La Paz je glavno mesto Bolivije in izmed vseh glavnih mest držav sveta leži na najvišji nadmorski višini. Po podatkih, ki jih najdemo na spletu, ima okoli tričetrt milijona prebivalcev, a je tesno povezano z više ležečim El Altom, ki jih ima okoli milijon in še vedno naglo raste. V El Altu je tudi letališče, ki je prav tako najvišje ležeče mednarodno potniško letališče na svetu, saj leži na natanko 4060,5 metra nadmorske višine. Mesto je začelo rasti kot spalno naselje za La Paz, ki leži niže v dolini. Na Wikipedii je govora celo o kanjonu, čeprav je to malo pretirano, res pa je, da niti v središču mesta ni nobenega kolikor toliko uravnanega dela in se tako od osrednje prometne žile mesto razrašča na obe strani navzgor po pobočjih, ki so v mestnem središču še kolikor toliko zložna, na obrobju pa že kar krepko strma. Kljub strmini je tudi obrobje gosto pozidano s številnimi opečnatimi zgradbami. Menda so brez fasad, ker dokler stavba nima fasade, ni dokončana in dokler ni dokončana, tudi obdavčena ni. Morda so zato nekatere tudi brez streh. Zakaj pa imajo nekatere druge fasado samo na cestno stran, se pravi tja, od koder jih vidijo mimovozeči, si pa Slovenci znamo predstavljati.

Obrobje je namenjeno revnejšim prebivalcem, medtem ko v stolpnicah in sploh v bolj imenitnih stavbah v središču mesta, živijo premožnejši. Višje ležeči El Alto še vedno naglo raste in se širi po obsežni ravnini, ki je del visoke osrednjeandske planote. Ta se po špansko imenuje ‘Altiplano’ in je druga največja visoka planota na svetu, takoj za Tibetom. Na obeh straneh je obdana z visokimi andskimi vrhovi. Med vožnjo proti Tiwanakuju smo lahko videli, kako se ob cesti iz El Alta proti vzhodu kilometre in kilometre vleče pas novogradenj. Ljudje se s podeželja še vedno na veliko preseljujejo v mesto, v upanju, da se bo tu dalo živeti bolje kot z obdelovanjem zemlje. Na Altiplanu smo med vožnjo lahko na lastne oči videli, da na tej višini ne raste nič drugega kot hiše. Skoraj nikakršnega poljedelstva, le sem in tja kakšna živina. Pravo nasprotje temu, kar smo lahko vsak vikend videli na ulici, kjer je bil naš hotel, ko se je ta spremenila v tržnico, tako založeno z raznovrstnim sadjem in zelenjavo, kot da je vsa okolica mesta en sam rajski vrt, v katerem raste vse, kar si lahko misliš. Ampak očitno vse to pripeljejo s kamioni iz amazonskega nižavja in potem razdelijo neštetim branjevkam, da prodajajo na ulicah od jutra do večera.

Ena od ženskih figur iz belega marmorja (tista na podstavku, ne tista v kavbojkah) – tale predstavlja jesen in stoji pred katedralo

Med njimi smo se morali prebijati kar pogosto, če smo hoteli priti, kamor smo se namenili. Čeprav je treba pošteno priznati, da prav veliko veselja z ogledovanjem mestnih znamenitosti, nismo imeli. Ko smo vrgli na tehtnico na eno stran ogled muzeja in na drugo poležavanje v varnem zavetju sobe s telefonom ali računalnikom v roki, je muzej izvisel, oziroma ni prevesil ‘zapečkarskega’ tovora na drugi strani tehtnice. O ogledovanju mestnih znamenitosti tako ne morem napisati kaj dosti, saj smo dejansko naredili le en sprehod v središče do trga ‘Murillo’. Ob tem stojita vladna palača in katedrala, na osrednjem delu trga pa je spomenik obdan z zelenjem. Okrog roba trga je tudi nekaj dreves, tako da je vse skupaj videti kot nekakšna mešanica trga in parka.

Ime ima trg po začetniku boja proti španski kolonizatorski oblasti Pedru Gonzalesu Murillu. Ta je bil leta 1810 na tem trgu obešen, njegove zadnje besede pa naj bi bile: “Compatriotas, yo muero, pero la tea que dejo encendida nadie la podrá apagar, ¡viva la libertad!” Po naše bi to zvenelo približno takole: “Rojaki, jaz tule umrem, a vzplamtele bakle, ki vam jo zapuščam, ne more nihče več ugasniti! Živela svoboda!”. Bakla je morala sicer plameneti in goreti še kakšno desetletje in pol, da je bila španska kolonialna oblast v Južni Ameriki enkrat za vselej končana. Ob stoletnici vstaje, ki jo je začel Murillo, je bil trg poimenovan po njem in na mesto nekdanjega Neptunovega vodnjaka so postavili njegov trimetrski bronasti kip. Sčasoma so na trgu ‘zrasle’ še ženske figure iz belega marmorja, ki predstavljajo štiri letne čase ter štiri umetnosti: glasbo, arhitekturo, slikarstvo in kiparstvo. Žal tega, ko smo bili tam, še nismo vedeli in nam je trg ostal v spominu predvsem po vladnem poslopju, ki so ga krasile zastave in je bilo zato bolj kot ne jasno, čemu služi. Tudi za katedralo ni bilo težko uganiti, kakšno funkcijo ima. Da gre za najpomembnejši trg v mestu smo tako uganili, odkod mu ime pa sem izvedel od ’strička Googla’, oziroma od njegove ‘gospe Wikipedie’!

Murillov kip pred stavbo bolivijskega ‘parlamenta’ na osrednjem trgu La Paza, imenovanem ‘Plaza Murillo’

Najpodrobneje smo se v La Pazu seznanili z gostinskim lokalom ‘Churrasquería El Rodeo’, v katerem smo se do sitega najedli kar dvakrat. Najprej sami, potem pa smo se tu na večerji dobili še z mojim kolegom Walterjem in njegovo ženo Veroniko. Walter je med geografi, ki se ukvarjamo z marginalnostjo, ‘sila kontinuitete’ in ‘stric iz ozadja’, predvsem pa ‘siva eminenca’ preučevanja geografske marginalnosti. Če so vsa ta poimenovanja v naši vsakdanji politični stvarnosti dobila negativen prizvok, morajo biti v Walterjevem primeru razumljena zgolj in samo pozitivno. Dejansko je pri ‘stvari’ od samega začetka. Že leta 1994 je kot prvi poskušal opredeliti, kaj naj bi geografska marginalnost sploh bila in kot prvi in edini do zdaj je o tej tematiki napisal celo knjigo, da ne omenjam številnih, pri katerih je bil, je in bo urednik. Dva mandata je vodil komisijo Mednarodne geografske zveze, ki se ukvarja z marginalnostjo, v enem od teh me je tudi imenoval za ‘sekretarja’ komisije. Od izteka drugega mandata naprej pa je Walter stalni ‘sekretar’ komisije in je to delo vestno opravljal tako v času mandata mojega predhodnika, kot v mojem in zdaj tudi v mandatu mojega zdajšnjega naslednika. Oba z ženo sta že kar nekaj časa upokojenca in glede na to, da so v Švici pokojnine malo drugačne kot pri nas, zelo veliko potujeta. To sta sicer počela tudi že prej, zdaj pa imata še toliko več časa in tako sta med drugim iz Južne Amerike v Evropo potovala tudi že s tovorno ladjo, niso jima tuje niti turistične križarke, najraje pa se naokrog podata kar v lastni režiji, najprej z letalom, potem pa ‘rent-a-car’ ali pa javni prevoz in hajdi naokrog po najbolj zakotnih predelih sveta, kot se za preučevalce geografske marginalnosti tudi spodobi. Čeprav se bližata osemdesetim, ju to ne ovira, da ne bi načrtovala novih potovanj križem sveta. Za La Paz je Walter napisal, da je bila hoja res bolj naporna, ampak sta pač temu primerno upočasnila tempo in je šlo. Kot izkušena popotnika imata toliko raličnih anekdot, da pogovor z njima nikoli ne postane dolgočasen. Sicer pa Walter pravi, da ni lepšega poklica kot je biti geograf. Kamorkoli greš, v bistvu delaš, saj na nek način povsod opazuješ in raziskuješ pokrajino, ki jo obiščeš. Vsak izlet je tako na nek način delo in vsako terensko delo, tudi izlet.

Kjer se tradicionalno sreča s sodobnim – ena bolj zanimivih, a žal slabo vzdrževanih stavb, v središču La Paza

Po gorah mesa, ki ga postrežejo pri El Rodeu, kjer na žaru pečejo lamine zrezke, klobasice in odlično argentinsko meso, smo tako klepetali dolgo v noč. Kot sem že omenil, sta Maša in Taj odšla prej, ker sta bila zmenjena z vodiči s ‘Camino de la muerte’, da ju peljejo na ogled nočnega življenja, ki je v La Pazu menda precej burno. Ko sva se z Julijo vrnila z večerje v varno zavetje naše hotelske sobe, je bilo skrbi, glede tega, kako in kdaj se bo mlajši del Pelcije vrnil iz ‘lajfa’, hitro konec, ker sta Taj in Maša že oba spala.

Nekih ‘gastronomskih’ presežkov v La Pazu nismo zabeležili, smo pa lahko izkusili, kako drugačna je lahko koruza in kako drugačen, oziroma raznovrsten je lahko krompir, katerega pradomovina so prav andska višavja. Videli smo, da se domačini dosti prehranjujejo kar na ulici, saj se vedno na kakšnem vogalu najde kdo, ki ‘ima pet minut časa’ in nekaj kuha, ljudje pa se ustavljajo, kupijo in jedo. Najbrž je to najcenejši način prehranjevanja v mestu, ampak čisto z gotovostjo tega ne morem trditi, ker nam niti na misel ni prišlo, da bi vprašali ‘koliko to stane’, kaj šele, da bi kdo od nas pomislil, da bi to dejansko tudi jedel. Ampak očitno se od tega ne umira, temveč živi in najbrž bi preživeli tudi mi. Vendar so nam na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, kjer smo se pred odhodom na pot cepili, strogo zabičali, da moramo paziti na higieno rok in da naj nikakor ne jemo česarkoli, kar se kupi na ulici. Ubogljivo smo pri vsakem obroku škropili roke z razkužilom, to da bi jedli hrano z ulice, nam pa niti na misel ni prišlo in res nihče ni imel nikakršnih prebavnih težav. Ali zato, ker smo se držali navodil, ali pa zato, ker smo imeli srečo, je pa drugo vprašanje.

Skulptura, ki je postavljena pred vhodom v hotel, kjer je potekala konferenca

Če smo ogledovanju La Paza posvetili bolj malo časa, smo pa zato iz La Paza šli kolesarit na ‘Cesto smrti’ in na ogled ruševin Tiwanaku-ja. No, če smo čisto iskreni, kolesarit so šli le Julija, Maša in Taj, jaz pa sem moral poslušati referate na konferenci z naslovom ‘Geografija miru za mir’ v enem najbolj ‘nobel’ hotelov v mestu imenovanem ‘Real Plaza Hotel & Convention Centre’. Seveda so morali tudi drugi poslušati mene, ker sem tudi jaz prijavil, pripravil in predstavil svoj referat. Nekaj referentov je pripravilo kar zanimive prispevke, ker pa jih je bilo dobršen del v španščini, sem lahko spotoma vadil še ta jezik. No, v nekaj primerih je ta vaja pomenila, da sem vse razumel zgolj na pol. Med konferenco smo se srečali tudi s področnim urednikom mednarodne založbe Springer, pri kateri smo Walter, jaz in še kolega Etienne z Nove Zelandije uredniki knjižne serije ‘Pogledi na geografsko marginalnost’. Etienna v La Pazu ni bilo, Walter in jaz pa sva se s Stefanom dogovarjala za sestanek po elektronski pošti. Pri vsem tem je bilo najbolj smešno to, da sem ob prihodu na konferenco srečal nekaj znanih obrazov, predvsem pa so me nekateri poznali, jaz pa nisem vedel od kod se poznamo. Med takimi je bil tudi Springerjev urednik Stefan. Mlajši, visok, bradat moški, s katerim sem si izmenjeval poštna sporočila, ko sem bil z njim v živo, pa nisem vedel, da je on ta, s katerim si dopisujem in da bo prav on Walterja, Veroniko in mene peljal na kosilo. Tako je to, če se ti vsako leto v prostorih, kjer predavaš, izmenja nekaj stotnij novih obrazov, si mislim. Ampak, glede na to, da se med vso to množico obrazov bradat moški obraz pojavi zgolj na vsakih nekaj let, bi znalo biti, da to ni edini razlog za moje slabo pomnenje znancev, s katerimi se ne vidim prav pogosto. Tu se ‘Facebook’ izkaže kot zelo priročno orodje za podaljšano pomnenje, ker se vsi, ki vstopijo v krog prijateljev in vsaj občasno kaj objavijo, veliko bolj usidrajo v spomin, kot tisti, ki jih srečaš in jih potem dolgo ne vidiš več, ne v dejanskem ne v svetu namišljene resničnosti. Skratka, Stefanu sem se na kosilu opravičil in očitno ga ni prav posebej prizadelo, da ga nisem prepoznal. Sicer pa se mi dozdeva, da bi znalo biti, da ob najinem prvem srečanju še ni bil bradat.

No, Stefan je izbral dober lokal v bližini hotela, kjer je potekala konferenca in kosilo je bilo zelo okusno. Ker je bilo tudi poslovno, je beseda tekla o naši knjižni seriji. V času, ko smo se lotevali hrane, je prva knjiga že izšla, druga pa je bila tik pred izidom, tretjo pa sva s kolegom z Univerze na Primorskem tudi že pripravila za tehnično urejanje. Stefana je zanimalo, kako sva z Walterjem kot urednika zadovoljna. Seveda sva rekla, da sva zadovoljna in mu vrnila z vprašanjem, kako so zadovoljni pri založbi. Tudi njegov odgovor je bil, da so zadovoljni. Torej smo vsi zadovoljni lahko prešli na pogovor o neposlovnih, se pravi neformalnih temah. Mene je sicer malo žrlo vprašanje, kako zadovoljni so z našim delom bralci in predvsem, koliko jih je, da se založbi vse to sploh splača. Podatki o tem, kolikokrat je bilo posamezno poglavje ‘sneto’ s spleta so sicer na voljo, ampak koliko tiskanih knjig je uspelo založbi prodati, pa ne vem. A, da bi Stefana spraševal o tem, se mi ni zdelo potrebno, saj je vendar izrazil svoje zadovoljstvo z našim sodelovanjem.

Na konferenci sem srečal še našega doktorskega študenta Kristijana, s katerim sva v okviru njegovih študijskih obveznosti skupaj pripravljala poglavje za četrto knjigo iz naše Springerjeve serije. Konference se je sicer udeležil tudi njegov mentor Milan, a ga na dan, ko sem imel referat jaz, na konferenci ni bilo, mene pa ne na zaključnem dnevu, ko sta referat predstavljala on in Kristijan, ker je morala Pelcija na letalo za v Cusco.

Banco Mercantil Santa Cruz, ustanovljena leta 1905, s sedežem v La Pazu od leta 1926 – zgradba je iz leta 1923, načrte zanjo je izdelal arhitekt Emilio Villanueva

Konference se sploh niso udeležili Julija, Maša in Taj, ker so si zaželeli ‘avanture’, ki se ji reče ‘spust s kolesom po Cesti smrti’. Julija si tega sicer ni pretirano želela, ker se je bala, da bo to zanjo prenaporno in prenevarno in predvsem, da ne bo zaradi svoje počasnosti zadrževala cele skupine. Njene dvome sem pregnal z nasvetom našega vodiča z izleta na slanišče, ki je dejal, da je to doživetje, ki ga ne sme zamuditi. Tudi on je bil nekoč vodič na ‘Cesti smrti’ in po njegovem mnenju je bila to ‘avantura’, ki si jo zlahka privošči tudi Julija. Ker ni imel kakršnegakoli ‘finančnega’ interesa, da dela reklamo za udeležbo na izletu, je bila njegova presoja upoštevanja vredna in je prepričala tudi Julijo, čeprav čisto brez skrbi, se na ta izlet vseeno ni odpravila.

Taj pred spustom s kolesi po’ Cesti smrti’

Izlet se začne zgodaj zjutraj, tako da so nam morali v hotelu zajtrk postreči celo nekaj pred običajnim začetkom, ob sedmih. Uvodoma je bilo treba na enourno vožnjo z avtom do izhodišča La Cumbre, ki je na 4700 metrih nadmorske višine. Tam so ‘avanturistom’ razdelili gorska kolesa in sledil je spust po najbolj nevarni cesti na svetu. Tak sloves je dobila zaradi številnih nesreč in smrtnih žrtev. Pod ozko, vijugasto cesto se daleč v globino raztezajo strma, prepadna pobočja, ponekod v višjih predelih pa je pogosto zavita v tako gosto meglo, da se praktično nič ne vidi, zato nesreče res niso nič nenavadnega, tudi take najhujše ne. Povrhu vsega pa gredo ‘beli gospe s koso’ na roko še nedisciplinirani vozniki, za katere je spoštovanje predpisov španska vas. S Španci so pa v teh krajih tako ali tako poračunali že v 19. stoletju, tako da je španska vas zanje še nekaj dvakrat bolj tujega kot za nas.

Julija in Maša v stanju pripravljenosti pred nadaljevanjem pustolovščine … klikni tule za posnetek s Ceste smrti na Youtube-u ali tule za ogled več fotografij in video posnetkov na Google Photo

Precej o cesti pove podatek, da se na 64 kilometrih spusti za 3600 višinskih metrov. Prvih 22 kilometrov kolesarskega izleta poteka po dokaj normalni asfaltni cesti, šele nekaj nad 3000 metri nadmorske višine se zavije na staro cesto, ki ima danes predvsem turistično vlogo. Ta ji je pripadla potem, ko je bila zgrajena nova, širša in bolj varna cesta, ki pa poteka precej daleč proč, po drugem grebenu in pobočjih sosednje doline, tudi do pet kilometrov zračne razdalje in nekaj stometrske vmesne globine od te res prave ‘ceste smrti’. Ob slednji je moč videti številne križe, ki so jih postavili v spomin na umrle v nesrečah. Seveda ne manjka tudi ‘spektakularnih’ razgledov, da ne omenjam slapov, ki zalivajo pot in skozi katere se je treba peljati.

Pot je za stari odsek ceste kar pravo ime, saj v glavnem ni širša od treh metrov, je peščena in v času deževja tudi blatna. Prav tako je to edina cesta v Boliviji, kjer je treba voziti po levi, zato da voznik, ki vozi navzdol in nima prednosti, prej opazi nasprotivozečega, se ustavi in potem sledi usklajevanje srečanja. Tega srečevanja je zdaj verjetno malo, ker se večina resnega prometa odvija po novem, sodobnem odseku ceste.

Brez nevarnosti pa spust s kolesom vendarle ni in po podatkih iz Wikipedie naj bi od leta 1998 umrlo vsaj 18 kolesarjev. Zato pa je prva stvar, ki jo turistom potisnejo v roke, izjava, da se vozijo na lastno odgovornost in da agencija ne prevzema odgovornosti za morebitno nesrečo. Agencija je seveda dolžna zagotoviti ustrezno opremljeno kolo, pri katerem je najbolj pomembno, da ima res dobre zavore. Glede na to, kakšna je površina ceste, pa je seveda zaželeno tudi dobro vzmetenje. Ampak tudi to ne prepreči, da bi ne bili dokaj pogosti ‘gumi defekti’, oziroma okvare na pnevmatiki, kot piše v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Kakorkoli to poimenuješ, je zadeva lahko precej neprijetna, če ne znaš zamenjati zračnice, ker moraš v tem primeru naložiti kolo na rame in hajdi peš naprej. Tudi na Mašinem kolesu se je zračnica spraznila in jo je bilo treba zamenjati. K sreči so vodiči že tako izurjeni, da se Maši s tem ni bilo treba ukvarjati, saj je njim zamenjati zračnico, kot žejnemu dedcu popiti ‘flašo pira’.

Sicer pa, kar se vožnje tiče, je pomembna previdnost, a zanjo mora skrbeti vsak sam. Že majhna nepozornost je na tej cesti lahko usodna. Zato je treba kar paziti kje in kako voziš, če se hočeš pripeljati do zasluženega kosila in prijetne kopeli v, sicer ne prav uglednem, bazenčku v krajih, kjer že uspevajo banane in kjer pridelujejo tudi kavo, da koke niti ne omenjam. Treba pa je omeniti roje nadležnih komarjev, ki so se zgrnili na preznojene kolesarje. Maši in Taju je bilo prizanešeno z najhujšim, ker sta bila tako rekoč impregnirana s sredstvom za odganjanje mrčesa. Tisti nesrečniki, ki se niso zaščitili, so bili še pred povratkom skoraj taki, kot da bi imeli ošpice.

Povratek nazaj v La Paz, seveda po novi cesti, je potem trajal še kar nekaj ur vožnje, pa ne s kolesom, temveč z avtom, zato je mene ob osmih zvečer, ko o delu Pelcije, ki je kolesaril, še ni bilo ne duha ne sluha, začelo po malem skrbeti. Ko jih tudi ob pol devetih še ni bilo, me je skrbelo že malo bolj, no, okrog devetih pa me ni nič več skrbelo, ker so zadovoljni in polni vtisov prišli nazaj v hotel, vsi živi in zdravi ter prijetno utrujeni.

V El Altu nove soseske res rastejo kot gobe po dežju, kar smo lahko videli na naši poti v Tiwanaku

Drugi izlet, ki smo ga iz La Paza naredili po povratku iz Peruja, je bil namenjen ogledu Tiwanaku-ja. Tja smo šli vsi, celo Walter in Veronika, a ne z nami, ker se nismo uspeli dogovoriti, kdaj in kje se dobimo. Potem smo se kljub vsemu dobili, a sta onadva že sedela v mikrobusu, v katerem za Pelcijo ni bilo zadosti prostora. Sicer pa sta bila tako ali tako v družbi novih prijateljev, ki sta jih spoznala v La Pazu in pri katerih sta potem, ko je bila konferenca mimo, tudi stanovala. Takole hitro sklepanje prijateljstev z naključnimi znanci, ki jih srečaš na drugem koncu sveta, ker jih je enkrat v preteklosti pač tja zaneslo življenje, je zame precej nepojmljivo. Ampak Walter to mojstrsko obvlada in z Veroniko na ta način potujeta bistveno ceneje, saj vedno kombinirata prenočevanje v hotelih s prenočevanjem pri prijateljih. Tudi njun dom je vedno odprt za vse, ki želijo obiskati njuno deželo, se pravi Švico, če sta le doma, seveda. Med ogledom Tiwanaku-ja se z njima nismo srečali, smo ju pa potem našli v restavraciji, v kateri smo se tudi mi odločili jesti, a za kaj več kot nekaj vljudnostnih fraz ni bilo priložnosti. Ko smo mi vstopili, sta onadva s prijateljema že pojedla in odšli so, še preden smo mi dobili, kar smo naročili.

Ker se ne spomnim, kaj smo jedli, bo najboljše, če se s stranpoti, na katero me je spet zaneslo, vrnem k temu, zaradi česar smo se sploh pripeljali v Tiwanaku, ozirom po špansko v Tiahuanaco. Morda ni odveč, če omenim, da je po enih podatkih kar devet desetin Bolivijcev pripadnikov domorodnih ljudstev Ajmara in Kečua, po drugih pa je domorodnega prebivalstva za eno petino, dve tretjini pa naj bi bilo mešanega prebivalstva ter le ena dvajsetina belcev. Poleg španščine je v tej državi z uradnim imenom ‘Mnogonarodna država Bolivija’ uradnih še 26 jezikov in desetina prebivalstva sploh ne govori špans’ko. Zato torej dvojno poimenovanje kraja, kjer se nahajajo arheološki ostanki predinkovske civilizacije.

Šli smo si torej pogledat nekaj, kar je starejše kot Machu Picchu. Ampak starost je, kar se privlačnosti arheoloških ostankov tiče, zgolj eden od privlačnostnih dejavnikov in po mojih izkušnjah najbolj učinkuje na Severnoameričane. Njim samo omeniš, da je nekaj najstarejše, pa že zazijajo, da jim spodnja čeljust skoraj pade na prsi. Ni čudno, ko pa pri njih nimajo nič zares starega. Južno od mehiške meje je seveda drugače. Pa vendar, če pomislim, kaj se je gradilo v Evropi, ko je v Andih rastel Machu Picchu, sem hitro pri tem, da so nekatere najbolj znamenite, velike in arhitekturno napredne gotske katedrale že stale. Pri nas so se v 15. stoletju mesta ograjevala z obzidji. V Kopru, na primer, je iz teh časov ohranjeni in obnovljeni bastion mestnega obzidja. Je ena od prvih stvari, na katere se odpre pogled turistom, ko jih raztovorijo s turističnih križark. Prav posebne pozornosti med njimi seveda ne vzbudi, pa ne zato, ker je v mestu dosti starejših stavb. Ne, glavni razlog je, da so poleg starosti za to, da nekaj pritegne množično pozornost, zaslužni še številni drugi dejavniki.

Tiwanaku na obiskovalce ne naredi niti približno takega vtisa kot na nedostopni gorski greben postavljena naselbina Machu Picchu

Tiwanaku je mnogo manj turistično oblegan kot Machu Picchu, čeprav je precej starejši, pa tudi veliko laže dostopen. Morda je prav slednje eden glavnih razlogov, zakaj ne vzbuja tolikšnega zanimanja. Okolica je namreč veliko manj razburljiva, saj se ta arheološki park nahaja na ravnici Altiplana in okrog njega ni že skoraj kičaste kulise gorskih vrhov. Druga, ravno tako pomembna stvar pa je precej slabša ohranjenost odkopanih ostankov nekdanjega mesta, ki je bilo sedež pomembnega andskega imperija. Ta je svoj višek dosegel v času, ko se je v Evropi razkrajalo Rimsko cesarstvo. Razcvet in vzpon je trajal vse tja do devetega stoletja, na začetku katerega je na našem koncu sveta svoje cesarstvo ustvarjal Karel Veliki.

Pogled s ploščadi svetiščča Kalasasaja na Akapansko piramido, kolikor je je še ostalo, oziroma so je uspeli restavrirati

Kultura, ki jo danes imenujejo po mestu, kjer se nahaja arheološki park, pa je seveda bistveno starejša, saj naj bi se tod stalna naselitev začela že pred štiri tisoč leti, ko naj bi tudi udomačili lame in alpake. Razvili so tudi poseben sistem obdelovanja zemljišč, še kako dobrodošel v tem, nič kaj prijaznem, okolju na 3800 metrih nadmorske višine. Tu, kljub bližini ekvatorja, lahko zmrzal kmete preseneti kadarkoli med letom. Njim sicer mraz ne more do živega, saj znajo iz alpakine volne narediti prijetno topla oblačila, škodi pa lahko njihovim posevkom. Da bi te oblačili, jim seveda ni prišlo na misel, najbrž se tudi ne bi pretirano obneslo, so pa zato razvili poseben način obdelovanja z dvignjenimi parcelami, med katerimi so imeli vodne jarke. Material, ki so ga pridobili s kopanjem jarkov, širokih od pet do deset metrov, so naložili na vmesne parcele, ki tudi niso bile širše od jarkov in tako so parcele umetno zvišali. S tem so izboljšali rodovitnost pa tudi mikroklimatske razmere, saj so zmanjšali verjetnost pozebe, kajti najhladnejši zrak ni bil okrog pridelkov ampak nad vodo v jarkih, ki se je ponoči ohladila manj, kot se ohladijo tla. Arheologi in agronomi danes ta sistem podrobno preučujejo, saj bi lahko koristil tudi današnjim kmetom na Altiplanu, ki jim naravne razmere ne omogočajo ravno lahkega življenja.

Z razvojem kmetijstva se je prebivalstvo množilo in rasla je tudi moč njjihovega vladajočega sloja, ki je svoj vpliv širil daleč naokrog, od današnjega Peruja pa do severnega Čila in Zahodne Argentine. Podobno kot kasnejši inkovski imperij, se je tudi njihov širil ne le z vojnimi pohodi, ampak tudi z dogovarjanjem, sklepanjem zavezništev in kolonizacijo. Bolj z vključevanjem in sprejemanjem torej, kot pa z uničevanjem in izključevanjem. Seveda pa se je vedno vedelo, kdo je glavni. Kipi božanstev podrejenih kultur so v svetišču v središču imperija postavljeni tako, da je jasno viden njihov podrejeni položaj glede na božanstva, ki so jih častili v vladajoči kulturi Tiwanakuja. Na simbolni ravni bi to lahko razumeli kot ‘hierarhično večkulturnost’.

Svetišče ‘pokončnih kamnov’ Kalasasaja

Mestno središče imperija, ki je propadel enkrat pred koncem dvanajstega stoletja, verjetno zaradi podnebnih sprememb, ki so poslabšale pogoje za kmetovanje, je začelo nastajati v četrtem stoletju. Podatki o tem, koliko ljudi naj bi živelo v mestu, so zelo različni in se gibljejo od 10.000 navzgor. Presenetil me je podatek, da so imeli v mestu zelo izpopolnjen kanalizacijski sistem, kar kaže na izjemno visoko raven kulture te davne civilizacije. Tudi kar se tiče tehnike gradnje in obdelave različnih materialov so bili zelo napredni in to celo bolj kot v kasnejši inkovski civilizaciji. Čeprav je imperij propadel in je bilo mesto opuščeno in prepuščeno propadanju, pa se je kultura ohranila in mnogo njenih prvin so prevzeli tudi v inkovsko kulturo. Ko so predstavniki slednje naleteli na ostanke nekdanje prestolnice, so okoliški prebivalci verjeli, da so nekdanje mesto postavili velikani, ali pa da so veliki kipi, ki predstavljajo človeške kipe, okamneli ljudje, ki jih je eden od bogov tako kaznoval, ker niso hoteli sprejeti njegovega sla.

Shema svetiščnega kompleksa v Tiwanakuju (Vir: http://www.labyrinthina.com/puma-punku-tiwanaku-tiahuanaco-tiahuanacu.html)

Sicer pa je bilo menda v inkovski kulturi prisotno verovanje, da je bog stvarnik ‘Virakoča’ prišel iz globin jezera Titikaka, katerega obale so manj kot dvajset kilometrov oddaljene od današnjega Tiwanakuja. Tu naj bi potem po teh istih verovanjih živeli tudi prvi ljudje, ki jih je ustvaril.

Od mesta se je žal ohranilo sorazmerno malo, oziroma je skrito pod današnjim mestom in okoliškimi polji. To, kar smo si lahko ogledali, pa je le deloma ohranjeno. Dež in veter sta v dolgih stoletjih pozabljenja opravila svoje, predvsem pa je opuščeno mesto, tako kot marsikje drugje po svetu, postalo ‘kamnolom’ za gradnjo kasnejših stavb. Ogromne, tudi več deset ton težke kamnite bloke so morali do Tiwanakuja tovoriti vsaj nekaj deset kilometrov daleč. Kot vir gradbenega kamna so ruševine mesta služile celo graditeljem železnice, ki je speljana tako rekoč čez svetiščni kompleks. Tako je od največje piramide imenovane Akapana ohranjen oziroma restavriran le spodnji del, pa še pri tem je ostalo zelo malo kamnov, s katerimi so bile obložene ‘plasti’ piramide. Ta je sicer v svojem osredju naravna vzpetina, ki so jo obzidali, da so tako dobili ‘vzvišen’ prostor za opravljanje svečanosti, na katerih so bila nekaj običajnega žrtvovanja, tudi ljudi, čeprav očitno ne teh iz Tiwanakuja, ampak od drugod. Na grič, ki je bil nekoč ‘oblečen v piramido’ se ni dovoljeno povzpeti, na njej je redar, ki poskrbi za to, da morebitne predrzneže hitro mine volja po vzpenjanju.

Sončeva vrata – iz enega kamnitega bloka, ki pa se je ob padcu preklal na pol

Severno od ostankov piramide, ki naj bi nekdaj imela šest ploščadi, je svetišče Kalasasaja, kar naj bi pomenilo ‘kraj stoječih kamnov’. V stenah, ki se raztezajo v obliki prvokotnika 130 metrov na dolgo in 120 metrov na široko, so namreč vsake toliko pokončni kamniti bloki iz peščenjaka, ki za kak meter in pol presegajo višino vmesnih zidov iz klesanih kamnov in so bili oblikovani v obliki človeških figur. Zidovi omejujejo ploščad, na ketero so se včasih povzpeli po stopnicah iz večmetrskih kamnov, danes pa je za turiste na nasprotni strani urejeno široko kovinsko-leseno stopnišče, saj bi bile sicer kamnite stopnice preveč izpostavljene obrabi. Na pretežno travnati ploščadi je nekaj monolitov, ob katerih se fotografirajo predvsem turistke, ali pa smo mi prišli ravno v času, ko je bilo teh več kot pripadnikov nasprotnega spola. Monolita, oziroma iz enega kamnitega bloka izklesani človeški figuri, sta v bistvu dva. Ponce-v monolit je visok kar tri metre in pol. El Fraile pa je verjetno najstarejši med vsemi najdenimi, saj je najmanj podrobno obdelan. Iz enega kamna klesana so tudi Sončna vrata, visoka 2,8 in široka 3,8 metra. Zdaj so postavljena na ploščadi, čeprav prvotno niso bila na tem mestu. Kje so se nahajala nekoč, ni znano. Ko so jih našli so bila prevrnjena in ob padcu ali prestavljanju so se tudi prelomila. Zdaj so razsztavljena na ploščadi Kalasasaje in z umetelno izklesanimi podrobnostmi so še en privlačen motiv za fotografiranje.

Taj pred zahodnim zidom svetišča Kalasasaja

Nasproti vhoda v Kalasasajo je precej manjše ‘Polpodzemno svetišče’. Tudi čez izvirne stopnice tega je postavljena kovinska konstrukcija z lesenim stopniščem, da podplati turistov ne brusijo kamnitih blokov, po katerih so v posvečeni prostor nekdaj hodili svečeniki. Poimenovanje ‘polpodzemno’ se je uveljavilo zato, ker je prostor za dober meter in pol do dva vkopan v zemljo, v zidovih, ki obrobljajo notranje dvorišče, pa so številne kamnite glave, ki naj bi predstavljale pripadnike različnih etničnih skupnosti, ki so bile vključene v imperij. Nekateri drugi vidijo vidijo v njih tudi kakšne bolj eksotične podobe, na primer vesoljcev in res ni treba dosti domišljije, da res najdeš podobnost z liki iz znanstvenofantastičnih filmov. Ampak po mojem je to bolj zato, ker se v kiparstvu še niso toliko izmojstrili, da bi se zmogli povsem približati stvarnosti in oblikovati obraze take, kot so dejansko bili. Tudi če bi moral jaz iz kamna izklesati portret določene osebe, bi izdelek verjetno bolj spominjal na kakšnega Nezemljana, kot pa na portretiranca. Ampak domišljija nima meja in tako je moč tamkajšnje legende tolmačiti tudi s tem, kako so pravzaprav začetniki tudi te kulture, prišleki iz vesolja. Ti naj bi jih naučili postavljati piramide, če že niso kar oni prispevali svoje tehnologije za njihovo postavljanje. Samo ne razumem, zakaj jih niso raje naučili pisati, da bi se o njih ohranili kakšni pisni viri. Ker jih ni, pa so vse razlage zgolj plod domišljije, ki ima edino stvarno oporo v materialnih ostankih, ki so se ohranili in v legendah in verovanjih, ki temeljijo na davni kulturi te izgubljene civilizacije.

Pogled skozi vhod svetišča Kalasasaja na ‘Polpodzemno svetišče’; osebi na desni pred svetiščem sta Veronika v modrem in Walter desno od nje

Sredi ‘Polpodzemnega svetišča’ stoji ‘bradati monolit’, ki predstavlja bradatega moža – stvarnika, Virakočo oziroma Kon-Tikija, gospoda iz vode z brado. Pa smo spet pri ugibanjih, ki jih je s svojimi ekspedicijami poskušal dokazati Thor Heyerdal, da so že v davni preteklosti s splavi lahko pluli od Južne Amerike do Polinezije in s papirusovimi čolni iz Afrike čez Atlantik. Sklep o tem, kako so prišli beli bogovi in z domačini delili svoje znanje, potem pa odšli naprej na zahod in izginili za vedno, o čemer pričajo inkovske legende, se ponuja kar sam od sebe. Sliši se zanimivo, celo verjetno, a večina znanstvenikov takšnih ugibanj ne jemlje preveč resno.

Bradati monolit iz Polpodzemnega svetišča

Med vsemi kamnitimi ostanki iz davnih časov je takle živobarven cvet prava popestritev kamnite sivine in rjavine (za več fotografij klikni tule)

V ‘Polpodzemnem svetišču’ so našli tudi največjega od vseh tukaj najdenih monolitov, ki so ga poimenovali Benettov, po arheologu, ki ga je odkril. Imenuje pa se tudi Pachamama, saj naj bi predstavljal ‘mater Zemljo’. V višino meri kar 7,3 metra in tehta 20 ton. Kakšno tehnologijo so uporabljali za premikanje tako velikih kamnitih blokov na desetine kilometrov daleč, ni znano, sem pa zasledil podatek, da naj bi v času Tiwanakujskega imperija jezero Titikaka segalo vse do tedanjega mesta, torej bi teoretično lahko te kamnite bloke pritovorili po vodi. Glede na izjemno velikost tega monolita, so ga po odkritju leta 1932 odpeljali v La Paz, kjer je stal v bližini osrednjega stadiona vse do leta 2002, ko so končno ugotovili, da mami Zemlji močno onesnažen mestni zrak ne dene dobro in se odločili, da jo pošljejo nazaj domov. Doma so medtem zgradili muzej ‘Museo Litico’, kjer ima osrednje mesto in pomen prav več kot dvajsettonska Pachamama. Družbo ji dela še kup raznovrstnih manjših monolitov. V muzeju pa je tudi zbirka drugih najdb, ki pričajo o visoki stopnji razvitosti kulture, ki je cvetela v teh krajih v prvem tisočletju naše dobe in se je začela razvijati že kako tisočletje ali dve pred tem.

V muzejski zbirki je morda najbolj zanimiva stvar prikaz povezovanja lobanje, ki je bil namenjen temu, da se je z rastjo ta deformirala na ta način, da je rasla samo navzgor in so imeli tako otroci, ki so bili podvrženi takemu lepotnemu postopku, ozko in visoko, oziroma podaljšano lobanjo. Da bi bili zaradi tega posega dolgoglavci kaj bolj pametni, si ne bi upal trditi, tudi možgani niso imeli zaradi te deformacije niti manj niti več prostora, so se pa morali navaditi, na nekoliko drugačno domovanje, kot jim je bilo po načrtih matere narave namenjeno.

Naj na koncu omenim še to, da je tudi arheološki park Tiwanaku na UNESCO-vem seznamu kulturne dediščine, podobno kot Cusco in Machu Picchu, s tem da je slednji zaščiten tako zaradi svojega kulturnega pomena kot tudi zaradi naravnih vrednot. Verjetno je ravno ta kombinacija naravne lepote, gradbenega mojstrstva in sorazmerno dobre ohranjenosti, oziroma ‘popravljenosti’ tako zelo v prid temu svetovnemu čudu, medtem ko je Tiwanaku pač le še eno, sicer zanimivo, a nikakor ne tako arheološko najdišče, ki bi te kot turista res lahko povsem očaralo. V sorazmerju s privlačnostjo se razlikuje tudi vstopnina za obiskano predinkovsko in inkovsko znamenitost. Karta samo za ogled arheološkega dela Machu Picchu-ja stane 47 ameriških dolarjev na osebo, medtem ko v Tiwanakuju za ogled arheološkega parka in muzeja odšteješ le okoli 10 dolarjev. Če si domačin iz okolice, je cena še nekajkrat nižja, ostali Bolivijci pa tudi plačajo le polovično ceno, če se prav spomnim. Mi smo se pripeljali v Tiwanaku z domačini, ki so imeli šopke rož, ker so šli v svetišče zaradi nekega njihovega obreda. Kakšnega, nisem poizvedoval, a očitno je vera v svetost kraja in v energije, ki naj bi se tod prelivale, še vedno živa. Mene na nobenem mestu ni nič treslo in tudi ne pretreslo, tako da bi o energijah težko sodil, za celoten ogled pa ravno tako lahko zapišem: zanimivo, a nikakor ne pretresljivo.

Naslednje mesto, ki je bilo zgolj izhodišče za naš izlet na Machu Picchu, a nas je s svojim turističnim utripom in čarobno privlačnostjo precej bolj očaralo kot La Paz, je Cusco. Na koncu nam je bilo kar žal, da nismo v njem preživeli kak dan več in kak dan manj v La Pazu. Cusco je danes polmilijonsko mesto in je nekdanja prestolnica inkovskega imperija. Potem, ko so ta imperij ‘konkvistadorji’ uspešno uničili, zagrizeni verski fanatiki pa poskrbeli, da se je ohranilo čim manj sledov nekdaj cvetoče, a žalibog ‘poganske’ kulture, je mesto dobilo novo vlogo in se je tudi urbanistično razvijalo v španskem kolonialnem slogu. Na ruševinah nekdanjega mesta, sledeč glavnim tlorisnim značilnostim, so zrasle nove baročne stavbe. Na ta način je mestno jedro zanimiva in enkratna kombinacija starega in ‘novega’, pri čemer so jasno prepoznavni in vidni ostanki inkovske prestolnice. To je eden najpomembnejših razlogov, da se je mestu uspelo uvrstiti na UNESCO-v seznam.

Triinpol metrski Ponce-v monolit, ki stoji na ploščadi svetišča Kalasasaja

Verjetno najstarejši med odkritimi monoliti – El Freire

Glavni trg, ki je imel pomembno vlogo tudi v nekdanjem inkovskem mestu, so Španci obzidali z arkadami, ki stojijo še danes, nekdanje inkovsko svetišče pa sta zamenjala simbola nove verske oblasti, torej mogočni katoliški cerkvi: mestna katedrala in cerkev Jezusove družbe oziroma po špansko ‘Iglesia de la Compañía de Jesús’. Slednjo so leta 1576 postavili Jezuiti in velja za enega najlepših primerov kolonialne baročne arhitekture v Ameriki. Postavljena je na temeljih inkovske palače Amarukanča. Tudi katedrala, ki so jo gradili skoraj celo stoletje vse tja do sredine sedemnajstega stoletja, je postavljena na temelje mogočne inkovske palače vladarja, ki se je imenoval po bogu stvarniku Inka Virakoča. Na vsaki strani je na katedralo prislonjena še po ena manjša cerkev. Prva je bila zgrajena nekaj let po zavzetju Cusca. Tega so konkvistadorji osvojili leta 1533, že tri leta kasneje pa je Cusco spet skoraj padel v roke upornim domačinom, ki jih je vodil Inka Manko. Ko je že kazalo, da bodo Španci premagani in izgnani iz mesta, jim je kot po čudežu uspelo odbiti napade upornikov in ubraniti mesto. Zato so na kraju nekdanjega manjšega inkovskega svetišča ob palači Inke Virakoče zgradili cerkev, ki je služila kot začasna katedrala, poimenovali pa so jo Cerkev zmage – ‘El Templo de El Triunfo’, v spomin na zmago nad upornimi domačini.

Panorama glavnega trga v Cuscu skozi okno restavracije, kjer smo si privoščili kosilo

Glavni trg v Cuscu s cerkvijo Jezusove družbe, ki so jo postavili jezuiti in je po mogočnosti in lepoti huda konkurenca katedrali

Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera  je lepša … katedrala (levo) ali cerkev Jezusove družbe (desno)

Na drugi strani katedrale so v 18. stoletju ob njeni steni zgradili še cerkev svete družine. Glavni trg, ki se imenuje, kako drugače kot, ‘Plaza de Armas’ tako stojijo kar štiri cerkvene stavbe. Ob gradnji jezuitske, ki se edina ne drži katedrale, je prišlo tudi do spora z nadškofom, ki se mu je zdelo, da jezuitska cerkev nikakor ne bi smela biti niti približno tako mogočna in lepa kot katedrala. Ta bi vendarle morala biti najpomembnejša cerkvena stavba v mestu. Zadeva je šla celo tako daleč, da je nadškof pisal papežu v Rim. A preden je z ladjo prispel papežev odgovor, so jezuiti svojo cerkev že skoraj dokončali, predvsem pa jim je bilo dovoljeno ohraniti umetelno klesano fasado, tako da je ta cerkev kar huda konkurenca katedrali.

Vodnjak s kipom, postavljenim v spomin na nekdanje vladarjev teh krajev, Inke in njihovo kulturo

Detajl, ki prikazuje, tri ohranjene vrste andezitnih kamnov zidu iz inkovskega obdobja, ki je podlaga stavbi iz kolonialne dobe; zraven je opečnati odvodni kanal

Takoj, ko smo prišli v mesto so nas noge nesle od Mame Simone, se pravi našega hostla, naravnost proti glavnemu trgu in kósili smo v restavraciji, ki ima lep pogled na glavni trg. Sicer nismo dobili mize ob oknu, a ven smo kljub temu videli in to iz prvega nadstropja, kajti iz pritličja, oziroma parterja smo trg lahko opazovali potem, ko smo šli dol in se na njem prepustili obleganju vsakovrstnih prodajalcev, ki ti med sedenjem na klopci v parku sredi trga kar naprej trgajo pozornost, ki jo poskušaš usmeriti na monumentalnost zgradb, ki ga obdajajo. Na ulične prodajalce smo sicer naleteli že v La Pazu. Ker se je Taju zazdelo, da bi bilo treba oči zaščititi pred slepečim soncem, smo se ustavili na ulici, pogledali naokrog in trajalo je manj, kot da natakar v kavarni opazi novega gosta, da smo imeli ob sebi prodajalca sončnih očal ‘eminentnih’ znamk, ki so seveda ‘čisti’ ponaredki. A ker smo jih dobili po tako ugodni ceni, ‘konju’, ki je bil skoraj podarjen, ‘nismo gledali v zobe’. Za prvo silo so pa očala tudi bila. Pa še enega od prodajalcev smo s tem nakupom osrečili, saj je Pelciji naenkrat prodal več, kot prej celo dopoldne. Tako smo očala že imeli, raznih spominkov si pa nismo želeli ne v La Pazu ne v Cuscu, kjer je glavni lovski rajon za ulične (pre)prodajalce glavni trg. Tam jih redarji sicer preganjajo, a prav uspešni pri tem niso, oziroma približno toliko, kot butalski policaj pri lovu na Cefizlja. Nadležnim prodajalcem navkljub je Cusco mesto, ki bi ga bilo vredno ponovno obiskati in mu posvetiti več časa ter sistematično raziskati nekaj več čarobnih kotičkov, ki jih skriva.

Pogled izpod arkad na “Avenijo Sonce” (Avenida El Sol) v Cuscu

Detajl z ulične svetilke v Cuscu (za več fotografij klikni tule)

Ulična prodaja in predvsem preprodajanje pa cveti tudi v Santiagu. Slog prodaje pa je nekoliko drugačen, ker prodaja ni namenjena turistom, ampak domačinom, torej meščanom. Glavni dejavnik uspešne prodaje so nizke cene, kar pomeni, da gre pogosto za blago sumljivega izvora. Prodajalci po tleh na širokih pločnikih in pa na območjih za pešce razgrnejo nekakšen prt in po njem razpostavijo prodajne izdelke. Ker prodajajo na črno, so seveda preganjani in če se pojavijo policisti ali redarji, hitro povežejo štiri krajce prta in tako na hitro pospravijo prodajne artikle v culo in hajdi v beg oziroma na novo lokacijo, kjer se prodaja nadaljuje do naslednjega taktičnega umika.

Za enega od zanimivejših prodajalcev smo si vzeli čas in ga opazovali pri prodaji čokoladic. Zraven je imel partnerko, ki ji je po vsaki uspešni prodaji takoj izročil denar, ona pa je ves čas pozorno opazovala, če se po kateri od ulic bliža kakšna nevarnost. Čokoladice so šle kot za med, dokler se ni od nekod pojavil par policistov. Ampak čim sta ta dva odšla naprej, se je posel nadaljeval. Angel nam je razložil, da denar daje partnerki zato, da ta z denarjem lahko hitro izgine v množici in tudi če njega ujamejo, mu ne morejo dokazati, da je kaj prodajal, saj nima pri sebi nobenega denarja.

Glede na to, da v Santiagu, glavnem mestu Čila, živi več kot sedem milijonov prebivalcev, v vsem preostanku države pa le enajst, je mesto tako zelo natrpano z ljudmi, ki si za vsako ceno poskušajo najti tak ali drugačen način pridobivanja dohodkov, da res ni čudno, da je tudi prodajalcev in preprodajalcev, kolikor hočeš.

Santiago je sodobno mesto, ki je na ravni svetovnih metropol razvitega sveta. Ima veliko poslovno središče, kjer se vrstijo visoke stolpnice in v zadnjem času se ponašajo tudi z najvišjo stavbo Južne Amerike, to je 300 metrov visoka zgradba ‘La gran torre Santiago’ z razgledno ploščadjo imenovano ‘Sky Costanera’ v 61. in 62. nadstropju. Dvigalo te na razgledno ploščad pripelje izjemno hitro, ne da bi ti pri tem želodec ušel v čevlje. Zgoraj pa potem lahko uživaš v izjemnih razgledih. V 61. nadstropju je zastekljena ploščad, odprta, na katero se s spodnje povzpneš s pomočjo tekočih stopnic, pa v 62.

Takole so z razgledne ploščadi na najvišji stavbi Latinske Amerike videti stolpnice, ki stojijo daleč nekje tam spodaj

Zaradi smoga se andske vršace, ki sploh niso tako zelo daleč in sploh ne tako zelo nizki, komaj vidi, Santiago se namreč nahaja v kotlini med Andi na vhodu in obalnim gorovjem na zahodu

Naši razgledi so bili, kar se razločnosti in jasnosti tiče, omejeni predvsem na bližje mestne predele, ker so bili bolj oddaljeni že precej zabrisani zaradi smoga. Ta se je nabral v kotlini zaradi neugodnih vremenskih razmer in obilice onesnaževalcev v tem milijonskem mestu, obdanem še s satelitskimi naselji, med katera sodi tudi Colina, kjer smo živeli. Kotlina se nahaja med visokimi andskimi vrhovi na eni strani in predandskimi gorami, ki ga ločujejo od Tihega oceana, na drugi. Ker je to območje stika dveh litosferskih plošč, ki povzroča gubanje Andov, je tu tudi zelo velika pogostost izjemno močnih potresov. Kako izgleda, ko strese kakšen od najmočnejših potresov na svetu ravno v trenutku, ko si na razgledišču stolpnice 300 metrov nad tlemi, si sploh nočem predstavljati. Menda je potres, ki sicer ni bil med najmočnejšimi, stolpnico že močno stresel. Takrat se je hitro videlo, kdo je domačin in kdo turist. Menda so domačini snemali dogajanje s svojimi telefoni, medtem ko so bili turisti vsi panični. Če si nečesa vajen, potem to doživljaš čisto drugače, kot če nisi.

Veliki stolp v Santiagu, na vrhu katerega se z zgornje razgledne ploščadi takole odpira pogled proti nebu

Na razgledišče smo šli z mojim bratrancem Angelom, ki nas je peljal skozi mesto tudi z metrojem, pa peš čez tržnico in čez nakupovalne ulice. Ampak naša nakupovalna volja je bila šibka in bolj bežno smo si ogledovali ponudbo na stojnicah vzdolž nakupovalnih ulic. Tako se je na koncu odločil, da nas pelje na kosilo na pokrito tržnico, katere arhitektura spominja na Eiflove stvaritve, saj gre za kovičeno, litoželezno konstrukcijo iz leta 1872. V pritličju so slikovite stojnice, kjer je ponudba več kot bogata, v nadstropju pa je nekaj restavracij in v naši smo imeli med kosilom tudi živo glasbo. No, bili smo deležni igranja, ki je bilo sicer namenjeno kitajskim turistom pri sosednji mizi. Mi za muziciranje nismo pokazali pretiranega navdušenja, ker se nam je kot pravim Gorenjcem zdelo to tvegano, saj bi muzikanti lahko napak razumeli, da jim bomo za njihov trud dali kakšen finančni prispevek. Glede na to, da nam je ribe, ki smo jih pojedli, plačal Angel, bi to sicer ne bil tako hud strošek, ampak princip je princip. Najedli smo se, muzika je šla povsem v kontekst okolja, v katerem smo jedli, skratka doživetje je bilo ‘avtentično’ kot le kaj. Za konec smo se še slikali in šli naprej, oziroma nazaj, domov.

‘Mercado central de Santiago – Glavna tržnica je ‘živi’ spomenik kulturne dediščine, začetek gradnje je bil leta 1869, odprta pa je bila tri leta kasneje. Stoji na mestu prejšnje tržnice, ki je nekaj let prej pogorela. Na kvadratnih temeljih je postavljena kovinska konstrukcija, ki so jo po načrtih dveh škotskih inženirjev izdelali v Glasgowu. Britanski viri, ki so poročali o tem arhitekturnem podvigu, so pozabili omeniti prispevek čilskih arhitektov k idejni zasnovi celotne ureditve tržnice. Brez kasnejših posegov seveda ni šlo, nazadnje pa je bila obnovljena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V njej je menda zaposlenih kar 800 ljudi, mene pa je najbolj pritegnil ribarniški del, je pa tržnica znana tudi zaradi svojih restavracij s tradicionalno čilsko kulinariko

Čakajoč na hrano z muziko za kitajske goste v ozadju in občudujoč arhitekturne detajle jeklene konstrukcije

Pogled na notranjost tržnice skozi kovinsko okrasje zgornjega nadstropja

V Santiago nas je peljala tudi Angelina. Ob tem obisku smo si ogledali kulturni center, ki je vkopan v zemljo pred predsedniško palačo Moneda. V tej je v državnem udaru leta 1973 predsednik Allende raje naredil samomor, kot pa da bi sprejel ponudbo pučistov in se umaknil iz države. Njegov kip danes stoji pred predsedniško palačo. V podzemeljskih prostorih pred njo pa so si Julija, Maša in Angelina ogledale likovno razstavo, jaz pa sem si v tem času privoščil čaj in sladico v eni od kavarn, medtem ko se je šel Taj fotografa. Tudi Angelina nas je peljala na kosilo in to v gostilno Pri Janezu in pol. Ta je imel nekoč gostilno ob cesti, po kateri so se moji sorodniki vozili na morje. Zdaj pa jo ima v Santiagu. Pravzaprav je nima več on, pač pa njegovi dediči. Ime ‘Juan y medio’ je gostilničar dobil zaradi svoje velikosti, pa tudi porcije so bile pri njem za ‘dedca in pol’. Jaz sem hotel jesti ‘avtentično’ oziroma ‘tipikl Čile’ in sem izbral neko obaro, a nisem bil najbolj zadovoljen. Precej manj avtentična izbira mojih sojedcev, se je izkazala za bolj posrečeno. Ampak če ne poskusiš pač ne moreš vedeti. Čeprav po mojih izkušnjah vse, kar je tipično, ni tudi dobro, vsaj ne za vsak okus.

Takole pa izgleda njihova stolnica – Catedral Metropolitana de Santiago

Podobno kot za La Paz, tudi za Santiago lahko zapišem, da se z njim prav podrobno nismo poskušali seznaniti, smo se pa kar nekajkrat prepeljali skozenj, po avtocestah in mestnih ulicah. Eno avtocesto ob reki imajo celo speljano pod zemljo. Torej nimajo samo podzemeljske železnice, ampak tudi podzemeljsko avtocesto.

Taj, Maša in Julija v Santiagu z mojo sestrično Angelino

Še nekaj dodatnih fotografij iz Santiaga je mogoče videti tule!

S Santiagom pa je povezana tudi naša poslovilna večerja. Midva z Julijo sva bila nečesa podobnega deležna že pri prejšnjem obisku, ko sva tudi sama malo bolj podrobno raziskovala mestno središče, zvečer pa smo se potem dobili v restavraciji ‘Los Buenos Muchachos’, oziroma ‘Pri dobrih fantih’ po naše. Restavracija je velika kot kakšen letalski hangar ali skladiščna hala. Mize postavijo v vrste in naenkrat lahko gostijo na desetine skupin z na desetine gosti pri vsakem poljubno dolgem omizju. To je restavracija, iz katere ne boš šel lačen, razen če nisi vegetarijanec. V tem primeru boš tu lahko samo pil, ker zelenjave pri njih ni, samo meso. Žar je pri njih zakon in na meniju so samo jedi z žara. No, da potolažim ‘zelenjavoljubce’, imajo tudi sir in solate, ampak mi smo se na poslovilni večerji borili predvsem z mesom z žara.

Na poslovilni večerji v Los Buenos Muchachos; trije rodovi: Jorge, Angelina, Angel starejši in Josefina (za več prizorov iz lokala klikni tule)

Vsaj toliko zanimanja kot hrana pa v tej restavraciji požanje kulturno-zabavni program, ki ga ponujajo. Na odru se zvrstijo nastopi folkloristov, ki prikažejo plese z vseh koncev Čila in treba je vedeti, da se Čile razteza od puščavsega severa do mrzlega juga, ki se nadaljuje še na Antarktiko. Na tisoče kilometrov proč od tihooceanske obale pa so še Velikonočni otoki, ki so tudi del te države. Prav plesi od tod so najbolj povezani z eksotiko, malo zaradi oblačil, ki jih je na plesalcih bolj malo, malo pa zaradi tega, ker so precej drugačni, kot plesi z drugih koncev Čila.

Na koncu plesalci in plesalke naključno naberejo nekaj obiskovalcev, da plešejo z njimi in večinoma so izbrali zelo dobro, saj so se izbrani obiskovalci in obiskovalke izkazali za dokaj spretne soplesalce, še posebej to velja za čilski narodni ples ‘Queca’, ki ga ne obvladajo le starejši, ampak tudi mladi. Tveganje, da bi bil za ples na odru izbran kdo pri naši mizi, ni bilo prav veliko, ker smo bili ravno prav oddaljeni, da se plesalcem ni splačalo vlagati truda v to, da bi prišli do nas. Ampak potem, ko se je začela vsesplošna zabava, se pravi, ko se je začel ples za vse, pa tudi mojim starim kostem ni bilo prizanešeno. Ples so začeli nekako ‘pod krinko’, da je zdaj na vrsti Zumba. Zato so se pod oder nagnetle predvsem ‘dame’. Nekaj časa so na odru še vztrajali ‘mojstri Zumbe’ in animator, potem pa je ostal le še ansambel, ki je igral za ples. Animatorja sem sicer srečal že na stranišču, še pred začetkom programa. Da ne bo pomote, v bistvu sva se srečala v tistem delu, kjer si umiješ roke. Presenetil me je, ker je kar tako, meni nič, tebi nič, začel pogovor z mano. Zanimalo ga je, če sem tu prvič, pa potem odkod sem in potem mi je za slovo še voščil prijeten večer ali nekaj podobnega. Potem, ko sem ga videl na odru, mi je postalo jasno, da je komunikativnost del njegovega poklica, oziroma da ga je pripeljala, do dela, ki ga opravlja. Jaz sem pa že mislil, kako neskončno prijazni in odprti so tile Čilenci. Čeprav se mi je po malem dozdevalo, da bi znal biti tale prijaznež eden od zaposlenih v restavraciji in da mu je prijaznost službena dolžnost. Kakorkoli, pri ‘dobrih fantih’ so prijazni in nobena večerja pri njih se ne konča brez kurjenja kalorij na plesišču. Razen če nisi prelen, da bi migal v ritmih poskočne glasbe, ali pa če si preveč čistunski in si nočeš preznojiti oblačil. Taju je bil zaključek večera s plesom tako pri srcu, da je raje izbral prevoz z Gurijem, kot pa da bi ne izkoristil vse razpoložljive glasbe. Zato se ni odpeljal z nami, ki smo odšli že kmalu potem, ko se je noč prevesila v jutro. Naše zadnje, ki smo ga na tej poti preživeli pri mojih sorodnikih, saj je bil to že dan, ko smo imeli povratni let v Madrid.