-
Zmaj Požiraj iz Črnega grabna
Ilustrirala Maša Pelc Nekoč je bil, in če verjamete ali ne, je še danes. “Kdo?” sprašujete. Ne kdo, ampak kaj! – Črni graben. Veste, to ni nikakršna velika jama, pa tudi jarek, po katerem bi se valila kakšna umazana črna voda ne. Ne, Črni graben je dolina, po kateri se vije črna cesta, po njej…
-
O treh kužkih in muci
Kužek Fifijužek je šel po cesti. Za njim je pripeljal avto in mu potrobil. Kužek Fifijužek se je umaknil s ceste na travo in šel naprej kar čez travnik in tako je prišel do visokega košatega drevesa. “Kako lepo drevo,” je pomislil in ga ovohal od vseh strani. “Hura!” je zavriskal v mislih. “Tegale drevesa…
-
Zgodba o deželi jagod (1. natis. – Ljubljana : Landart, 1995 )
Pred tako davnimi časi, da se jih ne spominjajo niti najstarejši otroci, so se v hribih nedaleč od Ljubljane dogajale nadvse čudne in sila zanimive stvari. Če greste iz Ljubljane tja, kamor vas vabi jutranje sonce, boste takoj za prvim hribom našli dolino, po kateri se vije potoček z imenom Besnica. Tu v tej dolini…
-
Po pasje začinjena kriminalka ali zgodba o Petru Dolgouhu in njegovem Tringlu
Nekoč pred prav nedavnim je živel možak, ki je bil nadvse zanimivega videza, imel pa je tudi nadvse nenavadno ime. Njegovi lasje so bili dolgi, tak je bil tudi njegov nos, pod njim so viseli dolgi brki in še daljša brada. Pod njo se je skrival dolg vrat, nad njim je bil v ustih za…
-
Pot do Natala
Poletje 2005, Komisija Mednarodne geografske zveze za globalizacijo in marginalizacijo ima svojo letno konferenco v Natalu v Braziliji. Od doma odidem nekaj čez štiri popoldan. Kot je to običajno pri mojih potovanjih, je tudi to pot prisotne nekaj nervoze zaradi skrbi, če se bodo stvari časovno izšle. Strahu pred tem, da bi zamudil kakšen let, se nekako ne…
-
Sobota, 17. 9. 2005
Vsaka hoja tule je poseben napor. Pozna se na preznojenih oblačilih in to ob temperaturah, ki niso kdo ve koliko čez dvajset. Plaže pa so zeeeelo dolge. Ampak moj namen, da se bos podam na jutranji tek po peščini, ni dočakal uresničitve. Mojih sandalov si ne upam pustiti nikjer na plaži, saj je že ob pol…
-
Nedelja, 18. 9. 2005
Kljub temu, da sem šel spat po tukajšnjem času – me je moj bioritem zbudil po našem okroh devetih, kar je v Natalu pomenilo, da sem buden ob štirih zjutraj. Nekaj časa sem še vztrajal v postelji, potem pa sem začel z jutranjim obredjem – stranišče, telovadba … Potem se odločim, da končno le uresničim…
-
Ponedeljek, 19. 9. 2005
Zjutraj sem spet pokonci navsezgodaj. Ob štirih v recepciji že prepeva tiskalnik, jaz ob pet proč že tečem po plaži, tokrat v nogavicah. Spočetka je v redu, a kmalu pesek najde pot skozi tkanino in se začne nabirati v nogavicah. Rešitev ni najboljša, brez obutve s tekom ne bo nič. Kljub temu odtečem plažo gor in dol,…
-
Torek, 20. 9. 2005
Končno pravi tek. Po obalni cesti več kot pet kilometrov naprej od Rifolesa – torej skupaj kakih 14 kilometrov. Potem plavam pred Visual. Na plažo iz hotela pridejo Portugalci. Šele ko so v morju me opazijo, a si zgolj izmenjamo pozdrave. Nekako ne vemo, kaj bi drug z drugim v takem položaju. Po tuširanju in še…
-
Sreda, 21. 9. 2005
Še teden dni, pa se začne potovanje domov. No, zjutraj me že ob štirih zbudi govorjenje in potem štorkljanje lesenih podplatov po stopnicah in v sobi nad mano. Kaj vraga mora toliko hoditi sem in tja, predvidevam, da ženska. Grem pač na stranišče, potem še malo poležat, potem pa na tek. Tokrat s copati in…