Kako in kaj zdaj spraviti v lonec, da bo zgodbe konec, to je tu vprašanje. Čeprav z loncem nima nobene zveze, pa moram tule vendarle omeniti še to, da se je Maša s potovanja vrnila bogatejša za tetovažo na zapestju. Naredil ji ga je Angelinin starejši sin Jorge, prav ta, ki je bil kot sedemletnik pri nas na obisku leta 1997, se pravi še preden sta se rodili njegovi mlajši sestri. Takrat se je tudi zaljubil v Čokolešnik. Ne vem, če je to kaj povezano s tem, da se kot umetniška duša ukvarja s tetoviranjem, dejstvo pa je, da sta si v tem pogledu z Mašo precej blizu in je tako Mašina tetovaža na zapestju njuno skupno delo, saj je motiv origami žerjava, ki krasi zapestje, oblikovala Maša sama.
Semle lahko dodam še zapis o tem, da je imel mlajši del del Pelcije s svojimi bratranci in sestričnami v drugem kolenu poseben nočni žur in sicer pri hišah mojega bratranca in sestrične. Kaj se je tam dogajalo naj bi ostalo strogo varovana skrivnost, če ne bi vsega pridno dokumentiral Guri s svojim telefonom in mi potem naslednji dan zmagoslavno poročal: »Luk, luk, evidns!« Skratka, kazal mi je posnetke mojih plešočih otrok. Tudi sicer so se nam Gurijeve stalno ponavljajoče se fraze usedle v vsakdanji besednjak in jih vsake toliko tudi sami uporabimo ob kaki posebni priložnosti, ko se je treba malo ‘pohecati’! Ena takih je na primer »Gud, gud, krava, krava!«, ki je tako kot »Tipikl Čile fud!«, zaščitni znak njegovega klovnovskega zabavanja sleherne družbe, v kateri se znajde.
Kot zagrizen lovec pa nam je Guri pokazal tudi en poseben trik, ki je malo podoben hoji po žerjavici. Na pikniku na hribu, kamor je tričetrt Pelcije jahalo, so nam gostitelji zakurili ogenj, potem pa čez vrgli rešetko, na kateri so nam spekli meso, kaj pa drugega. Za žejo pa je bilo tokrat poskrbljeno ne samo s sladkimi pijačami ‘multinacionalnih’ znamk, ampak se je kuhal tudi čaj. Kuhal se je v veliki stari konzervi, visoki kaka dva decimetra, ki je imela zgoraj na vsaki strani eno luknjico, skoznju pa v loku napeljano žico za priročni ročaj. Čaj se je v tej posodi kuhal kar neposredno na žerjavici, potem pa je Guri pograbil ročaj, dvignil posodo z žerjavice in si jo postavil na dlan druge roke. Nekaj trenutkov jo je tako držal potem pa dvignil in pokazal opečeno dlan. Ne, ni bila opečena, le malo umazana od saj. Razložil nam je, da takoj ko dvigneš posodo z žerjavice, je vsa vroča voda zgoraj, dno pa je bistveno hladnejše, ker se tam nabere hladnejša tekočina, zato se, dokler se po vsej posodi temperatura ne izenači, na dnu ne opečeš. Kljub prepričljivi fizikalni razlagi, nihče od nas ni imel volje v praksi preizkusiti, kakšna je dejanska temperatura dna.
Pri tem čaju, ki se je skuhal v tej posodi, pa je bilo zanimivo videti, kako se kuhanja loteva Angel starejši. Pri njem je recept za čaj očitno pol vode, pol sladkorja. Sladkal je namreč, kot da kuha marmelado in ne čaj. V posodo je vsul skoraj pol kile sladkorja, tako da sirupa, ki je tako nastal ni hotel piti nihče, saj niti za gašenje ognja na koncu piknika, ni bil primeren.
Piknik na hribu nad Colino, veliko mesa in ‘ekstremno’ sladek čaj (za več posnetkov s piknika klikni tule)
Takih in drugačnih prigod je bilo sicer še dosti, a mi jih je približno toliko že izginilo iz priročnega spomina in so pokopani pod navlako, ki se mi je nabrala v moji spominski enoti po tistem, ko smo se vrnili domov. Na začetek našega povratka, torej na letališče v Santiagu so nas naši sorodniki spet pospremili skoraj tako množično, kot so nas pričakali. Ob slovesu je bil v marsikaterem grlu večji ali manjši cmok, celo Angel starejši, ki se vedno dela neustrašnega ‘mačota’ je bil videti, kot da mu bodo vsak čas iz oči pritekle solze. Čeprav smo po svoje blizu, pa je pot čez ocean še vedno podvig, ki si ga ne privoščiš kar tako, pa tudi brez naporov ni, zato vprašanje, »Ali se bomo uspeli ponovno srečati v polnem številu tako kot tokrat?« toliko bolj nadležno oblega človekove misli. Starejši ko si, bolj jasno se ga zavedaš. Ampak treba je misliti na dobro, slabo pride samo od sebe in sprejeti ga je treba, takrat ko pride, ne pa že prej ves čas živeti, kot da je že tu. Treba se je zavedati, da so nekatere stvari neizbežne, a pretirano ukvarjati se z njimi, dokler ne pridejo, res nima smisla. Tako je obveljalo, čimprej nasvidenje in za naslednje leto se že veselimo obiska Angela IV., tetinega vnuka torej, in njegove punce, ki prideta na obisk v Evropo in seveda tudi k nam.
Taj na konju, skupaj z ostalimi jezdeci, ki so šli na piknik po kavbojsko
Tudi verjetnost, da bo Pelcija še kdaj v vsaj štiripetinski, kaj šele v popolni sestavi, šla na kakšen takle izlet, je zelo majhna. Dokler otroci še niso imeli izbire, nismo zbrali poguma in denarja in smo ždeli doma, zdaj so pa odrasli in imajo vsak svoje cilje in želje, pa tudi obveznosti, kar pomeni, da je kaj podobnega, kot sem poskušal opisati z več kot štirideset tisoč besedami v tem besedilu, bolj kot ne utopija, oziroma pobožna želja, predvsem seveda staršev, kot pa nekaj uresničljivega. Tina smo na opisani poti pogrešali, še posebno Juliji se je vsakič, ko smo doživeli kaj lepega, utrnila misel »Škoda, da Tina in Neže ni zraven!«. Ampak morda pa naslednjič bosta, če se spet odločimo za še kakšno zanimivo pot, daleč od doma. Bomo videli, prihodnost je negotova, nepredvidljiva in polna presenečenj, torej, pustimo se presenetiti. Za presenečenja pa naj velja, dobrodošla so samo prijetna, neprijetnih pri nas ne maramo in naj raje gredo kam drugam ali še boljše, naj ostanejo tam, kjer so.