Končno pravi tek. Po obalni cesti več kot pet kilometrov naprej od Rifolesa – torej skupaj kakih 14 kilometrov. Potem plavam pred Visual. Na plažo iz hotela pridejo Portugalci. Šele ko so v morju me opazijo, a si zgolj izmenjamo pozdrave. Nekako ne vemo, kaj bi drug z drugim  v takem položaju.

Po tuširanju in še enem obilnem zajtrku z neomejenimi količinami svežega, eksotičnega sadja s Toivujem odpešačiva , to pot po obalni promenadi, a že po nekaj deset metrih slečeva majici, ki sva jih dobila od organizatorjev. Tudi to ne pomaga dosti. Vsake toliko obrišem kapljico znoja, ki mi izpod pazduhe priteče do komolca.

Ob prihodu v hotel sva mokra od lastnega potu, torej najprej na stranišče, kjer je voda in kjer so tudi papirnate brisače.

Po prvi seriji referatov je odmor s prigrizkom. Alison hoče iti kar takoj, torej špricava drugo serijo predstavitev in kot se izkaže kasneje, tudi opoldanski odmor (s hrano) in še dobršen del prvega popoldanskega bloka referatov.

Nakup fotoaparata je potekal brez posebnosti. Omeniti velja le to, da je bila prodajalna tako močno hlajena, da je blagajničarka ves čas pritajeno pokašljevala.

Banka pa je bila nekaj povsem drugega. V dobro varovan prostor je težko priti, zato sta iz njega prišla uslužbenec in uslužbenka in ko jima je Alison pokazala svoje potovalne čeke, sta nama nekako dopovedala, da da morava nazaj skoraj do tja, od koder sva prišla, ker če kje, potem menjajo take stvari, samo tam. Torej sva šla in spotoma sem uspel kupiti še trak za glavo, saj mi je ruto dan prej ugrabil nagajivi, valoviti Atlantik. Z avtobusom sva se nato peljala nazaj do banke, kjer naj bi menjali potovalne čeke. Zunaj pasja vročina, ko se prebijeva skozi vrtljiva vrata in prestaneva kontrolo vsebine Alisoninega nahrbtnika, sva na hladnem. V banki je več vrst, pristopi uslužbenka in potem, ko izve za namen obiska, nekaj odtipka na nekakšen bankomat in Alison dobi listek s številko ter navodilo naj čaka pred okencema 14 in 15. Delo poteko počasi, da bolj ne more. Ko je pred Alison le še en možakar, uslužbenka, Flavia po imenu, izgine. Pride druga, nekaj sprašuje, potem eno od strank z višjo številko odpelje na drugo stran prostora in tam opravi z njo. Potem pride in tistim, ki so stali v vrsti pred srečnežem, ki ga je odpeljala,  pove, da morajo počakati kakih deset minut, da se vrne Flavia. Seveda je trajalo vsaj dvakrat toliko. Ko je Alison končno na vrsti, spet traja in traja. Navsezadnje je Škotinja le zamenjala svoje potovalne čeke in to po izjemno slabem menjalnem tečaju za povrh. Za dolar je dobila zgolj 2, 1 reala, čeprav je sicer dolar vreden 2,9 reala. Za povrh so ji za menjavo zaračunali še 20 dolarjev provizije. Moj komentar, da je pač treba plačati za vse varnostnike in dolg proces menjave, ji sicer ni v tolažbo, a vsaj sprejme svojo avanturo s humorjem in celotno zgodbo kasneje, z zanjo značilno glasnostjo in vehementnostjo, oznanja vsem, ki so ji voljni prisluhniti.

Začetek popoldanskih predstavitev sva torej zamudila. Od tega kar sva še uspela slišati, je bil le Margaritin prispevek sistematičen, urejen, dobro predstavljen in zanimiv. Ampak to je nekaj, kar od Margarite  človek lahko pričakuje.

V dolgem odmoru sva, spet z Alison, uredila formalnosti v zvezi z ekskurzijo. Agencija Eco-turismo, oziroma uslužbenec in uslužbenka te agencije sta naju peljala kar v njihovo pisarno, da sva tam plačala. Med čakanjem in listanjem po časopisu sem naletel na fotografiji Fernande in Margarite in na članek o naši konferenci. Pokažem ga Alison, ki je že pred tem komentirala, da je moj časopis bolj zanimiv od njenega. Odloči se, da bo časopis odnesla Margariti, saj je vendar njena prijateljica. Zanimivo, le kako da se je tako navezala na njo. Margarita se mi zdi tako zadržana in neizstopajoča, povsem drugačna, oziroma pravo nasprotje Alison, ki je izrazito nastopaška in vedno izstopajoče glasna.

Po dolgem čakanju na zadnjo popoldansko serijo predstavitev in napol dremajočem spremljanju, se delo konference ob sedmih zaključi. Prispela sta tudi Staša in njen fant Simon. Izmenjamo nekaj besed v slovenščini. Potem grem jaz z množico drugih na večerjo v Kaktus. Toliko nas je, da nas peljejo v prvo nadstropje. Najtežje je bilo na koncu poravnati račun, ker so imeli v restavraciji premalo usnjenih ovitkov, v katerih strankam izročajo račune, saj je vsak od nas plačal zase. No, precej časa je trajalo, ampak na koncu je tudi zadnja gruča geografov, tista, ki je želela dobiti vrnjen ostanek denarja, dočakala svoje reale. S Katarino iz letos maloštevilne švedske delegacije greva potem skupaj do našega hotela in potem seveda vsak v svojo sobo. Ona ima menda tako z visečo mrežo na balkonu. Alison je bila nad tem tako navdušena, da je vsevprek oznanjala, da mora po vrnitvi z ekskurzije dobiti prav to sobo.