Uvod

Groga je junak Jurčičevega in Kersnikovega romana Rokovnjači in dramatizacij te zgodbe. Na Brdu pri Lukovici je Turistično društvo 25. in 26. junija 1960 priredilo 1. Rokovnjaški tabor in ob tej priložnosti na prostem uprizorilo – Rokovnjače. Prireditev je postala tradicionalna in dobro znana širom Slovenije. Leta 1975 je bila v okviru te prireditve uprizorjena rokovnjaška igra Marjana Marinca z naslovom Črni Miha s poklicnimi igralci v glavnih vlogah.

Tudi Rokovnjaška zgodba berača Groge ima precej skupnega z romanom Rokovnjači. Gre za monodramsko pripoved v dveh dejanjih. Ključni dogodki prvega so povzeti po Rokovnjačih, drugo pa je izvirno nadaljevanje zgodbe o nesrečnem življenju in usodi rokovnjaškega poglavarja Groge.

Avtor besedila sem Stanko Pelc in sem bil tudi izvajalec gledališke uprizoritve. S prekinitvami se ljubiteljsko ukvarjam z gledališčem vse od leta 1976. Uprizoritev te monodrame pa je z režijskimi nasveti usmerjal Vili Golob.

Rojstvo zgodbe

Bila je jesen leta 2001, bližala se je 150. letnica rojstva pisatelja Janka Kersnika. Spodobilo bi se, da se ob taki priložnosti z odra sliši Kersnikova beseda. Rokovnjači, kot del nekdaj železnega repertoarja lukoviškega amaterskega gledališča, so se zdeli nadvse primerna izbira. A zataknilo se je pri zbiranju zasedbe za tovrsten podvig, ki mu časi liberalnega kapitalizma, potrošništva in vsakovrstnega pehanja, niso najbolj naklonjeni. In tako se je avtor domislil: »Čas kolektivizma je neizbežno minil, zatorej je treba v smislu vse bolj prevladujočega individualizma stvar zastaviti bolj osebno, to se pravi monodramsko.«

Tako je, navdahnjen s Kersnikovim in Jurčičevim izročilom, nekega hladnega novembrskega dne na vlaku od Münchna proti Hamburgu začel s pisanjem rokovnjaške zgodbe. Na povratku iz Saggriana, skoraj idilične vasice v nekdanji Vzhodni Nemčiji, je bil prvi del zgodbe, povzet po Rokovnjačih, že skorajda napisan. Doma je bilo treba nadaljevati z raziskovanjem sveta svoje lastne domišljije in tam poiskati nova dejstva in z njimi ustrezno zaokrožiti življenjsko zgodbo osrednjega junaka.

Potem so minevali tedni in meseci in minilo je leto in pol. Avtor je vse bolj postajal berač, naučil se je njegove zgodbe, in končno je bil prisiljen poiskati pomoč prijatelja, ki je lahko z neobremenjenim pogledom od zunaj režijsko sooblikoval nastajajočo predstavo. Od prvih vrstic napisanih na vlaku do prve uprizoritve sta minili skoraj dve leti.

Kersnikova okrogla obletnica in priložnostna proslava sta tako minili brez uprizoritve Rokovnjačev in brez Rokovnjaške zgodbe. Pa vendar je vsaka nova ponovitev predstave vedno znova tudi poklon našemu velikemu rojaku in umetniku in prav nič ni narobe, če se nanj spomnimo tudi tedaj, ko ne praznujemo kakšne od pomembnih obletnic.

O vsebini

Rokovnjaška zgodba je izpoved starega berača. Odvija se pred ljudmi, ki so se iz takega ali drugačnega razloga znašli v istem prostoru kot on. Zato so prisiljeni poslušati njegovo zgodbo, pa naj to hočejo ali ne. Prizorišče, kjer se odvija pripoved, je lahko gostilna, stara kmečka hiša, kozolec, pod. Kraji, kjer so se ljudje zbirali zaradi dela ali zaradi zabave in kamor so pogosto zašli tudi berači v upanju, da se bo tudi zanje našel »kos kruha in glaž vina«.

Zgodba ni prav nič vesela in le malo je svetlih trenutkov, malo upanja. Berač Groga pripoveduje o tem, da nikoli ne veš kaj te lahko doleti že naslednji trenutek in o tem kako nemočni smo lahko v življenju, kako nas življenje peha sem in tja, mi pa nimamo moči, volje ali poguma, da bi se mu zoperstavili. Govori o krivicah, o neizbežnosti usode in o obžalovanja vrednih odločitvah, o bolečinah in trpljenju …

Čas dogajanja je postavljen v zgodovinski okvir Napoleonovih vojn, francoskih okupacij naših krajev in kolonizacije ameriškega Zahoda v prvi polovici 19. stoletja. Življenjska pot vodi glavnega junaka z domače Kranjske preko Avstrije v Rusijo, Francijo in vse do Amerike.

Uprizoritve

Predstava, ki bi ji še najbolj ustrezala oznaka monotragedija, je bila sprva uprizarjana kot enodejanka, zaradi dolžine pa je bila razdeljena na dve dejanji. Celotna dolžina predstave skupaj z 10 minutnim odmorom je bila tako približno uro in pol. Besedilo je razmeroma zahtevno in terja od gledalca precej zbranosti, za avtorja pa je bilo največje zadovoljstvo, ko je slišal, da predstava pusti svojo sled in da gledalci o njej razmišljajo tudi še dolgo po tem, ko je končana.

Anekdote z uprizoritev

V brunarici v Gradišču je bilo prostora bolj malo, tako da so bili najbližji gledalci beraču Grogi tako rekoč na dosegu roke. Prav najbolj spredaj je bil gledalec z majhnim, predšolskim otrokom, očitno neseznanjen z dejstvom, da predstava za otroke ni ravno najbolj primerna, saj je še za odrasle, milo rečeno, zahtevna. Sicer je bilo pa pričakovanje gledalcev pogosto povsem zgrešeno, saj so že tedaj med monodramami prevladovale komedije. Vsaj med tistimi, ki so se igrale zunaj gledališč. Tako ni bilo prav nič neobičajno, da so se tudi ob prvih besedah berača Groge: “Kaj gledate, kaj zijate vame? Se vam gnusi star in razcapan berač, kaj?” vsaj nasmihali, če že ne prešerno smejali. Tudi v brunarici ni bilo nič drugače in beraču Grogi nabližji in daleč najmlajši gledalec je prešerno sodeloval s svojimi starejšimi sotrpini. Ti so to šele postali, potem ko je postalo jasno, da s smehom beračeve pripovedi nima smisla spremljati, ker ni niti najmanj smešna. Prej bi bilo primerno potočiti kakšno solzo. Izvajalca je kar malo skrbelo, kako bo vse njegovo vpitje in dretje učinkovalo na malega gledalčka v prvi vrsti. Ampak strah je bil povsem odveč. Malček se je uspešno “distanciral” od glasnega divjega moža pred njim in ob koncu predstave, ko so se prižgale luči, je bilo videti, kako se je kolikor je bil dolg in širok zleknil čez naročje svojega ata in prešerno spal.

V brunarici na Studencu je nastopajočemu po predstavi padla v oči ena od gledalk, sicer tudi soigralka iz tamkajšnjega letnega gledališča. Zaigralo mu je srce, saj je njen objokan obraz prepričljivo kazal, kako ji je tragična zgodba berača Groge segla tako globoko v srce, da so ji solze lile čez obraz kot dež ob neurju. No, vsaj nekoga sem se uspel s svojo interpretacijo globoko dotakniti, si je mislil. Ampak ne za dolgo, ker se je izkazalo, da so solze posledica alergije. Predstava je potekala ob soju petrolejke in objokani gledalki je solze na obraz privabil dim gorečega petroleja in ne srce parajoče besede berača Groge.

V Mladinskem klubu Črnomelj je predstava potekala v prostoru, ki ni imel klasičnih sedežev, ampak so po prostoru razpostavili odslužene avtomobilske sedeže in podobno sedežno opremo. Razsvetljava odra je bila solidna, tako da gledalcev v dvorani praktično ni bilo mogoče videti. Sicer to ni bil edini razlog, drugi je bil, da jih je bilo tako malo, da bi jih bilo v dvorani težko najti, tudi če bi bilo v njej bolj svetlo. Ampak “The show must go on!” pa če gledalci so, ali pa jih ni. Z vso resnostjo je torej nastopajoči igral, kolikor dobro pač zna in zmore. A ob vsej koncentraciji potrebni za podajanje zapomnjenega besedila, mu je vendarle ostalo še nekaj rezerve za spremljanje dogajanja v dvorani. Najprej je bilo čisto v ozadju videti svetlobo ob odprtju vrat, kar je pomenilo, da je nekdo vstopil. To se pravi, da se je število gledalcev v trenutku povečalo za kakšno petino, če je vstopil en sam in še za precej več, če sta vstopila dva. Potem je bilo videti druge vrste svetlobo, bolj rdeče barve in po obliki okroglo ter po velikosti zelo majhno. Ni treba biti genij, da ti je takoj jasno, da je tam zadaj pri vratih nekdo kadil. K sreči je bil prostor dovolj velik, da se do odra dim ni privalil. Po nekaj prihajanjih in odhajanjih je že krepko v drugem delu predstave je vstopila in se vrgla na sedež tik pod odrom mladenka s telefonom. Da gre za dekle, je bilo jasno potem, ko je po kakih petih minutah telefonirala svojemu fantu. Čeprav je šepetala, je bilo jasno slišati, da gre za ženski glas in ker smo bili v mladinskem klubu ni bilo za pričakovati, da gre za starejšo osebo. Ampak naj preidem k bistvu. Po telefonu je fantu zabičala, naj pride noter in to takoj. Spet je nastopajoči zmotno menil, da jo je predstava, čeprav je šla že proti koncu in pravzaprav ni mogla čisto dobro vedeti za kaj gre, tako prevzela, da želi, da jo vidi tudi njen ljubljeni fant. Ko so se luči v dvorani ob koncu predstave prižgale, je lahko spoznal svojo zmoto, saj sta mladenka in njen fant ležala na odsluženem avtomobilskem sedežu pod odrom tako tesno objeta in z jeziki v ustih drug drugega, da je bilo takoj jasno, da ga je v dvorano klicala predvsem zaradi teme in mehkega sedeža primernega za udobno valjanje, nikakor pa ne zaradi rogovileža na odru, ki maltretira gledalce s svojimi obskurnimi zgodbami.

Nepopolni seznam uprizoritev

Uprizoritve do petka, 9 julija 2004

• 1. in 2. v gostilni Pri Bevcu v gostinski sobi:
  • nedelja, 5. oktober 2003 ob 16:00, praizvedba za prijatelje in za člane UO KD Janko Kersnik
  • sreda, 8. oktober 2003 ob 20:00, praizvedba za vabljene goste občine Lukovica
• 3. v kulturnem domu v Lukovici:
  • petek, 10. oktober 2003 ob 20:00, odrska premiera
• 4. do 7. društveni prostor KD Miran Jarc na Studencu (brunarica pri letnem gledališču):
  • petek, 7. november 2003 ob 19:00
  • sobota, 8. november 2003 ob 19:00
  • petek, 14. november 2003 ob 19:00
  • sobota, 15. november 2003 ob 19:00
• 8. do 9. v gostilni Pri Bevcu v gostinski sobi:
  • sreda, 21. april 2004 ob 20:00
  • sreda, 28. april 2004 ob 20:00
• 10. v Marijanišču v Veržeju:
  • četrtek, 13.5.2004 ob 20:30 (za študentke razrednega pouka UP PeF Koper)
• 11. do 13. v gostilni Pri Bevcu v Lukovici, pod kozolcem:
  • četrtek, 01.07.2004 ob 21:00
  • petek,  02.07.2004 ob 21:00
  • sobota,  03.07.2004 ob 21:00

Skupno si je do 13. uprizoritve predstavo ogledalo približno 360 gledalcev oziroma povprečno nekaj manj kot 30 na predstavo.

… in kasneje

• … v brunarici TD Gradišče
• … pa v mladinskem klubu v Črnomlju za peščico “opazovalcev”, od katerih jih je bilo v dvorani pol bolj zainteresiranih za temo (intimo, ki jo je dajala neosvetljenost prostora) kot pa za nastopajočega na odru …
• … na Malem Rakitovcu
• in še kje …
• 18. Pedagoška fakulteta Koper
  • sreda, 23. 3. 2005 ob 18:00 (v počastitev 2. obletnice ustanovitve Univerze na Primorskem)
• 19. ???
• 20. predavalnica Gledališča Koper
  • četrtek, 21. 4. 2005 ob 17:00 (uprizoritev v okviru projekta »Kam po diplomi?« za Društvo študentov UP FHŠ)
• 21. v gostilni Pri Bevcu v Lukovici:
  • petek, 27. 5. 2005 ob 18:00

Posebej za snemanje je bila monodrama uprizorjena še na stari domačiji na Polani*, drugem domu mojega prijatelja Igorja Lipovška, ki je tudi snemal in uredil posnetek. S tem je bila beraška zgodba zaključena in moji otroci so se z navdušenjem lotili striženja, po njihovem mnenju, odločno predolge brade glavnega in edinega izvajalca njegove lastne monodrame.

*Uradno se naselje imenuje Poljane nad Blagovico.

---