Spet negotovost! Prevajalec iz Eco Travel je sicer obljubljal, da me bodo poklicali, a iz tega ni bilo nič. Tako je pač tu. Ne vem, zakaj je tako težko določiti uro odhoda. Kljub vsemu, čakam kar v sobi. Ko me že skoraj mine potrpljenje, pod balkonom zagledam ‘Landroverje’. Iz enega izstopi Marçio in z balkona mu povem, da pridem takoj. Ekspedicija se lahko začne! Sestavljajo jo trije Discovery-ji od katerih ima eden zadaj pokrit tovorni prostor za prtljago, sendviče in pijačo.
Marçio in moja bradata malenkost z veliko Sony-jevo kamero, ki je videla in zabeležila precej več kot jaz, če je le imela dovolj energije v baterijah, se razume
Sendvičev je seveda zmanjkalo že prvi dan. Kar se moštva tiče, so tu trije šoferji, od udeležencev pa tajvanski par, ki ga sestavljata Chang-Yi in njegova žena Su, švicarski par Veronika in Walter, potem pa še Škotinja Alison, Maria iz Južne Afrike, Bradley iz Nove Mehike ter seveda organizator konference Marçio in njegov sin, poleg njiju pa še asistentka Gilena ter par, ki sva ga sestavljala jaz in moja kamera.
Po vožnji skozi mesto in čez reko Potengi se proti severu še kar nekaj časa vozimo po cestah, potem pa končno peščina. Komajda končna v svoji neskončnosti. Široka kot avtocesta. 90 km/h je povsem običajna hitrost, 110 pa najvišja opažena.
Prvi adrenalinski trenutki nastopijo ob postanku za spust z vrha sipine v laguno. Domačini so starega hrošča predelali v vlečnico, predvsem je vleki služil avtomobilski motor. S pomočjo tega so preprost železen voziček s klopmi po preprostih železnih tračnicah vlačili na vrh sipine. Ko si enkrat zgoraj, te posadijo v platnen sedež, obešen na žičnato vrv, po kateri te potem spustijo navzdol v vodo. Nič posebnega, a za starejši del ekspedicije, predvsem ženski, kar vznemirljivo. Marçio se ponudi, da me posname. Malo me skrbi, glede na to, da sem pomotoma že čudno močno spraznil baterijo in je zdaj vsaka minuta dragocena. Sicer pa, ko bo zmanjkalo baterije, bom vsaj imel eno obveznost manj, se tolažim in se poženem po “zajli” navzdol. Super! Škoda, da ne traja dalj. Spodaj v vodi čaka čoln. Ko sem na njem, se spomnim, da znam vendar plavati in ni potrebe, da me iz vode spravljajo s čolnom. Ko me železna “vlačuga” ponovno privleče gor, me Alison zadolži, da z njenim novim fotoaparatom dokumentiram njen podvig. Bo lahko doma sinovom z dokazi podkrepljeno pokazala, kaj še zmore njihova mati.
Za ogled posnetka spuščanja s sipine klikni tule!
Potem je do poznega večera veliko vožnje tako po cestah kot po plažah. Vsega skupaj skoraj 400 kilometrov. Kar žal mi je, da ne morem posneti tukajšnje kmetijske pokrajine. Kljub temu, da smo v ekvatorialnem pasu, je rastje bolj kot ne polpuščavsko. Vseeno so vmes plantaže kokosovih palm. Dosti jih je v že precej slabem stanju. Potem se sem in tja pasejo krave, konji, mule. Vasi so videti precej zanemarjene, a skoraj vse hiše so iz tanke sodobne opeke in ometane. Majhne in pritlične. Razen počitniških. Te so nekatere precej večje.
V vaseh so ponekod med hišami večje parcele, ki so tako zasmetene, kot bi tam zacvetele plastične vrečke.
Veliko je govora o tukajšnji posebnosti, “kažuju”! Drevo in sadež sta precej pogosta in zelo priljubljena. Posebnost tega območja brez letnih časov je, da istočasno na istem drevesu lahko vidiš cvetove, zoreče in dozorele sadeže.
Po dolgi in utrujajoči vožnji z redkimi postanki za malico in kopanje končno prispemo do hotela. varnostnik, ki šoferje očitno pozna, odpre dvoriščna vrata in parkiramo pred recepcijo, ki je v posebni, le temu namenjeni, stavbi. Okrog so nameščene hiške s po nekaj sobami, ki so druga poleg druge. Sobo si delim Z Bradleyem, na eni strani sta Alison in Maria, na drugi Walter in Veronika.
Na drugi strani dvorišča je restavracija. Bradley ima težave z želodcem, zato ne gre na večerjo. Walterja zadolži, da v njegovem imenu Marçiu izroči steklenico vina, ker ima menda rojstni dan. Ni edini, že naslednjega dne je za rojstni dan na vrsti Su.