Ker letala pristajajo na letališčih, je treba od tam do kraja, kamor si namenjen, priti na tak ali drugačen način po tleh. Peš je običajno predaleč, tako ti preostanejo različne možnosti povezane z več ali manj kolesi, ki so pripeta na vozila različnih tipov, hitrosti, oblik, udobnosti in tako naprej. Ob našem pristanku v Santiagu nam ni bilo treba kaj dosti skrbeti, kako in s čim, saj smo pričakovali, da nas pridejo iskat naši. Nismo se ušteli, res so prišli. Nismo sicer vedeli, kdo pride in tudi ne, koliko jih bo. Potem, ko smo se srečno prebili čez ‘imigracijske barikade’ in dočakali svojo prtljago, smo ugotovili, da jih je po nas prišlo dvakrat več, kot je bilo nas, obiskovalcev. Snidenje je bilo veselo, vožnja pa … Tipično latinskoameriška. Dvanajst se nas je strpalo v dva avtomobila. Hčerka in sin moje sestrične Angeline, kljub temu, da sta povsem odraslih dimenzij, sta tako pristala v prtljažniku tetine terenske Toyote, ki je v najboljšem primeru primerna za prevoz štirih odraslih in morda še enega, ki je dimenzijsko malo ožji in nižji. Da je prevažanje potnikov v prtljažniku nekaj povsem običajnega za tamkajšnje kraje, sem vedel že od prej. Ko so bili leta 1997 na obisku teta Joži, njen mož Angel ter sestrična Angelina s svojim prvorojencem Jorgejem, so tudi hoteli dati otroka kar v prtljažnik. Da to ne gre, sem jih prepričal šele potem, ko sem si izmislil, da se tako vožnjo pri nas hudo kaznuje. Potem smo se pač vozili z enim avtom več. V Čilu pa očitno kazni za to ni, o varnosti takega početja, pa tako ali tako nihče ne razmišlja. Varnostni pas je tam samo za špas in na eni od voženj, je teta vztrajno ignorirala zvočni signal za nepripet pas, čeprav je vožnja trajala vsaj pol ure in nadležno piskanje ravno toliko, oziroma nekaj sekund manj. Toliko pač, kolikor je bilo treba, da smo dosegli hitrost, pri kateri se začne oglašati opozorilo.

Taj in Maša na zadnjih sedežih ter Josefina in Jorge v prtljažniku na poti z letališča

Drugače je vožnja v Čilu dokaj podobna kot pri nas, če seveda zanemarim dejstvo, da se po avtocestah lahko vozijo tudi kolesarji in da na njih avtobusi pobirajo potnike. Predvsem pa so avtoceste koncesijske in zato pridno pobirajo cestnine. Od Santiaga do morja, ki ni morje ampak Tihi ocean, menda skoraj več plačaš za cestnino, kot pa za gorivo. Tako je vsaj rekel bratranec, če sem ga seveda prav razumel.

Malo drugače kot pri nas, pa se pri njih vozi ponoči, vsaj če se pelješ s starejšim od mojih bratrancev, ki ima ime po očetu in je tako Angel, pa tudi po materi, tako da je tudi Josip. Med vožnjo do vinograda partnerke njegovega brata, je pred vsakim srečanjem z nasproti vozečim vozilom najprej nekajkrat požmrkal z dolgimi lučmi, potem pa ugasnil luči. Glede na to, da nasprotivozeči tega niso počeli, bi sklepal, da to ni splošno uveljavljena praksa v tej deželi. Najbrž je bilo kaj narobe z lučmi na vozilu, s katerim smo se vozili.

Mašo in Taja je na taisti nočni izlet, v tem primeru v vinograd njegove partnerke, oziroma njenih staršev, peljal mlajši od obeh bratrancev. Ta začuda nima imena ne po očetu ne po materi, temveč mu je ime Marco Antonio. Zna biti, da po rimskem cesarju, ampak ga nihče ne kliče ne po prvem ne po drugem imenu, temveč ga vsi kličejo zgolj in samo Guri! Glede na to, kako sta njegovo vožnjo komentirala Taj in Maša, pa bi mu še najbolj ustrezalo ime Speedy Gonzales. S svojim Hiluxom, ali nečim podobnim, čez ležeče policaje vozi na poskok in kjer se le da, polaga ovinke, kolikor se jih na štirih kolesih pač polagati da.

Če moj avtomobil ne daje ravno videza, ki bi me izdajal za skrbnega lastnika, ki mu je avto prva in edina skrb v življenju, potem so avtomobili mojih sorodnikov še za nekaj svetlobnih let dalj od tega ideala. Vidi se jim, da služijo edino in zgolj prevažanju. Ljudi, tovora, najbrž tudi živali. V nobenem primeru pa ne služijo napihovanju ega in razkazovanju kovinskega leska sveže oprane in povoskane avtomobilske pločevine. Skratka, niso pretirano čisti ne znotraj ne zunaj. V tetini Toyoti se varnostne pasove spredaj še nekako da zapeti, zadaj pa je to »misija nemogoče«. O vzglavnikih zadaj tudi ni ne duha ne sluha, povrhu vsega pa te na zadnjem sedežu v hrbet tišči nekaj kovinskega. Je pa zato brez police, tako da si lahko v pristnem stiku s tistimi, ki se prevažajo v prtljažniku, kadar je pač potnikov več, kot ima avto sedežev.

Nekoliko bolj nerodno je, če se kaj takega primeri pri Gurijevem avtu, ki je v bistvu »kamionet« in ima zadaj, namesto prtljažnega prostora, kamionski tovorni prostor, ki je ločen od kabine. Tako se nam je primerilo, da nas je po Viñi del Mar in Valparaisu prevažal kot vreče krompirja. Spredaj, v »kokpitu« je sedel Guri, zraven njegova partnerka Alejandra, zadaj pa Julija, Taj in jaz ter Maša na počez. Še dobro, da sta Alejandrino hčerko pustila pri prijateljici, ker drugače res ne vem, kako bi preživeli to vožnjo. No, čisto mogoče pa je, da bi njo dali zadaj na kamionski del, kjer so bile sicer že vreče z origanom, ki ga je Guri pripeljal eni od strank v Valparaisu. Ampak zanjo bi bilo kljub temu še več kot dovolj prostora, prav gotovo bistveno več, kot pa v prenatrpani kabini. K sreči se nam vsem sedmim z enim avtom ni bilo treba peljati še vso pot domov, se pravi, od Viñe do Coline, ker se je od tam v Santiago vračal tudi Alejandrin družinski prijatelj. Ta je sicer lastnik hostla, v katerem smo prespali. Tudi on je tega istega dne, le da bolj na večer, potoval v Santiago in smo mu tako lahko podtaknili Alejandrino hčer. Da pa smo dosegli normativ ena oseba, en sedež, smo mu v Viñi pustili še Taja.

Drugače pa pri mojih sorodnikih poleg štirikolesnih sredstev za premikanje premorejo tudi štirinožna. Oni jim rečejo »caballos«, čeprav ta bitja meni niso izgledala kot pravi konji ampak bolj kot kakšne mule. No, za popoldanski piknik na enem od bližnjih hribov so jih osedlali in Guri je tri prostovoljce iz naše četverice odpeljal na jahalni izlet. Jaz sem se izgovoril na bolečine v hrbtu, ki mi jih povzroči jahanje in sem se na hrib lahko peljal z Alejandro v terencu. Mislim da s taistim Hiluxom, ali karkoli je že bilo, kot v prej opisanem prevažanju po Valparaisu. Izkazalo se je, da je bila to modra odločitev, kljub temu, da se je po ozki in zaviti poti Alejandra vzpenjala in predvsem spuščala prvič v življenju. Navzdolj je bila namreč že noč in smo morali v najbolj zavitih ovinkih voziti malo naprej in malo nazaj. Ampak še vedno bolje to, kot pa da te vso pot v »tazadnjo« žuli leseno sedlo. Juliji je bila sicer avantura tako zelo všeč, da o tem, da bi jo kaj žulilo, ne ve nič in tudi konji se ji niso zdeli prav nič mulasti. Si kar predstavljam, kako si je tam zgoraj, na konjskem hrbtu potihem prepevala »Moj rjavi konj, ne rabi uzde, uboga me brez vajeti …«. Maša, ki je v naši družini nedvomno najbolj jahalno usposobljena, pa z ježo ni bila najbolj zadovoljna.

Štirinožnike sva že leta 2011 preizkusila z Julijo, ko smo naredili en krog po kondominiju (za več fotografij uporabe štirinožnikov klikni tule)

Seveda nas vedno in povsod niso naokoli prevažali samo moji sorodniki, včasih si je bilo treba pomagati tudi s čim bolj ali manj javnim. Prevozom, se razume, da ne bo pomote. Najprej si nekaj besed zaslužijo taksiji, ki jih kar malo težko zbašem v javni prevoz, ampak ne gre drugače. Če tudi s taksiji začnem pri že omenjenem izletu v Viño in Valparaiso, potem lahko samo potrdim ugotovitev, da število potnikov v Čilu brez težav lahko preseže število sedežev v avtu. Do Viñe smo iz Santiaga prišli z avtobusom, od Coline do postaje v Santiagu pa na že opisani način – mi štirje na zadnjih sedežih, Guri za volanom, zraven njega pa namesto Alejandre njena hčerka. No in približno isto se je ponovilo tudi potem, ko smo prispeli v Viño. Kam smo namenjeni, je vedela le Alejandrina šestnajstletna hči, ki so nam jo dodelili za vodičko. Ponudila nam je dve možnosti, kako pridemo do nam neznanega cilja. Taksi ali metro. Jaz sem se takoj navdušil za metro, a je priznala, da ona obvlada samo taksije, za metro bi morali pa še poizvedeti, kako se ga uporablja in kako se z njim pride tja, kamor smo namenjeni. Torej smo šli s taksijem. Kako? Ona in taksist spredaj, mi štirje zadaj in prtljaga v prtljažniku – vse pred nami in za nami je bilo bolj kot ne tako kot pri nas, le zadnji sedež je bil kot konzerva s sardinami – k sreči brez olja. Ampak navsezadnje lahko zdaj, ko je spomin na utesjenost in žuljenje tistih, najbolj izpostavljenih kosti, na najbolj občutljivih mestih že malo zbledel, nostalgično pripomnim – ej kako dolgo je že od takrat, ko je moja ‘mala’ hči nazadnje sedela v mojem naročju. Samo kaj, ko zdaj ni več ‘mala’, v avtu pa tako malo prostora. Ampak smo preživeli! Tudi daleč se nismo peljali in zato tudi ni dolgo trajalo, da smo prispeli. Taksist je obvladal svoje delo, tudi težko mu ni bilo, saj ni bilo veliko prometa. Prav zgovoren pa tudi ni bil.

Povsem drugače je bilo, ko smo prileteli iz Santiaga v La Paz in so nam iz hotela poslali taksista, da nas je pobral in nas pripeljal k njim. So se kar sami spomnili in napisali Taju »mail«, če bi nam bilo prav, da nas pride nekdo iskat. Seveda nam je bilo prav. Pa še kako. Midva s Tajem namreč dobro veva, kako je, ko se na letališču zažene vate roj taksistov, ki v želji za zaslužkom ne morejo biti drugačni, kot vsiljivi. Povrhu vsega pa za Bolivijo slovensko zunanje ministrstvo piše, da ne gre zaupati kar vsem taksistom po vrsti, ker se nekateri samo pretvarjajo, da so taksisti. Slednji te lahko potem odpeljejo bog ve kam in menda so v Boliviji običajne ugrabitve, pri katerih te zadržujejo nekaj dni, te vsak dan peljejo na dvig denarja na bankomat, nato te pa spustijo, dvignjeni denar pa seveda obdržijo. Ob tako prijaznih opisih te dežele na uradni strani našega ministrstva je seveda dobrodošlo, da ti iz hotela pošljejo taksista, ki te bo z na roko napisanim tvojim priimkom in imenom čakal v množici drugih s prav tako napisanimi imeni drugih potnikov in to prav tam, kjer prideš skozi carinski in priseljenski pregled in se ti na široko odprejo vrata dežele, v katero si pravkar priletel. Kaj si lahko želiš lepšega. No, gotovo bi se našlo kaj, ampak ostanimo pri taksistih. Nas je pričakal možak z listkom, na katerem je bilo zapisano Tajevo ime in moj priimek. Tako sem si vsaj zapomnil jaz, Maša pravi, da so bila na listku vsa naša imena, pa tudi za priimek pravi, da ni samo moj.

Kakorkoli že, čakajoči možakar je bil prijazen, odpeljal nas je do svojega kombija, strpal našo prtljago v prtljažnik, mi pa smo se udobno namestili po sedežih. Ker jih je bilo dovolj, sem se tudi jaz nameraval usesti zadaj, pa me je povabil, naj sedim spredaj, ob njem. Je pač rabil sogovornika in nekako je po dotakratni komunikaciji dojel, da sem verjetno jaz tisti, ki ga bo še najboljše, oziroma največ razumel. Z letališča smo bili hitro, le da smo morali skozi nekaj takega, čemur smo v vojski rekli kapija in še najbolj spominja na naše cestninske postaje – tudi vloga je podobna – plačaj in vozi! Čim pa smo zavili z letališke dovozne ceste v mesto, smo bili že v neskončni gneči. Križišče, ki je bilo bolj podobno gordijskemu vozlu, kot pa prometnici, je bilo preplavljeno z živopisano avtomobilsko pločevino, ki se je brez vsakršnega reda z vseh strani zlivala v nekakšen lijak, ki ga je predstavljal en sam samcat podvoz, pod katerim so se očitno prav v tem trenutku želela peljati vsa vozila La Paza. Pravzaprav ne La Paza, ampak El Alta, ker je letališče v El Altu. Iz tega se potem, če se ti seveda uspe pretočiti skozi lijak, spustiš s 4.000 metrov nad morjem za kakih 500 metrov niže v La Paz. Lahko se sicer spustiš tudi z žičnico, teh imajo kar nekaj in še jih nameravajo nekaj zgraditi, ker je to pri njih najbolj učinkovita oblika javnega prevoza med mestom tam zgoraj (El Altom) in mestom tam spodaj (La Pazem).

Pogled iz Pacificovega kombija na tri vzporedne vrste vozil levo od njega, ki so si enako kot njegova vrsta, prizadevale, čim prej priti do edinega prehoda, ki je vodil tja nekam na drugo stran …

Ampak izkazalo se je, da je učinkovit tudi naš voznik, Pacifiko po imenu. Ja, ime je dobil po Tihem oceanu. Glede na njegovo umirjenost in očitno blag značaj ter široko razgledanost, nadvse ustrezno ime. Njegov boter je bil menda precej svetovljanski, dosti je potoval in je poznal svet in tako je svojemu krščencu izbral nekoliko nenavadno ime. Da v skladu z imenom premore kar nekaj širine, se je pokazalo tudi s tem, kako nam je razložil nekaj glavnih značilnosti mest, v kateri smo prišli. Ampak če se vrnem k njegovi učinkovitosti pri vožnji v gneči, potem lahko njegov slog prebijanja skozi grlo prometnega lijaka poimenujem zgolj kot »tehnika žabjih skokov«. Še bolj nobel se sliši po angleško na primer: LDS, kar bi pomenilo »leapfrog driving strategy«. S kratkimi skoki svojega kombija se je s centimetrsko natančnostjo prebijal zdaj pred one na levi, zdaj pred one na desni in en dva tri smo se prebili skozi gnečo, za katero sem bil prepričan, da nam bo požrla vsaj uro časa, če ne več. Takoj, ko smo se prebili skozi ozko grlo, je bilo, kot da smo prišli v drug svet, skoraj nobenega prometa in Pacifiko nam je na prvi razgledni točki ustavil, ter nam pod eno od žičnic pokazal prekrasen pogled na La Paz. Seveda smo ga takoj ‘poinstagramirali’ in odprli ‘FB’, se pravi ‘fejsbuk’ zbiralnico všečkov z našim prvim tazaresnim potovalnim ‘selfijem’. Spust do La Paza je bil dokaj enostaven, saj gneče ni bilo in Pacifiko nas je sproti zalagal s podatki o mestu. Tam spodaj pa se je na ulici, v kateri stoji naš hotel Hilton, pardon, Milton, promet spet zgostil do skrajne možne meje, le da so bili zdaj tu med avtomobile, avtobuse, minibuse in mikrobuse namešani še pešci. A neznosni gneči navkljub, se je vse skupaj kljub vsemu premikalo. V križišča brez semaforjev so se hkrati z vseh strani vozili avtomobili in začuda vsi tudi prišli skozi, in to celo tja, kamor so se namenili. Tako smo tudi mi prišli do hotela, plačali dogovorjeni znesek in bili nadvse zadovoljni, da nas je prevažal Pacifiko. Da je fant od fare, nas je pred hotelom prepričeval tudi naključni (ali pa tudi ne) neznanec, ki je bog ve kaj hotel od nas in nam je želel pokazati, da je tudi on tako zaupanja vreden, kot naš Pacifiko. Ampak se nismo dali kaj dosti motiti in smo se zelo na hitro zatekli v varno zavetje hotelske sprejemnice.

‘Selfi’ z razgledne točke na poti iz El Alta v La Paz

Tudi pri naslednjih vožnjah s taksijem po La Pazu smo želeli, da nam iz hotela pokličejo Pacifika, ampak se nekako ni izšlo. Tistega večera, ko smo se odpravljali na izlet v Uyuni, nas receptor očitno ni dobro razumel in nam taksija sploh ni naročil. Tega nam, ko smo želeli iti in taksija ni bilo, sicer ni povedal, ampak je šel preprosto ven na ulico in v naslednji minuti smo že imeli taksista, ki nas je bil pripravljen odpeljati na avtobusno postajo. Ob vrnitvi iz Uyunija, tako zgodaj zjutraj, da je bila še tema, se je okrog avtobusa nagnetla množica taksistov in eden od njih nas je vprašal, kam gremo. Ko smo mu povedali, da hočemo v naš Hilton z lepotno napako v imenu, zaradi katere je zgolj Milton, ga je zanimanje za nas povsem minilo in se je vneto sukal okoli drugih potnikov. Potem, ko pri njih ni bil uspešen in smo mi iz avtobusnega prtljažnika končno dobili svojo prtljago, je spet prišel do nas in nas bil pripravljen odpeljati v našo bazo, oziroma bazni tabor v tretjem ali petem nadstropju na 3.660 metrih nadmorske višine.

Tudi naši naslednji poskusi, da bi nam v hotelu naročili Pacifika se niso izšli. Uspeli so nam priklicati najprej enega in nato še drugega sina, naš Pacifiko, pa je imel vedno neke druge opravke in tako nam ni bilo usojeno, da bi se še enkrat prevažali z njim. Smo pa sčasoma postali tako predrzni (samozavestni), da smo si tudi sami upali ustaviti taksista na ulici in se peljati z njim, tako da upam, da na našem zunanjem ministrstvu tega ne bodo brali, da nas ne dajo na kakšen seznam oseb s povečanim tveganjem za ugrabitev.

Sicer pa smo se, če se je le dalo, držali preverjene strategije, da smo receptorjem naročali, da naj nam pokličejo taksi. Tako vnaprej veš, kaj lahko pričakuješ in koliko te bo stalo. V Cuscu, mestu ki je bilo naše izhodišče za izlet na Machu Picchu, so nam iz hostla Mama Simona poslali taksista, ki se je moral pošteno potruditi za vnaprej dogovorjeni znesek, ker so ravno tisti dan, ko smo mi prišli, v Cuscu učitelji zahtevali zvišanje plač. Naš taksist je še pravi čas obrnil proč od ulice, kjer je potekal protest in po nekaj neuspešnih poskusih tu in tam, kjer se je že naredil prometni zamašek, le našel stranske ulice brez zastojev, po katerih se je dalo priti do Mame Simone. Ob tem velja omeniti, da je v Peruju, z izjemo stopalke za plin in zavore, verjetno največkrat uporabljena naprava v vozilu hupa. Hupanje je tam način komunikacije. S hupanjem se šoferji med seboj sporazumevajo, čeprav nam ni uspelo ugotoviti, ali uporabljajo kakšno posebno obliko Morsejeve abecede, ali pa ima vsak svoj značilni tonski zapis, ki ga razločuje od drugih avtomobilistov in s katerim uveljavlja svoj prav – se pravi, si izbori prednost.

O taksijih in taksistih bodi zaenkrat dovolj. Čas je za nekaj stavkov o tisti najbolj značilni javni obliki cestnega prevoza, ki jo zelo dobro poznam že iz svojih najstniških let. O avtobusih, namreč. V načrtu smo imeli kar nekaj dolgoprogaških avtobusnih voženj, kar glede na slabo stanje moje hrbtenice, ki še ni dopuščala povsem normalnega razpona vsakdanjih gibov, ni bilo ravno obetavno. Ampak v Boliviji avtobusi niso kar tako. Avtobus je tam lahko tudi »semicama« ali po naše »polpostelja«. To pomeni, da ima eno tako oporo oziroma podlogo za noge, da med nočno vožnjo laže spiš in sedež se seveda nagne nazaj, čeprav ne dosti bolj kot na običajnih avtobusih ali pa na letalu. Imel naj bi tudi wi-fi, a je brezžična povezava z internetom delala samo malo preden smo se odpeljali, potem pa nič več. Smo pa zato ob odhodu dobili večerjo. Nič posebnega, a kljub vsemu neskončno več, kot pa dobiš na današnjih nizkocenovnih letih, kjer ne dobiš nič. Zjutraj, pred prihodom na cilj pa te zbudijo z zajtrkom. S tako nočno vožnjo dejansko prihraniš en polpenzion v hotelu in ko to upoštevaš, tudi ne ravno nizka cena prevoza, ni več tako grozno visoka. Spi se sicer bolj slabo, mene je ves čas skrbelo, kdaj se bo stanje mojega hrbta dramatično poslabšalo, a se začuda ni. Mi je pa ves čas tiščalo ramena nekam skupaj, tako da nisem vedel, kako naj držim roke, da ne bom zjutraj ves polomljen. Tudi Taj je imel, kolikor sem seznanjen, podobne težave. A ne glede na vse, noč je minila hitreje, kot na čezoceanskih letih in pojma nimam, kje in kako smo se vozili. Samo zjutraj, ko smo se vozili po neskončni ravnici proti Uyuniyu, se spomnim dolge sence našega avtobusa – dolge po višini in ne dolžini, ker je sonce na vzhodnem obzorju sijalo pravokotno na smer naše vožnje in to tudi pod dnom avtobusa, tako da so se na senci jasno videla tudi kolesa. Res ‘carsko’, kot v risanki. S polposteljnim avtobusom smo se z nočno vožnjo tudi vrnili iz Uyunija v La Paz. Za izlet v Cusco pa smo se raje odločili za letalo kot za celonočno in poldnevno vožnjo, na kateri bi morali še prestopati, pa še časovno bi šlo na tesno.

Jutranja senca našega ‘polposteljnega’ avtobusa med vožnjo čez most, malo pred prihodom v Uyuni (za posnetek sence na Youtube-u na fotografijo)

Smo pa bili deležni avtobusne vožnje tudi v Peruju, saj vlak za Machu Picchu ne pelje iz Cusca, no vsaj ta, s katerim smo mi potovali, ni. Zato smo morali tam najprej na avtobus in šele po uri in pol vožnje smo prispeli na železniško postajo, kjer so nas spustili na vlak. Kar je najbolj zanimivo pri teh prevozih je, da ne samo, da dvakrat preverijo ali res imaš karto, ampak tudi preverijo tvojo identiteto, se pravi, da jim moraš pokazati svoj potni list. Spotoma te pa peljejo mimo prodajalcev, ki ti ponujajo vse mogoče. Mi smo vzeli dve polivinilasti pelerini, tako za vsak slučaj, ker na Machu Picchuju je vreme precej spremenljivo in kaj rado škropi z neba. Kaj bi ne, ko je pa ta inkovska naselbina nebu tako blizu. Kot se je kasneje izkazalo, je bil nakup smiseln in koristen. Ženica, ki nam je pelerine prodala, je nekaj malega zaslužila, mi pa nismo bili mokri, ko je proti koncu našega obiska začel pršiti droben dež. Saj ne, da bi nas lahko tisti dežek resno zmočil, če teh dveh pelerin ne bi imeli, ampak toliko sta nam pa že koristili, da nakup lahko štejemo za upravičen. Navsezadnje smo pa le Gorenjci, no ja, vsaj jaz sem, Julija je tudi že naturalizirana Gorenjka, torej tudi otroka ne moreta biti Štajerca, čeprav jima je Maribor nekam sumljivo pri srcu. Kakorkoli že, tile perujski avtobusi, ko ti enkrat uspe priti vanje, so precej običajna zadeva in niso »polposteljni«. Tudi ni potrebno, da bi bili, čeprav smo se na povratku vrnili kar pozno zvečer, tako da me je že malo skrbelo, če bomo uspeli dobiti taksi. No, pa smo ga, saj taksisti dobro vedo, kje in kdaj se splača čakati in jih je bilo ob prihodu avtobusov iz Ollantaytamba, do kamor nas je pripeljal vlak, več kot dovolj, da so nas razvozili po hotelih.

Taj in Maša za mizo v vagonu ‘Vistadome’ vlaka

Če odmislim tistih nekaj voženj s podzemeljsko železnico v Santiagu in z nadzemeljskim metrojem iz Viñe do Valparaisa in nazaj, potem je bil edini pravi vlak, s katerim smo se vozili, tisti iz Ollantaytamba do Aguas Calientesa in nazaj. Aguas Calientes je naselje pod Machu Picchujem, iz katerega neprestano vozijo avtobusi gor in dol. Gor na Machu Picchu in dol v Aguas Calientes. Sodeč po številkah, s katerimi so bili označeni, naj bi bilo teh avtobusov čez 20, če so vsi vozili sočasno, pa lahko le ugibam. Dejstvo pa je, da so vozili zelo na gosto. Sicer pa so bili še najbolj podobni našim mestnim avtobusom.

Ampak, če se vrnem nazaj k vlaku. Ta, za katerega smo kupili karte, je takoimenovani ‘Vistadome’, kar pomeni, da ima, zaradi boljšega razgleda po slikoviti dolini reke Urubamba, okna tudi na stropu. Temu primerno je visoka tudi cena, a še zdaleč ne tako astronomska kot pri posebni, luksuzni različici ‘Hiram Bingham’, ki je okroglo šestkrat višja. Ampak dobiš pa vse in še več: od penine, do žive muzike.

Prihod vlaka v Aguas Calientes

Čisto in zgledno urejeno je bilo tudi v našem Vistadomu, osebja je bilo tudi toliko, da so bili že skoraj eden drugemu napoti. Tudi protokol imajo do potankosti naštudiran. Ko strežnik pristopi k mizi, pozdravi, se predstavi, zaželi prijetno in udobno vožnjo in pove, da bo za naše udobje in prijetno počutje skrbel on oziroma ona. Sledi razpostavitev pogrinjkov pred potnike ob mizi: vsakemu prtiček, nož, vilica in žlička. Ob taki ‘konstelaciji’ jedilnega pribora je pričakovanje seveda veliko. Ko razdelijo sendviče, si misliš, aha, tole je za ogrevanje, super. Ko potem dobiš že sladico, si misliš, da imajo pri njih malo na glavo obrnjen vrstni red in pač ješ sladico pred glavno jedjo. Ko potem ne prinesejo ničesar več, zagrenjeno spoznaš, da si zamudil enkratno priložnost, da bi sendvič pojedel elegantno, kot ti je to omogočal nastavljeni pribor, ti pa si ga namesto tega banalno požrl kar iz roke, ker nisi prepoznal dodane vrednosti, ki jo je vseboval, namreč, imel je vlogo glavne jedi! Nič zato, si misliš, na poti nazaj, se mi to ne bo zgodilo. Ampak na poti nazaj, smo namesto sendviča dobili kos pice. Pico smo pa že navajeni jesti s priborom in smo tako prikrajšani za užitek, ki ga zagotovo pomeni dejanje zapičenja svetlečih se, elegantnih vilic v telo sendviča in zatem ponavljajočih se elegantnih potez vlečenja noža ob vilici sem in tja skozi kruh, zelenjavo in meso vse do krožnika. Da ne omenjam nošenja odrezanega kosa na vilici od krožnika do ust. Kako zelo more vse to izboljšati potešitev lakote s tako običajno stvarjo kot je sendvič, vedo samo tisti, ki so to poskusili. Mi žal nismo imeli te sreče oziroma pameti, da bi bili med njimi.

Pogrinjek s kosem pice kot glavno jedjo na povratku iz Aguas Calientesa (za več fotografij klikni tule)

Smo bili pa na poti nazaj osrečeni najprej s plesom nekega peklenščka, v katerega se je oblekel eden oz strežnikov, druga dva – moški in ženska pa sta uprizorila modno revijo pletenin iz alpakine volne. Delo sta opravila dovolj profesionalno, tudi izdelki so bili lepi in praktični – z eno samo napako – bili so nesramno dragi. Modna revija je bila namreč namenjena prodaji. Izlet na Machu Picchu se je tako izkazal kot prvinsko spoznavanje ‘totalnega turizma’, pri katerem je gost molzna krava, ki jo molzejo ob vsaki priložnosti, če te ni, jo pa naredijo. Kot na primer pri izstopu iz vlaka, saj ne izstopiš na postaji, ampak na pokriti tržnici, kjer moraš do izhoda s perona skozi labirint poti med stojnicami s pleteninami, spominki vseh vrst in ne vem čem še vsem. Nisem namreč gledal, ker sem iskal pot ven in jo po nekaj neuspešnih poskusih tudi našel. Kako pridejo ven bolj potrošno naravnani, mi ni jasno. Vem le, da precej lažjih žepov in precej bolj polnih rok, kot so tja vstopili.

Vlak sicer posebno hiter ni bil, tako da je v tem pogledu zelo spominjal na naše železnice, na katerih so hitrosti, ki bi presegale tiste iz 19. stoletja, znanstvena fantastika, če malo pretiravam. Ampak v tem pogledu so tudi vlaki pri nas očitno bolj namenjeni občudovanju lepot naše domovine, kot pa temu, da čim hitreje prideš iz Kopra v Ljubljano ali pa iz Ljubljane v Celje. Pomembna razlika pa je, poleg postrežbe in cene, da se je vsake toliko iz zvočnikov oglasilo sporočilo, ki je potnike seznanilo, kje so in kaj tu lahko vidijo. Ampak ravno pretiravali s tem nikakor niso. Omenili so, kje se začne “Inka trail” in povedali nekaj o tem, kako poteka. Morda zato, da bi se kdo opogumil in bi se naslednjič peš povzpel na Machu Picchu. Ali pa zgolj zato, da bi se nam zdelo, kako dobro je, da se udobno peljemo in nam ni treba nekaj dni z nogami obdelovali kamnite poti, da bi prišli, kamor smo se namenili.

Od vlaka pa spet nazaj k avtobusom. Z enim smo se vozili tudi v Čilu in to nekam, kamor se sploh nismo namenili, ampak so se namenili, da nas tja pošljejo, moji sorodniki. Tudi ta avtobus iz Santiaga v Viño del Mar je bil “semicama” pa še nadstropni povrhu. Že omenjena naša uradna spremljevalka, šestnajstletna Alejandrina hči, nam je kupila karte na vrhu spredaj, da bomo lahko čim bolj uživali v razgledu. Za “semicama” na tej poti ni bilo nobene potrebe, saj vožnja ni trajala niti dve uri, povrhu vsega pa smo potovali sredi dneva. Praktično vsa vožnja je potekala po avtocesti, ampak tudi v tem primeru je avtobus ustavil kar nekje sredi poti in pobral prodajalko slaščic, ki je potem tistim redkim potnikom, ki smo bili na avtobusu, poskušala prodati čimveč svojega sladkega blaga. Naša mlada spremljevalka, ki očitno ve, kaj je to tradicija, nam je seveda nakupila sladic, da smo jih lahko poizkusili. Ni pa nam razložila, da imajo na poti med Santiagom in Valparaisom nekaj podobnega, kot so pri nas med Ljubljano in Mariborom Trojane. Na Trojanah je tako rekoč obvezen postanek zaradi krofov, no vsaj nekdaj, ko še ni bilo avtoceste, je bil. Na poti iz Santiaga v Valparaiso pa je bil nekdaj, ko še ni bilo avtoceste, obvezen postanek ob cesti v kraju Curacaví, ki je daleč naokrog znan po svojih sladicah “Dulces de Curacaví”. Ker ob avtocesti ni stojnic, ob katerih bi lahko ustavljali sladic željni mimovozeči avtomobilisti, so se podjetni domačini očitno domislili, da lahko vsaj avtobusne potnike osrečijo, oziroma osladijo s tem, da na avtobus “infiltrirajo” prodajalko s polno košaro dobrot. In tako smo se na poti proti Viñi, oziroma sosednjemu Valparaisu, sladkali z značilnimi čilskimi sladkarijami. “Tipikl Čile fud, tipikll, veri tipikl!” bi v svoji komedijantski angleščini rekel moj bratranec Guri, Maša pa nič, ker vse dokler ni prebrala tega zapisa, sploh vedela ni, da smo se na avtobusu sladkali, medtem ko je ona spala. Torej je semicama vendarle dosegla svoj namen! Kar pa se Gurija tiče, je bil prav on tisti, ki nas je pravzaprav poslal na ta izlet in se nam potem zvečer z Alejandro v Viñi tudi pridružil. O tem, kako nas je prevažal kot vreče krompirja sem že pisal, o tem, da nas je peljal v igralnico, na večerjo ter nočni ogled Valparaisa, pa še bom.

Klikni na sličico za posnetek iz mikrobusa na Youtube-u

Kar se avtobusov tiče, ostane neobdelan samo še prevoz z mikrobusom. V La Pazu smo imeli pred povratkom v Čile še dovolj časa za ogled kakšne od bližnjih znamenitosti in odločili smo se, da se odpravimo pogledat Tiwanaku, arheološko najdišče iz časa predinkovske civilizacije, ki jo Arthur Posnansky imenuje za zibelko ameriškega človeka, upravičeno pa se uvršča med najpomembnejše kulture starega veka na svetu. Do te zaščitene dediščine človeštva se najbolj poceni pride s precej neuglednimi mikrobusi. Ti izgledajo približno tako kot najmanjši možni kombiji, ki si jih lahko zamislite, nekaj takega kar je včasih delal Fiat in ni bilo prav dosti večje od fička. Tako kot se v fička lahko stisne neverjetno veliko ljudi, se jih ustrezno več lahko natlači tudi v bolivijske mikrobuse. Seveda moraš najprej najti takega, ki pelje tja, kamor si se namenil. Glede tega nismo imeli posebnih težav. Na ulici smo ustavili taksista in nas je odpeljal do postaje, od koder vozijo mikrobusi v Tiwanaku. Tam pa ni bilo treba nič drugega kot izgledati kot turist in smo bili takoj povprašani, kam smo namenjeni. Možakar, ki ima vlogo ‘vrhovnega razporejevalca potnikov’ nam je odkazal naš mikrobus in ker nas je bilo preveč za tistega, ki je bil namenjen najprej odpeljati, smo morali v naslednjem čakati, da se je napolnil tisti pred nami in potem še naš. Ko smo zasedli vseh, mislim da 12 sedežev, ali pa kakšnega manj, smo se odpeljali. Po poti smo nekoga odložili in nekoga pobrali. Zanimivo mi je bilo, da je zunaj zgledal dokaj normalne bolivijske velikosti, ko pa se je usedel med voznika in potnika spredaj desno, je bil kar naenkrat za pol glave večji od obeh. Sklepal sem, da je njegov sedež postavljen višje in da v bistvu sedi na motorju našega mikrobusa, ki je očitno potegnjen v notranjost vozila, saj spredaj ni imelo nobenega ‘nosu’ v katerem bi bil nameščen motor. Na vožnji iz mesta po cesti, ki sicer ni avtocesta smo se morali ustaviti na nadzorni točki, a se ne spomnim, ali smo morali kaj plačati, ali je šlo le za preverjanje varnostnih značilnosti vozila (in voznika). Očitno je vožnja po precej praznih in v glavnem ravnih cestah na redko poseljenem Altiplanu precej bolj nevarna, kot pa značilno poskakovanje z avti po prometnem kaosu mestnih ulic. Do Tiwanakuja smo srečno prispeli in ob izstopu nam je šofer povedal, ob kateri uri in kje naj čakamo, da nas bo peljal nazaj v La Paz. Na ta način si je hotel zagotoviti polno zasedenost tudi na povratku, ampak se mu ni izšlo, ker se je kar nekaj njegovih potnikov odpeljalo nazaj že prej. Mi smo si privoščili še kosilo in smo tako dočakali istega šoferja, ki pa k sreči tokrat ni čakal, da bodo vsi sedeži zasedeni, saj je bilo očitno, da je potencialnih potnikov za nazaj že tako malo, da nima smisla čakati. Tako smo se lahko v živo prepričali, kako javni prevoz deluje tudi brez voznega reda. Avtobus odpelje, ko je poln, ali pa ko šofer presodi, da nima več smisla čakati na morebitne dodatne potnike.
Ob koncu tega zapisa o načinih potovanja na štirih kolesih ali več pa še nekaj besed o najbrž najbolj vznemirljivi potovalni dogodivščini, potovanju s Toyotinim Landcruiserjem. Pri tem ni toliko pomembno, s čim smo se vozili, temveč predvsem, kje smo se vozili. Prav slednje pa je razlog, zakaj je vsemu navkljub bilo pomembno, s čim smo se vozili. Lahko bi bil sicer tudi Nissan Pathfinder ali Landrover Discovery, čeprav slednjih tam nismo videli. Skratka, za vožnjo po puščavskih brezpotjih, oziroma za silo urejenih peščenih in kamnitih poteh, ne pride v poštev nič, kar nima štirikolesnega pogona in ustrezne oddaljenosti od tal. Po mnenju večine od 90 turističnih agencij, ki vozijo turiste iz Uyunija na ogled lepot slane puščave in okoliških lagun ter vulkanov, so očitno najbolj primerne Toyote. Menda so prav Japonci odkrili ta sorazmerno nov turistični biser, ki se ga še vedno drži nekaj avanturistične mikavnosti, pa čeprav samo zato, ker je prehranjevanje in spanje organizirano še precej špartansko, brez vsakršnega “luksuza”, precej po domače, da ne napišem taborniško. Landcruiserji imajo poleg voznikovega še šest sedežev. Če poleg voznika sedi še turistični vodič, potem je za turiste na voljo še pet mest. No, za tista dva v zadnji vrsti je sicer prostora bolj malo, predvsem pa je ob vsakem izstopanju treba podreti sedeže in naslonjala v drugi vrsti, saj sicer sploh ne moreta ven. Na streho vozila se zloži prtljago vseh potnikov in drugo kramo, ki jo rabita voznik in vodič, da poskrbita za potnike in za vozilo. Vse to se potem prekrije in zavije v ponjavo, da je zaščiteno pred prahom. Nekaj malenkosti se da spraviti še v prtljažni prostor in vozilo je nared za avanturo, ki se redko konča brez menjave vsaj enega kolesa s tistim rezervnim in brez polnjenja izpraznjenih pnevmatik. Ampak če je samo to, potem si lahko zadovoljen, saj za take stvari poskrbi šofer sam in ni treba čakati na mehanika ali na rezervno vozilo, kar zna biti v puščavi precej neprijetno, pa četudi je tako prometna kot tale, po kateri se vozi na stotine vozil dnevno. Je pa res, da imajo vsi ponudniki izletov zelo podobne načrte poti in se večina vozi po istih poteh ob podobnih urah dneva.

Naš Landcruiser na enem od postankov na Ujunijskem slanišču (za posnetke vožnje po puščavi klikni tule)

Ker nas je na naših poteh po puščavskih brezpotjih in poteh, ki so se ponekod razcepile na več vzporednih poti, pa se potem spet zlile v eno, spremljalo sonce, me je na sedežu v drugi vrsti nekajkrat neprijetno prepihalo, ko sta si voznik in vodič spustila stekla v sprednjih vratih. Seveda, njiju je skozi vetrobransko steklo pregrevalo sonce, zrak, ki je vdiral v vozilo pa je bil vse prej kot vroč, niti topel ne, saj temperature niso bile ravno poletne, malo zaradi nadmorske višine in še bolj zaradi tega, ker je tam aprila pač jesen. Ker nimam prijetnega občutka, če moram ljudem “težiti” (razen, če niso iz moje družine), sem se poskušal na vse možne načine zaščititi pred hladom, ki mi je vel okoli glave. K sreči sva s Tajem kupila zaščitna platnena klobuka, tako, da sem si pomagal s tem, pa s sončnimi očali in vsemi priročnimi sredstvi iz blaga, kot je bil na primer Julijin šal. Tako zavit sem potem ždel zadaj in skozi špranjo znotraj vsega blaga občasno preveril, če se je pokrajina, po kateri se vozimo, že kaj spremenila. Ampak tak obred zavijanja je bilo treba izvesti le nekajkrat, večinoma je bila vožnja čisto prijetna, lahko bi celo rekel, da še na naših avtocestah, razritih od neštetih tovornjakov, bolj trese, kot na hitri vožnji skozi puščavo, sploh po gladki površini slanega jezera, oziroma največjega slanišča na svetu, kot mu rečejo nekateri. Tam sem imel občutek, kot da smo se naenkrat znašli v eni od scen iz ‘Mad Maxa’ in sicer tistih, v katerih z vsemi mogočimi vozili drvijo in se lovijo ter borijo po puščavi. V našem primeru so bili sicer v glavnem sami Landcruiserji, ampak s približno sto na uro so in smo drveli po neskončni bleščeči beli ravnici, se zdaj približevali drug drugemu, drugič oddaljevali, skratka bilo je nepojmljivo, če seveda odmislimo vse, s tem povezano onesnaževanje, ki ga zanesljivo ni malo. Ampak prihodnost tega planeta smo očitno že “zafurali” in naša potrošniška civilizacija smetiščarjev je slejkoprej obsojena na žalosten konec. Do tedaj pa si le privoščimo … Skratka, ta neprijetni del je treba odmisliti, pa morda še kakšen glavobol zaradi redkega zraka na tej višini in potem je doživetje res pravljično, ali pa še bolje, filmsko. Tri dni smo se več vozili, kot pa bili na mestih ogleda ali obeda, pa je vendar minilo, kot bi mignil. Kdo bi si mislil, da ni nujno, da je puščava pusta in dolgočasna, temveč ravno nasprotno, zanimiva in vznemirljiva.

Takole je po koncu moje vožnje na ‘cilju’ izgledalo zadnje kolo’ Julijinega’ kolesa (za več fotografij in video posnetkov klikni tule)

Da bi res prvinsko doživeli Ujunijsko slanišče, nam je naša turistična agencija pripeljala kolesa, s katerimi smo potem zadnjih nekaj kilometrov pred postankom pred nekdanjim hotelom, sezidanim iz blokov soli, izkušali gonjenje pedalov na ne ravno novih in ne najbolje vzdrževanih kolesih po slani ravnici. Juliji to opravilo ni šlo najbolje od nog in medtem, ko so bili drugi že na cilju, je bila šele na pol poti. Mislil sem, da je kriv razredčen zrak in pomanjkanje kondicije, ampak potem, ko sem naredil že kar nekaj zajetnih krogov okrog nje, da bi je ne pustil same, pa vendar ohranil hitrost, ki pritiče kolesarju z mnogo leti izkušenj, mi je končno predlagala, da zamenjava kolesi. Po zamenjavi ji je šlo kar naenkrat precej bolje, meni pa seveda ne, ker je bila zadnja zračnica skoraj povsem prazna. Pa sem se potrudil do te mere, da sem na cilju ugotovil, da mi je z vztrajnim gonjenjem pedalov uspelo pnevmatiko povsem izprazniti, pa še snela se je, tako da sem opravil kar intenziven višinski trening. Ujunijsko slanišče je namreč na nadmorski višini 3.656 metrov. Zrak je temu primerno redek, ampak vsaj sorazmerno čist, česar za La Paz, ki je na podobni višini, nikakor ni mogoče trditi.

Taj na višinskem treningu kolesarjenja na Ujunijskem slanišču

Z La Pazom prehajam še na našo najstarejšo in najbolj običajno premikanje po kopnem, to je hoja. Kaj pa naj bi bilo pri hoji tako posebnega, da si zasluži, da jo sploh omenjam. Predvsem že omenjena nadmorska višina in zrak nasičen z izpušnimi plini spremenita hojo v La Pazu v poseben telesni napor, ki se je pri meni ob hoji navkreber vedno končal z višinskim glavobolom. Tudi Taj, ki je skoraj pol mlajši od mene je ugotovil, da se ob čisto običajni hoji po stopnicah navzgor zasopiha, kot da bi tekel na Šmarno goro. Je pa v La Pazu tako, da nimaš kaj dosti izbire.Aali greš navzdol, ali pa se vzpenjaš! Ponavadi je tako, da najprej eno in potem drugo, ker se je običajno treba vrniti. Mi smo se ponavadi vračali v naš hotel. Na kakšni daljši poti smo imeli celo možnost kombinirati hojo v zaporedju dol, gor, dol, gor! Za kaj več nam je pa že zmanjkalo volje in moči, oziroma zraka in smo se s polnimi pljuči izpušnih plinov raje usedli v taksi!

Drugod na našem potovanju je hoja potekala bolj po domače, torej tako kot smo vajeni, s tem da smo bili kot turisti bolj pozorni na arhitekturne in gostinsko-trgovinske značilnosti krajev, kjer smo hodili. Edino v Cuscu smo bili kot turisti tarče neštetih prodajalcev vsega mogočega od ponaredkov očal do turističnih ogledov tamkajšnjih znamenitosti. Od vseh obiskanih krajev je to le najbolj turistično mesto. Če si se v njem slučajno usedel na klopco, so se prodajalci zgrnili okrog tebe kot pujski okrog svinje v času dojenja. Močno ovirano je bilo pešačenje tudi v malem kraju pod Machu Picchujem, v Aguas Calientesu. Pa ne zaradi redkega zraka, ampak zaradi zgoščene gostinske ponudbe. Ulica, po kateri smo se vzpenjali do našega hostla, je imela lokale na obeh straneh ulice nanizane drugega ob drugem in pred vsakim je stal eden od natakarjev ali ena od natakaric. Tako si bil na vsakem koraku zdaj z ene zdaj z druge strani deležen pozdrava in ponudbe “Happy hour – Pisco sour”. Pri njih so kar naprej “srečne ure”, ko ti nudijo popust, samo da te zvabijo noter. Če se že ne pustiš prepričati, ti pa vendarle stisnejo v roke vsaj vizitko, da boš za drugič vedel, kam moraš. Takole hojo bi lahko človek poimenoval ‘hoja z odklanjanjem’. Odklanjanjem vsakovrstnih gostinskih storitev in sem in tja še kakšne masaže. Julija je najprej mislila, da se ponudba “Happy hour” veže na tistih nekaj ponudnic masaže, ki so bile sem in tja posejane med restavracije in trgovinice s spominki ter hotelčke. Ampak te niso ponujale popusta v času, ko ni veliko gostov. Da bi pa preverili, kakšno masažo ponujajo, nam pa niti na misel ni prišlo.

Po vodi se nismo premikali. Tudi v vodi bolj malo. Ampak smo pa zato izkoristili edino ponujeno priložnost, da smo lahko pod zvezdami okrog južnega križa ždeli v topli vodi in to v trdi temi, praktično brez slehernega svetlobnega onesnaženja. Na desetine, če ne kar na stotine kilometrov naokrog ni bilo namreč nobene javne ali zasebne razsvetljave, ki bi razsvetljevala kaj več od prostora v katerem se nahaja. Bazen, če se mu lahko tako reče, je bil majhen in plitev, da se je dalo v njem sedeti v topli vodi, ki je segala do vratu. Sicer nam je bilo priporočeno, da naj bo baterijska svetilka del obvezne opreme, a smo se zanašali na svetilke z naših telefonov. Teh pa potem k bazenu nismo nesli. Tako smo se v majhni hiški z garderobo za moške za enimi in za ženske za drugimi vrati, preoblekli hkrati s tistimi, ki so upoštevali priporočilo. Ampak od tu naprej je bila potem tema in je bilo treba za zaključek namakanja čakati, da se kdo z lučjo odpravi v garderobo. Druga nerodnost, s katero sem se ukvarjal, pa je bila ta, da tudi stranišča ni bilo. Kaj mi je torej preostalo drugega, kot da grem iz bazena in za garderobo po pasje zmočim vogal. No, ne čisto po pasje, ker noge nisem dvignil. Sicer, bi najbrž lahko zadevo neopazno opravil tudi v bazenčku, na tisti strani, kjer voda izteka v laguno bi najbrž tudi tistim, ki so mi v bazenu delali družbo, ne naredil posebne škode. Ampak tako nizko se vseeno nisem mogel spustiti. Sploh pa ne na taki višini. Toplice Polques so namreč natanko na 4.400 metrih nadmorske višine. Precej bliže zvezdam kot smo doma in lepo jih je bilo gledati iz tople vode. Ampak za mojo, z lasmi ne ravno pretirano obraslo, glavo je bil nočni hlad hitro preveč nadležen, da bi dolgo vztrajal v vse bolj polnem bazenčku. Pa ne vse bolj polnem vode, ker ta je tekla čez rob v laguno. Vse bolj je bil bazenček poln gostov iz tistih, zaenkrat še redkih, in še precej zasilnih prenočišč, ki so zrasla na pobočju nad tem toplim izvirom. Preden mi je uspel manever iskanja oblačil v garderobi, je minilo kar nekaj časa. Treba je bilo čakati na pravo priložnost, se pravi na prihod ali odhod nekoga z lučjo. Enkrat ali dvakrat sem že računal, da mi bo uspelo, pa sem se moral razočaran vrniti nazaj na toplo v vodo. Ker je Julija med mojim izletom za vogal ugotovila, da me ni več v bazenu, je tudi ona našla priložnost za oblačenje in ko je tudi meni uspelo izkoristiti luč na novo prispelega gosta, sva se družno odpravila do našega prenočišča, kakih sto ali dvesto metrov po popolni temi in po slabo zvoženih poteh, za katere si nisva niti dobro zapomnila kam peljejo in predvsem, katera pelje do stavbe, v kateri smo prenočevali. Na pol poti sem se spomnil, da sem pozabil sposojeno brisačo. Torej sem se sam odpravil nazaj, tipajoč po robu bazena našel brisačo, jo pobral in odsopihal nazaj v breg za Julijo. Ampak je ni bilo več tam, kjer sem jo pustil. Seveda, saj je odrasla, se ji že ni dalo čakati sredi poti in je šla pač sama naprej. Ampak ne tja, kamor je bilo treba, ker je v naši sobi ni bilo. Kaj zdaj? Sem šel pač ven in poskušal z ne preveč glasnim žvižganjem in klicanjem. Nič! Od nikoder nobenega glasu. Kaj mi je preostalo drugega, kot da nadaljujem z višinsko vadbo in sem se spet odpravil navzdol. To tudi na tej višini ni posebej težko, ampak ob sosednji hiši je bilo treba spet navzgor, kar se takoj pozna na povečanem hlastanju za zrakom. K sreči ni bilo treba prav daleč, ker se je že vračala z brega. Saj prav zares izgubila bi se težko. Celotne toplice zaenkrat premorejo kake tri, morda štiri stavbe, pa še te so po kakih sto metrov narazen, takoj za njimi pa se dvigajo strma pobočja, vse tja do vrhov na 5.000 metrih, da te še podnevi hitro mine, da bi se vzpenjal po njih, kaj šele sredi noči. Nočnega vzpona tja gor si bržkone niti naš alpinistično navdahnjeni Tin ne bi želel, sicer smo ga pa tako ali tako pustili doma. Ampak, ker so stavbe toliko narazen, se ponoči zgolj v soju zvezd od ene do druge ne vidi in tista, v kateri smo stanovali, je bila najvišje na pobočju in jo je bilo tudi zato najtežje najti.

Moja teta Joži je prišla v Čile v petdesetih letih prejšnjega stoletja in kot plavolasa ‘gringa’ takoj vzbudila zanimanje med domačimi fanti. Očitno se je še posebej navdušeno okoli nje smukal njen sedanji Angel, ki pravi, da ko ga je enkrat pograbila, ga ni več izpustila. Skupaj sta si ustvarila dom in družino, kaj družino, ‘dinastijo’. S tem zadnjim mislim predvsem na to, da so družinske vezi pri njih čvrste in toge. Angel, tetin mož, je vsaj arhangel, če sodim po njegovi patriarhalni vlogi. Teta pa je bila od nekdaj finančna ministrica znotraj dinastije Arancibia-Pelc. Poskrbela je za šolanje svojih otrok in je skrbela in še vedno skrbi za šolanje vnukov – tistih, ki še niso doštudirali.

Malo sem ugibal, da so morda prav te dinastično ‘zadrgnjene’ družinske vezi eden od razlogov za to, da so, tako moja bratranca kot tudi sestrična, ločeni, pri čemer imajo vsi skupaj kar deset otrok. Ali so njihovi partnerji res šli v zvezo z njimi zaradi koristoljubja, ali pa jim ni ustrezala dinamika hirarhično vzpostavljenih odnosov v okviru razširjene družine, kjer so vse ključne odločitve prihajale s strani ‘arhangela’ in so bili vsi denarni tokovi pod nadzorom glavne finančnice, ne vem. O tem nisem poizvedoval in tako ostajam neveden in lahko le ugibam, ampak dejstvo je, da ima teta moža, hčer in dva sina ter šest vnukov in štiri vnukinje. Ob mojem prvem obisku, sem živel pri njej v hiši, ki sta jo imela z Angelom v Colini.

Kasneje sta hišo v Colini prodala in zgradila novo zase, ter še dve za otroke in to v Reini Sur. To je podeželsko območje zahodno od Coline na ravnini, ki sega do vznožij hribovja, ki se potem nadaljuje v priobalno gorsko verigo. Na zemlji, ki jo imajo v lasti na tem območju, že dolga desetletja, pridelujejo origano, ga pakirajo in prodajajo širom sveta. Zaradi napredujoče suburbanizacije se naselja v okolici Santiaga, med katera sodi tudi Colina, nezadržno širijo in kmečke površine v lasti moje tete, moža in zdaj tudi njunih treh otrok so doživele administrativno spremembo iz kmetijskih zemljišč v zazidalno območje, kar pomeni, da jim je vrednost krepko poskočila in v prihodnje bodo tu namesto origana očitno rasle hiše.

Julija in teta Pepa, kot jo kličejo v Čilu, v veži pri vhodnih vratih njenega zdajšnjega doma

No, nekaj hiš je zraslo že do zdaj in v eni od njih smo prenočevali v času našega obiska v Čilu. Tetina hiša je postavljena v ‘kondominiju’. To je ograjena soseska. Ograjena je zaradi varnosti in zasebnosti. Stopnje varovanja pa so seveda različne. Lahko imaš okrog take soseske zid, na njem rezalno žico, nadzorne kamere, varnostnike in možnost vstopa samo s posebnim dovoljenjem tistega, ki ga greš obiskat. Pri ‘Condominio Santa Carmen’, kjer je parcela, na kateri je tetina hiša, je varovanje omejeno predvsem na ograjo in na to, da moraš imeti daljinca za odpiranje vrat v sosesko. Imajo sicer zraven vrat tudi hiško (stražnico) za vratarja oziroma varnostnika, ampak se očitno stanovalci počutijo dovolj varno, da se jim ne zdi potrebno zapravljati še za varnostnike. Ker pa želijo ohranjati občutek, da živijo na podeželju, je krožna cesta, ki omogoča dostop na parcele, makadamska in da se po njej ne bi preveč divjalo, so nastavili prometne znake oziroma ovire, zaradi katerih moraš po široki peščeni cesti voziti slalom. Celoten kondominij se razteza na površini 300 krat 400 metrov. Za parcele stanovanjskih hiš je namenjenih kakih 10 od skupno okoli 12 hektarov površine. Parcele so v sredini, okoli njih je dovozna pot, na drugi strani pa so med dovozno potjo in ograjo preostale parcele. Vse še vedno niso pozidane, tako da očitno ni pretiranega povpraševanja po njih. Skupne površine stanovalci urejajo skupaj, kar pomeni, da morajo imeti neke vrste kondominijski svet, kjer se dogovorijo, kdo jim bo zalival travo ob poti in skrbel za drevje in grmovje na skupnih površinah, ter koliko so pripravljeni za to plačati. Brez zalivanja tam še trava ne zraste, je preveč sušno zadnje čase. Predvsem pa so parcele, vsaj nekatere, precej bolj urejene kot skupne površine ob kondominijski cesti.

Julija z enim od ‘tavelikih’, palma desno zadaj, bazen levo

Parcela 1, kjer smo stanovali, je povsem na nasprotni strani od vhoda v kondominij, čisto v severozahodnem vogalu in meri slabega pol hektara. Na vhodni strani je dvorišče, ki je z ograjo ločeno od javnega dela kondominija, vhod na dvorišče pa zapirajo visoka rešetkasta vrata, ki se zapirajo na elektriko s pomočjo stikala v hiši ali pa daljinskega upravljalca. Seveda ograja parcelo ločuje tudi od sosednjih parcel in ceste, ki teče mimo kondominija na severu. Ampak od drevja in grmovja, ki se bohoti po parceli in predvsem ob njenih robovih, se ograje skoraj ne vidi. Dvorišče je od preostanka parcele ločeno s hišo, ki parcelo tako deli na dva ločena dela, ki sta bolj povezana s prehodom skozi hišo, kot pa okrog nje po travi.

Jaz in oba ‘tavelika’, ko sta bila še sorazmerno majhna – dobrih pet let prej

Na drugi strani hiše je neke vrste atrij, čeprav je hiša v tlorisu tako malo prelomljena, da imaš občutek, kot da sploh ni nobenega kota med dnevnim in spalnim krilom. Skratka, pod pergolo je v tem atriju dovolj velika tlakovana površina, da lahko postavijo dve veliki mizi ob katerih je prostora za vso družino, pridružene družinske člane, pa še za obiskovalce. Za ograjo, ki zaključuje pergolo, pa je bazen.

Ob mojem drugem obisku, ki je bil novembra, sem v njem lahko plaval, zdaj v jesenskem času, pa je bil precej zanemarjen, vode je bilo v njem samo do polovice in v njem je plavala vsa mogoča nesnaga, tako da je bilo hrane za alge več kot dovolj in so se bujno bohotile v zeleni vodi.

Dvorišče in vhod v hišo leta 2011

Leta 2011 smo se v bazenu kopali, ob zdajšnjem obisku je bilo za to prehladno, pa tudi bazen ni bil v primernem stanju za kaj takega

Naprej čez vrt je bilo videti še nekaj, ob čemer je iz cevi vedno špricala voda, ki je privabljala kolibrije. Ko sem si zadevo ogledal, sem ugotovil, da je tam še en večji, prazen in očitno že dalj časa neuporabljen bazen, ob njem pa še manjša hiška, tudi precej zapuščenega videza. Vrt je z vsemi visokimi drevesi in ogromno palmo videti čudovito, vmes so tudi replike različnih kipov, ampak žal je malo zanemarjen. Teta se je jezila, da Angel nikoli ne pošlje delavcev, da bi pokosili in ga uredili. Ampak delavce imajo zaposlene za delo z origanom in očitno je s tem toliko dela, da ni kakšne posebne možnosti, da bi ti delavci urejali še gospodarjev vrt.

Pogled z vrta proti bazenu in hiši ob najinem prvem obisku leta 2011

Hiša, ki je vez in prehod med dvoriščem in vrtom ima velik vhodni del. To ni zgolj veža, temveč prostor srečevanja in poslavljanja, objemanja in rokovanja in hkrati spominska soba, kjer te sprejmejo nešteti majhni in veliki spominki z Velikonočnih otokov, ki jih teta s strastjo in navdušenjem obiskuje že dolgo vrsto let. Iz tega prostora skrajno levo je kuhinja, ki ima okna na dvoriščno stran. Vzporedno s kuhinjo so na levi nanizani še spominska sprejemnica, dnevni prostor in zimski dnevni prostor. V slednjem je litoželezna peč ter masažna kad, ki ne dela in je pokrita z lesenim pokrovom. Sprejemnica je natrpana z lovskimi trofejami in spominki, ki jih je s številnih eksotičnih potovanj prinesel Angel. Zanimivo pri tem pa je, da to niso zgolj običajni praholovci, ampak ima vsak od njih tudi svojo zgodbo, pa naj gre za oficirski meč iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki ga je dobil od prijatelja ali pa za kamnito figuro iz Egipta, ki jo je kupil od domačina. Prepričan, da gre za ponaredek, ga je po dolgem barantanju, temu primerno poceni tudi kupil. A se je na koncu izkazalo, da gre verjetno, kljub vsemu za izvirno arheološko najdbo, saj se ponaredki ne ohranijo tako, kot se je ta njegov kipec. Angelove zgodbe so vselej zanimive, ker je spreten pripovedovalec in zna ustrezno ‘napeti lok’, tako da te pritegne, pa čeprav špansko razumeš bolj na pol, kot je to primer z menoj, da preostanka Pelcije niti ne omenjam. Se pa ta sprejemnica za razliko od drugih prostorov vzpenja v višino vse do strehe, kar pomeni, da nad njo ni mansarde, kot drugje po hiši, čeprav nam teh podstrešnih prostorov niso pokazali. Je pa zgoraj, v času našega obiska, spal Angel mlajši. Zaradi večje višine, je bilo v sprejemnico mogoče spraviti temu primerno več raznovrstnih osveževalcev spomina na preživete avanture.

Fotografije treh rodov, ko je bila stena še malo manj natrpana in še niso bile razmeščene v okvir

Osrednje mesto pa ima verjetno okvir, v katerem so nanizane fotografije vseh družinskih članov, kar pomeni da sta tam na osrednjem mestu oče in mati, hči in sinova ter ob njih še njihovi otroci. V bistvu gre za simbolni prikaz dejanske navezanosti družinskih članov na patriarhalno jedro, ki ga predstavljata teta in njen mož. No, poleg sta potem tudi fotografiji njunih staršev.

Prostor deluje precej mračno, saj so okna samo na atrijskem delu hiše. Tega pa v tem delu pred bazenom obilno senči plezalka, ki se vzpenja do strehe in ustvarja dokaj neprosojno rastlinsko zaveso. Čeprav je v prostoru sedežna garnitura, pa v njem redkokdaj kdo tudi zares sedi. Naslednji prostor je neke vrste dnevna soba. Maša jo je opredelila za jedilnico in to upravičeno, saj v njej večino prostora zavzema velika miza, na kateri so nam običajno postregli zajtrk in večerjo, kar pomeni, da smo tam še najbolj pogosto jedli. Zato je izraz jedilnica povsem upravičen. Vsaj v času našega obiska je bil. Drugače tega prostora v glavnem ne uporabljajo in je večinoma prazen. Domači se raje družijo kar v spalnici staršev, ki je na povsem nasprotnem koncu hiše, torej v desnem krilu, gledano od vhoda. Tam tudi jedo, kadar je prehladno, da bi jedli zunaj v atriju in seveda, kadar jih ni preveč za sicer dokaj veliko spalnico, kjer ima osrednjo vlogo velik televizijski zaslon. V dnevnem prostoru ali jedilnici, imajo tudi televizor, ki pa ne dela in radio, ki dela. Tam je potem še kredenca, ki služi shranjevanju posode, na eni od sten pa imajo obešena vhodna vrata njihovega prvega doma iz Coline. Skratka, tole levo krilo je natrpano s spomini in spominki.

Da tale posnetek ni iz leta 2011 se vidi po početju oseb na fotografiji – Alejandra, bratranec Angel in Maša vsak s svojim “pametnikom”

Ker smo bili na obisku aprila in maja, ko je pri njih jesen, je bilo povsod v hiši mrzlo, razen v tetini sobi, saj je imela ta privilegij, da je bil pri njej priklopljen električni radiator. Taj in Maša sta imela sobo na atrijski strani desnega krila, midva pa na dvoriščni. Vsaka od treh spalnic ima ločeno stranišče s kopalnico, kar je bilo zelo priročno, saj nam nikoli ni bilo treba stati v vrsti za umivanje ali tisto drugo, kar se tam notri še počne. V te sanitarne prostore se vstopa s hodnika, ki vodi od vhodne veže do tetine spalnice. S tega hodnika so speljane tudi stopnice na mansardo, vmes med sobo, kjer sta spala Maša in Taj in med tetino sobo pa je še delovni kabinet, skozi katerega smo hodili v atrij, vrata v atrij pa sta imela tudi Taj in Maša. Imela sta tudi vsak svojo posteljo in med njima precej več prostora kot midva z Julijo, saj je bil v najini sobi prostor okrog zakonske postelje tako skromno odmerjen, da skoraj nisva imela kam odložiti kovčkov. Tudi za pravo omaro ni bilo prostora, nadomeščala jo je majhna niša pod stopnicami za na podstrešje, katere vrata so se zapirala s špago, ki si jo moral naviti okrog vijaka. Posteljnina na kraljevsko mehki vzmetnici pa je bila več kot očitno nova, imela sva odej več kot dovolj in za vsakega od naju so za ponoči, da te ne zebe v noge, pripravili še kvačkane ali pletene nogavičke. Sprva nisva vedela, čemu so namenjene, pa so naju kasneje podučili in sva seveda tudi v praksi preizkusila, kako se obnesejo. Uporaba v mrzli hiši – nadvse priporočljiva.

Najina kopalnica je bila velika skoraj za pol sobe, in je imela vhod tudi iz spalnice. Nekoliko jo je že razjedel zob časa, čeprav hiša ni ravno stara, ampak s tem imamo izkušnje že od doma. Bolj nerodno je bilo to, da je bilo treba precej potrpljenja s toplo vodo, a tudi to ni nujno pomenilo, da si toplo vodo tudi dočakal. Ampak kaj bi s toplo vodo, če ni interneta. Ja, grozljivka! V prvih dveh dneh, preden smo šli naprej v Bolivijo, nismo imeli interneta. Ravno v času našega obiska se jim je nekaj sfižilo in videč našo stisko, so zamenjali operaterja in po vrnitvi, je internet bil. Samo za tako veliko hišo so imeli čisto premalo zmogljiv ‘ruter’, ki ni zmogel poslati signala do naše jedilnice. ‘Wi-fi’ je vlekel samo do sredine razstaviščne sprejemnice, pa še to v najboljšem primeru, v glavnem si moral kar do veže pri vhodu, da si se lahko povezal v svetovni splet. Mi, ki smo nekaj starejšega datuma izdelave, sicer vemo, da se da živeti tudi brez interneta. To vemo iz lastnih izkušenj, saj ga v času naše mladosti sploh poznali nismo in prav nič nam ni manjkalo. Ampak danes je toliko stvari, ki jih lahko delimo z drugimi samo preko spleta. Zaradi vse bolj razširjene uporabe zaslonov na dotik tako krepimo prste namesto jezika, ki nam je včasih služil za to, da smo ljudem nazorno opisali, kaj smo videli, slišali in doživeli. Zdaj je treba le po zaslonu pridrsati do filmčka, fotografije ali članka, ki se skriva nekje v navidezni resničnosti svetovnega spleta in ga pokazati sogovorniku oziroma, če sem bolj natančen sogledalcu, ker pogavarjanje v času pametnih telefonov ni več prav pogosto.

Takole delo na daljavo na gugalnici pri teti na drugi strani planeta sploh ni tako napačno, nanj bi se človek kar lahko navadil

Če se brez svetovnega spleta ne umre, pa je nekoliko drugače s spanjem. Vsi normalni pripadniki naše vrste ga rabimo in v Pelciji ga ni junaka, ki bi v tem pogledu predstavljal izjemo. Spati, jesti in piti moramo vsi, nihče od nas še ni na kozmično energijo, zato moramo baterije polniti konkretno s spanjem in fizičnim vnosom bolj in manj okusnih snovi, ki se jim reče hrana in pijača. Slednjih je bilo pri mojih sorodnikih v izobilju, saj so tudi oni tesno navezani na te dobrine. Vodo sicer poznajo in celo imajo, ampak s to smo žejo gasili samo mi, oni jo uporabijo le za pripravo čaja ali kave, drugače pa ljubijo sladke ‘multinacionalne’ pijače, kot je Coca Cola, Pepsi ipd. Ker večina od njih ni imuna na nezaželeno pridobivanje telesne mase, so preklopili na sladke pijače z nadomestki sladkorja – se pravi še vedno so sladke, a manj kalorične in najbrž tudi malo manj zdrave. Pri hrani, prevladuje meso, še posebno, ko se zbere vsa družina in se zakuri žar. Teta sicer kar naprej ponavlja, da ona mesa sploh ne je, samo piščanca. Seveda ne je piščančjih kosti ali bog ne daj perja, ampak meso. Ampak med mesom in mesom je razlika, piščanec pri njej pač ne šteje za meso. Po svoje mi je ta logika všeč. Meso je svinjina in teletina, piščanec pač ne. Torej če hočem jesti meso, ne bom segel po piščancu, ampak po svinjini in to po logiki ‘ni ga (p)tiča čez prašiča’. Kar se nemesnih živalskih prehranskih izdelkov tiče, so pri mojih v Čilu še malo fazno zamaknjeni in pri njih margarine še vedno ni nadomestilo maslo, tako kot pri Pelciji. Margarino celo tako cenijo, da ji rečejo ‘mantequilla’, kar po naše pomeni maslo. Vsakič, ko je kdo ob mizi rekel, da naj se mu poda maslo, sem zastrigel z ušesi in se zdrznil v upanju, da je končno na mizi pravi mlečni izdelek, pri čemer bi mi bilo čisto vseeno ali od čilskih ali argentinskih krav, samo da ni tista umetna, po možnosti še soljena maščoba, ki bogve, če je ne delajo kar iz nafte in jo ves svet pozna pod imenom margarina. Ampak vsakič znova se je izkazalo, da je moje upanje prazno, margarina je tu v popolnosti nadomestila maslo ali pa je maslo pri njih ljubkovalno ime za margarino.

Za postrežbo je bila med tednom zadolžena gospodinjska pomočnica, ki dela pri teti, a so ponavadi dejavno sodelovale tudi Angelina in njeni hčeri, sploh če je bilo treba po vsem, kar smo že pojedli, še malo dvigniti sladkor s kakšnimi slastnimi sladicami, ki se jim je sicer na daleč videlo, da imajo svoj izvor v najbližji enoti ene od tamkajšnjih trgovskih verig. Ampak pospremljene s komentarjem ‘tipikl Čile fud, houm mejd’ ali pa brez njega, smo jih z veseljem uničevali in s skupnimi močmi – njihovimi in našimi, so slejkoprej izginile brez sledu. No, nekaj sledov na posodi in embalaži je sicer ostalo, vse drugo pa je končalo v naših prebavnih traktih na enosmerni poti naprej, k sreči vedno brez nezaželene ‘vožnje v nasprotni smeri’!

Spat smo hodili pozno, vstajali pa še pozneje, tako da so naši zajtrki padali že skoraj v čas kosila. Kadar seveda nismo imeli kakšnega strogega urnika, kot je na primer tisti, ki ga narekuje odhod letala. V zavetju mehke postelje je bilo prav prijetno, zato nikomur ni bilo do tega, da bi se prezgodaj ločil od postelje in se podal v jesenski hlad, ki je vel po hiši. Dokler zunaj ni dovolj odločno posijalo sonce, da si se na njem lahko primerno ogrel, ni bilo nikomur do tega, da bi zapuščal tople ‘pernice’.

Ni ravno severni sij, ampak sonce sije s severa, ker je tetin vrt na južni polobli in še južno od južnega povratnika za povrh

Po standardih, o katerih je govorila moja stara mama in tetina mama, ko je prvič in edinkrat prišla na obisk v domovino: »Svakog gosta, tri dana, dosta!«, smo v seštevku za trikrat presegli primerni čas gostovanja. Ampak navsezadnje je ta ista stara mama svoj obisk raztegnila kar na celo leto, tako da najbrž ne gre jemati njenih, s Hrvaške prinešenih, pregovorov, za povsem verodostojne. Sploh glede na to, da so nas bili vsi zelo veseli. Edina težava, ki so jo imeli, je bila, kako nam čim bolj ustreči, nam čim bolje postreči in nam narediti naše gostovanje čim lepše, čim bolj zabavno in spoznavno. Glede na to, da so imeli vsak svoje delo, so se morali kar potruditi, da so si nas malo razdelili in je vsak po svojih močeh poskrbel za to, da smo bili ves čas tako ali drugače dejavni, ogledovalni, spoznavalni in seveda, da ob vsem tem ne bi bili slučajno lačni.

Ravno v času pisanja teh vrstic sem na ‘Facebook-u’ videl video posnetek, na katerem tjulenjček spleza na manjšo jahto, prav zažene se pod noge začudenemu potniku, ki se mu mora hočeš nočeš umakniti na drugi del plovila. Potem posnetki pokažejo, da se je tjulenjček na čoln rešil pred lačnimi orkami, ki so ga pregnjale. To me je spomnilo na naš hotel Milton, kamor smo se vedno znova lahko zatekli v varno zavetje naše najete sobe in se umaknili pred ne toliko nevarnim, kot za naše pojme neobičajnim, nam tujim, svetom tam zunaj. Zunaj, na ulici je bilo umazano, od gostega prometa je bil zrak tako nasičen s plini, da bi ga skoraj lahko rezal. V hotelu pa je bilo vse čisto, kot iz škatlice. Parket se je svetil, kot da je polakiran, a je bil tak zgolj od loščenja, kar sem ugotovil šele, ko je en dan cel hotel dišal po kremi za loščenje parketa in sem videl enega od zaposlenih v akciji s ščetkami za loščenje. Če sem čisto pošten, loščilo se je tudi zunaj na ulici. Ne parketa, ker tega po ulicah ni, ampak čevlje. Čistilcev za čevlje je bilo kolikor hočeš. Nekateri so si celo zamaskirali obraz, ker to ni cenjeno delo in nočejo, da bi jih kdo prepoznal, saj se tega posla lotijo tudi študenti, ki nimajo dovolj sredstev za študij in bi jim bilo nerodno, če bi jih pri tem ‘nečastnem’ poslu videli kolegi ali profesorji.

Pogled iz naše hotelske sobe proti El Altu

Hotel stoji ob aveniji Illampu. Čeprav gre za eno pomembnejših ulic v središču mesta, je njen videz za naše pojme zelo zanemarjen. Človeka kar preseneti, ko potem vstopi v kakšno od trgovin, ki so nanizane vzdolž ulice in izgleda, kot da bi vstopil v drug svet, bistveno bolj podoben temu, kar kot trgovine poznamo pri nas. Res pa je, da so tako natrpane z izdelki, da se med njimi komaj premikaš. Večinoma so tako ozke, da so na obeh straneh razobešeni prodajni artikli, vmes pa je zgolj ozek prehod. Nekatere pa za neuglednim vhodom skrivajo povsem ‘zahodnjaško’ urejen prodajni prostor. Kar se mi zdi zanimivo in je podobno, kot sem videl tudi na Japonskem, so nekakšni ‘grozdi’ istovrstnih trgovin. Druga ob drugi se vrstijo tgovine s tekstilnimi izdelki, pa trgovine z barvami, trgovine s športno opremo in opremo za taborjenje, skratka vsa konkurenca na enem mestu. Kakšne krajše ulice so tako lahko specializirane samo za eno vrsto ponudbe. V eni so bile na primer same pisarne turističnih agencij, ki so najbolj vneto ponujale kolesarjenje po ‘cesti smrti’. Ob vhodu v eno takih je celo visel napis, ki je omenjal, da je organizator ‘death road survivor’. ‘Preživeli s ceste smrti’ nekako ne zazveni tako pompozno, kot če to poveš ali napišeš v angleščini. Sicer pa se besedna zveza ‘cesta smrti’, vsaj meni, še najbolj blagozvočno sliši v španščini: ‘Camino de la muerte’. Moji so šli in jo prevozili, medtem ko sem bil jaz na konferenci v Real Plaza hotelu. Ta se za razliko od našega Miltona ponaša s petimi zvezdicami, Milton ima le dve. Je pa zato Milton konkretnih 80 metrov nadmorske višine višje, kar pa je še bolj pomemno, ima tudi bistveno nižje cene. Zato smo ga pa izbrali za naše bolivijsko zatočišče v središču La Paza. Ne sicer čisto v središču, ampak dovolj blizu, da je bilo v glavnem vse, kar smo želeli videti in kamor smo želeli priti, dosegljivo peš. Seveda je bilo treba v to vložiti kar nekaj napora, ker je treba upoštevati najprej nadmorsko višino, Milton je na 3.660 metrih, potem požiranje obilice izpušnih plinov in končno hlastanje za kisikom, ki je na tej višini redka dobrina. Težave so bile opazne, kot sem že omenil, predvsem ob hoji navzgor. Zame se je običajno končala z glavobolom, ki sem se ga potem poskušal v hotelski sobi rešiti z intenzivnim vnosom kisika – s pospešenim dihanjem, se razume, ker kisikove bombe nismo tovorili s sabo. Prvič zato, ker je nimamo in drugič, z bombo nas zanesljivo ne bi pustili na avion, pa če tudi bi bila kisikova.

Hotel Milton kot je videti od zunaj (Vir: https://www.booking.com/hotel/bo/milton.es.html)

Hotel Milton je bil dobesedno naš bazni tabor, kamor smo se z naših poti vedno znova vračali in medtem tam puščali tisto, česar nismo niti mogli, niti želeli tovoriti s seboj. Pri mojih sorodnikih smo pustili kovčka in si sposodili dva nahrbtnika, dva pa smo imeli s seboj in na ta način smo bili bistveno bolj gibljivi, kot s kovčki. Ampak za odvečno kramo, ki smo jo puščali v Miltonu, smo morali na aveniji Illampu kupiti še dodatno popotno torbo. V Milton smo se tako vrnili z našega potepanja po slanišču in potem naslednjič še z izleta na Machu Picchu. Začeli smo s sobo v tretjem, nadaljevali pa s skoraj povsem enako sobo v petem nadstropju. Najpomembnejša oprema v sobi, poleg postelj seveda, je bil brezžični internet. Ne kdovekako hiter, tudi ne vedno povsem zanesljiv, a vendar dovolj, da smo iz baznega tabora rezervirali vožnje, prenočitve in vse ostalo povezano z našimi tamkajšnjimi dogodivščinami in doživetji.

Ker Maša prav preveč podrobnih opisov prostorov ne mara, se bom omejil na nekaj ključnih dejstev. Soba, tako ena kot druga, je bila dovolj prostorna s štirimi velikimi posteljami in ogromno kopalnico s straniščem. Vsaka od postelj je bila skoraj dovolj velika za dva, na njej pa je bilo nekaj plasti odej in ja, vse so prišle prav, kajti ogrevanja seveda ni bilo. Vtičnic za polnjenje najbolj pomembne potovalne opreme – pametnih telefonov ter dveh prenosnikov, smo našli dovolj, čeprav vse vtičnice niso najbolj zanesljivo delovale in v eni od sob smo celo naredili kratek stik, saj je bila vtičnica izpuljena iz stene. V kopalnici je bila tuš kabina, v kateri je bil na stropu montiran tuš. Nanj sta bili precej sumljivo po domače zvezani dve žici, na podlagi česar se je dalo sklepati, da topla voda postane topla zaradi tistega nastavka na pršilu, na katerega sta bili pripeti ti dve žici. No, topla je postajala precej počasi, če ne bi bilo temu bolje reči mlačna. Je pa čisto mogoče, da je naprava pri gretju vode ignorirala samo mene, ker ostali imajo v spominu, da je bila voda čisto dovolj topla, če si le dovolj dolgo počakal, da je tisto čudo tehnike začelo delovati!

Naš bazni tabor v Hotelu Milton z Mašo, oblečeno v ‘zajca’ na moji postelji (v  ‘zajca’ pomeni, da je njeno oblačilo pajac, ki si ga je sešila iz kosmatega belega blaga, zaradi česar je topel in mehek kot zajčji kožuh, lahko pa bi služil tudi za zajčji kostum)

Umazani vseeno nismo hodili naokrog, voda je bila dovolj mlačna za ene in topla za druge, da smo se lahko umili, nismo pa se mogli s tuširanjem ogreti, vsaj jaz ne. Tudi uporaba stranišča je v tamkajšnjih krajih malo drugačna, kot smo vajeni. Pa ne v smislu kakšnih japonskih pogruntavščin s pranjem zadnjika. Daleč od tega. Tule je bilo mišljeno, da si klasično obrišeš tazadnjo s toaletnim papirjem, samo tega je bilo strogo prepovedano odvreči v školjko in odplakniti. Namesto tega je moral romati v koš za smeti. K sreči ni nihče preverjal, kolikokrat se je kdo od nas, kljub grozilnim napisom, vendarle zmotil. Tudi, da bi za pomoto bila zagrožena kakšna kazen, nismo opazili na nobenem od napisov. Mene sicer kazen ne bi doletela, ker že dolga leta ne uporabljam mazaške metode snaženja, ampak bolj zaupam umivanju. V tem smislu so mi bližje kulture, ki so v tem pogledu naprednejše in tudi prisegajo, da je bolj učinkovito in snažno da spereš, kot da brišeš s toaletnim papirjem. Ampak nekako se mi zdi, da prepoved odplakovanja toaletnega papirja ni bila mišljena v smislu celovite prepovedi njegove uporabe. To bi bilo tudi v precejšnjem neskladju s tem, kar je bilo moč videti na ulicah. Branjevke, ki so tam presedele cel dan, so, kadar je bila nuja, nekoliko privzdignile krilo, ki sicer sega do tal, spustile spodnjice, počepnile ob pločnik in čez nekaj časa spet potegnile spodnjice gor in spustile krilo dol. Kar se spodnjic tiče, gre za moje predvidevanje, ker na vlečenje gor in dol se je dalo zgolj sklepati, videti pa se ni dalo, ker so to počele pod krilom, ali pa celo pod krili. Vsaj meni se je zdelo, da niso oblečene zgolj v eno, ampak v najmanj tri. Še najlaže si je to predstavljati kot gorenjsko narodno nošo, če bi ‘kiklo’ in ‘unterco’ podaljšal do tal, seveda.

Kako gre ženska v tem konglomeratu oblačil ob pločnik na malo potrebo in kako to ob množici mimoidočih izvede, ne da bi bilo vsaj kakšno od oblačil, v katera je odeta, vsaj malo mokro, je ostalo nerazkrita skrivnost. Z nobeno od branjevk nismo opravili intervjuja, pa tudi to, da bi preverjali suhost oblačil, nam ni prišlo na misel. Zato pa ne vemo, če jim manever sploh uspe izvesti tako, da ostanejo suhe. Sicer pa bi že sama omemba preverjanja pri Juliji verjetno naletela na neodobravanje. Ampak s čisto antropološkega vidika, je tema vendarle vredna obravnave in moj raziskovalni duh, se ji pač ni mogel izogniti, pa čeprav zgolj v miselnem okviru. Sicer pa so nam tudi v divjini puščave, potem ko ni bilo več na voljo plačljivih latrin, ki bi jim težko rekel stranišče, priporočili ‘Inka toilet’, kar pomeni, da opraviš potrebo kar v naravi, po možnosti tako, da nisi preveč na očeh morebitnim drugim prisotnim.

Pogled iz zajtrkovalnice Hotela Milton na avenijo Illampu, ki se ob vikendih iz prometne ulice spremeni v tržnico

Opravljanje potrebe je seveda posledica prehranjevanja. V Miltonu smo imeli zajtrke v prijaznem in svetlem prostoru v prvem nadstropju s pogledom na avenijo pred hotelskim vhodom. Zajtrki so bili precej klasični: kruh, čaj, sok, med … Predvsem pa je vedno nekdo od osebja prišel vprašat, če želimo tudi jajca. Možnosti sta bili dve – na oko, ali pa umešana. Ponavadi smo se odločili za ‘huevos revueltos’, se pravi za umešana, tako da so Maši na koncu že ‘gledala iz ušes’, kot se temu reče, oziroma se jih je že pošteno naveličala.

Če so bili zajtrki redni, so bile večerje malo manj, ker smo včasih raje ostali v varnem zavetju baznega tabora, kot da bi si iskali primerno restavracijo. Smo pa ugotovili, da imajo tudi v La Pazu trgovine, kjer se da kupiti hrano in smo potem nekaj ‘piknili’, kot reče Taj prehranjevanju s suho hrano. Nekajkrat smo tako ‘malo piknili’ kar v sobi. Dvakrat pa smo šli tudi na večerjo v lokal, kjer strežejo gore mesa. Enkrat smo zraven povabili tudi zakonca Leimgruber. Walter je dolgoletni sekretar komisije za marginalnost, z ženo pa sta trpežna dolgoletna svetovna popotnika. Bližata se osemdesetim, pa ju nič ne zadrži doma v Švici. Po La Pazu sta se sicer gibala nekoliko počasneje, letom in redkemu zraku primerno, ampak drugje sta pa še vedno živahna in poskočna, kot bi bila mojih let. Tistikrat, ko smo bili na večerji z njima, sta morala Taj in Maša prej nazaj v bazni tabor. Turistični vodiči, ki sta jih spoznala na ‘Camino de la muerte’ so jima namreč obljubili, da pridejo po njiju in se bodo šli skupaj zabavat. Nazadnje iz tega ni bilo nič, ampak se mi je zdelo, da jima je kar malo odleglo, da jima ni bilo treba spoznavati nočnega življenja v La Pazu, ko se je pa v baznem taboru tako prijetno spalo.

Ampak soba nam je služila še za vse kaj drugega, kot zgolj za spanje in prehranjevanje. Maša je na svoji postelji urejala video z letališča v Madridu. Taj je urejal rezervacije avtobusov, letal, hotelov, jaz pa sem med posteljami imel dovolj prostora za moje jutranje telovadne vaje za hrbtenico. Sem bil kar ponosen, da mi je kljub pomanjkanju kisika vedno uspelo narediti tudi zaključnih 30 sklec, ki mi še doma na normalni višini poženejo srčni utrip v višje obrate, saj jih delam z nogami na višini kakega metra, da ni prelahko in da jih ni treba delati preveč, ker ‘čas je pa le zlato’. Tudi Julija ni samo spala, ampak je vzdrževala stike s širnim ‘fejsbuk’ občestvom, ki je navdušeno spremljalo njeno pot v širni svet na drugi strani oceana. Otroka sta hitro ugotovila, da bo všečkov vsaj dvakrat več, če bo pri objavi na ‘fejsbuku’ omenjena tudi Julija, ki ima z naskokom največ zvestih prijateljev in prijateljic, ki všečkajo vse, kar je povezano z njo. Jaz sem v primerjavi z njo prava puščoba, saj lahko sledilce, ki mi delijo všečke preštejem na prste ene roke. Sicer pa je podobno tudi v stvarnem in ne zgolj v svetu navidezne resničnosti.

Dobra stran Miltona je bila še ta, da je imel dvigalo. Navzdol to niti ni bilo tako pomembno, kot kadar je bilo treba iti gor. Da še nekoliko stopnjujem prej uporabljeno primerjavo, navzgor se je še Taj zadihal, kot da se vzpenja na Mont Blanc in ne v sobo v petem nadstropju. Pohvaliti pa moram tudi osebje, ki je prijazno shranjevalo naše prenosnike v recepciji, kadar smo se podali v divjino tam zunaj, nam klicalo taksiste in celo rezerviralo avtobus za v Uyuni. Kljub temu, da je bilo rečeno, da v hotelu govorijo angleško, tega ni bilo opaziti. Čim so videli, da se znamo za silo sporazumevati po njihovo, jim je angleščina povsem izpuhtela z jezika. Včasih se nam je tako kaj izgubilo s prevodom – kadar se mi pretvarjanje mojih misli v španske stavke ni najbolj posrečilo. Ampak je vse minilo brez usodnih posledic in mislim, da so se nam simpatični domačini, ki so bili na nek način naši zavezniki in prijatelji v tem daljnem tujem svetu, polnem neznancev, vsem usedli globoko v srce. Najbrž tudi mi njim, glede na to, da v hotelu ni ravno vrvelo od gostov. Sem in tja smo naleteli na kakšnega na zajtrku ali pa v recepciji, sicer pa smo imeli skoraj ves hotel samo zase, vsaj nam se je tako zdelo.

Po dveh dneh Miltona smo se prvič ločili od našega varnega zatočišča in se podali v neznano, daleč na jug Bolivije. Karte za nočni avtobus tja dol so nam rezervirali v Miltonu in pri njih smo jih tudi plačali. Ampak treba se je bilo tudi vrniti in na moje prigovarjanje smo se tako iz Miltona peš podali do agencije, pri kateri smo imeli rezervacijo, da tam na kraju samem kupimo še karte za nazaj. Čeprav je bila možnost rezervacije tudi na daljavo, pa je navsezadnje treba potem na mestu samem prevzeti karte. Predvsem pa sem želel videti, od kod pravzaprav odpelje avtobus, da se bomo laže odločili, ali gremo do postaje peš ali s taksijem.

Izkazalo se je, da je razdalja v živo precej daljša, kot je izgledala na zemljevidu, ki smo ga dobili v hotelu. Tudi najti postajo in agencijo ni bilo tako enostavno, kot so nam rekli in kot je tudi izgledalo na zemljevidu. Glede na to, da smo imeli težave že pri belem dnevu, je bila odločitev za taksi zelo hitro in soglasno sprejeta. Sploh glede na to, da je Maša na povratku v hotel opazila, da ima žep, v katerem je bil njen telefon, prerezan, na telefonu pa je bila vidna praska, narejena z ostrim predmetom, najverjetneje nožem. Telefona si zmikavt sicer ni uspel prisvojiti, je bila pa to neprijetna izkušnja, ki je pritrdila mojemu sitnarjenju, da je treba biti na ulicah La Paza previden in je treba paziti na svoje stvari in seveda na sebe. Včasih moje opozarjanje ni bilo najbolje sprejeto, ampak kot kaže je bilo potrebno. Od tega neuspelega žeparskega napada, sicer podobnih težav nismo imeli več. Resda je Juliji izginila ruta, za katero ji je bilo kar malo hudo, a ne vemo, ali ji je preprosto zdrsnila na tla sama od sebe, ali pa je bila res komu tako zelo všeč, da je malo pomagal pri tem, da je zdrsnila – njemu v roke, kakopak.

Kakorkoli že, tudi to, da smo se podali v nakup kart za nazaj, je bila modra odločitev, saj smo dobili ene od zadnjih še razpoložljivih. Za dve noči smo tako imeli rezervirano spanje na avtobusu. Kako bomo spali na izletu po puščavskih brezpotjih, si pa nismo znali prav predstavljati. Nekaj skrbi nam je vzbujalo priporočilo, da je dobro imeti s seboj spalno vrečo. V nasprotnem primeru, je bilo sicer rečeno, da obstaja možnost, da jo dobiš od agencije. V praksi se je izkazalo, da smo bili v naši skupini v glavnem sami taki, ki smo si vreče morali sposoditi. A s tem ni bilo težav, saj so jih imeli organizatorji več kot dovolj. Še vedno pa je v zraku viselo vprašanje, zakaj vraga spalna vreča, če pa ne bomo spali na prostem? Resda so nadmorske višine precejšnje, ampak nekaj sto metrov više od El Alta, kjer je pristalo letalo, s katerim smo prileteli v La Paz, pa tudi ne more biti tako strašno mraz, da bi moral imeti poleg posteljnine še spalno vrečo. Ali pa morda je. Taj je na spletu prebral mnenje enega od udeležencev takšnega izleta, ki se je razjokal, da vso noč ni zatisnil očesa, ker ga je tako ubijalsko zeblo, kot še nikoli v življenju.

Na poti do agencije in postajališča, od koder odpeljejo avtobusi v Uyuni, smo lahko videli, v kakšnem stanju je demokracija oziroma njena hiša: ‘Casa de la democracia’

Nas, ravno zeblo ni, ampak spalne vreče so vseeno prišle prav, čeprav bi najbrž čisto lahko zdržali tudi brez njih. Kot kaže smo imeli srečo z vremenom, ki zna biti na teh višinah in v tem letnem času precej muhasto. Nas je v glavnem spremljalo sonce in nas prav prijetno grelo. Nad vročino se ni bilo treba pritoževati, pred višinskim soncem, pa smo bili vsestransko zaščiteni, od krem z zaščitnim faktorjem do ‘Indiana Jones’ klobukov, s katerima sva se pred soncem zakrivala moška predstavnika Pelcije.

Prvi dan našega izleta smo prebivali v hotelu Mañica, Llipi, ki bi si težko zaslužil tako ime, še hostel, za naše standarde, komaj. Pritlična stavba, ki je izgledala kot dom na kakšnem teksaškem ranču, je imela ogromen skupen prostor, kjer so bile razpostavljene mize, za večerjo in zajtrk. Bolj kot na restavracijo je ta prostor spominjal na dvorano v kakšnem vaškem gasilskem domu, kamor so po občnem zboru postavili nekaj dolgih miz, da se bodo vrli gasilci in podporni člani po napornem sestankovanju ustrezno podprli.

Sobe z dvema posteljama in lastno kopalnico z obljubljeno toplo vodo, ki je seveda ni bilo, so imele vhode z dvorišča pred vhodom v hotel. Levo in desno od vhodnega dela v stavbo sta bili namreč dve stanovanjski krili, kjer se je spalo, vmes pa so bili parkirani Landcruiserji, s katerimi so nas prevažali naokrog. Mladina je po večerji ‘gasilsko dvorano’ izkoristila za družabni prostor za spoznavanje in druženje, ‘starci’ pa smo šli spat. To slednje bi bilo bolj prav povedati v dvojini, ker starostno sva navzgor odstopala, kaj odstopala, štrlela ven, samo midva z Julijo.

Hotel Mañica z Landcruiserji, ki jih vozniki natovarjajo z našo prtljago

Zjutraj se je izkazalo, da je najmanj eden od treh Landcruiserjev ‘na tleh’ z najmanj enim kolesom. To je pomenilo, da je bilo treba vžgati motor in vklopiti kompresor ter polniti in upati, da ne bo treba na poti menjati kolesa z rezervnim. Vožnja po precej kamniti puščavi le ni tako nedolžna kot se zdi in ‘gumi defekti’ so najbolj običajna in pogosta zadeva, brez katere ne mine skoraj noben tridnevni izlet. Če je v skupini več vozil, si vozniki pomagajo med seboj in so ponavadi stvari hitro urejene. Bolj nerodno je, če si na izletu z zgolj enim vozilom. Ampak tudi v takem primeru v razmeroma turistično obleganem delu puščave, se najbrž ni bati česa hujšega kot dolgotrajnega čakanja, da pride pomoč, oziroma nadomestno vozilo. Seveda je vse odvisno od agencije, ki izlet organizira. Nekatere so precej nezanesljive. Tudi za našo sem v času pisanja tega besedila prebral oceno nekega razočaranega uporabnika, ki se je pritoževal, da jim je šofer med vožnjo spal, ker je bil preutrujen. Naši med vožnjo niso spali in tudi preutrujeni niso bili videti, pa tudi sicer smo bili z organizacijo povsem zadovoljni.

Druga nočitev je bila pri toplicah Polques na 4.400 metrih. Tam so tri ali štiri zgradbe, med seboj oddaljene kakih sto metrov. Očitno gre za zelo začetno fazo turističnega razvoja, h kateremu vsak, ki ima za to možnost, prisloni svoj lonček. Mi smo namreč spali v stavbi enega od naših voznikov, ki je bila več kot očitno ‘work in progress’ oziroma še ni bila povsem dokončana. Vsaj videti je bila tako. V spalnem prostoru, ki nam je bil dodeljen, je bilo v dveh vrstah razmeščenih šest podstavkov, na katerih so bile ogromne vzmetnice prekrite z goro posteljnine. Med podstavki je bil nasut grob pesek, vsekakor nekajkrat debelejši kot ta, s katerim pri nas posipamo dvorišča. V vogalu sobe je bilo, dvignjeno za eno visoko stopnico, stranišče s školjko in splakovalnikom, namenjeno predvsem uriniranju. Tudi tu se v školjko nikakor ni smelo odvreči nikakršnega papirja. Seveda se nismo uspeli držati te prepovedi, kar je povzročilo takojšnjo zamašitev.

Toplice Polques; v hiški na desni, najmanjši od treh ob obali lagune, je garderoba, pred njo pa bazenček s toplo vodo (za ogled video posnetka našega prenočišča na Youtube-u klikni tule)

Najbrž je odveč razlagati, da je komunalna ureditev na tem ‘bogu za hrbtom’ – mogoče bi bilo, glede na višino, bolje reči ‘bogu za temenom’ kraju, čista improvizacija, ki pa ima zelo verjetno precej umazane posledice. Sanitarna voda je napeljana iz jezera oziroma iz lagune na nekoliko dvignjeni zalogovnik na zadnji strani stavbe. Ne vem kako zadeva deluje kadar zmrzuje, ker so cevi speljane kar po površju in brez vsake izolacije. Verjetno je takrat poleg prepovedi metanja papirja v školjko v veljavi še prepoved za vse ostalo, kar ni tekoče ali pa je neprijetenega vonja. Stranišča na ‘štrbunk’, ki bi bilo za tukajšnje razmere še najbolj primerno, v teh krajih očitno ne poznajo. Skratka, to je bilo najbolj prvinsko spanje, na celotnem potovanju, komaj za odtenek bolj udobno od šotorjenja v čisti divjini.

Precej drugačno je bilo spanje v Cuscu pri ‘Mami Simoni’. Tudi to prenočevanje nam je izbral in rezerviral Taj. Hostel je bil sicer skromno, a okusno opremljen. Imel je velik osrednji prostor, ki je v višino segal še v prvo nadstropje, okrog pa so bile v pritličju in nadstropju nanizane sobe. Dostop do svetovnega spleta je bil zanesljiv samo v osrednjem skupnem prostoru z recepcijo ob vhodu. Za udobno sedenje v njem je bila na voljo sedežna garnitura, žejo pa si je bilo mogoče gasiti z brezplačnim čajem iz kokinih listov, ki ga je bilo vedno dovolj. No, dovolj je bilo vroče vode in dovolj je bilo kokinih listov, kar sta glavni in ključni sestavini tega čaja, vsaj za tiste, ki si čaja ne sladkamo in sploh vanj ne dajemo nobenih drugih nepotrebnih dodatkov.

Vhod v hostel Mama Simona, kjer je bil naš perujski ‘bazni tabor’

Na razpolago so bile tudi omarice za shranjevanje, v katerih smo pustili še del naše prtljage, ki ga nismo želeli tovoriti na izlet na Machu Picchu. Uporaba omarice je bila zastonj, smo pa morali kupiti ključavnico, s katero smo omarico zaklenili. Po vrnitvi iz Aguas Calientesa smo namreč v, oziroma pri ‘Mami Simoni’ prespali še enkrat in se potem zgodaj zjutraj od tam odpravili na letališče, od koder smo odleteli nazaj v La Paz. Hostel, ki je bil na ta način naša kratkotrajna perujska ‘baza’, sicer ni bil v najbolj ugledni ulici, je bil pa dovolj blizu središču mesta, da do tja peš nismo rabili več kot pet do deset minut. Zelo zmerno in nič kaj utrujajoče, saj hoja po Cuscu še zdaleč ni tako naporna kot po La Pazu. Težav s pomanjkanjem kisika tu namreč nismo zaznali. Malo najbrž zato, ker Cusco leži kakih dvesto metrov nižje, malo pa, ker smo se verjetno že prilagodili življenju na teh višinah.

Iz hostla ‘Mama Simona’ smo potovali v Aguas Calientes, ki je izhodišče za peš ali avtobusni obisk Machu Picchu-ja. V tem kraju, s termalnim kopališčem, ki ga izdaja že ime kraja, vodita od središčnega trga navzgor ena glavna in ena stranska ulica, ki se vzpenjata navkreber proti toplicam. Ob obeh so nanizane restavracije, hoteli in prenočišča. Naš hostel je bil čisto na koncu ulice, tik pred vhodom na območje toplic. Imel je zelo poetično ime ‘El Mistico’. Cena je bila ugodna, storitev pa tudi. Čeprav niso znali angleško, so mi bili tako simpatični, da sem jim celo napisal prijazno oceno v ‘TripAdvisor’. Šli so nam na roke in so nam do popoldne, ko smo imeli vlak, čuvali prtljago, da nam ni bilo treba naokrog hoditi z našimi nahrbtniki. Sicer pa je bil prostor poln umetniških slik, ‘zaščitenih’ z opozorilom, da je fotografiranje prepovedano. Mogoče zato, ker so bile precej mistično eksotične. Na naše vprašanje, zakaj je fotografiranje prepovedano, so nam rekli nekaj v smislu, da avtor noče da se pojavljajo v javnosti, ampak da če si jih želimo fotografirati za spomin, da si jih lahko. Tako zelo posebne, da bi to tudi naredili, se nam pa očitno niso zdele. Za radovedneže so na ogled na ‘Trip Advisor-ju’, kjer so posnetki iz skupnega prostora, kjer je poleg recepcije tudi prostor za zajtrkovanje.

Pogled z balkona na zadnji strani ‘El Mistica’

Maša in Taj sta imela iz sobe vhod na balkonček, pod katerim je tekel potok, katerega dolina je bila resnično lepa, dokler niso ob potoku postavili nekaj neuglednih stavb, za njimi pa je bil še skelet večnadstropnice, ki so jo šele gradili. Ampak, del, ki še ni bil gradbeno onesnažen, je še vedno sijal v svoji prvinski lepoti in očarljivosti, ki jo je za popolni užitek dopolnjevalo še glasno žuborenje vode, ki se je prelivala čez kamenje. V daljavi pa je bil nekje med strmimi pobočji hribov skrit skrivnostni Machu Picchu, cilj bolj kot ne vseh obiskovalcev, v dolino in na pobočje stlačenega, Aguas Calientesa.

Pogled na Aguas Calientes, stisnjen na breg reke Urubamba in njenih dveh pritokov (za več fotografij in video posnetkov klikni tule)

Preden se od potoka pod El Misticom prestavimo k ruševinam inkovske civilizacije, moram še na eno stranpot, v čas moje mladosti. Moja starša sta bila, kot se je reklo, integralni del ključnega stebra družbe v okviru socialistične ideologije. Bila sta namreč tipična predstavnika ‘vladajočega’ delavskega razreda. Mati je delala za strojem v tkalnici, oče je bil VKV električar. Ampak oba je malo oplazila kultura, saj sta bila člana igralske skupine Kulturno umetniškega društva Zarja in sta tako vsaj vsake toliko udejanjala socialistično parolo ‘Kultura in prosveta, to naša bo osveta!’. To je prišlo do izraza, ko je k hiši prišel kak akviziter, ki je prodajal knjige na metre ali pa na kilograme. Od nas nikoli ni odšel, ne da bi kaj prodal. Knjige so bile seveda za mladino, torej za mene in brata. Nama so namreč želeli omogočiti, da se izvijeva iz socializmu tako všečnega proletariata in postaneva del intelektualne elite. Izkušnje delavskega razreda so namreč pokazale, da se od dela sicer ne živi ravno slabo, a nikakor ne brez žuljev in napora. Za tiste, ki imajo šole in sedijo v pisarnah, za tiste je pa delavstvo verjelo, da jim gre dobro tudi brez dela. Tako se je uveljavil rek: “Uči se, da ti ne bo treba delat’!”. Da se lahko učiš tudi doma, pa rabiš knjige. Po zagotovilih akviziterjev, so bile vse knjige, ki so jih prodajali, zelo poučne. Jaz sem tako od Bevkovega ‘Pisanega sveta’ kmalu prešel na slikanico za odrasle, ki je imela naslov ‘Vsa čuda sveta’. Prebral sem jo od spred’ in od zad’, predvsem pa sem kar naprej zijal v čudovite fotografije, ki jih je bilo v knjigi več kot besedila, zato sem tudi zapisal ‘slikanica za odrasle’. Pa ni bila samo za odrasle. Tudi mene kot otroka, je povsem prevzela. Takrat si niti v sanjah nisem mislil, da bom dejansko kdaj kakšno od fotografiranih in opisanih čudes tudi obiskal. Pravzaprav, si tega niti želel nisem! Morda sem po stari mami, s katero sem v otroštvu preživel največ svojega časa, podedoval gen za ‘biti doma je najlepše, zakaj bi hodil drugam’, ki sem ga potem s študijem geografije nekoliko zavrl in zatrl, a nikoli do konca.

Rimski kolosej – v Rim sva se z Julijo podala na poročno potovanje davnega leta 1986, fotografija, ki jo je posnel Miha Koderman, pa je iz leta 2008, ko sem Rim obiskal skupaj s kolegi s koprskega oddelka za geografijo 

Kakorkoli že, v knjigi Vsa čuda sveta so bile tudi fotografije Machu Picchu-ja. Ta tudi sicer sodi med tako imenovanih novih sedem čudes sveta. Od preostalih sem uspel videti rimski Kolosej in kip Kristusa nad Riom, medtem ko bi Petro v Jordaniji, piramido v Gizi, indijski Tadž Mahal in kitajski zid lahko dal na seznam želja, če bi mi bilo pomembno obiskovati predvsem to, kar se ponaša s takim ali drugačnim naj-, kot je to tako značilno za Američane. Ampak nekaj tega je v vsakem od nas. Zato se je tudi Pelcija odločila, da če smo že tako blizu, bomo pa vendar šli pogledat, kakšno čudo je to, da ga hodijo gledat ljudje od blizu in daleč. Zaradi množičnosti obiska, je bilo treba, zaradi zaščite spomenika, število obiskovalcev celo omejiti na 2500 dnevno.

Takole klavrno je, z današnje perspektive se razume, izgledal Machu Picchu v knjigi Vsa čuda sveta, pa še kup vprašljivih trditev je bilo napisanih zraven – kot npr. da so bili Inki pleme in da so se na begu pred španskimi zavojevalci zatekli sem, pa da je to gorska trdnjava, kjer jih niso nikoli odkrili – samo še to manjka, da bi pisalo, da so tu potem živeli srečno do konca svojih dni

Razlog, da sem se najprej lotil opisovanja obiska te razvpite turistične točke, je preprosto ta, da se mi zdi, da je bil prav ta obisk zame najprijetnejše doživetje ali pa vsaj eno od najbolj prijetnih na vsem našem potovanju. Bil je namreč poseben, neobičajen in tak kot ga imajo priložnost doživeti le redki.

Čeprav, začetek ni bil najbolj obetaven. Najprej smo spodaj v Aguas Calientesu že kar malo panično menjali denar, da bi ujeli avtobus za gor. Na blagajni, kjer so prodajali karte za ogled ostalin inkovskega mesta, namreč nisi mogel plačati s kartico. Najprej smo menjali premalo in sem moral zato teči nazaj v menjalnico in zamenjati še več denarja. Na blagajni se je potem izkazalo, da brez potrebe, ker so bile popoldanske karte cenejše, kot smo mi prebrali na ceniku.

Most čez reko Urubamba, čez katerega morajo pešci, za njim pa se skriva tisti, ki ga prečkajo avtobusi, da se potem lahko zaženejo v breg, po katerem so speljane serpentine do inkovskega mesta

Sledilo je nervozno iskanje postaje, od koder vozijo avtobusi. Zavili smo v lokal, ki je bil še najbolj podoben pisarni avtobusne postaje, da bi tam kupili karte, pa so rekli, da pri njih lahko dobimo prvo pomoč, če je komu slabo ali če je kdo poškodovan. Ker smo bili še vsi celi in zdravi smo se odpravili naprej ob cesti navzgor, gledali in iskali, tudi povprašali in končno našli. Na drugi strani ceste, kjer ni bilo nobenih stavb, saj takoj pod cesto teče reka, je stala nekakšna uta. Ni bila dosti večja od naših nekdanjih stranišč, ki so bila še zunaj hiš, lesena in z izrezom v obliki srčka v vratih. Tukajšnja uta je bila mogoče velika za dve taki stranišči, tudi lesena in skozi okence, ki ni bilo v obliki srčka, smo lahko kupili karte za avtobus. Na ‘Lonely Planet-u’ sicer piše, da zadnji avtobus odpelje ob 15:30, tako da je bilo vredno pohiteti. Ta isti turistični vodnik tudi priporoča, da se karto kupi že večer prej, ker si drugače obsojen na dolgo čakanje. Mi nismo nič čakali, karte smo dobili en, dva, tri. Avtobusi pa so tudi še vozili neprestano in brez kakšnega posebnega urnika. Avtobus pripelje, se napolni, kar ni trajalo dolgo in odpelje. Za njim pa že pripelje naslednji. Zadovoljni, da smo še ob dokaj ugodnem času na avtobusu, smo se torej polni pričakovanj peljali najprej ob reki Urubamba navzdol, potem čez most, nato pa v hrib po serpentinasti in ozki cesti tja gor.

Trije, ki pozorno poslušajo, kaj so pod inkovsko vladavino uspeli napraviti na temle hribu

Slabe pol ure po odhodu s postaje in po trinajstih menjavah smeri smo prispeli, in prva stvar, ki smo jo videli, je bila neskončna množica ljudi. Najhujše pri tem pa je bilo, da več kot očitno stojijo v vrsti in čakajo. Najrajši bi se kar obrnil in jo peš ubral nazaj dol. Kateri vrag me je prignal na konec sveta, da se tu zdaj lahko drenjam v vrsti. Za povrh pa ni bilo mogoče videti, niti kje se vrsta konča, niti kam se je treba postaviti. Potem, ko smo si stanje malo bolje ogledali in se pozanimali, kaj se dogaja, smo ugotovili, da vrsta ni za noter ampak za ven, oziroma natančneje, za dol. Vsa ta čakajoča množica je čakala na prevoz nazaj v Aguas Calientes. Oddahnili smo si in upali, da bo morda ob koncu našega obiska gneča vendarle malo manjša. Vstop nam je bil tako omogočen brez prehudega drenjanja, prerivanja in predvsem brez dolgotrajnega stanja v vrsti. Kakšno olajšanje!

Ampak ne za dolgo! Prva stvar, v katero so se zagledali moji, so bili priložnostni turistični vodiči, ki so turistom ‘nadvse ugodno’ ponujali svoje storitve. “Dajmo najet’ vodiča!”. Čeprav sem trmaril, da ne, in se upiral na vse pretege, da si bomo že sami vse ogledali, potem pa na svetovnem spletu preverili, kaj smo videli, sem bil v manjšini in dogovarjanje je steklo. Kmalu smo imeli svojega vodiča in na koncu sem bil tudi jaz presenetljivo zadovoljen z njim. Videti je bilo, da se na stvari spozna, predvsem pa je obvladal tuje jezike, ne le angleščino ampak tudi nemščino, mislim da tudi z nekaterimi romanskimi jeziki nima težav. Skratka, naleteli smo na intelektualca, ki nam je bil za zmerno ceno pripravljen razkazati ruševine in nas seznaniti z bistvenimi dejstvi o inkovski civilizaciji in odkritju tega spomenika svetovnega pomena in slovesa.

Ker do ure, ko območje zaprejo za oglede tako ali tako ni bilo več nobene možnosti, da bi dobil še kakšno stranko, se mu ni nič mudilo, nam pa seveda tudi ne in tako smo se na ogled podali zelo umirjeno in predvsem ob zvokih tradicionalne glasbe, ki je zvenela nekje nad nami. Umirjenost pri hoji se je izkazala za nadvse priporočljivo tudi zato, ker se na prvem delu ogleda pot kar precej strmo vzpenja.

Še preden smo se odpravili na ogledovanje, smo opazili, da se je okrog nas nabralo nekaj mož v uniformah ter nekaj drugih ljudi, ki jim je bilo že od daleč videti, da so na uradnem obisku. Delovali so kot nekakšna močno varovana delegacija, ki si je prišla ogledat znameniti kulturni spomenik. No, oni so šli po svoje, mi pa po svoje, oziroma po vodičevo, saj smo šli, kamor nas je vodil. Po obveznih foto-postankih na najbolj privlačnih točkah z najbolj spektakularnimi ozadji, smo prišli kolikor visoko se je dalo in smelo in ugotovili, da se nekaj dogaja. Vsepovsod so bili policisti, razporejeni tako, da bi po potrebi lahko nemudoma poskrbeli za red in za varnost tistih, na katere se nam je odprl razgled z uravnave na najvišjem delu celotnega kompleksa kulturnega spomenika.

Predstavniki oblasti zbrani na prireditvi ‘v počastitev najine obletnice poroke’ Fotografija: Diario el Sol de Cusco)

Dve terasi niže, kar je nekaj metrov, je bilo pripravljeno prizorišče, na katerem je na eni strani sedelo nekaj vrst gledalcev, na drugi pa je bila množica pripravljajočih se na nastop za nekaj, kar se je izkazalo za otvoritveno slovesnost festivala, ki se imenuje ‘Fiesta del Sol’ oziroma ‘Inti rajmi’ v jeziku ‘kečua’, ki ga govorijo tamkajšnji ponosni potomci inkovskega ljudstva. Praznovanje v čast bogu Sonca sicer v Cuscu poteka 24. junija, letošnja otvoritev pa je sovpadala z 31. obletnico najine poroke. Na tem mestu se moram zahvaliti županu Carlosu Moscosu Perei za izjemno dobro izbiro kraja in časa dogodka, pa tudi vsej stotniji nastopajočih, ki je s plesi in petjem počastila najino obletnico, čeprav se jim še sanjalo ni, da je prav temu namenjen njihov nastop. Ker verjetno teh mojih pisarij ne bodo brali, bodo do konca svojih dni živeli v veri, da so peli in plesali na čast bogu Sonca, ampak Pelcija ve, kar ve, nastop je bil posvečen obletnici in pika.

Po svoje je zanimivo, kako nas je zbiranje množice nastopajočih, pritegnilo do te mere, da smo ostali in čakali toliko časa, da se je slovesnost začela, čeprav smo lahko nastopajoče gledali precej od daleč, približno tako, kot če si v Cankarjevem domu na balkonu največje dvorane. Ampak vladalo je neko posebno, posvečeno vzdušje. Sonce je prijetno grelo, a ni bilo prevroče. Razgled pa je bil preprosto prečudovit. Takoj za robom ravne, široke travnate terase, na kateri je potekal dogodek, so v nebo kipeli vrhovi okoliških gora poraslih z drevjem. Vse sami mogočni dvatisočaki, čeprav izgledajo tako kot naši, ne ravno najvišji, hribi. Že reka Urubamba, ki se vije pod njimi, namreč teče na 2100 metrih nadmorske višine. Vrh gore Machu Picchu, ki se je skrival za našimi hrbti, pa sega nekaj manj kot tisoč metrov više. V jeziku kečua njegovo ime pomeni ‘Stara gora’ in je višji vrh grebena, na katerega nasprotnem koncu je, kaj drugega kot nasprotje, ‘Mlada gora’. Po kečuansko je to ‘Vajna pikču’, oziroma zapisano po špansko ‘Huayna Picchu’. Greben, ki povezuje oba vrhova, ima vmesno sedlo na višini nekaj nad 2400 metrov in od tega sedla navzgor je v drugi polovici 15. stoletja na neštetih kamnitih terasah zraslo znamenito inkovsko mesto, ki danes nosi ime po višjem od vrhov na obeh straneh grebena. Med vrhovi, ki so bili naravna kulisa slavnostnemu dogodku, so se vile meglice. Za dodatno popestritev pa so modro nebo krasili še beli oblaki.

Tudi v Peruju brez kokinih listov ne gre, v tem primeru so bili namenjeni prerokovanju (Fotografija: Diario el Sol de Cusco)

Resnici na ljubo je treba priznati, da je bilo oblakov precej več kot modrine in sčasoma so zapolnili vse vrzeli med vrhovi. Ampak to ni prav nič pokvarilo vzdušja. Svetlobe, ki se je sicer malo bolj razpršena, pa vendarle dovolj obilno prebijala skozi belo oblačno kopreno, je bilo dovolj, da je bilo prizorišče primerno osvetljeno. Še ‘lučkarjem’ iz našega vaškega gledališča, bi težko uspelo tako zelo dobro osvetliti tako prostrano prizorišče. Če bi verjel v nadnaravno, bi rekel, da so bile na delu te sile.
Inka Pačakutek stoji na nosilnici, ki jo prenašajo njegovi podaniki; na levi pod teraso sedijo častni gostje

Scenaristično je bila temeljna ideja predstave vrnitev Inke ‘Pačakuteka’ v ‘Maču Pikču’. Kot se za sina Sonca spodobi, je ponosno in vzvišeno stal na nosilnici, krepki mladci pa so jo dvignili in ga prenesli z ene strani prizorišča daleč na drugo stran in potem ob koncu predstave še nazaj. Z današnjostjo se je močno povezovalo prerokovanje vrhovnega inkovskega svečenika, ki je s pomočjo svetih listov koke napovedal grozeče dogodke, ki jih prinaša svetovno segrevanje ozračja. Inka ‘Pačakutek’ je nato zapovedal, ‘da se imajo takoj izvesti ustrezni uroki, da se preprečijo nesreče, ki grozijo človeštvu’. Žal med prisotnimi nisem opazil Donalda, slovenskega zeta, če je pa po kakšnih mističnih kanalih vendarle sprejel sporočilo o potrebni izvedbi ustreznih urokov, je pa verjetno spet zamahnil z roko: “God Dammit! Another producer of fake news! Put this Inka agency on the black list together with CNN, NYT and other fake news makers!”[1]. Skratka, najbrž pojma nima, da je Inka v inkovski civilizaciji nekaj podobnega kot faraon v egipčanski, predvsem pa je zanj vsako sporočilo, ki govori o našem vplivu na naraščanje povprečne temperature, zgolj še ena lažna novica, ki so jih, njemu sovražni, zarotniški množični mediji prepolni. Ne vem, koliko ljudi je to aktualno sporočilo otvoritvene slovesnosti doseglo. Tudi mene je šele potem, ko sem o tem prebral časopisno objavo, ki sem jo našel na spletu. Vem pa, da je bilo pospremljeno z značilno glasbo, v kateri so izstopali zvoki trstenih piščali in bobnov.
Vhod v nekdanje inkovsko mesto

Nastopajoči, v pisanih tradicionalnih oblačilih, so odplesali plese svojih davnih prednikov in vmes tudi uprizorili nekaj prizorov iz življenja, kot se je v teh krajih odvijalo pred pol tisočletja, se pravi preden so si inkovsko kraljestvo podredili španski osvajalci, ki so z ognjem in mečem uveljavljali svojo oblast, vero in kulturo. Skoraj z vseh strani povsem nedostopno mesto na grebenu je bilo verjetno namenjeno občasnemu bivanju inkovskega plemstva in je imelo najbrž do največ 750 prebivalcev. Opuščeno je bilo najbrž še pred zlomom inkovskega kraljestva, saj so se med domačini s prihodom Špancev začele širiti njihove nalezljive bolezni, proti katerim domačini niso bili odporni in so zato množično umirali. Mesto, oziroma njegove ruševine, je tako leta 1911 ‘odkril’ američan Hiram Bingham, ki je iskal izgubljeno mesto Vitcos. V tem naj bi bilo zatočišče in ‘dvor’ zadnjega poglavarja inkovskega imperija. Vitcos je Hiram kasneje sicer našel, a to kar je odkril vmes po naključju, daleč presega to, kar je prvotno iskal. Naselje pod ‘Staro goro’ res nima take zgodovinske vloge in pomena kot mesta, kjer so bile prestolnice imperija. Toda bogastvo arhitekturne dediščine, ohranjenost, predvsem pa umeščenost na greben, z vse naokrog kvišku kipečimi vrhovi zelenih gora, strmih, skoraj navpičnih pobočij, daje kraju tisto enkratnost, skrivnostno privlačnost in navdihujočo lepoto, ki privablja neskončne množice ljudi z vsega sveta. Celo Pelcija se ni mogla upreti izzivu, da bi ne prišla pogledat tega svetovnega čuda.

Pogled skozi ostaline kulture, ki jo je doletela okrutna usoda kolonialnega podjarmljenja

Po prireditvi, ki jo je uvodoma s svojimi napovedmi začel napovedovalec z globokim, gromkim glasom, ki je še posebej odločno in slovesno zvenel, ko je govoril kečuansko in se je zaključila z glasbo in plesom, smo zadovoljni odšli še na ogled ostankov nekdanjega mesta. Pravzaprav bi bilo bolj prav napisati, tega, kar so arheologi v dobrem stoletju od Binghamovega prihoda, razkrili očem javnosti in se je pod bujnim rastjem skrivalo skoraj štiri stoletja. Stavbe, zidane brez veziva, zgolj z natančnim prileganjem obdelanih kamnov, so se ohranile v glavnem v celoti, medtem ko od lesenih delov seveda ni ostalo nič. Tako si lahko samo predstavljamo, kako so bile videti vse te stavbe, ko so še imele strehe in vsaj nekatere tudi nadstropja.

Lama, ki pohaja med zidovi nekdanjega inkovskega mesta in brezplačno pozira ljubiteljskim fotografom

Prireditev, ki smo ji bili priča, se je odvijala na ploščadi poleg ‘hiše stražarjev’. Na terasi, od koder smo gledali, pa je bil še pogrebni kamen, saj naj bi bilo tam tudi pokopališče. Od tod smo se potem spustili navzdol do vhoda v mesto. Takoj po vstopu smo srečali prijazno lamo, ki je bila pripravljena pozirati za naše fotografije, a prav vztrajna pri tem ni bila in je hitro odnesla pete oziroma parklje, tako da sem najboljši posnetek zamudil. Med zanimivejšimi objekti v mestu je vsekakor Svetišče Sonca, ki ima dve steni postavljeni pravokotno, preostali del pa je polkrožno zavit in ima dve trapezoidni okni, s pomočjo katerih so lahko, glede na položaj sonca, določali poletni in zimski sončni obrat ter na podlagi tega napovedovali začetek deževnega obdobja, kar je bilo ključnega pomena za obdelovanje teras na pobočju pod naselbino, kjer so imeli svoje vrtove.

Svetišče sonca s polkrožno zaokroženim zidom

Sicer pa je v svetišče lahko vstopal le vladar, torej Inka in pa najvišji svečeniki, ki so tu, skriti pred očmi navadnih smrtnikov, opravljali žrtvovanja in potem na podlagi tega, kar so našli v žrtvovanih živalih, napovedovali prihodnost. Zelo verjetno so bile napovedi, ki so temeljile na odčitavanju položaja Sonca, veliko bolj zanesljive, kot te, ki so temeljile na ‘avtopsiji’ žrtvovanih živali, oziroma pregledu njihovih pljuč in želodca.

Intiwatana – “Soncevez” oziroma, kraj, kamor privežeš Sonce – kamen je najbrž služil določanju začetka letnih časov, saj je bilo to življenjskega pomena za njihovo gospodarstvo, temelječe na obdelovanju zemlje

Za navadne ljudi so rituale, povezane s čaščenjem sonca, prirejali na trgu, kjer stoji zanimivo klesan, zagonetni kamen imenovan Intiwatana. V jeziku kečua bi to pomenilo, da gre za kamen, ki je povezan s Soncem oziroma ‘ki drži Sonce’. Kot že omenjeno je ‘Inti’ Sonce, ‘wata’ pa pomeni (pri)vezati. Enajstega novembra in tridesetega januarja opoldne je Sonce skoraj natanko navpično nad kamnom (in seveda vsem drugim v naselju) in takrat kamen nima sence, najdaljša je senca ob našem poletnem in njihovem zimskem Sončevem obratu, junija in kaže proti jugu, najdaljša senca, ki kaže proti severu pa je v času njihovega poletnega Sončevega obrata, torej januarja[2]. Čemu vse je služil ta kamen, lahko zgolj ugibamo, vsekakor je lahko igral vlogo instrumenta za astronomska opazovanja in nedvomno je bil namenjen obredom čaščenja Sonca, ki nidar niso minila, ne da bi bila pri tem ubita kakšna žival. Pri njih je veljalo ravno obratno kot pri hollywoodskih filmarjih, ki se trkajo po prsih, če v njihovih filmih ni bila poškodovana, kaj šele ubita, nobena žival. Drugačni časi, drugačne navade.

Skala, ki so jo s tem, da so na koncu izklesali glavo, spremenili v kondorjev trup

Čisto na spodnjem delu naselbine je še en sveti kamen in pri tem so oblaki, ki so se med našim ogledom že pošteno zgostili, spustili manjšo malenkost pršečega dežja. Ravno toliko, da sta nam prišli prav tisti plastični pelerini, ki smo ju kupili od prodajalke na avtobusni postaji. Ampak dež ni trajal niti tako dolgo, kot razlaga našega vodiča o tem svetem kamnu, oziroma sveti skali. Vsaka inkovska vas je, preden so jo postavili, morala kraju, na katerem bo stala, posvetiti sveto skalo. Tudi naselbina med Staro in Mlado goro v tem pogledu ni bila nobena izjema.

Ob skorajšnjem izteku časa za obiske smo si ogledovali še dovršen način namakanja, ki je omogočal, da so terase dobivale dovolj vode tudi v času suše, pa tudi, da v mestecu nikoli niso bili žejni. Ob naši poti ven, oziroma nazaj do vstopa na območje, pa smo si pogledali še kondorjevo svetišče. V maniri inkovske kulture, ki je bila očitno v velikem sozvočju z naravo, so tudi v tem primeru izkoristili to, kar je ustvarila narava in zgolj dopolnili, da je služilo njihovemu namenu. Tako kar naenkrat pred teboj namesto običajne skale vidiš kondorja, ki je v okviru njihovega pojmovanja stvarstva predstavljal nebo, puma zemljo in kača podzemlje, oziroma onostranstvo. Takoj za bogom Sonca je bila najpomembnejše božanstvo ‘Pačamama’, ki je predstavljala naravo, skrbela za plodnost, bila odgovorna za setev in žetev in je kot vsaka prava mama znala tudi udariti po mizi in je bila tako kriva tudi za povzročanje potresov.

Maša na mostu čez Urubambo, pet minut hoda do muzeja, ob vznožju Machu Picchuja

Navsezadnje je bila na naši poti ven tudi ‘kraljevska grobnica’, v kateri so bile niše z mumijami. Od kakih stotih najdenih skeletov, jih je bilo kar 80 ženskih, tako da bi človek prej sklepal, da je šlo za ženski samostan, kot pa za letno rezidenco inkovskih vladarjev. Po pripovedovanju našega vodiča, so se morali ti vedno ‘pariti’ zgolj znotraj svoje ‘božanske’ družine in nikakor ne z navadnimi smrtniki, kar takoj omaje morebitne teorije o tem, da bi naselbina služila temu, da bi imel vladar tu zasebni harem, kar bi vsekakor znalo vzburiti moško domišljijo. Skratka, kakšno vlogo je imela tako dobro zavarovana in tako mojstrsko grajena naselbina, bo ostalo nerazkrita skrivnost tudi po skrbnem pelcijskem ogledu, saj predkazenski postopek ni razkril novih dejstev, ki bi nedvoumno razkrila, čemu je služila naselbina, kdo je tu živel in kaj je počel.

Metulj, ki je pritegnil moj in Mašin objektiv nama je poziral ob reki Urubamba, nedaleč od muzeja pod Machu Picchujem

Kaj smo tu počeli mi, je zdaj mogoče vsaj malo bolj jasno, napisati sem dolžan samo še to, kako dolga je bila vrsta, za avtobus nazaj dol. Ker smo bili med zadnjimi obiskovalci, ki so zapuščali arheološki kompleks, je bila zelo kratka in čakalni čas minimalen. Zadovoljstvo, maksimalno.

Ampak po vsakem vrhunskem dnevu pride dan potem. Naš dan potem je bil namenjen vrnitvi v Cusco. Samo, da smo imeli vlak šele popoldne. Kaj torej početi v kraju, ki ga podolgem in počez prehodiš v manj kot pol ure, pri čemer te ob tem ogovori vsaj tri ducate posla željnih gostincev? Prva možnost, ki se je zdela vabljiva, je bila, da si privoščimo kopanje v toplicah. Potem, ko smo sešteli stroške za nakup ali najem kopalne opreme ter vstopnino, je padla soglasna odločitev, da kopanje odpade. Druga možnost, ki smo jo našli na spletu, je bilo kopanje v lastnem znoju ob pešačenju do pol ure oddaljenega manjšega muzeja ob vznožju tistega brega, na katerem smo uživali dan prej. Za razliko od prvega, je bilo to kopanje zastonj, plačati je bilo treba le vstopnice za v muzej, stroškov s kopalno opremo pa nismo imeli. Tudi zares kopali se nismo, ker tako zelo vroče ni bilo, predvsem pa smo izkoristili vso razpoložljivo senco in te ni bilo malo. Vrh vsega pa smo ubrali tako zložen tempo, da ni bilo pretirane bojazni, da bi po nas tekli potoki znoja.

Izsek z enega od predstavitvenih panojev iz muzeja pod Machu Picchujem

Muzej z zvenečim imenom ‘Museo de Sitio Manuel Chávez Ballón’ ni ravno British Museum, bolj je spominjal na kakšen naš vaški etnografski muzej, vsaj po velikosti. Če drugega ne, si v takih vsaj lahko vse dovolj pozorno ogledaš. Torej smo si! Tako smo lahko že dan potem preverili, če nam ni morda naš vodič ‘prodajal megle’. Izkazalo se je, da ne in da je kar ustrezno poučen o tem, kako naj bi bilo zgrajeno mesto ter kako so ga odkrivali. V muzeju je poleg najdb iz različnih obdobij, ki so jih odkopali v naselju ali pa na poti imenovani ‘Camino Inca’, ki vodi do naselja, tudi slikovni prikaz načina gradnje naselja, ki se mi je, kot ljubiteljskemu graditelju, zdel še posebej zanimiv.

Delu Pelcije sicer ni bilo zanimivo več nič, ker je komaj čakal, da gremo od tod. Juliji pa se ni prav nič mudilo in poniknila je v manjšem botaničnem vrtu ob muzeju. Skozenj je šel tudi preostanek Pelcije, a precej ekspresno in ob posebne vrste poplesavanju, ki se mu reče, ‘otepaj se komarjev’. Teh je bilo namreč toliko, da kakšnega poglobljenega in navdihujočega opazovanja rastlinja v parku ni bilo mogoče prakticirati. Da bi se v umirjenem zelenju tropskega rastlinstva poduhovljeno prepustil svetosti prostora pod sanjskim Machu Picchujem, pa tudi ni bilo mogoče, razen seveda Juliji, ki ji meditacija in transcedentalnost nista tako tuji, kot nam ostalim.

Preostalo množico fotografij in nekaj video posnetkov si lahko ogledate, če kliknete tule!

[1] Približni prevod: »K vragu! Še eden, ki si izmišlja lažne novice! Dajte to Inka agencijo na črno listo skupaj s CNN, New York Times-om in drugimi lažnimi novičarji.«

[2] Naselbina je na nekaj več kot 13 stopinjah južne geografske širine, kar pomeni, da je nekoliko bliže južnemu povratniku kot ekvatorju.

Glede na to, da se nisem spustil s kolesom po ‘Cesti smrti’, mi na drugo mesto našega potovanja res ni težko postaviti nič drugega kot izlet na ‘Ujunijsko slanišče’. Čeprav je večina izleta minila v vožnjah skozi širjave tamkajšnjih puščav, pa smo se tudi nekajkrat ustavili, da so nam ‘prodali’ njihove najbolj razvpite turistične privlačnosti. Spretnosti pri ustvarjanju privlačnosti jim vsekakor ne manjka in tako lahko tudi zarjavele opuščene lokomotive in vagoni, ki so nekoč prevažali rudo do Tihega oceana, postanejo oblegana turistična zanimivost.
Pokopališče vlakov v neposredni bližini mesta Uyuni, ki je izhodišče za izlete v slano puščavo

Ampak, gremo lepo po vrsti. Po našem jutranjem prihodu v Uyuni, smo najprej poiskali pisarno agencije, pri kateri smo imeli kupljene karte za tridnevni izlet. Posebno težko je ni bilo najti, saj smo šli od postaje samo kakih sto metrov naprej in smo bili tam. Povrhu pa nas je na postajo prišla iskat prijazna uslužbenka. Agencija ima pisarno v vogalnem prostoru, obrnjenem z vhodom proti križišču. Malo naprej po ulici pa je, z ločenim vhodom z ulice, še čakalnica, kar se je izkazalo za nadvse priročno. V njej je namreč tudi stranišče in avtomat za vročo vodo. Da smo vročo vodo lahko spremenili v osvežilni napitek, so imeli v predalu tudi čajne in kavne vrečke.

Stranišče seveda ni v čakalnici, ampak v ločenem prostoru, v katerega se vstopa skozi vrata, v katerih je velika zastekljena odprtina, kar za stranišča ni ravno običajno. Avtomat za vročo vodo in čajne vrečke pa seveda niso v stranišču, ampak ob vhodu v čakalnico. Tako smo torej imeli na razpolago vse potrebno, da so lahko tekočine v telo vstopale in izstopale. Pa ne samo tekočine. Edina omejitev, ki nam je bila že dobro znana, je bila, nobenega papirja v školjko – romati mora v koš za smeti.

Pogled po ulici izpred naše čakalnice v Uyuniju; semaforji so bistveno sodobnejši kot naši, koliko so sploh potrebni, je pa drugo vprašanje

Sicer pa smo v čakalnici lahko videli, da jim spalnih vreč ne manjka. Na steni pa je bil velik zemljevid, kjer se je dalo videti, kako potekajo njihovi izleti. Imeli pa so tudi zloženke, ki so prav tako prikazovale, kaj se obišče na različno dolgih izletih. Čakalnica, ki smo jo imeli sprva skoraj sami zase, se je sčasoma napolnila z gosti za tri Landcruiserje. Precej pisana druščina od Mehičana, ki dela v Braziliji, Kanadčanke, ki ob vikendih kramlja s prijateljicami in z njimi pije vino, do vzgojiteljice predšolskih otrok iz Berlina, dveh Švicarjev in tako naprej. Do pol enajstih smo bili zbrani vsi. Potem nam je eden od vodičev razložil, kako in kam se potuje. Sledilo je nakladanje prtljage in ob enajstih smo bili pripravljeni za odhod. V našem Landcruiserju smo imeli v sprednji vrsti poleg šoferja še vodiča, v drugi je, poleg naju z Julijo, sedela še Berlinčanka, čisto zadaj, stisnjena, tako rekoč v prtljažniku, pa sta ždela Taj in Maša. Potem, ko je enega od Švicarjev zdelala višinska bolezen in so ga skupaj s prijateljem odpeljali nazaj v Uyuni, se je Berlinčanka preselila v drugo vozilo, tako da je imela Pelcija tako rekoč lastni prevoz.

Prva zanimivost, ki so nam jo pokazali na našem izletu, je pokopališče pozabljenih vlakov, ki se mu po špansko reče ‘Cementerio de trenes olvidados’. V času, ko so bile železnice še najsodobnejša oblika kopenskega prevoza, so ob koncu 19. stoletja tudi v teh odljudnih in neprijaznih, pustih krajih zgradili železniško progo. Puščava na tej planoti, obdana z andskimi vulkani, namreč skriva rudna bogastva, zaradi katerih se je prav tako ob koncu 19. stoletja med Čilom, Perujem in Bolivijo razvnela Pacifiška vojna, znana po najhujših vojnih spopadih na tej celini. Zmaga je pripadla Čilu. Bolivija pa je z izgubo ozemlja ob Tihem oceanu ostala brez lastnega dostopa do morja. V tistem času je bil najpomembnejši posel s solitrom. Ko je ta po veliki gospodarski krizi v tridesetih letih dvajsetega stoletja dokončno propadel, se je tudi potreba po železniškem prevozu precej zmanjšala.

Posnetek iz ene od lokomotiv na železniški odpad, ki so ga spremenili v neke vrste ‘Disneyland’ za odrasle

Tako je v neposredni bližini Uyunija za vse večne čase obstalo kar nekaj vlakovnih kompozicij iz 19. stoletja, za katere ni bilo več ne denarja za vzdrževanje in popravila, pa tudi dela ne. Tako se danes počasi pogrezajo v pesek, medtem ko jih najeda zob časa, ozirom rja, če smo natančni. Ampak privlačne so zaradi njihovega števila, predvsem pa, ker ni nikjer nikogar, ki bi turistom preprečeval, da plezajo v vagone ter lokomotive, po njih, med njimi in pod njimi. Slednjih sicer nisem videl, ampak gotovo se najdejo tudi taki čudaki, ki jim ni dovolj samo, da so v in na, ampak morajo tudi pod, da se fotografirajo, ali so fotografirani na sto in en možen način. Samo, da gredo potem, s še eno kljukico na svojem seznamu ‘obvezno videnega’, zadovoljni in zadovoljeni naprej.

Pravijo, da če se družiš z volkovi, potem moraš z njimi tudi tuliti. No, in če se družiš s turisti, potem si najprej rečeš: “Glej te zmešane turiste, kakšne neumnosti počnejo, le kako morejo!?” Potem pa greš in tudi sam narediš večino stvari, ki so jih naredili oni pred teboj, samo da z veliko večjo mero dostojanstva, poglobljenega doživljanja in razumevanja. Vsaj tako se ti zdi, oziroma se prepričuješ, da tako je, ker pač nočeš biti navaden turist, eden od množice brezimnih potrošnikov, ki hitijo od znamenitosti do znamenitosti, samo zato, da so bili tam, da so se tam ovekovečili in lahko vsem prijateljem na družabnih omrežjih vzbujajo zavist z objavami svojih trofejnih obiskov.

Tudi Pelcija je plezala po zarjaveli železnini, tudi Pelcija je iskala čim boljše kadre za posnetke, ki so nezadržno polnili spominske enote njenih pametnih telefonov in občasno tudi Tajevega fotoaparata. Tudi Pelcija je ‘instagramirala’ in prek tega ‘portala’ objavljala svoje najbolj izbrane posnetke na ‘fejsbuku’. Seveda se človek vpraša, kaj je na tem kupu zarjavelega železja, tako zanimivega, da so iz njega uspeli narediti turistično zanimivost. Morda je tako čarobno privlačna ujetost v času, ki je davno minil in se nikoli ne vrne!? Pa seveda zarjavele lupine nekoč mogočnih strojev, ki burijo domišljijo in pričarajo podobe sopihajočih lokomotiv in polno natovorjenih vagonov, ki počasi drsijo skozi puščavo na ono stran gorske verige h končni postaji daleč spodaj ob oceanu. Burijo seveda tistim, ki znajo in hočejo videti tudi kaj več, kot razkrije zgolj pogled ali fotografija.

Z veseljem bi napisal še kakih sedem ali osem poetičnih stavkov o tem vlakovnem odpadu, ampak nekako ne najdem več besed. Vse agencije in teh je, po besedah našega vodiča, v Uyuniju že vsaj devetdeset, pripeljejo svoje goste pogledat to zadnje počivališče vlakov iz predprejšnjega stoletja, bodisi na začetku, bodisi na koncu tridnevnega izleta. Tako je ob konicah tu turistov kot mravelj! K sreči je tudi vagonov in lokomotiv toliko, da se lahko razkropijo med njimi in vsak najde svoj košček kompozicije za čisto svoj ‘selfi’ oziroma samoposnetek.

(za več fotografij s Pokopališča vlakov klikni tule)

Ampak množica vlakov, ki nikamor več ne peljejo in so za vse večne čase obtičali v puščavskem pesku, nikakor ni bila vrhunec naših fotografskih in siceršnjih doživetij na tem izletu. Naša agencija izlete s tem obiskom začenja. Naslednji postanek pa je bil že na robu ‘Ujunijskega slanišča’. Ne vem sicer, če je slanišče čisto pravi strokovni izraz, vsekakor gre za slano puščavo, ki je nastala na kraju, kjer je pred nekaj desettisočletji bilo jezero, ki je kasneje razpadlo na več manjših. Nekatera so se ohranila do danes, za nekaterimi pa so ostala ‘slanišča’.

Tole, ki smo ga obiskali, danes v glavnem imenujejo kar po največjem kraju v njegovi bližini, Uyuniju. Njegovo bolj izvirno ime pa je ‘Salar de Tunupa’, ki ga ima po mogočnem, 5321 metrov visokem, vulkanskem vrhu, ki se iz slanišča dviga na njegovem severnem robu. V bistvu je slanišče še vedno neke vrste jezero, ki pa ga prekriva skorja iz soli. Ta je sestavljena iz kar enajstih plasti debeline od dveh do desetih metrov. Zgornja plast je debela deset metrov, tako da ni strahu, da bi številna, ne prav lahka vozila, ki drvijo križem kražem čez solno ravnico, predrla skorjo in izginila v slanici in blatu, na katerih ležijo omenjene plasti soli. In ko smo ravno pri ravnici. Ja, bolj ravno ravnico je na našem planetu nemogoče najti. Slanišče je veliko za dobre pol Slovenije, to je 10.582 kvadratnih kilometrov. Po daljši diagonali je od enega do drugega konca skoraj toliko kot sta narazen Ljubljana in Murska Sobota. Višinska razlika med najvišjo in najnižjo točko slanišča pa je manjša od enega metra, če gre verjeti Wikipediji. Kotanja, nad katero se nahaja slanišče, je globoka 120 metrov. Vodič nam je pokazal tudi eno od lukenj, skozi katere na površje prihaja slanica. V času deževne dobe, ko je dotok vode v kotanjo dovolj velik, se tako slanica razliva po površju slanišča in z izhlapevanjem tako nastane vsako leto nova, sveža plast soli, ki jo domačini ponekod zbirajo, pakirajo in prodajajo. Da je uporabna kot kuhinjska sol, ji morajo dodati še jod. V času sušnega obdobja se na slanišču nabere prah, tako da ima solna skorja nekakšne letnice, ki kažejo, koliko soli se je na novo nabralo v posameznem letu. Za jedilno sol izkoriščajo vedno zgolj najbolj svežo zgornjo plast soli.

Eden od naših Landcruiserjev na mestu, kjer iz globin na površje slanišča priteka slanica (za več fotografij klikni tule)

Na robu slanišča smo se ustavili v majhni vasici, kjer smo obiskali enega od tamkajšnjih ‘solinarjev’, da smo videli, kako se pakira sol. Vodič nam je ob tem obisku pokazal, kako solne bloke uporabljajo tudi za gradnjo hiš. Ti so kot naša opeka, samo da za gradnjo ne rabiš nobene malte. Samo zmočiš ploskve, ki se morajo držati skupaj in se med seboj zlepijo. V puščavi se taka gradnja še kar obnese. Pri nas bi bile take hiše že ob prvem resnem dežju precej načete. Od soli malo načeto in od nje vse belo je bilo tudi malo, tri ali štiriletno dekletce pri solinarju, ki smo ga obiskali in je bilo še najbolj hvaležen motiv malo bolj socialno navdahnjenih turističnih fotografov.

Solna deklica na lično zapakiranih vrečkah soli, ki njenim staršem omogočajo skromen zaslužek

Drugače pa je v vasici več stojnic z raznovrstnimi vabami za turiste, kot pa hiš. Prav tako smo se tu prvič srečali s plačljivimi stranišči, ki si zanesljivo ne zaslužijo tega imena. Ampak nekje človek mora opraviti potrebo. Cene so se gibale od dveh pa vse do petih bolivianov, kar pa je še vedno manj od evra. Mi smo za vsak evro dobili nekaj več kot sedem bolivianov. Glede na to, da me doma zelo jezi, da moram Petrolovcem plačevati za uporabo stranišča, če nočem s potrdilom, da sem pri njih opravljal eno od potreb, opraviti nakupa v njihovi ‘štacuni’, sem se v teh puščavskih krajih tolažil s tem, da morajo ljudje tu od nečesa vendarle živeti, pa četudi je to dajanje umazane ‘latrine’ v najem turistom, ki jih nekam tišči. Raje prispevam njim za preživetje, kot pa delničarjem Petrola za dividende.

Kot pove napis, je v tejle stavbi iz soli javno stranišče, kjer se lahko olajšaš za zgolj dva boliviana, oziroma približno četrt evra

S kokinimi listi za preganjanje višinske bolezni se je Pelcija že pred slaniščem oskrbela v eni od vaških trgovin na poti, tako da posebne potrebe po nakupovanju nismo imeli in smo se zadovoljili z ogledovanjem, medtem ko smo čakali na odhod naprej. Samo da nismo odšli, ampak oddrveli. Kako bi tudi ne, ko je bila pa pod kolesi idealna ravnina, oprijem dober, skoraj do koder je segel pogled, pa ni bilo ničesar. No, na obzorju je bilo videti obrise gora. Ponekod tudi samo posamično goro, ki je zaradi igre svetlobe lebdela v zraku. Sol se namreč belo blešči, saj odbija skoraj vso svetlobo, ki pade na njeno površino. Ker se del najbrž od kristalov na površini odbija v razne smeri potem robovi gora na obzorju izgubijo spodnji del. Če gre za osamljeno goro, se pa izgubi podlaga od roba do roba in gora lebdi v zraku. Tako so v zraku lebdeli otoki, dokler so bili dovolj daleč in šele ko smo se pripeljali bliže, so se spet dotaknili in s svojim vznožjem zlili z bleščečo solno ponjavo. Da nam na dolgi vožnji čez slano puščavo ne bi bilo dolgčas, so nam vso zadevo popestrili s tem, da so nam pripeljali kolesa, s katerimi smo potem lahko nekaj kilometrov po slanišču prevozili na lastni pogon, o čemer sem že pisal.

Postanek s ‘piknik’ kosilom smo imeli potem pod bleščečim puščavskim soncem v zaledju naših Landcruiserjev, parkiranih v bližini nekdanjega hotela iz soli. Tega je bilo treba zaradi prevelikega onesnaževanja, ki ga je povzročal med obratovanjem, zapreti in je zdaj ena od množično obiskovanih točk na slanišču. Nedaleč stran je še tako imenovani ‘Dakarski spomenik’. Pred časom so iz varnostnih razlogov reli Dakar preselili in tako zdaj poteka po Južni Ameriki. Očitno so dirkali (in morda še vedno) tudi po tem slanišču, zato so tu postavili veliko skulpturo iz blokov soli in jo poimenovali po tem tekmovanju.

Trije pripadniki Pelcije pozirajo pred ‘Dakarskim spomenikom’; v ozadju pa so andski štiri- in pettisočaki v zaledju Uyunija (za več fotografij klikni tule)

Po kosilu smo oddrveli naprej in ker gre pot po neskončni ravnici dokaj hitro ‘od koles’ nas je bilo treba turiste nekako zamotiti, da bi ne bili prehitro na drugem koncu neskončnosti, ki se po nekaj urah vožnje izkaže za še kako končno. V arzenalu našega vodiča so bile temu namenjene plastične figure dinozavra, mišičnjaka in tako naprej. Za te se je izkazalo, da imajo ključno vlogo v fotografskem postanku sredi slanišča. Vodič nam je pokazal nekaj trikov, s pomočjo katerih dober decimeter visok dinozaver naenkrat postane velikanska pošast! Zverina, nekajkrat višja od turistov, ki bežijo pred njo. Turiste se da z nekaj spretnosti postaviti celo na ležečo steklenico. Lahko pa sestra naredi stojo na bratovi dlani, kar sta na primer izvedla Maša in Taj. Samo prav je treba odmeriti razdalje pa nastanejo najbolj neverjetne kompozicije, ki si jih lahko zamisliš. Vsekakor je vse to mogoče le na brezmejni, bleščeči solni planjavi, ki jo obroblja globoka sinjina neba.

‘Behind the scene’, oziroma za prizoriščem, kot se temu reče …

Kot je bilo videti, so udeleženci nadvse uživali v sproščenem ‘fotkanju’ in ‘martinčkanju’ na popoldanskem puščavskem soncu. Ponudniki turističnih storitev tu očitno obvladajo svoj posel in so pravočasno dojeli, da je pri sodobnih turistih največ vreden dober posnetek, ki bo požel čim več odobravanja v spletni skupnosti in dobil največ všečkov na družabnih, oziroma družbenih omrežjih na spletu. Prepletanje sveta materialne resničnosti s svetom navidezne, postaja vse bolj vseprisotno in pametni telefoni najbolj priljubljeni medij za mešanje ene in druge.

Takole pa je videti končna ‘scena’ (za več fotografij klikni tule)

Tudi Pelcija ni imuna, ne mlajši, ne starejši del, razlika je predvsem v uspešnosti obvladovanja. Tu je več kot očitna prednost pri mlajšem delu. Ta je tudi najbolj navdušeno prešteval všečke, ki so se lepili na posnetke, saj so iz dneva v dan postajali vse bolj eksotični.

Prvi dan na slanišču se je fotografsko stopnjeval od fotografiranja s priročnimi pripomočki za usvtarjanje optičnih prevar, k poznopopoldanskim posnetkom na naslednji točki ogleda. Ta točka je bil otok ‘Incahuasi’, kar pomeni inkovska hiša. Na otoku je manjši muzejček, čez otoček pa je speljana sprehajalna pot, ki ob šestdeset metrih višinske razlike in podlagi, ki znaša več kot tri tisočake in pol, nikakor ni majhen zalogaj. Ampak pretirano zahteven pa tudi ne. Razgledi, ki jih ponuja, pa so enkratni. Otok je čez in čez porasel s kaktusi. Ves čas me je po malem skrbelo, da se ne bom kje, namesto za skalo, prijel za kakšno od teh bodečih rastlin.

Pogled z otoka Incahuasi čez ‘Ujunijsko slanišče’

Otoki, ki gledajo iz slanišča, so vulkanskega izvora. Ker pa jih je prekrivalo jezero, so na njih tudi korale. To jim daje poseben čar, poleg tega seveda, da daleč naokoli ni nikakršnega življenja, medtem ko so otoki kot oaze v puščavi, pa čeprav uspeva na njih le sušoljubno rastje. Od živali pa tu živijo hrošči in metulji, ki so že kar med večjimi, če ne celo največjimi, ki naseljujejo te redke, življenju naklonjene, prostore sredi mrtve beline. Priložnosti za odlične posnetke je bilo tudi tu dovolj, še posebej, ker je bilo sonce že precej nizko nad obzorjem.

Taj na vrhu Incahuasija (za več fotografij klikni tule)

Veliki foto-finale pa je nastopil zvečer. Pripeljali so nas na rob slanišča, ki ga preplavlja nekaj centimetrov vode, tako da se površina pod zahajajočim soncem sveti kot ogledalo in lepših sončnih zahodov kot tu, najbrž ni mogoče videti nikjer drugje na svetu. Naš vodič, ki ima očitno ogromno izkušenj, pa tudi veselja s fotografiranjem in so mu takile sončni zahodi dokaj vsakdanja stvar, je poskrbel za to, da smo fotografirali in bili fotografirani v pravem trenutku na pravem mestu in v pravem položaju, da sta bila zahajajoče sonce in z vodnim filtrom prekrita slana površina optimalno izkoriščena za dih jemajoče posnetke – v smislu “ko sosedovi obmolknejo”! Skratka za posnetke, ki vzbujajo nezadržno občudovanje pri enih in zavist pri drugih. Zase lahko napišem, da se nisem do te mere ukvarjal samo s polnjenjem tehničnega spomina, ampak sem si vzel čas tudi za uživanje v pogledih, pri katerih med zahodnim obzorjem in mojimi očmi ni bilo nobene naprave za lovljenje ‘pikslov’ in ustvarjanje digitalnih spominov. Zanimivo pa je bilo gledati tudi ostale turiste, ki so capljali po vodi in iskali najboljši položaj za svoje posnetke sonca, izginjajočega za obzorjem na drugi strani ogromnega temnega ogledala.

Sončni zahod na ‘Ujunijskem slanišču’ (za več fotografij klikni tule)

S sončnim zahodom smo se tudi poslovili od slanišča in naslednja dva dneva smo se prevažali po bolj kot ne kamniti puščavi, oziroma polpuščavi, saj je marsikje iz kamnitih tal poganjalo rastlinje, ki omogoča, da tu lahko preživijo ‘vikunje’, čeprav so razmere tu vse prej kot prijazne. Omenjene živali sodijo v isto skupino kot lame, le da živijo prosto in torej niso domače živali. Ker pa je njihova volna zelo dragocena, jih domačini lovijo! Predvidevam, da zato, da jih ostrižejo in potem spustijo, ker je sicer lov nanje prepovedan.

Sicer pa nas je drugega dne naša pot vodila od lagune do lagune, pod vrhovi ugaslih vulkanov in tudi mimo enega na meji s Čilom, ki je občasno še aktiven. Vmes smo si spet vzeli čas za fotgrafiranje na železniških tirih. Če delaš posnetek neposredno s tira in je tisti, ki ga fotografiraš na tiru, je rezultat presenetljiv, in nemogoče je uganiti, kako je bil posnetek narejen. Ker v ospredju posnetka prevladuje široka, bleščeča se površina tračnice, izgleda kot da fotografirani stoji na ledeni ploskvi in ne na tračnici.

Supermož, ki je ravnokar pristal na tračnici proge, ki je mimo vulkana v ozadju speljana v Čile, k Tihemu oceanu (za dodatni fotografiji od tu klikni tule)

Lagune, ki smo jih obiskali so lepe same po sebi, posebna zanimivost, ki so nam jo želeli pokazati, pa so plamenci. Sprva smo videli le sem in tja kakšnega, pri Rdeči laguni pa jih je bilo potem več kot dovolj, da smo s posnetki spet lahko polnili telefone in sem in tja tudi kakšen fotoaparat. Poleg plamencev je bilo privlačno tudi gorato ozadje z vulkanskimi vrhovi. Skratka, tudi drugi dan izleta nam ni bilo prizanešeno s prekrasnimi pogledi in razgledi, ki so v puščavi in na tej nadmosrski višini enkratni tudi zaradi svetlobe, ki je tu nekaj posebnega. Tak je bil vsaj moj občutek, ko sem hodil ob obali Rdeče lagune z jatami plamencev.
Plamenci med prehranjevanjem v ‘restavraciji Slana laguna’, na pijačo, se pravi neslano vodo, morajo kar precej daleč, ker v tem ‘lokalu’ pijače, žal, ne strežejo

Vmes smo se drugega dne med pohajkovanjem po puščavskih območjih na višinah okrog 4500 metrov ustavili tudi v puščavi Siloli, da smo si ogledali zanimive kamnite ‘skulpture’, ki so razstavljene na peščeni površini. Njihov avtor je seveda akademski kipar veter, tehnika obdelave pa peskanje. Najbolj razvpit je sedemmetrski ‘kip’ drevesa, ki na drevo spominja zgolj zato, ker je spodnji del te obrušene skale iz peščenjaka zelo ozek, potem pa se proti vrhu krošnjasto razširi. Skratka, tako kot nas vodiči v naših jamah pripravijo do tega, da z nekaj domišljije v kapnikih vidimo podobe medvedov, zajcev, zaves in špagetov, tako so si tule zamislili, da gre za podobo kamnitega drevesa in zdaj ga pač turisti od vsepovsod fotografirajo kot ‘árbol de piedra’, ‘stone tree’ ali pa ‘kamnito drevo’, pač odvisno od tega, kateri jezik uporabljajo.

Eden lepših pogledov na lagune z zasneženimi, andskimi, vulkanskimi vrhovi v ozadju (za več posnetkov lagun klikni tule)

Maša v najboljšem možnem položaju za občudovanje puščavskega neba

Medtem, ko so se nekateri navdušenci zagnano podali v plezanje na tiste večje od, iz peska štrlečih, skalnih gmot, se je Maša, rahlo naveličana dolge vožnje po puščavi, vrgla v znak na pesek in namesto okoliških skal, občudovala sinje nebo.

Plezal tudi jaz nisem, sem se pa odpravil po peščenih sipinah do inkovskega stranišča – to je stranišče v naravi – saj je tisto, ki je bilo sicer namenjeno opravljanju takih in drugačnih potreb, že na daleč tako zaudarjalo, da se mu je bilo bolje izogniti v velikem loku. Če imaš na voljo vsaj nekaj časa, potem v puščavi res ni težko najti potrebne intime, v kateri lahko sprostiš pritisk v mehurju in se potem olajšan vrneš nazaj v skupino, s katero potuješ.

Skupina si je pred odhodom zamislila še malo ‘športanja’, saj so si mladci zadali za nalogo, da se bodo postavljali z dviganjem trupa na ravno prav visokem skalnem previsu, ki je omogočal, da si se lahko prijel in potem z rokami dvigoval. Zabave je bilo konec, ko je prišel Taj in se meni nič tebi nič dvignil deset ali petnajstkrat, kar je nekako vzelo veselje ostalim, da bi se še naprej trudili. Mene je sicer mikalo pokazati, koliko zmoremo seniorji, ampak sem se zadržal, čeprav mi je zdaj malo žal, da se ne morem pohvaliti s tem, kolikokrat sem se uspel dvigniti na skoraj 4600 metrih nad morjem. Sicer je bila pa že čisto običajna hoja na tej višini povsem soli den dosežek.

Kamnito drevo, strokovno rezultat vetrne erozije, bolj poetično pa kip, ki ga je s pomočjo peska izklesal veter (za več fotografij klikni tule)

Ampak kot se za zaključek dneva spodobi, je moral tudi drugega dne tik pred njegovim koncem in že potem, ko je sonce izginilo za obzorjem, slediti višek, vsaj kar se nadmorske višine tiče. Vzpeli smo se vse do 4900 metrov, tako visoko sem se do zdaj uspel povzpeti samo z letali, ki potem sicer letijo na tistih 11.000 metrih, ampak semle so me pripeljali z Landcruiserjem, ki ni imel niti kril niti pilota in tudi letel ni. Tega si iskreno rečeno nihče niti želel ni, ker bi lahko letel samo v kakšen prepad, teh pa na naši poti ni bilo, če pa bi bili, bi bila zadnja stvar, na katero bi pomislil ta, da si želim vanj poleteti s čimerkoli. Ampak z Landcruiserjem smo tudi brez kril in letenja nekako prilezli na omenjeno višino in kakih 50 metrov niže od najvišje dosežene višine se je iz tal pošteno kadilo, veter pa je ta dim krivil k tlom in ga odnašal. Para in drugi plini, ki uhajajo iz zemeljske notranjosti, so posledica nekdanjega vulkanizma. Prišli smo si namreč pogledat geotermalno območje, ki ga imenujujejo ‘Mañana del Sol’ oziroma ‘Sončno jutro’! Turistom zadevo ‘prodajajo’ za gejzirje, čeprav gre bolj za kotanje z vrelim blatom, iz katerega potem uhajajo velike količine pare in različnih plinov in kraju, kjer se to dogaja, se reče ‘fumarola’. Če prevladujejo žvepleni plini potem je pa to ‘solfatara’. Ker se kakšnega vonja po gnilih jajcih ne spomnim, bo za to, kar smo videli, izraz fumarola čisto pravšnji. Se pravi, da nisem prav nič zgrešil, ko sem takoj na začetku omenil dim, saj beseda ‘fumo’, v korenu besede ‘fumarola’, v latinščini pomeni ‘dim’. V mrazu in vetru smo si ta dim iz večih kotanj, ki so na tem območju, naglo ogledali, posneli in fotografirali z vseh strani, potem pa se hitro vrnili v varno zavetje Landcruiserjev ter se spustili nekoliko niže do toplic Polques, kjer smo prenočili.
Kjer je dim je tudi ogenj, kjer so fumarole, je tudi lava, no vsaj nekoč je tule bruhala, zdaj se vulkanom tu le še malo ‘spahuje’ in jim takole uhaja le še dim, bruhajo pa k sreči ne (za ogled video posnetkov klikni tule)

Naslednjega dne so se naše vrste spet razredčile, kajti nekateri, ki so šli skupaj z nami na izlet z agencijo ‘Quechua Connection 4WD’ so si izbrali za zaključek izleta mejni prehod s Čilom in so se odpravili naprej v čilski San Pedro de Atacama. Tako kot število turistov, se je tretjega dne zmanjšalo tudi število res zanimivih privlačnosti in vse je bilo že precej v slogu vračanja. Ampak čisto brez dih jemajočih pogledov tudi tega dne nismo ostali. Zelo slikovita je bila takoj zjutraj ‘Dalíjeva puščava’. S slavnim slikarjem je povezana zgolj s tem, da precej vesoljska pokrajina, v številnih odtenkih rdečerjave barve, menda spominja na njegove slike. Ob tem je treba povedati, da Salvador Dalí tu ni bil nikoli in za te kraje sploh vedel ni, kaj šele da bi vedel kako izgledajo. Da mu je bila njih podoba prenešena na kakšen transcedentalen način tudi ne verjamem, sem pa precej prepričan, da so bile tudi tule na delu iste sile kot pri prepoznavanju podob medvedov v kapnikih in dreves v obrušenih skalah, ki štrlijo iz peska, skratka, sile človeške domišljije. Ampak prizori, ki smo jih videli, niso bili zato nič manj očarljivi. Ker pa ne gledamo zgolj z očmi, je pomemben tudi duh kraja in ko s krajem povežemo neko informacijo, ki ga povezuje z nečim, kar nam je poznano od prej, ga naenkrat vidimo v povsem drugi luči. Žal Dalíjeve umetnosti ne poznam do te mere, da bi lahko presodil, koliko je videna pokrajina res podobna temu, kar je naslikal, koliko pa gre za domišljijo tistih, ki so puščavo poimenovali po njem. A ne glede na to, je z eno besedo – čudovita. Res je videti nadrealistično, kot podoba namišljene pokrajine, ki je nastala v umetnikovi domišljiji in je tu prelita v naravo namesto na slikarsko platno.

Dalíjeva puščava

Skalni breg mokrišča v dolini v bližini naselja Villamar

Precej drugačna, a prav tako vredna omembe je bila tudi pokrajina v bližini kraja Villamar, kjer smo imeli kosilo. Slednje sicer ni bilo tako, da bi mi prav dolgo ostalo v spominu, pravzaprav niti do naslednjega obroka ne. Nasprotno pa je bila pokrajina ob vodi, ki se tu steka izpod pettisočakov v nekaj deset metrov široko dolino, še ena od podob, ki se vtisnejo globoko v spomin. Po ozki kamniti poti smo se med skalnimi stenami prebili skozi skalni rob doline in se nato peš odpravili preko mokrišča na drugo stran, kjer smo se povzpeli na nekaj deset metrov visok skalni breg, ki se je z roba doline dvigal tako rekoč navpično, a je imel več vrzeli, skozi katere je mogoče brez plezalnega znanja in opreme priti prav na vrh, od koder se potem odpre prekrasen pogled na dolino. Ta je s svojo živo zeleno barvo barjanske trave, na kateri se pasejo lame ter ojezerjenimi površinami, ki se svetijo v soncu, v živem kontrastu z rjavo-rumenim skalnim obrobjem in okoliško pustinjo. Človek bi kar obsedel na skalnem robu nekaj nadstropij nad zeleno ravnico in se predajal čistemu užitku, ki ga daje mir, mogoč samo na stotine kilometrov proč od ‘ponorelega sveta’ s pogledom na brsteče življenje sredi puščave, ki ga omogoča čista tekoča voda, ki se steka z okoliških vrhov.

Lisica, ki se je dolgo nastavljala objektivom, ali pa je morda čakala, da od turistov dobi kakšen priboljšek

Pri tem ne gre pozabiti, da je to še vedno na štiri tisoč metrih, voda pa se od tod steka proti ‘Ujunijskemu slanišču’, ki ga doseže po nekaj sto metrov spusta in kakih dvesto kilometrih vijuganja skozi puščavo. Doseže ga, kadar je vode dovolj, drugače prej izhlapi in se izgubi v pesku. Sveža zelenina dolinskega dna pri naselju Villamar pa daje slutiti, da je tu vode dovolj vse leto.

Med vzpenjanjem na skalni breg doline smo videli, da, poleg rastlinja in lam, tu ne manjka niti divjih živali – med skalovjem smo namreč lahko opazovali zajce, ki za razliko od naših še vedno premorejo rep. Verjetno njihov praprednik ni nastopal v nobeni taki pravljici, kjer bi mu tisti, ki so ga lovili, utrgali rep. Ali pa je mogoče, da imajo rep zato, ker so samo podobni zajcem, so pa dejansko ‘viskače’ in sodijo v isto družino kot činčile. Če imajo tako ime, ker visoko skačejo, si pa ne bi upal trditi, ker tega nisem videl, predvsem pa se v izvirniku imenujejo ‘viscacha’, kar s skakanjem najbrž nima nikakršne zveze.

Sicer pa velja v zvezi z živalmi, ki smo jih videli na poti, omeniti še lisico, ki nam je prekrižala pot na eni od naših puščavskih voženj. Seveda smo se ustavili v njeni bližini in prav nič ni bilo videti, da bi se nas bala. Mi smo snemali in fotografirali, ona pa je pozirala kot kakšna manekenka, ali pa je morda samo čakala, da od nas dobi kakšen priboljšek. V puščavi se mora najbrž kar pošteno potruditi za vsak obrok in če lahko od turistov dobi kaj takole za vmes, je to več kot dobrodošlo. Ampak od nas ni dobila nič in se je tako, malo razočarano, odpravila naprej, mi pa tudi. To je bilo, kar se živalskega sveta tiče, poleg že omenjenih plamencev in vikuñ, v glavnem vse. Prav tako mislim, da sem bolj kot ne obdelal tudi vse zanimivosti, ki so nam popestrile izlet v puščavski svet skrajnega juga Bolivije ob meji s Čilom na eni in Argentino na drugi strani.

La Paz je glavno mesto Bolivije in izmed vseh glavnih mest držav sveta leži na najvišji nadmorski višini. Po podatkih, ki jih najdemo na spletu, ima okoli tričetrt milijona prebivalcev, a je tesno povezano z više ležečim El Altom, ki jih ima okoli milijon in še vedno naglo raste. V El Altu je tudi letališče, ki je prav tako najvišje ležeče mednarodno potniško letališče na svetu, saj leži na natanko 4060,5 metra nadmorske višine. Mesto je začelo rasti kot spalno naselje za La Paz, ki leži niže v dolini. Na Wikipedii je govora celo o kanjonu, čeprav je to malo pretirano, res pa je, da niti v središču mesta ni nobenega kolikor toliko uravnanega dela in se tako od osrednje prometne žile mesto razrašča na obe strani navzgor po pobočjih, ki so v mestnem središču še kolikor toliko zložna, na obrobju pa že kar krepko strma. Kljub strmini je tudi obrobje gosto pozidano s številnimi opečnatimi zgradbami. Menda so brez fasad, ker dokler stavba nima fasade, ni dokončana in dokler ni dokončana, tudi obdavčena ni. Morda so zato nekatere tudi brez streh. Zakaj pa imajo nekatere druge fasado samo na cestno stran, se pravi tja, od koder jih vidijo mimovozeči, si pa Slovenci znamo predstavljati.

Obrobje je namenjeno revnejšim prebivalcem, medtem ko v stolpnicah in sploh v bolj imenitnih stavbah v središču mesta, živijo premožnejši. Višje ležeči El Alto še vedno naglo raste in se širi po obsežni ravnini, ki je del visoke osrednjeandske planote. Ta se po špansko imenuje ‘Altiplano’ in je druga največja visoka planota na svetu, takoj za Tibetom. Na obeh straneh je obdana z visokimi andskimi vrhovi. Med vožnjo proti Tiwanakuju smo lahko videli, kako se ob cesti iz El Alta proti vzhodu kilometre in kilometre vleče pas novogradenj. Ljudje se s podeželja še vedno na veliko preseljujejo v mesto, v upanju, da se bo tu dalo živeti bolje kot z obdelovanjem zemlje. Na Altiplanu smo med vožnjo lahko na lastne oči videli, da na tej višini ne raste nič drugega kot hiše. Skoraj nikakršnega poljedelstva, le sem in tja kakšna živina. Pravo nasprotje temu, kar smo lahko vsak vikend videli na ulici, kjer je bil naš hotel, ko se je ta spremenila v tržnico, tako založeno z raznovrstnim sadjem in zelenjavo, kot da je vsa okolica mesta en sam rajski vrt, v katerem raste vse, kar si lahko misliš. Ampak očitno vse to pripeljejo s kamioni iz amazonskega nižavja in potem razdelijo neštetim branjevkam, da prodajajo na ulicah od jutra do večera.

Ena od ženskih figur iz belega marmorja (tista na podstavku, ne tista v kavbojkah) – tale predstavlja jesen in stoji pred katedralo

Med njimi smo se morali prebijati kar pogosto, če smo hoteli priti, kamor smo se namenili. Čeprav je treba pošteno priznati, da prav veliko veselja z ogledovanjem mestnih znamenitosti, nismo imeli. Ko smo vrgli na tehtnico na eno stran ogled muzeja in na drugo poležavanje v varnem zavetju sobe s telefonom ali računalnikom v roki, je muzej izvisel, oziroma ni prevesil ‘zapečkarskega’ tovora na drugi strani tehtnice. O ogledovanju mestnih znamenitosti tako ne morem napisati kaj dosti, saj smo dejansko naredili le en sprehod v središče do trga ‘Murillo’. Ob tem stojita vladna palača in katedrala, na osrednjem delu trga pa je spomenik obdan z zelenjem. Okrog roba trga je tudi nekaj dreves, tako da je vse skupaj videti kot nekakšna mešanica trga in parka.

Ime ima trg po začetniku boja proti španski kolonizatorski oblasti Pedru Gonzalesu Murillu. Ta je bil leta 1810 na tem trgu obešen, njegove zadnje besede pa naj bi bile: “Compatriotas, yo muero, pero la tea que dejo encendida nadie la podrá apagar, ¡viva la libertad!” Po naše bi to zvenelo približno takole: “Rojaki, jaz tule umrem, a vzplamtele bakle, ki vam jo zapuščam, ne more nihče več ugasniti! Živela svoboda!”. Bakla je morala sicer plameneti in goreti še kakšno desetletje in pol, da je bila španska kolonialna oblast v Južni Ameriki enkrat za vselej končana. Ob stoletnici vstaje, ki jo je začel Murillo, je bil trg poimenovan po njem in na mesto nekdanjega Neptunovega vodnjaka so postavili njegov trimetrski bronasti kip. Sčasoma so na trgu ‘zrasle’ še ženske figure iz belega marmorja, ki predstavljajo štiri letne čase ter štiri umetnosti: glasbo, arhitekturo, slikarstvo in kiparstvo. Žal tega, ko smo bili tam, še nismo vedeli in nam je trg ostal v spominu predvsem po vladnem poslopju, ki so ga krasile zastave in je bilo zato bolj kot ne jasno, čemu služi. Tudi za katedralo ni bilo težko uganiti, kakšno funkcijo ima. Da gre za najpomembnejši trg v mestu smo tako uganili, odkod mu ime pa sem izvedel od ’strička Googla’, oziroma od njegove ‘gospe Wikipedie’!

Murillov kip pred stavbo bolivijskega ‘parlamenta’ na osrednjem trgu La Paza, imenovanem ‘Plaza Murillo’

Najpodrobneje smo se v La Pazu seznanili z gostinskim lokalom ‘Churrasquería El Rodeo’, v katerem smo se do sitega najedli kar dvakrat. Najprej sami, potem pa smo se tu na večerji dobili še z mojim kolegom Walterjem in njegovo ženo Veroniko. Walter je med geografi, ki se ukvarjamo z marginalnostjo, ‘sila kontinuitete’ in ‘stric iz ozadja’, predvsem pa ‘siva eminenca’ preučevanja geografske marginalnosti. Če so vsa ta poimenovanja v naši vsakdanji politični stvarnosti dobila negativen prizvok, morajo biti v Walterjevem primeru razumljena zgolj in samo pozitivno. Dejansko je pri ‘stvari’ od samega začetka. Že leta 1994 je kot prvi poskušal opredeliti, kaj naj bi geografska marginalnost sploh bila in kot prvi in edini do zdaj je o tej tematiki napisal celo knjigo, da ne omenjam številnih, pri katerih je bil, je in bo urednik. Dva mandata je vodil komisijo Mednarodne geografske zveze, ki se ukvarja z marginalnostjo, v enem od teh me je tudi imenoval za ‘sekretarja’ komisije. Od izteka drugega mandata naprej pa je Walter stalni ‘sekretar’ komisije in je to delo vestno opravljal tako v času mandata mojega predhodnika, kot v mojem in zdaj tudi v mandatu mojega zdajšnjega naslednika. Oba z ženo sta že kar nekaj časa upokojenca in glede na to, da so v Švici pokojnine malo drugačne kot pri nas, zelo veliko potujeta. To sta sicer počela tudi že prej, zdaj pa imata še toliko več časa in tako sta med drugim iz Južne Amerike v Evropo potovala tudi že s tovorno ladjo, niso jima tuje niti turistične križarke, najraje pa se naokrog podata kar v lastni režiji, najprej z letalom, potem pa ‘rent-a-car’ ali pa javni prevoz in hajdi naokrog po najbolj zakotnih predelih sveta, kot se za preučevalce geografske marginalnosti tudi spodobi. Čeprav se bližata osemdesetim, ju to ne ovira, da ne bi načrtovala novih potovanj križem sveta. Za La Paz je Walter napisal, da je bila hoja res bolj naporna, ampak sta pač temu primerno upočasnila tempo in je šlo. Kot izkušena popotnika imata toliko raličnih anekdot, da pogovor z njima nikoli ne postane dolgočasen. Sicer pa Walter pravi, da ni lepšega poklica kot je biti geograf. Kamorkoli greš, v bistvu delaš, saj na nek način povsod opazuješ in raziskuješ pokrajino, ki jo obiščeš. Vsak izlet je tako na nek način delo in vsako terensko delo, tudi izlet.

Kjer se tradicionalno sreča s sodobnim – ena bolj zanimivih, a žal slabo vzdrževanih stavb, v središču La Paza

Po gorah mesa, ki ga postrežejo pri El Rodeu, kjer na žaru pečejo lamine zrezke, klobasice in odlično argentinsko meso, smo tako klepetali dolgo v noč. Kot sem že omenil, sta Maša in Taj odšla prej, ker sta bila zmenjena z vodiči s ‘Camino de la muerte’, da ju peljejo na ogled nočnega življenja, ki je v La Pazu menda precej burno. Ko sva se z Julijo vrnila z večerje v varno zavetje naše hotelske sobe, je bilo skrbi, glede tega, kako in kdaj se bo mlajši del Pelcije vrnil iz ‘lajfa’, hitro konec, ker sta Taj in Maša že oba spala.

Nekih ‘gastronomskih’ presežkov v La Pazu nismo zabeležili, smo pa lahko izkusili, kako drugačna je lahko koruza in kako drugačen, oziroma raznovrsten je lahko krompir, katerega pradomovina so prav andska višavja. Videli smo, da se domačini dosti prehranjujejo kar na ulici, saj se vedno na kakšnem vogalu najde kdo, ki ‘ima pet minut časa’ in nekaj kuha, ljudje pa se ustavljajo, kupijo in jedo. Najbrž je to najcenejši način prehranjevanja v mestu, ampak čisto z gotovostjo tega ne morem trditi, ker nam niti na misel ni prišlo, da bi vprašali ‘koliko to stane’, kaj šele, da bi kdo od nas pomislil, da bi to dejansko tudi jedel. Ampak očitno se od tega ne umira, temveč živi in najbrž bi preživeli tudi mi. Vendar so nam na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, kjer smo se pred odhodom na pot cepili, strogo zabičali, da moramo paziti na higieno rok in da naj nikakor ne jemo česarkoli, kar se kupi na ulici. Ubogljivo smo pri vsakem obroku škropili roke z razkužilom, to da bi jedli hrano z ulice, nam pa niti na misel ni prišlo in res nihče ni imel nikakršnih prebavnih težav. Ali zato, ker smo se držali navodil, ali pa zato, ker smo imeli srečo, je pa drugo vprašanje.

Skulptura, ki je postavljena pred vhodom v hotel, kjer je potekala konferenca

Če smo ogledovanju La Paza posvetili bolj malo časa, smo pa zato iz La Paza šli kolesarit na ‘Cesto smrti’ in na ogled ruševin Tiwanaku-ja. No, če smo čisto iskreni, kolesarit so šli le Julija, Maša in Taj, jaz pa sem moral poslušati referate na konferenci z naslovom ‘Geografija miru za mir’ v enem najbolj ‘nobel’ hotelov v mestu imenovanem ‘Real Plaza Hotel & Convention Centre’. Seveda so morali tudi drugi poslušati mene, ker sem tudi jaz prijavil, pripravil in predstavil svoj referat. Nekaj referentov je pripravilo kar zanimive prispevke, ker pa jih je bilo dobršen del v španščini, sem lahko spotoma vadil še ta jezik. No, v nekaj primerih je ta vaja pomenila, da sem vse razumel zgolj na pol. Med konferenco smo se srečali tudi s področnim urednikom mednarodne založbe Springer, pri kateri smo Walter, jaz in še kolega Etienne z Nove Zelandije uredniki knjižne serije ‘Pogledi na geografsko marginalnost’. Etienna v La Pazu ni bilo, Walter in jaz pa sva se s Stefanom dogovarjala za sestanek po elektronski pošti. Pri vsem tem je bilo najbolj smešno to, da sem ob prihodu na konferenco srečal nekaj znanih obrazov, predvsem pa so me nekateri poznali, jaz pa nisem vedel od kod se poznamo. Med takimi je bil tudi Springerjev urednik Stefan. Mlajši, visok, bradat moški, s katerim sem si izmenjeval poštna sporočila, ko sem bil z njim v živo, pa nisem vedel, da je on ta, s katerim si dopisujem in da bo prav on Walterja, Veroniko in mene peljal na kosilo. Tako je to, če se ti vsako leto v prostorih, kjer predavaš, izmenja nekaj stotnij novih obrazov, si mislim. Ampak, glede na to, da se med vso to množico obrazov bradat moški obraz pojavi zgolj na vsakih nekaj let, bi znalo biti, da to ni edini razlog za moje slabo pomnenje znancev, s katerimi se ne vidim prav pogosto. Tu se ‘Facebook’ izkaže kot zelo priročno orodje za podaljšano pomnenje, ker se vsi, ki vstopijo v krog prijateljev in vsaj občasno kaj objavijo, veliko bolj usidrajo v spomin, kot tisti, ki jih srečaš in jih potem dolgo ne vidiš več, ne v dejanskem ne v svetu namišljene resničnosti. Skratka, Stefanu sem se na kosilu opravičil in očitno ga ni prav posebej prizadelo, da ga nisem prepoznal. Sicer pa se mi dozdeva, da bi znalo biti, da ob najinem prvem srečanju še ni bil bradat.

No, Stefan je izbral dober lokal v bližini hotela, kjer je potekala konferenca in kosilo je bilo zelo okusno. Ker je bilo tudi poslovno, je beseda tekla o naši knjižni seriji. V času, ko smo se lotevali hrane, je prva knjiga že izšla, druga pa je bila tik pred izidom, tretjo pa sva s kolegom z Univerze na Primorskem tudi že pripravila za tehnično urejanje. Stefana je zanimalo, kako sva z Walterjem kot urednika zadovoljna. Seveda sva rekla, da sva zadovoljna in mu vrnila z vprašanjem, kako so zadovoljni pri založbi. Tudi njegov odgovor je bil, da so zadovoljni. Torej smo vsi zadovoljni lahko prešli na pogovor o neposlovnih, se pravi neformalnih temah. Mene je sicer malo žrlo vprašanje, kako zadovoljni so z našim delom bralci in predvsem, koliko jih je, da se založbi vse to sploh splača. Podatki o tem, kolikokrat je bilo posamezno poglavje ‘sneto’ s spleta so sicer na voljo, ampak koliko tiskanih knjig je uspelo založbi prodati, pa ne vem. A, da bi Stefana spraševal o tem, se mi ni zdelo potrebno, saj je vendar izrazil svoje zadovoljstvo z našim sodelovanjem.

Na konferenci sem srečal še našega doktorskega študenta Kristijana, s katerim sva v okviru njegovih študijskih obveznosti skupaj pripravljala poglavje za četrto knjigo iz naše Springerjeve serije. Konference se je sicer udeležil tudi njegov mentor Milan, a ga na dan, ko sem imel referat jaz, na konferenci ni bilo, mene pa ne na zaključnem dnevu, ko sta referat predstavljala on in Kristijan, ker je morala Pelcija na letalo za v Cusco.

Banco Mercantil Santa Cruz, ustanovljena leta 1905, s sedežem v La Pazu od leta 1926 – zgradba je iz leta 1923, načrte zanjo je izdelal arhitekt Emilio Villanueva

Konference se sploh niso udeležili Julija, Maša in Taj, ker so si zaželeli ‘avanture’, ki se ji reče ‘spust s kolesom po Cesti smrti’. Julija si tega sicer ni pretirano želela, ker se je bala, da bo to zanjo prenaporno in prenevarno in predvsem, da ne bo zaradi svoje počasnosti zadrževala cele skupine. Njene dvome sem pregnal z nasvetom našega vodiča z izleta na slanišče, ki je dejal, da je to doživetje, ki ga ne sme zamuditi. Tudi on je bil nekoč vodič na ‘Cesti smrti’ in po njegovem mnenju je bila to ‘avantura’, ki si jo zlahka privošči tudi Julija. Ker ni imel kakršnegakoli ‘finančnega’ interesa, da dela reklamo za udeležbo na izletu, je bila njegova presoja upoštevanja vredna in je prepričala tudi Julijo, čeprav čisto brez skrbi, se na ta izlet vseeno ni odpravila.

Taj pred spustom s kolesi po’ Cesti smrti’

Izlet se začne zgodaj zjutraj, tako da so nam morali v hotelu zajtrk postreči celo nekaj pred običajnim začetkom, ob sedmih. Uvodoma je bilo treba na enourno vožnjo z avtom do izhodišča La Cumbre, ki je na 4700 metrih nadmorske višine. Tam so ‘avanturistom’ razdelili gorska kolesa in sledil je spust po najbolj nevarni cesti na svetu. Tak sloves je dobila zaradi številnih nesreč in smrtnih žrtev. Pod ozko, vijugasto cesto se daleč v globino raztezajo strma, prepadna pobočja, ponekod v višjih predelih pa je pogosto zavita v tako gosto meglo, da se praktično nič ne vidi, zato nesreče res niso nič nenavadnega, tudi take najhujše ne. Povrhu vsega pa gredo ‘beli gospe s koso’ na roko še nedisciplinirani vozniki, za katere je spoštovanje predpisov španska vas. S Španci so pa v teh krajih tako ali tako poračunali že v 19. stoletju, tako da je španska vas zanje še nekaj dvakrat bolj tujega kot za nas.

Julija in Maša v stanju pripravljenosti pred nadaljevanjem pustolovščine … klikni tule za posnetek s Ceste smrti na Youtube-u ali tule za ogled več fotografij in video posnetkov na Google Photo

Precej o cesti pove podatek, da se na 64 kilometrih spusti za 3600 višinskih metrov. Prvih 22 kilometrov kolesarskega izleta poteka po dokaj normalni asfaltni cesti, šele nekaj nad 3000 metri nadmorske višine se zavije na staro cesto, ki ima danes predvsem turistično vlogo. Ta ji je pripadla potem, ko je bila zgrajena nova, širša in bolj varna cesta, ki pa poteka precej daleč proč, po drugem grebenu in pobočjih sosednje doline, tudi do pet kilometrov zračne razdalje in nekaj stometrske vmesne globine od te res prave ‘ceste smrti’. Ob slednji je moč videti številne križe, ki so jih postavili v spomin na umrle v nesrečah. Seveda ne manjka tudi ‘spektakularnih’ razgledov, da ne omenjam slapov, ki zalivajo pot in skozi katere se je treba peljati.

Pot je za stari odsek ceste kar pravo ime, saj v glavnem ni širša od treh metrov, je peščena in v času deževja tudi blatna. Prav tako je to edina cesta v Boliviji, kjer je treba voziti po levi, zato da voznik, ki vozi navzdol in nima prednosti, prej opazi nasprotivozečega, se ustavi in potem sledi usklajevanje srečanja. Tega srečevanja je zdaj verjetno malo, ker se večina resnega prometa odvija po novem, sodobnem odseku ceste.

Brez nevarnosti pa spust s kolesom vendarle ni in po podatkih iz Wikipedie naj bi od leta 1998 umrlo vsaj 18 kolesarjev. Zato pa je prva stvar, ki jo turistom potisnejo v roke, izjava, da se vozijo na lastno odgovornost in da agencija ne prevzema odgovornosti za morebitno nesrečo. Agencija je seveda dolžna zagotoviti ustrezno opremljeno kolo, pri katerem je najbolj pomembno, da ima res dobre zavore. Glede na to, kakšna je površina ceste, pa je seveda zaželeno tudi dobro vzmetenje. Ampak tudi to ne prepreči, da bi ne bili dokaj pogosti ‘gumi defekti’, oziroma okvare na pnevmatiki, kot piše v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Kakorkoli to poimenuješ, je zadeva lahko precej neprijetna, če ne znaš zamenjati zračnice, ker moraš v tem primeru naložiti kolo na rame in hajdi peš naprej. Tudi na Mašinem kolesu se je zračnica spraznila in jo je bilo treba zamenjati. K sreči so vodiči že tako izurjeni, da se Maši s tem ni bilo treba ukvarjati, saj je njim zamenjati zračnico, kot žejnemu dedcu popiti ‘flašo pira’.

Sicer pa, kar se vožnje tiče, je pomembna previdnost, a zanjo mora skrbeti vsak sam. Že majhna nepozornost je na tej cesti lahko usodna. Zato je treba kar paziti kje in kako voziš, če se hočeš pripeljati do zasluženega kosila in prijetne kopeli v, sicer ne prav uglednem, bazenčku v krajih, kjer že uspevajo banane in kjer pridelujejo tudi kavo, da koke niti ne omenjam. Treba pa je omeniti roje nadležnih komarjev, ki so se zgrnili na preznojene kolesarje. Maši in Taju je bilo prizanešeno z najhujšim, ker sta bila tako rekoč impregnirana s sredstvom za odganjanje mrčesa. Tisti nesrečniki, ki se niso zaščitili, so bili še pred povratkom skoraj taki, kot da bi imeli ošpice.

Povratek nazaj v La Paz, seveda po novi cesti, je potem trajal še kar nekaj ur vožnje, pa ne s kolesom, temveč z avtom, zato je mene ob osmih zvečer, ko o delu Pelcije, ki je kolesaril, še ni bilo ne duha ne sluha, začelo po malem skrbeti. Ko jih tudi ob pol devetih še ni bilo, me je skrbelo že malo bolj, no, okrog devetih pa me ni nič več skrbelo, ker so zadovoljni in polni vtisov prišli nazaj v hotel, vsi živi in zdravi ter prijetno utrujeni.

V El Altu nove soseske res rastejo kot gobe po dežju, kar smo lahko videli na naši poti v Tiwanaku

Drugi izlet, ki smo ga iz La Paza naredili po povratku iz Peruja, je bil namenjen ogledu Tiwanaku-ja. Tja smo šli vsi, celo Walter in Veronika, a ne z nami, ker se nismo uspeli dogovoriti, kdaj in kje se dobimo. Potem smo se kljub vsemu dobili, a sta onadva že sedela v mikrobusu, v katerem za Pelcijo ni bilo zadosti prostora. Sicer pa sta bila tako ali tako v družbi novih prijateljev, ki sta jih spoznala v La Pazu in pri katerih sta potem, ko je bila konferenca mimo, tudi stanovala. Takole hitro sklepanje prijateljstev z naključnimi znanci, ki jih srečaš na drugem koncu sveta, ker jih je enkrat v preteklosti pač tja zaneslo življenje, je zame precej nepojmljivo. Ampak Walter to mojstrsko obvlada in z Veroniko na ta način potujeta bistveno ceneje, saj vedno kombinirata prenočevanje v hotelih s prenočevanjem pri prijateljih. Tudi njun dom je vedno odprt za vse, ki želijo obiskati njuno deželo, se pravi Švico, če sta le doma, seveda. Med ogledom Tiwanaku-ja se z njima nismo srečali, smo ju pa potem našli v restavraciji, v kateri smo se tudi mi odločili jesti, a za kaj več kot nekaj vljudnostnih fraz ni bilo priložnosti. Ko smo mi vstopili, sta onadva s prijateljema že pojedla in odšli so, še preden smo mi dobili, kar smo naročili.

Ker se ne spomnim, kaj smo jedli, bo najboljše, če se s stranpoti, na katero me je spet zaneslo, vrnem k temu, zaradi česar smo se sploh pripeljali v Tiwanaku, ozirom po špansko v Tiahuanaco. Morda ni odveč, če omenim, da je po enih podatkih kar devet desetin Bolivijcev pripadnikov domorodnih ljudstev Ajmara in Kečua, po drugih pa je domorodnega prebivalstva za eno petino, dve tretjini pa naj bi bilo mešanega prebivalstva ter le ena dvajsetina belcev. Poleg španščine je v tej državi z uradnim imenom ‘Mnogonarodna država Bolivija’ uradnih še 26 jezikov in desetina prebivalstva sploh ne govori špans’ko. Zato torej dvojno poimenovanje kraja, kjer se nahajajo arheološki ostanki predinkovske civilizacije.

Šli smo si torej pogledat nekaj, kar je starejše kot Machu Picchu. Ampak starost je, kar se privlačnosti arheoloških ostankov tiče, zgolj eden od privlačnostnih dejavnikov in po mojih izkušnjah najbolj učinkuje na Severnoameričane. Njim samo omeniš, da je nekaj najstarejše, pa že zazijajo, da jim spodnja čeljust skoraj pade na prsi. Ni čudno, ko pa pri njih nimajo nič zares starega. Južno od mehiške meje je seveda drugače. Pa vendar, če pomislim, kaj se je gradilo v Evropi, ko je v Andih rastel Machu Picchu, sem hitro pri tem, da so nekatere najbolj znamenite, velike in arhitekturno napredne gotske katedrale že stale. Pri nas so se v 15. stoletju mesta ograjevala z obzidji. V Kopru, na primer, je iz teh časov ohranjeni in obnovljeni bastion mestnega obzidja. Je ena od prvih stvari, na katere se odpre pogled turistom, ko jih raztovorijo s turističnih križark. Prav posebne pozornosti med njimi seveda ne vzbudi, pa ne zato, ker je v mestu dosti starejših stavb. Ne, glavni razlog je, da so poleg starosti za to, da nekaj pritegne množično pozornost, zaslužni še številni drugi dejavniki.

Tiwanaku na obiskovalce ne naredi niti približno takega vtisa kot na nedostopni gorski greben postavljena naselbina Machu Picchu

Tiwanaku je mnogo manj turistično oblegan kot Machu Picchu, čeprav je precej starejši, pa tudi veliko laže dostopen. Morda je prav slednje eden glavnih razlogov, zakaj ne vzbuja tolikšnega zanimanja. Okolica je namreč veliko manj razburljiva, saj se ta arheološki park nahaja na ravnici Altiplana in okrog njega ni že skoraj kičaste kulise gorskih vrhov. Druga, ravno tako pomembna stvar pa je precej slabša ohranjenost odkopanih ostankov nekdanjega mesta, ki je bilo sedež pomembnega andskega imperija. Ta je svoj višek dosegel v času, ko se je v Evropi razkrajalo Rimsko cesarstvo. Razcvet in vzpon je trajal vse tja do devetega stoletja, na začetku katerega je na našem koncu sveta svoje cesarstvo ustvarjal Karel Veliki.

Pogled s ploščadi svetiščča Kalasasaja na Akapansko piramido, kolikor je je še ostalo, oziroma so je uspeli restavrirati

Kultura, ki jo danes imenujejo po mestu, kjer se nahaja arheološki park, pa je seveda bistveno starejša, saj naj bi se tod stalna naselitev začela že pred štiri tisoč leti, ko naj bi tudi udomačili lame in alpake. Razvili so tudi poseben sistem obdelovanja zemljišč, še kako dobrodošel v tem, nič kaj prijaznem, okolju na 3800 metrih nadmorske višine. Tu, kljub bližini ekvatorja, lahko zmrzal kmete preseneti kadarkoli med letom. Njim sicer mraz ne more do živega, saj znajo iz alpakine volne narediti prijetno topla oblačila, škodi pa lahko njihovim posevkom. Da bi te oblačili, jim seveda ni prišlo na misel, najbrž se tudi ne bi pretirano obneslo, so pa zato razvili poseben način obdelovanja z dvignjenimi parcelami, med katerimi so imeli vodne jarke. Material, ki so ga pridobili s kopanjem jarkov, širokih od pet do deset metrov, so naložili na vmesne parcele, ki tudi niso bile širše od jarkov in tako so parcele umetno zvišali. S tem so izboljšali rodovitnost pa tudi mikroklimatske razmere, saj so zmanjšali verjetnost pozebe, kajti najhladnejši zrak ni bil okrog pridelkov ampak nad vodo v jarkih, ki se je ponoči ohladila manj, kot se ohladijo tla. Arheologi in agronomi danes ta sistem podrobno preučujejo, saj bi lahko koristil tudi današnjim kmetom na Altiplanu, ki jim naravne razmere ne omogočajo ravno lahkega življenja.

Z razvojem kmetijstva se je prebivalstvo množilo in rasla je tudi moč njjihovega vladajočega sloja, ki je svoj vpliv širil daleč naokrog, od današnjega Peruja pa do severnega Čila in Zahodne Argentine. Podobno kot kasnejši inkovski imperij, se je tudi njihov širil ne le z vojnimi pohodi, ampak tudi z dogovarjanjem, sklepanjem zavezništev in kolonizacijo. Bolj z vključevanjem in sprejemanjem torej, kot pa z uničevanjem in izključevanjem. Seveda pa se je vedno vedelo, kdo je glavni. Kipi božanstev podrejenih kultur so v svetišču v središču imperija postavljeni tako, da je jasno viden njihov podrejeni položaj glede na božanstva, ki so jih častili v vladajoči kulturi Tiwanakuja. Na simbolni ravni bi to lahko razumeli kot ‘hierarhično večkulturnost’.

Svetišče ‘pokončnih kamnov’ Kalasasaja

Mestno središče imperija, ki je propadel enkrat pred koncem dvanajstega stoletja, verjetno zaradi podnebnih sprememb, ki so poslabšale pogoje za kmetovanje, je začelo nastajati v četrtem stoletju. Podatki o tem, koliko ljudi naj bi živelo v mestu, so zelo različni in se gibljejo od 10.000 navzgor. Presenetil me je podatek, da so imeli v mestu zelo izpopolnjen kanalizacijski sistem, kar kaže na izjemno visoko raven kulture te davne civilizacije. Tudi kar se tiče tehnike gradnje in obdelave različnih materialov so bili zelo napredni in to celo bolj kot v kasnejši inkovski civilizaciji. Čeprav je imperij propadel in je bilo mesto opuščeno in prepuščeno propadanju, pa se je kultura ohranila in mnogo njenih prvin so prevzeli tudi v inkovsko kulturo. Ko so predstavniki slednje naleteli na ostanke nekdanje prestolnice, so okoliški prebivalci verjeli, da so nekdanje mesto postavili velikani, ali pa da so veliki kipi, ki predstavljajo človeške kipe, okamneli ljudje, ki jih je eden od bogov tako kaznoval, ker niso hoteli sprejeti njegovega sla.

Shema svetiščnega kompleksa v Tiwanakuju (Vir: http://www.labyrinthina.com/puma-punku-tiwanaku-tiahuanaco-tiahuanacu.html)

Sicer pa je bilo menda v inkovski kulturi prisotno verovanje, da je bog stvarnik ‘Virakoča’ prišel iz globin jezera Titikaka, katerega obale so manj kot dvajset kilometrov oddaljene od današnjega Tiwanakuja. Tu naj bi potem po teh istih verovanjih živeli tudi prvi ljudje, ki jih je ustvaril.

Od mesta se je žal ohranilo sorazmerno malo, oziroma je skrito pod današnjim mestom in okoliškimi polji. To, kar smo si lahko ogledali, pa je le deloma ohranjeno. Dež in veter sta v dolgih stoletjih pozabljenja opravila svoje, predvsem pa je opuščeno mesto, tako kot marsikje drugje po svetu, postalo ‘kamnolom’ za gradnjo kasnejših stavb. Ogromne, tudi več deset ton težke kamnite bloke so morali do Tiwanakuja tovoriti vsaj nekaj deset kilometrov daleč. Kot vir gradbenega kamna so ruševine mesta služile celo graditeljem železnice, ki je speljana tako rekoč čez svetiščni kompleks. Tako je od največje piramide imenovane Akapana ohranjen oziroma restavriran le spodnji del, pa še pri tem je ostalo zelo malo kamnov, s katerimi so bile obložene ‘plasti’ piramide. Ta je sicer v svojem osredju naravna vzpetina, ki so jo obzidali, da so tako dobili ‘vzvišen’ prostor za opravljanje svečanosti, na katerih so bila nekaj običajnega žrtvovanja, tudi ljudi, čeprav očitno ne teh iz Tiwanakuja, ampak od drugod. Na grič, ki je bil nekoč ‘oblečen v piramido’ se ni dovoljeno povzpeti, na njej je redar, ki poskrbi za to, da morebitne predrzneže hitro mine volja po vzpenjanju.

Sončeva vrata – iz enega kamnitega bloka, ki pa se je ob padcu preklal na pol

Severno od ostankov piramide, ki naj bi nekdaj imela šest ploščadi, je svetišče Kalasasaja, kar naj bi pomenilo ‘kraj stoječih kamnov’. V stenah, ki se raztezajo v obliki prvokotnika 130 metrov na dolgo in 120 metrov na široko, so namreč vsake toliko pokončni kamniti bloki iz peščenjaka, ki za kak meter in pol presegajo višino vmesnih zidov iz klesanih kamnov in so bili oblikovani v obliki človeških figur. Zidovi omejujejo ploščad, na ketero so se včasih povzpeli po stopnicah iz večmetrskih kamnov, danes pa je za turiste na nasprotni strani urejeno široko kovinsko-leseno stopnišče, saj bi bile sicer kamnite stopnice preveč izpostavljene obrabi. Na pretežno travnati ploščadi je nekaj monolitov, ob katerih se fotografirajo predvsem turistke, ali pa smo mi prišli ravno v času, ko je bilo teh več kot pripadnikov nasprotnega spola. Monolita, oziroma iz enega kamnitega bloka izklesani človeški figuri, sta v bistvu dva. Ponce-v monolit je visok kar tri metre in pol. El Fraile pa je verjetno najstarejši med vsemi najdenimi, saj je najmanj podrobno obdelan. Iz enega kamna klesana so tudi Sončna vrata, visoka 2,8 in široka 3,8 metra. Zdaj so postavljena na ploščadi, čeprav prvotno niso bila na tem mestu. Kje so se nahajala nekoč, ni znano. Ko so jih našli so bila prevrnjena in ob padcu ali prestavljanju so se tudi prelomila. Zdaj so razsztavljena na ploščadi Kalasasaje in z umetelno izklesanimi podrobnostmi so še en privlačen motiv za fotografiranje.

Taj pred zahodnim zidom svetišča Kalasasaja

Nasproti vhoda v Kalasasajo je precej manjše ‘Polpodzemno svetišče’. Tudi čez izvirne stopnice tega je postavljena kovinska konstrukcija z lesenim stopniščem, da podplati turistov ne brusijo kamnitih blokov, po katerih so v posvečeni prostor nekdaj hodili svečeniki. Poimenovanje ‘polpodzemno’ se je uveljavilo zato, ker je prostor za dober meter in pol do dva vkopan v zemljo, v zidovih, ki obrobljajo notranje dvorišče, pa so številne kamnite glave, ki naj bi predstavljale pripadnike različnih etničnih skupnosti, ki so bile vključene v imperij. Nekateri drugi vidijo vidijo v njih tudi kakšne bolj eksotične podobe, na primer vesoljcev in res ni treba dosti domišljije, da res najdeš podobnost z liki iz znanstvenofantastičnih filmov. Ampak po mojem je to bolj zato, ker se v kiparstvu še niso toliko izmojstrili, da bi se zmogli povsem približati stvarnosti in oblikovati obraze take, kot so dejansko bili. Tudi če bi moral jaz iz kamna izklesati portret določene osebe, bi izdelek verjetno bolj spominjal na kakšnega Nezemljana, kot pa na portretiranca. Ampak domišljija nima meja in tako je moč tamkajšnje legende tolmačiti tudi s tem, kako so pravzaprav začetniki tudi te kulture, prišleki iz vesolja. Ti naj bi jih naučili postavljati piramide, če že niso kar oni prispevali svoje tehnologije za njihovo postavljanje. Samo ne razumem, zakaj jih niso raje naučili pisati, da bi se o njih ohranili kakšni pisni viri. Ker jih ni, pa so vse razlage zgolj plod domišljije, ki ima edino stvarno oporo v materialnih ostankih, ki so se ohranili in v legendah in verovanjih, ki temeljijo na davni kulturi te izgubljene civilizacije.

Pogled skozi vhod svetišča Kalasasaja na ‘Polpodzemno svetišče’; osebi na desni pred svetiščem sta Veronika v modrem in Walter desno od nje

Sredi ‘Polpodzemnega svetišča’ stoji ‘bradati monolit’, ki predstavlja bradatega moža – stvarnika, Virakočo oziroma Kon-Tikija, gospoda iz vode z brado. Pa smo spet pri ugibanjih, ki jih je s svojimi ekspedicijami poskušal dokazati Thor Heyerdal, da so že v davni preteklosti s splavi lahko pluli od Južne Amerike do Polinezije in s papirusovimi čolni iz Afrike čez Atlantik. Sklep o tem, kako so prišli beli bogovi in z domačini delili svoje znanje, potem pa odšli naprej na zahod in izginili za vedno, o čemer pričajo inkovske legende, se ponuja kar sam od sebe. Sliši se zanimivo, celo verjetno, a večina znanstvenikov takšnih ugibanj ne jemlje preveč resno.

Bradati monolit iz Polpodzemnega svetišča

Med vsemi kamnitimi ostanki iz davnih časov je takle živobarven cvet prava popestritev kamnite sivine in rjavine (za več fotografij klikni tule)

V ‘Polpodzemnem svetišču’ so našli tudi največjega od vseh tukaj najdenih monolitov, ki so ga poimenovali Benettov, po arheologu, ki ga je odkril. Imenuje pa se tudi Pachamama, saj naj bi predstavljal ‘mater Zemljo’. V višino meri kar 7,3 metra in tehta 20 ton. Kakšno tehnologijo so uporabljali za premikanje tako velikih kamnitih blokov na desetine kilometrov daleč, ni znano, sem pa zasledil podatek, da naj bi v času Tiwanakujskega imperija jezero Titikaka segalo vse do tedanjega mesta, torej bi teoretično lahko te kamnite bloke pritovorili po vodi. Glede na izjemno velikost tega monolita, so ga po odkritju leta 1932 odpeljali v La Paz, kjer je stal v bližini osrednjega stadiona vse do leta 2002, ko so končno ugotovili, da mami Zemlji močno onesnažen mestni zrak ne dene dobro in se odločili, da jo pošljejo nazaj domov. Doma so medtem zgradili muzej ‘Museo Litico’, kjer ima osrednje mesto in pomen prav več kot dvajsettonska Pachamama. Družbo ji dela še kup raznovrstnih manjših monolitov. V muzeju pa je tudi zbirka drugih najdb, ki pričajo o visoki stopnji razvitosti kulture, ki je cvetela v teh krajih v prvem tisočletju naše dobe in se je začela razvijati že kako tisočletje ali dve pred tem.

V muzejski zbirki je morda najbolj zanimiva stvar prikaz povezovanja lobanje, ki je bil namenjen temu, da se je z rastjo ta deformirala na ta način, da je rasla samo navzgor in so imeli tako otroci, ki so bili podvrženi takemu lepotnemu postopku, ozko in visoko, oziroma podaljšano lobanjo. Da bi bili zaradi tega posega dolgoglavci kaj bolj pametni, si ne bi upal trditi, tudi možgani niso imeli zaradi te deformacije niti manj niti več prostora, so se pa morali navaditi, na nekoliko drugačno domovanje, kot jim je bilo po načrtih matere narave namenjeno.

Naj na koncu omenim še to, da je tudi arheološki park Tiwanaku na UNESCO-vem seznamu kulturne dediščine, podobno kot Cusco in Machu Picchu, s tem da je slednji zaščiten tako zaradi svojega kulturnega pomena kot tudi zaradi naravnih vrednot. Verjetno je ravno ta kombinacija naravne lepote, gradbenega mojstrstva in sorazmerno dobre ohranjenosti, oziroma ‘popravljenosti’ tako zelo v prid temu svetovnemu čudu, medtem ko je Tiwanaku pač le še eno, sicer zanimivo, a nikakor ne tako arheološko najdišče, ki bi te kot turista res lahko povsem očaralo. V sorazmerju s privlačnostjo se razlikuje tudi vstopnina za obiskano predinkovsko in inkovsko znamenitost. Karta samo za ogled arheološkega dela Machu Picchu-ja stane 47 ameriških dolarjev na osebo, medtem ko v Tiwanakuju za ogled arheološkega parka in muzeja odšteješ le okoli 10 dolarjev. Če si domačin iz okolice, je cena še nekajkrat nižja, ostali Bolivijci pa tudi plačajo le polovično ceno, če se prav spomnim. Mi smo se pripeljali v Tiwanaku z domačini, ki so imeli šopke rož, ker so šli v svetišče zaradi nekega njihovega obreda. Kakšnega, nisem poizvedoval, a očitno je vera v svetost kraja in v energije, ki naj bi se tod prelivale, še vedno živa. Mene na nobenem mestu ni nič treslo in tudi ne pretreslo, tako da bi o energijah težko sodil, za celoten ogled pa ravno tako lahko zapišem: zanimivo, a nikakor ne pretresljivo.

Naslednje mesto, ki je bilo zgolj izhodišče za naš izlet na Machu Picchu, a nas je s svojim turističnim utripom in čarobno privlačnostjo precej bolj očaralo kot La Paz, je Cusco. Na koncu nam je bilo kar žal, da nismo v njem preživeli kak dan več in kak dan manj v La Pazu. Cusco je danes polmilijonsko mesto in je nekdanja prestolnica inkovskega imperija. Potem, ko so ta imperij ‘konkvistadorji’ uspešno uničili, zagrizeni verski fanatiki pa poskrbeli, da se je ohranilo čim manj sledov nekdaj cvetoče, a žalibog ‘poganske’ kulture, je mesto dobilo novo vlogo in se je tudi urbanistično razvijalo v španskem kolonialnem slogu. Na ruševinah nekdanjega mesta, sledeč glavnim tlorisnim značilnostim, so zrasle nove baročne stavbe. Na ta način je mestno jedro zanimiva in enkratna kombinacija starega in ‘novega’, pri čemer so jasno prepoznavni in vidni ostanki inkovske prestolnice. To je eden najpomembnejših razlogov, da se je mestu uspelo uvrstiti na UNESCO-v seznam.

Triinpol metrski Ponce-v monolit, ki stoji na ploščadi svetišča Kalasasaja

Verjetno najstarejši med odkritimi monoliti – El Freire

Glavni trg, ki je imel pomembno vlogo tudi v nekdanjem inkovskem mestu, so Španci obzidali z arkadami, ki stojijo še danes, nekdanje inkovsko svetišče pa sta zamenjala simbola nove verske oblasti, torej mogočni katoliški cerkvi: mestna katedrala in cerkev Jezusove družbe oziroma po špansko ‘Iglesia de la Compañía de Jesús’. Slednjo so leta 1576 postavili Jezuiti in velja za enega najlepših primerov kolonialne baročne arhitekture v Ameriki. Postavljena je na temeljih inkovske palače Amarukanča. Tudi katedrala, ki so jo gradili skoraj celo stoletje vse tja do sredine sedemnajstega stoletja, je postavljena na temelje mogočne inkovske palače vladarja, ki se je imenoval po bogu stvarniku Inka Virakoča. Na vsaki strani je na katedralo prislonjena še po ena manjša cerkev. Prva je bila zgrajena nekaj let po zavzetju Cusca. Tega so konkvistadorji osvojili leta 1533, že tri leta kasneje pa je Cusco spet skoraj padel v roke upornim domačinom, ki jih je vodil Inka Manko. Ko je že kazalo, da bodo Španci premagani in izgnani iz mesta, jim je kot po čudežu uspelo odbiti napade upornikov in ubraniti mesto. Zato so na kraju nekdanjega manjšega inkovskega svetišča ob palači Inke Virakoče zgradili cerkev, ki je služila kot začasna katedrala, poimenovali pa so jo Cerkev zmage – ‘El Templo de El Triunfo’, v spomin na zmago nad upornimi domačini.

Panorama glavnega trga v Cuscu skozi okno restavracije, kjer smo si privoščili kosilo

Glavni trg v Cuscu s cerkvijo Jezusove družbe, ki so jo postavili jezuiti in je po mogočnosti in lepoti huda konkurenca katedrali

Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera  je lepša … katedrala (levo) ali cerkev Jezusove družbe (desno)

Na drugi strani katedrale so v 18. stoletju ob njeni steni zgradili še cerkev svete družine. Glavni trg, ki se imenuje, kako drugače kot, ‘Plaza de Armas’ tako stojijo kar štiri cerkvene stavbe. Ob gradnji jezuitske, ki se edina ne drži katedrale, je prišlo tudi do spora z nadškofom, ki se mu je zdelo, da jezuitska cerkev nikakor ne bi smela biti niti približno tako mogočna in lepa kot katedrala. Ta bi vendarle morala biti najpomembnejša cerkvena stavba v mestu. Zadeva je šla celo tako daleč, da je nadškof pisal papežu v Rim. A preden je z ladjo prispel papežev odgovor, so jezuiti svojo cerkev že skoraj dokončali, predvsem pa jim je bilo dovoljeno ohraniti umetelno klesano fasado, tako da je ta cerkev kar huda konkurenca katedrali.

Vodnjak s kipom, postavljenim v spomin na nekdanje vladarjev teh krajev, Inke in njihovo kulturo

Detajl, ki prikazuje, tri ohranjene vrste andezitnih kamnov zidu iz inkovskega obdobja, ki je podlaga stavbi iz kolonialne dobe; zraven je opečnati odvodni kanal

Takoj, ko smo prišli v mesto so nas noge nesle od Mame Simone, se pravi našega hostla, naravnost proti glavnemu trgu in kósili smo v restavraciji, ki ima lep pogled na glavni trg. Sicer nismo dobili mize ob oknu, a ven smo kljub temu videli in to iz prvega nadstropja, kajti iz pritličja, oziroma parterja smo trg lahko opazovali potem, ko smo šli dol in se na njem prepustili obleganju vsakovrstnih prodajalcev, ki ti med sedenjem na klopci v parku sredi trga kar naprej trgajo pozornost, ki jo poskušaš usmeriti na monumentalnost zgradb, ki ga obdajajo. Na ulične prodajalce smo sicer naleteli že v La Pazu. Ker se je Taju zazdelo, da bi bilo treba oči zaščititi pred slepečim soncem, smo se ustavili na ulici, pogledali naokrog in trajalo je manj, kot da natakar v kavarni opazi novega gosta, da smo imeli ob sebi prodajalca sončnih očal ‘eminentnih’ znamk, ki so seveda ‘čisti’ ponaredki. A ker smo jih dobili po tako ugodni ceni, ‘konju’, ki je bil skoraj podarjen, ‘nismo gledali v zobe’. Za prvo silo so pa očala tudi bila. Pa še enega od prodajalcev smo s tem nakupom osrečili, saj je Pelciji naenkrat prodal več, kot prej celo dopoldne. Tako smo očala že imeli, raznih spominkov si pa nismo želeli ne v La Pazu ne v Cuscu, kjer je glavni lovski rajon za ulične (pre)prodajalce glavni trg. Tam jih redarji sicer preganjajo, a prav uspešni pri tem niso, oziroma približno toliko, kot butalski policaj pri lovu na Cefizlja. Nadležnim prodajalcem navkljub je Cusco mesto, ki bi ga bilo vredno ponovno obiskati in mu posvetiti več časa ter sistematično raziskati nekaj več čarobnih kotičkov, ki jih skriva.

Pogled izpod arkad na “Avenijo Sonce” (Avenida El Sol) v Cuscu

Detajl z ulične svetilke v Cuscu (za več fotografij klikni tule)

Ulična prodaja in predvsem preprodajanje pa cveti tudi v Santiagu. Slog prodaje pa je nekoliko drugačen, ker prodaja ni namenjena turistom, ampak domačinom, torej meščanom. Glavni dejavnik uspešne prodaje so nizke cene, kar pomeni, da gre pogosto za blago sumljivega izvora. Prodajalci po tleh na širokih pločnikih in pa na območjih za pešce razgrnejo nekakšen prt in po njem razpostavijo prodajne izdelke. Ker prodajajo na črno, so seveda preganjani in če se pojavijo policisti ali redarji, hitro povežejo štiri krajce prta in tako na hitro pospravijo prodajne artikle v culo in hajdi v beg oziroma na novo lokacijo, kjer se prodaja nadaljuje do naslednjega taktičnega umika.

Za enega od zanimivejših prodajalcev smo si vzeli čas in ga opazovali pri prodaji čokoladic. Zraven je imel partnerko, ki ji je po vsaki uspešni prodaji takoj izročil denar, ona pa je ves čas pozorno opazovala, če se po kateri od ulic bliža kakšna nevarnost. Čokoladice so šle kot za med, dokler se ni od nekod pojavil par policistov. Ampak čim sta ta dva odšla naprej, se je posel nadaljeval. Angel nam je razložil, da denar daje partnerki zato, da ta z denarjem lahko hitro izgine v množici in tudi če njega ujamejo, mu ne morejo dokazati, da je kaj prodajal, saj nima pri sebi nobenega denarja.

Glede na to, da v Santiagu, glavnem mestu Čila, živi več kot sedem milijonov prebivalcev, v vsem preostanku države pa le enajst, je mesto tako zelo natrpano z ljudmi, ki si za vsako ceno poskušajo najti tak ali drugačen način pridobivanja dohodkov, da res ni čudno, da je tudi prodajalcev in preprodajalcev, kolikor hočeš.

Santiago je sodobno mesto, ki je na ravni svetovnih metropol razvitega sveta. Ima veliko poslovno središče, kjer se vrstijo visoke stolpnice in v zadnjem času se ponašajo tudi z najvišjo stavbo Južne Amerike, to je 300 metrov visoka zgradba ‘La gran torre Santiago’ z razgledno ploščadjo imenovano ‘Sky Costanera’ v 61. in 62. nadstropju. Dvigalo te na razgledno ploščad pripelje izjemno hitro, ne da bi ti pri tem želodec ušel v čevlje. Zgoraj pa potem lahko uživaš v izjemnih razgledih. V 61. nadstropju je zastekljena ploščad, odprta, na katero se s spodnje povzpneš s pomočjo tekočih stopnic, pa v 62.

Takole so z razgledne ploščadi na najvišji stavbi Latinske Amerike videti stolpnice, ki stojijo daleč nekje tam spodaj

Zaradi smoga se andske vršace, ki sploh niso tako zelo daleč in sploh ne tako zelo nizki, komaj vidi, Santiago se namreč nahaja v kotlini med Andi na vhodu in obalnim gorovjem na zahodu

Naši razgledi so bili, kar se razločnosti in jasnosti tiče, omejeni predvsem na bližje mestne predele, ker so bili bolj oddaljeni že precej zabrisani zaradi smoga. Ta se je nabral v kotlini zaradi neugodnih vremenskih razmer in obilice onesnaževalcev v tem milijonskem mestu, obdanem še s satelitskimi naselji, med katera sodi tudi Colina, kjer smo živeli. Kotlina se nahaja med visokimi andskimi vrhovi na eni strani in predandskimi gorami, ki ga ločujejo od Tihega oceana, na drugi. Ker je to območje stika dveh litosferskih plošč, ki povzroča gubanje Andov, je tu tudi zelo velika pogostost izjemno močnih potresov. Kako izgleda, ko strese kakšen od najmočnejših potresov na svetu ravno v trenutku, ko si na razgledišču stolpnice 300 metrov nad tlemi, si sploh nočem predstavljati. Menda je potres, ki sicer ni bil med najmočnejšimi, stolpnico že močno stresel. Takrat se je hitro videlo, kdo je domačin in kdo turist. Menda so domačini snemali dogajanje s svojimi telefoni, medtem ko so bili turisti vsi panični. Če si nečesa vajen, potem to doživljaš čisto drugače, kot če nisi.

Veliki stolp v Santiagu, na vrhu katerega se z zgornje razgledne ploščadi takole odpira pogled proti nebu

Na razgledišče smo šli z mojim bratrancem Angelom, ki nas je peljal skozi mesto tudi z metrojem, pa peš čez tržnico in čez nakupovalne ulice. Ampak naša nakupovalna volja je bila šibka in bolj bežno smo si ogledovali ponudbo na stojnicah vzdolž nakupovalnih ulic. Tako se je na koncu odločil, da nas pelje na kosilo na pokrito tržnico, katere arhitektura spominja na Eiflove stvaritve, saj gre za kovičeno, litoželezno konstrukcijo iz leta 1872. V pritličju so slikovite stojnice, kjer je ponudba več kot bogata, v nadstropju pa je nekaj restavracij in v naši smo imeli med kosilom tudi živo glasbo. No, bili smo deležni igranja, ki je bilo sicer namenjeno kitajskim turistom pri sosednji mizi. Mi za muziciranje nismo pokazali pretiranega navdušenja, ker se nam je kot pravim Gorenjcem zdelo to tvegano, saj bi muzikanti lahko napak razumeli, da jim bomo za njihov trud dali kakšen finančni prispevek. Glede na to, da nam je ribe, ki smo jih pojedli, plačal Angel, bi to sicer ne bil tako hud strošek, ampak princip je princip. Najedli smo se, muzika je šla povsem v kontekst okolja, v katerem smo jedli, skratka doživetje je bilo ‘avtentično’ kot le kaj. Za konec smo se še slikali in šli naprej, oziroma nazaj, domov.

‘Mercado central de Santiago – Glavna tržnica je ‘živi’ spomenik kulturne dediščine, začetek gradnje je bil leta 1869, odprta pa je bila tri leta kasneje. Stoji na mestu prejšnje tržnice, ki je nekaj let prej pogorela. Na kvadratnih temeljih je postavljena kovinska konstrukcija, ki so jo po načrtih dveh škotskih inženirjev izdelali v Glasgowu. Britanski viri, ki so poročali o tem arhitekturnem podvigu, so pozabili omeniti prispevek čilskih arhitektov k idejni zasnovi celotne ureditve tržnice. Brez kasnejših posegov seveda ni šlo, nazadnje pa je bila obnovljena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V njej je menda zaposlenih kar 800 ljudi, mene pa je najbolj pritegnil ribarniški del, je pa tržnica znana tudi zaradi svojih restavracij s tradicionalno čilsko kulinariko

Čakajoč na hrano z muziko za kitajske goste v ozadju in občudujoč arhitekturne detajle jeklene konstrukcije

Pogled na notranjost tržnice skozi kovinsko okrasje zgornjega nadstropja

V Santiago nas je peljala tudi Angelina. Ob tem obisku smo si ogledali kulturni center, ki je vkopan v zemljo pred predsedniško palačo Moneda. V tej je v državnem udaru leta 1973 predsednik Allende raje naredil samomor, kot pa da bi sprejel ponudbo pučistov in se umaknil iz države. Njegov kip danes stoji pred predsedniško palačo. V podzemeljskih prostorih pred njo pa so si Julija, Maša in Angelina ogledale likovno razstavo, jaz pa sem si v tem času privoščil čaj in sladico v eni od kavarn, medtem ko se je šel Taj fotografa. Tudi Angelina nas je peljala na kosilo in to v gostilno Pri Janezu in pol. Ta je imel nekoč gostilno ob cesti, po kateri so se moji sorodniki vozili na morje. Zdaj pa jo ima v Santiagu. Pravzaprav je nima več on, pač pa njegovi dediči. Ime ‘Juan y medio’ je gostilničar dobil zaradi svoje velikosti, pa tudi porcije so bile pri njem za ‘dedca in pol’. Jaz sem hotel jesti ‘avtentično’ oziroma ‘tipikl Čile’ in sem izbral neko obaro, a nisem bil najbolj zadovoljen. Precej manj avtentična izbira mojih sojedcev, se je izkazala za bolj posrečeno. Ampak če ne poskusiš pač ne moreš vedeti. Čeprav po mojih izkušnjah vse, kar je tipično, ni tudi dobro, vsaj ne za vsak okus.

Takole pa izgleda njihova stolnica – Catedral Metropolitana de Santiago

Podobno kot za La Paz, tudi za Santiago lahko zapišem, da se z njim prav podrobno nismo poskušali seznaniti, smo se pa kar nekajkrat prepeljali skozenj, po avtocestah in mestnih ulicah. Eno avtocesto ob reki imajo celo speljano pod zemljo. Torej nimajo samo podzemeljske železnice, ampak tudi podzemeljsko avtocesto.

Taj, Maša in Julija v Santiagu z mojo sestrično Angelino

Še nekaj dodatnih fotografij iz Santiaga je mogoče videti tule!

S Santiagom pa je povezana tudi naša poslovilna večerja. Midva z Julijo sva bila nečesa podobnega deležna že pri prejšnjem obisku, ko sva tudi sama malo bolj podrobno raziskovala mestno središče, zvečer pa smo se potem dobili v restavraciji ‘Los Buenos Muchachos’, oziroma ‘Pri dobrih fantih’ po naše. Restavracija je velika kot kakšen letalski hangar ali skladiščna hala. Mize postavijo v vrste in naenkrat lahko gostijo na desetine skupin z na desetine gosti pri vsakem poljubno dolgem omizju. To je restavracija, iz katere ne boš šel lačen, razen če nisi vegetarijanec. V tem primeru boš tu lahko samo pil, ker zelenjave pri njih ni, samo meso. Žar je pri njih zakon in na meniju so samo jedi z žara. No, da potolažim ‘zelenjavoljubce’, imajo tudi sir in solate, ampak mi smo se na poslovilni večerji borili predvsem z mesom z žara.

Na poslovilni večerji v Los Buenos Muchachos; trije rodovi: Jorge, Angelina, Angel starejši in Josefina (za več prizorov iz lokala klikni tule)

Vsaj toliko zanimanja kot hrana pa v tej restavraciji požanje kulturno-zabavni program, ki ga ponujajo. Na odru se zvrstijo nastopi folkloristov, ki prikažejo plese z vseh koncev Čila in treba je vedeti, da se Čile razteza od puščavsega severa do mrzlega juga, ki se nadaljuje še na Antarktiko. Na tisoče kilometrov proč od tihooceanske obale pa so še Velikonočni otoki, ki so tudi del te države. Prav plesi od tod so najbolj povezani z eksotiko, malo zaradi oblačil, ki jih je na plesalcih bolj malo, malo pa zaradi tega, ker so precej drugačni, kot plesi z drugih koncev Čila.

Na koncu plesalci in plesalke naključno naberejo nekaj obiskovalcev, da plešejo z njimi in večinoma so izbrali zelo dobro, saj so se izbrani obiskovalci in obiskovalke izkazali za dokaj spretne soplesalce, še posebej to velja za čilski narodni ples ‘Queca’, ki ga ne obvladajo le starejši, ampak tudi mladi. Tveganje, da bi bil za ples na odru izbran kdo pri naši mizi, ni bilo prav veliko, ker smo bili ravno prav oddaljeni, da se plesalcem ni splačalo vlagati truda v to, da bi prišli do nas. Ampak potem, ko se je začela vsesplošna zabava, se pravi, ko se je začel ples za vse, pa tudi mojim starim kostem ni bilo prizanešeno. Ples so začeli nekako ‘pod krinko’, da je zdaj na vrsti Zumba. Zato so se pod oder nagnetle predvsem ‘dame’. Nekaj časa so na odru še vztrajali ‘mojstri Zumbe’ in animator, potem pa je ostal le še ansambel, ki je igral za ples. Animatorja sem sicer srečal že na stranišču, še pred začetkom programa. Da ne bo pomote, v bistvu sva se srečala v tistem delu, kjer si umiješ roke. Presenetil me je, ker je kar tako, meni nič, tebi nič, začel pogovor z mano. Zanimalo ga je, če sem tu prvič, pa potem odkod sem in potem mi je za slovo še voščil prijeten večer ali nekaj podobnega. Potem, ko sem ga videl na odru, mi je postalo jasno, da je komunikativnost del njegovega poklica, oziroma da ga je pripeljala, do dela, ki ga opravlja. Jaz sem pa že mislil, kako neskončno prijazni in odprti so tile Čilenci. Čeprav se mi je po malem dozdevalo, da bi znal biti tale prijaznež eden od zaposlenih v restavraciji in da mu je prijaznost službena dolžnost. Kakorkoli, pri ‘dobrih fantih’ so prijazni in nobena večerja pri njih se ne konča brez kurjenja kalorij na plesišču. Razen če nisi prelen, da bi migal v ritmih poskočne glasbe, ali pa če si preveč čistunski in si nočeš preznojiti oblačil. Taju je bil zaključek večera s plesom tako pri srcu, da je raje izbral prevoz z Gurijem, kot pa da bi ne izkoristil vse razpoložljive glasbe. Zato se ni odpeljal z nami, ki smo odšli že kmalu potem, ko se je noč prevesila v jutro. Naše zadnje, ki smo ga na tej poti preživeli pri mojih sorodnikih, saj je bil to že dan, ko smo imeli povratni let v Madrid.

Viña je po slovensko vinograd, se pravi, da se mesto imenuje po vinogradu ob morju. Meni se zdi kot neke vrste Portorož, samo da je kraj mnogo, mnogo večji. Prebivalcev ima toliko kot Ljubljana in Maribor skupaj. Tudi hoteli so v Viñi precej večji, predvsem pa jih je veliko več. Podobnost s Portorožem je tudi v tem, da imajo tudi v Viñi igralnico. Prav ta je bila prvi razlog, zaradi katerega je moj bratranec Guri štiri pripadnike Pelcije strpal na zadnji sedež svojega avta. On igralnico obišče vsakič, ko je v Viñi, čeprav menda ne igra, ker se mu zdi zasluženi denar preveč trdo prigaran, da bi ga puščal v igralnici. Ampak kadar pride, za obisk nameni približno deset dolarjev in ko to zapravi, odide. No, ob našem obisku ni šlo tako hitro. Obisku namenjene denarce je na enem od neštetih avtomatov zelo na hitro podeseteril in nato razdelil denar še vsem ostalim, da so lahko poskusili srečo. Edino jaz sem trden kot skala vztrajal pri popolni abstinenci in se tudi igram na srečo brez nadaljnjega odrekel. Raje sem samo opazoval. Pa ne samo naših, ampak predvsem goste, med katerimi je bilo po mojem občutku več žensk kot moških. Že zgolj po pogledih, povsem osredotočenih na barvite zaslone, pogledov, iz katerih se je dalo razbrati svojevrstno zamaknjenost, sem dobil občutek, da do konca zasvojene ‘igralniške dame’ v te ‘molzne aparate’ zmečejo ves denar, ki ga premorejo, če ne celo več. Gurijev razdeljeni dobitek so avtomati kar hitro požrli, kar pomeni, da so trije člani Pelcije precej neuspešno preskušali svojo srečo, četrti pa je bil o rezultatu že vnaprej tako prepričan, da mu v praksi sploh ni bilo treba preverjati, kdo se na koncu zadnji smeje – igralnica ali igralci! Čeprav je moj bratranec dokazal, da obstajajo tudi igralci, ki igralnico zapustijo z več denarja, kot so ga imeli, ko so vstopili. Redkim to uspe, oziroma, vsakemu, ki redno igra, to včasih uspe in ravno tak dobitek jih vedno znova zvabi nazaj. Ponavadi seveda izgubit. Ampak vsak nov poraz prebolijo v upanju, da bodo naslednjič, vse priigrali nazaj. Ko potem po številnih bolečih izgubah spet pride dobitek, so izgube povsem pozabljene. Veliko računovodskega znanja res ni treba, da ti je jasno, da igranje na avtomatih ali ruleti ne more biti posel, ki bi igralcem prinašal pozitiven rezultat. Ampak ker upanje umre zadnje, igralnicam posel cveti, igralcem pa cvetijo žepi in denarnice, iz katerih frči denar, kot listje z drevesa v jesenskem viharju.

Viño si je malo bolj podrobno ogledal le Taj, ki se je vračal nekoliko kasneje z lastnikom hostla, v katerem smo prenočili (za več fotografij klikni tule)

Sicer pa mi v Viñi, kaj dosti več od tega kot to, da smo v njej enkrat prespali in enkrat igrali, nismo počeli. Pa bi lahko tudi nakupovali, saj so tam menda velika in lepa nakupovalna središča in glej ga zlomka, podobno kot pri nas, tudi pri njih ta uspevajo tam, kjer je industriji že pred časom spodletelo in so za njo ostala velika neizkoriščena zemljišča in zapuščeni objekti. Ampak nakupovali nismo. Tudi želje in časa nismo imeli za to. Ker tudi z načrti mojega bratranca nismo bili seznanjeni, se je naše nakupovanje, se pravi moje in Julijino, končalo v najbližji trgovini, ki je bila manjša od polovice naše dnevne sobe. Tam sva nakupila nekaj sestavin za sendviče, da nam zvečer ne bi bilo treba spet s podzemeljsko ali s taksijem do najbližje dostojne restavracije, ker v okolici našega prenočišča ni bilo ničesar, razen stanovanjskih stavb in sem in tja kakšne žepne trgovinice. Na koncu se je izkazalo, da je bilo še to nakupovanje odveč, ker nas je Guri naložil na zadnji sedež in nas peljal tudi na večerjo.

Stavba poveljstva čilske armade v Valparaisu na glavnem mestnem trgu Plaza Sotomayor

Ampak ne v Viñi, temveč v Valparaisu. Tam smo sicer šli tudi na kosilo, ko Gurija in njegove Alejandre še ni bilo in je bila za nas zadolžena Alejandrina šestnajstletna hči. Kot geograf sem ji malo pomagal, da nas je uspešno pripeljala do postaje nadzemeljskega ‘metroja’. S tem smo se pripeljali do središča Vaparaisa, kjer je tako ali tako zadnja postaja, oziroma prva, ko se vračaš. Ker je bil ob prihodu v Valparaiso že čas kosila in so za to vedeli tudi naši želodci, ki so se začeli oglašati, je bila naslednja naloga, najti primerno restavracijo. Najprej smo malo tavali po središču sem in tja. Naša mlada vodička je preverjala malo pri Pelciji, kakšne so želje, malo pri ‘stričku Googlu’, kakšna je ponudba, a nekako ni kazalo na to, da bo na ta način prišlo do uskladitve. Zato sem kot starosta skupine vzel stvari v svoje roke in ročno preveril meni in cenik pri italijanski restavraciji, ki je izgledala zelo dostojno ter na hitro odločil, da je to kraj, kjer bomo jedli. Nisem pa vedel, da sem s tem v precej neprijeten položaj spravil mladenko, ki ji je bilo naročeno, da nas mora peljati na kosilo. Za ta namen je dobila tudi ustrezna proračunska sredstva, a ker ni vedela kakšne so v restavraciji cene, je bila v velikih skrbeh, če je denarja, ki ji ga je za to dal Guri, dovolj, da bo lahko plačala. Njena skrb je bila odveč, ker sem na koncu tako ali tako jaz potegnil iz denarnice debetno kartico in plačal, kar smo pojedli in popili. Ampak tudi to je bila za punco po svoje frustracija, ker sem porušil Gurijeve načrte, saj kot gostitelj ni mogel do konca izkazati svoje gostoljubnosti, ona pa ni mogla izpolniti tega, kar ji je bilo naročeno.

Pogled na pristanišče čez Plaza Sotomayor, ob keterega robu stoji v stari obod oblečena stavba s stekleno fasado – posnetek je narejen z zgornje postaje vzpenjače, ki smo jo odkrili ob našem prvem ogledu mestnega središča Valparaisa

Po kosilu smo imeli čas za ogled mesta, a kaj ko nismo vedeli, kaj bi radi videli. Prišli smo nepripravljeni, saj smo za izlet izvedeli tik pred zdajci. Jaz sem se leta 2011, ko je bila v Santiagu Regionalna konferenca, udeležil ekskurzije, na kateri smo obiskali tudi Valparaiso. Spomnil sem se, da smo se po mestu vozili z muzejskim trolejbusom, da smo se peljali s prav tako staro vzpenjačo in da smo si ogledali hišo nobelovca Pabla Nerude. Ampak, kako karkoli od tega najti, je bilo drugo vprašanje.

Vzpenjača, ki sem se je spomnil iz leta 2011, pa smo jo z Gurijevo in Alejandrino pomočjo našli šele drugega dne našega obiska  v Valparaisu – ostala je taka, kot sem jo imel v spominu

Najprej smo šli torej na sladoled in na zastonjski oddaljeni dostop do svetovnega spleta. Ampak naj sem še tako brskal in meril, Nerudova hiša ni bila v peš-dosegu, za vzpenjačo je pa kazalo, da je čisto blizu. Res je bila blizu, a ker nikakor nismo našli vstopne postaje, smo pač vprašali mimoidoče in šli v smeri, kamor so pokazali ter še naprej in še naprej in navzgor in prišli do vstopne postaje. Ampak ne do spodnje, temveč do zgornje. Se pravi, da smo peš opravili pot, ki bi nam jo naj vzpenjača prihranila. Kje je spodnja postaja, smo lahko izvedeli samo na en način. Tako, da smo se od zgoraj peljali dol. Jaz sem bil malo razočaran, ker ni več vozila tista stara vzpenjača, pri kateri si na tleh med špranjami lahko videl tračnice in tisto, kar je med njimi. Mislil sem si, da so v teh šestih letih, kar me ni bilo, zamenjali kabino. Ampak sem mislil narobe, ker sem naslednji dan ob obisku z Gurijem in Alejandro ugotovil, da v mestu ni le ena vzpenjača, temveč da jih je cel niz. Tako smo se uspeli peljati tudi s tisto, ki sem jo imel v spominu. Pri tej je na zgornji ploščadi tudi lep pogled na pristanišče.

Paviljon ob zgornji postaji vzpenjače, ki mi je ostala v spominu iz leta 2011

Prav pristanišče je najpomembnejša stvar v mestu. Še posebno v 19. stoletju je mesto zaradi njega doživljalo svoj razcvet. Tu so se ustavljale in se oskrbovale ladje, ki so plule iz pristanišč na atlantskih obalah Amerike v pristanišča na tihooceanski strani. Po odprtju Panamskega prekopa leta 1914 pa je plovba skozi ozko in često vetrovno Magellanovo ožino na skrajnem jugu celine v večini primerov postala odveč in Valparaiso je izgubil velik del svojega mednarodnega pomena. Še vedno pa je ostal izjemno pomebno vojaško in trgovsko pristanišče za Čile.

Pogled iz paviljona ob zgornji postaji vzpenjače na pristanišče v Valparaisu

Naj se od pristanišča vrnem nazaj k vzpenjačam, čeprav nikoli niso imele kakšnega velikega mednarodnega prometnega pomena. Alejandra nas je namreč peljala še na eno prav posebno, ki se začne s predorom, potem se z dvigalom iz podzemlja pelješ v stolp, iz katerega potem vodi most do ulice na griču, ki je kakih deset ali kvečjemu dvajset metrov nad višino vstopne točke. Ampak kot smo včasih rekli, »Čez ‘komod’, ga ni!«. Bolje se je vozit za plačilo, kot pa hodit navkreber zastonj. Ta vzpenjača, oziroma to dvigalo pripelje v že precej revne in s tem tudi, za turiste nevarne, predele. Na to nas je prijazno opozoril eden od domačinov, ki nam je priporočil, naj ne hodimo naprej, predvsem pa ne v stranske ulice, ker ni varno.

Pisane ulice starega mestnega jedra, tudi zato, ker so predvsem zapuščene stavbe čez in čez prekrite z grafiti

Taka varnostna opozorila so precej vsakdanja stvar. Prejšnji popoldan, ko smo se, po vožnji z vzpenjačo dol, podali na ogled starega mestnega jedra, smo naleteli na mladeniča in dve mladenki, ki so delili listke z navodili, kako ravnati v primeru potresa. V mestih ob oceanski obali se je v primeru potresa treba takoj zateči na varno višino zaradi popotresnih valov. Poleg tega pa mladenič in mladenki turistom delijo še druge koristne informacije in so tako rekoč gibljiva turistična pisarna, ki jo plačujejo občinske oblasti. Tudi oni so nam razložili, do kam je varno iti in kaj se splača pogledati. Ravno ko so nam razlagali o ‘varnostnih tveganjih’, je do nas prikolovratil klošar, ki je, videč turiste, na vsak način želel priti do kakšnega drobiža. Drugače se ni dal odgnati, kot da je mladec iz turistične patrulje potegnil iz žepa denarnico in mu dal za pivo, vino ali kaj drugega opojnega, kar fante in možakarje z ulice drži pokonci. Mi pa smo bili rešeni pred njim. Res prijazna gesta.

Stolp, vrhu katerega je izstop iz dvigala Polanco

Taj, Alejandra, Julija in Maša v predoru, ki vodi do spodnje postaje dvigala Polanco

Staro mestno jedro Valparaisa je sicer še ena od znamenitosti, ki je na UNESCO-vem seznamu svetovne kulturne dediščine, ki smo jo skoraj nevede obiskali. Ampak kar smo videli, je bilo precej žalostno. Od nekdanjega blišča in lepote, so marsikje ostale zgolj še lupine, oziroma zunanje stene, brez oken, streh, vmesnih nadstropij … Pri nas smo zgroženi že, če na kakšnem spomeniku lokalnega pomena odpada omet, tule pa na veliko propada svetovna dediščina, pa nič. Morda malo pretiravam, a škrbine v mestnem tkivu so name zagotovo naredile večji vtis, kot številne ostale, kolikor toliko dobro ohranjene stavbe.

Tole je ena od stranskih uličic, kakršnih je ob spustu s Polanca polno, sprehajanje po njih pa turistom močno odsvetujejo

Tole je pa valparaiški peglezen – očitno so imeli tudi enega svojega Plečnika, ki je tako kot naš prišel na idejo, kako zapolniti prostor med ulicama, ki se sekata pod tako ostrim kotom

Mestne ulice starega jedra smo ponovno obdelali v nočnem času, po večerji, na katero nas je peljal Guri. Julija je v medli svetlobi uličnih svetilk navdušeno odkrivala novodobne ‘freske’, ki so jih ‘grafitarji’ nasprejali na stene stavb ene od ulic, kjer je ponoči nadvse živahno, saj pred vsako drugo hišo najdeš gručo mladih ljudi, ki klepetajo, se hahljajo, zabavajo in predvsem pijejo. Meni bi bilo sicer dovolj, da bi se z začetka ulice s pogledom sprehodil do zgornjega konca in nazaj, potem pa v avto in spat. Ampak z Gurijem to ne gre. Morali smo ulico premeriti od spodaj navzgor in nazaj, lepo počasi in s premislekom.

Napis na stavbi naproša mimoidoče naj pomagajo čuvati svetovno dediščino in naj ne odmetavajo smeti – ampak stavba nima strehe – ostal je le še obod, poslikan z grafiti, smeti so ob tem zanemarljiv problem

Restavracija Cinzano, kjer moraš med večerjo med drugim tudi ploskati v ritmu glasbe

Ko je že kazalo, da končno lahko gremo na naš zadnji sedež, se je izkazalo, da Julije še ni, ker je še zbirala dokumentacijo za ‘dosje’ z delovnim naslovom ‘Nočni portreti grafitov iz Valparaisa’. Ko smo jo končno dočakali in se uspešno zbasali na zadnji sedež, pa nismo šli spat, ampak na najlepšo razgledno točko v mestu, s katere se vsled noči, v glavnem ni kaj dosti videlo, smo si pa predstavljali, da mora biti podnevi res zelo lepo. Juliji se je sicer zdelo, da ob tem nočnem ogledu mesta nisem pokazal zadosti navdušenja, predvsem pa ne toliko, da bi z njim poplačal ves trud, ki ga je v to, da bi nam bilo lepo in bi iz mesta odnesli čim lepše spomine, vložil Guri. Ampak kaj morem, če pa bratranec živi v prepričanju, da je to, kar navdušuje njega, tisto kar je všeč tudi vsem drugim. Meni bi čisto zadoščalo, da gremo samo na večerjo in si mesto ogledujemo naslednji dan, sveži in spočiti. Ampak svež in spočit in podnevi, pač ne moreš občutiti, kako to mesto živi in diha ponoči. Za nazaj sem tako čisto hvaležen Guriju za to doživetje, čeprav je bilo takrat nekoliko naporno, še posebej, ker sem vedel, da nas po vsem, kar v mestu počnemo, čaka še naporno drenjanje celotne Pelcije na zadnji klopi Gurijevega ‘kamioneta’.

Zdaj pa še k večerji. Za to priložnost je Guri izbral lokal, ki je ‘veri tipikl čileno’ in ‘veri tipikl Valparaiso’ imenuje pa se Cinzano. Imena se nikakor nisem mogel spomniti, iskal sem po Google zemljevidu, ker sem vedel, kje približno restavracija je, pa nisem našel. No, potem pa sem takole po detektivsko povečal eno fotografijo iz restavracije, kjer je na menijih napisano ime: Cinzano. Od tu naprej seveda ni težko ugotoviti, da gre za restavracijo s tradicijo, saj deluje že od leta 1896.

Eden od starejših trolejbusov, ki še vozijo po Valparaisu

K sreči hrana, ki jo strežejo, ni tako stara kot restavracija in smo jedli za moj okus zelo dobro. Splošni vtis pa je, da je restavracija, do kraja natrpana s stvarmi in ljudmi, se pravi, gosti. Prostora je malo, tako, da bi mi tudi tu skorajda moral kdo sedeti na kolenih in tako rekoč gledaš sosedu na krožnik. Prostor je razdeljen na dva ne prav široka hodnika. Na prvem se od vhoda daleč v notranjost vleče šank, na koncu pa je še nekaj miz. Potem za stopnico više poteka drugi hodnik, v katerega se vstopa na koncu prvega, seveda pa se vleče v nasprotno smer vzporedno s prvim. Da prideš do miz, moraš najprej mimo muzikantov, pred katerimi je še plesišče, za katerega ne vem, če ga je za več kot dva kvadratna metra. Oba prostora sta ločena le z ograjo in pri vhodu je vmes še zasteklitev. Poleg hrane pa je v restavraciji seveda bistveno vzdušje. Glasba sama po sebi ne bi imela takšnega učinka, če je ne bi vsa restavracija v en glas dopolnjevala z glasnim petjem. Od vseh miz se je razlegalo in to ne kakšno pijansko tuljenje, kot smo ga vajeni v naših krajih na takih in drugačnih veselicah ali domačih zabavah enkrat po polnoči, ko alkohol sprosti vse zavore. Ne, tukajšnje prepevanje je bilo izjemno ubrano in za moje pojme intonančno zelo ustrezno. Vsa besedila so znali na pamet. Tako stara mamka pri sosednji mizi, kot že precej opita dama poznih srednjih let in njen ljubimec ali mož, ki sta se občasno obešala drug na drugega. Skratka, prava ‘latino-fešta’, kot se za Latinsko Ameriko spodobi.

Da smo v pristaniškem mestu, pa so nas spominjali različni eksponati, ki so krasili stene kot na primer ladijsko krmilo, sidro, makete ladij iz časov, ko je bil glavna pogonska sila še veter. Vmesne prostore so dodobra zapolnjevale uokvirjene fotografije. Za šankom in pa na nasprotni steni v sosednjem ‘hodniku’ pa sta bili veliki ogledali, ki sta optično povečali prostor. S poudarkom na optično seveda, ker prostora kljub temu ni bilo čisto nič več. Ampak komu je mar za prostor. Ko je čas za ples, se tu pleše, pa naj je prostora še tako malo. Seveda brez ‘quece’ pri njih ne gre. Tudi tu smo lahko videli, kako z navdušenjem se je lotevajo in kako ponosni so na ta njihov narodni ples, verjetno še bolj kot Argentinci na njihov tango.

Stavba dnevnika El Mercurio zgrajena v neorenesančnem slogu v letih 1899 do 1901 po načrtih inženirja Augusta Geigerja in arhitekta Carlosa Barroilheta

O Valparaisu bodi dovolj, za konec še nekaj besed o Colini, kjer smo v bistvu preživeli največ časa. Ampak Colina je širok pojem. Reina Sur, kjer ima hišo teta, sicer spada pod Colino, a je to soseska z zgolj nekaj hišami sredi polj. Središče Coline je dokaj na gosto pozidano, a so hiše v glavnem nizke, vidi se da je zrasla iz sorazmerno majhnega naselja. Občina Colina je imela v petdesetih letih zgolj 10.000 prebivalcev, leta 2002 že blizu 60.000, do danes pa se je to število povečalo že na 120.000. Za tako, skoraj eksponentno, rast števila prebivalcev je krivo razseljevanje prebivalcev Santiaga v okolico. Nove soseske tako po vseh okoliških občinah rastejo kot gobe po dežju. Ene bolj skromne, druge namenjene ‘bogatunom’. Angel starejši, tetin mož, nas je peljal skozi eno takih ‘luksuznih’ sosesk v Chicureu, kjer že po avtomobilih prestižnih znamk vidiš, kdo si lahko privošči življenje v dragih vilah, obdanih z vrtovi, ki so pravi parki, za katere skrbijo posebej za to plačani vrtnarji, da sobaric in kuharic, ki so del nepogrešljivega osebja v hišah teh sosesk, sploh ne omenjam. Čeprav sem jih pravzaprav že. Da so te hiše v varovanih, ograjenih soseskah in da je do njih teže priti kot v Washingtonu do Bele hiše, se pa menda tudi razume.

Takle je nočni pogled z enega od hribov proti Colini

V Colini pa ne rastejo samo nove stanovanjske soseske ampak tudi novo upravno središče. Del tega bo tudi nova policijska postaja. Moji so zaradi tega zelo zadovoljni, saj se gradi v neposrednem sosedstvu njihovega kopališča, kjer imajo tudi prostor za Zumbo, ki jo vodi Angelina in igrišče za mali nogomet, ki ga ponujajo v najem. Seveda računajo, da bo z izgradnjo sedeža policije varnost v tem delu mesta bistveno boljša, kar bo dobro tudi za njihov posel. Glede na to, da smo bili na obisku v jesenskem času, nas na ogled bazenov niso peljali, je šel pa večinski del Pelcije z Angelino na Zumbo, samo mene spet ni bilo zraven.

Ogledali pa smo si lahko, kako poteka drugi del njihovega posla, to je pridelava origana. Nismo sicer šli gledat, kako origano raste, ker ti vzame preveč časa, da opaziš kakšno vidno spremembo v rasti, poleg tega pa je bil posel z origanom že v fazi, ko so ga želi in pakirali. Slednje smo si lahko ogledali in Angel starejši se je malo pohvalil s svojimi izboljšavami in lastno izdelavo opreme, s pomočjo katere pakirajo origano glede na kakovost. Najboljši so seveda samo listki rastlin brez ‘prahu’, pri drugem kakovostnem razredu so namreč zraven tudi zdrobljeni deli. Zelo ponosno nam je razložil kako imajo vse potrebne certifikate kakovosti in varnosti ter seveda čistoče. Nam se je sicer zdelo, da vse delajo še vedno precej po domače. Delavci sicer nosijo maske in na glavah zaščitne mrežice, ampak ko s polj s tovornjakom pripeljejo origano, ga stresejo na tla pred stavbo, v kateri poteka pakiranje. Da se po teh tleh hodi in to ne v copatih ali kakšni posebni sterilizirani obutvi, je seveda normalno. Ampak ne hodijo samo zaposleni, temveč tudi pes čuvaj, zelo podoben tistim, ki jih ima teta doma, le da je še večji, torej prava zverina. Pakirnica je v bistvu neke vrste velika mlatilnica in slamoreznica, iz katere na koncu pridejo ven lističi origana in bolj ali manj celi najdejo svoje mesto v vrečah, ki jih potem večinoma prodajo na različne konce sveta, nekaj pa tudi doma v Čilu.

Večer pred našim odhodom v La Paz, je Guri vihravo odpeljal mlajši del Pelcije, rekoč, da je čas za nočno življenje in potem sva morala z dugim bratrancem še midva z Julijo. Da meni večer pred jutranjim letom niti najmanj ni bilo do kakšne nočne zabave s petjem in plesom najbrž ni treba posebej poudarjati. Ampak vsakršen odpor je v takih primerih nesmiseln. Peljali smo se kakih dvajset minut iz Coline in to ne v smeri Santiaga, kar je bilo obetavno, saj je to kazalo na to, da bo šlo očitno za kakšno bolj kmečko ali pa zasebno zabavo. Res smo nato zavili s ceste nekam v divjino in brtranec Angel je moral po telefonu preverjati, če je na pravi poti. Za divjino se je hitro izkazalo, da ni tako zelo divja, saj je pot peljala do kmetije, kjer se je že kar pozno v noč tudi odvijalo pakiranje. Ampak ne origana, temveč grozdja. Alejandrini starši imajo namreč nasade trte, kjer gojijo namizno grozdje, ki ga tudi izvažajo po vsem svetu. V Slovenijo sicer ne, ampak na Kitajsko in ne vem kam še vse. Razkazali so nam, kako poteka delo ob tekočem traku, kako se grozde zloži v vrečke in nato v škatle in kako se jih potem zapre. Potem so še Mašo postavili ob trak, da je spakirala eno škatlo, ki je romala na kdo ve kateri konec sveta, kjer jo bo nekdo odprl in sploh ne bo imel pojma, kdo mu je to grozdje v Čilu zapakiral. No, celoten postopek od trenutka, ko grozdje pripeljejo do pakirnice, pa do trenutka, ko ga prepihajo s sredstvi proti gnilobi in škodljivcem, nam je lepo razložila Alejandra. Pravzaprav, poskušala je razložiti, ker je bil posredi pojav, ki se mu reče ‘izgubljeno s prevodom’. Ona je namreč razlagala in razlagala, potem pa pogledala mene, da njeno razlago prevedem in ponavadi sem to naredil s tremi, štirimi besedami. Kmalu ji je bilo jasno, da s temi mojimi prevodi nekaj ni v redu in me je pošteno oštela. Potem sem se trudil biti bolj gostobeseden, ampak kaj, ko vsega kar je povedala nisem razumel. Oziroma, razumel sem vse, samo za prefinjeno špansko izrazje nisem našel ustreznih slovenskih izrazov.
Namesto nočnega življenja, kot si ga človek predstavlja, smo torej spoznali nočno življenje na kmetih, kjer je treba, kadar je pač sezona, delati pozno v noč,če hočeš da je delo pravočasno opravljeno. Spoznali smo Alejandrine starše, poskusili njihovo neoprano namizno grozdje, ki nas ni pretirano navdušilo in videli, na kakšen način prihajajo čilski pridelki v trgovine po vsem svetu. Tudi v Sloveniji nanje pogosto naletimo. Da grozdje ni bilo oprano smo seveda mislili zato, ker jaz nisem dobro razumel Alejanndrine razlage. Iz posnetka njene razlage je mogoče razumeti, da ga očistijo s paro. Do posnetkov z našega ogleda nočnega pakiranja grozdja je mogoče priti s klikom na sličico ali napis.

Nočno pakiranje grozdja