nagrajenec Janez Škof.

V to, da je bil Niko igralec in bo kot igralec tudi ostal v našem spominu, pa ne dvomim. Ohranili bomo spomin nanj kot na večnega zaljubljenca v gledališko igro in v vse, kar je povezano z igranjem. Za njegov izjemen prispevek k gledališki ustvarjalnosti v Lukovici si nedvomno zasluži mnogo več kot zgolj pohvalo, ki jo na tem mestu lahko izrečem svojcem, ki so ga pri gledališki dejavnosti podpirali in mu tudi dejavno pomagali. Ob tem mi v spominu zasije tudi tisti žar v njegovih očeh, ki ga je krasil vedno, ko je ponosno zrl na svoja otroka, ki sta na tak ali drugačen način sledila njegovemu zgledu in se uspešno spopadla z javnim nastopanjem.

Niko, vem, da je prepozno, da bi me slišal, a želim, da v vseh nas še dolgo živi spomin nate in da nam ta spomin čimvečkrat privabi nasmeh na usta. Gotovo bi to imel veliko raje, kot da se te spominjamo s solznimi očmi.

Naj za konec parafraziram uvodni verz iz Ježkovega Requiema: “Odkrijte se! Umrl je igralec!”

Vsaj zame je to Niko Urbanija od nekdaj bil, in bo za vselej tudi ostal!

Slava njegovemu spominu!