Za jutranji tek odtečem predvčerajšnjo traso, torej okoli 14 kilometrov in v približno enakem času dobre ure in 14 minut. Po zajtrku grem do hotela Atol das Rocas, saj vem, da bo tja zanesljivo prišel kombi po Valterja in Veroniko. Do Rifolesa se na dan, ko imam predstavitev referata, res ne bi rad potil peš, ker bi tja zagotovo prišel ves premočen.

Med prvo serijo referatov se še nekoliko pripravljam. Pa ne za vsebino, ampak za ‘predigro’.

Včeraj mi je uspelo natisniti sličice prosojnic, po 6 na stran, tako vsaj vem, kaj sem poslal organizatorju na dan odhoda.

Ker je moja tema povezana z ljubiteljsko dejavnostjo, sem se odločil začeti z začetkom moje monodrame. Prvi odstavek ali dva sem prevedel v angleščino in se odločil, da tvegam. Etienna, ki vodi serijo predstavitev, ki zajema tudi mojo, sem vnaprej opozoril, da naj ne bo preveč presenečen nad nenavadnim začetkom. Tudi poslušalce sem opozoril, naj se nikar ne prestrašijo, potem pa sem ugasnil luči in ob svetlobi projektorja, ki je prikazoval naslov mojega referata, sezul sandale in šel bos po rokovnjaško nadret zadovoljivo številno občinstvo.

Po predigri sem spet obul sandale, prižgal luči in v predvidenem času dovolj suvereno dokončal še predstavitev mojega referata. Po kar številnih vprašanjih sklepam, da je bil kar zanimiv. Posebnih komentarjev na neobičajen začetek pa tudi ni bilo. Simona je zanimalo, kje se da to monodramo videti, Chang Yi je rekel: “You should be an actor!”, s svojim zabavnim kitajskim naglasom, seveda. Katarini pa se je zdel moj referat v celoti najboljši od vseh. Tudi to je nekaj.

Popoldan po referatih smo na terasi razpravljali o objavljanju, a do kakšnega pametnega sklepa nismo prišli. Za zvečer pa Marçio predlaga skupno večerjo v restavraciji Camarao. Pred dogovorjenim časom sem še odnesel stvari v hotel in šel zamenjat sto dolarjev. Na poti proti Rifolesu, kjer naj bi se dobili tisti, ki ne vemo, kje je restavracija, naletim na Stašo in Simona. Ob klepetu pot hitreje mine, a pri Rifolesu ni nikogar več. Z nekaj spraševanja restavracijo kljub temu hitro najdemo in tam je že precej udeležencev, a skoraj nič Brazilcev. Že od zunaj pa se vidi, da je restavracija bolj fina kot prejšnje. Marçio razloži, da so porcije  velike za tri. Tako si glavno jed delim s Stašo in Simonom. Ravno za tri ni bilo, a k sreči je drugim hrana ostajala, tako da smo bili deležni še nekaj te. Na koncu se je zataknilo pri računu. ‘Latinci’ so se odločili, da se celoten znesek razdeli s številom prisotnih. To je predvsem za Simona in Stašo predstavljalo precejšen šok, saj bi morala plačati dvakrat več kot sta pojedla in popila. Simon je zato odločno presekal zadevo z odločitvijo, da se plača dejanski in ne enak delež, kar je seveda, kot sem slišal naslednji dan, precej zakompliciralo plačevanje. Je bilo pa zato to toliko bolj pošteno.