Govor na žalni seji Zveze geografov Slovenije in Društva učiteljev slovenije, 14. 9. 2021 v spomin na prezgodaj preminulega predsednika ZGS in enega najbolj dejavnih članov DUGS

Avgust, ali po slovensko veliki srpan, je mesec umeščen v srednji del leta, mesec, v katerem se poletje počasi preveša v jesen in letos mesec, v katerem smo izgubili prijatelja, kolega in predsednika Zveze geografov Slovenije. Iznenada, kot strela z jasnega, nas je zadela novica o njegovi prezgodnji smrti. Poln življenja in zanj značilne radosti, poln načrtov za prihodnost je omahnil v smrt in prisiljeni smo se soočiti s kruto resnico, da smo ga izgubili za vselej in da bo z nami samo še v spominih. Dragocenih spominih, ki nam bodo izvabljali na usta nasmehe, in nam hkrati orosili oči ob spoznanju, da ga ne bo več med nas.

Pogosto mi pride na misel prevod Mickiewiczevega verza: »… domovina, ti si kakor zdravje, ceniti te ne zna, kdor te ni izgubil …«. Pa ne zaradi domovine in tudi zaradi zdravja ne, pač pa zato, ker se nam tako pogosto dogaja, da se vrednosti tega, kar imamo, zavemo šele potem, ko to izgubimo. Ta neprestana samoumevnost nas tišči po poti življenja, da neprestano drvimo naprej in si ne vzamemo časa, da bi znali zares užiti trenutke sedanjosti, da bi njim, ki so nam dragi in najdražji pokazali, koliko nam pomenijo, kako dragoceni so nam trenutki, ki jih delimo z njimi, kako neizmerno lepše nam je zaradi njih in ob njih. Potem pa smo nenadoma soočeni s tem, da lahko vse to prelijemo zgolj v besede slovesa, ki jih ne morejo več slišati, v solze, ki jih ne morejo več videti, čas pa hiti naprej in poti nazaj, razen po labirintih našega spomina, ni več.

Mnogo spominov s časom zbledi, nekateri pa se trdno zasidrajo v nas in ostanejo jasni še dolgo potem, ko smo množico dogodkov, ki se nas niso posebej dotaknili, že povsem pozabili. V meni je še zelo živ spomin na tisti jesenski večer na našem zadnjem zborovanju, ko sem predsedovanje Zvezi geografov Slovenije formalno predal svojemu prijatelju in kolegu Igorju Lipovšku Lenasiju, ne vedoč, na kako boleč in nepričakovan način se bo vodenje Zveze vrnilo iz njegovih nazaj v moje roke. Tistega večera je bil Igor izvoljen ob prisotnosti številnih kolegic in kolegov, ki so ga enotno podprli in mu pokazali, kako pravi človek je za to mesto. Na ta način so se razblinili tudi njegovi dvomi o tem, ali bo zmogel in ali je res on tisti, ki lahko prevzame krmilo naše Zveze.

Ko razmišljam, kakšen človek je bil, da je bil tako pravi za predsednika, mi najprej pride na misel njegova človečnost in njegov odnos do soljudi. Bil je v prvi vrsti prijatelj, šele potem kolega in sodelavec. In seveda, geograf po duši in po izobrazbi.

Leta 1975 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in na takratnih Pedagoško-znanstvenih enotah geografija in sociologija pod A študiral geografijo in pod B sociologijo. Leto kasneje sem šel po njegovih stopinjah in zato vem, kako je bil že kot študent vedno in vsem pripravljen pomagati in svetovati, pa naj je šlo za nasvet, kaj je pri posameznem profesorju na izpitu najbolj pomembno, kako in kaj sprašuje, ali pa za karkoli drugega.

Na geografiji je bil vselej velik poudarek na terenskem delu in ekskurzijah. V času študija sva bila skupaj na ekskurziji po Bavarski in skupaj sva opravljala terensko delo v Halozah. S še dvema kolegicama iz njegovega letnika smo se naložili v stoenko in se vozili od ene haloške vasi do druge, z enega brega na drugi breg, po prašnih, peščenih makadamskih cestah ter anketirali, opazovali in se trudili razumeti procese, ki spreminjajo tamkajšnjo pokrajino in družbo. Predvsem pa smo si vzeli dosti časa za druženje, pa najsi je šlo za piknik s poležavanjem na sveže pokošenih haloških travnikih ali pa za kosilo v gostilni, kjer nam je stari gostilničar postregel z mesom iz tünke in z zanimivimi zgodbami iz njegove in haloške preteklosti. Tudi te izkušnje so bržčas vplivale na to, da je bil Igor goreč zagovornik terenskega dela pri pouku, saj je verjel, da je to najbolj vsestranski način za spoznavanje geografske stvarnosti. Pogosto se je, ob vzpodbujanju učiteljev k vključevanju terenskega dela v pouk, oprl na, mislim da Melikove besede, da je »geografija tudi v nogah«. In ko smo ravno pri nogah, kadar jih je Igor uporabljal za hojo, pa čeprav le sem in tja ter gor in dol po domačem dvorišču, si je rad požvižgaval take in drugačne melodije, saj je bil njegov glasbeni okus širok, kot njegov značilni nasmeh. Predlagam, da v spomin nanj in na njegov vedri značaj prisluhnemo eni takih melodij, ki mu je bila zelo ljuba:

[posnetek, ki smo ga poslušali, ni več dostopen na Youtubu]

Naj nadaljujem z zanimivo prigodo, ki je povezana z najinim delom na terenu. Poleti leta 1991 sem zaključeval doktorsko disertacijo in želel sem preveriti, kako se statistični podatki o naseljih tedanje domžalske občine odražajo v pokrajinski stvarnosti. Ker je delo prijetnejše v družbi, sem Igorja povprašal, če bi šel z menoj od vasi do vasi in kot ponavadi, ko ga je kdo za kaj prosil, ali predlagal kaj, kar je zahtevalo njegovo prisotnost in delo, je bil njegov odgovor: »Seveda!«. In sva šla, dva bradata, da ne rečem obilno zaraščena, mlada moška, od vasi do vasi, z avtom kakopak in opremljena s starimi vojaškimi specialkami. Googlovih zemljevidov takrat še slutili nismo, kaj šele poznali. Bili pa so to negotovi časi, saj je od razglasitve samostojnosti minilo zgolj nekaj tednov, tako da še nismo prav vedeli, ali nas bodo srbski »vožd« Slobodan Milošević in generali JNA pustili pri miru, da dokončamo začeto osamosvojitev, ali pa si s sklenjenim premirjem samo kupujejo čas, da nam bodo potem lahko zadali končni udarec. Ko sva se torej v takih okoliščinah v gostilno v Moravčah pripeljala dva bradača, so osamosvojitveno osveščeni domačini, takrat še brez mobilnih telefonov, nemudoma obvestili postajo milice, da se po Moravčah in okoliških vaseh prevažata dva četniška ogleduha, ki naklepata bogvekaj. Okrog avta, parkiranega na gostilniškem dvorišču, sta se kaj kmalu sukala dva miličnika in si sumničavo ogledovala zemljevide, ki so odprti ležali na zadnjih sedežih. Zgodba se na najino srečo ni končala z zasliševanjem na postaji milice, ker sem imel s seboj potni nalog. Ta je, kar nekoliko razočaranima miličnikoma, zadoščal, da sta verjela, da sva res na terenskem delu in ne na četniški diverzantski akciji.

Sta nama pa bradi, še posebej potem, ko sta začeli siveti, prišli še kako prav pri razveseljevanju otrok v prednovoletnem času. Vloga Dedka Mraza je bila Igorju pisana na kožo in vloga učitelja prav tako. V tem poklicu, ki so ga pred njim opravljali že njegova dedek in babica ter mama, je preprosto užival in si nabral obilo koristnih izkušenj s poučevanjem na šolah od osnovne prek poklicne do gimnazije. Njegovo poklicno pot pa je nedvomno najbolj zaznamovalo svetovalno delo. Odgovorno in strokovno se mu je posvečal kar četrt stoletja. Njegov delovnik ni bil omejen z uro začetka in konca delovnega časa, temveč z začetkom in z uspešnim dokončanjem zastavljene naloge. To pa je pomenilo, da je službenemu delu pogosto moral nameniti tudi svoj prosti čas, ki ga seveda ni imel na pretek, ker je bil vključen v številne prostočasne dejavnosti, pa najsi je šlo za delo v Foto kino in video klubu Mavrica, za društvene dejavnosti v geografskih društvih ali pa za kaj tretjega.

Tako pri svojih poklicnih kot prostočasnih dejavnostih je prihajal v stik s številnimi ljudmi, na katere je s svojim odnosom in lastnostmi skoraj brez izjeme naredil nadvse dober vtis. Izžareval je pozitivno energijo, prekipeval od optimizma, znal je navduševati, prisluhniti in nevsiljivo pomagati. Kako bi ga človek ne mogel imeti rad, ko pa si se ob njem že po nekaj minutah počutil, kot da si v družbi starega, zaupanja vrednega, znanca, da ne rečem prijatelja.

Prijateljev si je na svoji življenjski poti nabral kar lepo število, a tudi nekaj sovražnikov, ki jim ni bila všeč njegova pokončnost, občutek za pravičnost, iskrenost in tenkočuten posluh za ranljive, zatirane in zapostavljene. Ni bil pripravljen skloniti glave in se obrniti stran, kadar je presodil, da je nekaj narobe, krivično in nepošteno. Prav zaradi te pokončnosti in neuklonljivosti na njegovi ter poniglavosti in zahrbtnega spletkarstva na nasprotni strani, je moral skozi najgrenkejšo preizkušnjo. Preizkušnjo, ki je ne bi privoščil nikomur, še najmanj pa človeku kakršen je bil on. Krivica boli in za to bolečino ostanejo brazgotine, četudi nevidne, pa vendar enako omejujoče in neprijetne kot tiste telesne.

Kljub temu je Igor ostal Igor, družaben in zaželen v sleherni družbi. Po krivični odpustitvi z Zavoda za šolstvo je spet postal učitelj. Ni mu bilo težko sesti na kolo, s kolesom na vlak in čez pol Slovenije do Osnovne šole Otočec, kjer so si upali in zmogli ponuditi mu delo.

Z virusom, ki nam je obrnil na glavo naš donedavni vsakdanjik, je prišel pouk na daljavo in kdo, če ne Igor, se je znal temu posvetiti na zanj značilen način. Z mislijo usmerjeno na učence in na to, kar je zanje koristno in pomembno, je pripravljal zanimive učne ure, zastavljal naloge in skrbel za to, da je bil njegov pouk nazoren, jasen, razumljiv in vsem dostopen. Predvsem pa tega, kar je pripravljal za svoje učence, ni skrival pred kolegi, temveč je z veseljem delil z njimi, pa najsi je šlo za objave v njegovi šolski e-učilnici, ali pa na Arnesovi video strani. Enega od takih video posnetkov je ustvaril za letošnjo Noč geografije. Video je na eni strani spomin na dvestoletnico rojstva Blaža Kocena, narejen pa z mislijo na učence in na to, kaj naj bi izvedeli o geografskih značilnostih nekaterih krajev ob poti od Ljubljane do Ponikve. Za konec mojega nagovora predlagam ogled nekaterih njegovih filmčkov:

Igorja na žalost ni več, pogrešamo ga in pogrešali ga bomo. Ostali pa so nam lepi spomini in njegova dela. Verjamem, da bodo mnogi učitelji, ki so z njim sodelovali in se od njega učili, v mnogočem sledili njegovemu zgledu, se ravnali po njegovih praktičnih nasvetih in tudi to je pomembna zapuščina izjemnega človeka, sodelavca, prijatelja, moža in očeta.

Slava njegovemu spominu!