Zjutraj sem spet pokonci navsezgodaj. Ob štirih v recepciji že prepeva tiskalnik, jaz ob pet proč že tečem po plaži, tokrat v nogavicah. Spočetka je v redu, a kmalu pesek najde pot skozi tkanino in se začne nabirati v nogavicah. Rešitev ni najboljša, brez obutve s tekom ne bo nič. Kljub temu odtečem plažo gor in dol, potem se vržem še v valove, plavam, uživam …

Opoldne sem spet v Kaktusu na promocijskem obroku. Sladica in čaj me prideta več kot glavna promocijska jed.

Končno sem uspel zamenjati 100 dolarjev za 229 realov. Za to sem moral iz hotela dol do menjalnice na obali kar trikrat. Prvič, že včeraj, nisem imel potnega lista. Potem danes pridem dol, pa je bilo še zaprto. Še dobro, da gre v tretje rado!

Ob pol enih s Toivujem odkoračiva do konferenčnega hotela Rifoles. Sonce žge kot za stavo, sence pa niti za vzorec.

Registracija, prijava za petkovo ekskurzijo, še nekaj starih znancev in nekaj novih obrazov, tudi kakšen zelo všečen je vmes, kot na primer tisti od Julie Richter. Od starih znancev je tu tudi Alison. Ta me po uvodnem predavanju povpraša, kaj nameravam in družno ugotoviva, da bi lahko šla skupaj v ‘šoping’. Jaz rabim tekaško obutev, ona pa kartico za svoj fotoaparat, pa še potovalne čeke mora zamenjati za gotovino.

Na sprejemu in ob registraciji so nas poslikali od vseh strani, naslednji dan pa naše fotografije visijo kot perilo obešene v sprejemnici, kjer nam strežejo kavo in prigrizke.

Še pred koncem sprejema z Alison odideva z avtbusom v ‘Natal Shopping’.

Dve nakupovalni središči, vsako na eni strani ceste. Jaz najdem primerne športne copate en, dva, tri. Z njeno kartico je seveda povsem druga pesem. Z ene strani naju pošljejo v nakupovalno središče na drugi strani ceste. Tam moram angažirati domorodca, da nama pokaže, kje je vhod. Ker znam nekaj več portugalsko-španskih besed, se sporazumevam predvsem jaz, saj angleščine tu itak nihče ne razume, sploh ne take s škotskim naglasom, kakršen je Alisonin. Kartice seveda nikjer nimajo. V banko tudi ne moreva. Varnostnik nama ročno razloži, da je zaprta. Alison se odloči, da tako ali tako rabi nov fotoaparat in potem kroživa med dvema trgovinama in ugotavljava, kaj bi bilo sprejemljivo, koliko posnetkov gre na notranji spomin, na kartico ipd. Na koncu se odloči, da bo govorila z možem in se jutri vrnila, ker mora itak v banko.

Vrneva se z avtobusom. Ti so tu prav v redu, nič slabši, če ne celo boljši kot pri nas. Alison povabim v Kaktus in tam naletiva na Valterja, Veroniko, Yasutako itn. Alison mi je tako hvaležna za spremstvo v nakupovalno središčo, da plača za oba. Ob tem velja omeniti, da živi na Škotskem,  se ne vozi s taksijem, ampak uporablja avtobus! No, za naslednji dan ji predlagam, da jo na vsak način spet spremim v banko in po fotoaparat. Če danes ne bi šel z njo, ne bi mogel slišati izjave prijaznega kupca, ki je želel Alison pomagati pri nakupu fotoaparata. Segel je do skrajnih meja svojega znanja angleščine in ob primerjanju Sony-jevega in Canonovega fotoaparata odločno izjavil: “Sony is very better!”. Alison ga je, ne da bi trenila z očesom, kot da bi pri tenisu z backhandom vrnila žogico na nasprotnikovo stran, popravila: “Much better!” Revež je zardel do ušes in se začel opravičevati, da je njegova angleščina bolj uboga. Alison pa ravno nasprotno: “No, your English is quite good!”. Dodati bi sicer morala, da je odlična v primerjavi z vsemi drugimi, ki angleško sploh ne znajo.