Nastop na prireditvi občine Lukovica ob občinskem prazniku, 4. 9. 2020

Se vam čudno zdi, da sem spet med vami? Jaz, stari umazani berač, Groga po imenu. In to na tej vaši svečanosti, posvečeni njemu, ki mu gre hvala, da sem bil, da sem in da se me ne rešite zlepa ne danes, ne jutri, ne kdovekdaj!

Le kdo ne pozna njegovih Rokovnjačev. Eden si je svoje mesto našel celo na vašem občinskem grbu. Zna biti, da je tja postavljen zaradi Kersnika  in ne, bog ne daj, zavoljo tega, da bi z njim plašili popotnike, ki se v obilnem števili vozijo skozi Črni graben. Bržčas ni bil in ni vaš namen že z grbom pokazati vsem, ki pridejo sem, da so to rokovnjaški kraji, ki se jim je, ako je le mogoče, bolje na daleč izogniti, kot pa na vso silo riniti skoznje in tvegati, da ostaneš brez vsega, kar tovoriš s seboj. Celo brez svojega življenja.

Med ljudmi je od nekdaj veljalo, da so rokovnjači tatovi in morilci! Zahrbtni, zlobni in neusmiljeni, da so še vešala zanje predobra. Rokovnjač je rokovnjač, eden drugemu enak. Tudi zame so rekli, da sem tak. Pa nisem bil, čeprav sem bil rokovnjač. Bil, a ne po lastni volji. Berite Rokovnjače, pa boste izvedeli vse o tem, kako sem bil prevaran, ponižan in preganjan in kako sem navsezadnje našel zatočišče pri njih, pri tatovih in morilcih.

Jurčič je začel pripoved o moji kruti usodi in potem, ko ga je pri zgolj sedemintridesetih letih dokončno ugonobila jetika, jo je nadaljeval Kersnik. 140 let bo prihodnje leto, kar je moja zgodba ugledala luč dneva, objavljena v nadaljevanjih, v Ljubljanskem zvonu. Kdo bi jo lahko bolje popisal nego Kersnik, ki je znal in mogel videti ljudsko nesrečo, zakaj ni se obrnil proč, kot se mnogi, ko jim pot prekriža umazan in razcapan berač. Ustavil se je na sprehodu in poslušal ubogega, starega Mačkovega očeta, ko ga je ta prosil tobaka. Poslušal je njega in njegovega sina za njim. Od blizu je spoznaval trpljenje in bedo revežev in nesrečnikov porinjenih v neusmiljeni boj za preživetje. In nizkotne strasti, ki tako pogosto privrejo na dan v takih življenjskih razmerah. Kolikokrat je videl in kolikokrat popisal ta kruti, brezobzirni boj. Boj ki vodi zgolj in samo bridkemu koncu naproti.  »Kako različno si pomagamo naprej na svojem poti«, je nekje zapisal in kolikokrat je pri tem palica v pomoč, šiba ali gorjača – vseeno, samo da prideš naprej in dodal: »Kam? Od zibeli do groba !^[1]«

Ja, Kersnik je poznal nizkotnost ljudskih strasti, a mu tudi ljubezen ni bila tuja. Poznal je neuresničenost mladostne ljubezni in tisto silno, skrito ljubezen, ki te vsega prevzame, čeravno si že soprog in oče. Čeravno si mož, ki iskreno ljubi svojo družico in svojo družino. Ko bi ne poznal ljubezni, ne mogel bi o meni pisati z naklonjenostjo, pa četudi sem počel stvari, ki jih nikoli nisem hotel in jih nikoli ne bi smel. Hvaležen sem vašemu dragemu pisatelju za to, da je razkril pravo ozadje moje usode in pokazal ljudem, da nisem le zver v človeški podobi. Da sem čuteče bitje, ki mu ni vseeno. Da imam srce in da me v duši boli, ko v iskanju rešitve sejem gorje. In zakaj? Da pridem od zibeli do groba. A moj grob še ni blizu, jaz živim v zapisanih besedah in bom živ, dokler jih bodo ljudje brali.

Kersnik pa, njegova pot od zibeli do groba ni bila dosti daljša od Jurčičeve – še preden je dopolnil 45 let, je tudi on za vselej zatisnil svoje oči. O njem danes veste, da je bil časnikar, pisatelj, notar, politik, deželni poslanec in do prerane smrti svoje, župan tukajšne občine tedanje. Dela je imel torej čez glavo, čeprav je sam o sebi zapisal, da je »grozno len«, ker je zjutraj pozno vstajal in potem še popoldan spal kašno uro ali uro in pol. A je zato potlej delal pozno v noč, sem in tja pa je pozno v noč, tako kot nekdaj Prešeren, s prijatli praznil bokale in prepeval, da so jih naslednjega dne vse grla in glave bolele.

Kdo ve kaj vse bi še napisal, ko bi se na lovu, ki mu je bil v tako veselje, ne prehladil in si potlej skoraj dve leti zaman prizadeval, da  bi se pozdravil. Poleti 1897. leta ugonobila ga je jetika v grlu. A tako kot njegovi junaki, med katere se s ponosom štejem, bo tudi on živel v vašem in vaših potomcev spominu, dokler bodo njegove besede našle pot do vaših in njih oči ter src. Ne bom vam dalj v nadlego, dovolj sem vas moril. Le to vam še rečem, jaz, stari berač, Groga po imenu: »Ne častite njegovega spomina zgolj s proslavami in prireditvami, temveč vzemite kdaj v roke tudi njegovo pisanje in spoznajte žalostne zgodbe njegovih junakov«.  

Ogled videoposnetka na Youtube-u: https://youtu.be/PlpxVTCIc_E?t=3234 

---

^[1] Iz sodnih aktov