Uvod

Groga je junak Jurčičevega in Kersnikovega romana Rokovnjači in dramatizacij te zgodbe. Na Brdu pri Lukovici je Turistično društvo 25. in 26. junija 1960 priredilo 1. Rokovnjaški tabor in ob tej priložnosti na prostem uprizorilo – Rokovnjače. Prireditev je postala tradicionalna in dobro znana širom Slovenije. Leta 1975 je bila v okviru te prireditve uprizorjena rokovnjaška igra Marjana Marinca z naslovom Črni Miha s poklicnimi igralci v glavnih vlogah.

Tudi Rokovnjaška zgodba berača Groge ima precej skupnega z romanom Rokovnjači. Gre za monodramsko pripoved v dveh dejanjih. Ključni dogodki prvega so povzeti po Rokovnjačih, drugo pa je izvirno nadaljevanje zgodbe o nesrečnem življenju in usodi rokovnjaškega poglavarja Groge.

Avtor besedila sem Stanko Pelc in sem bil tudi izvajalec gledališke uprizoritve. S prekinitvami se ljubiteljsko ukvarjam z gledališčem vse od leta 1976. Uprizoritev te monodrame pa je z režijskimi nasveti usmerjal Vili Golob.

Rojstvo zgodbe

Bila je jesen leta 2001, bližala se je 150. letnica rojstva pisatelja Janka Kersnika. Spodobilo bi se, da se ob taki priložnosti z odra sliši Kersnikova beseda. Rokovnjači, kot del nekdaj železnega repertoarja lukoviškega amaterskega gledališča, so se zdeli nadvse primerna izbira. A zataknilo se je pri zbiranju zasedbe za tovrsten podvig, ki mu časi liberalnega kapitalizma, potrošništva in vsakovrstnega pehanja, niso najbolj naklonjeni. In tako se je avtor domislil: »Čas kolektivizma je neizbežno minil, zatorej je treba v smislu vse bolj prevladujočega individualizma stvar zastaviti bolj osebno, to se pravi monodramsko.«

Tako je, navdahnjen s Kersnikovim in Jurčičevim izročilom, nekega hladnega novembrskega dne na vlaku od Münchna proti Hamburgu začel s pisanjem rokovnjaške zgodbe. Na povratku iz Saggriana, skoraj idilične vasice v nekdanji Vzhodni Nemčiji, je bil prvi del zgodbe, povzet po Rokovnjačih, že skorajda napisan. Doma je bilo treba nadaljevati z raziskovanjem sveta svoje lastne domišljije in tam poiskati nova dejstva in z njimi ustrezno zaokrožiti življenjsko zgodbo osrednjega junaka.

Potem so minevali tedni in meseci in minilo je leto in pol. Avtor je vse bolj postajal berač, naučil se je njegove zgodbe, in končno je bil prisiljen poiskati pomoč prijatelja, ki je lahko z neobremenjenim pogledom od zunaj režijsko sooblikoval nastajajočo predstavo. Od prvih vrstic napisanih na vlaku do prve uprizoritve sta minili skoraj dve leti.

Kersnikova okrogla obletnica in priložnostna proslava sta tako minili brez uprizoritve Rokovnjačev in brez Rokovnjaške zgodbe. Pa vendar je vsaka nova ponovitev predstave vedno znova tudi poklon našemu velikemu rojaku in umetniku in prav nič ni narobe, če se nanj spomnimo tudi tedaj, ko ne praznujemo kakšne od pomembnih obletnic.

O vsebini

Rokovnjaška zgodba je izpoved starega berača. Odvija se pred ljudmi, ki so se iz takega ali drugačnega razloga znašli v istem prostoru kot on. Zato so prisiljeni poslušati njegovo zgodbo, pa naj to hočejo ali ne. Prizorišče, kjer se odvija pripoved, je lahko gostilna, stara kmečka hiša, kozolec, pod. Kraji, kjer so se ljudje zbirali zaradi dela ali zaradi zabave in kamor so pogosto zašli tudi berači v upanju, da se bo tudi zanje našel »kos kruha in glaž vina«.

Zgodba ni prav nič vesela in le malo je svetlih trenutkov, malo upanja. Berač Groga pripoveduje o tem, da nikoli ne veš kaj te lahko doleti že naslednji trenutek in o tem kako nemočni smo lahko v življenju, kako nas življenje peha sem in tja, mi pa nimamo moči, volje ali poguma, da bi se mu zoperstavili. Govori o krivicah, o neizbežnosti usode in o obžalovanja vrednih odločitvah, o bolečinah in trpljenju …

Čas dogajanja je postavljen v zgodovinski okvir Napoleonovih vojn, francoskih okupacij naših krajev in kolonizacije ameriškega Zahoda v prvi polovici 19. stoletja. Življenjska pot vodi glavnega junaka z domače Kranjske preko Avstrije v Rusijo, Francijo in vse do Amerike.

Uprizoritve

Predstava, ki bi ji še najbolj ustrezala oznaka monotragedija, je bila sprva uprizarjana kot enodejanka, zaradi dolžine pa je bila razdeljena na dve dejanji. Celotna dolžina predstave skupaj z 10 minutnim odmorom je bila tako približno uro in pol. Besedilo je razmeroma zahtevno in terja od gledalca precej zbranosti, za avtorja pa je bilo največje zadovoljstvo, ko je slišal, da predstava pusti svojo sled in da gledalci o njej razmišljajo tudi še dolgo po tem, ko je končana.

Anekdote z uprizoritev

V brunarici v Gradišču je bilo prostora bolj malo, tako da so bili najbližji gledalci beraču Grogi tako rekoč na dosegu roke. Prav najbolj spredaj je bil gledalec z majhnim, predšolskim otrokom, očitno neseznanjen z dejstvom, da predstava za otroke ni ravno najbolj primerna, saj je še za odrasle, milo rečeno, zahtevna. Sicer je bilo pa pričakovanje gledalcev pogosto povsem zgrešeno, saj so že tedaj med monodramami prevladovale komedije. Vsaj med tistimi, ki so se igrale zunaj gledališč. Tako ni bilo prav nič neobičajno, da so se tudi ob prvih besedah berača Groge: “Kaj gledate, kaj zijate vame? Se vam gnusi star in razcapan berač, kaj?” vsaj nasmihali, če že ne prešerno smejali. Tudi v brunarici ni bilo nič drugače in beraču Grogi nabližji in daleč najmlajši gledalec je prešerno sodeloval s svojimi starejšimi sotrpini. Ti so to šele postali, potem ko je postalo jasno, da s smehom beračeve pripovedi nima smisla spremljati, ker ni niti najmanj smešna. Prej bi bilo primerno potočiti kakšno solzo. Izvajalca je kar malo skrbelo, kako bo vse njegovo vpitje in dretje učinkovalo na malega gledalčka v prvi vrsti. Ampak strah je bil povsem odveč. Malček se je uspešno “distanciral” od glasnega divjega moža pred njim in ob koncu predstave, ko so se prižgale luči, je bilo videti, kako se je kolikor je bil dolg in širok zleknil čez naročje svojega ata in prešerno spal.

V brunarici na Studencu je nastopajočemu po predstavi padla v oči ena od gledalk, sicer tudi soigralka iz tamkajšnjega letnega gledališča. Zaigralo mu je srce, saj je njen objokan obraz prepričljivo kazal, kako ji je tragična zgodba berača Groge segla tako globoko v srce, da so ji solze lile čez obraz kot dež ob neurju. No, vsaj nekoga sem se uspel s svojo interpretacijo globoko dotakniti, si je mislil. Ampak ne za dolgo, ker se je izkazalo, da so solze posledica alergije. Predstava je potekala ob soju petrolejke in objokani gledalki je solze na obraz privabil dim gorečega petroleja in ne srce parajoče besede berača Groge.

V Mladinskem klubu Črnomelj je predstava potekala v prostoru, ki ni imel klasičnih sedežev, ampak so po prostoru razpostavili odslužene avtomobilske sedeže in podobno sedežno opremo. Razsvetljava odra je bila solidna, tako da gledalcev v dvorani praktično ni bilo mogoče videti. Sicer to ni bil edini razlog, drugi je bil, da jih je bilo tako malo, da bi jih bilo v dvorani težko najti, tudi če bi bilo v njej bolj svetlo. Ampak “The show must go on!” pa če gledalci so, ali pa jih ni. Z vso resnostjo je torej nastopajoči igral, kolikor dobro pač zna in zmore. A ob vsej koncentraciji potrebni za podajanje zapomnjenega besedila, mu je vendarle ostalo še nekaj rezerve za spremljanje dogajanja v dvorani. Najprej je bilo čisto v ozadju videti svetlobo ob odprtju vrat, kar je pomenilo, da je nekdo vstopil. To se pravi, da se je število gledalcev v trenutku povečalo za kakšno petino, če je vstopil en sam in še za precej več, če sta vstopila dva. Potem je bilo videti druge vrste svetlobo, bolj rdeče barve in po obliki okroglo ter po velikosti zelo majhno. Ni treba biti genij, da ti je takoj jasno, da je tam zadaj pri vratih nekdo kadil. K sreči je bil prostor dovolj velik, da se do odra dim ni privalil. Po nekaj prihajanjih in odhajanjih je že krepko v drugem delu predstave je vstopila in se vrgla na sedež tik pod odrom mladenka s telefonom. Da gre za dekle, je bilo jasno potem, ko je po kakih petih minutah telefonirala svojemu fantu. Čeprav je šepetala, je bilo jasno slišati, da gre za ženski glas in ker smo bili v mladinskem klubu ni bilo za pričakovati, da gre za starejšo osebo. Ampak naj preidem k bistvu. Po telefonu je fantu zabičala, naj pride noter in to takoj. Spet je nastopajoči zmotno menil, da jo je predstava, čeprav je šla že proti koncu in pravzaprav ni mogla čisto dobro vedeti za kaj gre, tako prevzela, da želi, da jo vidi tudi njen ljubljeni fant. Ko so se luči v dvorani ob koncu predstave prižgale, je lahko spoznal svojo zmoto, saj sta mladenka in njen fant ležala na odsluženem avtomobilskem sedežu pod odrom tako tesno objeta in z jeziki v ustih drug drugega, da je bilo takoj jasno, da ga je v dvorano klicala predvsem zaradi teme in mehkega sedeža primernega za udobno valjanje, nikakor pa ne zaradi rogovileža na odru, ki maltretira gledalce s svojimi obskurnimi zgodbami.

Nepopolni seznam uprizoritev

Uprizoritve do petka, 9 julija 2004

• 1. in 2. v gostilni Pri Bevcu v gostinski sobi:
  • nedelja, 5. oktober 2003 ob 16:00, praizvedba za prijatelje in za člane UO KD Janko Kersnik
  • sreda, 8. oktober 2003 ob 20:00, praizvedba za vabljene goste občine Lukovica
• 3. v kulturnem domu v Lukovici:
  • petek, 10. oktober 2003 ob 20:00, odrska premiera
• 4. do 7. društveni prostor KD Miran Jarc na Studencu (brunarica pri letnem gledališču):
  • petek, 7. november 2003 ob 19:00
  • sobota, 8. november 2003 ob 19:00
  • petek, 14. november 2003 ob 19:00
  • sobota, 15. november 2003 ob 19:00
• 8. do 9. v gostilni Pri Bevcu v gostinski sobi:
  • sreda, 21. april 2004 ob 20:00
  • sreda, 28. april 2004 ob 20:00
• 10. v Marijanišču v Veržeju:
  • četrtek, 13.5.2004 ob 20:30 (za študentke razrednega pouka UP PeF Koper)
• 11. do 13. v gostilni Pri Bevcu v Lukovici, pod kozolcem:
  • četrtek, 01.07.2004 ob 21:00
  • petek,  02.07.2004 ob 21:00
  • sobota,  03.07.2004 ob 21:00

Skupno si je do 13. uprizoritve predstavo ogledalo približno 360 gledalcev oziroma povprečno nekaj manj kot 30 na predstavo.

… in kasneje

• … v brunarici TD Gradišče
• … pa v mladinskem klubu v Črnomlju za peščico “opazovalcev”, od katerih jih je bilo v dvorani pol bolj zainteresiranih za temo (intimo, ki jo je dajala neosvetljenost prostora) kot pa za nastopajočega na odru …
• … na Malem Rakitovcu
• in še kje …
• 18. Pedagoška fakulteta Koper
  • sreda, 23. 3. 2005 ob 18:00 (v počastitev 2. obletnice ustanovitve Univerze na Primorskem)
• 19. ???
• 20. predavalnica Gledališča Koper
  • četrtek, 21. 4. 2005 ob 17:00 (uprizoritev v okviru projekta »Kam po diplomi?« za Društvo študentov UP FHŠ)
• 21. v gostilni Pri Bevcu v Lukovici:
  • petek, 27. 5. 2005 ob 18:00

Posebej za snemanje je bila monodrama uprizorjena še na stari domačiji na Polani*, drugem domu mojega prijatelja Igorja Lipovška, ki je tudi snemal in uredil posnetek. S tem je bila beraška zgodba zaključena in moji otroci so se z navdušenjem lotili striženja, po njihovem mnenju, odločno predolge brade glavnega in edinega izvajalca njegove lastne monodrame.

*Uradno se naselje imenuje Poljane nad Blagovico.

---

Kot običajno ima tudi zgodba o nastanku Miklove šale svojo predzgodbo, ki seveda ni nič drugega, kot splet okoliščin. Bila je pomlad leta 2001, ko se je “veliki mag” studenškega poletnega gledališča, Lojze Stražar, odločil uprizoriti Miklovo Zalo. Mala malica za njegovo veliko in dobro utečeno uprizoritveno ekipo. Ampak včasih v še tako dobro naoljeno kolesje zaide kakšen kamenček, ki ogrozi delovanje celotnega stroja. V opisanem primeru se je zataknilo enemu od izbranih igralcev, ki se nikakor ni mogel spopasti z vlogo Tresoglava. Tako se je Lojze spomnil name, ki sem bil takrat del standardne igralske ekipe v Lukovici in postal sem Tresoglav. Pravzaprav bi bilo ustrezneje reči Tresorok, ker sem tekom vaj pokazal premalo spretnosti za simultano tresenje glave in netresenje glasu. Veliko laže sem doživeto odigral svojo vlogo, če sem namesto glave tresel roko. To sicer ni bila moja domislica, ampak režiserjeva, jaz pa sem do vrhunskosti izmojstril tresenje roke. Verjetno bi mi z nekaj potrpljenja podobno uspelo tudi z glavo, a je to za tole predzgodbo povsem postranskega pomena. Pomembno namreč ni to, kar se je dogajalo na sceni, ampak v zaodrju. Tam smo, skriti za kulisami, ob uprizarjanju boja koroških svobodnjakov s Turki, imeli obilo zabave in eden od mojih lukoviških soigralcev je prišel na idejo, da bi bilo treba Miklovo Zalo uprizoriti kot komedijo. Prav resno te njegove ideje ni jemal nihče, meni pa nekako ni dala miru in vsake toliko, sem se je spomnil. Nazadnje po sedemnajstih letih od takrat, ko se je porodila.

Slika 1: Tresoglav in njegova hči Almira v Miklovi Zali iz leta 2001

Nekega pomladnega dne leta 2018 se je namreč Jerneja, predsednica Turističnega društva Sv. Vid  obrnila name s prošnjo, če bi režiral njihovo predstavo. Pravzaprav se je obrnila na mojo hčer Mašo, ki je z njimi delala predstavo tri leta prej, jaz pa sem jim tedaj nekaj malega pomagal. Predvsem sem jim predelal in prilagodil besedilo veseloigre Micki je treba moža, nekajkrat pa sem prišel pomagat tudi na vaje, saj se je Maša z režijo spopadala šele prvič. Kakorkoli, ker je bila Maša v času, ko naj bi nastajala predstava na začasnem delu na Kitajskem, jih je prijazno napotila name. Jaz pa se nisem branil, tako kot sem se bil tri leta pred tem. Tako sem kaj kmalu dobil besedilo, ki naj bi ga režiral. Do mene je prišlo iz samega MGL in ni bilo slabo, a za moje pojme precej zahtevno, za zasedbo, ki se je z odrskimi deskami spopadla samo enkrat v življenju, pa še to v “Micki je treba moža”. Saj ne, da ni tudi to zahtevno besedilo, če hočeš iz njega narediti kolikor toliko dobro predstavo. Ampak izbrano besedilo je bilo bistveno zahtevnejše in nekako si nisem znal predstavljati, kako bi izgledalo, ko bi morali ljubiteljski igralci brez resne kilometrine, odigrati, kako se spretno pretvarjajo, da so nekaj, kar v resnici niso. Torej sem iz najbolj zaprašenega kota svojega spomina privlekel na dan idejo za Miklovo Zalo, ki bi morala biti uprizorjena kot komedija.

Slika 2: Jedro zasedbe – za mizo in razširjena zasedba – na klopeh

Prvi sestanek z zainteresiranimi igralci smo imeli 12. julija 2018. Nekoliko nezaupljivo so sprejeli mojo idejo, da bi namesto besedila, ki je bilo prvotno predvideno, igrali nekaj, kar sploh še ne obstaja. Če seveda odmislimo nerazdelano idejo o Miklovi Zali v komedijski izvedbi, ki je ždela v  moji glavi. Ampak niso se upirali, saj si niti niso predstavljali, kaj jih sploh čaka. Vdali so se v usodo, jaz pa sem začel pisati. Odločil sem se za igro v igri, torej da bomo igrali, kako igramo Miklovo Zalo. Nekaj podobnega torej kot Hamlet u Mrduši donjoj, samo da jaz tega nisem gledal  in mi v posebno pomoč ni moglo biti. Mrduša Donja je tako v našem primeru postala Zgornja Štanga, Hamlet pa Miklova Zala. Prav slednje pa je motnja v sistemu, kot bi se reklo, ker v Miklovi Zali nastopa množica likov, jaz pa sem uvodoma razpolagal samo z osmerico, pa še od teh za dva nisem imel pojma, kaj sploh lahko pričakujem od njiju. Za ostale sem že vedel, kako so se obnesli v Micki je treba moža. Z njimi v mislih sem torej v začetku avgusta začel s prvim dejanjem ustanavljati Kulturno društvo Zdravko Štor Zgornja Štanga in upal, da se bodo našli dodatni igralci, s katerimi bomo v naslednjih dejanjih lahko v predstavi uprizorili Miklovo Zalo.

V zadnjih dneh avgusta je bilo prvo dejanje v grobem končano in 28. 8. smo se z igralsko ekipo spet sestali. Dveh, meni še igralsko nepoznanih kandidatov, tudi tokrat ni bilo, je bil pa zato prisoten mlajši del ekipe, ki bi naj prevzel nosilne vloge v predstavi v predstavi. Večinoma so bili to petnajstletniki, kar je kazalo na to, da je vrag vzel šalo, kot se temu reče. Čeprav je v našem primeru ustrezneje reči, da je vrag vzel Zalo, prinesel pa je šalo. Tako se je pisanje drugega in tretjega dejanja kmalu spremenilo v pisanje Miklove šale. Ob nekaj odpovedih in nekaj novih interesentih, je bilo treba narediti tudi nekaj posegov v že napisano in na koncu se sploh ni slabo izteklo. Naj navedem najbolj zanimiv primer dela po naročilu. Oglasim se v trgovini pri sosedu. Ne v tisti, ki se oglašuje za najboljšega soseda, ampak v taki, kjer mi sosed popravi “bicikl” ali pa proda kaj, kar sodi nanj. Njegova žena je že imela svoje mesto v predstavi, on pa mi reče, da je zdaj tudi njega zamikalo, da bi spet bil del igralske ekipe. Sodeloval je namreč tudi že v Mašini predstavi. Zdaj bi tudi, samo če ne bo imel preveč besedila. Torej sem dopisal nekaj replik za novo osebo in moram priznati, da sem mu nadvse hvaležen, za njegovo željo, da vstopi v predstavo. Dobil je vlogo z ne preveč besedila, a že s svojo pojavnostjo prikliče nasmeh na usta, ne le tistim, ki ga poznajo, ampak tudi še komu drugemu.

Slika 3: Novodobni Tresoglav, moj sosed z malo besedila in njegova soseda, v vlogi Iskender bega

S prvimi bralnimi vajami smo začeli 24. septembra in od takrat naprej se besedilo ni več kaj dosti spreminjalo, čeprav smo nekaj domislic dodali tudi še tik pred zdajci oziroma celo že po zdajci, če je zdajci sinonim za premiero. Nekje na pol poti med začetkom bralnih vaj in zdajci pa so nastali še vezni verzi za našega “reperskega” povezovalca.

Po natanko 30 vajah smo bili nared za premiero. Morda ne povsem nared, ampak čas se je iztekel, prišel je 15. december in treba je bilo pred gledalce. V negotovem pričakovanju, naveličani neštetih ponovitev enih in istih šal, smo čakali, če bodo sploh komu smešne. In so bile. Olajšanje je bilo veliko in celotna ekipa je kar žarela ob pogledu na množico gledalcev, ki so vidno zadovoljni zapuščali prizorišče.