Zbudim se kot po navadi pred peto po tukajšnjem času in grem na jutranji tek. Piha nekoliko močnejši veter in tek nazaj je precej bolj naporen kot po obalni cesti iz Ponta Negre proti Natalu. Na oznojeno kožo se mi lepi pesek, ki ga veter na nekaterih mestih dviguje čez peščine na cesto. Po teku grem v ocean. Valovi so nekoliko višji, zato je tudi več deskarjev. Ker nimam deske, se lahko le mečem v valove. Največji me kot igračo odnesejo proti obali. Ko ocean spet posrka vodo proč od obale, si kar naenkrat v vodi le do kolen, ko pride naslednji val, moraš skočiti, da obdržiš glavo v višini penečega vrha.

Po vetrovni kopeli v oceanu si privoščim še nekaj skokov v hotelski bazen, potem pa bogat in obilen zajtrk. Poleg klasičnega izbora sadja: ananas, papaja, melona, lubenica imajo tu še vsaj pet vrst sira.

Alison spet odide nakupovat, Chang-Yi pa mi da darilo za mojo ženo in ob dvanajstih se dobimo, da gremo skupaj na letališče. Tako z ostankom prejšnji večer zamenjanega denarja lahko plačam hotel.Taksi plača Chang-Yi, jaz lahko prispevam le še 7 realov, ker v hotelu nabijejo še 10 odstotkov za postrežbo. Za kakšno postrežbo neki?

Kakorkoli že, kljub temu, da sem na letališču vsaj uro in pol prezgodaj, čas v prijetni družbi hitro mine. Tajvanca odletita pol ure pred manoj in zdaj spet potujem in čakam sam.

Letalo v Sāo Paulo je kot leteča bolnišnica. Za menoj nekdo stalno pokašljuje in seveda ni edini. Jaz sem še vedno v sandalih in kratkih rokavih, okrog mene pa vsi v volnenih puloverjih in jaknah.

V Sāo Paulu me čaka prvo presenečenje. Na mejni kontroli hočejo obrazec o vstopu v državo. Seveda ga že zdavnaj nimam več. Delam se, kot da ga iščem, čeprav vem, da ga ni. Potem se me uradnik usmili in mi da nov obrazec, da ga izpolnim.

Nato grem nekaj pojest. Ko hočem k vstopnim vratom za moj let me doleti naslednje presenečenje – dolga kača čakajočih. K sreči imam časa več kot dovolj in ni panike.

Na čaklanih mestih imajo na temle letališču v belo oblečene maserke, ki na posebnih stolih masirajo potnike. Prva misel, ki te ob pogledu nanje obide je, da so tudi maserke vredne kakšne masaže, ampak spodobni, poročeni moški se takih misli hitro znebimo.

Vkrcavanje se začne z manj kot polurno zamudo. Najdaljše čakanje me torej šele čaka. Sicer pa je tale Boeing 777-200 bolj zdelan, kot tisti s katerim smo prileteli.

Konec dnevniških zapiskov

Prevoje pri Šentvidu, 12. 3. 2018

Srečno sem se vrnil domov, kako, se pa ne spomnim več, ker si nisem zapisal. Viseča mreža, ki sem jo kupil, je tako velika, da še danes ni nikjer obešena. Na steklenih posodicah, v katere sem spravil brazilski pesek, se je dolgo nabiral prah, zdaj ne vem več kje so, našel sem samo eno stekleno posodico mivke, ki sem jo tri leta kasneje nabral na Japonskem. Imam pa kar nekaj mini video kaset brazilskih posnetkov, ki sem jih nekoč že uspel prestaviti na računalnik, a so se ob menjavanju opreme zgubili bogve kje. Posnetke si tako trenutno lahko ogledujem samo na malem zaslonu na kameri, s katero so bili tudi posneti, ampak si jih seveda ne. Tako so zapisane besede zaenkrat edino, kar mi osvetljuje in razkriva ta delček mojih preteklih doživetij.