Monodrama, po motivih Jurčič-Kersnikovih Rokovnjačev

Nastopa: berač Groga; z njim so gostje (gledalci), s katerimi si deli gostinsko sobo!

Groga:

Kaj gledate, kaj zijate vame?

Se vam gnusi star in razcapan berač, kaj?

Pa ne, da vam je neprijetno v isti sobi z menoj?

Saj vem, kaj si mislite pa mi je eno figo mar za to! Tu ostanem! Zlepa me ne spravite odtod!

Lahko pa greste vi, kdo vam brani? Samo to vam povem, če misli kdo od vas, da je boljši od mene, samo zato, ker sem star, umazan in raztrgan, potem ve prekleto malo o življenju.

Nihče se ne rodi kot berač, nihče ne pride na svet na cesti. Na začetku, ko je vse pred teboj, ti je odprtih nešteto poti. Kam te bo zaneslo življenje pa ne veš, dokler nisi tam in takrat je prepozno, da bi se obračal drugam.

Ko se rodiš, je kot bi te s čolnom brez vesel pognali po reki navzdol. Nje tok, ob hudi uri, tako divji in močan, te vleče s seboj, buta te ob bregove in premetava po razpenjenih brzicah … Potem ko mine neurje, te spet miren in spokojen nosi med svojimi bregovi.

Ampak ne daj Bog, da bi vas butalo in metalo ob skalovje kakor je mene … Komaj je za dežjem posijalo sonce, že je bila na obzorju nova nevihta. Vleklo me je na dno, da sem se skoraj zadušil, pa spet vrglo na puščoben breg. Na breg brez življenja, brez svojcev, prijateljev … Brez vode in brez kruha … En sam obup in hrepenenje, da ti ne preostane drugega kot vreči se ponovno v valove … In tako znova in znova … Sto in stokrat sem preklel dan, ko sem se rodil. In ko bi bil slabič kot nekateri, bi že zdavnaj vzel slovo in se obesil na najbolj skrito drevo v kolovških gmajnah, da bi moje truplo požrle divje zveri in bi ne bilo ne spovedi, ne greha, ne nebes in ne pekla. Le konec, neizbežni konec. Nobeno oko bi se ne orosilo, iz nobenih prsi bi se ne utrgal žalosten krik. Le krokarji bi se prepirali za gnijočo mrhovino …

Mislite, da se bojim smrti? Le zakaj! Kaj hudiča pa sploh še lahko pričakujem od tega od Boga pozabljenega sveta?

Da se me taki kot ste vi izogibajo in vihajo nos ob srečanju z menoj, češ, glej ga smrdljiv berač, nesposobnež, pijanec in lenuh. Na naš račun bi rad živel, mi pa naj delamo zanj.

Ampak tudi vi ne veste ali ne boste nekoč, kakor jaz, prosjačili za skorjo starega kruha in za glaž vina. Ne veste in ne morete vedeti, če ne bodo tudi vas zbudili sredi noči, vam sredi najslajšega spanja, planili v sobo, vas izvlekli iz postelje in kričali na vas: »Kam si ga skril, povej? Kje je denar, ki si ga ukradel?«

Name so kričali tako in zato vem, kako je, ko ti glavo tiščijo ob trdo leseno mizo, ti pa z nožem na grlu poizkušaš razložiti, da nikoli v življenju nisi kradel, ne pomislil na to, da bi … Da ne veš, kaj hočejo od tebe, kaj sploh iščejo …

Ne verjamete?  Zmajujete z glavo?

Nikar! Marsikaj sem počel v življenju. Ljudem, poštenim in goljufivim, sem jemal, ne le imetje ampak tudi življenja … A da bi lagal … Ne, lagal nisem nikoli in nikoli ne bom.

Bržčas bo res držalo tisto, da resnico vsakdo vidi po svoje in da je ni na svetu ene same resnice, za vse enake in za vse sprejemljive. Tudi jaz jo imam svojo resnico in ta je moja in ravno tako je dobra in prava kot kogarkoli drugega. Če gledam na stvari drugače kot fajmoštri in sodniki, drugače kot ta nova gosposka, ki se šopiri po Kranjskem in nenazadnje, če gledam na stvari drugače kot vi, še ne pomeni, da lažem.

In povem vam, ko bi izkusili, kar sem izkusil jaz, bi tudi vi drugače gledali na življenje in drugače bi sodili o ljudeh, ki jih je življenje odrinilo na rob, v bedo in pomanjkanje.

Sicer pa le zakaj bi vam pravil o tem. Do vaših, stokrat zaklenjenih in za vse hudo na tem svetu, slepih src ne sežejo moje besede, četudi še tako iskrene.

Vrag z vami! Čeprav me niste vprašali in čeprav vam ne sežem do srca, vseeno vam bom povedal.

Povedal, kako vam lahko ena sama noč spremeni, preobrne na glavo vse vaše življenje …

Povedal, kako lahko zahrbtnež in hinavec spremeni plemenitega in cenjenega človeka v razbojnika, pustolovca in na koncu v ničvredneža in berača …

… kako nizkotno so sposobni ravnati ljudje, samo da dosežejo svoj cilj, ne meneč se za vse okrog sebe. Ne meneč se za trpljenje, ki ga s svojim početjem povzročajo drugim…

S človekom prijateljuješ … Kaj ni nekaj najlepšega na svetu imeti prijatelja, človeka, ki mu lahko zaupaš, z njim deliš svoje najbolj skrite misli, z njim deliš vse tiste drobne skrivnosti, zaradi katerih je življenje lepše, bolj zanimivo, bolj razburljivo. In si prepričan, da on ravna enako. Od človeka, ki mu zaupaš, ki si ga vzel za svojega prijatelja, za katerega misliš, da ga poznaš, ne pričakuješ drugega kot to, da so tudi njegove misli čiste kot tvoje, da so vsa njegova dejanja lahko le prijazna, brez škode, da v prijateljstvu ni prostora za hinavstvo in zahrbtnost.

Potem pa pride tista prekleta noč, ko ti razbijejo vrata, razmečejo sobo, raztresejo predale, prevrnejo posteljo – in res najdejo … Denar, ki ga nikoli nisi videl, kaj šele da bi ga imel v rokah.

»Za tole boš visel!« so kričali, medtem ko so padale brce in so pod udarci hreščale kosti …

Bolečina, stokrat hujša od vseh udarcev, pa se je zarezala v srce. V ogoljufano in prevarano srce. Še danes mi gre težko z jezika… Prijatelj je bil, ki je izneveril moje zaupanje in me na najbolj podel način prevaral, ogoljufal za tisto meni tako sveto čustvo. On je bil, ki mi je podtaknil denar in me obtožil kraje …

In zakaj?

Zaradi ženske!

Zaradi zahrbtnosti in zaradi ljubezni sem bil pahnjen v pogubo.

Ali nisem nič kolikokrat preklel tiste nezadržne, nepremagljive sle, ki nas vleče k ženskam. Ali si nisem celo mislil, da bi bilo morda bolje, ko bi nas kot prasce rezali še preden v nas dozori poželenje. Potem bi ne bilo te slepe strasti in ne ljubezni, ki nam je prej v pogubo kot v radost …

Berača gledate danes pred seboj in se zmrdujete nad njim. Pa vendar ali nisem bil tudi jaz nekoč mlad. In nisem bil neuk.

In ljubil sem. Ljubil kot ljubijo tisti, o katerih govorijo pesmi in zgodbe.

Ljubil sem deklico, rosni cvet na zelenem travniku …

Njen zvonki smeh v pomladnem jutru, zastrtem s kopreno meglic, ki jih trga mlado sonce.

Ljubil sem jo, da bi zanjo iztrgal srce iz prsi in ga položil na žrtveni oltar najine skupne usode.

Po golih kolenih bi šel za njo po še tako ostrem kamenju. Ne trnje, ne ogenj, ne voda bi me ne zadržali, tako me je vleklo k njej. Vse muke tega sveta bi prestal, samo da bi jo videl, slišal melodijo njenega dihanja, čutil ritem bitja njenega srca. Vse bi dal, da bi prestregel en sam čarobni smehljaj …

Obstaja mar večja sreča kot je ta, da se moreš poročiti z njo, ki jo neizmerno ljubiš. Do brezmejnosti sem verjel, da ne, prepričan, da čaka tudi mene… Zaprosil sem za njeno roko – in nisem bil zavrnjen. Prepoln veselja in pričakovanja sem čakal na dan najine poroke …

Potem pa črna noč, – razbita vrata, – podtaknjen denar…

Konec veselja, konec sreče – le bolečina in sla … Hudičeva sla … Stokrat hujša od sle po ljubezni.

Preklet bodi dan, ko me je obsedla ta nezadržna sla po maščevanju – slepa vera, da mi le maščevanje lahko omili bolečino, ki me je žgala v prsih… Da bi se nikoli ne zgodil dan, ko sem postal njen vdani sluga … Z njo in le zanjo sem živel poslej, bolj kot ne slep za vse drugo …

Včasih se sprašujem ali bi ne bilo bolje, ko bi me bili takrat obesili. Tako bi nedolžen plačal za vse grehe in pregrehe, ki sem jih imel kasneje storiti – in ki sem jih tudi storil.

Ne maram in nočem tajiti svoje krivde. Moje roke so kradle in morile. Počel sem stvari, za katere sem v mladosti menil, da jih človek mojega srca in mojega razuma nikoli ne bi mogel storiti.

Pa je življenje vse obrnilo po svoje. In jaz sem pokorno upognil hrbet in počel, kar nisem ne smel, ne želel.

Obesili me niso kot lahko vidite. Preveč krvavo so rabili vojake in vsakdo, ki je bil sposoben prijeti za sabljo je bil dobrodošel. Še posebej, če je znal z njo rokovati spretno kakor jaz. Namesto da bi mi nataknili zanko okrog vratu so me torej vtaknili v vojaško suknjo. In prav tistemu so me dali pod komando, kateri me je podlo in nizkotno prevaral, izdal moje zaupanje, se oženil z mojo nesojeno nevesto, me ponižal, mi vzel čast in dobro ime ter me pahnil v obup.

Seveda je nisem dolgo tako služil vojaščine. Prepolno je bilo srce sovraštva, preveč je bilo želje po maščevanju. Ušel sem, se skrival po hostah kot divja žival, sestradan, blaten, moker in umazan. Med ljudi si nisem upal.

Ves bloden sem, sam ne vem kako, pritaval nazaj na Kranjsko in padel naravnost v rokovnjaški brlog. V krdelo morilcev in tatov, ki so bili nekoč zvečine pošteni kmečki fantje pa sta jih vojska in revščina pognali od ljudi, da so postali zveri, ki jim ni mar za življenje in jih ne gane trpljenje …

»Ubijmo ga, če ga pustimo nas bo izdal!«, so bile prve besede, ki sem jih razumel, kajti govorili so svojo rokovnjaško govorico, ki je dotlej še nisem slišal in bi bil vesel, če je tudi nikoli ne bi.

K stari brezi so me privezovali, ko sem zbral dovolj moči, da sem lahko spregovoril: »Kaj hočete od mene? Kot preganjana žival se skrivam po gozdovih! Ničesar nimam! Drugega kot življenje mi ne morete vzeti, pa kaj boste z njim. Nisem prase, da bi me vrgli v kotel in se nasitili z menoj. Med ljudi ne morem, da bi vas izdajal, ker bi mi nataknili vrv okrog vratu, in me obesili, brž ko bi pomolil glavo iz hoste.«

Možje zaraščenih obrazov, neumiti in mrkih pogledov so, stoječ vse bolj tesno okrog mene, strmeli vame in tehtali moje besede. Iz oči so mi hoteli prebrati ali govorim resnico ali ne.

»Prav z nami ostaneš!«, so odločili. Verjeli so, da sem zanje živ bolj koristen kot mrtev in me vzeli za svojega. Postal sem eden od njih in sleherni od nas je molče nosil breme svoje težke usode. Nihče ni bil rojen za zločinca pa vendar je bil vsak od mojih pajdašev zmožen najhujših zločinov. Z vsakim udarcem, ki jim ga je naložilo življenje so bila njihova srca trša, bolj neizprosna. Pa niso hoteli biti taki. Morda nekateri. A drugi … Dovolj dolgo sem bil z njimi, da sem mnogim videl v dno duše. In videl sem lahko, da je nekje globoko v njih še vedno košček tiste nedolžnosti, košček plemenitosti, ki so ju morali potlačiti v zadnji, najbolj temačen kot svojega bitja. Zadušiti vse dobro v sebi, da bi se lahko spopadli z zlom, v katerega so bili pahnjeni.

Druge obrti kot kraje se pri njih nisem mogel izučiti. Kakor se mi je upirala misel, da bi moral živeti od tuje lastnine, mi je bila jasna usoda, ki me čaka, če se vrnem med svoje domače, nazaj k poštenim ljudem. Bil sem zaznamovan – tat in ubežnik. Res, le vislic sem se mogel nadejati, če me seveda ne bi prej potolkla rokovnjaška gorjača.

Kaj sem torej hotel. Učil sem se edine obrti, ki so jo znali moji pajdaši. In nisem bil slab učenec. Kmalu sem presegel svoje učitelje in izbrali so me za svojega vodjo.

Prav ste slišali, ja! Danes sem star in betežen, bleda slika moje nekdanje podobe. Tedaj pa sem bil mlad, prekipevajoč od moči, sovragom strupen in nevaren, prijateljem zvest in zanesljiv zaveznik. Bil sem rokovnjaški poglavar, pa si mislite kar hočete. Lahko me tudi naznanite. Vislic se že zdavnaj ne bojim več. In ječe me ni strah. Zato lahko mirno priznam. Kradli smo, kjer se je dalo, in kadar se je dalo. Obilo plena se je nabralo po naših skrivališčih.

Ampak ne mislite, da sem ponosen na to! Sram me je bilo mojega početja, v tolažbo mi je bilo le to, da si rok nisem umazal s krvjo. Ubijal nisem nikoli. Še več, kadarkoli je le bilo v moji moči, sem tudi mojim možem preprečil prelivanje krvi.

Težko je bilo krotiti tiste najbolj krvi željne razboriteže in le strah, da jih bom pobil z lastnimi rokami, jih je držal na vajetih.

Ampak tako življenje mi ni bilo vredno življenja.

Trepetati iz dneva v dan ali bo kdo od pajdašev ubil mene, ali pa bom moral jaz ubiti, katerega od njih, večni strah pred zasledovalci in preganjalci, neusmiljeno ropanje nedolžnih in nemočnih, vse to ni moglo dolgo trajati. S takim življenjem se nisem mogel sprijazniti.

Iz dneva v dan in sleherno noč sem tuhtal, kako bi se rešil tega, od Boga in ljudi prekletega, rokovnjaškega gnezda. In tako blizu mi je bila rešitev …

Imel sem prekupčevalce – ti so prodajali ukradeno blago, imel podkupljene uradnike –  ti so me oskrbovali z novicami. Kolikokrat so mi te novice rešile kožo in kako pogosto pomagale do bogatega plena …

Denarja sem nakopičil dovolj, da bi mirno lahko začel novo življenje, kot nov človek. Čisto drugačno življenje, kot ga živim, in kot sem ga živel.

Ampak kdo ve kateri hudič je hotel, da me spet obsede tista prekleta sla, ki človeka vleče k ženski, kot vleče ob povodnji odnešeno vejevje v vodni vrtinec.

In tista druga – še bolj pogubna, ki kliče po maščevanju.

Obema sem se vdal, kot pijanec žganju. In spet so šle po zlu vse tiste lepe želje, po zlu vsi svetli obeti.

Kaj vraga je bilo treba, da se je z zadnjim plenom, ki sem ga imel upleniti, priklatil v naše kraje tisti, zaradi katerega sem postal rokovnjaško seme.

Preklet bodi dan, ko sem ga srečal prvič in preklet tisti, ko sem mu poslednjič zrl v oči.

Ne le tatu, tudi morilca je naredil iz mene. Prav slišite ja, morilca. Nisem ga sicer ubil z lastnimi rokami, a jaz sem bil tisti, ki je velel pajdašem, naj mu sodijo – zaradi mene je končal na veji.

Njegov brezizrazni pogled me kot temna senca spremlja na mojih brezciljnih poteh. Moja vprašanja mi kar naprej zvenijo v ušesih: »Še pomniš, komu si bil prijatelj? Še pomniš koga si ponižal in okradel časti, imena, imetja in najdražjega, kar je imel, ljubezni …«

Imena se je spomnil, a niti najmanjše sledi obžalovanja ni bilo v njegovih očeh. Le prazne besede so vrele prek njegovih razbitih ustnic… prazne besede, prošnje brez vere, da bodo uslišane… Kot brezupen, nemočen tek ostarele košute, ki jo je zaskočilo krdelo sestradanih volkov.

In kaj mislite kako je, ko je vse skupaj mimo, ko je sla po maščevanju potešena, ko pred teboj končno visi smrdljivo truplo tega, ki je kriv tvojega prekletstva. Mislite, da preplavi človeka veselje, da je srečno srce in spokojna duša. Ne! Ne veselja ni, ne sreče, ne spokojnosti in celo zadovoljstva ne. In tista ostra bolečina, tvoja zvesta spremljevalka, je še vedno s teboj. Namesto divje sle pa ravno tako prekleta praznina. Ni več cilja, ni več maščevanja. Ničesar več ni. Le spoznanje, da nisi več nedolžen. Težje je breme greha kot prej, in ni ga več moč odložiti. Ni ga več opravičila za to, kar si storil.

In kar je najhuje, postal si slabši od tistega, ki ti je naprtil breme, ki ga nosiš.

Pa vendar sem bil pripravljen spopasti se s tem bremenom.

Imel sem dekle, ki bi šlo z menoj v novo življenje, v novo upanje. V upanje, da je moč pozabiti, kar je bilo in začeti na novo tam, kjer so te pahnili s prave poti. In morebiti, kdo ve, bi šlo, ko bi ne bilo pohlepa in izdaje …

In potem še več prelite krvi. Pohlepnega strica moje nove, mlade neveste so ubili moji pajdaši. Enkrat sem mu lahko rešil življenje, potem ko me je izdal, mu ga nisem ne mogel, ne hotel.

Ko bi tedaj ne rinil za žensko, ko bi mi ljubezenska sla ne zameglila razuma, bi me stari razboritež ne mogel izdati, pajdašev bi mi ne pobili in razkropili naokrog in mene bi ne bili ujeli.

In ne bi me ujeli, ko me ne bi zahrbtno treščil po glavi brat te, s katero sem se namenil novemu življenju naproti. Tako pa sem z razbito glavo in zvezan pristal v kolovški graščini. Kot divja žival v kletki – zunaj pa svoboda, dekle, ki me ljubi, komaj rojeno upanje in vera v novo, boljšo prihodnost. Sto razlogov, da si človek ne želi na vislice.

In komu sem bil ujetnik. Komu v naročje me je pahnila na milost in nemilost moja kruta usoda. Kdo je mogel tedaj edini in sam odločati o mojem življenju in nehanju. Moj lastni polbrat. Kri iste matere …

Kdo ve, ali je bila to sreča ali žalost. Ko bi tedaj vedel, kaj vse me čaka v življenju, bi ga morda ne prosil, naj mi pomaga pobegniti. Njegov razočarani, vprašujoči pogled je v sanjah moj pogost spremljevalec.

»Zakaj, ljubi brat? Kaj te je gnalo na kriva pota? Kaj ti je bilo treba kraje, kaj rokovnjaštva?«

Jaz pa, mislite, da sem priznal: »Ja, brat moj, grešil sem, kradel in iz maščevanja moril…«

Ne, nisem priznal svoje krivde! Namesto priznanja in kesanja sem iskal opravičila za svoja dejanja. Drugim sem pripisal krivdo za svoje lastno ravnanje, za svoje in edino svoje odločitve.

Nisem se mogel sprijazniti s tem, da vse naše ravnanje izvira iz nas, – ne od ljudi okrog nas, – ne iz okoliščin, v katerih sprejemamo odločitve.

Nikoli nisem izvedel in nikoli ne bom, le predstavljam si lahko, kolikšno je bilo breme odločitve, ki sem mu ga naložil: “Presodi brat, ali me pošlješ na vešala, ali mi odpustiš in me spustiš?”

Koliko dvomov, koliko notranjih bojev. Kdo ve, kolikokrat je preklel svojo odločitev, da prevzame vlogo njega, ki edini lahko sodi, kaznuje in odpušča. Kaj še ostane človeku, ko enkrat pljune na vse v kar je dotlej verjel, za kar je živel. Človeku, ki vzame pravico v svoje roke in pusti čustvu bratske ljubezni, da odloča namesto razuma. Prekleto malo, verjemite mi, razen tistih nadležnih črvov, ki vrtajo in vrtajo brez oddiha noč in dan, na petek in svetek, neutrudnih črvov dvoma …

In zakaj, vas vprašam, zakaj?

Zato, da so me, po letu dni življenja v tujini, z mojo mlado ženo, ki bi šla z menoj na kraj sveta, spet lovili kot žival, ker me je prepoznal eden od soldatov, s katerimi sem bil služil. Zato, da se je morala ta moja žena s hčerjo sama prebijati skozi življenje. S hčerjo, ki je nisem nikoli videl. S hčerjo, ki se je rodila, ko sem jaz z Napoleonom marširal nad Ruse. Nikoli me ni zbudil njen otroški jok. Nikoli nisem videl tistih drobnih ročic, ki so se stegovale k materi, ne njenih prvih smehljajev. Nisem slišal njenih prvih besed. Nisem ji bil v pomoč pri njenih prvih korakih, ker sem korakal po neusmiljeni ruski stepi s tisoči in tisoči francoskih soldatov. Korakal v tista, od Boga prekleta, širna prostranstva. V tisto, od Boga zapuščeno, deželo, med divjake in barbare, ki so raje požgali vse, kar so imeli, kot da bi nam, sovragom pustili vsaj zrno pšenice, vsaj še tako skromno zavetje pred tisto strupeno rusko burjo. In mrazom …

Lakota in prekleti hlad ruske zime sta nas pregnala in ugonobila in ne ruski soldati. Ti so le prišli dokončat delo, ki sta ga začela …

Gledal sem sestradane in premražene, kako so padali, in se nikoli več pobrali. Mraz pa je lezel do kosti, da nisi čutil ne rok, ne nog.

In lakota, o ljudje, ko bi vi vedeli kako je človek lahko sestradan. Mrtve kamerade bi žrl, ko bi ne bili zmrznjeni, tako sem bil lačen.

Za povrh pa še tista široka in mrzla reka. Pred nami voda, ledena in deroča, za nami konjenica neusmiljenih klavcev. Vi zapečkarji si še predstavljati ne morete hrumenja topotajočih kopit po zamrznjenih, zasneženih tleh, ki prerašča v vse glasnejše, zamolklo grmenje in ne zloveščega zvoka neštetih rezil, ki skozi oster, mrzel zrak kot za šalo sekajo, prebadajo in sejejo smrt.

Po svoje sem zavidal zaklanim sotrpinom. Zanje je bilo konec mraza, konec lakote in konec strahu. Jaz pa sem moral bežati naprej, skozi divje, mrzle in krvave valove, med ledom in trupli. Okrog in okrog pa divji kriki, onemoglo ječanje, hropenje ranjenih in umirajočih. Trpeči pogledi in izmaličena trupla me še danes budijo iz sna. Ko se zbudim sredi noči in okrog mene zbledijo krvave podobe, si mislim: »Hvala Bogu, da so bile le sanje – hvala Bogu, da je pekel ruske Kalvarije za mano in Bog daj, da ga ne izkusim nikdar več ne jaz ne kdorkoli drug.«

Da, ruski pekel, vam rečem, – ledeni pekel. Če verjamete, da obstaja pekel, potem se motite, če mislite, da peklenščki v njem kurijo, da bi žgali in trpinčili grešne duše. Ne ogenj, mraz je tisti s katerim vam bodo postregli. Ogenj ubija hitro, en dva tri in že te ni. Mraz pa te ubija počasi. Počasi sesa življenje iz tebe. In žge te ravno tako kot bi te žgal ogenj. Mraz ti prizadene peklenske muke, jaz sem jih izkusil, zato vem kaj govorim.

Trpel sem v tem mrzlem, ruskem peklu, trpel za zločine, ki sem jih storil in za tiste, ki sem jih še imel storiti. Morda me zato niso doletele vislice. Morda na tem svetu plačujemo za svoje grehe, ker onega drugega sploh ni.

Mraz mi je razžrl telo … Za vsako krajo sem plačal svoj davek in za svoje neumno in nepotrebno maščevanje. Za vsakega, od rokovnjačev pobitega, človeka sem čutil neznosne bolečine. Moje in mojih kameradov bolečine pa so se, kakor mraz v telo, zajedale v dušo. Neizbrisna sled je ostala za njimi. Onemogel sem gledal trpljenje in umiranje bojnih tovarišev. Ne vem koliko časa je trajalo – celo večnost, se mi zdi.

Kako sem se vrnil in kdo mi je pri tem pomagal, mi ni znano. Le to vem, da se nisem vrnil na Kranjsko ampak tako kot drugi, ki so preživeli, v Francijo.

Če je bila Rusija eno samo trpljenje brez konca, kakor tista neskončna, hladna ravnina, kjer smo zmrzovali in krvaveli, potem je Francija zame dežela največje sreče in največjega gorja. Nič od tega kar je bilo prej, ne od tega kar sem preživel potem, se ne more meriti ne v dobrem ne v slabem s francoskimi izkušnjami.

Za hlapca sem se udinjal pri bogatem gospodu – baronu. Kako mu je bilo že ime… Tolikih stvari se spomnim, a tega imena – ne, ne vem. Njegova podoba še vedno živi v meni – imena pa bi se ne spomnil, če bi me četvero konj trgalo narazen …

Zato pa se toliko bolje spomnim imena njegove žene. Njegove prelepe, očarljive žene. Marija bi ji rekli po naše – Marie so jo klicali na francoskem in Maria v Italiji, od koder jo je bil priženil gospod baron. Ali pa bi morda moral reči, od koder so mu jo pripeljali starši, da se je poročil z njo, čeprav mu je bilo zanjo toliko mar kot za lanski sneg. No, kar pa se dekel tiče – nobena ni bila varna pred njim. In za to, da je bilo brhkih deklet vedno dovolj v njegovi službi, za to je znal veliko bolje poskrbeti kot za svojo ženo.

In to kakšno ženo, ljudje. Še zdaj vidim pred seboj njene globoke, rjave oči, v katere se je lovil lesket jutranjega sonca kot na rosne kaplje v zgodnji pomladi. In njene čudovite ustnice, kot čarobni cvet, ki odklepa vrata v paradiž. Ko se spomnim njenega toplega, vabečega nasmeha, pozabim, kako sem preklinjal slo ljubezni, ki nas moške tako pogubno vleče k ženskam.

Takrat pozabim na vse, tudi na najbridkejše izkušnje. Takrat se orosi oko in zaječi duša od prijetnih in bolečih spominov. Njen angelski obraz in podoba me spremljata kdaj pa kdaj in od časa do časa preženeta tiste druge, krute in trpke podobe brezmejnega trpljenja, ki je bilo neprestano z menoj, ob meni, na meni in v meni.

Brez misli nanjo, brez spomina na to prepovedano, največjo, najbolj iskreno in najbolj žalostno ljubezen – zadnjo v mojem, človeka nevrednem življenju, brez tega bi ne bil več človek – le še zver, divja, stokrat pretepena zver, ki s peno na gobcu grize vsevprek, dokler je ne pokončajo…

Že prvi pogled, namenjen meni hlapcu, ni bil pogled gospodinje. Bil je pogled ženske, ki zna človeku pogledati v oči in mu videti naravnost v dušo. S prvim pogledom je odklenila moje stokrat zaklenjeno, od bolečin otopelo srce. Prvi dotik njene mehke, nežne roke je v meni zbudil neskončno koprnenje. Pa sem ga potlačil in skril globoko vase. A za dolgo ne. Preveč je bilo iskrenosti v njenih pogledih, njenih gibih. Vse njeno telo mi je govorilo, da ne gre le za zapeljevanje osamljene in razočarane gospe, ki želi jeziti svojega moža, temveč za resnično globoko čustvo in za strastno zaljubljenost, ki človeka pretrese do kosti, da trepeta kot šiba na vodi, ko zre v oči ljubljeni osebi. Da ga spreletava mraz in obliva vročina, kadar le pomisli nanjo. V trenutku je med nama vzplamtel ogenj silne, nezadržne ljubezni. A kaj sva si lahko obetala od nje. Jaz sem pustil ženo tam nekje na avstrijskem, ona je imela moža, ki je bil več zdoma kot doma – kadar pa je bil, takrat je bila gotovo kakšna od novih, mladih služkinj ob nedolžnost. Mlajše ko so bile, raje jih je imel. Njegova mlada žena, meni tako draga, je bila zanj prestara, da bi z njo zlezel med rjuhe.

Saj ne da bi me motilo, le razumeti nisem mogel ne takrat ne kasneje. Kaj bi dal, da bi bil tedaj na njegovem mestu, njen mož in občudovalec … In tega si je še bolj kot jaz želela tudi Maria.

Če sem za kaj hvaležen usodi, potem sem ji za to, da sem se v mladosti naučil brati in pisati. Sicer bi ne mogel prebrati tistega prvega, čudovitega pisma in ne vseh naslednjih, ki mi jih je pisala. Kako čudovito je znala postavljati besede … Še danes bi jih bral in poslušal znova in znova.

 »Grazie che ci sei, grazie di avermi voluto conoscere, grazie di avermi dato il permesso di avvicinarmi… Grazie…«. Hvala ti, ker si, hvala, da si me hotel spoznati, hvala, da si mi dovolil, da se ti približam … Besede, tako vzneseno vznemirljive, da še danes zvenijo v meni kot najlepša pesem domačih zvonov, kot najlepša melodija pomladnega vetra v krošnjah komaj olistanih dreves.

Ko sem odgovarjal na njena prečudovita pisma so besede kar same vrele iz mene. Vse tiste strastne, italijanske in francoske besede, za katere sploh nisem vedel, ne kdaj ne kje sem se jih naučil.

Iz besed sva pletla košare in v njih prenašala najina silna čustva, najbolj zaupne misli, najbolj skrite in strastne želje … Pisma so bila najglobja ljubezenska vez med nama, skrivna in zanesljiva vez med dvema brezmejno hrepenečima dušama. Pa jo je surovo pretrgal gospod baron – našel je pisma in niti najmanj mu niso bila všeč – ne zato, ker bi mu bilo kaj do žene. Ne, le njegova čast je bila prizadeta. Hlapec in še tujec povrhu, da bi lazil za njegovo gospo. Ubil bi me, ko bi ne ravnal z mečem spretnejše kot on. Zaradi Marije sem mu prizanesel – a kdo ve, če bi ne bilo bolje, ko bi ga tedaj pokončal, kot bi bil on mene, če bi me le mogel.

Pa ga nisem in morda je prav to krivo za največjo nesrečo, ki me je doletela v življenju. Tako kruto, da je zame neizgovorljiva, brezmejna in… morda bi mi bilo lažje, ko bi lahko povedal, a ne morem, nisem mogel drugim in ne morem zdaj vam… Pa bi rad rekel na glas, rad bi zavpil na ves glas in razkril vsemu svetu, da bi vedeli vi in vsi, kaj me najbolj žre in muči, kaj mi najtežje leži na moji kosmati, rokovnjaški duši… Ampak ne morem …

Povem vam raje o slovesu. Treba je bilo iti. Gospod baron bi me s svojimi hlapci pobil kot psa, ko bi se ne odpravil brez beliča v žepu, le z nožem in ukradeno pištolo za pasom… A raje bi izbral smrt, kot da bi se ne poslovil od Marije. Tako tesno se je privila k meni, da se mi še danes, po tolikih letih zdi, da čutim njeno telo ob svojem, divje bitje njenega srca tik ob mojem, njena, od solz razmočena lica na mojem vratu …

Saj bi lahko ostal, Marija bi me skrila in skrbela zame, a se nisem bil pripravljen odreči svobodi za tistih nekaj redkih trenutkov, ki bi jih mogla preživeti skupaj. Lahko bi jo vzel s seboj, takoj bi pobegnila z menoj, a kaj ko sem vedel, da bi ji nikdar ne mogel zagotoviti spodobnega, poštenega življenja. In tako je ostala – ujetnica svojega zakonskega življenja, jaz pa sem odšel, ponovno preganjan, nazaj na stranpoti mojega življenja. Spet sem se oprijel obrti, ki mi je šla tako dobro od rok že tukaj na Kranjskem. In bržčas mi je sam Lucifer podtaknil tiste roparske pajdaše, s katerimi sem potem skupaj kradel in nakradeno zapravljal po pariških beznicah. Kakor je denar hitro prišel, tako je tudi hitro šel. Vse tiste dišeče Parižanke, prodajalke ljubezni in tiste, ki se za take niso imele, vse po vrsti so me imele rade, dokler sem imel kaj pod palcem, potem sem bil le še svinja pijana – salou… In spet je bilo treba napolniti blagajno. Tako so mi izmenoma tekli dnevi zločinov in dnevi razvrata, vse dokler ni prišel tisti, od vseh mojih dni najbolj preklet, dan. Ko bi mogel zavrteti čas nazaj in ko bi mi bilo dano spremeniti eno samo stvar – potem tega dneva ne bi nikoli bilo. Izginil bi za vedno in vse bi bilo drugače. Laže bi nosil svoje breme in tako neizmerno manjša bi bila bolečina v mojem srcu.

Preklet bodi ta usodni dan, prekleti pajdaši in preklet jaz …

Na samotni cesti smo zaskočili kočijo. Plen je bil bogatejši kot smo si upali kdajkoli pričakovati. Bilo je dovolj za leta in leta lagodnega pariškega življenja, za vse – za vse je bilo več kot dovolj …

Ampak razbojniška sodrga, s katero sem se spečal… Predno sem se zavedel, so imeli kočijaž, moški iz kočije, njegova mlada žena in komaj rojeno dete prerezane vratove.

»Zakaj, mrcine krvoločne? Zakaj, vas vprašam?«

»S prerezanimi vratovi ne bodo mogli govoriti – mrtvi ne izdajajo!«

»Kako neki bi nas izdal komaj rojen otrok?«

»Prej bi povedal, da hočeš biti pestunja, pa bi ti namesto tvojega deleža dali otroka.«

Krohotali so se in se mi posmehovali, v meni pa je vrelo in kipelo. Ponoči, ko so pijani zaspali, sem jih drugega za drugim podavil z golimi rokami. Stisnil sem, da je zahreščalo, izbuljen pogled, je bil zadnje kar sem videl na njihovih okrutnih obrazih.

Stokrat prekleta razbojniška drhal, ki me je naredila za brezčutnega, hladnokrvnega morilca. Moje roke so bile krvave, ne od krvi pajdašev, krvave zaradi prelite krvi nedolžnih in meni…

Nisem imel več obstanka, moral sem proč, čim dalj, vse to sem moral pustiti čimbolj daleč za seboj … Plena se nisem mogel polastiti … Le toliko sem vzel, da sem si plačal pot v Ameriko. Daleč onstran morja sem želel pozabiti na gorje in bolečine s te strani.

Če kje, potem se mi bo tu življenje obrnilo na bolje, sem si mislil, saj sem slišal praviti, da je to dežela priložnosti, dežela svobode, kjer je dovolj zemlje in dovolj bogastva za vse…

Res je bilo vsega dovolj, ampak kakor za koga. Za tiste redke, od Boga ali ne vem od koga izbrane. Zame gotovo ne. Preklel sem jo to obljubljeno deželo že na ladji, kjer sem skoraj skozlal svoj želodec. Tolikokrat se mi je obrnil, da sem ga čutil v ustih, med zobmi…

Pa ni bila taka le pot. Taka je bila vsa Amerika po dolgem in počez. Ne kot dežela priložnosti, kot dežela kraje in pobijanja se mi je vtisnila v spomin. Kar smo mi na Kranjskem počeli na skrivaj in mimo zakona, so tam počeli z državnim blagoslovom. Da bi kradel zemljo domorodcem in jih pobijal kot divje zveri, tega kljub vsemu kar sem že počel, nisem mogel.

Še manj sem mogel noč in dan garati pod zemljo kot knap. Komajda za kaj več kot za skorjo kruha in vrč vode. Pa sem spet prijel za orožje in stopil na že dobro uhojeno pot zločinov.

Bežal sem pred lovci na glave, bežal po prerijah in puščavah, se skrival po zasneženih gorah, in po neprijaznih ravninah. Leta in leta je trajalo, da sem nakradel toliko, da sem si lahko plačal pot nazaj čez veliko lužo – tja do Trsta. In zaklel sem se, tam v Ameriki, da nikoli več, ampak res nikoli več ne bom ne kradel ne ubijal, če le še enkrat stopim na domača tla, če se le rešim teh prekletih ameriških sanj, ki so bile zame čisto navadna nočna mora.

In sem stopil na domača tla – o blaženi občutek, ko spet vidiš domače hribe, gore v daljavi in domačo vas. Pa čeprav kot berač, star, vsem neznan. Človek brez preteklosti in brez prihodnosti. Človek ki je prišel od neznano kod in ki nikamor več ne gre. Človek, ki nima več nikogar. Brat, ki ga je imel, se je zapil od bolečine in od dvomov razžrt in končal v obcestnem jarku. Žena, ki jo je imel, je umrla od bolečine, ker ga ni bilo nazaj in hčer, za katero ni vedel, da jo ima, je pobrala jetika.

Vam je zdaj jasno kdo sem in zakaj sem berač kakršnega vidite? Razkril sem vam, stvari, ki jih prenekateri od vas ne bi zaupal niti svojemu spovedniku ob zadnji uri. Vse kar teži mojo dušo, leži danes razlito pred vami kot vino iz razbite steklenice…

Le moje največje bolečine vam nisem razkril. To staro srce, trdo kot kamen in neizprosno do drugih in do sebe znotraj oklepa še skriva mehko, čutečo vsebino – še vedno se mi utrne solza, ko se spomnim. In tako težko gre beseda iz ust…

Veste takrat, tistega tisočkrat prekletega dne v Franciji… Takrat… Povem vam kaj je bilo takrat, a ne pomilovanja ne posmeha nočem od vas. Če pa bi vendarle kdo… Letom navkljub, gorjačo še vedno krepko držim v rokah in prav zlahka vam z

 njo razbijem črepinjo…

Poslušajte torej, kaj mi kot jata krokarjev kljuva mojo črno, grešno dušo. Tisti otrok, komaj rojeno dete. Dete, ki so ga okrutno ubili moji razbojniški pajdaši… Tisti otrok je bil moj otrok – mojo kri so prelili tedaj. Moški iz kočije je bil moj francoski gospodar in ženska – moja ljubljena Marija. Otrok pa – dovolj je bil en sam pogled na razbito glavico, da sem vedel, da je moj…

“Morda je bolje tako …”, sem si mislil. “Morda se je tako vsaj ognil usodi, kakršna je doletela mene …” –  Toda ali nisem že jaz plačal ceno za tri rodove nazaj in za tri naprej?! Za rodove, ki jih nikoli ne bo. Kajti nihče ne preostane za menoj, da bi me objokoval, nikogar ne bo, da bi se spominjal moje krute življenjske zgodbe – ne brata, ki je brez družine in doma končal v obcestnem jarku, ne hčere, ki jo je v samostanu pobrala jetika. In sin – sad prepovedane ljubezni, tako strastne in spet tako nesrečne, je končal svoje življenje še predno se ga je sploh lahko zavedel. Ne solza, ne joka ne bo za mano. Le veselje, da je na svetu en berač manj. In ne bodo za mano zvonili zvonovi, za zidom me bodo zagrebli, da mojih kosti ne bodo raznašali potepuški psi.

Ampak dokler sem živ in dokler lahko dvignem gorjačo ne dovolim nikomur, da se zmrduje nad mano in da me zaničuje samo zato, ker sem star in razcapan berač.

Zdaj veste vse in nikar ne pozabite: danes berač, včeraj razbojnik in rokovnjač, na pragu življenja poštenjak – ogoljufan, prevaran in zaznamovan. Na višku svoje moči Groga, rokovnjaški poglavar, Napoleonov soldat, nesrečni ljubimec in tat, in tu, kjer se končuje trnova pot – Groga ponosni in neupogljivi berač, večkrat tepen in kamenjan kakor sit …

Spomnite se moje zgodbe, ko boste hoteli seči po kamnu, da bi nagnali nadležnega berača in dajte mu skorjo kruha … Namesto psovk mu naklonite prijazno besedo. Kdo ve, kako ga je tepla usoda in ne pozabite, da že danes ali jutri tudi vas lahko odplakne viharni tok življenja na obale bede in ponižanja …

Samo to naj še rečem … Nikomur, ampak resnično nikomur ne privoščim, da bi izkusil desetino tistega, kar sem moral v življenju prestati jaz. Brez vere in brez upanja čakam na konec, za katerga ne verjamem, da je nov začetek, sem pa prepričan, da je odrešitev, večno spanje brez morastih sanj … Pogreznem se v pozabo in potonem v večnosti brez veselja in brez bolečin – in vse naokrog le večni, blaženi mir… tišina … spanje … spanje …