Stanko Pelc

Volk je bil glavni frajer v gozdu

Volk je bil glavni frajer v gozdu. Lisička pa, ej lisička je bila, vam povem, za umret. Prava gozdna manekenka in najodličnejša gospodična. Po gozdu je hodila narahlo kot sapa in gobček je nosila tako visoko, da je bilo videti, kot da želi vtakniti glavo med oblake nad vrhovi dreves. Če bi živali v gozdu izdale koledar, potem bi bila lisička v njem na prvi in na zadnji strani in seveda na vseh, ampak res prav vseh, vmes. Ja, taka sta bila ta dva.

Nekega dne, neke pozne pomladi reče mati volkulja: Ah, kako sem vesela, sin moj! Z zadostnim uspehom si končal volčjo osnovno šolo. Tako sem ponosna, da ti je v tretjem poskusu končno uspelo.«

Volku se je čez gobec razlezel širok nasmeh in v soncu sta se zalesketali dve vrsti ostrih belih zob. Mati je bila vzhičena in ni si mogla kaj, da bi ne rekla: »Sin moj, zakaj imaš tako močne, bele zobe?«

»Zato, da laže žvečim žvečilne gumije Skorbit, draga mama!«

»In kaj si želiš za darilo, zdaj ko imaš v rokah zaključno spričevalo?«

»Motor, mater, motor!«

»Motor, sin, motor?«

»Ja, motor!«

Oča volk, ki je dotlej modro molčal, je brez besed odprl družinsko blagajno, zmetal iz nje celotno pajkovo družino, razdrl pajčevine, se zazrl v čisto praznino, potem pa strumno odločil, kot se za poglavarja družine spodobi: »Draga žena, če nimaš nič proti, bi pri ježu v v NGB (to je Nova gozdna banka, ki je bila nekdaj samo Gozdna banka) najel kredit, da bo najin sin dobil, kar si želi. Jaz sem si vedno želel imeti motor, pa mi ga moj stari nikoli ni kupil. Ne morem dovoliti, da bi se tudi najinemu sinu tako godilo. Kaj praviš, žena?«

»Sama modrost te je, dragi mož, le pojdi k ježu v NGB, sposodi si denar in kupi najinemu volkcu, kar si želi.«

»Jaz sem volk in ne volkec in hočem motor in to največji motor, najhitrejši in najlepši motor in pika!«

Kar si je ljubi sin želel, to je ljubi sin tudi dobil. Najhitrejši, najlepši in največji motor v vsem gozdu. Tak bi bil v vsakem primeru, ne glede na hitrost, velikost in obliko, saj je bil to tudi edini motor v gozdu. Njegov ponosni lastnik pa črni volk, v črnem volčjem krznu in s širokim belim nasmehom na gobcu, glavni frajer v gozdu.

Volk je lisičko prvič srečal v gozdnem pubu »Old Oak Whisky« imenovanem. Svojčas je bila to krčma »Pod starim hrastom«. Z novim svetlečim izveskom se je ponašala, odkar se je stari krčmar Šepavi medved upokojil. Njegov sin Prismuknjeni medo, navdušen nad vsem, kar je tuje in od drugod prinešeno, je krčmo seveda takoj preimenoval v pub. Tako namreč gostilnam rečejo tam nekje na Irskem ali v Angliji. Kljub novemu, tujemu imenu, pa so v gostilni še naprej pile, jedle, pele in se veselile iste živali in živine kot prej. 

Tu sta se torej prvič srečala volk in lisička. In se zaljubila na prvi pogled. Volku je bila všeč lisička in lisički je bil všeč volk. In sta se tako molče gledala in nista vedela ne kaj, ne kako in nista slišala hrupa okoli njiju in nista več videla nikogar in ničesar, le drug drugega. Volka je stiskalo v goltancu in lisička je imela suh gobček. Končno je volk pretrgal morečo tišino in skozi gostilniški hrup sramežljivo izrekel usodno povabilo: »A se greš peljat z menoj, lisička? Imam nov motor.«

»Samo če ne boš prehitro vozil!«

»Greva!« je rekel volk, prijel lisičko za tačko in jo odpeljal do svojega motorja. S taco si je pogladil dlako na glavi, se vihravo zavihtel na motor in pomignil lisički naj prisede. Plaho je sedla za njim in se ga tesno oprijela okrog pasu, da je volku srce razbijalo tako močno, da mu je skoraj skočilo iz prsi. Vžgal je motor, da se je rezek, ropotajoč glas razlegal prek gozdnih širjav. Za hip mu je skozi glavo šinilo materino svarilo: »Pa glej, da ne boš divjal sin moj. Previdno in počasi vozi!«. A to je bilo res le za hip. Že v naslednjem trenutku je motor zatulil kot osamljen volk v mesečini in kot blisk švignil po ozki gozdni poti med drevesi in grmovjem. Drvela sta, da je lisički zastajal dih in je le nemo drevenela za volkom in še bolj krčevito se ga je oklepala. V mislih ga je prosila, naj vozi bolj počasi, a izgovoriti svojih prošenj ni mogla, preveč jo je bilo strah. Pa tudi sicer bi je volk ne slišal od silnega piša, ki jima je vel mimo ušes. Volku je na gobcu žarel vse širši nasmeh, požiral je mušice in drvel vse hitreje in hitreje.

In potem se je zgodilo to, kar je kasneje prišlo v volčji pregovor, ki pravi: 

»Hitrost je norost, čez ovinek piči, kjer je hrast.« 

Pregovor je volčji, zato se pač ne rima, pa tudi razumeti ga ni mogoče, če ne veste, kaj se je pripetilo volku in lisički. Naj vam torej razložim. Gozdna pot, po kateri je drvel volk z lisičko za hrbtom, je bila sprva precej ravna. Potem pa je bil na njej pri velikem, mogočnem hrastu oster ovinek. Volk je bil odločno prehiter, da bi lahko pravočasno zavil. Poskušal je, a mu ni uspelo. Za las je zgrešil hrast, zadel ob podrto deblo, ki je ležalo na tleh ob njem in že sta z lisičko letela po zraku. Za nekaj trenutkov sta bila letalca, takoj zatem pa sta postala padalca in sta padla na tla.

Vas zanima, kaj je bilo potem?

Lisičko so naslednji dan našli mladi zajci, ki so šli ravno pulit korenje za malico. Lisičko so zvlekli v gozdno bolnišnico in po dveh dneh se je zbudila iz nezavesti. Odkar ve, da so jo rešili zajci, jih ima tako rada, da bi jih najraje kar pojedla. In to dobesedno. Za volka pa noče več niti slišati, še manj pa za njegov motor.

Kaj pa je bilo z volkom? Baje, da je priletel v veliko črno cev. Na drugi strani te cevi je bilo zelo svetlo in neka neznana sila ga je vlekla in vabila na drugo stran. Ni se mogel upirati in z zadnjimi močmi se je zvlekel tja, kamor ga je tako nezadržno vleklo. Tam pa presenečenje. Sodnik za gozdne prekrške Zmajpožirajogenjbruhaj ga je v soju reflektorjev zaradi prehitre vožnje in ogrožanja varnosti obsodil na sedemmesečno pomivanje posode. In to ne kjerkoli, temveč v ledenjaku. To je mogočni, ledeni grad na vrhu Ledene gore, v katerem živi vladarica Gozdne dežele, njeno veličanstvo Berta Agnes Magnodinja, ki ni levinja ampak divja svinja. Zanjo pravijo, da ima od vseh živali rada le tisto, ki jo vidi, ko se zjutraj pogleda v ledeno ogledalo, vse druge pa iskreno sovraži in se z njimi ne druži, saj meni, da si tega ne zaslužijo. Je pa v zadnjem času odkrila ‘Twitter’ in med njenimi podaniki o njej že kroži naslednja rima: »Tviter ji edino je veselje, z njim izpolni si vse želje!« 

Da vladarice v njenem ledenjaku ne zebe, je ogrnjena v krznen plašč iz pravega volčjega krzna, ki pa je že precej star in oguljen! Tako si je med volkovim služenjem kazni naravnost želela, da ta razbije kakšno dragoceno skodelico ali krožnik iz kristalnega ledu, saj bi en sam njen »tvit« o tem zadoščal, da bi grajski stražarji, divji merjasci s strašnimi čekani, planili na volka in mu odrli kožuh ter iz njega dali narediti nov, lep in topel plašč za svojo gospodarico.

Sedem dolgih mesecev je volk pomival ledeno kristalno posodo v ledeno mrzli vodi in trepetal od mraza in od strahu, da so mu šklepetali tako njegovi snežno beli zobje kot tudi vse in vsaka od kosti v njegovem telesu.

Na srečo ni ničesar razbil, vso posodo je uspešno pomil in z nepoškodovanim kožuhom je odslužil svojo kazen, se vrnil domov, prodal razbiti motor in si začel iskati službo. To počne menda še dandanes in če veste, kaj in kje bi lahko delal, mu vsekakor sporočite. Lahko tudi po elektronski pošti, ali pa mu pošljite SMS, saj mu je oča volk medtem že kupil računalnik in pametni telefon. Slednji je zagotovo najpametnejši v brlogu. Seveda, tako telefon kot računalnik sta bila kupljena na kredit.

Ne veste, kako mu sporočiti?! 

Enostavno, volkov elektronski naslov je Volkjefrajer@gozdnamreza.net. Njegove telefonske pa ne vem na pamet, ampak sem prepričan, da jo boste našli v GTI-online. GTI je Gozdni telefonski imenik, po katerem seveda lahko brskate kar na računalniku ali pametnem telefonu. Zagotovo boste tam našli tudi volkovo frajersko številko, samo ključne besede ‘volk je frajer’ uporabite, pa ni vrag, da bi vam ne uspelo. Ampak nikar ne pričakujte, da vam bo volk odgovoril, slišal sem namreč, da je med iskanjem službe tako zaposlen z igranjem igric na telefonu in računalniku, da mu za vse drugo zmanjka časa.

Pred tako davnimi časi, da se jih ne spominjajo niti najstarejši otroci, so se v hribih nedaleč od Ljubljane dogajale nadvse čudne in sila zanimive stvari. Če greste iz Ljubljane tja, kamor vas vabi jutranje sonce, boste takoj za prvim hribom našli dolino, po kateri se vije potoček z imenom Besnica.  Tu v tej dolini in po hribih, ki jo obdajajo, so se godile stvari, o katerih danes celo domačini ne vedo več ničesar. Zato pa vem jaz in prav rad vam povem.

Najbolje bo, če začnem lepo po vrsti, torej na začetku. Vse se je začelo, ko se je v kraje, o katerih je govora, vrnil Feliks ppl.  Vnajnarski (ppl.=polplemeniti). To vam je bil možak, da mu daleč naokoli ni bilo para. Bil je srednje postave, pa vendar močan, da se mu je moral ukloniti marsikateri za celo glavo večji silak. Predvsem pa je bil Feliks odprte glave in to ne le takrat, kadar je na debelo zazehal ampak tudi sicer. Med vsemi brihtneži v cesarstvu mu ga ni bilo enakega po iznajdljivosti in premetenosti. Bil je nezakonski otrok neznanega ljubljanskega plemiča in se je potemtakem po njegovih žilah pretakalo nekaj plemenite krvi. Zato se je kar sam od sebe oklical za Feliksa polplemenitega in ker je bil doma z Vnajnarja, vasice na grebenu nad dolino Besnice, je imenu dodal še: Vnajnarski. Brihten kot je bil, se je že kot  majhen mulc naučil brati in pisati, čeprav takrat še ni bilo šol. Kot nezakonski otrok je bil pogosto zaničevan in neštetokrat ponižan. Toda zaradi svojega dobrega in prijaznega značaja se je kmalu priljubil ljudem. Bolj ko je doraščal, večkrat jim je bil v pomoč in oporo. Tako si je sčasoma pridobil ne le naklonjenost, ampak tudi spoštovanje svojih sovaščanov. Njegovo ponašanje s plemiškim poreklom pa je šlo hudo v nos ljubljanski gospodi. Še bolj pa jih je motilo to, da se je Feliks rad postavljal po robu krivicam, ki so jih mestni plemiči v obilni meri povzročali preprostemu ljudstvu v krajih med Javorom in Jančami, od koder je bil tudi Feliks.

Ob prvi priložnosti so Feliksa obtožili kraje in razbojništva in nepošteni ljubljanski sodniki so ga kaj hitro tudi obsodili. Vsa bistrost in iznajdljivost ni pomagala in Feliksa so uklenjenega v verigah odpeljali in dolga leta o njem ni bilo več ne duha ne sluha. Šele na stara leta se je spet pojavil v Besniški dolini. Pripeljal se je z gosposko kočijo v spremstvu lakajev. Izvedel je namreč, da v svojih domačih krajih ni zapustil le srečnih in nesrečnih mladostnih spominov, ampak tudi hčerko, ki se je rodila nedolgo zatem, ko so ga odgnali. Nesrečna mati je v spomin na ljubljenega fanta hčerko imenovala  Felicija. Ta je medtem odrasla v žensko in imela je moža in kup otrok, dela pa čez glavo. Otroci so bili večkrat lačni kakor siti in bogastvo dedka in očeta, ki ga dotedaj sploh poznali niso, bi bilo za to skromno živečo družino pravi blagoslov. Toda Feliks ppl. Vnajnarski svoji hčeri ni prinesel denarja. Zadnje zlatnike je pognal za obleko, kočijo in lakaje. Vse, kar mu je ostalo od njegovih dolgih in razburljivih potovanj po vseh morjih sveta, so bila semena jagod z Velikonočnih otokov. Toda šele tik predno je umrl, je Feliks povedal zanje tudi svoji hčeri in njenemu možu Janezu. Ko je zaslutil, da se bliža zadnja ura, ju je poklical k sebi in dejal: “Prišel sem kot gospod in ostal pri vama kot berač, toda brez negodovanja sta vse, kar sta imela, delila z menoj. Zdaj vem, da sta vredna darila, ki lahko prinese blagostanje le dobrim in poštenim ljudem.”

In tedaj je s tresočo roko potegnil izza srajce majhen mošnjiček, ki ga je nosil vseskozi obešenega okoli vratu.  V njem so bile majhne drobne črne  kroglice.

“To, kar vidita, je seme jagod, ki bodo rasle le tam, kjer jih bo posejala vajina roka in to ob polni luni na jasnem nebu. Toda bog ne daj, da vaju pri tem opravilu zaloti človek zlobnih misli in trdega srca. Namesto jagod se bo razrasel trdoživ plevel, ki ga ne bo moč zatreti ne z motiko ne z lopato. Bolj ko bosta neopazna, večji in slajši bo pridelek. Jagode bodo rasle vse leto, od zadnjega pomladanskega snega do prvega zimskega. Z njimi bosta lahko nahranila sebe, svoje otroke in živino ter vse, ki jima želita dobro, zakaj to niso navadne jagode ampak jagode, večje od največjih buč. Če me bosta ubogala, bodo postale vaš kruh in vaš posladek, vaša hrana in vaša pijača. V njih je vse, kar potrebujete, zato so vredne več kot vse zlato tega sveta.”

Še tistega večera je Feliks ppl. Vnajnarski zapustil ta svet, njegova hči in zet pa kar nista  mogla verjeti njegovim besedam.  Še nikoli nista slišala, da bi kje rasle jagode velike kot buče, še najmanj pa v njihovih krajih. Navsezadnje sta se odločila, da napravita negotovosti konec. Nekega pomladnega večera ob času polne lune sta se odpravila na najbolj oddaljeno njivo tik ob gozdu in tam sta na skrivaj posejala nekaj semen, ki jima jih je zapustil Feliks. Potem sta, skrivoma, kot sta prišla, tudi odšla.  Ob obilici dela nista imela časa hodit gledat, kako uspeva njun posevek. Toda že čez teden dni ju je sredi dne zmotilo kričanje. Bila je soseda, Tašantava Mica po imenu, ki je ta dan v gozdu nabirala dračje. Prisopihala je po bregu navzdol, da jo je bergla, na katero se je opirala, komaj dohajala. Vpila je, kot da bi ji pod kiklo zlezlo sedem spolzkih kač in od razburjenja je imela glas kot počena piščal. Šele ko si je pošteno poplaknila grlo s hruškovim žganjem, je uspela povedati, kaj in zakaj jo je tako divje prignalo na obisk. “Čudež, čudež!” je tulila vsa iz sebe.

“Kakšen čudež, za božjo voljo, povej že enkrat!” je bil nestrpen gospodar.

“Jagode! Kaj jagode – velejagode! Na vaši njivi za gozdom rastejo velejagode!”

Gospodar in gospodinja sta se le pomenljivo spogledala, Miha pa je razburjeno nadaljeval.

“Res je in prav nič ne pretiravam, če rečem, da so večje kot moja glava. Na lastne oči sem jih videla. Kaj videla! Potipala sem jih in res so tam!“ Tako je govorila Tašantava Mica, pri tem pa napeto čakala, kdaj ji bo gospodinja natočila naslednje šilce žganja. Rada je namreč pogledala v kozarec in kadar je bila pijana, je imela precej večje oči kot običajno, zato je videla že marsikaj, kar je bilo očem njenih sovaščanov skrito.

“No, prav, pa pojdimo pogledat,” je rekel gospodar. In res so šli. Imeli pa so tudi kaj videti. Njiva je bila zelena in rdeča, kot bi jo odel z velikansko, debelo rdeče-zeleno pernico. Jagode velike in večje kot buče so ležale med kipečim zelenjem. Prav dolgo se niso mudili z vprašanjem, kaj početi z njimi. Šli so po voz in jih naložili. In ko so pobrali te, ki so zrasle prve, so kmalu dozorele druge in za temi tretje in tako naprej vse do zime.

Kar je o jagodah povedal stari Feliks ppl. Vnajnarski, je držalo kot pribito in to tako glede njihove velikosti kot glede njihove uporabnosti. Če so jih narezali na rezine in posušili na soncu, so jih lahko jedli namesto kruha, odlične so bile za marmelado, iz njih se je dalo pripraviti prvovrstne sokove pa celo vino in žganje. Iz posušenih rezin mladih jagodnih listov se je dal skuhati okusen zdravilni in osvežilni čaj.  Kmalu je bilo mogoče pogrešati vse drugo, le jagod ne. Vsak mesec ob polni luni sta bila Felicija in Janez na drugi njivi. Pa ne le na svojih, tudi do sosedov in sorodnikov sta bila širokega srca in odprtih rok. Po pobočjih med Javorom in Jančami je iz meseca v mesec zorelo več in več jagod. Ljudje so se hitro navadili nanje in kmalu nihče več ni sejal ne prosa ne pšenice, sadil ne korenja ne repe ali pese. Jagode so bile kruh in meso hkrati. Jedli so jih na sto in sto načinov in se jih niso preobjedli.

Toda kar je za ene dobro, je lahko za druge slabo. Ob Besnici je živel star in hudoben mlinar, ki je kmete, ki so nosili k njemu mlet vse svoje življenje, goljufal in jim kradel od skromnega pridelka, da so stradali še bolj kot bi sicer. Zategadel ga sosedje niso marali in tako je bil edini daleč naokrog, ki mu jagode niso prinesle blagostanja ampak revščino. Ker kmetje niso več sejali žita, je ostal brez dela in tako je sklenil, da si bo pomagal po svoje. Slišal je, da so po svetu ljudje, ki se jim reče alkimisti in skušajo narediti zlato. Mislil si je, zakaj se ne bi tudi on oprijel tega dela. Zakopal se je v knjige in naredil, vse kar je prebral in še sam je kaj dodal. Nekega dne je prišel na misel, da bi morda lahko naredil zlato iz račjega jajca. Saj je v njem vendar rumenjak in iz tega bi lahko z nekaj čarovnije in ustreznih primesi nastalo zlato. Položil je jajce v okroglo stekleno posodo, ga polival z različnimi kadečimi se zvarki, dimil na ognju iz posušenih krastač in posipal s prahom iz kačjih kosti in kuščarjeve kože, ga mazal s polžjo slino pomešano s kokošjimi iztrebki, in vsem mogočim za kar je našel recepte v črnih, čarovniških bukvah. Nato je jajce zavil v mah in slamo ter ga položil na toplo peč, da bi zvarki nanj bolje delovali. Bilo je proti jutru, ko je zadovoljen legel k počitku, saj je verjel, da je končno le na pravi poti. Toda ko se je sredi naslednjega dne prebudil, ga je čakalo presenečenje. Na peči ni bilo zlate kepe, kot je želel, temveč velikansko, kot manjši sod veliko jajce; tolikšno, da se je stara peč skoraj podrla pod njim. Mlinar je prebledel. Bal se je, da ga bodo kot čarovnika sežgali na grmadi, če ljudje odkrijejo, kaj je napravil. Jajca se je bilo treba čimprej, predvsem pa povsem neopazno, znebiti. Zaprl se je v hišo in trepetajoč čakal, da zemljo zagrne črna tema. Sredi noči je odpahnil vrata in odkotalil jajce, ki je medtem še nekoliko zraslo, iz hiše. Naložil ga je na voz in ga skrivaj odpeljal do sveže zorane njive  pripravljene za setev. Pograbil je lopato in začel kopati. V bližnjem gozdu je skovikala sova, da je mlinarju od strahu ledenela kri v žilah. Nenadoma se je izza hribov dvignila na nebo polna luna in mesečina se je razlila naokrog, da je bilo svetlo kot ob mraku. Mlinarja je stisnilo pri srcu. Prestrašeno se je oziral okrog in hitel, kolikor je mogel. Končno je bila jama dovolj velika, da je jajce lahko zakopal. Jutro je bilo že precej blizu, ko je bilo jajce skrito v zemlji in njiva spet taka kot prej. Drgetajoč od strahu se je mlinar jadrno opravil proti domu. Šele ko so se za njim zaprla domača vrata, si je nekoliko oddahnil. Na smrt utrujen se je zvalil na klop pri peči in umazan, kot je bil, kar oblečen zaspal.

Že naslednjo noč je bilo na njivi, kjer je bilo zakopano jajce, spet živahno. Njiva je bila namenjena jagodam. Felicija in Janez sta prišla opravit svoje dobro delo za še enega od svojih sosedov. Morda je bilo prav to krivo za vse, kar je sledilo. Ko so jagode na njivi ravno dozorele in so jih prišli domači pobrat, so izmed jagodičja nenadoma zaslišali zamolklo pokanje in grmeče hreščanje. Nenavadnost in glasnost zvokov jim je pognala divji, nebrzdan strah v kosti. Trepetajoči, kot travne bilke v vetru, so zrli med zeleno listje in rdeče jagode. Od naraščajočega hrupa so jih bolela ušesa. Njiva z jagodno preprogo vred se je napenjala kot balon, ki bo vsak čas počil. Naenkrat je z bliskovitim pokom njivsko površino predrla velika  podolgovata glava z izbuljenimi očmi, majhnimi ušesci in dolgim preklanim jezikom. Ubogi ljudje so že videli, kako steguje svoj dolgi vrat proti njim in jih drugega za drugim žre, a premrli od strahu se niso mogli pognati v beg. Pa tudi potrebno ni bilo saj se mrcina ni kaj prida zmenila zanje. Bolj so jo mikale velikanske jagode na njivi. Še preden je izvlekla svoj trup iz zemlje je skozi gromozanske, strah vzbujajoče nozdrvi hrzajoče vdihnila in podrobno ovohala najbližje jagode, nato pa s svojim preklanim dolgim jezikom, od katerega je kapljala lepljiva slina, ovila jagodo in jih drugo za drugo zvlekla v svoj nenasitni gobec. Kmalu je bil vrat prekratek, da bi dosegla še zadnje jagode na njivi in ostudna žival je začela vleči iz zemlje svoj velikanski trup. Ko se je dvigala iz gnezda, se je z njenega hrbta vsipala prst in z izrastkov na raskavi koži so viseli jagodovi listi in stebla. Ob vsaki stopinji se je stresla zemlja kot ob potresu. Kot bi trenil na njivi ni bilo ene same samcate jagode več in žival je odštorkljala proti naslednji njivi, za njo pa je mogočen, dolg, debel rep drobil v prah vse, kar je bilo bilo na poti. Veseli, da jim je bilo prizanešeno, in hkrati hudo pretreseni so hiteli ljudje v vas oznanit strašno novico. Iz zemlje je zrasel zmaj, ki žre jagode. Kaj bi se lahko hujšega zgodilo v krajih, ki so jih zaradi jagod velikank, ki so rasle tod, že vsi klicali dežela jagod. Domačini so iz dneva v dan nemočno gledali, kako veliki jagodožer, kot so zmaja poimenovali, pustoši po njihovih jagodovih nasadih. Štirinajst dni in štirinajst noči se je pasel od njive do njive in koder je hodil, se je tresla zemlja. Iz dneva v dan je bil večji in z vsakim dnem je bilo manj upanja, da bi se ga dalo kako znebiti. “Ko bo požrl vse jagode, bomo na vrsti mi!” so strahoma ugibali ljudje. Brezupno so čakali na trenutek, ko bo jagodožer požrl še zadnjo jagodo. Natanko petnajstega dne je bilo negotovosti konec. Po zmajevem žrelu je zdrknila zadnja jagoda velikanka, ki je kdaj zrasla v jagodni deželi. To se je zgodilo v dolinici med Prežganjem in Volavljami, po kateri se je proti severu vil droben potoček. Požrešna žival je grozeče sunila svoj velikanski gobec kvišku in skozi široke nozdrvi vsesavala zrak, da je zapiskal okrog nje silen veter. Vohala je na vse strani, a vonja po jagodah ni bilo več. Tedaj je veliki jagodožer zarjul tako silovito in tako močno, da je odpadlo listje na bližnjih drevesih, ljudje po okoliških hišah pa so skoraj oglušeli. “Zdaj je po nas, če nas ne požre, nas potepta!” so kričale prestrašene ženske in privijale k sebi otroke, ki od groze niti jokati niso mogli. Kar naenkrat je rjovenje utihnilo, zmaj se je postavil na zadnje noge, se kot vrtavka divje zasukal na mestu, nato pa s s prednjimi nogami in repom hkrati tako silovito udaril ob tla, da se je ves severni del dolinice ugreznil več metrov globoko; v zemlji je zazijala razpoka in kot se je veliki jagodožer iz zemlje pojavil tako je v zemlji tudi izginil. Ko se je dolina ugreznila, je v zemlji zazijala razpoka in za zmerom pokopala nadležno pošast. Šele čez teden dni so si ljudje drznili iz svojih hiš. Prej niso mogli verjeti, da zverine res ni več. Imeli pa so tudi kaj videti. Njihove njive so bile opustošene, kjer se je prej po dolini vil potoček pa je zdaj na sredi zijal prepad in voda je prek sive skale je pršela navzdol, tja kjer je za vedno izginil zmaj – jagodožer, hkrati z njim pa so izginile tudi jagode velikanke.

Kraj, kjer je zmaj pokopal samega sebe pa je še danes viden in pod slapom, ki pada čez skalno steno pod cesto med Prežganjem in Volavljami se v poletni vročini igrajo otroci. Tudi jagod je v teh krajih spet vse več in več, le tako velike kot včasih niso. Pa vendar postaja to spet stara dobra dežela jagod in če se bo v njej naselil kakšen jagodožer, bo zagotovo lesen in otrokom za igro in v veselje ne v strah. “Za jagode bodo pa že tukajšnji domačini poskrbeli, kajne požeruhi?”