Kljub temu, da sem šel spat po tukajšnjem času – me je moj bioritem zbudil po našem okroh devetih, kar je v Natalu pomenilo, da sem buden ob štirih zjutraj. Nekaj časa sem še vztrajal v postelji, potem pa sem začel z jutranjim obredjem – stranišče, telovadba … Potem se odločim, da končno le uresničim moje tekaške ambicije. Oblečem le svoje stare sive tekaške hlače, si zavežem ruto  zvito v trak okoli glave, da mi znoj ne bo zalival oči, nato oddam kartico od sobe varnostniku in ta me spusti na svobodo. Ura je šele pol šestih, z avtobusne postaje pa se že zgrinjajo množice domačinov. Seveda, danes je nedelja in iz mesta prihajajo navsezgodaj na kopanje, sklepam. S seboj imajo velike hladilne torbe, kaj torbe, kar skrinje, take, da jih dva komaj neseta. V njih je seveda pivo v pločevinkah. Eden nosi boben. Skratka vsak nekaj nosi s seboj – danes bo očitno latino-veselica.

Na plaži si navijem verižico ključa od sefa okrog roke, ključ pa stisnem v pest in se podam na tek po plaži, proti severu, proti mestu. Plima je precej visoka in valovi se pripenijo skoraj do mehkejše mivke oziroma do najvišje točke, do kamor običajno gladijo peščino. Tečem približno tam, do kamor sežejo, ker je tam podlaga najtrša in omogoča najboljši odriv. Malo me skrbi dehidracija, saj ne bi rad, tako kot na Mljetu, staknil vnetja žrela. Potem pa je tu še nagnjenost peščine. Za vsaj kakšnih 20 stopinj je nagnjena proti oceanu. To pomeni, da so vezi na eni strani bolj obremenjene kot na drugi. No saj bo na povratku obratno.

V smeri proti mestu se peščina konča ob skalnem robu, do katerega valuje morje. Po deset minutah teka moram torej nazaj. V nasprotno smer do strme peščine Ponta Negra traja tek nekaj dalj – obala je vse bolj obljudena, vse več je tudi opazkin vpitja, smeha …

Na izhodišče se vrnem po 0:39:30 in to z obrušenimi in pekočimi blazinicami, predvsem na palcih. Tale pesek je kar oster. Jutri očitno ne bo nič s tekom. Vsaj brez obutve ne. Je pa voda prijetno topla in zakoračim v valove Atlantika. Ampak s ključem v roki se ne da zares sproščeno uživati. Torej grem ven in ga privežem za kopalke, ter vtaknem v žep. To je zdaj tisto pravo. Sonce se naglo dviguje in se je že prebilo nad oblake, ki obkrožajo obzorje. A ob šestih po tukajšnjem času, ga najvišji valovi še vedno zakrijejo. Val, ki se prelomi, te kar prestavi in ti odnese pesek izpod nog. Dalj od obale te le dvigne in potem na drugi strani zdrsiš po njem – proč od obale.

Plavati se da, primerjati pa ga je mogoče s tekom po valovitem gričevju. Ob takem plavanju bi lahko staknil celo morsko bolezen – od pozibavanja na valovih. To je res pravi užitek. Ko takole razmišljam, sem vse bolj prepričan, da so moteči dejavnik ljudje. Sploh taki, kot tisti, ki je ‘uriniral’ sredi plaže, proti morju, v varni razdalji od vode. Morda zato po vseh ulicah, ki se spščajo proti morju smrdi po urinu, kot se spomnim, da je nekdaj smrdelo po gostilniških vogalih, kamor so možakarji hodili odtočit, da so potem lahko neobremenjeno tankali naprej.

Po uživanju v valovih, med njimi in pod njimi posedim nekaj minut na klopi ob tlakovani obalni poti, potem se vrnem v hotel pod tuš in na zajtrk. Tam pa presenečeno ugotovim, da je v hotelu finski kolegaToivo. Sam! Morda sem pa le naletel na še enega nesrečneža, ki ne ve kaj bi – ali pa tudi ne. Ponudil sem mu, da če želi, greva lahko kam skupaj in prepustil pobudo njemu. Na koncu sem ga moral kljub vsemu jaz zbezati iz sobe in po vročini sva se podala do obale in šla na pijačo. Razlaga mi vse mogoče od tega, da se je odločil zmanjšati težo, do tega, da je Olof s Švedske tako nenadoma umrl za rakom. Za tem se seveda skriva nekaj, kar sem ugotovil dokaj hitro, čeprav se je Toivo okrog tega smukal kot mačka okrog vrele kaše. Rad bi postal član upravnega odbora komisije in jaz kot član bi lahko rekel kakšno dobro besedo za Fince, ki so bili pri komisiji zraven od samega začetka, so tako rekoč ustanovitelji in najbolj marginalni v vsej Evropi. Najraje bi mu ponudil svoje mesto. Za Olofa sploh ne vem, če je bil član prenovljenega Upravnega odbora naše komisije, saj se mi zdi, da je umrl še preden je Etienne kot novi predsedujoči sploh predlagal novo sestavo odbora. Toivuju sem seveda rekel, da bom govoril z Etiennom, saj on odloča, koga želi imeti v odboru.

Popoldne mi v sobi zazvoni telefon. Toivo me povabi k bazenu. Ker je sonce že zdavnaj čez atrij in piha veter je v samih kopalkah kar hladno. Bazen je majhen, a ravno dovolj dolg, da imam za plavanje pod vodo od enega do drugega konca komaj dovolj zraka. Ne toliko zaradi dolžine bazena kot zaradi slabe kondicije.

Opoldne sem bil v Kaktusu na promocijskem kosilu, ki je poceni, a povsem dovolj obilen.

Zvečer smo povabljeni k Marciu, organizatorju konference. S Toivom se zmeniva, da se dobiva ob pol sedmih pred recepcijo. Jaz pridem, on ne. Tudi obljubljenega avtaob tričetrt na sedem še ni. Niti ob sedmih. Grem do križišča, kjer je Hotel Atol das Rocas, kjer sta Walter in Veronika. Pred vhodom ni nikogar, torej je več kot očitno, da so drugi že odšli. Preračunavam moj domači čas v tukajšnjega, a nikakor ni moglo biti drugače, kot da sem bil pravi čas pred hotelom. K vragu še večerja in sprejem, grem spat, bom vsaj zjutraj lahko pravi čas pokonci. Poskušam zaspati, a me mori misel, kej je šlo narobe. Ob tričetrt na osem pozvoni telefon. Iz recepcije mi sporočajo, da je spodaj nekdo, ki pravi, da je moj šofer. Torej se hitro oblečem in grem dol. Tam je že moj stari znanec, ki me je pripeljal z letališča. Odpelje me do hotela Rifoles. Izstopi on, izstopim jaz. Gre noter on in jaz za njim. Nekaj sprašuje, jaz ne, ker ne vem kaj in ne znam portugalsko.Potem se odpravi šofer nazaj v avto in se medtem se z nekom pogovarja po mobilcu. Seveda mu sledim in odpeljeva se pred drug hotel, kjer čaka gruča Portugalcev: Ferdinanda, Joao in še nekaj znanih obrazov, pa tudi nekaj novih. Simpatična Maria je to pot pripelljala svojega moža. Jaz pa sem jo imel ob prejšnjem srečanju še skoraj za otroka. Marçio nas je sprejel v predsobi (ogromni seveda) v visoki varovani stolpnici. Z liftom pride po nas njegov sin, ki ima kakšnih deset let. Zgoraj je že zbrana pisana druščina. V glavnem stari znanci. Hrana je okusna, sok odličen. Imam pa nekaj težav z vključevanjem v družbo. Oguljene teme, kot so “Kako si?  Kako si potoval, kje stanuješ?”, se mi že malo upirajo, pa še hitro so izčrpane, potem mi pa že malo zmanjka idej. Z uvodno referentko se pogovarjava o tem, kaj počne ona, kaj imam jaz na konferenci. Z Willom Stanleyem malo politizirava na balkonu, potem pa se eni Portugalci začnejo poslavljati. Grem tudi jaz, da se ne bom vračal sam, ugotovim pa, da večina Portugalcev še ostane. Vračamo se s taksijem. Smo štirje, jaz pa imam samo špe dva reala. No na koncu za vse plača Bradley. Njemu kot Američanu je to tako ali tako smešno poceni. Od hotela Pizzato, kjer stanujeta Portugalca in Bradley, grem do mojega kar peš. Ulica sicer ni nič kaj prijazna, a dovolj svetla in vse skupaj ne traja več kot pet minut, pa tudi ne vem kako pozne še ni.

Toivuja smo pa žal pozabili. Zjutraj zvem, da je zaspal in ga zato ni bilo ob pol sedmih. Če bi tudi on prišel dol takrat kot jaz, potem bi lahko sklepal, da Brazilci pač zamujajo, tako pa sem bil zmeden in nisem vedel kaj se dogaja. Čeprav sem pomislil tudi na to, da je Toivo morda zaspal, preveril pa nisem.