Zdi se mi, da so danes vseprisotna družbena spletna omrežja tako preplavljena s fotografijami in filmi, da je branje ljudem postalo kar malo odveč, če seveda odmislim komentarje k objavljenemu slikovnemu gradivu. Da pa bi prebrali stran ali dve besedila, je pa že preveč, saj je treba pregledati toliko objav takih in drugačnih spletnih prijateljev, da ne moreš izgubljati časa z besedilom daljšim od treh vrstic. Kljub temu sem se odločil napisati kar nekaj strani besedila o našem potovanju v Južno Ameriko. Prvi razlog je bil, da moji hčeri Maši ni uspelo uresničiti ideje, da bo, sodobnim časom primerno, snemala in objavljala potovalne “vlòge”, se pravi video dnevniške zapise, ki bi naj se dan za dnem pojavljali na Youtube-u. Drugi razlog, ali bolje rečeno motivacijski dejavnik, pa je bilo zanimanje, ki ga je Maša svojčas pokazala za moje dnevniške zapise s potovanja na eno od številnih konferenc. Na stare zapiske sem naletel ob pospravljanju in ko sem jih prebral Maši, je z veseljem poslušala in bi želela slišati še več, ampak je popisanih lističev hitro zmanjkalo, ker sem pisal dnevnik samo takrat, kadar na potovanjih nisem imel nič drugega za početi, se pravi, kadar mi je bilo dolgčas. Po vrnitvi s tokratnega potovanja, ko so bili vtisi še dovolj sveži, sem torej upal, da bom uspel napisati precej več in bo za Mašo, zaradi skupnih izkušenj, še toliko bolj zanimivo. A ko sem ji dal prebrati prve strani tega mojega pisanja, jo je takoj zmotilo, da mora izgubljati čas z nepomembnimi stranpotmi mojega miselnega zemljevida. Ona bi se namreč kar takoj zapodila po široki avtocesti jasnih spominov na naše avanture. Potem, ko je s stranskih poti vendarle prišla do glavne ceste, se pravi, ko sem končno začel pisati o tem, kar se nam je dogajalo, ji pa spet ni bilo prav, da sem se tega lotil z vsebinskim in ne s časovno zaporednim pristopom. Jaz pa sem ji dal besedilo v nastajanju prebrati naivno upajoč, da me bo navdušeno hvalila in vzpodbujala, naj kar še pišem. Kakšna zmota! Po tej izkušnji mi ni preostalo nič drugega, kot da sem poskušal ustreči Maši, saj je navsezadnje le moja hči, drugim pa ne pokazati svojega pisanja, dokler ne bo prepozno, da bi lahko še kaj spreminjal. Čeprav nisem vedel, kaj pravzaprav naj bi pomenil ta prepozno. Ampak, če bo treba, se bom že znal kako izgovoriti. Ali pa tudi ne! Navsezadnje je pa vsak sam svoj največji kritik in ker je besedilo tudi v tejle digitalni obliki, ga lahko, ko me kaj preveč zmoti, še vedno popravljam.

Očitno sem z zgoraj zapisanim dodal še eno stranpot in k tej moram dodati še eno, saj če bo tole bral še kdo, ki ne pozna naših besednih iger, morda ne bo vedel, kaj je to “Pelcija”. Bolj kot ne splošno znan je pojem policija ali po domače “pol’cija” in bržčas je večini ljudi poznana besedna zveza: »Odprite, pol’cija!« Nekaj podobnega sem uporabil na Kotnikovi v Ljubljani, kjer stanujejo naši prijatelji. Ko se je po našem zvonenju iz domofona oglasilo: »Kdo je?«, sem kot iz topa ustrelil: »Odprite, Pelcija!«, kajti spodaj pri vhodu v blok smo čakali sami Pelci.

Pelcijo, o kateri je tule govora, sestavljajo Taj, Maša in Tin, mama Julija ter oče Stane, ki sem sicer ljubkovalno tudi ‘fotr’, drugače pa sem v uradnih zapisih kar Stanko, kar zveni kot pomanjševalnica, zato sem za prijatelje tudi Stane ali preprosto Pelc.

Pelcija (Stane, Julija, Maša in Taj) na otoku Incahuasi na Ujunijskem slanišču

Tale moj zapis je namenjen temu, da opišem, kako smo šli na izlet v Južno Ameriko in pustili Tina doma, da je čuval psa in hišo. Včasih, ko so bile stvari še po starem, bi hišo in Tina čuval pes in ne obratno. Ampak tako je to v današnjih časih, ko otroci vzgajajo starše in imajo ljudje pse namesto otrok. Pelcija brez Tina se je torej odpravila na drugo stran oceana. Ampak do letališča v Benetkah nas je peljal Tin s sposojenim kombijem, ker smo imeli preveč prtljage, da bi se lahko celotna Pelcija stlačila v našega Cee’da z zgolj petimi sedeži in ne ravno velikim prtljažnikom.

Pogled iz sposojenega kombija na avtocesto malo pred letališčem v Benetkah

Tin se je z letališča odpeljal nazaj domov, mi smo pa odleteli do Madrida, kjer smo se po osmih urah čakanja vkrcali na letalo, ki nas je poneslo vse tja do Santiaga. Ta, v katerega smo leteli je v Čilu, ker nekaj Santiagov je še drugod po svetu, ampak za nas je zanimiv predvsem čilski, ker imamo tam sorodnike. Ti so nas prešerno pričakali in dva dni smo preživeli pri njih, potem pa odleteli v Bolivijo, kjer sem imel referat na konferenci Mednarodne geografske zveze.

Pred konferenco smo imeli ravno prav časa, da smo šli na tridnevno pohajkovanje po slani puščavi Salar de Uyuni, ki leži ob meji s Čilom. V času konference so se predstavniki Pelcije, ki niso imel referata, udeležil enodnevnega kolesarskega spusta po ‘Cesti smrti’. Po konferenci pa je ponovno združena Pelcija odletela v Peru in obiskala Machu Picchu, po vrnitvi v La Paz pa še starejše, predinkovsko arheološko najdišče Tiwanaku.

Zadnji teden smo potem preživeli z našimi sorodniki v Čilu, med Colino, kjer živijo, Santiagom, ki je čilsko glavno in največje mesto in mestoma Valparaiso in Viña del Mar na tihooceanski obali, kamor gredo naši sorodniki, pa tudi številni drugi Čilenci, pogosto na dopust.

To je hiter časovno-zaporedni pregled našega potovanja, od tu naprej pa se vračam na prvotno zastavljene tirnice vsebinskega pregleda naših dogodivščin in to z vsemi potrebnimi in nepotrebnimi stranpotmi, na katere me tako rado zanese.

Pa še to! Če naletite na kakšno slovnično napako, ji ne posvečajte posebne pozornosti. Saj tudi od šoferja avtobusa ne pričakujete, da se bo togo držal popolnoma vseh predpisov, ampak vam je pomembno predvsem to, da vozi čim bolj varno, udobno in vas pripelje tja, kamor ste namenjeni.

Pred mnogimi, mnogimi leti, takole na po dolgem in počez pred okroglo štirimi milijardami in pol … bo verjetno prezgodaj za začetek. Lahko pa bi začel pred dobrimi osmimi desetletji in pol, a žal o tem, kako se je moji stari materi zgodilo, da je najprej rodila mojega očeta, nato pa še njegovo sestro, ne vem nič. No ja, razen tistih splošnih, vsem znanih, dejstev, povezanih s tem, kako ženska postane mati.

Moja babica Stanka s svojim možem, Josipom Pelcem (desno), po katerem ima Pelcija svoj priimek, v času ko sta v Trstu čakala na odhod v Ameriko

Morda bo zato v zvezi z babico po očetovi strani dovolj zapisati le to, da je po drugi svetovni vojni z možem in hčerko pristala in ostala v Čilu, njena hči pa si je potem tam ustvarila družino in tako imam jaz v Čilu, kot se temu reče, žlahto. Teto, če smo čisto natančni. Teta ima moža in tri otroke: hčer in dva sina. Ti trije troci imajo seveda tudi otroke in teh ni malo. Skupaj kar deset, štiri dekleta in šest fantov. Ker jih je večina že odraslih, imajo tudi partnerje in kadar se zbere skupaj vsa družina, jih je res veselje gledati. Torej se spodobi, da se jih kdaj pa kdaj tudi obišče. Pri tem pa je treba povedati, da so bili vsi trije moji dosedanji obiski rahlo marginalno obarvani. Kaj naj bi to pomenilo, razlagam v nadaljevanju in če je tudi ta stranpot odveč, mirno nadaljujte pri naslednjem prispevku.

Teta Jožica, ko še mene ni bilo – tale svetlolasa »gringa«, kot so priseljenkam rekli v Čilu, je očarala in osvojila srce svojega prihodnjega moža Angela

Torej, kako me je življenja tok naplavil na Pedagoško fakulteto v Ljubljani, je posebna zgodba in lahko bi takole v slogu hollywoodskih nagrajencev našteval vse, ki so me na posamezni točki potisnili v ravno tako smer, da me je pot na koncu pripeljala tja, kjer sem leta 1994 pristal. Kje? Na oddelku za razredni pouk kot nadomestni učitelj za mojega predhodnika, ki se je odpravljal v pokoj. Ja, takrat je še malo dišalo po socializmu, malo pa se je naša oblast že zgledovala po zahodu in takrat si se na univerzi upokojeval tako, da so za tvoje delovno mesto zaposlili učitelja, ki je prvo leto prevzel tretjino tvojih ur. Torej si moral za polno plačo oddelati samo dve tretjini pedagoških ur, preostalo delo je bilo namenjeno uvajanju novinca. Ta je sicer dobival samo toliko plače, kolikor dela je opravljal, torej tretjino prvo leto, dve tretjini drugo in …

Sem že spet daleč proč od izhodiščne teme, vem, nostalgija, kaj morem. Jaz sem imel takoj polno plačo, ker sem dobil ure še na mariborskem oddelku za geografijo. Moj predhodnik in uvajalec v skrivnosti pedagoškega poklica na ljubljanski Pedagoški fakulteti, pa je namesto mene delal še dolgo let potem, ko je bil že v pokoju, ker sem že naslednje leto po prihodu na fakulteto postal prodekan in sem moral pol delovnega časa namenjati tej funkciji.

Ampak tudi to ni ključno za zgodbo o marginalnosti. Ključno je to, da je moj predhodnik, profesor Vojvoda, na meni neznan način zašel med ‘marginalce’. Sodeloval je namreč v študijski skupini Mednarodne geografske zveze, ki se je ukvarjala z razvojnimi vprašanji marginalnih območij. Znašel se je torej med geografi, ki so se ukvarjali z marginalnostjo in takih res ne moreš imenovati drugače, kot preprosto ‘marginalci’.

Omenjena študijska skupina je imela leta 1995 konferenco v Mendozi in Santiagu. Ko mi je profesor Vojvoda omenil, da gre tja in me vprašal, če bi šel tudi jaz, sem takoj, ko sem zaslišal besedo »Santiago de Chile«, zastrigel z ušesi. Seveda, saj to je tam, kjer imam jaz žlahto. Če to ni priložnost za obisk, potem res ne vem, kaj je. Takrat je šolsko ministrstvo učiteljem še namenjalo nekaj denarcev za to, da so se sem in tja udeležili kakšne konference. Poleg tega sem v tistih časih imel tudi nekaj razpoložljivih sredstev na projektu, ki sem ga takrat izvajal za kmetijsko ministrstvo in jih je bilo mogoče porabiti za sodelovanje na znanstvenih srečanjih. Skupaj je bilo to ravno dovolj za kotizacijo in potne stroške za udeležbo na konferenci, ki se je odvijala deloma v argentinski Mendozi, deloma pa v čilskem Santiagu. Tako sem tudi jaz zašel med ‘marginalce’, ki so se mi takoj usedli v srce, saj so bili med seboj povezani kot ena sama velika družina. S široko odprtimi rokami so sprejeli vsakogar, ki se jim je bil voljan pridružiti.

Kar pa je pri vsej stvari najpomembnejše, je to, da sem prav zaradi njih in konference, ki so jo organizirali, prvič obiskal moje sorodnike v Čilu. Ti so me ob tej priložnosti celo peljali na sprejem k Pinochetu. Na obisku sem bil namreč ravno v času 22. obletnice državnega udara. Seveda se je te obletnice pod njegovo oblastjo slovesno praznovalo. Meni se niti sanjalo ni, kam me moji sorodniki peljejo, zakaj stojimo v vrsti, zakaj sem moral dati potni list … Nekaj so čebljali v španščini in čim so pospešili ritem svoje govorice, je delež mojega razumevanja padel z dobre polovice na manj kot nič. Sem pa seveda gledal in se obnašal, kot da mi je vse jasno. Do trenutka, ko sem se kar naenkrat znašel v rezidenci, kjer smo eden po eden šli mimo diktatorja in se z njim rokovali. Potem mi je bilo res jasno. Celo to, kako se diktator počuti ob tej ceremoniji. Ob rokovanju z damami, mu je na obrazu zažarel širok nasmeh, sploh če so bile mlade, tako kot moja sestrična. Pri rokovanju z moškimi, pa je njegov obraz jasno izražal, kako odveč in nadležno mu je to početje. No, saj v mojem primeru je bilo občutje obojestransko. Ampak moji sorodniki so v njem videli rešitelja pred razlastitvijo, če ne še čim hujšim, zato jim je veliko pomenilo, da me spravijo na sprejem k samemu ‘generalissimu’.

Takole je ‘generalissimo’ izgledal leta 1995, ko se je še čvrsto oklepal oblasti, pogled pa mu je od mene že ušel na sestrično Angelino

Po konferenci v Mendozi in Santiagu, sem se voljno pridružil družini ‘marginalcev’, ki je v okviru Mednarodne geografske zveze dobila tudi svojo komisijo. Profesorju Vojvodi se je zdelo, da bi bilo dobro, ko bi si jaz, ki sem še na začetku kariere, poskušal prizadevati, da bi prišel v upravni odbor te komisije. No, prizadeval si sicer nisem, a je vseeno naneslo tako, da sem bil kasneje kar osem let član tega odbora, nato pa še štiri leta njegov predsedujoči, kar pomeni, da sem v ‘marginalnost’ zabredel tako globoko, da bolj res ne bi mogel. Ko so potem leta 2011 Čilenci organizirali regionalno konferenco Mednarodne geografske zveze, sem seveda spet imel razlog, da grem na obisk in spotoma še na konferenco, ali pa morda obratno. Samo, da sem to pot imel za spremstvo mojo ženo Julijo. Njo sem sicer povabil, da gre z menoj v Glasgow, že leta 1996, pa se je ravno tistega poletja najin desetletni Taj spravil delat bombo in je potem zdravil svoje opekline še naslednjih nekaj let, Julija pa je bila tista, ki mu je najbolj prizadevno in največ časa stala ob strani. Tako seveda ni bilo priložnosti, da bi se mi pridružila na mojih takratnih konferencah o marginalnosti. Do leta 2011 pa so vsi najini otroci zrasli v odrasle osebe in nobenega zadržka ni bilo, da bi ne šla čez Atlantik na drugo stran Zemlje oba. In sva torej šla in bilo je lepo.

Za mizo v atriju, novembra 2011 – bratranec Guri, ki mi je baje izjemno podoben in najbrž razlaga, kako imamo pred seboj kakšno specialiteto, midva, teta in še ena roka, verjetno »angelska«, oziroma Angelova … (za več fotografij nas z našimi sorodniki klikni tule)

V tretje gre seveda rado in zdaj je res že skrajni čas, da pojasnim, kako! V času mojega predsedovanja upravnemu odboru komisije Mednarodne geografske zveze za marginalizacijo in globalizacijo sem v množici elektronske pošte prejel tudi sporočilo italijanske kolegice Elene Dell’Agnese, predsedujoče v komisiji za politično geografijo. V njem je spraševala, če bi bila naša komisija pripravljena sodelovati na konferenci, ki jo je nameravala organizirati v La Pazu in naj bi bila posvečena geografiji miru. Kako bi ne bili pripravljeni, saj La Paz je vendar v Južni Ameriki, tako rekoč v neposredni soseščini moje žlahte. Če predsedujoči reče, da smo za, potem smo pač za, čeprav je bila konferenca predvidena za čas po izteku mojega mandata. Ampak smo bili zraven in tako je bil na vrsti moj tretji obisk. Le da to pot ni bila zraven samo Julija. Taj je bil seveda tudi takoj za to, da spozna sorodnike z one strani planeta in to na njihovem dvorišču – na našem jih je nekaj že spoznal, večine pa vendarle ne. Maša pa je bila pripravljena priti iz Valencie in pustiti svojega Bharatha samega, samo, da bi bila zraven pri avanturi, ki je visela v zraku. S Tajem sva tako prek spleta od Iberie kupila letalske karte za štiri. Po dolgem usklajevanju smo prišli do sklepa, da je najboljše, če gremo na veliki petek. Leta 2017 je ta padel na 15. april, cenovno najbolj ugodna pa je bila vrnitev 8. maja. Karte za let iz Benetk prek Madrida do Santiaga so nas tako prišle zgolj okoli 500 evrov na osebo, kar je za čezoceanski let res zelo, zelo malo. In tako smo šli na moj tretji obisk, Julija na drugega Taj in Maša na prvega. Tin bo moral pa še malo počakati, da bo končno tudi on prišel na vrsto. Sicer se pa tako ali tako ni nič pritoževal. Je vendarle alpinist in takole turistično potepanje mu ni najbolj blizu. Če ni nobenega resnega plezanja, potem to ni zanj. Takšna je bila vsaj naša uradna razlaga za to, zakaj je ravno on tisti, ki edini od Pelcije ostane doma.

Letenje je za ptiče, metulje, čebele in kar je še takih, ki znajo leteti. Za ostale je premikanje po zraku, ne da bi bili večino časa na tak ali drugačen način v stiku s tlemi, izgubljen boj z zemeljsko težnostjo, ki se mu reče padanje in se konča z bolj ali manj prijaznim pristankom na tleh. Ampak če letijo čmrlji, kljub temu da naj bi bilo to proti vsem fizikalnim zakonom, ni vrag, da ne bi mogli tudi ljudje. Z letali lahko danes letijo tako tisti, ki so lahki kot metulji, kot tisti, ki še najbolj spominjajo na velike čmrlje, če se omejim zgolj na podobnost z letenja zmožnimi.

Da ljudi spraviš v zrak in potem spet varno na tla, so potrebna letališča. Prav zaradi varnosti, pa tudi zaradi tega, da letala letijo kolikor toliko po voznem redu, se prav na letališčih izgublja največ časa. Pa tudi denarja! Za to poskrbijo lastniki letaliških prodjaln in lokalov, ki imajo zasoljene cene in mamljivo ponudbo. Da ne govorim o razdaljah, ki jih je treba prehoditi ali pa prevoziti med terminali in vrati za vkrcanje na letalo. Da ob vsem tem ne bi bilo potnikom preveč dolgčas, pa je poskrbljeno še z varnostnimi pregledi. Najprej stanje v vrsti, ki je lahko kačasto dolgo in časovno potratno, ali pa kratko in sladko, kar pomeni, da si takoj na vrsti in imaš potem več časa za občudovanje cen v trgovinah in butikih. Potem, ko neposredno pred teboj v vrsto postavljeni, začno doživljati radosti varnostnega pregleda, tudi zate nastopi čas praznenja žepov v plastične pladnje, da se počutiš kot Miklavž, ki v nastavljene peharje deli darila za otroke. Nikakor ne smeš pozabiti izvleči računalnika iz torbe in ga položiti posebej v pladenj, ostala ročna prtljaga se potem lahko za pladnji ali pa pred njimi na tekočem traku odpelje skozi pregledovalni kvader, katerega vstopna in izstopna vrata zakriva črna gumijasta zavesa. Kaj se dogaja s prtljago v tistem čudnem zaboju, ne ve nihče. Ampak ob škatli za ekranoma sedita mrka uradnika in vidita abstraktne podobe vsebine prtljage. Če se jima zazdi, da bi kakšna od teh podob lahko eksplodirala ali pomenila kakšno drugačno varnostno grožnjo, eden od njiju samo pomigne pregledovalcu, ki je za njima v polni pripravljenosti, da te odpelje na ročni pregled prtljage, običajno do bližnje, temu namenjene, mize. Medtem, ko tvoja prtljaga in ‘Miklavževi’ pladnji romajo skozi skrivnostni pregledovalni kvader, pa se moraš ti samozavestno odpraviti skozi kovinski okvir, ki je nastavljen zato, da zapiska, če imaš pri sebi kaj kovinskega. Nekateri imajo očitno podkovane čevlje, ker jih na takih pregledih redno sezuvajo, pas ti pa tako ali tako velijo sneti, še preden se podaš skozi. Če ti potem padejo hlače dol, to samo dodatno poveča temeljitost varnostnega pregleda.

Če imaš srečo, potem na tebi in tvoji prtljagi še odvzamejo neke vzorce, verjetno prahu in jih na hitro analizirajo, ampak ne vem ali iščejo smodnik ali kokain ali kaj tretjega. Zaenkrat na meni niso našli nič sumljivega in sem vesel, da še nisem bil seznanjen s tem, kaj menijo, da nosim s seboj, čeprav ne bi smel.

Na letalu iz Benetk v Madrid – dogodivščinam naproti

Po uspešno prestanenem pregledu, pobiranju vseh svojih stvari s pladnjev in njih nameščanju nazaj, od koder si jih vzel ali snel, se ti po nekaj korakih pogled običajno zazre v zaslon, kjer naj bi pisalo, h katerim vratom moraš in kdaj naj bi tvoje letalo odletelo. Ponavadi nimaš te sreče, da bi to pisalo kar takoj, sploh če si od nekod priletel in imaš naslednji let šele čez nekaj ur. Tako si obsojen na to, da boš na ta ali kak drug podoben zaslon v nakupovalno-čakalni galeriji pogledal še mnogokrat. Če imaš srečo, potem boš to lahko delal v sede, če ne, boš pač odsotno taval med trgovinami in lokali in čakal, da se končno pokaže napis, ki ti veleva, kam natančno moraš, da boš lahko tam še naprej čakal, a to pot na pravem mestu za tvoj let. Če ne bo vmes prišlo do kakšne spremembe, kar tudi ni povsem neobičajno.

Sicer pa je dandanašnji najbolj pomembna stvar na vsakem letališču brezplačni dostop do spletovja. Za nas malo starejše je priklapljanje na svetovni splet včasih kar zapleteno opravilo. Medtem ko mladež že brezskrbno drsi od strani do strani, se mi še zapletamo s klikanjem na prave in neprave sličice in napise, ki naj bi nas pripeljali do brezplačne povezave. Ponavadi se je tudi starejšemu delu Pelcije uspelo povezati in potem smo družno ignorirali drug drugega, da smo se lahko družili s svetom navidezne resničnosti. Ampak v bistvu nismo ravno pretiravali s tem, tako da smo imeli možnost dokaj pogosto opaziti, da potujemo skupaj štirje in ne vsak sam. In to je bilo dobro, ker v štiri čas vseeno hitreje mine, pa še ves čas imaš zraven nekoga, ki manjka ravno takrat, ko bi moral biti in se potem lahko jeziš: »Pa kje zaboga je že spet?!«

Ne glede na vse, smo bili v ključnih trenutkih, kot je na primer vkrcavanje na letalo, vedno vsi prisotni in po moji presoji tudi prisebni. Čeprav za Julijo nismo bili vedno povsem prepričani, ker je včasih delovala malo zmedeno, ampak to je bil seveda samo naš občutek, saj smo na Julijo, kot potovalno najmanj izkušeno, gledali malo pokroviteljsko. Njen občutek je bil povsem drugačen od našega. Ampak glavno je, da smo se vedno vkrcali in to v Benetkah na letalo za Madrid, v Madridu na letalo za Santiago, v Santiagu na letalo za La Paz, tam na letalo za Cusco in potem vse navedeno v obratnem redu: Cusco-La Paz, La Paz-Santiago, Santiago-Madrid, Madrid-Benetke. Skupaj torej osem letov in prav nobenega nismo zamudili, na nobenem nam niso izgubili prtljage, čeprav smo bili v Madridu že prepričani, da se je izgubil Mašin kovček. Ta je bil sicer kabinska prtljaga, a ga je pred vstopom v letalo oddala osebju, da so ga spravili v prtljažni del letala. Na letališču smo potem zaman čakali, da se pojavi na tekočem traku. Čakali smo do zadnjega in še potem, ko se je trak ustavil. Kovčka pa ni bilo od nikoder. Izgubljen? Očitno! Preverimo, če bo vendarle iz letala prišlo še kaj prtljage, čeprav ob traku ni bilo več nikogar, ki bi čakal. Jaz sem Mašo ves nervozen pošiljal prijavit manjkajočo prtljago, Julija je vsa nervozna pošiljala mene, naj ji vendar pomagam, ker znam boljše špansko! Kot da ne znajo na letališčih vsi perfektno angleško. No, navsezadnje smo le ugotovili, da je šel kovček, kljub temu, da je bil kabinska prtljaga, že na naše letalo za v Santiago. Vendar čisto prepričani, da je to res, nismo bili. A je bilo! O tem smo se prepričali v Santiagu, kjer se je pogrešani kovček pripeljal po traku skupaj z vso ostalo prtljago.

Ubijanje časa na letališču v Madridu

S prtljago, ki nam je sicer niso izgubili, smo imeli kar dosti opravka. V Madridu smo kljub enemu pogrešanemu kosu kabinske prtljage, te vseeno imeli toliko, da bi nas resno ovirala, če bi se odpravili na izlet v mesto, za kar smo imeli več kot dovolj časa. Premlevali smo možnosti: – damo ročno prtljago v garderobo – ne, predrago! Pustimo nekoga od nas na letališču, da bo pazil na prtljago, ostali pa z vlakom v mesto. Ne, ker Taju se ne da! Prav bomo pa čakali osem ur na letališču. Nič takega, saj na letališčih je vedno zabavno, če seveda znaš poskrbeti za zabavo. Prav to je uspelo mlajši polovici Pelcije in tudi starejši polovici je bilo všeč, da je bilo tako. Maša je šla namreč na pot z idejo, da bo vsak dan posnela en ‘vlog’, to je ‘video-blog’, ‘blog’ pa je neke vrste spletni dnevnik. Če bi se to uresničilo, potem meni teh vrstic sploh ne bi bilo treba pisati, saj bi bilo vse naše potovanje dokumentirano na Youtube-u. Ampak se ni uresničilo. Čeprav, začetek je bil obetaven. Maša in Taj sta na letališču v Madridu kar naenkrat izginila neznano kam in šele iz posnetega gradiva je bilo jasno, kje sta bila. Povsod, kjer se je dalo početi kakšne neumnosti, ju je bilo dovolj. Maša je hodila po rokah, se pretvarjala, da telefonira, Taj je pomerjal očala, poizkušal pijače, jahal konjička za majhne otroke, tekla sta po tekočem traku za pešce in tako porabila nekaj dragocenega čakalnega časa za neumnosti. Te sta morala potem še urediti v video, za kar je šlo še bistveno več časa. Mislim, da je urejanje potekalo še v La Pazu.

Ampak do La Paza je bilo treba šele priti, oziroma prileteti. Torej se vrnimo na začetek, oziroma v Benetke. Moja opazka v zvezi s tamkajšnjim letališčem je bila, da bolj umazanega, kot je to, še nisem videl, pa sem bil že marsikje. Taj je pripomnil, da ni čudno, ko pa deluje na skrajnem robu svojih zmogljivosti. Skratka, njemu se zdi mnogo premajhno za število letov in potnikov, ki prihajajo in odhajajo. Bo bržčas kar držalo. Ampak nas in vse druge so uspeli spraviti v zrak. Malo me je skrbelo, da jih ne popade kakšna stavkovna mrzlica, saj je bilo v medijih nekaj govora o tem. Ampak jih ni in tako smo z Iberijinim letalom poleteli proti Madridu. Kljub temu, da gre za sorazmerno kratek let, smo vseeno dobili malico, ki, če drugega ne, vsaj malo poživi dogajanje med letom in čas takoj hitreje mine. Saj vozičke s hrano prevažajo tudi na nizkocenovnikih, ampak tam ni tistega prijetnega pričakovanja, da boš nekaj dobil, ko pririnejo cizo s hrano do tvojega sedeža. Razen, če se seveda ne odločiš, da boš globoko segel v žep in si privoščil hrano, ki ima tako ceno, kot da je posuta z dragulji. Sendvič bi se upravičeno lahko imenoval Swarowski. No, saj tudi tisto, kar postrežejo pri klasičnih prevoznikih zagotovo ni zastonj in lahko da te pride še dražje, ampak ker tega ne veš, tudi bolečine v žepu ne čutiš. Skratka let do Madrida je potekal brez posebnosti. Rutinski balet na začetku, ko ti pokažejo varnostne postopke, pripnite pasove, izklopite naprave, bla, bla, bla. Potem malica, pa še malo letenja in že se oglasi pilot, ki pove, da bomo vsak čas pristali in da upa, da nam je bilo lepo leteti z njim. Mi menda do tega trenutka niti vedeli nismo, če je pilot sploh v letalu. Saj ne bi bilo prvič, da bi pilotirala stevardesa, kajne?

Po pristanku smo torej čakali in čakali in še naprej čakali ter končno dočakali vkrcavanje na letalo za Santiago. Po osemurnem posedanju in tavanju po letališču, me je malo skrbelo, kako bo trinajsturno sedenje v letalu vplivalo na moj, še ne povsem neboleč in predvsem še vedno omejeno gibljiv, križni del hrbtenice. Izkušnje z leti na dolge proge smo imeli sicer že vsi in smo si tako dobro predstavljali, kako izgleda visoko nad oblaki, pa da traja in traja in kar je morda najhuje, da je prostor na sedežih zelo skromno odmerjen in nikakor ni lahko najti položaja, v katerem bi se dalo kolikor toliko solidno dremati, kaj šele sladko spati. No, začuda je bilo na letu v Santiago kar nekaj praznih sedežev, tako da smo se lahko nekoliko razkomotili in se razlezli čez dva sedeža. Nekaj več udobja smo tako pridobili, a postelje, pa naj bo še tako skromna, to vseeno ni ustrezno nadomestilo. Nam pa ni bilo treba buditi in dvigati sosedov za morebitno pot na stranišče, ali pa zgolj za kratek sprehod, da si malo pretegneš okončine in poženeš kri do zadnjih kotičkov svojega telesa.

Drugače pa je vse potekalo po ustaljenem redu. Razdelitev odej in blazin ter slušalk, potem večerja. Med čakanjem na hrano se seveda povežeš z najboljšim družabnikom, ki ti visoko na nebu pomaga nekako preživeti neskončne ure nočnega leta. To je seveda zaslon na dotik, ki ga imaš na hrbtni strani sedeža pred teboj in pa slušalke. Te ti sicer kar naprej letijo ven, zdaj iz enega, zdaj iz drugega ušesa, ko pa malo zadremaš in se potem zasučeš na drugo stran, jih pa običajno izruvaš iz tiste luknje, v katero morajo biti priklopljene, če hočeš imeti z napravo, ki je namenjena tvoji zabavi tudi glasovno in ne le vidno povezavo. Če imaš, tako kot je za današnjo mladež samoumevno, svojo muziko, filme in igrice na telefonu, tablici ali prenosniku, potem je tisti otipavalni zaslon pred teboj malo manj ključen za kolikor toliko učinkovito kurjenje časa, še vedno pa samo na njem dobiš informacije o tem, kako hitro se leti, kako visoko in kakšna je temperatura tam zunaj. Saj ne, da je vse to kdo ve kako pomembno, ampak poteši človekovo radovednost. Bolj zanimivi in pomembni so podatki o tem, koliko smo že preleteli, koliko še moramo in čez koliko časa predvidoma bomo pristali. Sicer si vedno znova razočaran, ko jih pogledaš in vidiš da po urah letenja še niti sredi oceana nismo, ampak vsaj veš, kje približno si. Za geografa je zato ključen zemljevid s prikazom trenutnega položaja letala. Žal se tudi na prikazu v največjem merilu zdi, kot da se letalo sploh ne premika.

Preden te torej na letalu založijo s hrano, si že dodobra seznanjen z vso ponudbo zabave in informacij, ki jih zmore pokazati tisti zaslonček pred teboj. Če nisi redni obiskovalec kinematografov, potem je takle polet lepa priložnost, da posodobiš svoje védenje o tem, kaj je v zadnjem času novega in uspešnega sproduciral Hollywood. Če česa ne uspeš pogledati do konca, ker padeš v dremež ali pa te preveč pečejo oči, da bi še naprej bolščal v zaslon, imaš možnost pogledati do konca na povratnem letu. Če tudi na povratku pri kakšnem filmu omagaš, je pa ceneje in udobneje, da greš v kino, kot pa da si kupiš še eno karto za čez ocean.

Večerja na letalu je bila celo po španskih standardih časovno skoraj bliže zajtrku kot pa večerji, saj smo odleteli nekaj po polnoči po srednjeevropskem času, ki ga prakticirajo tudi Španci. No, po čilskem času, pa je bila večerja še v večernih urah. Zame, tako kot običajno, okusna. Sploh, če si pred tem več ur na prostovoljni letališki dieti. Potem, ko stevardese in stevardi naredijo po dva obhoda s kavo in čajem in poberejo kupe embalaže, ki ostane za letalskimi obroki, nastopi čas, ko ‘kokošim v kokošnjaku naredijo noč’. No, potnikom v letalu ugasnejo luči in nastopi čas individualne zabave. Znajdi se kot veš in znaš, da bo kar naenkrat jutro in letalo tik pred tem, da pristane.

Kar naenkrat imaš polno letalo intimno osvetljenih obrazov, na katere seva svetloba z zaslonov pred njimi. Tudi tisti, ki gledajo iste filme, niso časovno usklajeni, ampak so vsak pri svojem kadru, vsak nekje drugje na časovnici filma. Včasih te pritegne kakšna scena s sosedovega zaslona in greš potem menjat svoj dolgočasni film za tega, ki se očitno zdi zanimivejši, a moraš najprej ugotoviti, pod katerim naslovom, ga boš našel. Jaz sem želel vaditi španščino in sem hotel gledati ‘La la land’ v španščini, pa filma nisem in nisem našel. Kar nekaj časa sem skuril, da sem z metodo primerjave prišel do ugotovitve, da ima v španščini film naslov ‘Ciudad de las estrellas’. Ker ‘La la land-a’ v španščini ni bilo, sem se odločil gledati ‘Ciudad de las estrellas’ in naknadno ugotovil, da gre v bistvu za isto stvar, samo da je namesto izvirnega naslova za naslov v španščini uporabljen naslov ene od pesmi iz filma ‘The city of stars’.

Prikaz prepotovane poti na zaslonu, ki ti omogoča, da si krajšaš čas z vsemogočimi bolj in manj zabavnimi stvarmi

Prvi film navadno uspeš pogledati od začetka do konca, pri drugem občasno že zdrsneš v polsen in malo dremlješ, malo gledaš, potem obupaš in tudi če si bolj buden kot ne, tiščiš oči skupaj in upaš da boš slej ko prej zaspal in se zbudil, ko bomo že tam nekje blizu. Skoraj obvezen je tudi en obisk stranišča, po katerem moraš vzeti dodatno dozo uspavalnega bolščanja v zaslon. Pri tem velja poudariti, da ima veliko bolj uspavalni učinek gledanje romantičnih dram, kot pa preverjanje informacij o letu. Potem, ko nekaj časa pozorno gledaš, te spet počasi na pol zmanjka in ko se okrog tebe nekaj dogaja, pa ne veš točno kaj, ko so ti slušalke že davno padle iz ušes, do tebe kot od nekod daleč prihaja enakomerno brnenje letalskih motorjev, veš da ne spiš, ampak da buden pa tudi nisi. Tako se trudiš čim dalj vztrajati v upanju, da so vmes, med tem stanjem ‘ne spanje ne budnost’, čim daljše epizode popolnega izklopa, ko dejansko spiš. Najbrž so, ker na koncu mine bistveno več časa, kot pa se ga zavedaš in nastopi jutro pred pristankom. Začno se priprave na zajtrk. Super, spet se nekaj dogaja, nisi več odvisen od slušalk in zaslona. To dvoje služi zdaj samo še za preverjanje kje smo. Nič več nad oceanom, že krepko nad Južno Ameriko.

Pogled na Ande pred pristankom v Santiagu

Po okusnem zajtrku, vsaj za nas, ki nismo pretirano zahtevni, kar se okusa tiče, pa se je treba soočiti z dejstvom, da bo treba po pristanku čez mejno kontrolo. Ta v Čilu ni kar tako. Že na letalu dobiš dva obrazca, ki ju je treba izpolniti. Prvi je za vstop v državo. Z drugim pa s podpisom zagotavljaš, da v državo ne prinašaš nobene stvari rastlinskega izvora in da nimaš s seboj več denarja kot je dovoljeno. Ko smo prileteli v Čile iz Madrida, nismo vzbudili kakšnih sumov, da morda tovorimo kakšno travo, mah, rožice, sadje zelenjavo ali zeli. Pasjevodci so sprehajali svoje štirinožne preverjevalce med potniki in ti nam niso namenili prav nič več pozornosti, kot množici preostalih potnikov. Smo pa povzročili manjši incident na povratku iz Bolivije. V La Paz in nazaj smo leteli z Latamom, ki je neke vrste južnoameriški nizkocenovnik, zato smo morali biti pri prtljagi zelo skromni in smo si pri sorodnikih sposodili dodatna dva nahrbtnika, primerna tudi za naše načrtovane izlete. Seveda pa je to zahtevalo kar precej spretnosti pri pakiranju. Pred vsakim poletom smo imeli obred prepakiranja in v La Pazu se je pred povratkom v Čile Juliji malo zalomilo. Ko smo pristali v Santiagu, se je njen nahrbtnik, ki smo mu dodelili vlogo nekabinske prtljage, po tekočem traku pripeljal ves prelepljen z rdečimi trakovi. In s takim, je bilo potem treba skozi mejno kontrolo. Še preden smo prišli do uradnih preglednikov, je veliko zanimanje za oblepljeni nahrbtnik pokazala ena od štirinožnih mrcin, njen vodnik, pa naju je z Julijo odpeljal kar mimo rentgenske škatle in vprašal, če je v nahrbtniku kakšna hrana. Seveda je sledilo odločno zanikanje. Saj tudi na obrazcu piše, da nimava ničesar rastlinskega. Sledil je fizični pregled. Lepo po vrsti so šle ven druga za drugo vse stvari in prav na koncu, zadnja od vseh, skrita povsem na dnu, še vrečka na pol nagnitih mandarin. Ta je bila tam, še preden smo začeli obred prepakiranja, saj smo jo imeli s seboj na izletu, pa mandarin nismo pojedli in so ostale skrite čisto na dnu. No, naš preglednik se je zmagoslavno zazrl v naju, in odločil, da gre sadje tja, kamor je itak sodilo, to je v smeti. Ob tem naju je še poučil, da se hrane v njegovo državo ne sme uvoziti. Vsaj, takole na dnu nahrbtnika ne! Je moraš imeti vsaj za en kamion, pa najbrž mora biti zraven še za pol kamiona uvoznih obrazcev. Kakšnih hujših posledic pa ta poizkus ilegalnega uvoza nagnitih mandarin ni imel.

Zeleni čaj, kot ga postrežejo v enem od lokalov na letališču v Cuscu

Drugače pa nekih večjih posebnosti naše letenje ni prineslo, čeprav smo zamenjali več letal kot pa hotelov. Edino Peruvian je bil nekoliko poseben. Z njim smo leteli v Cusco in nazaj v La Paz, ker smo preračunali, da bi nam potovanje z avtobusom vzelo preveč časa in energije in se odločili za elegantnejšo rešitev, ki nam je sicer vzela precej več gotovine, a se je navsezadnje le izplačalo, saj smo prihranili najmanj en dan, predvsem pa se nam ni bilo treba celo noč in še del dneva prevažati tja in potem še nekaj podobnega nazaj. Prihranili bi še več časa, če bi na povratku letalo ne imelo okrogle tri ure zamude. Da ima zamudo, je na obvestilni tabli pisalo, drugih informacij pa ni bilo moč izbrskati ne pri dami, ki je sedela pod napisom ‘information’ ne na spletu. Do tega smo k sreči lahko dostopali, a ne prek letališkega wi-fija, ampak smo šli na pijačo in posladek v enega od lokalov in tam dobili geslo za njihov wi-fi, ki je vlekel tudi še v delu čakalnice. Letalo iz Lime ni zavoljo tega, ker smo bili omreženi, priletelo nič prej, zamujalo pa naj bi zaradi gneče. Peruvian sicer povezuje Limo in La Paz tako, da ima vmesni postanek v Cuscu. Ko smo prileteli iz La Paza, so najprej nagnali dol vse, ki so leteli v Limo, nato smo izstopili še mi, namenjeni v Cusco, potem pa so se potniki za Limo lahko ponovno vkrcali.

Štiri ure dodatnega čakanja v Cuscu zaradi gneče na letališču v Limi – tudi to je del vsakdana v letalskem prometu

Po nekaj urah čakanja smo le dočakali najavo zamujenega leta – zanimivo, da je na letališču v El Altu vztrajno čakal in nas tudi dočakal taksist, ki so ga naročili v Miltonu, da nas je ponovno pripeljal k njim

Omeniti velja še to, da bi morali na povratku domov doplačati za izbiro sedežev, zato smo imeli vsak svojega soseda, ki ni bil eden od nas, povrhu vsega, pa je bilo letalo nazaj v Madrid polno in ni bilo možnosti, da bi se lahko kdo raztegnil čez dva sedeža. Ampak smo tudi preživeli in se srečni in zadovoljni vrnili v Benetke oziroma na tamkajšnje letališče Marco Polo.