Poletje 2005, Komisija Mednarodne geografske zveze za globalizacijo in marginalizacijo ima svojo letno konferenco v Natalu v Braziliji.
Od doma odidem nekaj čez štiri popoldan. Kot je to običajno pri mojih potovanjih, je tudi to pot prisotne nekaj nervoze zaradi skrbi, če se bodo stvari časovno izšle. Strahu pred tem, da bi zamudil kakšen let, se nekako ne znam znebiti.
Običajni prometni zamaški na poti na letališče na Viru in v Mengšu, a nič pretresljivega.
Predvideni ‘odlet’ z brniškega letališča je prestavljen najprej za 25 minut, kasneje za 35, razlog pa naj bi bile manjše tehnične težave. Ker motor ne dela kot bi moral , s popravilom nadaljujejo tudi potem, ko smo že v letalu. Odletimo ob četrt čez sedem – ob pol devetih smo že v Frankfurtu. Let brez posebnosti.
Vkrcavanje za Rio se začne že pol ure pred odhodom – kljub temu vzletimo s kakimi dvajsetimi minutami zamude. Boeing 747 je sicer videti kot nov a pri radiu in videu se pozna, da ni – nekje ne dela nič, en film vrtijo brez zvoka, priključek za slušalke je razmajan in stik se izgublja. Hrana je plastična, a okusna – osvežilnih robčkov ni. Po bolj kot ne neprespani noči ni vročih brisač za obraz – so nam pa razdelili zobne ščetke in ‘kalodont’ – uporabno samo, če se ti da čakati v vrsti pred straniščem. Okrog desetih, pol enajstih (petih, pol šestih po brazilsko) smo že v Riu – mejna kontrola – nič kaj hitra.
Ob sedmih si najamem taksi in odpelje me po Riu – po neumnosti se zmenim za še enkrat več kot sem računal, da je smiselno. Na svoji veliki Sonyjevi kameri presnamem del posnetka Borutove petdesetletnice s ‘stresenimi’ posnetki iz avta itn.
Menjavanje denarja na črno je tu očitno zakon!
Letalo za Natal kot kaže leti v Fortalezo z zamudo – seveda – številka leta z moje karte se ujema s tisto, ki je zapisana nad izhodom 23 – torej upam, da me bodo odložili v Natalu (ampak povsem prepričan pa nisem bil).
Do odhoda smo si res nabrali skoraj uro zamude . namesto ob 11:20 smo odfrčali ob 12:12.
Sem bil pa zato eden od osmih srečnežev, ki so lahko uživali udobje 1. razreda na B737/300.
Nekje na poti je bilo videti prekrasno rečno delto – sončni odsev na vodni gladini tu in drugod je ustvaril čudovito prelivanje barv na vodnih zrcalih.
Nad Natalom smo vijugali in krožili tako nizko, da sem imel občutek, da bo pilot pristal kar v močvirju – ali na veliki peščeni površini pod nami. Povsod pod nami je bilo veliko vodnih površin, jezerc, mlak, jarkov – nekatere okrogle, druge lijakaste, kot jezera za jezovi.
Okrog treh po tamkajšnjem času pristanemo – prtljaga je tu, 1, 2, 3 – zunaj me čaka možakar z velikim napisom ‘Stanko Pelc’. Ne zna niti besede angleško – sploh ne vem, kdo ga je poslal, avto pa je v državni lasti – sklepam torej, da ga je poslal organizator – pelje me naravnost v hotel, ki ni bogvekaj – sploh glede na ceno.