Glede na to, da se nisem spustil s kolesom po ‘Cesti smrti’, mi na drugo mesto našega potovanja res ni težko postaviti nič drugega kot izlet na ‘Ujunijsko slanišče’. Čeprav je večina izleta minila v vožnjah skozi širjave tamkajšnjih puščav, pa smo se tudi nekajkrat ustavili, da so nam ‘prodali’ njihove najbolj razvpite turistične privlačnosti. Spretnosti pri ustvarjanju privlačnosti jim vsekakor ne manjka in tako lahko tudi zarjavele opuščene lokomotive in vagoni, ki so nekoč prevažali rudo do Tihega oceana, postanejo oblegana turistična zanimivost.
Pokopališče vlakov v neposredni bližini mesta Uyuni, ki je izhodišče za izlete v slano puščavo

Ampak, gremo lepo po vrsti. Po našem jutranjem prihodu v Uyuni, smo najprej poiskali pisarno agencije, pri kateri smo imeli kupljene karte za tridnevni izlet. Posebno težko je ni bilo najti, saj smo šli od postaje samo kakih sto metrov naprej in smo bili tam. Povrhu pa nas je na postajo prišla iskat prijazna uslužbenka. Agencija ima pisarno v vogalnem prostoru, obrnjenem z vhodom proti križišču. Malo naprej po ulici pa je, z ločenim vhodom z ulice, še čakalnica, kar se je izkazalo za nadvse priročno. V njej je namreč tudi stranišče in avtomat za vročo vodo. Da smo vročo vodo lahko spremenili v osvežilni napitek, so imeli v predalu tudi čajne in kavne vrečke.

Stranišče seveda ni v čakalnici, ampak v ločenem prostoru, v katerega se vstopa skozi vrata, v katerih je velika zastekljena odprtina, kar za stranišča ni ravno običajno. Avtomat za vročo vodo in čajne vrečke pa seveda niso v stranišču, ampak ob vhodu v čakalnico. Tako smo torej imeli na razpolago vse potrebno, da so lahko tekočine v telo vstopale in izstopale. Pa ne samo tekočine. Edina omejitev, ki nam je bila že dobro znana, je bila, nobenega papirja v školjko – romati mora v koš za smeti.

Pogled po ulici izpred naše čakalnice v Uyuniju; semaforji so bistveno sodobnejši kot naši, koliko so sploh potrebni, je pa drugo vprašanje

Sicer pa smo v čakalnici lahko videli, da jim spalnih vreč ne manjka. Na steni pa je bil velik zemljevid, kjer se je dalo videti, kako potekajo njihovi izleti. Imeli pa so tudi zloženke, ki so prav tako prikazovale, kaj se obišče na različno dolgih izletih. Čakalnica, ki smo jo imeli sprva skoraj sami zase, se je sčasoma napolnila z gosti za tri Landcruiserje. Precej pisana druščina od Mehičana, ki dela v Braziliji, Kanadčanke, ki ob vikendih kramlja s prijateljicami in z njimi pije vino, do vzgojiteljice predšolskih otrok iz Berlina, dveh Švicarjev in tako naprej. Do pol enajstih smo bili zbrani vsi. Potem nam je eden od vodičev razložil, kako in kam se potuje. Sledilo je nakladanje prtljage in ob enajstih smo bili pripravljeni za odhod. V našem Landcruiserju smo imeli v sprednji vrsti poleg šoferja še vodiča, v drugi je, poleg naju z Julijo, sedela še Berlinčanka, čisto zadaj, stisnjena, tako rekoč v prtljažniku, pa sta ždela Taj in Maša. Potem, ko je enega od Švicarjev zdelala višinska bolezen in so ga skupaj s prijateljem odpeljali nazaj v Uyuni, se je Berlinčanka preselila v drugo vozilo, tako da je imela Pelcija tako rekoč lastni prevoz.

Prva zanimivost, ki so nam jo pokazali na našem izletu, je pokopališče pozabljenih vlakov, ki se mu po špansko reče ‘Cementerio de trenes olvidados’. V času, ko so bile železnice še najsodobnejša oblika kopenskega prevoza, so ob koncu 19. stoletja tudi v teh odljudnih in neprijaznih, pustih krajih zgradili železniško progo. Puščava na tej planoti, obdana z andskimi vulkani, namreč skriva rudna bogastva, zaradi katerih se je prav tako ob koncu 19. stoletja med Čilom, Perujem in Bolivijo razvnela Pacifiška vojna, znana po najhujših vojnih spopadih na tej celini. Zmaga je pripadla Čilu. Bolivija pa je z izgubo ozemlja ob Tihem oceanu ostala brez lastnega dostopa do morja. V tistem času je bil najpomembnejši posel s solitrom. Ko je ta po veliki gospodarski krizi v tridesetih letih dvajsetega stoletja dokončno propadel, se je tudi potreba po železniškem prevozu precej zmanjšala.

Posnetek iz ene od lokomotiv na železniški odpad, ki so ga spremenili v neke vrste ‘Disneyland’ za odrasle

Tako je v neposredni bližini Uyunija za vse večne čase obstalo kar nekaj vlakovnih kompozicij iz 19. stoletja, za katere ni bilo več ne denarja za vzdrževanje in popravila, pa tudi dela ne. Tako se danes počasi pogrezajo v pesek, medtem ko jih najeda zob časa, ozirom rja, če smo natančni. Ampak privlačne so zaradi njihovega števila, predvsem pa, ker ni nikjer nikogar, ki bi turistom preprečeval, da plezajo v vagone ter lokomotive, po njih, med njimi in pod njimi. Slednjih sicer nisem videl, ampak gotovo se najdejo tudi taki čudaki, ki jim ni dovolj samo, da so v in na, ampak morajo tudi pod, da se fotografirajo, ali so fotografirani na sto in en možen način. Samo, da gredo potem, s še eno kljukico na svojem seznamu ‘obvezno videnega’, zadovoljni in zadovoljeni naprej.

Pravijo, da če se družiš z volkovi, potem moraš z njimi tudi tuliti. No, in če se družiš s turisti, potem si najprej rečeš: “Glej te zmešane turiste, kakšne neumnosti počnejo, le kako morejo!?” Potem pa greš in tudi sam narediš večino stvari, ki so jih naredili oni pred teboj, samo da z veliko večjo mero dostojanstva, poglobljenega doživljanja in razumevanja. Vsaj tako se ti zdi, oziroma se prepričuješ, da tako je, ker pač nočeš biti navaden turist, eden od množice brezimnih potrošnikov, ki hitijo od znamenitosti do znamenitosti, samo zato, da so bili tam, da so se tam ovekovečili in lahko vsem prijateljem na družabnih omrežjih vzbujajo zavist z objavami svojih trofejnih obiskov.

Tudi Pelcija je plezala po zarjaveli železnini, tudi Pelcija je iskala čim boljše kadre za posnetke, ki so nezadržno polnili spominske enote njenih pametnih telefonov in občasno tudi Tajevega fotoaparata. Tudi Pelcija je ‘instagramirala’ in prek tega ‘portala’ objavljala svoje najbolj izbrane posnetke na ‘fejsbuku’. Seveda se človek vpraša, kaj je na tem kupu zarjavelega železja, tako zanimivega, da so iz njega uspeli narediti turistično zanimivost. Morda je tako čarobno privlačna ujetost v času, ki je davno minil in se nikoli ne vrne!? Pa seveda zarjavele lupine nekoč mogočnih strojev, ki burijo domišljijo in pričarajo podobe sopihajočih lokomotiv in polno natovorjenih vagonov, ki počasi drsijo skozi puščavo na ono stran gorske verige h končni postaji daleč spodaj ob oceanu. Burijo seveda tistim, ki znajo in hočejo videti tudi kaj več, kot razkrije zgolj pogled ali fotografija.

Z veseljem bi napisal še kakih sedem ali osem poetičnih stavkov o tem vlakovnem odpadu, ampak nekako ne najdem več besed. Vse agencije in teh je, po besedah našega vodiča, v Uyuniju že vsaj devetdeset, pripeljejo svoje goste pogledat to zadnje počivališče vlakov iz predprejšnjega stoletja, bodisi na začetku, bodisi na koncu tridnevnega izleta. Tako je ob konicah tu turistov kot mravelj! K sreči je tudi vagonov in lokomotiv toliko, da se lahko razkropijo med njimi in vsak najde svoj košček kompozicije za čisto svoj ‘selfi’ oziroma samoposnetek.

(za več fotografij s Pokopališča vlakov klikni tule)

Ampak množica vlakov, ki nikamor več ne peljejo in so za vse večne čase obtičali v puščavskem pesku, nikakor ni bila vrhunec naših fotografskih in siceršnjih doživetij na tem izletu. Naša agencija izlete s tem obiskom začenja. Naslednji postanek pa je bil že na robu ‘Ujunijskega slanišča’. Ne vem sicer, če je slanišče čisto pravi strokovni izraz, vsekakor gre za slano puščavo, ki je nastala na kraju, kjer je pred nekaj desettisočletji bilo jezero, ki je kasneje razpadlo na več manjših. Nekatera so se ohranila do danes, za nekaterimi pa so ostala ‘slanišča’.

Tole, ki smo ga obiskali, danes v glavnem imenujejo kar po največjem kraju v njegovi bližini, Uyuniju. Njegovo bolj izvirno ime pa je ‘Salar de Tunupa’, ki ga ima po mogočnem, 5321 metrov visokem, vulkanskem vrhu, ki se iz slanišča dviga na njegovem severnem robu. V bistvu je slanišče še vedno neke vrste jezero, ki pa ga prekriva skorja iz soli. Ta je sestavljena iz kar enajstih plasti debeline od dveh do desetih metrov. Zgornja plast je debela deset metrov, tako da ni strahu, da bi številna, ne prav lahka vozila, ki drvijo križem kražem čez solno ravnico, predrla skorjo in izginila v slanici in blatu, na katerih ležijo omenjene plasti soli. In ko smo ravno pri ravnici. Ja, bolj ravno ravnico je na našem planetu nemogoče najti. Slanišče je veliko za dobre pol Slovenije, to je 10.582 kvadratnih kilometrov. Po daljši diagonali je od enega do drugega konca skoraj toliko kot sta narazen Ljubljana in Murska Sobota. Višinska razlika med najvišjo in najnižjo točko slanišča pa je manjša od enega metra, če gre verjeti Wikipediji. Kotanja, nad katero se nahaja slanišče, je globoka 120 metrov. Vodič nam je pokazal tudi eno od lukenj, skozi katere na površje prihaja slanica. V času deževne dobe, ko je dotok vode v kotanjo dovolj velik, se tako slanica razliva po površju slanišča in z izhlapevanjem tako nastane vsako leto nova, sveža plast soli, ki jo domačini ponekod zbirajo, pakirajo in prodajajo. Da je uporabna kot kuhinjska sol, ji morajo dodati še jod. V času sušnega obdobja se na slanišču nabere prah, tako da ima solna skorja nekakšne letnice, ki kažejo, koliko soli se je na novo nabralo v posameznem letu. Za jedilno sol izkoriščajo vedno zgolj najbolj svežo zgornjo plast soli.

Eden od naših Landcruiserjev na mestu, kjer iz globin na površje slanišča priteka slanica (za več fotografij klikni tule)

Na robu slanišča smo se ustavili v majhni vasici, kjer smo obiskali enega od tamkajšnjih ‘solinarjev’, da smo videli, kako se pakira sol. Vodič nam je ob tem obisku pokazal, kako solne bloke uporabljajo tudi za gradnjo hiš. Ti so kot naša opeka, samo da za gradnjo ne rabiš nobene malte. Samo zmočiš ploskve, ki se morajo držati skupaj in se med seboj zlepijo. V puščavi se taka gradnja še kar obnese. Pri nas bi bile take hiše že ob prvem resnem dežju precej načete. Od soli malo načeto in od nje vse belo je bilo tudi malo, tri ali štiriletno dekletce pri solinarju, ki smo ga obiskali in je bilo še najbolj hvaležen motiv malo bolj socialno navdahnjenih turističnih fotografov.

Solna deklica na lično zapakiranih vrečkah soli, ki njenim staršem omogočajo skromen zaslužek

Drugače pa je v vasici več stojnic z raznovrstnimi vabami za turiste, kot pa hiš. Prav tako smo se tu prvič srečali s plačljivimi stranišči, ki si zanesljivo ne zaslužijo tega imena. Ampak nekje človek mora opraviti potrebo. Cene so se gibale od dveh pa vse do petih bolivianov, kar pa je še vedno manj od evra. Mi smo za vsak evro dobili nekaj več kot sedem bolivianov. Glede na to, da me doma zelo jezi, da moram Petrolovcem plačevati za uporabo stranišča, če nočem s potrdilom, da sem pri njih opravljal eno od potreb, opraviti nakupa v njihovi ‘štacuni’, sem se v teh puščavskih krajih tolažil s tem, da morajo ljudje tu od nečesa vendarle živeti, pa četudi je to dajanje umazane ‘latrine’ v najem turistom, ki jih nekam tišči. Raje prispevam njim za preživetje, kot pa delničarjem Petrola za dividende.

Kot pove napis, je v tejle stavbi iz soli javno stranišče, kjer se lahko olajšaš za zgolj dva boliviana, oziroma približno četrt evra

S kokinimi listi za preganjanje višinske bolezni se je Pelcija že pred slaniščem oskrbela v eni od vaških trgovin na poti, tako da posebne potrebe po nakupovanju nismo imeli in smo se zadovoljili z ogledovanjem, medtem ko smo čakali na odhod naprej. Samo da nismo odšli, ampak oddrveli. Kako bi tudi ne, ko je bila pa pod kolesi idealna ravnina, oprijem dober, skoraj do koder je segel pogled, pa ni bilo ničesar. No, na obzorju je bilo videti obrise gora. Ponekod tudi samo posamično goro, ki je zaradi igre svetlobe lebdela v zraku. Sol se namreč belo blešči, saj odbija skoraj vso svetlobo, ki pade na njeno površino. Ker se del najbrž od kristalov na površini odbija v razne smeri potem robovi gora na obzorju izgubijo spodnji del. Če gre za osamljeno goro, se pa izgubi podlaga od roba do roba in gora lebdi v zraku. Tako so v zraku lebdeli otoki, dokler so bili dovolj daleč in šele ko smo se pripeljali bliže, so se spet dotaknili in s svojim vznožjem zlili z bleščečo solno ponjavo. Da nam na dolgi vožnji čez slano puščavo ne bi bilo dolgčas, so nam vso zadevo popestrili s tem, da so nam pripeljali kolesa, s katerimi smo potem lahko nekaj kilometrov po slanišču prevozili na lastni pogon, o čemer sem že pisal.

Postanek s ‘piknik’ kosilom smo imeli potem pod bleščečim puščavskim soncem v zaledju naših Landcruiserjev, parkiranih v bližini nekdanjega hotela iz soli. Tega je bilo treba zaradi prevelikega onesnaževanja, ki ga je povzročal med obratovanjem, zapreti in je zdaj ena od množično obiskovanih točk na slanišču. Nedaleč stran je še tako imenovani ‘Dakarski spomenik’. Pred časom so iz varnostnih razlogov reli Dakar preselili in tako zdaj poteka po Južni Ameriki. Očitno so dirkali (in morda še vedno) tudi po tem slanišču, zato so tu postavili veliko skulpturo iz blokov soli in jo poimenovali po tem tekmovanju.

Trije pripadniki Pelcije pozirajo pred ‘Dakarskim spomenikom’; v ozadju pa so andski štiri- in pettisočaki v zaledju Uyunija (za več fotografij klikni tule)

Po kosilu smo oddrveli naprej in ker gre pot po neskončni ravnici dokaj hitro ‘od koles’ nas je bilo treba turiste nekako zamotiti, da bi ne bili prehitro na drugem koncu neskončnosti, ki se po nekaj urah vožnje izkaže za še kako končno. V arzenalu našega vodiča so bile temu namenjene plastične figure dinozavra, mišičnjaka in tako naprej. Za te se je izkazalo, da imajo ključno vlogo v fotografskem postanku sredi slanišča. Vodič nam je pokazal nekaj trikov, s pomočjo katerih dober decimeter visok dinozaver naenkrat postane velikanska pošast! Zverina, nekajkrat višja od turistov, ki bežijo pred njo. Turiste se da z nekaj spretnosti postaviti celo na ležečo steklenico. Lahko pa sestra naredi stojo na bratovi dlani, kar sta na primer izvedla Maša in Taj. Samo prav je treba odmeriti razdalje pa nastanejo najbolj neverjetne kompozicije, ki si jih lahko zamisliš. Vsekakor je vse to mogoče le na brezmejni, bleščeči solni planjavi, ki jo obroblja globoka sinjina neba.

‘Behind the scene’, oziroma za prizoriščem, kot se temu reče …

Kot je bilo videti, so udeleženci nadvse uživali v sproščenem ‘fotkanju’ in ‘martinčkanju’ na popoldanskem puščavskem soncu. Ponudniki turističnih storitev tu očitno obvladajo svoj posel in so pravočasno dojeli, da je pri sodobnih turistih največ vreden dober posnetek, ki bo požel čim več odobravanja v spletni skupnosti in dobil največ všečkov na družabnih, oziroma družbenih omrežjih na spletu. Prepletanje sveta materialne resničnosti s svetom navidezne, postaja vse bolj vseprisotno in pametni telefoni najbolj priljubljeni medij za mešanje ene in druge.

Takole pa je videti končna ‘scena’ (za več fotografij klikni tule)

Tudi Pelcija ni imuna, ne mlajši, ne starejši del, razlika je predvsem v uspešnosti obvladovanja. Tu je več kot očitna prednost pri mlajšem delu. Ta je tudi najbolj navdušeno prešteval všečke, ki so se lepili na posnetke, saj so iz dneva v dan postajali vse bolj eksotični.

Prvi dan na slanišču se je fotografsko stopnjeval od fotografiranja s priročnimi pripomočki za usvtarjanje optičnih prevar, k poznopopoldanskim posnetkom na naslednji točki ogleda. Ta točka je bil otok ‘Incahuasi’, kar pomeni inkovska hiša. Na otoku je manjši muzejček, čez otoček pa je speljana sprehajalna pot, ki ob šestdeset metrih višinske razlike in podlagi, ki znaša več kot tri tisočake in pol, nikakor ni majhen zalogaj. Ampak pretirano zahteven pa tudi ne. Razgledi, ki jih ponuja, pa so enkratni. Otok je čez in čez porasel s kaktusi. Ves čas me je po malem skrbelo, da se ne bom kje, namesto za skalo, prijel za kakšno od teh bodečih rastlin.

Pogled z otoka Incahuasi čez ‘Ujunijsko slanišče’

Otoki, ki gledajo iz slanišča, so vulkanskega izvora. Ker pa jih je prekrivalo jezero, so na njih tudi korale. To jim daje poseben čar, poleg tega seveda, da daleč naokoli ni nikakršnega življenja, medtem ko so otoki kot oaze v puščavi, pa čeprav uspeva na njih le sušoljubno rastje. Od živali pa tu živijo hrošči in metulji, ki so že kar med večjimi, če ne celo največjimi, ki naseljujejo te redke, življenju naklonjene, prostore sredi mrtve beline. Priložnosti za odlične posnetke je bilo tudi tu dovolj, še posebej, ker je bilo sonce že precej nizko nad obzorjem.

Taj na vrhu Incahuasija (za več fotografij klikni tule)

Veliki foto-finale pa je nastopil zvečer. Pripeljali so nas na rob slanišča, ki ga preplavlja nekaj centimetrov vode, tako da se površina pod zahajajočim soncem sveti kot ogledalo in lepših sončnih zahodov kot tu, najbrž ni mogoče videti nikjer drugje na svetu. Naš vodič, ki ima očitno ogromno izkušenj, pa tudi veselja s fotografiranjem in so mu takile sončni zahodi dokaj vsakdanja stvar, je poskrbel za to, da smo fotografirali in bili fotografirani v pravem trenutku na pravem mestu in v pravem položaju, da sta bila zahajajoče sonce in z vodnim filtrom prekrita slana površina optimalno izkoriščena za dih jemajoče posnetke – v smislu “ko sosedovi obmolknejo”! Skratka za posnetke, ki vzbujajo nezadržno občudovanje pri enih in zavist pri drugih. Zase lahko napišem, da se nisem do te mere ukvarjal samo s polnjenjem tehničnega spomina, ampak sem si vzel čas tudi za uživanje v pogledih, pri katerih med zahodnim obzorjem in mojimi očmi ni bilo nobene naprave za lovljenje ‘pikslov’ in ustvarjanje digitalnih spominov. Zanimivo pa je bilo gledati tudi ostale turiste, ki so capljali po vodi in iskali najboljši položaj za svoje posnetke sonca, izginjajočega za obzorjem na drugi strani ogromnega temnega ogledala.

Sončni zahod na ‘Ujunijskem slanišču’ (za več fotografij klikni tule)

S sončnim zahodom smo se tudi poslovili od slanišča in naslednja dva dneva smo se prevažali po bolj kot ne kamniti puščavi, oziroma polpuščavi, saj je marsikje iz kamnitih tal poganjalo rastlinje, ki omogoča, da tu lahko preživijo ‘vikunje’, čeprav so razmere tu vse prej kot prijazne. Omenjene živali sodijo v isto skupino kot lame, le da živijo prosto in torej niso domače živali. Ker pa je njihova volna zelo dragocena, jih domačini lovijo! Predvidevam, da zato, da jih ostrižejo in potem spustijo, ker je sicer lov nanje prepovedan.

Sicer pa nas je drugega dne naša pot vodila od lagune do lagune, pod vrhovi ugaslih vulkanov in tudi mimo enega na meji s Čilom, ki je občasno še aktiven. Vmes smo si spet vzeli čas za fotgrafiranje na železniških tirih. Če delaš posnetek neposredno s tira in je tisti, ki ga fotografiraš na tiru, je rezultat presenetljiv, in nemogoče je uganiti, kako je bil posnetek narejen. Ker v ospredju posnetka prevladuje široka, bleščeča se površina tračnice, izgleda kot da fotografirani stoji na ledeni ploskvi in ne na tračnici.

Supermož, ki je ravnokar pristal na tračnici proge, ki je mimo vulkana v ozadju speljana v Čile, k Tihemu oceanu (za dodatni fotografiji od tu klikni tule)

Lagune, ki smo jih obiskali so lepe same po sebi, posebna zanimivost, ki so nam jo želeli pokazati, pa so plamenci. Sprva smo videli le sem in tja kakšnega, pri Rdeči laguni pa jih je bilo potem več kot dovolj, da smo s posnetki spet lahko polnili telefone in sem in tja tudi kakšen fotoaparat. Poleg plamencev je bilo privlačno tudi gorato ozadje z vulkanskimi vrhovi. Skratka, tudi drugi dan izleta nam ni bilo prizanešeno s prekrasnimi pogledi in razgledi, ki so v puščavi in na tej nadmosrski višini enkratni tudi zaradi svetlobe, ki je tu nekaj posebnega. Tak je bil vsaj moj občutek, ko sem hodil ob obali Rdeče lagune z jatami plamencev.
Plamenci med prehranjevanjem v ‘restavraciji Slana laguna’, na pijačo, se pravi neslano vodo, morajo kar precej daleč, ker v tem ‘lokalu’ pijače, žal, ne strežejo

Vmes smo se drugega dne med pohajkovanjem po puščavskih območjih na višinah okrog 4500 metrov ustavili tudi v puščavi Siloli, da smo si ogledali zanimive kamnite ‘skulpture’, ki so razstavljene na peščeni površini. Njihov avtor je seveda akademski kipar veter, tehnika obdelave pa peskanje. Najbolj razvpit je sedemmetrski ‘kip’ drevesa, ki na drevo spominja zgolj zato, ker je spodnji del te obrušene skale iz peščenjaka zelo ozek, potem pa se proti vrhu krošnjasto razširi. Skratka, tako kot nas vodiči v naših jamah pripravijo do tega, da z nekaj domišljije v kapnikih vidimo podobe medvedov, zajcev, zaves in špagetov, tako so si tule zamislili, da gre za podobo kamnitega drevesa in zdaj ga pač turisti od vsepovsod fotografirajo kot ‘árbol de piedra’, ‘stone tree’ ali pa ‘kamnito drevo’, pač odvisno od tega, kateri jezik uporabljajo.

Eden lepših pogledov na lagune z zasneženimi, andskimi, vulkanskimi vrhovi v ozadju (za več posnetkov lagun klikni tule)

Maša v najboljšem možnem položaju za občudovanje puščavskega neba

Medtem, ko so se nekateri navdušenci zagnano podali v plezanje na tiste večje od, iz peska štrlečih, skalnih gmot, se je Maša, rahlo naveličana dolge vožnje po puščavi, vrgla v znak na pesek in namesto okoliških skal, občudovala sinje nebo.

Plezal tudi jaz nisem, sem se pa odpravil po peščenih sipinah do inkovskega stranišča – to je stranišče v naravi – saj je tisto, ki je bilo sicer namenjeno opravljanju takih in drugačnih potreb, že na daleč tako zaudarjalo, da se mu je bilo bolje izogniti v velikem loku. Če imaš na voljo vsaj nekaj časa, potem v puščavi res ni težko najti potrebne intime, v kateri lahko sprostiš pritisk v mehurju in se potem olajšan vrneš nazaj v skupino, s katero potuješ.

Skupina si je pred odhodom zamislila še malo ‘športanja’, saj so si mladci zadali za nalogo, da se bodo postavljali z dviganjem trupa na ravno prav visokem skalnem previsu, ki je omogočal, da si se lahko prijel in potem z rokami dvigoval. Zabave je bilo konec, ko je prišel Taj in se meni nič tebi nič dvignil deset ali petnajstkrat, kar je nekako vzelo veselje ostalim, da bi se še naprej trudili. Mene je sicer mikalo pokazati, koliko zmoremo seniorji, ampak sem se zadržal, čeprav mi je zdaj malo žal, da se ne morem pohvaliti s tem, kolikokrat sem se uspel dvigniti na skoraj 4600 metrih nad morjem. Sicer je bila pa že čisto običajna hoja na tej višini povsem soli den dosežek.

Kamnito drevo, strokovno rezultat vetrne erozije, bolj poetično pa kip, ki ga je s pomočjo peska izklesal veter (za več fotografij klikni tule)

Ampak kot se za zaključek dneva spodobi, je moral tudi drugega dne tik pred njegovim koncem in že potem, ko je sonce izginilo za obzorjem, slediti višek, vsaj kar se nadmorske višine tiče. Vzpeli smo se vse do 4900 metrov, tako visoko sem se do zdaj uspel povzpeti samo z letali, ki potem sicer letijo na tistih 11.000 metrih, ampak semle so me pripeljali z Landcruiserjem, ki ni imel niti kril niti pilota in tudi letel ni. Tega si iskreno rečeno nihče niti želel ni, ker bi lahko letel samo v kakšen prepad, teh pa na naši poti ni bilo, če pa bi bili, bi bila zadnja stvar, na katero bi pomislil ta, da si želim vanj poleteti s čimerkoli. Ampak z Landcruiserjem smo tudi brez kril in letenja nekako prilezli na omenjeno višino in kakih 50 metrov niže od najvišje dosežene višine se je iz tal pošteno kadilo, veter pa je ta dim krivil k tlom in ga odnašal. Para in drugi plini, ki uhajajo iz zemeljske notranjosti, so posledica nekdanjega vulkanizma. Prišli smo si namreč pogledat geotermalno območje, ki ga imenujujejo ‘Mañana del Sol’ oziroma ‘Sončno jutro’! Turistom zadevo ‘prodajajo’ za gejzirje, čeprav gre bolj za kotanje z vrelim blatom, iz katerega potem uhajajo velike količine pare in različnih plinov in kraju, kjer se to dogaja, se reče ‘fumarola’. Če prevladujejo žvepleni plini potem je pa to ‘solfatara’. Ker se kakšnega vonja po gnilih jajcih ne spomnim, bo za to, kar smo videli, izraz fumarola čisto pravšnji. Se pravi, da nisem prav nič zgrešil, ko sem takoj na začetku omenil dim, saj beseda ‘fumo’, v korenu besede ‘fumarola’, v latinščini pomeni ‘dim’. V mrazu in vetru smo si ta dim iz večih kotanj, ki so na tem območju, naglo ogledali, posneli in fotografirali z vseh strani, potem pa se hitro vrnili v varno zavetje Landcruiserjev ter se spustili nekoliko niže do toplic Polques, kjer smo prenočili.
Kjer je dim je tudi ogenj, kjer so fumarole, je tudi lava, no vsaj nekoč je tule bruhala, zdaj se vulkanom tu le še malo ‘spahuje’ in jim takole uhaja le še dim, bruhajo pa k sreči ne (za ogled video posnetkov klikni tule)

Naslednjega dne so se naše vrste spet razredčile, kajti nekateri, ki so šli skupaj z nami na izlet z agencijo ‘Quechua Connection 4WD’ so si izbrali za zaključek izleta mejni prehod s Čilom in so se odpravili naprej v čilski San Pedro de Atacama. Tako kot število turistov, se je tretjega dne zmanjšalo tudi število res zanimivih privlačnosti in vse je bilo že precej v slogu vračanja. Ampak čisto brez dih jemajočih pogledov tudi tega dne nismo ostali. Zelo slikovita je bila takoj zjutraj ‘Dalíjeva puščava’. S slavnim slikarjem je povezana zgolj s tem, da precej vesoljska pokrajina, v številnih odtenkih rdečerjave barve, menda spominja na njegove slike. Ob tem je treba povedati, da Salvador Dalí tu ni bil nikoli in za te kraje sploh vedel ni, kaj šele da bi vedel kako izgledajo. Da mu je bila njih podoba prenešena na kakšen transcedentalen način tudi ne verjamem, sem pa precej prepričan, da so bile tudi tule na delu iste sile kot pri prepoznavanju podob medvedov v kapnikih in dreves v obrušenih skalah, ki štrlijo iz peska, skratka, sile človeške domišljije. Ampak prizori, ki smo jih videli, niso bili zato nič manj očarljivi. Ker pa ne gledamo zgolj z očmi, je pomemben tudi duh kraja in ko s krajem povežemo neko informacijo, ki ga povezuje z nečim, kar nam je poznano od prej, ga naenkrat vidimo v povsem drugi luči. Žal Dalíjeve umetnosti ne poznam do te mere, da bi lahko presodil, koliko je videna pokrajina res podobna temu, kar je naslikal, koliko pa gre za domišljijo tistih, ki so puščavo poimenovali po njem. A ne glede na to, je z eno besedo – čudovita. Res je videti nadrealistično, kot podoba namišljene pokrajine, ki je nastala v umetnikovi domišljiji in je tu prelita v naravo namesto na slikarsko platno.

Dalíjeva puščava

Skalni breg mokrišča v dolini v bližini naselja Villamar

Precej drugačna, a prav tako vredna omembe je bila tudi pokrajina v bližini kraja Villamar, kjer smo imeli kosilo. Slednje sicer ni bilo tako, da bi mi prav dolgo ostalo v spominu, pravzaprav niti do naslednjega obroka ne. Nasprotno pa je bila pokrajina ob vodi, ki se tu steka izpod pettisočakov v nekaj deset metrov široko dolino, še ena od podob, ki se vtisnejo globoko v spomin. Po ozki kamniti poti smo se med skalnimi stenami prebili skozi skalni rob doline in se nato peš odpravili preko mokrišča na drugo stran, kjer smo se povzpeli na nekaj deset metrov visok skalni breg, ki se je z roba doline dvigal tako rekoč navpično, a je imel več vrzeli, skozi katere je mogoče brez plezalnega znanja in opreme priti prav na vrh, od koder se potem odpre prekrasen pogled na dolino. Ta je s svojo živo zeleno barvo barjanske trave, na kateri se pasejo lame ter ojezerjenimi površinami, ki se svetijo v soncu, v živem kontrastu z rjavo-rumenim skalnim obrobjem in okoliško pustinjo. Človek bi kar obsedel na skalnem robu nekaj nadstropij nad zeleno ravnico in se predajal čistemu užitku, ki ga daje mir, mogoč samo na stotine kilometrov proč od ‘ponorelega sveta’ s pogledom na brsteče življenje sredi puščave, ki ga omogoča čista tekoča voda, ki se steka z okoliških vrhov.

Lisica, ki se je dolgo nastavljala objektivom, ali pa je morda čakala, da od turistov dobi kakšen priboljšek

Pri tem ne gre pozabiti, da je to še vedno na štiri tisoč metrih, voda pa se od tod steka proti ‘Ujunijskemu slanišču’, ki ga doseže po nekaj sto metrov spusta in kakih dvesto kilometrih vijuganja skozi puščavo. Doseže ga, kadar je vode dovolj, drugače prej izhlapi in se izgubi v pesku. Sveža zelenina dolinskega dna pri naselju Villamar pa daje slutiti, da je tu vode dovolj vse leto.

Med vzpenjanjem na skalni breg doline smo videli, da, poleg rastlinja in lam, tu ne manjka niti divjih živali – med skalovjem smo namreč lahko opazovali zajce, ki za razliko od naših še vedno premorejo rep. Verjetno njihov praprednik ni nastopal v nobeni taki pravljici, kjer bi mu tisti, ki so ga lovili, utrgali rep. Ali pa je mogoče, da imajo rep zato, ker so samo podobni zajcem, so pa dejansko ‘viskače’ in sodijo v isto družino kot činčile. Če imajo tako ime, ker visoko skačejo, si pa ne bi upal trditi, ker tega nisem videl, predvsem pa se v izvirniku imenujejo ‘viscacha’, kar s skakanjem najbrž nima nikakršne zveze.

Sicer pa velja v zvezi z živalmi, ki smo jih videli na poti, omeniti še lisico, ki nam je prekrižala pot na eni od naših puščavskih voženj. Seveda smo se ustavili v njeni bližini in prav nič ni bilo videti, da bi se nas bala. Mi smo snemali in fotografirali, ona pa je pozirala kot kakšna manekenka, ali pa je morda samo čakala, da od nas dobi kakšen priboljšek. V puščavi se mora najbrž kar pošteno potruditi za vsak obrok in če lahko od turistov dobi kaj takole za vmes, je to več kot dobrodošlo. Ampak od nas ni dobila nič in se je tako, malo razočarano, odpravila naprej, mi pa tudi. To je bilo, kar se živalskega sveta tiče, poleg že omenjenih plamencev in vikuñ, v glavnem vse. Prav tako mislim, da sem bolj kot ne obdelal tudi vse zanimivosti, ki so nam popestrile izlet v puščavski svet skrajnega juga Bolivije ob meji s Čilom na eni in Argentino na drugi strani.

La Paz je glavno mesto Bolivije in izmed vseh glavnih mest držav sveta leži na najvišji nadmorski višini. Po podatkih, ki jih najdemo na spletu, ima okoli tričetrt milijona prebivalcev, a je tesno povezano z više ležečim El Altom, ki jih ima okoli milijon in še vedno naglo raste. V El Altu je tudi letališče, ki je prav tako najvišje ležeče mednarodno potniško letališče na svetu, saj leži na natanko 4060,5 metra nadmorske višine. Mesto je začelo rasti kot spalno naselje za La Paz, ki leži niže v dolini. Na Wikipedii je govora celo o kanjonu, čeprav je to malo pretirano, res pa je, da niti v središču mesta ni nobenega kolikor toliko uravnanega dela in se tako od osrednje prometne žile mesto razrašča na obe strani navzgor po pobočjih, ki so v mestnem središču še kolikor toliko zložna, na obrobju pa že kar krepko strma. Kljub strmini je tudi obrobje gosto pozidano s številnimi opečnatimi zgradbami. Menda so brez fasad, ker dokler stavba nima fasade, ni dokončana in dokler ni dokončana, tudi obdavčena ni. Morda so zato nekatere tudi brez streh. Zakaj pa imajo nekatere druge fasado samo na cestno stran, se pravi tja, od koder jih vidijo mimovozeči, si pa Slovenci znamo predstavljati.

Obrobje je namenjeno revnejšim prebivalcem, medtem ko v stolpnicah in sploh v bolj imenitnih stavbah v središču mesta, živijo premožnejši. Višje ležeči El Alto še vedno naglo raste in se širi po obsežni ravnini, ki je del visoke osrednjeandske planote. Ta se po špansko imenuje ‘Altiplano’ in je druga največja visoka planota na svetu, takoj za Tibetom. Na obeh straneh je obdana z visokimi andskimi vrhovi. Med vožnjo proti Tiwanakuju smo lahko videli, kako se ob cesti iz El Alta proti vzhodu kilometre in kilometre vleče pas novogradenj. Ljudje se s podeželja še vedno na veliko preseljujejo v mesto, v upanju, da se bo tu dalo živeti bolje kot z obdelovanjem zemlje. Na Altiplanu smo med vožnjo lahko na lastne oči videli, da na tej višini ne raste nič drugega kot hiše. Skoraj nikakršnega poljedelstva, le sem in tja kakšna živina. Pravo nasprotje temu, kar smo lahko vsak vikend videli na ulici, kjer je bil naš hotel, ko se je ta spremenila v tržnico, tako založeno z raznovrstnim sadjem in zelenjavo, kot da je vsa okolica mesta en sam rajski vrt, v katerem raste vse, kar si lahko misliš. Ampak očitno vse to pripeljejo s kamioni iz amazonskega nižavja in potem razdelijo neštetim branjevkam, da prodajajo na ulicah od jutra do večera.

Ena od ženskih figur iz belega marmorja (tista na podstavku, ne tista v kavbojkah) – tale predstavlja jesen in stoji pred katedralo

Med njimi smo se morali prebijati kar pogosto, če smo hoteli priti, kamor smo se namenili. Čeprav je treba pošteno priznati, da prav veliko veselja z ogledovanjem mestnih znamenitosti, nismo imeli. Ko smo vrgli na tehtnico na eno stran ogled muzeja in na drugo poležavanje v varnem zavetju sobe s telefonom ali računalnikom v roki, je muzej izvisel, oziroma ni prevesil ‘zapečkarskega’ tovora na drugi strani tehtnice. O ogledovanju mestnih znamenitosti tako ne morem napisati kaj dosti, saj smo dejansko naredili le en sprehod v središče do trga ‘Murillo’. Ob tem stojita vladna palača in katedrala, na osrednjem delu trga pa je spomenik obdan z zelenjem. Okrog roba trga je tudi nekaj dreves, tako da je vse skupaj videti kot nekakšna mešanica trga in parka.

Ime ima trg po začetniku boja proti španski kolonizatorski oblasti Pedru Gonzalesu Murillu. Ta je bil leta 1810 na tem trgu obešen, njegove zadnje besede pa naj bi bile: “Compatriotas, yo muero, pero la tea que dejo encendida nadie la podrá apagar, ¡viva la libertad!” Po naše bi to zvenelo približno takole: “Rojaki, jaz tule umrem, a vzplamtele bakle, ki vam jo zapuščam, ne more nihče več ugasniti! Živela svoboda!”. Bakla je morala sicer plameneti in goreti še kakšno desetletje in pol, da je bila španska kolonialna oblast v Južni Ameriki enkrat za vselej končana. Ob stoletnici vstaje, ki jo je začel Murillo, je bil trg poimenovan po njem in na mesto nekdanjega Neptunovega vodnjaka so postavili njegov trimetrski bronasti kip. Sčasoma so na trgu ‘zrasle’ še ženske figure iz belega marmorja, ki predstavljajo štiri letne čase ter štiri umetnosti: glasbo, arhitekturo, slikarstvo in kiparstvo. Žal tega, ko smo bili tam, še nismo vedeli in nam je trg ostal v spominu predvsem po vladnem poslopju, ki so ga krasile zastave in je bilo zato bolj kot ne jasno, čemu služi. Tudi za katedralo ni bilo težko uganiti, kakšno funkcijo ima. Da gre za najpomembnejši trg v mestu smo tako uganili, odkod mu ime pa sem izvedel od ’strička Googla’, oziroma od njegove ‘gospe Wikipedie’!

Murillov kip pred stavbo bolivijskega ‘parlamenta’ na osrednjem trgu La Paza, imenovanem ‘Plaza Murillo’

Najpodrobneje smo se v La Pazu seznanili z gostinskim lokalom ‘Churrasquería El Rodeo’, v katerem smo se do sitega najedli kar dvakrat. Najprej sami, potem pa smo se tu na večerji dobili še z mojim kolegom Walterjem in njegovo ženo Veroniko. Walter je med geografi, ki se ukvarjamo z marginalnostjo, ‘sila kontinuitete’ in ‘stric iz ozadja’, predvsem pa ‘siva eminenca’ preučevanja geografske marginalnosti. Če so vsa ta poimenovanja v naši vsakdanji politični stvarnosti dobila negativen prizvok, morajo biti v Walterjevem primeru razumljena zgolj in samo pozitivno. Dejansko je pri ‘stvari’ od samega začetka. Že leta 1994 je kot prvi poskušal opredeliti, kaj naj bi geografska marginalnost sploh bila in kot prvi in edini do zdaj je o tej tematiki napisal celo knjigo, da ne omenjam številnih, pri katerih je bil, je in bo urednik. Dva mandata je vodil komisijo Mednarodne geografske zveze, ki se ukvarja z marginalnostjo, v enem od teh me je tudi imenoval za ‘sekretarja’ komisije. Od izteka drugega mandata naprej pa je Walter stalni ‘sekretar’ komisije in je to delo vestno opravljal tako v času mandata mojega predhodnika, kot v mojem in zdaj tudi v mandatu mojega zdajšnjega naslednika. Oba z ženo sta že kar nekaj časa upokojenca in glede na to, da so v Švici pokojnine malo drugačne kot pri nas, zelo veliko potujeta. To sta sicer počela tudi že prej, zdaj pa imata še toliko več časa in tako sta med drugim iz Južne Amerike v Evropo potovala tudi že s tovorno ladjo, niso jima tuje niti turistične križarke, najraje pa se naokrog podata kar v lastni režiji, najprej z letalom, potem pa ‘rent-a-car’ ali pa javni prevoz in hajdi naokrog po najbolj zakotnih predelih sveta, kot se za preučevalce geografske marginalnosti tudi spodobi. Čeprav se bližata osemdesetim, ju to ne ovira, da ne bi načrtovala novih potovanj križem sveta. Za La Paz je Walter napisal, da je bila hoja res bolj naporna, ampak sta pač temu primerno upočasnila tempo in je šlo. Kot izkušena popotnika imata toliko raličnih anekdot, da pogovor z njima nikoli ne postane dolgočasen. Sicer pa Walter pravi, da ni lepšega poklica kot je biti geograf. Kamorkoli greš, v bistvu delaš, saj na nek način povsod opazuješ in raziskuješ pokrajino, ki jo obiščeš. Vsak izlet je tako na nek način delo in vsako terensko delo, tudi izlet.

Kjer se tradicionalno sreča s sodobnim – ena bolj zanimivih, a žal slabo vzdrževanih stavb, v središču La Paza

Po gorah mesa, ki ga postrežejo pri El Rodeu, kjer na žaru pečejo lamine zrezke, klobasice in odlično argentinsko meso, smo tako klepetali dolgo v noč. Kot sem že omenil, sta Maša in Taj odšla prej, ker sta bila zmenjena z vodiči s ‘Camino de la muerte’, da ju peljejo na ogled nočnega življenja, ki je v La Pazu menda precej burno. Ko sva se z Julijo vrnila z večerje v varno zavetje naše hotelske sobe, je bilo skrbi, glede tega, kako in kdaj se bo mlajši del Pelcije vrnil iz ‘lajfa’, hitro konec, ker sta Taj in Maša že oba spala.

Nekih ‘gastronomskih’ presežkov v La Pazu nismo zabeležili, smo pa lahko izkusili, kako drugačna je lahko koruza in kako drugačen, oziroma raznovrsten je lahko krompir, katerega pradomovina so prav andska višavja. Videli smo, da se domačini dosti prehranjujejo kar na ulici, saj se vedno na kakšnem vogalu najde kdo, ki ‘ima pet minut časa’ in nekaj kuha, ljudje pa se ustavljajo, kupijo in jedo. Najbrž je to najcenejši način prehranjevanja v mestu, ampak čisto z gotovostjo tega ne morem trditi, ker nam niti na misel ni prišlo, da bi vprašali ‘koliko to stane’, kaj šele, da bi kdo od nas pomislil, da bi to dejansko tudi jedel. Ampak očitno se od tega ne umira, temveč živi in najbrž bi preživeli tudi mi. Vendar so nam na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, kjer smo se pred odhodom na pot cepili, strogo zabičali, da moramo paziti na higieno rok in da naj nikakor ne jemo česarkoli, kar se kupi na ulici. Ubogljivo smo pri vsakem obroku škropili roke z razkužilom, to da bi jedli hrano z ulice, nam pa niti na misel ni prišlo in res nihče ni imel nikakršnih prebavnih težav. Ali zato, ker smo se držali navodil, ali pa zato, ker smo imeli srečo, je pa drugo vprašanje.

Skulptura, ki je postavljena pred vhodom v hotel, kjer je potekala konferenca

Če smo ogledovanju La Paza posvetili bolj malo časa, smo pa zato iz La Paza šli kolesarit na ‘Cesto smrti’ in na ogled ruševin Tiwanaku-ja. No, če smo čisto iskreni, kolesarit so šli le Julija, Maša in Taj, jaz pa sem moral poslušati referate na konferenci z naslovom ‘Geografija miru za mir’ v enem najbolj ‘nobel’ hotelov v mestu imenovanem ‘Real Plaza Hotel & Convention Centre’. Seveda so morali tudi drugi poslušati mene, ker sem tudi jaz prijavil, pripravil in predstavil svoj referat. Nekaj referentov je pripravilo kar zanimive prispevke, ker pa jih je bilo dobršen del v španščini, sem lahko spotoma vadil še ta jezik. No, v nekaj primerih je ta vaja pomenila, da sem vse razumel zgolj na pol. Med konferenco smo se srečali tudi s področnim urednikom mednarodne založbe Springer, pri kateri smo Walter, jaz in še kolega Etienne z Nove Zelandije uredniki knjižne serije ‘Pogledi na geografsko marginalnost’. Etienna v La Pazu ni bilo, Walter in jaz pa sva se s Stefanom dogovarjala za sestanek po elektronski pošti. Pri vsem tem je bilo najbolj smešno to, da sem ob prihodu na konferenco srečal nekaj znanih obrazov, predvsem pa so me nekateri poznali, jaz pa nisem vedel od kod se poznamo. Med takimi je bil tudi Springerjev urednik Stefan. Mlajši, visok, bradat moški, s katerim sem si izmenjeval poštna sporočila, ko sem bil z njim v živo, pa nisem vedel, da je on ta, s katerim si dopisujem in da bo prav on Walterja, Veroniko in mene peljal na kosilo. Tako je to, če se ti vsako leto v prostorih, kjer predavaš, izmenja nekaj stotnij novih obrazov, si mislim. Ampak, glede na to, da se med vso to množico obrazov bradat moški obraz pojavi zgolj na vsakih nekaj let, bi znalo biti, da to ni edini razlog za moje slabo pomnenje znancev, s katerimi se ne vidim prav pogosto. Tu se ‘Facebook’ izkaže kot zelo priročno orodje za podaljšano pomnenje, ker se vsi, ki vstopijo v krog prijateljev in vsaj občasno kaj objavijo, veliko bolj usidrajo v spomin, kot tisti, ki jih srečaš in jih potem dolgo ne vidiš več, ne v dejanskem ne v svetu namišljene resničnosti. Skratka, Stefanu sem se na kosilu opravičil in očitno ga ni prav posebej prizadelo, da ga nisem prepoznal. Sicer pa se mi dozdeva, da bi znalo biti, da ob najinem prvem srečanju še ni bil bradat.

No, Stefan je izbral dober lokal v bližini hotela, kjer je potekala konferenca in kosilo je bilo zelo okusno. Ker je bilo tudi poslovno, je beseda tekla o naši knjižni seriji. V času, ko smo se lotevali hrane, je prva knjiga že izšla, druga pa je bila tik pred izidom, tretjo pa sva s kolegom z Univerze na Primorskem tudi že pripravila za tehnično urejanje. Stefana je zanimalo, kako sva z Walterjem kot urednika zadovoljna. Seveda sva rekla, da sva zadovoljna in mu vrnila z vprašanjem, kako so zadovoljni pri založbi. Tudi njegov odgovor je bil, da so zadovoljni. Torej smo vsi zadovoljni lahko prešli na pogovor o neposlovnih, se pravi neformalnih temah. Mene je sicer malo žrlo vprašanje, kako zadovoljni so z našim delom bralci in predvsem, koliko jih je, da se založbi vse to sploh splača. Podatki o tem, kolikokrat je bilo posamezno poglavje ‘sneto’ s spleta so sicer na voljo, ampak koliko tiskanih knjig je uspelo založbi prodati, pa ne vem. A, da bi Stefana spraševal o tem, se mi ni zdelo potrebno, saj je vendar izrazil svoje zadovoljstvo z našim sodelovanjem.

Na konferenci sem srečal še našega doktorskega študenta Kristijana, s katerim sva v okviru njegovih študijskih obveznosti skupaj pripravljala poglavje za četrto knjigo iz naše Springerjeve serije. Konference se je sicer udeležil tudi njegov mentor Milan, a ga na dan, ko sem imel referat jaz, na konferenci ni bilo, mene pa ne na zaključnem dnevu, ko sta referat predstavljala on in Kristijan, ker je morala Pelcija na letalo za v Cusco.

Banco Mercantil Santa Cruz, ustanovljena leta 1905, s sedežem v La Pazu od leta 1926 – zgradba je iz leta 1923, načrte zanjo je izdelal arhitekt Emilio Villanueva

Konference se sploh niso udeležili Julija, Maša in Taj, ker so si zaželeli ‘avanture’, ki se ji reče ‘spust s kolesom po Cesti smrti’. Julija si tega sicer ni pretirano želela, ker se je bala, da bo to zanjo prenaporno in prenevarno in predvsem, da ne bo zaradi svoje počasnosti zadrževala cele skupine. Njene dvome sem pregnal z nasvetom našega vodiča z izleta na slanišče, ki je dejal, da je to doživetje, ki ga ne sme zamuditi. Tudi on je bil nekoč vodič na ‘Cesti smrti’ in po njegovem mnenju je bila to ‘avantura’, ki si jo zlahka privošči tudi Julija. Ker ni imel kakršnegakoli ‘finančnega’ interesa, da dela reklamo za udeležbo na izletu, je bila njegova presoja upoštevanja vredna in je prepričala tudi Julijo, čeprav čisto brez skrbi, se na ta izlet vseeno ni odpravila.

Taj pred spustom s kolesi po’ Cesti smrti’

Izlet se začne zgodaj zjutraj, tako da so nam morali v hotelu zajtrk postreči celo nekaj pred običajnim začetkom, ob sedmih. Uvodoma je bilo treba na enourno vožnjo z avtom do izhodišča La Cumbre, ki je na 4700 metrih nadmorske višine. Tam so ‘avanturistom’ razdelili gorska kolesa in sledil je spust po najbolj nevarni cesti na svetu. Tak sloves je dobila zaradi številnih nesreč in smrtnih žrtev. Pod ozko, vijugasto cesto se daleč v globino raztezajo strma, prepadna pobočja, ponekod v višjih predelih pa je pogosto zavita v tako gosto meglo, da se praktično nič ne vidi, zato nesreče res niso nič nenavadnega, tudi take najhujše ne. Povrhu vsega pa gredo ‘beli gospe s koso’ na roko še nedisciplinirani vozniki, za katere je spoštovanje predpisov španska vas. S Španci so pa v teh krajih tako ali tako poračunali že v 19. stoletju, tako da je španska vas zanje še nekaj dvakrat bolj tujega kot za nas.

Julija in Maša v stanju pripravljenosti pred nadaljevanjem pustolovščine … klikni tule za posnetek s Ceste smrti na Youtube-u ali tule za ogled več fotografij in video posnetkov na Google Photo

Precej o cesti pove podatek, da se na 64 kilometrih spusti za 3600 višinskih metrov. Prvih 22 kilometrov kolesarskega izleta poteka po dokaj normalni asfaltni cesti, šele nekaj nad 3000 metri nadmorske višine se zavije na staro cesto, ki ima danes predvsem turistično vlogo. Ta ji je pripadla potem, ko je bila zgrajena nova, širša in bolj varna cesta, ki pa poteka precej daleč proč, po drugem grebenu in pobočjih sosednje doline, tudi do pet kilometrov zračne razdalje in nekaj stometrske vmesne globine od te res prave ‘ceste smrti’. Ob slednji je moč videti številne križe, ki so jih postavili v spomin na umrle v nesrečah. Seveda ne manjka tudi ‘spektakularnih’ razgledov, da ne omenjam slapov, ki zalivajo pot in skozi katere se je treba peljati.

Pot je za stari odsek ceste kar pravo ime, saj v glavnem ni širša od treh metrov, je peščena in v času deževja tudi blatna. Prav tako je to edina cesta v Boliviji, kjer je treba voziti po levi, zato da voznik, ki vozi navzdol in nima prednosti, prej opazi nasprotivozečega, se ustavi in potem sledi usklajevanje srečanja. Tega srečevanja je zdaj verjetno malo, ker se večina resnega prometa odvija po novem, sodobnem odseku ceste.

Brez nevarnosti pa spust s kolesom vendarle ni in po podatkih iz Wikipedie naj bi od leta 1998 umrlo vsaj 18 kolesarjev. Zato pa je prva stvar, ki jo turistom potisnejo v roke, izjava, da se vozijo na lastno odgovornost in da agencija ne prevzema odgovornosti za morebitno nesrečo. Agencija je seveda dolžna zagotoviti ustrezno opremljeno kolo, pri katerem je najbolj pomembno, da ima res dobre zavore. Glede na to, kakšna je površina ceste, pa je seveda zaželeno tudi dobro vzmetenje. Ampak tudi to ne prepreči, da bi ne bili dokaj pogosti ‘gumi defekti’, oziroma okvare na pnevmatiki, kot piše v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Kakorkoli to poimenuješ, je zadeva lahko precej neprijetna, če ne znaš zamenjati zračnice, ker moraš v tem primeru naložiti kolo na rame in hajdi peš naprej. Tudi na Mašinem kolesu se je zračnica spraznila in jo je bilo treba zamenjati. K sreči so vodiči že tako izurjeni, da se Maši s tem ni bilo treba ukvarjati, saj je njim zamenjati zračnico, kot žejnemu dedcu popiti ‘flašo pira’.

Sicer pa, kar se vožnje tiče, je pomembna previdnost, a zanjo mora skrbeti vsak sam. Že majhna nepozornost je na tej cesti lahko usodna. Zato je treba kar paziti kje in kako voziš, če se hočeš pripeljati do zasluženega kosila in prijetne kopeli v, sicer ne prav uglednem, bazenčku v krajih, kjer že uspevajo banane in kjer pridelujejo tudi kavo, da koke niti ne omenjam. Treba pa je omeniti roje nadležnih komarjev, ki so se zgrnili na preznojene kolesarje. Maši in Taju je bilo prizanešeno z najhujšim, ker sta bila tako rekoč impregnirana s sredstvom za odganjanje mrčesa. Tisti nesrečniki, ki se niso zaščitili, so bili še pred povratkom skoraj taki, kot da bi imeli ošpice.

Povratek nazaj v La Paz, seveda po novi cesti, je potem trajal še kar nekaj ur vožnje, pa ne s kolesom, temveč z avtom, zato je mene ob osmih zvečer, ko o delu Pelcije, ki je kolesaril, še ni bilo ne duha ne sluha, začelo po malem skrbeti. Ko jih tudi ob pol devetih še ni bilo, me je skrbelo že malo bolj, no, okrog devetih pa me ni nič več skrbelo, ker so zadovoljni in polni vtisov prišli nazaj v hotel, vsi živi in zdravi ter prijetno utrujeni.

V El Altu nove soseske res rastejo kot gobe po dežju, kar smo lahko videli na naši poti v Tiwanaku

Drugi izlet, ki smo ga iz La Paza naredili po povratku iz Peruja, je bil namenjen ogledu Tiwanaku-ja. Tja smo šli vsi, celo Walter in Veronika, a ne z nami, ker se nismo uspeli dogovoriti, kdaj in kje se dobimo. Potem smo se kljub vsemu dobili, a sta onadva že sedela v mikrobusu, v katerem za Pelcijo ni bilo zadosti prostora. Sicer pa sta bila tako ali tako v družbi novih prijateljev, ki sta jih spoznala v La Pazu in pri katerih sta potem, ko je bila konferenca mimo, tudi stanovala. Takole hitro sklepanje prijateljstev z naključnimi znanci, ki jih srečaš na drugem koncu sveta, ker jih je enkrat v preteklosti pač tja zaneslo življenje, je zame precej nepojmljivo. Ampak Walter to mojstrsko obvlada in z Veroniko na ta način potujeta bistveno ceneje, saj vedno kombinirata prenočevanje v hotelih s prenočevanjem pri prijateljih. Tudi njun dom je vedno odprt za vse, ki želijo obiskati njuno deželo, se pravi Švico, če sta le doma, seveda. Med ogledom Tiwanaku-ja se z njima nismo srečali, smo ju pa potem našli v restavraciji, v kateri smo se tudi mi odločili jesti, a za kaj več kot nekaj vljudnostnih fraz ni bilo priložnosti. Ko smo mi vstopili, sta onadva s prijateljema že pojedla in odšli so, še preden smo mi dobili, kar smo naročili.

Ker se ne spomnim, kaj smo jedli, bo najboljše, če se s stranpoti, na katero me je spet zaneslo, vrnem k temu, zaradi česar smo se sploh pripeljali v Tiwanaku, ozirom po špansko v Tiahuanaco. Morda ni odveč, če omenim, da je po enih podatkih kar devet desetin Bolivijcev pripadnikov domorodnih ljudstev Ajmara in Kečua, po drugih pa je domorodnega prebivalstva za eno petino, dve tretjini pa naj bi bilo mešanega prebivalstva ter le ena dvajsetina belcev. Poleg španščine je v tej državi z uradnim imenom ‘Mnogonarodna država Bolivija’ uradnih še 26 jezikov in desetina prebivalstva sploh ne govori špans’ko. Zato torej dvojno poimenovanje kraja, kjer se nahajajo arheološki ostanki predinkovske civilizacije.

Šli smo si torej pogledat nekaj, kar je starejše kot Machu Picchu. Ampak starost je, kar se privlačnosti arheoloških ostankov tiče, zgolj eden od privlačnostnih dejavnikov in po mojih izkušnjah najbolj učinkuje na Severnoameričane. Njim samo omeniš, da je nekaj najstarejše, pa že zazijajo, da jim spodnja čeljust skoraj pade na prsi. Ni čudno, ko pa pri njih nimajo nič zares starega. Južno od mehiške meje je seveda drugače. Pa vendar, če pomislim, kaj se je gradilo v Evropi, ko je v Andih rastel Machu Picchu, sem hitro pri tem, da so nekatere najbolj znamenite, velike in arhitekturno napredne gotske katedrale že stale. Pri nas so se v 15. stoletju mesta ograjevala z obzidji. V Kopru, na primer, je iz teh časov ohranjeni in obnovljeni bastion mestnega obzidja. Je ena od prvih stvari, na katere se odpre pogled turistom, ko jih raztovorijo s turističnih križark. Prav posebne pozornosti med njimi seveda ne vzbudi, pa ne zato, ker je v mestu dosti starejših stavb. Ne, glavni razlog je, da so poleg starosti za to, da nekaj pritegne množično pozornost, zaslužni še številni drugi dejavniki.

Tiwanaku na obiskovalce ne naredi niti približno takega vtisa kot na nedostopni gorski greben postavljena naselbina Machu Picchu

Tiwanaku je mnogo manj turistično oblegan kot Machu Picchu, čeprav je precej starejši, pa tudi veliko laže dostopen. Morda je prav slednje eden glavnih razlogov, zakaj ne vzbuja tolikšnega zanimanja. Okolica je namreč veliko manj razburljiva, saj se ta arheološki park nahaja na ravnici Altiplana in okrog njega ni že skoraj kičaste kulise gorskih vrhov. Druga, ravno tako pomembna stvar pa je precej slabša ohranjenost odkopanih ostankov nekdanjega mesta, ki je bilo sedež pomembnega andskega imperija. Ta je svoj višek dosegel v času, ko se je v Evropi razkrajalo Rimsko cesarstvo. Razcvet in vzpon je trajal vse tja do devetega stoletja, na začetku katerega je na našem koncu sveta svoje cesarstvo ustvarjal Karel Veliki.

Pogled s ploščadi svetiščča Kalasasaja na Akapansko piramido, kolikor je je še ostalo, oziroma so je uspeli restavrirati

Kultura, ki jo danes imenujejo po mestu, kjer se nahaja arheološki park, pa je seveda bistveno starejša, saj naj bi se tod stalna naselitev začela že pred štiri tisoč leti, ko naj bi tudi udomačili lame in alpake. Razvili so tudi poseben sistem obdelovanja zemljišč, še kako dobrodošel v tem, nič kaj prijaznem, okolju na 3800 metrih nadmorske višine. Tu, kljub bližini ekvatorja, lahko zmrzal kmete preseneti kadarkoli med letom. Njim sicer mraz ne more do živega, saj znajo iz alpakine volne narediti prijetno topla oblačila, škodi pa lahko njihovim posevkom. Da bi te oblačili, jim seveda ni prišlo na misel, najbrž se tudi ne bi pretirano obneslo, so pa zato razvili poseben način obdelovanja z dvignjenimi parcelami, med katerimi so imeli vodne jarke. Material, ki so ga pridobili s kopanjem jarkov, širokih od pet do deset metrov, so naložili na vmesne parcele, ki tudi niso bile širše od jarkov in tako so parcele umetno zvišali. S tem so izboljšali rodovitnost pa tudi mikroklimatske razmere, saj so zmanjšali verjetnost pozebe, kajti najhladnejši zrak ni bil okrog pridelkov ampak nad vodo v jarkih, ki se je ponoči ohladila manj, kot se ohladijo tla. Arheologi in agronomi danes ta sistem podrobno preučujejo, saj bi lahko koristil tudi današnjim kmetom na Altiplanu, ki jim naravne razmere ne omogočajo ravno lahkega življenja.

Z razvojem kmetijstva se je prebivalstvo množilo in rasla je tudi moč njjihovega vladajočega sloja, ki je svoj vpliv širil daleč naokrog, od današnjega Peruja pa do severnega Čila in Zahodne Argentine. Podobno kot kasnejši inkovski imperij, se je tudi njihov širil ne le z vojnimi pohodi, ampak tudi z dogovarjanjem, sklepanjem zavezništev in kolonizacijo. Bolj z vključevanjem in sprejemanjem torej, kot pa z uničevanjem in izključevanjem. Seveda pa se je vedno vedelo, kdo je glavni. Kipi božanstev podrejenih kultur so v svetišču v središču imperija postavljeni tako, da je jasno viden njihov podrejeni položaj glede na božanstva, ki so jih častili v vladajoči kulturi Tiwanakuja. Na simbolni ravni bi to lahko razumeli kot ‘hierarhično večkulturnost’.

Svetišče ‘pokončnih kamnov’ Kalasasaja

Mestno središče imperija, ki je propadel enkrat pred koncem dvanajstega stoletja, verjetno zaradi podnebnih sprememb, ki so poslabšale pogoje za kmetovanje, je začelo nastajati v četrtem stoletju. Podatki o tem, koliko ljudi naj bi živelo v mestu, so zelo različni in se gibljejo od 10.000 navzgor. Presenetil me je podatek, da so imeli v mestu zelo izpopolnjen kanalizacijski sistem, kar kaže na izjemno visoko raven kulture te davne civilizacije. Tudi kar se tiče tehnike gradnje in obdelave različnih materialov so bili zelo napredni in to celo bolj kot v kasnejši inkovski civilizaciji. Čeprav je imperij propadel in je bilo mesto opuščeno in prepuščeno propadanju, pa se je kultura ohranila in mnogo njenih prvin so prevzeli tudi v inkovsko kulturo. Ko so predstavniki slednje naleteli na ostanke nekdanje prestolnice, so okoliški prebivalci verjeli, da so nekdanje mesto postavili velikani, ali pa da so veliki kipi, ki predstavljajo človeške kipe, okamneli ljudje, ki jih je eden od bogov tako kaznoval, ker niso hoteli sprejeti njegovega sla.

Shema svetiščnega kompleksa v Tiwanakuju (Vir: http://www.labyrinthina.com/puma-punku-tiwanaku-tiahuanaco-tiahuanacu.html)

Sicer pa je bilo menda v inkovski kulturi prisotno verovanje, da je bog stvarnik ‘Virakoča’ prišel iz globin jezera Titikaka, katerega obale so manj kot dvajset kilometrov oddaljene od današnjega Tiwanakuja. Tu naj bi potem po teh istih verovanjih živeli tudi prvi ljudje, ki jih je ustvaril.

Od mesta se je žal ohranilo sorazmerno malo, oziroma je skrito pod današnjim mestom in okoliškimi polji. To, kar smo si lahko ogledali, pa je le deloma ohranjeno. Dež in veter sta v dolgih stoletjih pozabljenja opravila svoje, predvsem pa je opuščeno mesto, tako kot marsikje drugje po svetu, postalo ‘kamnolom’ za gradnjo kasnejših stavb. Ogromne, tudi več deset ton težke kamnite bloke so morali do Tiwanakuja tovoriti vsaj nekaj deset kilometrov daleč. Kot vir gradbenega kamna so ruševine mesta služile celo graditeljem železnice, ki je speljana tako rekoč čez svetiščni kompleks. Tako je od največje piramide imenovane Akapana ohranjen oziroma restavriran le spodnji del, pa še pri tem je ostalo zelo malo kamnov, s katerimi so bile obložene ‘plasti’ piramide. Ta je sicer v svojem osredju naravna vzpetina, ki so jo obzidali, da so tako dobili ‘vzvišen’ prostor za opravljanje svečanosti, na katerih so bila nekaj običajnega žrtvovanja, tudi ljudi, čeprav očitno ne teh iz Tiwanakuja, ampak od drugod. Na grič, ki je bil nekoč ‘oblečen v piramido’ se ni dovoljeno povzpeti, na njej je redar, ki poskrbi za to, da morebitne predrzneže hitro mine volja po vzpenjanju.

Sončeva vrata – iz enega kamnitega bloka, ki pa se je ob padcu preklal na pol

Severno od ostankov piramide, ki naj bi nekdaj imela šest ploščadi, je svetišče Kalasasaja, kar naj bi pomenilo ‘kraj stoječih kamnov’. V stenah, ki se raztezajo v obliki prvokotnika 130 metrov na dolgo in 120 metrov na široko, so namreč vsake toliko pokončni kamniti bloki iz peščenjaka, ki za kak meter in pol presegajo višino vmesnih zidov iz klesanih kamnov in so bili oblikovani v obliki človeških figur. Zidovi omejujejo ploščad, na ketero so se včasih povzpeli po stopnicah iz večmetrskih kamnov, danes pa je za turiste na nasprotni strani urejeno široko kovinsko-leseno stopnišče, saj bi bile sicer kamnite stopnice preveč izpostavljene obrabi. Na pretežno travnati ploščadi je nekaj monolitov, ob katerih se fotografirajo predvsem turistke, ali pa smo mi prišli ravno v času, ko je bilo teh več kot pripadnikov nasprotnega spola. Monolita, oziroma iz enega kamnitega bloka izklesani človeški figuri, sta v bistvu dva. Ponce-v monolit je visok kar tri metre in pol. El Fraile pa je verjetno najstarejši med vsemi najdenimi, saj je najmanj podrobno obdelan. Iz enega kamna klesana so tudi Sončna vrata, visoka 2,8 in široka 3,8 metra. Zdaj so postavljena na ploščadi, čeprav prvotno niso bila na tem mestu. Kje so se nahajala nekoč, ni znano. Ko so jih našli so bila prevrnjena in ob padcu ali prestavljanju so se tudi prelomila. Zdaj so razsztavljena na ploščadi Kalasasaje in z umetelno izklesanimi podrobnostmi so še en privlačen motiv za fotografiranje.

Taj pred zahodnim zidom svetišča Kalasasaja

Nasproti vhoda v Kalasasajo je precej manjše ‘Polpodzemno svetišče’. Tudi čez izvirne stopnice tega je postavljena kovinska konstrukcija z lesenim stopniščem, da podplati turistov ne brusijo kamnitih blokov, po katerih so v posvečeni prostor nekdaj hodili svečeniki. Poimenovanje ‘polpodzemno’ se je uveljavilo zato, ker je prostor za dober meter in pol do dva vkopan v zemljo, v zidovih, ki obrobljajo notranje dvorišče, pa so številne kamnite glave, ki naj bi predstavljale pripadnike različnih etničnih skupnosti, ki so bile vključene v imperij. Nekateri drugi vidijo vidijo v njih tudi kakšne bolj eksotične podobe, na primer vesoljcev in res ni treba dosti domišljije, da res najdeš podobnost z liki iz znanstvenofantastičnih filmov. Ampak po mojem je to bolj zato, ker se v kiparstvu še niso toliko izmojstrili, da bi se zmogli povsem približati stvarnosti in oblikovati obraze take, kot so dejansko bili. Tudi če bi moral jaz iz kamna izklesati portret določene osebe, bi izdelek verjetno bolj spominjal na kakšnega Nezemljana, kot pa na portretiranca. Ampak domišljija nima meja in tako je moč tamkajšnje legende tolmačiti tudi s tem, kako so pravzaprav začetniki tudi te kulture, prišleki iz vesolja. Ti naj bi jih naučili postavljati piramide, če že niso kar oni prispevali svoje tehnologije za njihovo postavljanje. Samo ne razumem, zakaj jih niso raje naučili pisati, da bi se o njih ohranili kakšni pisni viri. Ker jih ni, pa so vse razlage zgolj plod domišljije, ki ima edino stvarno oporo v materialnih ostankih, ki so se ohranili in v legendah in verovanjih, ki temeljijo na davni kulturi te izgubljene civilizacije.

Pogled skozi vhod svetišča Kalasasaja na ‘Polpodzemno svetišče’; osebi na desni pred svetiščem sta Veronika v modrem in Walter desno od nje

Sredi ‘Polpodzemnega svetišča’ stoji ‘bradati monolit’, ki predstavlja bradatega moža – stvarnika, Virakočo oziroma Kon-Tikija, gospoda iz vode z brado. Pa smo spet pri ugibanjih, ki jih je s svojimi ekspedicijami poskušal dokazati Thor Heyerdal, da so že v davni preteklosti s splavi lahko pluli od Južne Amerike do Polinezije in s papirusovimi čolni iz Afrike čez Atlantik. Sklep o tem, kako so prišli beli bogovi in z domačini delili svoje znanje, potem pa odšli naprej na zahod in izginili za vedno, o čemer pričajo inkovske legende, se ponuja kar sam od sebe. Sliši se zanimivo, celo verjetno, a večina znanstvenikov takšnih ugibanj ne jemlje preveč resno.

Bradati monolit iz Polpodzemnega svetišča

Med vsemi kamnitimi ostanki iz davnih časov je takle živobarven cvet prava popestritev kamnite sivine in rjavine (za več fotografij klikni tule)

V ‘Polpodzemnem svetišču’ so našli tudi največjega od vseh tukaj najdenih monolitov, ki so ga poimenovali Benettov, po arheologu, ki ga je odkril. Imenuje pa se tudi Pachamama, saj naj bi predstavljal ‘mater Zemljo’. V višino meri kar 7,3 metra in tehta 20 ton. Kakšno tehnologijo so uporabljali za premikanje tako velikih kamnitih blokov na desetine kilometrov daleč, ni znano, sem pa zasledil podatek, da naj bi v času Tiwanakujskega imperija jezero Titikaka segalo vse do tedanjega mesta, torej bi teoretično lahko te kamnite bloke pritovorili po vodi. Glede na izjemno velikost tega monolita, so ga po odkritju leta 1932 odpeljali v La Paz, kjer je stal v bližini osrednjega stadiona vse do leta 2002, ko so končno ugotovili, da mami Zemlji močno onesnažen mestni zrak ne dene dobro in se odločili, da jo pošljejo nazaj domov. Doma so medtem zgradili muzej ‘Museo Litico’, kjer ima osrednje mesto in pomen prav več kot dvajsettonska Pachamama. Družbo ji dela še kup raznovrstnih manjših monolitov. V muzeju pa je tudi zbirka drugih najdb, ki pričajo o visoki stopnji razvitosti kulture, ki je cvetela v teh krajih v prvem tisočletju naše dobe in se je začela razvijati že kako tisočletje ali dve pred tem.

V muzejski zbirki je morda najbolj zanimiva stvar prikaz povezovanja lobanje, ki je bil namenjen temu, da se je z rastjo ta deformirala na ta način, da je rasla samo navzgor in so imeli tako otroci, ki so bili podvrženi takemu lepotnemu postopku, ozko in visoko, oziroma podaljšano lobanjo. Da bi bili zaradi tega posega dolgoglavci kaj bolj pametni, si ne bi upal trditi, tudi možgani niso imeli zaradi te deformacije niti manj niti več prostora, so se pa morali navaditi, na nekoliko drugačno domovanje, kot jim je bilo po načrtih matere narave namenjeno.

Naj na koncu omenim še to, da je tudi arheološki park Tiwanaku na UNESCO-vem seznamu kulturne dediščine, podobno kot Cusco in Machu Picchu, s tem da je slednji zaščiten tako zaradi svojega kulturnega pomena kot tudi zaradi naravnih vrednot. Verjetno je ravno ta kombinacija naravne lepote, gradbenega mojstrstva in sorazmerno dobre ohranjenosti, oziroma ‘popravljenosti’ tako zelo v prid temu svetovnemu čudu, medtem ko je Tiwanaku pač le še eno, sicer zanimivo, a nikakor ne tako arheološko najdišče, ki bi te kot turista res lahko povsem očaralo. V sorazmerju s privlačnostjo se razlikuje tudi vstopnina za obiskano predinkovsko in inkovsko znamenitost. Karta samo za ogled arheološkega dela Machu Picchu-ja stane 47 ameriških dolarjev na osebo, medtem ko v Tiwanakuju za ogled arheološkega parka in muzeja odšteješ le okoli 10 dolarjev. Če si domačin iz okolice, je cena še nekajkrat nižja, ostali Bolivijci pa tudi plačajo le polovično ceno, če se prav spomnim. Mi smo se pripeljali v Tiwanaku z domačini, ki so imeli šopke rož, ker so šli v svetišče zaradi nekega njihovega obreda. Kakšnega, nisem poizvedoval, a očitno je vera v svetost kraja in v energije, ki naj bi se tod prelivale, še vedno živa. Mene na nobenem mestu ni nič treslo in tudi ne pretreslo, tako da bi o energijah težko sodil, za celoten ogled pa ravno tako lahko zapišem: zanimivo, a nikakor ne pretresljivo.

Naslednje mesto, ki je bilo zgolj izhodišče za naš izlet na Machu Picchu, a nas je s svojim turističnim utripom in čarobno privlačnostjo precej bolj očaralo kot La Paz, je Cusco. Na koncu nam je bilo kar žal, da nismo v njem preživeli kak dan več in kak dan manj v La Pazu. Cusco je danes polmilijonsko mesto in je nekdanja prestolnica inkovskega imperija. Potem, ko so ta imperij ‘konkvistadorji’ uspešno uničili, zagrizeni verski fanatiki pa poskrbeli, da se je ohranilo čim manj sledov nekdaj cvetoče, a žalibog ‘poganske’ kulture, je mesto dobilo novo vlogo in se je tudi urbanistično razvijalo v španskem kolonialnem slogu. Na ruševinah nekdanjega mesta, sledeč glavnim tlorisnim značilnostim, so zrasle nove baročne stavbe. Na ta način je mestno jedro zanimiva in enkratna kombinacija starega in ‘novega’, pri čemer so jasno prepoznavni in vidni ostanki inkovske prestolnice. To je eden najpomembnejših razlogov, da se je mestu uspelo uvrstiti na UNESCO-v seznam.

Triinpol metrski Ponce-v monolit, ki stoji na ploščadi svetišča Kalasasaja

Verjetno najstarejši med odkritimi monoliti – El Freire

Glavni trg, ki je imel pomembno vlogo tudi v nekdanjem inkovskem mestu, so Španci obzidali z arkadami, ki stojijo še danes, nekdanje inkovsko svetišče pa sta zamenjala simbola nove verske oblasti, torej mogočni katoliški cerkvi: mestna katedrala in cerkev Jezusove družbe oziroma po špansko ‘Iglesia de la Compañía de Jesús’. Slednjo so leta 1576 postavili Jezuiti in velja za enega najlepših primerov kolonialne baročne arhitekture v Ameriki. Postavljena je na temeljih inkovske palače Amarukanča. Tudi katedrala, ki so jo gradili skoraj celo stoletje vse tja do sredine sedemnajstega stoletja, je postavljena na temelje mogočne inkovske palače vladarja, ki se je imenoval po bogu stvarniku Inka Virakoča. Na vsaki strani je na katedralo prislonjena še po ena manjša cerkev. Prva je bila zgrajena nekaj let po zavzetju Cusca. Tega so konkvistadorji osvojili leta 1533, že tri leta kasneje pa je Cusco spet skoraj padel v roke upornim domačinom, ki jih je vodil Inka Manko. Ko je že kazalo, da bodo Španci premagani in izgnani iz mesta, jim je kot po čudežu uspelo odbiti napade upornikov in ubraniti mesto. Zato so na kraju nekdanjega manjšega inkovskega svetišča ob palači Inke Virakoče zgradili cerkev, ki je služila kot začasna katedrala, poimenovali pa so jo Cerkev zmage – ‘El Templo de El Triunfo’, v spomin na zmago nad upornimi domačini.

Panorama glavnega trga v Cuscu skozi okno restavracije, kjer smo si privoščili kosilo

Glavni trg v Cuscu s cerkvijo Jezusove družbe, ki so jo postavili jezuiti in je po mogočnosti in lepoti huda konkurenca katedrali

Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera  je lepša … katedrala (levo) ali cerkev Jezusove družbe (desno)

Na drugi strani katedrale so v 18. stoletju ob njeni steni zgradili še cerkev svete družine. Glavni trg, ki se imenuje, kako drugače kot, ‘Plaza de Armas’ tako stojijo kar štiri cerkvene stavbe. Ob gradnji jezuitske, ki se edina ne drži katedrale, je prišlo tudi do spora z nadškofom, ki se mu je zdelo, da jezuitska cerkev nikakor ne bi smela biti niti približno tako mogočna in lepa kot katedrala. Ta bi vendarle morala biti najpomembnejša cerkvena stavba v mestu. Zadeva je šla celo tako daleč, da je nadškof pisal papežu v Rim. A preden je z ladjo prispel papežev odgovor, so jezuiti svojo cerkev že skoraj dokončali, predvsem pa jim je bilo dovoljeno ohraniti umetelno klesano fasado, tako da je ta cerkev kar huda konkurenca katedrali.

Vodnjak s kipom, postavljenim v spomin na nekdanje vladarjev teh krajev, Inke in njihovo kulturo

Detajl, ki prikazuje, tri ohranjene vrste andezitnih kamnov zidu iz inkovskega obdobja, ki je podlaga stavbi iz kolonialne dobe; zraven je opečnati odvodni kanal

Takoj, ko smo prišli v mesto so nas noge nesle od Mame Simone, se pravi našega hostla, naravnost proti glavnemu trgu in kósili smo v restavraciji, ki ima lep pogled na glavni trg. Sicer nismo dobili mize ob oknu, a ven smo kljub temu videli in to iz prvega nadstropja, kajti iz pritličja, oziroma parterja smo trg lahko opazovali potem, ko smo šli dol in se na njem prepustili obleganju vsakovrstnih prodajalcev, ki ti med sedenjem na klopci v parku sredi trga kar naprej trgajo pozornost, ki jo poskušaš usmeriti na monumentalnost zgradb, ki ga obdajajo. Na ulične prodajalce smo sicer naleteli že v La Pazu. Ker se je Taju zazdelo, da bi bilo treba oči zaščititi pred slepečim soncem, smo se ustavili na ulici, pogledali naokrog in trajalo je manj, kot da natakar v kavarni opazi novega gosta, da smo imeli ob sebi prodajalca sončnih očal ‘eminentnih’ znamk, ki so seveda ‘čisti’ ponaredki. A ker smo jih dobili po tako ugodni ceni, ‘konju’, ki je bil skoraj podarjen, ‘nismo gledali v zobe’. Za prvo silo so pa očala tudi bila. Pa še enega od prodajalcev smo s tem nakupom osrečili, saj je Pelciji naenkrat prodal več, kot prej celo dopoldne. Tako smo očala že imeli, raznih spominkov si pa nismo želeli ne v La Pazu ne v Cuscu, kjer je glavni lovski rajon za ulične (pre)prodajalce glavni trg. Tam jih redarji sicer preganjajo, a prav uspešni pri tem niso, oziroma približno toliko, kot butalski policaj pri lovu na Cefizlja. Nadležnim prodajalcem navkljub je Cusco mesto, ki bi ga bilo vredno ponovno obiskati in mu posvetiti več časa ter sistematično raziskati nekaj več čarobnih kotičkov, ki jih skriva.

Pogled izpod arkad na “Avenijo Sonce” (Avenida El Sol) v Cuscu

Detajl z ulične svetilke v Cuscu (za več fotografij klikni tule)

Ulična prodaja in predvsem preprodajanje pa cveti tudi v Santiagu. Slog prodaje pa je nekoliko drugačen, ker prodaja ni namenjena turistom, ampak domačinom, torej meščanom. Glavni dejavnik uspešne prodaje so nizke cene, kar pomeni, da gre pogosto za blago sumljivega izvora. Prodajalci po tleh na širokih pločnikih in pa na območjih za pešce razgrnejo nekakšen prt in po njem razpostavijo prodajne izdelke. Ker prodajajo na črno, so seveda preganjani in če se pojavijo policisti ali redarji, hitro povežejo štiri krajce prta in tako na hitro pospravijo prodajne artikle v culo in hajdi v beg oziroma na novo lokacijo, kjer se prodaja nadaljuje do naslednjega taktičnega umika.

Za enega od zanimivejših prodajalcev smo si vzeli čas in ga opazovali pri prodaji čokoladic. Zraven je imel partnerko, ki ji je po vsaki uspešni prodaji takoj izročil denar, ona pa je ves čas pozorno opazovala, če se po kateri od ulic bliža kakšna nevarnost. Čokoladice so šle kot za med, dokler se ni od nekod pojavil par policistov. Ampak čim sta ta dva odšla naprej, se je posel nadaljeval. Angel nam je razložil, da denar daje partnerki zato, da ta z denarjem lahko hitro izgine v množici in tudi če njega ujamejo, mu ne morejo dokazati, da je kaj prodajal, saj nima pri sebi nobenega denarja.

Glede na to, da v Santiagu, glavnem mestu Čila, živi več kot sedem milijonov prebivalcev, v vsem preostanku države pa le enajst, je mesto tako zelo natrpano z ljudmi, ki si za vsako ceno poskušajo najti tak ali drugačen način pridobivanja dohodkov, da res ni čudno, da je tudi prodajalcev in preprodajalcev, kolikor hočeš.

Santiago je sodobno mesto, ki je na ravni svetovnih metropol razvitega sveta. Ima veliko poslovno središče, kjer se vrstijo visoke stolpnice in v zadnjem času se ponašajo tudi z najvišjo stavbo Južne Amerike, to je 300 metrov visoka zgradba ‘La gran torre Santiago’ z razgledno ploščadjo imenovano ‘Sky Costanera’ v 61. in 62. nadstropju. Dvigalo te na razgledno ploščad pripelje izjemno hitro, ne da bi ti pri tem želodec ušel v čevlje. Zgoraj pa potem lahko uživaš v izjemnih razgledih. V 61. nadstropju je zastekljena ploščad, odprta, na katero se s spodnje povzpneš s pomočjo tekočih stopnic, pa v 62.

Takole so z razgledne ploščadi na najvišji stavbi Latinske Amerike videti stolpnice, ki stojijo daleč nekje tam spodaj

Zaradi smoga se andske vršace, ki sploh niso tako zelo daleč in sploh ne tako zelo nizki, komaj vidi, Santiago se namreč nahaja v kotlini med Andi na vhodu in obalnim gorovjem na zahodu

Naši razgledi so bili, kar se razločnosti in jasnosti tiče, omejeni predvsem na bližje mestne predele, ker so bili bolj oddaljeni že precej zabrisani zaradi smoga. Ta se je nabral v kotlini zaradi neugodnih vremenskih razmer in obilice onesnaževalcev v tem milijonskem mestu, obdanem še s satelitskimi naselji, med katera sodi tudi Colina, kjer smo živeli. Kotlina se nahaja med visokimi andskimi vrhovi na eni strani in predandskimi gorami, ki ga ločujejo od Tihega oceana, na drugi. Ker je to območje stika dveh litosferskih plošč, ki povzroča gubanje Andov, je tu tudi zelo velika pogostost izjemno močnih potresov. Kako izgleda, ko strese kakšen od najmočnejših potresov na svetu ravno v trenutku, ko si na razgledišču stolpnice 300 metrov nad tlemi, si sploh nočem predstavljati. Menda je potres, ki sicer ni bil med najmočnejšimi, stolpnico že močno stresel. Takrat se je hitro videlo, kdo je domačin in kdo turist. Menda so domačini snemali dogajanje s svojimi telefoni, medtem ko so bili turisti vsi panični. Če si nečesa vajen, potem to doživljaš čisto drugače, kot če nisi.

Veliki stolp v Santiagu, na vrhu katerega se z zgornje razgledne ploščadi takole odpira pogled proti nebu

Na razgledišče smo šli z mojim bratrancem Angelom, ki nas je peljal skozi mesto tudi z metrojem, pa peš čez tržnico in čez nakupovalne ulice. Ampak naša nakupovalna volja je bila šibka in bolj bežno smo si ogledovali ponudbo na stojnicah vzdolž nakupovalnih ulic. Tako se je na koncu odločil, da nas pelje na kosilo na pokrito tržnico, katere arhitektura spominja na Eiflove stvaritve, saj gre za kovičeno, litoželezno konstrukcijo iz leta 1872. V pritličju so slikovite stojnice, kjer je ponudba več kot bogata, v nadstropju pa je nekaj restavracij in v naši smo imeli med kosilom tudi živo glasbo. No, bili smo deležni igranja, ki je bilo sicer namenjeno kitajskim turistom pri sosednji mizi. Mi za muziciranje nismo pokazali pretiranega navdušenja, ker se nam je kot pravim Gorenjcem zdelo to tvegano, saj bi muzikanti lahko napak razumeli, da jim bomo za njihov trud dali kakšen finančni prispevek. Glede na to, da nam je ribe, ki smo jih pojedli, plačal Angel, bi to sicer ne bil tako hud strošek, ampak princip je princip. Najedli smo se, muzika je šla povsem v kontekst okolja, v katerem smo jedli, skratka doživetje je bilo ‘avtentično’ kot le kaj. Za konec smo se še slikali in šli naprej, oziroma nazaj, domov.

‘Mercado central de Santiago – Glavna tržnica je ‘živi’ spomenik kulturne dediščine, začetek gradnje je bil leta 1869, odprta pa je bila tri leta kasneje. Stoji na mestu prejšnje tržnice, ki je nekaj let prej pogorela. Na kvadratnih temeljih je postavljena kovinska konstrukcija, ki so jo po načrtih dveh škotskih inženirjev izdelali v Glasgowu. Britanski viri, ki so poročali o tem arhitekturnem podvigu, so pozabili omeniti prispevek čilskih arhitektov k idejni zasnovi celotne ureditve tržnice. Brez kasnejših posegov seveda ni šlo, nazadnje pa je bila obnovljena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V njej je menda zaposlenih kar 800 ljudi, mene pa je najbolj pritegnil ribarniški del, je pa tržnica znana tudi zaradi svojih restavracij s tradicionalno čilsko kulinariko

Čakajoč na hrano z muziko za kitajske goste v ozadju in občudujoč arhitekturne detajle jeklene konstrukcije

Pogled na notranjost tržnice skozi kovinsko okrasje zgornjega nadstropja

V Santiago nas je peljala tudi Angelina. Ob tem obisku smo si ogledali kulturni center, ki je vkopan v zemljo pred predsedniško palačo Moneda. V tej je v državnem udaru leta 1973 predsednik Allende raje naredil samomor, kot pa da bi sprejel ponudbo pučistov in se umaknil iz države. Njegov kip danes stoji pred predsedniško palačo. V podzemeljskih prostorih pred njo pa so si Julija, Maša in Angelina ogledale likovno razstavo, jaz pa sem si v tem času privoščil čaj in sladico v eni od kavarn, medtem ko se je šel Taj fotografa. Tudi Angelina nas je peljala na kosilo in to v gostilno Pri Janezu in pol. Ta je imel nekoč gostilno ob cesti, po kateri so se moji sorodniki vozili na morje. Zdaj pa jo ima v Santiagu. Pravzaprav je nima več on, pač pa njegovi dediči. Ime ‘Juan y medio’ je gostilničar dobil zaradi svoje velikosti, pa tudi porcije so bile pri njem za ‘dedca in pol’. Jaz sem hotel jesti ‘avtentično’ oziroma ‘tipikl Čile’ in sem izbral neko obaro, a nisem bil najbolj zadovoljen. Precej manj avtentična izbira mojih sojedcev, se je izkazala za bolj posrečeno. Ampak če ne poskusiš pač ne moreš vedeti. Čeprav po mojih izkušnjah vse, kar je tipično, ni tudi dobro, vsaj ne za vsak okus.

Takole pa izgleda njihova stolnica – Catedral Metropolitana de Santiago

Podobno kot za La Paz, tudi za Santiago lahko zapišem, da se z njim prav podrobno nismo poskušali seznaniti, smo se pa kar nekajkrat prepeljali skozenj, po avtocestah in mestnih ulicah. Eno avtocesto ob reki imajo celo speljano pod zemljo. Torej nimajo samo podzemeljske železnice, ampak tudi podzemeljsko avtocesto.

Taj, Maša in Julija v Santiagu z mojo sestrično Angelino

Še nekaj dodatnih fotografij iz Santiaga je mogoče videti tule!

S Santiagom pa je povezana tudi naša poslovilna večerja. Midva z Julijo sva bila nečesa podobnega deležna že pri prejšnjem obisku, ko sva tudi sama malo bolj podrobno raziskovala mestno središče, zvečer pa smo se potem dobili v restavraciji ‘Los Buenos Muchachos’, oziroma ‘Pri dobrih fantih’ po naše. Restavracija je velika kot kakšen letalski hangar ali skladiščna hala. Mize postavijo v vrste in naenkrat lahko gostijo na desetine skupin z na desetine gosti pri vsakem poljubno dolgem omizju. To je restavracija, iz katere ne boš šel lačen, razen če nisi vegetarijanec. V tem primeru boš tu lahko samo pil, ker zelenjave pri njih ni, samo meso. Žar je pri njih zakon in na meniju so samo jedi z žara. No, da potolažim ‘zelenjavoljubce’, imajo tudi sir in solate, ampak mi smo se na poslovilni večerji borili predvsem z mesom z žara.

Na poslovilni večerji v Los Buenos Muchachos; trije rodovi: Jorge, Angelina, Angel starejši in Josefina (za več prizorov iz lokala klikni tule)

Vsaj toliko zanimanja kot hrana pa v tej restavraciji požanje kulturno-zabavni program, ki ga ponujajo. Na odru se zvrstijo nastopi folkloristov, ki prikažejo plese z vseh koncev Čila in treba je vedeti, da se Čile razteza od puščavsega severa do mrzlega juga, ki se nadaljuje še na Antarktiko. Na tisoče kilometrov proč od tihooceanske obale pa so še Velikonočni otoki, ki so tudi del te države. Prav plesi od tod so najbolj povezani z eksotiko, malo zaradi oblačil, ki jih je na plesalcih bolj malo, malo pa zaradi tega, ker so precej drugačni, kot plesi z drugih koncev Čila.

Na koncu plesalci in plesalke naključno naberejo nekaj obiskovalcev, da plešejo z njimi in večinoma so izbrali zelo dobro, saj so se izbrani obiskovalci in obiskovalke izkazali za dokaj spretne soplesalce, še posebej to velja za čilski narodni ples ‘Queca’, ki ga ne obvladajo le starejši, ampak tudi mladi. Tveganje, da bi bil za ples na odru izbran kdo pri naši mizi, ni bilo prav veliko, ker smo bili ravno prav oddaljeni, da se plesalcem ni splačalo vlagati truda v to, da bi prišli do nas. Ampak potem, ko se je začela vsesplošna zabava, se pravi, ko se je začel ples za vse, pa tudi mojim starim kostem ni bilo prizanešeno. Ples so začeli nekako ‘pod krinko’, da je zdaj na vrsti Zumba. Zato so se pod oder nagnetle predvsem ‘dame’. Nekaj časa so na odru še vztrajali ‘mojstri Zumbe’ in animator, potem pa je ostal le še ansambel, ki je igral za ples. Animatorja sem sicer srečal že na stranišču, še pred začetkom programa. Da ne bo pomote, v bistvu sva se srečala v tistem delu, kjer si umiješ roke. Presenetil me je, ker je kar tako, meni nič, tebi nič, začel pogovor z mano. Zanimalo ga je, če sem tu prvič, pa potem odkod sem in potem mi je za slovo še voščil prijeten večer ali nekaj podobnega. Potem, ko sem ga videl na odru, mi je postalo jasno, da je komunikativnost del njegovega poklica, oziroma da ga je pripeljala, do dela, ki ga opravlja. Jaz sem pa že mislil, kako neskončno prijazni in odprti so tile Čilenci. Čeprav se mi je po malem dozdevalo, da bi znal biti tale prijaznež eden od zaposlenih v restavraciji in da mu je prijaznost službena dolžnost. Kakorkoli, pri ‘dobrih fantih’ so prijazni in nobena večerja pri njih se ne konča brez kurjenja kalorij na plesišču. Razen če nisi prelen, da bi migal v ritmih poskočne glasbe, ali pa če si preveč čistunski in si nočeš preznojiti oblačil. Taju je bil zaključek večera s plesom tako pri srcu, da je raje izbral prevoz z Gurijem, kot pa da bi ne izkoristil vse razpoložljive glasbe. Zato se ni odpeljal z nami, ki smo odšli že kmalu potem, ko se je noč prevesila v jutro. Naše zadnje, ki smo ga na tej poti preživeli pri mojih sorodnikih, saj je bil to že dan, ko smo imeli povratni let v Madrid.

Viña je po slovensko vinograd, se pravi, da se mesto imenuje po vinogradu ob morju. Meni se zdi kot neke vrste Portorož, samo da je kraj mnogo, mnogo večji. Prebivalcev ima toliko kot Ljubljana in Maribor skupaj. Tudi hoteli so v Viñi precej večji, predvsem pa jih je veliko več. Podobnost s Portorožem je tudi v tem, da imajo tudi v Viñi igralnico. Prav ta je bila prvi razlog, zaradi katerega je moj bratranec Guri štiri pripadnike Pelcije strpal na zadnji sedež svojega avta. On igralnico obišče vsakič, ko je v Viñi, čeprav menda ne igra, ker se mu zdi zasluženi denar preveč trdo prigaran, da bi ga puščal v igralnici. Ampak kadar pride, za obisk nameni približno deset dolarjev in ko to zapravi, odide. No, ob našem obisku ni šlo tako hitro. Obisku namenjene denarce je na enem od neštetih avtomatov zelo na hitro podeseteril in nato razdelil denar še vsem ostalim, da so lahko poskusili srečo. Edino jaz sem trden kot skala vztrajal pri popolni abstinenci in se tudi igram na srečo brez nadaljnjega odrekel. Raje sem samo opazoval. Pa ne samo naših, ampak predvsem goste, med katerimi je bilo po mojem občutku več žensk kot moških. Že zgolj po pogledih, povsem osredotočenih na barvite zaslone, pogledov, iz katerih se je dalo razbrati svojevrstno zamaknjenost, sem dobil občutek, da do konca zasvojene ‘igralniške dame’ v te ‘molzne aparate’ zmečejo ves denar, ki ga premorejo, če ne celo več. Gurijev razdeljeni dobitek so avtomati kar hitro požrli, kar pomeni, da so trije člani Pelcije precej neuspešno preskušali svojo srečo, četrti pa je bil o rezultatu že vnaprej tako prepričan, da mu v praksi sploh ni bilo treba preverjati, kdo se na koncu zadnji smeje – igralnica ali igralci! Čeprav je moj bratranec dokazal, da obstajajo tudi igralci, ki igralnico zapustijo z več denarja, kot so ga imeli, ko so vstopili. Redkim to uspe, oziroma, vsakemu, ki redno igra, to včasih uspe in ravno tak dobitek jih vedno znova zvabi nazaj. Ponavadi seveda izgubit. Ampak vsak nov poraz prebolijo v upanju, da bodo naslednjič, vse priigrali nazaj. Ko potem po številnih bolečih izgubah spet pride dobitek, so izgube povsem pozabljene. Veliko računovodskega znanja res ni treba, da ti je jasno, da igranje na avtomatih ali ruleti ne more biti posel, ki bi igralcem prinašal pozitiven rezultat. Ampak ker upanje umre zadnje, igralnicam posel cveti, igralcem pa cvetijo žepi in denarnice, iz katerih frči denar, kot listje z drevesa v jesenskem viharju.

Viño si je malo bolj podrobno ogledal le Taj, ki se je vračal nekoliko kasneje z lastnikom hostla, v katerem smo prenočili (za več fotografij klikni tule)

Sicer pa mi v Viñi, kaj dosti več od tega kot to, da smo v njej enkrat prespali in enkrat igrali, nismo počeli. Pa bi lahko tudi nakupovali, saj so tam menda velika in lepa nakupovalna središča in glej ga zlomka, podobno kot pri nas, tudi pri njih ta uspevajo tam, kjer je industriji že pred časom spodletelo in so za njo ostala velika neizkoriščena zemljišča in zapuščeni objekti. Ampak nakupovali nismo. Tudi želje in časa nismo imeli za to. Ker tudi z načrti mojega bratranca nismo bili seznanjeni, se je naše nakupovanje, se pravi moje in Julijino, končalo v najbližji trgovini, ki je bila manjša od polovice naše dnevne sobe. Tam sva nakupila nekaj sestavin za sendviče, da nam zvečer ne bi bilo treba spet s podzemeljsko ali s taksijem do najbližje dostojne restavracije, ker v okolici našega prenočišča ni bilo ničesar, razen stanovanjskih stavb in sem in tja kakšne žepne trgovinice. Na koncu se je izkazalo, da je bilo še to nakupovanje odveč, ker nas je Guri naložil na zadnji sedež in nas peljal tudi na večerjo.

Stavba poveljstva čilske armade v Valparaisu na glavnem mestnem trgu Plaza Sotomayor

Ampak ne v Viñi, temveč v Valparaisu. Tam smo sicer šli tudi na kosilo, ko Gurija in njegove Alejandre še ni bilo in je bila za nas zadolžena Alejandrina šestnajstletna hči. Kot geograf sem ji malo pomagal, da nas je uspešno pripeljala do postaje nadzemeljskega ‘metroja’. S tem smo se pripeljali do središča Vaparaisa, kjer je tako ali tako zadnja postaja, oziroma prva, ko se vračaš. Ker je bil ob prihodu v Valparaiso že čas kosila in so za to vedeli tudi naši želodci, ki so se začeli oglašati, je bila naslednja naloga, najti primerno restavracijo. Najprej smo malo tavali po središču sem in tja. Naša mlada vodička je preverjala malo pri Pelciji, kakšne so želje, malo pri ‘stričku Googlu’, kakšna je ponudba, a nekako ni kazalo na to, da bo na ta način prišlo do uskladitve. Zato sem kot starosta skupine vzel stvari v svoje roke in ročno preveril meni in cenik pri italijanski restavraciji, ki je izgledala zelo dostojno ter na hitro odločil, da je to kraj, kjer bomo jedli. Nisem pa vedel, da sem s tem v precej neprijeten položaj spravil mladenko, ki ji je bilo naročeno, da nas mora peljati na kosilo. Za ta namen je dobila tudi ustrezna proračunska sredstva, a ker ni vedela kakšne so v restavraciji cene, je bila v velikih skrbeh, če je denarja, ki ji ga je za to dal Guri, dovolj, da bo lahko plačala. Njena skrb je bila odveč, ker sem na koncu tako ali tako jaz potegnil iz denarnice debetno kartico in plačal, kar smo pojedli in popili. Ampak tudi to je bila za punco po svoje frustracija, ker sem porušil Gurijeve načrte, saj kot gostitelj ni mogel do konca izkazati svoje gostoljubnosti, ona pa ni mogla izpolniti tega, kar ji je bilo naročeno.

Pogled na pristanišče čez Plaza Sotomayor, ob keterega robu stoji v stari obod oblečena stavba s stekleno fasado – posnetek je narejen z zgornje postaje vzpenjače, ki smo jo odkrili ob našem prvem ogledu mestnega središča Valparaisa

Po kosilu smo imeli čas za ogled mesta, a kaj ko nismo vedeli, kaj bi radi videli. Prišli smo nepripravljeni, saj smo za izlet izvedeli tik pred zdajci. Jaz sem se leta 2011, ko je bila v Santiagu Regionalna konferenca, udeležil ekskurzije, na kateri smo obiskali tudi Valparaiso. Spomnil sem se, da smo se po mestu vozili z muzejskim trolejbusom, da smo se peljali s prav tako staro vzpenjačo in da smo si ogledali hišo nobelovca Pabla Nerude. Ampak, kako karkoli od tega najti, je bilo drugo vprašanje.

Vzpenjača, ki sem se je spomnil iz leta 2011, pa smo jo z Gurijevo in Alejandrino pomočjo našli šele drugega dne našega obiska  v Valparaisu – ostala je taka, kot sem jo imel v spominu

Najprej smo šli torej na sladoled in na zastonjski oddaljeni dostop do svetovnega spleta. Ampak naj sem še tako brskal in meril, Nerudova hiša ni bila v peš-dosegu, za vzpenjačo je pa kazalo, da je čisto blizu. Res je bila blizu, a ker nikakor nismo našli vstopne postaje, smo pač vprašali mimoidoče in šli v smeri, kamor so pokazali ter še naprej in še naprej in navzgor in prišli do vstopne postaje. Ampak ne do spodnje, temveč do zgornje. Se pravi, da smo peš opravili pot, ki bi nam jo naj vzpenjača prihranila. Kje je spodnja postaja, smo lahko izvedeli samo na en način. Tako, da smo se od zgoraj peljali dol. Jaz sem bil malo razočaran, ker ni več vozila tista stara vzpenjača, pri kateri si na tleh med špranjami lahko videl tračnice in tisto, kar je med njimi. Mislil sem si, da so v teh šestih letih, kar me ni bilo, zamenjali kabino. Ampak sem mislil narobe, ker sem naslednji dan ob obisku z Gurijem in Alejandro ugotovil, da v mestu ni le ena vzpenjača, temveč da jih je cel niz. Tako smo se uspeli peljati tudi s tisto, ki sem jo imel v spominu. Pri tej je na zgornji ploščadi tudi lep pogled na pristanišče.

Paviljon ob zgornji postaji vzpenjače, ki mi je ostala v spominu iz leta 2011

Prav pristanišče je najpomembnejša stvar v mestu. Še posebno v 19. stoletju je mesto zaradi njega doživljalo svoj razcvet. Tu so se ustavljale in se oskrbovale ladje, ki so plule iz pristanišč na atlantskih obalah Amerike v pristanišča na tihooceanski strani. Po odprtju Panamskega prekopa leta 1914 pa je plovba skozi ozko in često vetrovno Magellanovo ožino na skrajnem jugu celine v večini primerov postala odveč in Valparaiso je izgubil velik del svojega mednarodnega pomena. Še vedno pa je ostal izjemno pomebno vojaško in trgovsko pristanišče za Čile.

Pogled iz paviljona ob zgornji postaji vzpenjače na pristanišče v Valparaisu

Naj se od pristanišča vrnem nazaj k vzpenjačam, čeprav nikoli niso imele kakšnega velikega mednarodnega prometnega pomena. Alejandra nas je namreč peljala še na eno prav posebno, ki se začne s predorom, potem se z dvigalom iz podzemlja pelješ v stolp, iz katerega potem vodi most do ulice na griču, ki je kakih deset ali kvečjemu dvajset metrov nad višino vstopne točke. Ampak kot smo včasih rekli, »Čez ‘komod’, ga ni!«. Bolje se je vozit za plačilo, kot pa hodit navkreber zastonj. Ta vzpenjača, oziroma to dvigalo pripelje v že precej revne in s tem tudi, za turiste nevarne, predele. Na to nas je prijazno opozoril eden od domačinov, ki nam je priporočil, naj ne hodimo naprej, predvsem pa ne v stranske ulice, ker ni varno.

Pisane ulice starega mestnega jedra, tudi zato, ker so predvsem zapuščene stavbe čez in čez prekrite z grafiti

Taka varnostna opozorila so precej vsakdanja stvar. Prejšnji popoldan, ko smo se, po vožnji z vzpenjačo dol, podali na ogled starega mestnega jedra, smo naleteli na mladeniča in dve mladenki, ki so delili listke z navodili, kako ravnati v primeru potresa. V mestih ob oceanski obali se je v primeru potresa treba takoj zateči na varno višino zaradi popotresnih valov. Poleg tega pa mladenič in mladenki turistom delijo še druge koristne informacije in so tako rekoč gibljiva turistična pisarna, ki jo plačujejo občinske oblasti. Tudi oni so nam razložili, do kam je varno iti in kaj se splača pogledati. Ravno ko so nam razlagali o ‘varnostnih tveganjih’, je do nas prikolovratil klošar, ki je, videč turiste, na vsak način želel priti do kakšnega drobiža. Drugače se ni dal odgnati, kot da je mladec iz turistične patrulje potegnil iz žepa denarnico in mu dal za pivo, vino ali kaj drugega opojnega, kar fante in možakarje z ulice drži pokonci. Mi pa smo bili rešeni pred njim. Res prijazna gesta.

Stolp, vrhu katerega je izstop iz dvigala Polanco

Taj, Alejandra, Julija in Maša v predoru, ki vodi do spodnje postaje dvigala Polanco

Staro mestno jedro Valparaisa je sicer še ena od znamenitosti, ki je na UNESCO-vem seznamu svetovne kulturne dediščine, ki smo jo skoraj nevede obiskali. Ampak kar smo videli, je bilo precej žalostno. Od nekdanjega blišča in lepote, so marsikje ostale zgolj še lupine, oziroma zunanje stene, brez oken, streh, vmesnih nadstropij … Pri nas smo zgroženi že, če na kakšnem spomeniku lokalnega pomena odpada omet, tule pa na veliko propada svetovna dediščina, pa nič. Morda malo pretiravam, a škrbine v mestnem tkivu so name zagotovo naredile večji vtis, kot številne ostale, kolikor toliko dobro ohranjene stavbe.

Tole je ena od stranskih uličic, kakršnih je ob spustu s Polanca polno, sprehajanje po njih pa turistom močno odsvetujejo

Tole je pa valparaiški peglezen – očitno so imeli tudi enega svojega Plečnika, ki je tako kot naš prišel na idejo, kako zapolniti prostor med ulicama, ki se sekata pod tako ostrim kotom

Mestne ulice starega jedra smo ponovno obdelali v nočnem času, po večerji, na katero nas je peljal Guri. Julija je v medli svetlobi uličnih svetilk navdušeno odkrivala novodobne ‘freske’, ki so jih ‘grafitarji’ nasprejali na stene stavb ene od ulic, kjer je ponoči nadvse živahno, saj pred vsako drugo hišo najdeš gručo mladih ljudi, ki klepetajo, se hahljajo, zabavajo in predvsem pijejo. Meni bi bilo sicer dovolj, da bi se z začetka ulice s pogledom sprehodil do zgornjega konca in nazaj, potem pa v avto in spat. Ampak z Gurijem to ne gre. Morali smo ulico premeriti od spodaj navzgor in nazaj, lepo počasi in s premislekom.

Napis na stavbi naproša mimoidoče naj pomagajo čuvati svetovno dediščino in naj ne odmetavajo smeti – ampak stavba nima strehe – ostal je le še obod, poslikan z grafiti, smeti so ob tem zanemarljiv problem

Restavracija Cinzano, kjer moraš med večerjo med drugim tudi ploskati v ritmu glasbe

Ko je že kazalo, da končno lahko gremo na naš zadnji sedež, se je izkazalo, da Julije še ni, ker je še zbirala dokumentacijo za ‘dosje’ z delovnim naslovom ‘Nočni portreti grafitov iz Valparaisa’. Ko smo jo končno dočakali in se uspešno zbasali na zadnji sedež, pa nismo šli spat, ampak na najlepšo razgledno točko v mestu, s katere se vsled noči, v glavnem ni kaj dosti videlo, smo si pa predstavljali, da mora biti podnevi res zelo lepo. Juliji se je sicer zdelo, da ob tem nočnem ogledu mesta nisem pokazal zadosti navdušenja, predvsem pa ne toliko, da bi z njim poplačal ves trud, ki ga je v to, da bi nam bilo lepo in bi iz mesta odnesli čim lepše spomine, vložil Guri. Ampak kaj morem, če pa bratranec živi v prepričanju, da je to, kar navdušuje njega, tisto kar je všeč tudi vsem drugim. Meni bi čisto zadoščalo, da gremo samo na večerjo in si mesto ogledujemo naslednji dan, sveži in spočiti. Ampak svež in spočit in podnevi, pač ne moreš občutiti, kako to mesto živi in diha ponoči. Za nazaj sem tako čisto hvaležen Guriju za to doživetje, čeprav je bilo takrat nekoliko naporno, še posebej, ker sem vedel, da nas po vsem, kar v mestu počnemo, čaka še naporno drenjanje celotne Pelcije na zadnji klopi Gurijevega ‘kamioneta’.

Zdaj pa še k večerji. Za to priložnost je Guri izbral lokal, ki je ‘veri tipikl čileno’ in ‘veri tipikl Valparaiso’ imenuje pa se Cinzano. Imena se nikakor nisem mogel spomniti, iskal sem po Google zemljevidu, ker sem vedel, kje približno restavracija je, pa nisem našel. No, potem pa sem takole po detektivsko povečal eno fotografijo iz restavracije, kjer je na menijih napisano ime: Cinzano. Od tu naprej seveda ni težko ugotoviti, da gre za restavracijo s tradicijo, saj deluje že od leta 1896.

Eden od starejših trolejbusov, ki še vozijo po Valparaisu

K sreči hrana, ki jo strežejo, ni tako stara kot restavracija in smo jedli za moj okus zelo dobro. Splošni vtis pa je, da je restavracija, do kraja natrpana s stvarmi in ljudmi, se pravi, gosti. Prostora je malo, tako, da bi mi tudi tu skorajda moral kdo sedeti na kolenih in tako rekoč gledaš sosedu na krožnik. Prostor je razdeljen na dva ne prav široka hodnika. Na prvem se od vhoda daleč v notranjost vleče šank, na koncu pa je še nekaj miz. Potem za stopnico više poteka drugi hodnik, v katerega se vstopa na koncu prvega, seveda pa se vleče v nasprotno smer vzporedno s prvim. Da prideš do miz, moraš najprej mimo muzikantov, pred katerimi je še plesišče, za katerega ne vem, če ga je za več kot dva kvadratna metra. Oba prostora sta ločena le z ograjo in pri vhodu je vmes še zasteklitev. Poleg hrane pa je v restavraciji seveda bistveno vzdušje. Glasba sama po sebi ne bi imela takšnega učinka, če je ne bi vsa restavracija v en glas dopolnjevala z glasnim petjem. Od vseh miz se je razlegalo in to ne kakšno pijansko tuljenje, kot smo ga vajeni v naših krajih na takih in drugačnih veselicah ali domačih zabavah enkrat po polnoči, ko alkohol sprosti vse zavore. Ne, tukajšnje prepevanje je bilo izjemno ubrano in za moje pojme intonančno zelo ustrezno. Vsa besedila so znali na pamet. Tako stara mamka pri sosednji mizi, kot že precej opita dama poznih srednjih let in njen ljubimec ali mož, ki sta se občasno obešala drug na drugega. Skratka, prava ‘latino-fešta’, kot se za Latinsko Ameriko spodobi.

Da smo v pristaniškem mestu, pa so nas spominjali različni eksponati, ki so krasili stene kot na primer ladijsko krmilo, sidro, makete ladij iz časov, ko je bil glavna pogonska sila še veter. Vmesne prostore so dodobra zapolnjevale uokvirjene fotografije. Za šankom in pa na nasprotni steni v sosednjem ‘hodniku’ pa sta bili veliki ogledali, ki sta optično povečali prostor. S poudarkom na optično seveda, ker prostora kljub temu ni bilo čisto nič več. Ampak komu je mar za prostor. Ko je čas za ples, se tu pleše, pa naj je prostora še tako malo. Seveda brez ‘quece’ pri njih ne gre. Tudi tu smo lahko videli, kako z navdušenjem se je lotevajo in kako ponosni so na ta njihov narodni ples, verjetno še bolj kot Argentinci na njihov tango.

Stavba dnevnika El Mercurio zgrajena v neorenesančnem slogu v letih 1899 do 1901 po načrtih inženirja Augusta Geigerja in arhitekta Carlosa Barroilheta

O Valparaisu bodi dovolj, za konec še nekaj besed o Colini, kjer smo v bistvu preživeli največ časa. Ampak Colina je širok pojem. Reina Sur, kjer ima hišo teta, sicer spada pod Colino, a je to soseska z zgolj nekaj hišami sredi polj. Središče Coline je dokaj na gosto pozidano, a so hiše v glavnem nizke, vidi se da je zrasla iz sorazmerno majhnega naselja. Občina Colina je imela v petdesetih letih zgolj 10.000 prebivalcev, leta 2002 že blizu 60.000, do danes pa se je to število povečalo že na 120.000. Za tako, skoraj eksponentno, rast števila prebivalcev je krivo razseljevanje prebivalcev Santiaga v okolico. Nove soseske tako po vseh okoliških občinah rastejo kot gobe po dežju. Ene bolj skromne, druge namenjene ‘bogatunom’. Angel starejši, tetin mož, nas je peljal skozi eno takih ‘luksuznih’ sosesk v Chicureu, kjer že po avtomobilih prestižnih znamk vidiš, kdo si lahko privošči življenje v dragih vilah, obdanih z vrtovi, ki so pravi parki, za katere skrbijo posebej za to plačani vrtnarji, da sobaric in kuharic, ki so del nepogrešljivega osebja v hišah teh sosesk, sploh ne omenjam. Čeprav sem jih pravzaprav že. Da so te hiše v varovanih, ograjenih soseskah in da je do njih teže priti kot v Washingtonu do Bele hiše, se pa menda tudi razume.

Takle je nočni pogled z enega od hribov proti Colini

V Colini pa ne rastejo samo nove stanovanjske soseske ampak tudi novo upravno središče. Del tega bo tudi nova policijska postaja. Moji so zaradi tega zelo zadovoljni, saj se gradi v neposrednem sosedstvu njihovega kopališča, kjer imajo tudi prostor za Zumbo, ki jo vodi Angelina in igrišče za mali nogomet, ki ga ponujajo v najem. Seveda računajo, da bo z izgradnjo sedeža policije varnost v tem delu mesta bistveno boljša, kar bo dobro tudi za njihov posel. Glede na to, da smo bili na obisku v jesenskem času, nas na ogled bazenov niso peljali, je šel pa večinski del Pelcije z Angelino na Zumbo, samo mene spet ni bilo zraven.

Ogledali pa smo si lahko, kako poteka drugi del njihovega posla, to je pridelava origana. Nismo sicer šli gledat, kako origano raste, ker ti vzame preveč časa, da opaziš kakšno vidno spremembo v rasti, poleg tega pa je bil posel z origanom že v fazi, ko so ga želi in pakirali. Slednje smo si lahko ogledali in Angel starejši se je malo pohvalil s svojimi izboljšavami in lastno izdelavo opreme, s pomočjo katere pakirajo origano glede na kakovost. Najboljši so seveda samo listki rastlin brez ‘prahu’, pri drugem kakovostnem razredu so namreč zraven tudi zdrobljeni deli. Zelo ponosno nam je razložil kako imajo vse potrebne certifikate kakovosti in varnosti ter seveda čistoče. Nam se je sicer zdelo, da vse delajo še vedno precej po domače. Delavci sicer nosijo maske in na glavah zaščitne mrežice, ampak ko s polj s tovornjakom pripeljejo origano, ga stresejo na tla pred stavbo, v kateri poteka pakiranje. Da se po teh tleh hodi in to ne v copatih ali kakšni posebni sterilizirani obutvi, je seveda normalno. Ampak ne hodijo samo zaposleni, temveč tudi pes čuvaj, zelo podoben tistim, ki jih ima teta doma, le da je še večji, torej prava zverina. Pakirnica je v bistvu neke vrste velika mlatilnica in slamoreznica, iz katere na koncu pridejo ven lističi origana in bolj ali manj celi najdejo svoje mesto v vrečah, ki jih potem večinoma prodajo na različne konce sveta, nekaj pa tudi doma v Čilu.

Večer pred našim odhodom v La Paz, je Guri vihravo odpeljal mlajši del Pelcije, rekoč, da je čas za nočno življenje in potem sva morala z dugim bratrancem še midva z Julijo. Da meni večer pred jutranjim letom niti najmanj ni bilo do kakšne nočne zabave s petjem in plesom najbrž ni treba posebej poudarjati. Ampak vsakršen odpor je v takih primerih nesmiseln. Peljali smo se kakih dvajset minut iz Coline in to ne v smeri Santiaga, kar je bilo obetavno, saj je to kazalo na to, da bo šlo očitno za kakšno bolj kmečko ali pa zasebno zabavo. Res smo nato zavili s ceste nekam v divjino in brtranec Angel je moral po telefonu preverjati, če je na pravi poti. Za divjino se je hitro izkazalo, da ni tako zelo divja, saj je pot peljala do kmetije, kjer se je že kar pozno v noč tudi odvijalo pakiranje. Ampak ne origana, temveč grozdja. Alejandrini starši imajo namreč nasade trte, kjer gojijo namizno grozdje, ki ga tudi izvažajo po vsem svetu. V Slovenijo sicer ne, ampak na Kitajsko in ne vem kam še vse. Razkazali so nam, kako poteka delo ob tekočem traku, kako se grozde zloži v vrečke in nato v škatle in kako se jih potem zapre. Potem so še Mašo postavili ob trak, da je spakirala eno škatlo, ki je romala na kdo ve kateri konec sveta, kjer jo bo nekdo odprl in sploh ne bo imel pojma, kdo mu je to grozdje v Čilu zapakiral. No, celoten postopek od trenutka, ko grozdje pripeljejo do pakirnice, pa do trenutka, ko ga prepihajo s sredstvi proti gnilobi in škodljivcem, nam je lepo razložila Alejandra. Pravzaprav, poskušala je razložiti, ker je bil posredi pojav, ki se mu reče ‘izgubljeno s prevodom’. Ona je namreč razlagala in razlagala, potem pa pogledala mene, da njeno razlago prevedem in ponavadi sem to naredil s tremi, štirimi besedami. Kmalu ji je bilo jasno, da s temi mojimi prevodi nekaj ni v redu in me je pošteno oštela. Potem sem se trudil biti bolj gostobeseden, ampak kaj, ko vsega kar je povedala nisem razumel. Oziroma, razumel sem vse, samo za prefinjeno špansko izrazje nisem našel ustreznih slovenskih izrazov.
Namesto nočnega življenja, kot si ga človek predstavlja, smo torej spoznali nočno življenje na kmetih, kjer je treba, kadar je pač sezona, delati pozno v noč,če hočeš da je delo pravočasno opravljeno. Spoznali smo Alejandrine starše, poskusili njihovo neoprano namizno grozdje, ki nas ni pretirano navdušilo in videli, na kakšen način prihajajo čilski pridelki v trgovine po vsem svetu. Tudi v Sloveniji nanje pogosto naletimo. Da grozdje ni bilo oprano smo seveda mislili zato, ker jaz nisem dobro razumel Alejanndrine razlage. Iz posnetka njene razlage je mogoče razumeti, da ga očistijo s paro. Do posnetkov z našega ogleda nočnega pakiranja grozdja je mogoče priti s klikom na sličico ali napis.

Nočno pakiranje grozdja

Kako in kaj zdaj spraviti v lonec, da bo zgodbe konec, to je tu vprašanje. Čeprav z loncem nima nobene zveze, pa moram tule vendarle omeniti še to, da se je Maša s potovanja vrnila bogatejša za tetovažo na zapestju. Naredil ji ga je Angelinin starejši sin Jorge, prav ta, ki je bil kot sedemletnik pri nas na obisku leta 1997, se pravi še preden sta se rodili njegovi mlajši sestri. Takrat se je tudi zaljubil v Čokolešnik. Ne vem, če je to kaj povezano s tem, da  se kot umetniška duša ukvarja s tetoviranjem, dejstvo pa je, da sta si v tem pogledu z Mašo precej blizu in je tako Mašina tetovaža na zapestju njuno skupno delo, saj je motiv origami žerjava, ki krasi zapestje,  oblikovala Maša sama.

Semle lahko dodam še zapis o tem, da je imel mlajši del del Pelcije s svojimi bratranci in sestričnami v drugem kolenu poseben nočni žur in sicer pri hišah mojega bratranca in sestrične. Kaj se je tam dogajalo naj bi ostalo strogo varovana skrivnost, če ne bi vsega pridno dokumentiral Guri s svojim telefonom in mi potem naslednji dan zmagoslavno poročal: »Luk, luk, evidns!« Skratka, kazal mi je posnetke mojih plešočih otrok. Tudi sicer so se nam Gurijeve stalno ponavljajoče se fraze usedle v vsakdanji besednjak in jih vsake toliko tudi sami uporabimo ob kaki posebni priložnosti, ko se je treba malo ‘pohecati’! Ena takih je na primer »Gud, gud, krava, krava!«, ki je tako kot »Tipikl Čile fud!«, zaščitni znak njegovega klovnovskega zabavanja sleherne družbe, v kateri se znajde.

Kot zagrizen lovec pa nam je Guri pokazal tudi en poseben trik, ki je malo podoben hoji po žerjavici. Na pikniku na hribu, kamor je tričetrt Pelcije jahalo, so nam gostitelji zakurili ogenj, potem pa čez vrgli rešetko, na kateri so nam spekli meso, kaj pa drugega. Za žejo pa je bilo tokrat poskrbljeno ne samo s sladkimi pijačami ‘multinacionalnih’ znamk, ampak se je kuhal tudi čaj. Kuhal se je v veliki stari konzervi, visoki kaka dva decimetra, ki je imela zgoraj na vsaki strani eno luknjico, skoznju pa v loku napeljano žico za priročni ročaj. Čaj se je v tej posodi kuhal kar neposredno na žerjavici, potem pa je Guri pograbil ročaj, dvignil posodo z žerjavice in si jo postavil na dlan druge roke. Nekaj trenutkov jo je tako držal potem pa dvignil in pokazal opečeno dlan. Ne, ni bila opečena, le malo umazana od saj. Razložil nam je, da takoj ko dvigneš posodo z žerjavice, je vsa vroča voda zgoraj, dno pa je bistveno hladnejše, ker se tam nabere hladnejša tekočina, zato se, dokler se po vsej posodi temperatura ne izenači, na dnu ne opečeš. Kljub prepričljivi fizikalni razlagi, nihče od nas ni imel volje v praksi preizkusiti, kakšna je dejanska temperatura dna.

Pri tem čaju, ki se je skuhal v tej posodi, pa je bilo zanimivo videti, kako se kuhanja loteva Angel starejši. Pri njem je recept za čaj očitno pol vode, pol sladkorja. Sladkal je namreč, kot da kuha marmelado in ne čaj. V posodo je vsul skoraj pol kile sladkorja, tako da sirupa, ki je tako nastal ni hotel piti nihče, saj niti za gašenje ognja na koncu piknika, ni bil primeren.

Piknik na hribu nad Colino, veliko mesa in ‘ekstremno’ sladek čaj (za več posnetkov s piknika klikni tule)

Takih in drugačnih prigod je bilo sicer še dosti, a mi jih je približno toliko že izginilo iz priročnega spomina in so pokopani pod navlako, ki se mi je nabrala v moji spominski enoti po tistem, ko smo se vrnili domov. Na začetek našega povratka, torej na letališče v Santiagu so nas naši sorodniki spet pospremili skoraj tako množično, kot so nas pričakali. Ob slovesu je bil v marsikaterem grlu večji ali manjši cmok, celo Angel starejši, ki se vedno dela neustrašnega ‘mačota’ je bil videti, kot da mu bodo vsak čas iz oči pritekle solze. Čeprav smo po svoje blizu, pa je pot čez ocean še vedno podvig, ki si ga ne privoščiš kar tako, pa tudi brez naporov ni, zato vprašanje, »Ali se bomo uspeli ponovno srečati v polnem številu tako kot tokrat?« toliko bolj nadležno oblega človekove misli. Starejši ko si, bolj jasno se ga zavedaš. Ampak treba je misliti na dobro, slabo pride samo od sebe in sprejeti ga je treba, takrat ko pride, ne pa že prej ves čas živeti, kot da je že tu. Treba se je zavedati, da so nekatere stvari neizbežne, a pretirano ukvarjati se z njimi, dokler ne pridejo, res nima smisla. Tako je obveljalo, čimprej nasvidenje in za naslednje leto se že veselimo obiska Angela IV., tetinega vnuka torej, in njegove punce, ki prideta na obisk v Evropo in seveda tudi k nam.

Taj na konju, skupaj z ostalimi jezdeci, ki so šli na piknik po kavbojsko

Tudi verjetnost, da bo Pelcija še kdaj v vsaj štiripetinski, kaj šele v popolni sestavi, šla na kakšen takle izlet, je zelo majhna. Dokler otroci še niso imeli izbire, nismo zbrali poguma in denarja in smo ždeli doma, zdaj so pa odrasli in imajo vsak svoje cilje in želje, pa tudi obveznosti, kar pomeni, da je kaj podobnega, kot sem poskušal opisati z več kot štirideset tisoč besedami v tem besedilu, bolj kot ne utopija, oziroma pobožna želja, predvsem seveda staršev, kot pa nekaj uresničljivega. Tina smo na opisani poti pogrešali, še posebno Juliji se je vsakič, ko smo doživeli kaj lepega, utrnila misel »Škoda, da Tina in Neže ni zraven!«. Ampak morda pa naslednjič bosta, če se spet odločimo za še kakšno zanimivo pot, daleč od doma. Bomo videli, prihodnost je negotova, nepredvidljiva in polna presenečenj, torej, pustimo se presenetiti. Za presenečenja pa naj velja, dobrodošla so samo prijetna, neprijetnih pri nas ne maramo in naj raje gredo kam drugam ali še boljše, naj ostanejo tam, kjer so.