O tem, kako je nastajala Miklova šala

Kot običajno ima tudi zgodba o nastanku Miklove šale svojo predzgodbo, ki seveda ni nič drugega, kot splet okoliščin. Bila je pomlad leta 2001, ko se je “veliki mag” studenškega poletnega gledališča, Lojze Stražar, odločil uprizoriti Miklovo Zalo. Mala malica za njegovo veliko in dobro utečeno uprizoritveno ekipo. Ampak včasih v še tako dobro naoljeno kolesje zaide kakšen kamenček, ki ogrozi delovanje celotnega stroja. V opisanem primeru se je zataknilo enemu od izbranih igralcev, ki se nikakor ni mogel spopasti z vlogo Tresoglava. Tako se je Lojze spomnil name, ki sem bil takrat del standardne igralske ekipe v Lukovici in postal sem Tresoglav. Pravzaprav bi bilo ustrezneje reči Tresorok, ker sem tekom vaj pokazal premalo spretnosti za simultano tresenje glave in netresenje glasu. Veliko laže sem doživeto odigral svojo vlogo, če sem namesto glave tresel roko. To sicer ni bila moja domislica, ampak režiserjeva, jaz pa sem do vrhunskosti izmojstril tresenje roke. Verjetno bi mi z nekaj potrpljenja podobno uspelo tudi z glavo, a je to za tole predzgodbo povsem postranskega pomena. Pomembno namreč ni to, kar se je dogajalo na sceni, ampak v zaodrju. Tam smo, skriti za kulisami, ob uprizarjanju boja koroških svobodnjakov s Turki, imeli obilo zabave in eden od mojih lukoviških soigralcev je prišel na idejo, da bi bilo treba Miklovo Zalo uprizoriti kot komedijo. Prav resno te njegove ideje ni jemal nihče, meni pa nekako ni dala miru in vsake toliko, sem se je spomnil. Nazadnje po sedemnajstih letih od takrat, ko se je porodila.

Slika 1: Tresoglav in njegova hči Almira v Miklovi Zali iz leta 2001

Nekega pomladnega dne leta 2018 se je namreč Jerneja, predsednica Turističnega društva Sv. Vid  obrnila name s prošnjo, če bi režiral njihovo predstavo. Pravzaprav se je obrnila na mojo hčer Mašo, ki je z njimi delala predstavo tri leta prej, jaz pa sem jim tedaj nekaj malega pomagal. Predvsem sem jim predelal in prilagodil besedilo veseloigre Micki je treba moža, nekajkrat pa sem prišel pomagat tudi na vaje, saj se je Maša z režijo spopadala šele prvič. Kakorkoli, ker je bila Maša v času, ko naj bi nastajala predstava na začasnem delu na Kitajskem, jih je prijazno napotila name. Jaz pa se nisem branil, tako kot sem se bil tri leta pred tem. Tako sem kaj kmalu dobil besedilo, ki naj bi ga režiral. Do mene je prišlo iz samega MGL in ni bilo slabo, a za moje pojme precej zahtevno, za zasedbo, ki se je z odrskimi deskami spopadla samo enkrat v življenju, pa še to v “Micki je treba moža”. Saj ne, da ni tudi to zahtevno besedilo, če hočeš iz njega narediti kolikor toliko dobro predstavo. Ampak izbrano besedilo je bilo bistveno zahtevnejše in nekako si nisem znal predstavljati, kako bi izgledalo, ko bi morali ljubiteljski igralci brez resne kilometrine, odigrati, kako se spretno pretvarjajo, da so nekaj, kar v resnici niso. Torej sem iz najbolj zaprašenega kota svojega spomina privlekel na dan idejo za Miklovo Zalo, ki bi morala biti uprizorjena kot komedija.

Slika 2: Jedro zasedbe – za mizo in razširjena zasedba – na klopeh

Prvi sestanek z zainteresiranimi igralci smo imeli 12. julija 2018. Nekoliko nezaupljivo so sprejeli mojo idejo, da bi namesto besedila, ki je bilo prvotno predvideno, igrali nekaj, kar sploh še ne obstaja. Če seveda odmislimo nerazdelano idejo o Miklovi Zali v komedijski izvedbi, ki je ždela v  moji glavi. Ampak niso se upirali, saj si niti niso predstavljali, kaj jih sploh čaka. Vdali so se v usodo, jaz pa sem začel pisati. Odločil sem se za igro v igri, torej da bomo igrali, kako igramo Miklovo Zalo. Nekaj podobnega torej kot Hamlet u Mrduši donjoj, samo da jaz tega nisem gledal  in mi v posebno pomoč ni moglo biti. Mrduša Donja je tako v našem primeru postala Zgornja Štanga, Hamlet pa Miklova Zala. Prav slednje pa je motnja v sistemu, kot bi se reklo, ker v Miklovi Zali nastopa množica likov, jaz pa sem uvodoma razpolagal samo z osmerico, pa še od teh za dva nisem imel pojma, kaj sploh lahko pričakujem od njiju. Za ostale sem že vedel, kako so se obnesli v Micki je treba moža. Z njimi v mislih sem torej v začetku avgusta začel s prvim dejanjem ustanavljati Kulturno društvo Zdravko Štor Zgornja Štanga in upal, da se bodo našli dodatni igralci, s katerimi bomo v naslednjih dejanjih lahko v predstavi uprizorili Miklovo Zalo.

V zadnjih dneh avgusta je bilo prvo dejanje v grobem končano in 28. 8. smo se z igralsko ekipo spet sestali. Dveh, meni še igralsko nepoznanih kandidatov, tudi tokrat ni bilo, je bil pa zato prisoten mlajši del ekipe, ki bi naj prevzel nosilne vloge v predstavi v predstavi. Večinoma so bili to petnajstletniki, kar je kazalo na to, da je vrag vzel šalo, kot se temu reče. Čeprav je v našem primeru ustrezneje reči, da je vrag vzel Zalo, prinesel pa je šalo. Tako se je pisanje drugega in tretjega dejanja kmalu spremenilo v pisanje Miklove šale. Ob nekaj odpovedih in nekaj novih interesentih, je bilo treba narediti tudi nekaj posegov v že napisano in na koncu se sploh ni slabo izteklo. Naj navedem najbolj zanimiv primer dela po naročilu. Oglasim se v trgovini pri sosedu. Ne v tisti, ki se oglašuje za najboljšega soseda, ampak v taki, kjer mi sosed popravi “bicikl” ali pa proda kaj, kar sodi nanj. Njegova žena je že imela svoje mesto v predstavi, on pa mi reče, da je zdaj tudi njega zamikalo, da bi spet bil del igralske ekipe. Sodeloval je namreč tudi že v Mašini predstavi. Zdaj bi tudi, samo če ne bo imel preveč besedila. Torej sem dopisal nekaj replik za novo osebo in moram priznati, da sem mu nadvse hvaležen, za njegovo željo, da vstopi v predstavo. Dobil je vlogo z ne preveč besedila, a že s svojo pojavnostjo prikliče nasmeh na usta, ne le tistim, ki ga poznajo, ampak tudi še komu drugemu.

Slika 3: Novodobni Tresoglav, moj sosed z malo besedila in njegova soseda, v vlogi Iskender bega

S prvimi bralnimi vajami smo začeli 24. septembra in od takrat naprej se besedilo ni več kaj dosti spreminjalo, čeprav smo nekaj domislic dodali tudi še tik pred zdajci oziroma celo že po zdajci, če je zdajci sinonim za premiero. Nekje na pol poti med začetkom bralnih vaj in zdajci pa so nastali še vezni verzi za našega “reperskega” povezovalca.

Po natanko 30 vajah smo bili nared za premiero. Morda ne povsem nared, ampak čas se je iztekel, prišel je 15. december in treba je bilo pred gledalce. V negotovem pričakovanju, naveličani neštetih ponovitev enih in istih šal, smo čakali, če bodo sploh komu smešne. In so bile. Olajšanje je bilo veliko in celotna ekipa je kar žarela ob pogledu na množico gledalcev, ki so vidno zadovoljni zapuščali prizorišče.

(Visited 40 times, 1 visits today)

2 thoughts on “O tem, kako je nastajala Miklova šala

  1. Francka Toman

    Tale zapis o nastajanju pa je dodal še piko na i že tako čudoviti predstavi. Res top predstava, super zamisel, zelo dobro odigrano,… včasih mi zmanjka besed za opisat vse občutke in za vse, kar se mi plete po možganih…. Na kratko, kapo dol! Pa seveda, super tale zapis, res je zanimivo vedet tudi kaj iz ozadja, kar je po navadi gledalcem skrito… Pa sosed z malo besedila, je originalen…,res fajn, da se je skorajžil… mu moram to še enkrat povedat….

    Odgovori
  2. Igor Lipovšek

    Pa si rečem: ali ni škoda, ker pred 60 leti ta medij še ni obstajal. Bi imeli spomin na Zakonci stavkajo, Tri dni direktor, Kralj na Betajnovi, Rokovnjači …
    Miha Požar – režiser, Pengre – masker, …..

    Odgovori

Dodaj odgovor za Igor Lipovšek Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja