Vsaka hoja tule je poseben napor. Pozna se na preznojenih oblačilih in to ob temperaturah, ki niso kdo ve koliko čez dvajset.

Plaže pa so zeeeelo dolge. Ampak moj namen, da se bos podam na jutranji tek po peščini, ni dočakal uresničitve. Mojih sandalov si ne upam pustiti nikjer na plaži, saj je že ob pol šestih na njej že prav živahno. Ne le, da so tu posamezni tekači, ampak so tu tudi že prvi ‘senčnikarji’. Tisti, ki ti za denar postavijo plastični ležalnik pod senčnik. Razočaran in preznojen se torej vrnem v hotel. Malo telovadbe namesto teka je boljše kot nič – potem pa hladen tuš. Vsaj ohladi te in potem je v klimatizirani sobi znosno – le da človeka razjeda osamljenost. Internet stane 9 realov na uro. Minute pa tako hitro tečejo! Pregledam pošto, pišem domov. Od organizatorjev poizkušam izvedeti, če je že kdo prispel in kje biva. Saj odgovora verjetno ne bo – ampak …

Ob enih se odpravim na plažo. Po tem, ko sem si najel ključavnico za sef v moji sobi, kamor sem pospravil denar, potni list in vozovnice. Z belo hotelsko brisačo zakoračim po pesku – tokrat v čevljih – izkazalo se je, da so začeli razpadati – to sem ugotovil na dopoldanskem snemalnem obhodu bližnje okolice. Na plaži pa so dokončno razpadli. Z vsakim korakom je bil podplat dalj od stopala. Vame pa se zapodija snčnikarji in ponujajo svoje storitve. Prva dva brezbrižno ignoriram. Tretjemu uspe začeti pogajanja. Ker mi ne uspe znižati cene, grem naprej, se prebijem mimo nekaj naslednjih senčnikarjev in na mestu, kjer je na plaži nekaj prostora, se ustavim – a kaj lahko naredim. Če odložim stvari kar na pesek, mi jih bodo zelo verjetno ukradli, če ne zaradi drugega zato, ker jim nisem dal zaslužiti z najemom senčnika. Torej se spet spustim v pogajanja. Precej zdelan stol pod senčnikom dobim za dva reala. Sedem in si sezujem čevlje. Ta par sem sezul zadnjič – v hotel bom šel bos! No, pod sončnikom sem kolikor toliko zaščiten pred soncem – sem pa žal izjemno privlačna vaba za prodajalce – sončnih očal. Seveda, saj vidijo, kaj mi manjka. Eden kar ni in ni odnehal. Pano s celo zbirko postavi predme in mi zakrije pogled na morje. Seveda ni zadnji, je pa najbolj vztrajen. Sledijo prodajalci in prodajalke razne hrane – rakov, školjk, kuhane koruze, na vozičkih imajo pijače – alkoholne, sokove, zelene kokose … Potem so tu še prodajalci vsakršnega kiča, ‘fuzbalerskih’ majic, ‘kopalk’ … Komaj se  z ene strani pririne prodajalec CD-jev, katerega voziček oddaja glasno glasbo, že se z druge strani pojavi drugi in tako se semenj na dvokolesnih ‘cizah’ in prenosnih panojih odvija gor in dol pred tvojim sedežem. Celo mobilni ‘žarmojstri’ se vzamejo od neznano kod – eni z manjšimi žari na verižici, drugi z večjimi na vozičkih. Za vrhunec pa po vlažnem pesku povsem ob morju prijaha nekakšen  Pancho Villa z leseno puško na hrbtu in širokim nasmehom na ustih.

Po uri samopomilovanja in trpljenja na oslepljujočem pesku, ko še nisem upal pustiti hlač s ključem mojega sefa in kartico hotelske sobe v žepu, da bi šel v vodo, se vrnem v hotel. Največ kar sem si drznil, je bilo – do kolen v vodo – prihrumel je seveda val in me zalil do hlač.

Popoldne se odpravim iskat hotele, ki so nam jih ponujali organizatorji, da morda najdem koga od znancev. Po 50 metrih , na odcepu za plažo odkrijem prvi hotel. Obrnem se proti plaži – in navzgor mi naproti prikoračita Walter in Veronika. Po mojem sprehodu do hotela, kjer bo potekala konferenca, se oglasim pri njiju in zmenimo se, da gremo skupaj na večerjo.

Večerja je bila okusna. Walter in Veronika sta v tej restavraciji že stara znanca – z osebjem se poskušata pogovarjati po portugalskoin jima kar uspeva. Njun odnos do tukajšnjih krajev je precej drugačen od mojega. Njuna pozitivna naravnanost omili celo moje negativno dojemanje gneče, hrupa, vsiljivosti.Onadva sta vajena še vse kaj hujšega, zato jima je tukaj vse sprejemljivo in celo nekoliko romantično. Hrušč in trušč z vozičkov prodajalcev CD-jev in iz mimo vozečih avtov ju prej zabava kakor moti. Z občudovanja vredno potrpežljivostjo izrekata svoj “NO, oubrigado!” – ne hvala – in se tako rešita vsakovrstnih ponudnikov, ki se jima sploh ne zdijo vsiljivi. Seveda si mislim, da pač nimata izkušnje enournega sedenja na plaži …

Po večerji, plačala sta onadva, gremo še na sprehod po hrupni in natrpani ulici ob plaži. Ljudje tu so precej bolj sproščeni, kot pri nas in od vsepovsod letijo opazke ‘Papa Noel’ – zaradi moje pretežno sive in dolge brade so me pač krstili za Božička. Neki dekliči me celo sprašujejo, če imam darila zanje. Potem se nek fantič rokuje z mano, verjetno v pričakovanju, da bo od tega imel kakšno finančno korist. Saj ni mogel vedeti, da ima opravka z Gorenjcem. Natakarjev, ki te skoraj porinejo vsak v svojo restavracijo, se rešujem tako, da se z roko pogladim po trebuhu in z gesto nazorno pokažem, da sem že sit. ‘Mulc’, ki se je nalepil name, mi na enak način pokaže, da bi bil rad tudi on, ampak jaz sem pač jaz in z ne ravno najboljšim občutkom se prebijam po ulici naprej. Walterju in Veroniki pokažem hotel in mojo sobo, potem se poslovita in odideta. Z balkona gledam za njima in zdita se mi tako mladostna in medsebojno povezana, pa jih imata vendar že krepko čez šestdeset. Walter bi se lahko že upokojil, a so mu izzivi bolonjske prenove preveč vabljivi, da bi sestopil v tem trenutku.