Moja hči Maša in moj zet Bharath

Naša pot v Indijo je tako rekoč stvar trenutnega navdiha in serije naključij. Maša je spoznala fanta iz Indije, po spletu naključij, se razume. Potem se je z njim poročila. Pravzaprav, sem ju poročil kar jaz, ampak samo zato, ker sta onadva tako hotela. Ker je naš indijski ženin Bharath prišel v Slovenijo s povratno letalsko karto in turistično vizo, je bil v začetku letošnjega leta zadnji čas, da odpotuje domov na obisk in izkoristi, ža plačan, povratni let. Maši ni bilo najbolj lahko pri srcu ob misli, da bosta z njenim svežim možem spet vsak na svojem koncu sveta. Ob njunem načrtovanju Bharatovega obiska v domovini smo se tako znašli hkrati v istem prostoru midva in onadva. Julija in jaz ter Maša in Bharath in tedaj je nastopil tisti kritični trenutek, ko so se začele stvari odvijati z nesluteno naglico.

Julija vpraša Mašo: »Zakaj pa ne greš zraven?«. Maša odvrne: »Ker to preveč stane!«.  Potem se vmešam še jaz in rečem: »Ja, ti bomo pa mi plačali!«. Maša je bila takoj za! Ampak takoj zatem je zet predlagal, da naj greva še midva. Juliji se je zdela to odlična ideja, meni pa malo manj in po tihem sem upal, da do uresničitve ne bo prišlo. Pa sem se bridko motil. Medtem ko sem se ukvarjal z drugimi stvarmi, sem vsake toliko uspel slišati dogovarjanje in pregovarjanje glede tega, katere karte kupiti, za kdaj in kakšna je cena. Vsake toliko mi je bila izražena zahteva, naj končno že povem od kdaj do kdaj sem lahko odsoten na fakulteti. Ker sem si za letošnje zimske izpitne roke izvedbo vseh izpitov načrtoval prve in zadnje tri dni izpitnega obdobja, je bil vmes ravno čas dvajsetih dni, ki so jih naši načrtovalci izkoristili do zadnjega trenutka. Julija, ki je tokrat financirala pot, je seveda povabila tudi preostala družinska člana in začuda se je Taj z veseljem odzval in prav nič začuda, je Tin tudi tokrat ostal pri Neži. Maša, je letela posebej, ker ni bila vezana na moje časovno okno v koledarju, Julija, Taj in jaz pa skupaj.

“Selfie smile” razkrije, da so mi na letalu postregli z zelenjavo – leteli smo iz Benetk v Dubaj in od tam naprej v Bangalore

Moj običajni pristop k potovanjem je skrbno načrtovanje poteka poti in vsega potrebnega, da pot poteka gladko in da imaš ponoči ustrezno streho nad glavo, pa četudi je samo platnena. V to je vključeno tudi vse, kar naj bi bilo na poti vredno ogleda in torej postanka. Ampak tokrat mi je zmanjkovalo časa, pa tudi priložnosti za usklajevanje s sopotniki, pravzaprav z dvema, ker sta imela Maša in Bharath svoje načrte. Za nas sta poskrbela do te mere, da smo imeli rezervirano prenočišče za prve tri dni po prihodu in zadnje tri dni pred odhodom. Na ta način smo imeli nekaj brezskrbnega počitka na začetku in nekaj na koncu in s tem tudi nekaj časa za druženje z našimi indijskimi sorodniki.

Za vmesni čas pa sem preigraval več scenarijev. Zapisal sem v ednini, ker niti Taja niti Julije nisem uspel kaj dosti vpeti v razmišljanje o tem, kam v Indiji iti in kaj si ogledati. V glavnem sta v naši, oziroma predvsem v moji miselni orbiti, krožili dve ideji, ki ju je seveda lansiral edini, ki tiste kraje pozna, torej Bharath. Prva je bila ideja za izlet po južni Indiji, druga pa za obisk eksotičnega Andamanskega otočja. Tam so predvsem rajske plaže in menda tudi prekrasna narava, a premikanje od točke do točke po morju zna biti povezano s čakanjem v dolgih vrstah, kar me je na koncu odvrnilo od misli na obiskovanje rajskih plaž in uživanje v neokrnjeni tropski naravi. Kdo ve, če ni vse skupaj, kar na to temo piše na različnih spletnih straneh, samo marketing, s katerim poskušajo dobiti čim več gostov, se pravi »fake news« po Trumpovsko.

Obdržala se je torej tista prva ideja za ogledovanje znamenitosti južne Indije. Ampak tudi tu se je ponujalo več možnosti. Bharathu se je zdelo najboljše najeti avto s šoferjem, njegov oče Ranganathan je predlagal izlet s turistično agencijo. Jaz pa sem začel iskati po spletu iskati, kaj je na tistem koncu sveta vredno ogleda. V Google Earth sem tako vstavljal tisto, kar se na različnih spletnih straneh s podatki o turističnih znamenitostih oglašuje s »5 most …«,»10 most …« ali pa »22 most …« ali kaj podobnega in našel kup slapov, palač, svetišč in celo neko gorsko zobato železnico. Sem pa moral okvir našega potovanja z južne Indije skrčiti bolj kot ne na zvezno državo, kjer živijo Bharathovi starši, torej na Karnatako. Že ta je prevelika, da bi si jo lahko podrobneje ogledal v tistih slabih dveh tednih, ki sta nam bila na razpolago.

Moj indijski pomočnik pri načrtovanju prevozov in prenočevanj – Bharathov oče in Mašin tast Ranganathan

Žal mi je za kaj več kot za obširen seznam možnih zanimivosti, ki bi si jih bilo vredno ogledati, zmanjkalo časa. Kako bomo prepotovali na stotine kilometrov od točke do točke, kje in kako prenočevali, o tem sem na veliko tuhtal še pri Bharathovi družini v Bangaloreju. Tudi tam še vedno brez kakšne posebno vznesene podpore mojih sopotnikov. Je bil pa toliko bolj dejaven Ranganathan. Ko je izvedel, da zelo resno razmišljam o najemu taksija, je takoj organiziral najem preverjenega taksista, ki je sicer imel višjo ceno, kot so bile tiste iz oglasov na spletu. Ampak zaupanje je tudi nekaj vredno in vsekakor sem bil prepričan, da se bomo bolj varno in zanesljivo vozili z nekom, ki ga Ranganathan pozna tako dobro, da se pride dogovarjat za posel kar k njemu na dom. Da bi potovanje ne trajalo predolgo, sem ga razdelil na dva izleta, prvega na jug in drugega na sever. Za prvega, ki naj bi trajal 5 dni smo torej dobili zanesljivega prevoznika in da račun ne bi bil previsok, smo izbrali manjši avto, ki je indijska različica Renojevega Clia ali pa mogoče Megana. Vsekakor lahko zapišem, da prav veliko prostora in udobja v njem ni bilo.

Zemljevid iz Apple Photos s prikazom na telefon zabeleženih spominov s potovanj po Karnataki – znotraj rdeče elipse so fotografije posnete na izletu v Uti in Majsor (28. 1. do 1. 2. 2020)

Na dan odhoda smo v hotelski avli ob dogovorjeni uri zaman čakali, da nas naš zanesljivi taksist pride pobrat. Prav po indijsko ležerno smo si že v štartu nabrali za kakšno uro ali več zamude. Potem smo jo še nekoliko povečali s postankom pri Bharathovih in potem še precej bolj z vožnjo po indijskih cestah, kjer se je razlika med časom, ki nam ga je za pot naračunal Google in tem, ki ga je zanjo porabil naš taksist, vztrajno večala.

Ampak vsaj na začetku je bilo zame vse zanimivo. Celo dolga vožnja skozi mesto, kjer cesta poteka pod novim podaljškom njihovega metroja. Ta je postavljen na stebre na sredini večpasovne ceste. Prvotno je bila vmes samo zelenica, ki je danes v glavnem brez zelenja, ne manjka pa na njej vsakovrstne nesnage. Ta neugleden prostor so iznajdljivo izkoristili za to, da nad cesto teče še mestna železnica. Kot češnja na torti pa se na tej »zelenici« pod železno cesto sem in tja pojavi še kakšna sveta žival, se pravi, krava.

Ob cesti so prodajalne kar pod bolj kot ne zasilnimi nadstreški, kjer se prodaja vse kar hočeš. Široki so kakšne tri metre, na obeh straneh podprti s kovinskima cevema, položna streha pa je običajno iz valovite pločevine. Ko ob cesti zmanjka trgovin, je ob njej eno samo dolgo odlagališče odpadkov, predvsem plastike vseh vrst. Včasih se med njimi pase kakšna krava, išče ostanke hrane kakšen potepuški pes, videl sem tudi prašiča, tudi kakšnega petelina, kozo in še kakšno drugo žival, ki mi zdaj ne pride na misel.

Tole sem si drznil poimenovati “longitudinalna deponija”, oziroma vzdolžcestno odlagališče odpadkov – pa nikar ne mislite, da tega pri nas ni, samo da je nemarnežev, ki mečejo odpadke skozi okna svojih avtomobilov manj in da se vedno najde kdo, ki potem za njimi pospravlja, zato je tudi nesnage ob cestah pri nas občutno manj

Obcestna poselitev se vleče še daleč ven iz mesta. Ljudi je sicer nekaj manj kot v mestu in obcestne prodajalne izgledajo še bolj revno in zanemarjeno. Kot pravo nasprotje se vmes znajde kakšen zgledno urejen »kampus« srednje ali višje šole ali posestva kakšnih drugih ustanov, ki jih obdaja ograja. Med ograjo in cesto pa je, ne glede na to, kako zelo »monumentalne« zgradbe so za njimi, še vedno zgolj in samo nesnaga.

Na poti iz mesta sem imel občutek, da se je na desetine kilometrov vlekla gradnja dodatnega pasu, pri čemer smo se ponekod vozili po novozgrajenih odsekih, drugje pa se je dalo le na podlagi pripravljenega zemljišča za gradnjo, ali pa napol zgrajenih objektov, slutiti, da se tudi tam gradi drugi pas. Da bo gradnja trajala še zelo dolgo, sem sklepal po tem, da nikjer ni bilo nobenih delavcev ali gradbene mehanizacije. Šele nekje daleč ven iz mesta, smo končno naleteli na nekaj bagrov in valjar, kar me je še bolj prepričalo o tem, da drugi pas še ne bo tako kmalu končan. Tudi ko bo, najbrž to ne bo nič podobno našim avtocestam, ampak bolj štiripasovnim mestnim cestam, pri čemer ob tukajšnjih voznih navadah štirje pasovi omogočajo vožnjo vsaj šestim vozilom vzporedno, če seveda upoštevamo obe smeri vožnje. Na cesti je namreč ogromno motoristov, ožje od običajnih avtov pa so tudi avtorikše. Da se v Indiji vozi po levi, pravzaprav ne drži, saj tam, kjer lahko, vsi vozijo po sredi in se potem nasprotivozečim izognejo po levi strani. Med prehitevanjem, ki se dogaja vseskozi, ko je na cesti več vozil, ki vozijo drugo za drugim, pa prehitevalci tako ali tako vozijo po desni in to še preden vidijo, da je prostora za prehitevanje dovolj. Postavijo se na desno in vozijo ob zadnjem delu vozila, ki ga nameravajo prehiteti, ter čakajo na priložnost za prehitevanje. Če kdo pripelje nasproti, malo upočasnijo in se malo umaknejo na levo za vozilo pred njimi, ampak samo toliko, da ima nasprotivozeči dovolj prostora, da odpelje mimo. Potem pa spet na desno in če je le za silo dovolj prostora, potrobijo in se stisnejo pred prehitevano vozilo. Kaj je to varnostna razdalja, tu nimajo pojma. Vožnja je videti zelo agresivna, a je treba priznati, da vsi pazijo drug na drugega, ker se očitno zavedajo, da kaznovanje drugih za morebitne napake, škodi tudi njim samim in zato neprestano prilagajajo svojo vožnjo vsem okoli njih. Včasih vseeno poči, ampak precej manj pogosto, kot bi ob taki vožnji pričakoval.

Da omejevanje hitrosti z napisom na okroglem znaku nima smisla, očitno vedo že dolgo, če gre soditi po stanju tega prometnega znaka, ki je sicer s severozahoda Karnatake

Vozi se, kolikor hitro se voziti da. Največja ovira hitri vožnji pa niso počasnejši vozniki, ampak luknje na cesti oziroma tam, kjer teh ni, hitrostne ovire, ki imajo kar konkretno višino in praviloma sploh niso označene ali pa so oznake tako sprane, da jih ni mogoče opaziti. Zato se Googlovo izračunavanje trajanja vožnje ob tovrstnih ovirah in pa številnih naseljih z gostim prometom, izkaže za tako nezanesljivo.

Precej pogost prizor na karnataškem podeželju – nizek stanovanjski standard in očitna nezmožnost ustreznega vzdrževanja stavb – sicer bi pa najbrž tudi našo propadajočo staro hišo kakšen turist opisal podobno

Kokosove palme ob cesti proti Šivanasamudri

Kar konkretno dolgo je trajalo, da smo se pripeljali iz urbanizirane pokrajine, kjer praktično ni bilo videti nobenih pravih znakov kmetijstva, do prvih obcestnih nasadov kokosovih palm, banan in potem riževih polj. Kmečke hiške so imele ponekod na nadstrešku nekaj, kar se mi je zdelo kot da sušijo lečo. Sem in tja so imeli spredaj parkiran traktor ali pa privezano kakšno žival kot je koza, neko govedo z dolgimi ravnimi rogovi ipd. Teh ravnorogatih živali smo na poti videli kar nekaj. Služijo jim za vleko vozov. Na enem delu poti pa jih je bilo dosti, ki so imele rogove okrašene s trakovi ali pa pobarvane. Verjetno so imeli kakšno praznovanje, kdo bi vedel.

Pogost prizor na tamkajšnjih cestah so bičle prikolice z ogromno naložene slame, ki so jih vlekli traktorji. Predvidevam, da so domov vozili riževo slamo, saj je bilo ob cesti dosti riževih polj in na nekaterih je bilo videti tudi kupe slame. Sem in tja je bilo moč opaziti tudi njivo koruze, precej več pa nasadov sladkornega trsa. Nekajkrat sem med palmami opazil posamezno gručo, na tleh sedečih ljudi, za katere sem predvideval, da malicajo med delom na polju. To me je spomnilo na čas mojega otroštva, ko je bilo take prizore moč videti in doživeti tudi v naših krajih. Takrat se je še marsikaj delalo na roke, na primer ob košnji in spravilu sena ali pa ob okopavanju poljščin.

Most čez reko Kaveri v bližini Šivanasamudre

Naš prvi cilj so bili slapovi na reki Kaveri. Do teh smo se pripeljali po precej razdrapani cesti. Predvideval sem, da jo prenavljajo, saj so slapovi ena od pomembnejših naravnih turističnih znamenitosti tega dela Karnatake. Pred velikim parkiriščem ob razgledni ploščadi je bilo seveda treba plačati vstopnino, potem smo zapustili taksi in se podali na ogled, se pravi na razgledno ploščad in potem s te po stopnicah navzdol na še eno manjšo razgledno teraso, od koder se naprej do vznožja slapov ni smelo.

Še pred tem in še predno smo izvlekli telefone za beleženje spominov na vidno shirane slapove, se je v Julijo zagnala ena od tamkajšnjih opic, in v trenutku je imela roko v njeni torbi, kjer so bili neki popotni krekerji. Ker se ni dala odgnati drugače, je Julija zamahnila s torbo v polkrogu, kot kak metalec kladiva, da je opico odneslo nekaj metrov proč. Zakotalila se je po tleh, opica, ne Julija in se pobrala proč, medtem ko je nekaj ne prav številnih indijskih obiskovalcev slapov začudeno gledalo, kako se tile bledolični tujci otepajo njihovih opic.

Shirani slapovi Baračuki na reki Kaveri pri Šivanasamudri – zgoraj desno je posnetek s Trip Advisorja, kjer se vidi, kako izgledajo v deževni dobi, ko je vode na pretek

Da vode ne bo prav veliko, sem pričakoval, saj je od poletnega monsuna do konca januarja preteklo že precej časa in odteklo ogromno vode. Za naše ogledovanje jo je tako ostalo bore malo in ob tem mi je prišla na misel tista izjava iz Jurija Murija: »Takšna pot in takšen cilj, le …«. V pesmi je na tem mestu »le umazan krokodil«, pri nas pa niti tega ni bilo, pač pa tistih nekaj curkov vode, ki so se tam daleč na nasprotni strani razgledne ploščadi kotalili po strmem skalovju navzdol v reko. Slapovi se sicer imenujejo Baračuki, a jih pogosto poimenujejo kar po bližnjem naselju Šivanasamudra. To leži na otoku med dvema rokavoma, na katera se razcepi reka in na vsakem od rokavov so slapovi. Ker smo šli na pot premalo pripravljeni, tega nismo vedeli in smo šli pač tja, kamor nas je naš taksist peljal. Da se zgolj nekaj kilometrov stran da videti še slapove Gaganačuki, pa sem izvedel v Wikipediji. V neposredni bližini je tudi najstarejša hidroelektrarna v Aziji, zgrajena že leta 1902. Tudi te nismo videli, jo je pa omenjal Bharathov oče, ki se je kot ekonomist svoje čase posvečal prav energetiki in elektrarnam.

Zahodni del slapov Baračuki s spodnje razgledne terase (desni del slapov s prejšnje fotografije)

Preden smo se odpravili naprej, sem šel do stranišča in seveda je bilo treba za uporabo skrajno nesnažnega in predvsem nevzdrževanega prostora, plačati. Ker rupij nisem imel, sem dal v iztegnjeno roko kovanec za evro in odšel noter odtočit. Ob odhodu me je možakar, zadolžen za pobiranje straniščnine, sedeč na tleh pred straniščem, poskušal prepričati, da sem mu dolžan pet rupij, jaz pa njega, da je evro, ki sem mu ga dal vreden precej več, čeprav ne vem, kaj lahko z njim počneš v Indiji, ker če ga ne moreš zamenjati, potem ni vreden nič. Oba sva bila pri prepričevanju drug drugega precej neuspešna. Najino pogajanje se je končalo tako, da je on je še naprej sedel pred straniščem brez zahtevanih rupij, jaz pa sem, brez evra in odrešen nadležnega pritiska v mehurju, odšel novim dogodivščinam naproti.

Dogodivščine za ta dan so bile bolj kot ne vezane na to, da pridemo do našega cilja oziroma, da se uspešno namestimo v hotelu Sterling Fern Hill v mestu Uti (Ooty). Glede na to, da je že do slapov vožnja trajala precej dalj, kot sem računal, je bila skrb, da bo v nadaljevanju podobno, povsem upravičena. Taksista sem imel sicer na sumu, da nas ni peljal po najkrajši poti, a sem kasneje ugotovil, da je bil verjetno samo nadpovprečno počasen za indijske razmere, za Googlovo računanje potovalnega časa pa tudi. Kakorkoli že, tistih gora, v katerih je bil naš dnevni cilj, kar ni in ni hotelo biti od nikoder. Smo pa zato končno le prispeli do narodnega parka  Bandipur. Obisk tega smo imeli v načrtu čez dva dni. Prebral sem tudi, da je ponoči cesta skozi park zaprta.  Pred nočnim zaprtjem ceste je bilo namreč število povoženih živali zelo veliko. Nam je uspelo priti do parka in skozenj še pred večernim zaprtjem. Ob cesti so nas vsepovsod spremljale table, ki so opozarjale, da se je prepovedano ustavljati, odmetavati plastiko ali bognedaj imeti ob cesti piknik. Vsake toliko so bile seveda postavljene hitrostne ovire, ki so pravi preizkus amortizerjev vsakega vozila, ki jih prevozi. Zelo počasi in previdno seveda, ker drugače je vožnja lahko hitro pri kraju. Čeznje ne vozijo le osebni avtomobili, ampak se skozi park vozi tudi precej težko obloženih tovornjakov. Cesta pelje proti najjužnejši indijski državi Tamil Nadu. Na meji je treba za prehod vozila plačati pristojbino, šofer pa je moral s celo mapo dokumentov v vrsto, kjer se je čakalo na dovoljenje za vožnjo po državi. K sreči ni trajalo dolgo, ampak tu 10 minut in tam 20, pa je hitro mimo pol ure ali ura. Za razliko od šoferja, nam trem potnikom ni bilo prav dosti do hrane. Taksistov želodec pa je zahteval svoje in v enem od krajev na poti nas je vprašal, če želimo iti jest. Ker nismo pokazali nikakršnega zanimanja, je šel na hitro malico pač sam in bil res nazaj prej kot v pol ure. Mi smo  medtem čakali v avtu, parkiranem ob prometni ulici in prav nič nam ni bilo do tega, da bi pohajali naokrog in pasli oči na uličnem vrvežu. V glavnem zato, ker bi bili najbrž mi glavna zanimivost in ne obratno.

Pot skozi narodni park je bila po svoje zanimiva, a dan se je neusmiljeno prevešal v večer, mi pa smo bili še vedno daleč od Utija. Ampak glavno presenečenje je prišlo, ko smo se pripeljali do  Tepakaduja. Tam je razpotje – levo je pisalo “Ooty”, mislim da 40 km, desno pa ne vem kaj in ravno tja proti “ne vem kaj” je zavil naš taksist. Jaz sem špegal na njegov telefon, na katerem je imel odprt Googlov zemljevid s potjo do našega cilja in tam se je čas do cilja z ure in pol kar naenkrat spremenil v dve uri in pol. In to po Googlovih izračunih, ki nimajo vgrajene funkcije, ki bi upoštevala, kdo vozi. Drznil sem si podvomiti v pravilnost šoferjevega ravnanja in sem ga malo nejeverno vprašal, če ni mogoče prava ona druga pot. Ampak mi je odvrnil nekaj, kar je bilo razumeti kot, da bomo naredili en krajši obvoz. Kasneje je še razložil, da je ona druga cesta menda zeloooo ozka.

Plantaže čajevih grmov ob cesti v Uti

Glede na to, kako je vozil v breg po tej, ki ni bila kdo ve kako ozka in niti ne pretirano strma, je bilo  mogoče res boljše, da smo se peljali naokrog skozi še en narodni park Mudumalai. Potem pa v hribe skozi prekrasne evkaliptusove gozdove ter med plantažami čaja. Ko bi ne bil naš šofer tako nebogljen na vsakem klancu bi še šlo, tako pa je vse skupaj postajalo že precej nadležno. Čemu služi menjalnik, našemu taksistu očitno ni bilo poznano. No, vsaj kazalo je, da ne ve, da ga je mogoče koristno uporabiti, ko avtu ob vožnji v klanec v četrti prestavi začne primanjkovati navora. Tudi njegovo premagovanje hitrostnih ovir je bilo vse bolj podobno vožnji v klanec. Menjalnik je škrtal, sklopka drsela, nam pa so se oči vrtele v očesnih jamicah kot frnikole. Dodatna ura za kratek obvoz se je tako vse bolj debelila in še precej preden smo prišli do cilja nas je zagrnila temna noč.

Potem pa, ko smo bili že skoraj tam, se je iz nasprotne strani, prav na tisto cesto, kamor smo morali mi zaviti na desno, vsula množica motoristov, za njimi pa še kolona avtomobilov in vmes tudi en tak odprt “gasilski kombi”, ki se je izkazal za mrtvaški avto. V zastekljenem tovornem prostoru je bila krsta s pokojnikom, ali pa je bil morda samo zavit v blago, ne vem več, a zagotovo smo naleteli na pogreb. Ker kolone vozil, ki so sledila pokojniku kar ni bilo konec, se je naš taksist odločil vključiti v pogrebno »povorko« in tako smo se zlagoma prebili skozi vso pogrebno druščino in videli, da imajo na indijskih pogrebnih slovesnostih tudi ognjemet.

Od pogrebcev do hotela ni bilo več daleč, me je pa skrbelo, na kakšen kolovoz nas je speljal Google, saj je kazalo, da z vozilom, ki ni vsaj landrover, do hotela sploh ne bomo mogli. Pa smo se z nekaj slaloma le prebili okrog vseh ogromnih lukenj, ki jih je bilo več kot pa ceste. Na koncu se je izkazalo, da je bil najtežji zalogaj za šoferja zapeljati po širokem a strmem dovozu navkreber pred hotel. Ampak v tretjem poskusu, ko smo že hoteli zapustiti vozilo, je le vzel dovolj zaleta, da je speljal tisti lepo tlakovani klanec, ki je vodil od luknjaste ceste do razkošno odmerjenega prostora pred vhodom v recepcijo. Seveda so nas tam takoj obstopili hotelski izvoščki, pobrali našo prtljago iz prtljažnika in jo znosili v recepcijo.

Pogled s terase najine hotelske sobe na prostor pred vhodom v hotel, na apartmaje levo od dovozne poti, na dolino s polji in na dvatisočake na drugi strani s čajnimi plantažami in hiškami na pobočjih – pri nas sta vrhova približno takih višin Brana in Planjava vsak na svoji strani Kamniškega sedla

Do sobe, ki sva jo dobila z Julijo sta šla z nami v prvo nadstropje kar dva sobarja in eden od njiju se je še posebej trudil razložiti, kako se sobo uporablja. Ko je bilo jasno, kako se vklopi klimo, TV sprejemnik, kako se odgrne zavese in podobno, si je vzel še nekaj časa, da je pokazal zanimanje za to, od kod smo prišli. Taj je medtem z drugim izvoščkom, sobarjem, receptorjem ali kakorkoli se že reče tem ljudem, odšel do svoje sobe, najin pa je še kar razlagal in razlagal in je meni, ki sem se mu očitno zdel ali prestar ali preutrujen za stanje, prijazno predlagal, naj se vendar usedem, ker je imel očitno še dosti za razložiti. Tako sem izvedel še, da je pri njih mogoče obiskati folklorne prireditve, pa da imajo posebno železnico, ki se imenuje »toy train«. Zaradi slednje sem tako ali tako »zvlekel« Julijo in Taja v to odročno gorsko letovišče, za folkoro, pa nismo imeli časa, saj smo imeli na voljo le naslednji dan. Da sva se končno rešila zgovornega mladeniča je bila seveda potrebna napitnina, pa še potem ga ni povsem minilo navdušenje, da bi naju še dodatno informiral. Mogoče je dobil premalo napitnine. Po naših izkušnjah se sobar v takih primerih pet minut potem, ko se za njim zaprejo vrata, spet pojavi pred njimi in trka ali zvoni,  s pozabljenim milom, šamponom ali brisačo, verjetno v upanju na kakšen dodatek k napitnini, ampak ponavadi je od nas dobil samo zelo lepo zahvalo, povišice pa ne.

Hotel, v katerem smo se nastanili, se imenuje Sterling Fern Hill in je na 2285 metrih nadmorske višine. Zvečer je bilo to čutiti, ker je bilo kar sveže, a še vedno brez mraza. Zjutraj, ko je posijalo sonce, pa o kakšnem hladu ni bilo ne duha ne sluha.

Vrt ob hotelski restavraciji, ki se koplje v prijetno toplem jutranjem soncu

Soba v hotelu je bila ogromna, dajansko kot večsobno stanovanje. Samo terasa je merila kakšna dva metra širine in osem dolžine. Sobe so bile v prvem nadstropju nanizane okoli ogromnega atrija, za katerega sem kasneje ugotovil, da je v bistvu jedilnica oziroma hotelska restavracija. To smo morali na Tajevo željo obiskati že prvi večer. V ponudbi so imeli tako jedi po naročilu kot tiste, ki si jih lahko izbereš na samopostrežnih pultih. Jedli smo seveda indijsko hrano in to po indijsko, torej s prsti in brez pribora. Pili smo izključno »bottled water«, čeprav je prva stvar, ki ti jo postrežejo, vrč z vodo. Ampak smo upoštevali priporočila izkušenih popotnikov, ki so Indijo obiskali pred nami in se te vode nismo niti dotaknili. To sicer ni čisto res, ker smo si s prav tako vodo umivali zobe in tudi vse druge telesne dele. Je pa res, da smo si, predno smo se lotili hrane s prsti, vedno razkužili roke.

Zjutraj je bil zajtrk zelo podoben večerji, le da smo pili, moja sopotnika kavo, jaz pa čaj in to kar zunaj, na vrtu in to v prekrasnem soncu. Na koncu trate pred jedilnico je sameval mlajši moški, ki je bil zadolžen za to, da so gostje lahko streljali z lokom. Taj se je seveda moral preizkusiti in mu je šlo kar dobro, res pa tudi razdalja, na kateri je streljal, ni bila ravno velika.

Kipa pripadnikov plemena, ki domuje v teh krajih in plošča z besedilom o etnični sestavi tega goratega območja, v ozadju pa sedi mladenič, ki ima na skrbi lokostrelsko rekracijo za hotelske goste

Po zajtrku smo se odpravili do železniške postaje. Taju je Googlov zemljevid pokazal, da je do tja komaj kaj več kot kilometer. Torej smo šli peš. Hotelski uslužbenci, ki jih na velikem dvorišču med nizkimi poslopji hotelskih apartmajev, ni manjkalo, so nas malo čudno gledali, a se nismo pustili motiti. Pot nas je vodila po razdrapani cesti navzdol. Nato smo zavili na pot med preprostimi hiškami, ki bi jim pri nas prej rekli barake kot bajte. Pot nas je vodila mimo njive, popolnoma zarasle s korenjem. Sploh je bilo njiv v dolini med hotelom in mestom kar nekaj.

Do glavne postaje v Utiju je bilo treba iti tudi skozi predor

Do železnice nas je pripeljala že bolj steza kot kolovoz. Ker je bila ob progi tudi shojena pot, smo se odločili iti do postaje kar ob tirih in kmalu smo naleteli na postajo, a to ni bila končna postaja, saj je ta v mestu, tale pa je bila povsem na samem. Za povrh, pa je proga kmalu za postajo izginila v predoru. K sreči je od postaje proti nam prikorakal domačin in na naše vprašanje, kako daleč je do postaje odgovoril, da kakšna dva kilometra in da gremo lahko kar skozi predor, ker zdaj ne bo vlaka. Jaz sem presodil, da je možakar s tistima dvema kilometroma krepko pretiraval, a se je izkazalo, da je govoril resnico. Ko smo šli skozi predor, res ni bilo vlaka, do postaje smo pa tudi hodili še kakšna dva kilometra. Google je namreč Taju dal podatke do najbližje železniške postaje in ne do tiste končne.

A nič ne de. Pot je bila prijetna in prav nič naporna, temperature idealne, okolica zanimiva in mirna. Naleteli smo na dva železniška delavca, tudi ta dva sta bila zelo mirna. Vsaj kakšne delovne vneme ni bilo opaziti pri njiju. Sedela sta na tiru in uživala v prijetnem dnevu, tako kot mi. Le da sta bila onadva v službi, mi pa na dopustu.

Pogled na jezero s poti ob železniški progi

Malo naprej se nam je odprl prelep pogled na jezero, ki leži nedaleč od proge in se nekaj deset metrov naprej na drugi strani zapornic spremeni v blatno rjavo brozgo. Kaj se zgodi vmes nismo ugotovili, niti nismo ugotavljali. Pozneje sem se sicer poglobil v Googlov zemljevid in ugotovil, da voda teče proti jezeru in ne obratno. Umazanija iz mesta, ki konča v vodi, se tako nabira pred zapornicami in pred jezerom.  Kot sem zapisal, se z umazanijo nismo kaj dosti ukvarjali, ker je, še preden smo prišli do postaje, od predora sem za nami priropotal vlak.

Naš “zasebni” vagon prvega razreda na “vlakcu” (Toy Train) gorske železnice na poti iz Utija v Kunur

Posneli smo ga s svojimi telefoni, vsak posebej, brez izjeme, potem pa odšli preostalih sto in nekaj metrov do postaje in si tam privoščili karte za prvi razred. Za vstop v vagone se na postaji seveda stoji v vrsti, pa če je to potrebno ali ne. Ko smo bili na vrsti mi, so pogledali naše karte in nas odpeljali do zadnjega vagona, ki je postal prvi potem, ko je vlak odpeljal nazaj proti nam dobro znanemu predoru. Hitro smo tudi ugotovili, da smo bili edini, ki smo si privoščili prvi razred. Cel vagon smo imeli samo zase, čeprav se po njem nismo mogli sprehajati, ker je imel vsak kupe svoj vhod, hodnika pa vagon ni imel. Celotna širina je bila namenjena sedenju potnikov. Iz številk sem presodil, da naj bi si nasproti sedeli kar po štirje v vsakem kupeju, čeprav bi jih bilo že šest za prvi razred odločno preveč. Za tri je bilo prostora več kot dovolj. Dva bi lahko celo spala, ampak to bi bilo precej neumno, ker so bili razgledi, ki jih je ponujala vožnja od Utija do Kunurja (Coonoor), preprosto prečudoviti, da bi jih kdorkoli hotel zamuditi. No, morda domačini, ki se tu vozijo kar naprej, nikakor pa ne mi, ki nam je bilo vse, kar smo videli, povsem novo. Bilo je skoraj tako lepo kot pri nas, v Sloveniji, samo drugačno. Pri nas nimamo plantaž čaja, evkaliptusov ipd. Predvsem pa konec januarja niti približno ne tako čudovitega vremena. Prijetno, toplo sonce je s svojo svetlobo dajalo zelenim pobočjem nad progo in pod njo posebno mehkobo in sijaj. Med vožnjo skozi gozd pa so prameni svetlobe, ki so se prebijali med vejami košatih krošenj, ustvarjali podobe, kot bi jih naslikali impresionisti.

Vožnja z “vlakcem” ponuja prekrasne poglede na gorsko pokrajino južne Indije

Naša vožnja je imela eno samo napako. Vlak ni imel parne lokomotive, ampak dizelsko in nič ni kazalo, da gre za zobato železnico. Mi pa smo naredili vso to dolgo pot ravno zaradi tega, da bi se peljali s tako rekoč edino zobato železnico na podkontinentu. Julija in Taj se s tem nista obremenjevala, saj še nismo imeli časa, da bi se pomenili, kaj bomo obiskali in zakaj. Čas bi sicer lahko našli, a nikomur ni prišlo na misel, da bi načel to temo takrat, ko je bila za to priložnost, na primer pri večerji ali zajtrku.

Na postaji v Kunurju smo potem videli tudi parno lokomotivo z zobniki in to ne ene same. Ena je bila celo zakurjena, saj se je iz dimnika kadilo. Po tem sem sklepal, da verjetno ta zadnji del proge, po katerem smo se pripeljali, ni tako strm, da bi bila potrebna zobata železnica. Če bi se peljali še naprej in navzdol, bi pa verjetno izkusili tudi to. Morda kdaj drugič, če nas pot še kdaj zanese v te kraje.

Zobata kolesa parne lokomotive na postaji v Kunurju

Od postaje do mesta je bila za pešačenje pot predolga in prestrma, zato je bilo treba najeti avtorikšo oziroma tuk-tuka, kar zahteva nekaj pogajalskih spretnosti s ponudniki tovrstnih storitev, ki jih običajno ne manjka. Taj je s prvim voznikom že prišel do ugodne cene, a je hotel še nižjo, na kar pa voznik ni pristal. Tako smo se odpravili do skupine drugih voznikov in plačali več kot bi prvemu, če bi sprejeli njegovo zadnjo ponudbo. Ampak nas zaradi tega ni prav nič bolela glava oziroma žep, ker smo se še vedno trije peljali  za nekaj več kot evro. Peljali smo se seveda na kosilo v restavracijo z dobrimi ocenami na Tripadvisorju. Izkazalo se je, da so ocene v tem primeru bile ustrezne. Jedli smo dobro, seveda po indijsko in postrežba je bila takšna kot mora biti. Na koncu smo bili siti in zadovoljni.

Po kosilu smo se peš smo odpravili do ene redkih zanimivosti, ki jih imajo v Kunurju, do parka. To je pravzaprav botanični vrt, ki ga je že v drugi polovici 19. stoletja ustanovil gospod Sims, zato se tudi imenuje po njem, a je to danes javni park, za vstop pa je treba plačati 20 rupij vstopnine, kar ne znese niti 30 evrskih centov.

Simsov park v Kunurju – pogled na osrednji del z jezercem

Do vhoda je treba po cesti kar strmo navzgor, park pa se potem nahaja na sorazmerno strmem pobočju pod cesto. Sredi parka je manjši ribnik, po katerem se lahko pelješ s plovili na pedale, kar pa je glede na velikost oziroma majhnost ribnika bolj primerno za otroke kot za odrasle. Čez ožji del ribnika se v elegantenem loku pne mostiček, s katerega lahko opazuješ ribe in začuda dokaj bistro vodo, ki potem odteka nekam v kanal. Na drugi strani ribnika je spet pobočje, a tam ni stezic po katerih bi se lahko sprehajal, te so v glavnem samo na pobočju pod cesto, na kateri je vhod v park. Park ni ravno velik in v dobre pol ure ga prehodiš po dolgem in povprek. Nekaj drevja in grmovja je v parku že od časa, ko je nastal, saj je ustanovitelj kar ohranil tam rastoče drevje. Kasneje pa so se tem domačim drevesom in grmom pridružili še drugi z raznih koncev sveta. Ampak nič takega, da bi se človek zato, da si to ogleda, cel dan prevažal po indijskih cestah in potem še dobro uro z vlakom in deset minut s tuk-tukom, da četrturnega pešačenja niti ne omenjam. Bilo pa je vseeno lepo. Opazili smo celo, da so v parku ravno takrat snemali nek mladinski film. Julija je, kot najbolj komunikativna med nami, celo imela ponujeno možnost, da se slika z glavno zvezdo filma – igralcem, ki je imel osebnega asistenta in še fanta, ki mu je nosil dežnik, da ne bi slučajno dobil preveč »barve«, ki ni pri njih prav nič zaželena. Tam namreč velja: »Bolj bel, bolj lep!« Dežnik je bil tako dejansko senčnik oziroma sončnik, je pa prišel prav tudi, ko si je igralec preoblačil srajco. Takrat je deček s sončnikom, na veliko žalost občudovalk, pred njihovimi radovednimi pogledi zakril do pasu golo igralčevo telo. Sicer pa je, resnici na ljubo, treba priznati, da jih ravno veliko ni bilo. Julija je na vprašanje, če se želi fotografirati z njim, dogovorila, da ne, ker ga sploh ne pozna. Kot da je to tako pomembno. Saj bi lahko naknadno izvedela, kdo je in kako slaven je v Indiji. Tako zdaj nimamo nobene fotografije in jaz nisem dobil ponudbe za sodelovanje v kakšnem indijskem filmu. Niti kot statist ne. Ampak kaj se ve, mogoče pa kdaj drugič.

Filmska ekipa odhaja, Julija brez selfija z glavnim zvezdnikom, jaz brez vloge v indijskem filmu

Še preden je filmska ekipa pobrala svojo opremo in se prestavila na drugo lokacijo, je Taja obšla bistra misel, da nima smisla čakati na naslednji vlak nazaj v Uti, ko imamo pa vendar najetega taksista. Torej ga je poklical in se je pripeljal po nas. To se je izkazalo za dobro potezo, ker smo videli še, kako izgleda pot nazaj po cesti. Na tej smo se dobršen del poti vozili mimo ogromnega vojaškega kompleksa, ki ga kar ni in ni hotelo biti konec. Imel sem občutek, da bi vanj lahko naselili celotno slovensko vojsko, pa še bi ostalo nekaj prostora za kakšne NATO-ve inštruktorje. V Wellingtonu, mestu, kjer je nastanjen »Madraški regiment« indijske vojske, imajo tudi oficirsko šolo. Vse skupaj je daleč nekje v hribih, pri nas bi rekli bogu za hrbtom, a v prekrasnem okolju. Pa še ime Wellington te spomni na znamenitega britanskega vojskovodjo, ki se je uspešno bojeval v Indiji v četrti Anglo-majsorski vojni in bil nato tudi imenovan za guvernerja Majsorja in Srirangapatne. Kasneje se je v Evropi izkazal tudi v bojih z Napoleonom in je znan kot zmagovalec znamenite bitke pri Waterloo-ju. Meni seveda niti na misel ni prišlo, da bi fotografiral vojaške objekte. Želel sem si že, a sem še iz tistih časov, ko se tega niti pod razno ni smelo delati, ker so te takoj imeli za vohuna. Kako se postopa s takimi, pa vemo.

Vas, slaba dva kilometra od hotela ob cesti v Kunur, vozili na levi sta parkirani ob cesti, ki je, kot je videti, zelo ozka, v gozdu v ozadju pa tudi precej luknjasta

Nazaj do hotela smo se na zadnjem delu poti spet prebijali po luknjastih in ozkih gozdnih poteh, ki bi jim le stežka rekel ceste, čeprav so bile asfaltirane. Naslednje jutro pred našim odhodom, sem si prav po tej cesti privoščil nekaj kilometrov višinskega teka. Ne dosti več kot štiri kilometre, a po dolgi športni neaktivnosti in na skoraj 2300 metrih nadmorske višine je bilo povsem dovolj. Tekel sem do prve vasi z nekaj ubornimi bajtami naslonjenimi na breg, ki se vzpenja nad cesto. Na drugi strani ceste, kjer se pobočje strmo spušča v dolino, so stale nizke barake. Narejene so bile, kot smo nekoč rekli v  jugovojski, iz »priručnih i mjesnih sredstava« ali po domače »uporabi, kar ti pride pod roke«. V eni od teh “skupzbitih” malih ropotarnic je zaropotalo, ko sem pritekel mimo in iz nje je zagrmel besen pasji lajež, ki je nedvoumno izdajal, da je za kovinskimi vrati precej velika in jezna mrcina. Na koncu vasi, z le nekaj hišami, sem se obrnil, naredil nekaj fotografij, potem pa tekel nazaj. Mrcina je bila ob mojem povratku očitno še bolj razjarjena kot prej. Besno se je zaganjala v kovinska vrata in z vsakim udarcem tac po vratih, je bil njihov gornji del vse bolj odmaknjen od stene. Urno sem jo torej odkuril proti gozdu in potem naprej proti hotelu.

Pot nazaj je vedno drugačna kot je prej, ko si šel v drugo smer in tako sem na povratku skoraj zgrešil pravo pot in odtekel navzdol po cesti kdo ve kam. A k sreči me je zamikalo, da bi tekel še kakšnih 100 ali 200 metrov več od načrtovanih štirih kilometrov in sem zato zavil na odcep na desno. A se je hitro izkazalo, da to ni odcep, ampak tista prava pot, ki pelje nazaj do hotela. To sem spoznal, ko sem pritekel do podrtega drevesa  na cesti, ki je bilo povsem enako kot prej, ko sem tekel v nasprotno smer. Tisti odcep na desno za 200 metrov dodatka k mojemu jutranjemu teku, pa je bil še nekoliko naprej.

Pogled na Hotel Fern Hill (bela stavba na vrhu vzpetine) z odcepa za dodatnih 200 metrov teka

Ko pot pripelje iz gozda,  je ob cesti nekaj hiš in srečal sem šolarje, ki so me precej čudno gledali, kot da jim ni prav nič jasno, zakaj bi en tak sivobradi dedek od kdovekod navsezgodaj zjutraj tekel skozi njihovo vas. Naletel sem tudi na dve starejši gospe, ki sta sedeli ob cesti in kramljali. Tudi tidve sta me na moč začudeno gledali. Ampak »namaste« v pozdrav dela čudeže in njuna pogleda sta se iz začudenih, če ne celo neodobravajočih, v trenutku spremenila v prijazna.

Dnevni načrt za tretji dan našega izleta je bil vezan na že plačan popoldanski obisk safarija v narodnem parku Bandipur. Pred tem sem načrtoval še kakšen krajši postanek. Najbolj me je mikal obisk čajnega muzeja, a me je skrbelo, da bi ogled trajal predolgo. Glede na to, kako počasen je bil naš taksist na vijugastih gorskih cestah, bi zaradi tega utegnili zamuditi naš safari. Ker mi je bilo všeč jezero, ki smo ga s poti ob progi občudovali prejšnji dan, sem taksistu predlagal, da se ustavimo ob njem in si ga malo pobliže ogledamo. Računal sem, da bi lahko ob njem lagodno uživali kakšne dobre pol ure, morda spili kakšen čaj, si pogledali, kaj se da ob jezeru in na njem početi, potem pa bi se mirno in brez naglice odpeljali naprej v narodni park.

Takole izgledajo vhodi v elitne šole v prekrasnem gorskem okolju v okolici Utija – mimo tele bi prišli do Utijskega jezera, a se je naš taksist odločil drugače, čeprav pravega razloga ne poznam

A naš voznik je moj predlog razumel po svoje in nas je peljal k nekemu čisto drugemu jezeru, ki mu je bilo s tistim, ki sem ga imel v mislih jaz, skupno le to, da je bilo tudi ob poti  v Bandipur. Ampak vseeno nekoliko s poti, kar je pomenilo kar nekaj poskakovanja po luknjasti dovozni cesti. Po njej smo se pripeljali do akumulacijskega jezera Pikara. Ob njem je seveda čolnarna, nekaj, kar spominja na restavracijo in dolge stopnice navzdol do splava, ob katerem privezujejo motorne čolne za prevažanje turistov. Vse skupaj smo pogledali samo od zgoraj in niti na misel nam ni prišlo, da bi se vozili po neprivlačnem jezeru. Pobočja potopljenih hribov, ki gledajo iz vode so še nekaj metrov nad obalno črto povsem gola, zaradi nihanja vode med letom. V deževnem obdobju, ko se jezero napolni, seže gladina precej više kot v suhem obdobju, ko voda iz jezera samo odteka. Občasno poplavljeni pas je tako brez rastlinja in pogled na tako obalo ni ravno kakšen estetski presežek. Ampak če si privoščiš vožnjo s hitrim čolnom, najbrž poudarek ni na estetskih, temveč na kakšnih drugačnih užitkih. Kaj lahko ponudi vožnja s počasnim desetsedežnikom, si pa nekoliko teže predstavljam. Mi smo torej pot nadaljevali s petsedežnikom na štirih kolesih. Nekoliko naprej, ko se državna cesta 181 začne zlagoma spuščati navzdol, so pobočja porasla s prekrasnim evkaluptusovim gozdom. Že ko smo se peljali gor, nas je v večernem soncu očaral, zdaj, na spustu pa se je bilo nujno treba ustaviti in narediti nekaj posnetkov. Seveda nismo bili edini, ki jim je to prišlo na misel. Čeprav se je po cesti le vsake toliko pripeljal kakšen avto, sta istočasno kot mi in prav z istega mesta, polnila družabna omrežja s selfiji vsaj dva mlada para.

Čolnarna ob akumulacijskem jezeru Pikara z golimi, blatnimi bregovi, ki so posledica nihanja vodne gladine med letom

Kraj za “fotopostanke” v evkaliptusovem gozdu

Navzdol je šla vožnja našemu šoferju nekoliko bolje od rok, kot navzgor. Za povrh se nam na državni meji ob vrnitvi v Karnatako ni bilo treba nič ustaviti. Smo pa imeli že ob cesti  v narodnem parku možnost videti kar nekaj divjih živali. Jelenjad seveda ni vzbudila pretiranega zanimanja, smo pa v reki lahko videli slone. Enega manjšega pa smo že pred tem videli kar ob cesti. Ob takih priložnostih seveda nihče ne upošteva prepovedi ustavljanja v narodnem parku, ampak vsi izvlečejo telefone in fotografirajo. Resnici na ljubo je treba povedati še, da smo ob reki nedaleč stran od slonov lahko videli tudi ženske, ki so prale perilo in niso bile videti prav nič divje.

Vidite slona? Mi smo ga in to kar s ceste, ki vodi skozi narodni park

Tudi naš šofer ni bil popolnoma nič divji. Lepo, umirjeno, kolikor je to v Indiji sploh mogoče, nas je pripeljal do sedeža narodnega parka, kjer naj bi po njegovem spominu bil vhod. Ampak odkar je bil on nazadnje tam, so vhod prestavili za enih osem kilometrov proč, ven iz parka. Na nekdanjem vhodu so ga, v uniforme oblečeni uslužbenci parka, seznanili z novimi dejstvi in začelo se je iskanje novega vhoda. Na poti v Uti sem ga sicer videl in nanj opozoril šoferja, ampak me je tako samozavestno zavrnil, da je vhod naprej, da sem bil prepričan, da sem si jaz na spletu narobe prebral ali razumel, saj on kot domačin, pa že mora vedeti. A se je izkazalo, da ne in spet je bilo nekaj nervoze z iskanjem. Cel kup smerokazov namreč usmerja turiste k ponudnikom, ki organizirajo izlete po parku in med vsemi temi je potem treba najti tistega, ki te dejansko pripelje na ogromno prašno parkirišče, brez vsake sence. Ob strani, nekje na sredini stojijo, kolikor me spomin ne vara, kovinska stranišča, čisto na koncu pa je neke vrste upravna stavba, kjer se kupi vstopnice. O kakšni restavraciji ali kakšnem drugem gostinskem objektu ne duha ne sluha. Še sence nad klopmi za čakanje pred stavbo, komaj za vzorec. Nekoliko vstran od parkirišča se na žgočem soncu pražijo avtobusi in terenci, s katerimi vozijo obiskovalce na safarije po parku. Registrska številka na vstopnici se ujema s številko na tablici enega od parkiranih avtobusov. Dokler jih ne pripeljejo na štartno mesto, se niti v vrsto ne sme. Počasi postaja vse bolj jasno, da izbrana ura sredi popoldneva res ni najbolj primerna. Najprej zato, ker je vroče in potem zato, ker je največ živali mogoče videti ob večernem mraku in ob jutranji zori.

Med čakanjem na neprimerno uro odhoda, se je na parkirišče pripeljal nobel avtobus. Izkazalo se je, da je poln italijanskih upokojencev. Ti so si seveda privoščili ogled z odprtimi terenci za šest oseb. Za nas ta možnost ni prišla v poštev, ker smo bili samo trije. Terenca si ne moreš deliti z naključnimi neznanci, niti ne moreš plačati za prazne sedeže. Vsaj če kupuješ karte preko spleta, te možnosti ni. Smo si pa zato lahko z neznanci delili avtobus. Pa ne s kakšnimi Italijani, v glavnem kar z domačini.

Edini “pozer” med sloni v narodnem parku, ki je bil v službi v času našega safarija

Da obiskovalci ne bi imeli prevelikih pričakovanj, je na avtobusu napis, ki te seznami, da je treba biti čim bolj tiho, da živali ne pobegnejo, še preden bi jih uspeli videti, predvsem pa, da je to, koliko živali bomo videli, odvisno od sreče.  Te seveda mi, tudi zaradi napačne ure obiska, nismo imeli. Še za tistega slona, ki je poziral v mlaki, me je razžiral dvom, da ga nimajo mogoče tam privezanega, ker če se zanašaš samo na srečo, potem obiskovalci lahko ne vidijo tudi nič in lahko bi se našel kdo, ki bi zahteval, da mu vrnjeno denar. Če ti pa jasno napišejo, da je karta za ogled živali v parku v bistvu srečka, se pa nimaš kaj pritoževati, če tvoja pač ni zadela.

Potem, ko je upanje na kakšno zanimivo živalsko srečanje dokončno umrlo, sem se posvetil beleženju požigalniškega načina urejanja parka. Ob poteh, kjer poteka safari namreč požigajo podrast, verjetno zaradi boljšega pregleda, da tisti z več sreče lahko vidijo živali, ki jih v parku seveda ne manjka, vključno s tigri. Ali bi bilo videti tigre sreča ali smola, pa je že drugo vprašanje, sploh sredi popoldneva.

Če smo bili za safari prezgodnji za srečo, oziroma za srečanje s kaj več kot enim slonom in nekaj jelenjadi, smo v Majsor (Mysore) prišli čisto ob pravem času, se pravi, še za dne. Prenočevanje smo imeli rezervirano v enem od bolj »nobel« hotelov, ki ga je izbral Ranganathan, Bharathov oče. Po njegovem je v času zunaj sezone menda smešno poceni. Jaz bi bil zadovoljen tudi s čim manj prestižnim za manj denarja, ampak se je izkazalo, da je imel Ranganathan še kako prav. Ni nam namreč organiziral prenočevanja kar kjerkoli, ampak v pravi kraljevski palači. Sicer nekdanji, a kljub temu, zgrajeni za kraljevske goste. Za indijskega podkralja, če smo natančni. Že ime “Lalitha mahal” pove, da gre za palačo. Drugi del imena – mahal, pomeni palača. Če ste se ob tem spomnili enega najbolj prepoznavnih turističnih biserov Indije, Tadž mahala, imate še kako prav. Tudi  v tem primeru gre za palačo. To, v kateri smo prenočevali mi, je dal na začetku dvajsetih let dvajsetega stoletja postaviti majsorski maharadža oziroma po naše kralj iz rodbine Vodejar. Denarja mu očitno ni manjkalo in arhitekt, ki mu je zaupal načrte za zgradbo, je opravil, za moje pojme, odlično delo. V Evropi bi bil slogovno sicer malo staromoden, saj so »neo« slogi značilni bolj za drugo polovico devetnajstega stoletja in še pred začetkom dvajsetega jih je začel izrinjati »Art Nouveau« oziroma v naši tedanji domovini »secesija«. V Ljubljani imamo tako na primer na Miklošičevi ulici številne, v lahkotnem secesijskem slogu grajene stavbe, z značilnimi stiliziranimi rastlinskimi okraski, kovanimi ograjami, keramičnimi ploščicami na fasadah, da barvne poslikave, kakršna krasi Vurnikovo Zadružno gospodarsko banko niti ne omenjam. Skoraj vse so  bile zgrajene v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja torej pred palačo Lalita, ki je slogovno precej bliže ljubljanski operi, narodnemu domu ali narodnemu muzeju, torej stavbam s konca devetnajstega stoletja.

Popolna simetrija, kupole, stebrišča in nedolžna belina palače Lalita (Lalitha mahal), nekoč namenjene indijskemu podkralju, danes pa hotelskim gostom

Palača Lalita  je v spletnih virih v glavnem opredeljena kot neorenesančna stavba. Pri načrtovanju naj bi se zgledovali po katedrali Sv. Pavla iz Londona, pri gradnji te pa po baziliki Sv. Petra v Rimu. Londonska katedrala je bila grajena ob koncu 17. in dokončana na začetku 18.stoletja in mene so učili, da je to čas baroka. Bazilika sv. Petra je bila sicer začeta v renesansi, dokončana pa tudi že v baroku. V Laliti sem prepoznal predvsem baročne poteze. Izstopajoča osrednja kupola palačo še najbolj povezuje z omenjenima cerkvenima vzoroma.  Pred simetrično sprednjo fasado z monumentalnim vhodom je velik prostor, namenjen parkiranju, a je zasnovan v slogu francoskega parka, ki je palačo nekoč očitno z osrednjo osjo povezoval z mestom. Danes je park na nižji terasi na mestni strani od dvoriščnega dela pri palači ločen z ograjo, zanemarjen in preraščen z grmovjem, se pa da še vedno razbrati nekdanjo strogo simetrično parkovno ureditev z osrednjo osjo, ki je potekala od vhoda v palačo proti mestu, ki je na zahodni strani danes oddaljeno dobrega pol kilometra.

Kraljeva palača v Majsorju – prostor pred palačo je namenjen množičnim slavjem, na katerih je navzoč tudi kralj, ki ima danes zgolj simbolno vlogo – odprt pokriti del med vogalnimi stolpi je namenjen gledalcem (kot pokrite tribune na stadionih), med katerimi ima častno osrednje mesto seveda kralj

Zračna razdalja od palače Lalita do majsorske kraljeve palače je okrog štiri kilometre. Kot največjo zanimivost te so nam na vsakem koraku razlagali, da je osvetljena s kar sto tisoč žarnicami. Tisti malo bolj natančni so jih sicer omenjali kakih dva do tri tisoč manj, ampak številka je še vedno impozantna. Če držijo informacije s spleta, so bile včasih žarnice tridesetvatne, kar pomeni skupno kar tri megavate. Po novem naj bi bile samo še petnajstvatne, kar pomeni pol manj, a je to še vedno toliko, da v eni uri za osvetlitev porabijo toliko energije, kot je znašala celotna mesečna proizvodnja sončne elektrarne na naši strehi v nadpovprečno sončnem aprilu leta 2020. Najbrž je izjemna poraba energije eden od glavnih razlogov, da lahko palačo v vsem njenem sijaju lahko občuduješ vsak večer samo tričetrt ure oziroma eno uro ob nedeljah in praznikih in ne tako kot pri nas, kjer je vsaka druga vaška cerkev osvetljena vso noč.

Nadaljevanje nekdanjega parka pred palačo Lalita v smeri proti mestu, ki je danes zapuščen in zanemarjen

Čeprav so nam vsi dopovedovali, da je osvetlitev palače nekaj, kar si je v Majsorju nujno treba ogledati, tega nismo strpali v naš urnik. Sva pa s Tajem slučajno ujela pogled na razsvetljeno palačo kar s terase nad vhodom v palačo Lalita, kjer je bil za dva večera naš drugi dom. Med čakanjem na odprtje restavracije sva raziskovala javno dostopne prostore palače in se podala po osrednjem stopnišču pod veliko kupolo do terase, od koder je lep pogled proti mestu. In tam daleč je v soju stotisočih žarnic žarela majsorska kraljeva palača, od daleč tako majhna kot igrača. Preden sva poštudirala, kaj je to, kar se tam v daljavi sveti in uspela na teraso privabiti še Julijo, je bila tam samo še tema zgodnjega večera.

Stopnišče pod kupolo prizidka v palači Lalita

Ampak vrnimo se nazaj k našemu prihodu v hotel. Dovozna cesta k hotelu prečka precej neugledno pusto, prašno in zanemarjeno parcelo, na kateri je sem in tja kakšno drevo, skratka po videzu precej neugledno obrobje mesta, kot da si nekje na robu civilizacije. Da bi se kar tako pripeljali pred vhod palače, seveda ni šlo. Vmes te prav po vojaško prestrežejo varnostniki, ki so seveda tudi prav po vojaško oblečeni. Preden so nas spustili skozi zidani vhod na vrt, kjer se po kakih 200 metrih znajdeš pred vhodom v hotel, so morali varuhi palače iz recepcije dobiti informacijo, da nas pričakujejo in seveda so nas potem pri vhodu pričakali, tako kot se spodobi. Z izvoščki, ki so pobrali našo prtljago in jo odtovorili pred recepcijo ter potem vso dolgo pot po hodnikih in po stopnišču v drugo nadstropje prizidka, kjer smo imeli sobo. Zavito stopnišče z elegantno ograjo ni bilo zavito samo zaradi okroglosti, ampak je bilo zavito tudi v polivinil, ker so imeli na delu pleskarje. Ob stopnišču so poleg tega vgrajevali še dvigalo. Sicer pa je bila tudi nad tem stopniščem v prizidku prav elegantna kupola, čeprav precej manjša kot tista osrednja pri glavnem vhodu.

Soba je izgledala približno tako, kot da od zgraditve ni doživela kakšne posodobitve. Glede na to, da smo bili v prizidku, je to samo nekaj desetletij in ne skoraj stoletje, kolikor je stara palača. Ampak vseeno je bil vtis daleč od kakšnega petzvezdičnega razkošja. V času, ko je palača postala hotel so, poleg prizidka s sobami, na vrtu za palačo zgradili tudi bazen. Sprva nisem bil čisto prepričan, če je res namenjen plavanju. Ne ob njem, kaj šele v njem, ni bilo žive duše. Ampak tudi sicer v hotelu ni bilo kakšnega posebnega vrveža gostov. Bolje rečeno, nikakršnega. Sem in tja si srečal koga, ki je izgubljeno taval po hodnikih in takih, na pol izgubljenih, gostov je bilo bistveno manj kot hotelskega osebja in delavcev, ki so se trudili z obnovo. Tako sem imel vsaj nekaj upanja, da bazen ni od vseh povsem zapuščen zato, ker je v njem neprimerna voda, temveč zato, ker ni gostov, ki bi jih zanimalo čofotanje po bazenu in to ob temperaturah, kakršne so značilne za začetek naših počitniških dni. Taja nisem uspel prepričati, da bi se mi pridružil pri preizkusu temperaturne in higienske primernosti bazenske vode, Julije tudi ni zanimala tovrstna izkušnja, torej sem moral do bazena odločno odkorakati kar sam. In mi ni bilo žal. Po videzu je bila voda čista, kako je z njenim okusom, sem se na vse pretege trudil ne ugotoviti. Temperatura pa je bila idealna. Četrt ure plavanja in še malo čofotanja, potem pa v kotu vrta na odsluženi gugalnici, oziroma na njenem drogu še mojih dvanajst dvigov, za katere drugje v Indiji še nisem imel priložnosti. Ko sem to ponovil še naslednje jutro, je hotelski uslužbenec, ki je bil očitno zadolžen za čistočo vrta in bazena, samo od daleč začudeno gledal, kaj za vraga počne ta belopolti stari sivobradec na odsluženi stari gugalnici.

V hotel smo torej prišli dovolj zgodaj, da sem si lahko pred večerjo privoščil še plavanje. Pa bi si povsem lahko še kaj, ker restavracijo so odprli šele ob osmih. Nam je pa že kar krulilo po želodcih, saj smo imeli namesto kosila safari po narodnem parku, ampak prav siti od tega nismo bili, naveličani mogoče, predvsem Taj, siti pa nikakor ne. A bolj ko smo poizvedovali, če bi se morda ne dalo dobiti kaj za pod zob še pred odprtjem restavracije in bolj ko smo iskali, če je za kakšnim vogalom le kakšen pult ali prodajalnica s kakšnimi prigrizki, bolj so nas prijazni uslužbenci nagovarjali, da moramo nujno obiskati njihovo kavarno, kjer imajo živo glasbo.

Palača z zadnje strani, kjer je prekrasen, a žal zapuščen in zanemarjen vrt s teraso

Navsezadnje smo se vdali v usodo in smo šli pogledat in poslušat. Scena je bila resnično filmska: za pultom na koncu kavarne do obisti naveličan natakar, ob pultu na barskem stolčku gospa s pijačo, ki vdano posluša pianista, ta sedi za klavirjem sredi prostora in preigrava svoj program.

Seveda je prihod novih treh gostov pomenil več kot podvojitev poslušalstva in ker v tako intimnem vzdušju ne moreš pričakovati, da boš neopazno poniknil v množici, nas je še pred natakarjem, nagovoril kar pianist. Hotel je vedeti, od kod smo in očitno je bil dovolj razgledan, da se mu je vsj približno dozdevalo, da ve za Slovenijo in kje približno se nahaja.

Za nami je v kavarno prišel še mlajši francoski par in ko si je pianist vzel odmor, ga je prikupna ženska polovica para vprašala, če lahko zaigra na klavir. Jasno, da ji je dovolil in potem, ko je po začetnem lovljenju odigrala in zapela skladbo, ki naj bi bila ena redkih, ki da  jo zna, je bil hišni muzikant navdušen nad njo in seveda nad slišanim. Ker s posluhom in glasbenim znanjem nisem najbolje opremljen, težko presodim, ali je bil razlog za navdušenje spretno obvladovanje   klaviature in glasilk ali pa predvsem  ljubkost in telesna privlačnost mlade dame. Kakorkoli že, kar dosti si je dal opraviti z njo in okrog nje in jo je prepričal, da je še malo zapela. V nadaljevanju so sledile melodije po željah, ki jih je bolj ugibal, kot pa izvedel od nas  in za veliki finale nam je zaupal, da je nabolj zadovoljen, kadar poslušalci z njim prepevajo in smo seveda družno v en glas z njim prepevali. Potem pa je to svoje zadovoljstvo s publiko stopnjeval še v smeri gibalnih dejavnosti in je naznanil, da mu je pa še bolj všeč, če ob njegovem igranju gostje zaplešejo. Tu sva prišla na svoj račun midva z Julijo. Jaz se sicer nisem nameraval izpostavljati z javnim nastopanjem, ampak mi je bilo povsem jasno, da se temu ni mogoče izogniti. Torej sem se vdal v usodo in se z ženo, kolikor je le mogoče elegantno in po taktu, zavrtel po gladkem tlaku podkraljevske palače v Majsorju. Dovolj dobro in dovolj elegantno, da so bili vsi prisotni navdušeni. Še Taj je bil videti ponosen na svoja starša. No, vsaj ni mu bilo videti, da bi se vdiral v zemljo od sramu. Arhitekturnemu okolju primerno, sem se ob aplavzu šestih parov rok počutil skoraj, kot da sem na dunajskem opernem plesu, ali pa kot da sva ravnokar odplesala plesni nastop na tradicionalnem novoletnem koncertu dunajskih filharmonikov.

Jedilnica v hotelu Lalita

Jedilnica, v kateri smo se prehranjevali, je tudi bolj spominjala na operno dvorano v najbolj razkošnem baročnem slogu in to celo z ložami v prvem nadstropju, kot pa na restavracijo z indijsko hrano in to v osrčju južne Indije za povrh. Da ne omenjam, da smo tudi jedli po indijsko, torej brez pribora, s prsti. Prav veliko družbe pri tem nismo imeli. Najbolj so mi v oči padli starejši gostje, ki so mi delovali zelo ameriško, čeprav so bili po videzu očitno indijskega porekla. Obnašanje pa je bilo nezgrešljivo stereotipno ameriško.

Ampak ker kultiviran človek poleg hrane rabi tudi kaj, da nasiti duhovno lakoto, smo se naslednje jutro po zajtrku odpravili pogledat znamenitosti z mojega seznama, ki je nastal ob brskanju po spletnih straneh z informacijami o tem, česa v Majsorju nikakor ne smeš spregledati. Na Google-ovih zemljevidih sem si pogledal, kje je kaj, da se ne bi po nepotrebnem vozili križem kražem po gostem indijskem mestnem prometu.

Najprej smo se zapeljali do majsorske katedrale posvečene sv. Jožefu in sv. Filomeni. Zgrajena je bila v neogotskem slogu leta 1936 in res s svojo višino in velikostjo izkazuje divje kipenje kvišku. Čeprav je okrog nje kar nekaj nepozidanega prostora, je nikakor nisem mogel v celoti zajeti v kader, da bi jo fotografiral v enem kosu. Od znotraj je pa ne smeš fotografirati in v bližini vhoda je bila ena prav zoprna varuhinja, ki je v meni zatrla sleherno željo po kakšnem poglobljenem duhovnem izkušanju notranjosti tega verskega objekta. Juliji pač ne, tako da sem naredil kar nekaj krogov po ploščadi pred cerkvijo, preden je napolnjena z duhovno energijo prišla na svetlo luč majsorskega sončnega dopoldneva. Kaj je v tem času počel Taj, ne vem, ker se je tudi on izgubil nekje v temačni notranjosti katedrale.

Neogotika po indijsko – katedrala v Majsorju iz leta 1936, ena najvišjih v Aziji, arhitekt Francoz Daly pa naj bi se pri načrtovanju zgledoval po Kölnski katedrali

Naš taksist je parkiral pred trgovino s svilenimi izdelki in ko smo hoteli naprej, ni šlo. Ni nam bilo jasno kaj se dogaja, a smo počasi le dojeli, da moramo pred odhodom naprej nujno še v trgovino. Tam so nam prodajalci dopovedovali, da takih svilenih sarijev in po taki ceni ne dobiš nikjer in so nas hoteli kar posesti in nam razkazati vse kar premorejo. Ampak se nismo dali in smo šli, ne da bi zapravili eno samo rupijo. Le kaj jim pride na misel, da se bomo ukvarjali s takimi banalnostmi, kot je kupovanje svilenih sarijev in to mi, ki smo si zadali za nalogo, da potešimo svoje duhovne kulturne potrebe. Skoraj zadenjsko smo, med iskanjem izgovorov, »ušli« iz trgovine, se hitro strpali v taksi in pognali našega voznika proti tisti pravi kraljevi palači, ki jo oblegajo množice turistov od vsepovsod, čeprav so bili v tem času, po videzu sodeč, na obisku predvsem Indijci.

Na obsežnem zemljišču, ki pripada palači, seveda ne gre brez svetišč

K sreči nam za vstopnice ni bilo treba čakati v kakšni neskončno dolgi vrsti in tudi za oddajo obutve so imeli dovolj dolg pult, da nekega posebnega čakanja ni bilo. Malo je bilo sicer zmede, ker si na enem mestu dobil vrečo za obutev, potem si se sezul, dal vanjo čevlje, natikače ali gojzarje, pač tisto, v čemer si prikolovratil pred palačo in potem si vrečo z obutvijo na drugem mestu za istim pultom oddal.

Ko smo bili enkrat bosi smo se odpravili po prašnem dvorišču proti palači in si jo seveda najprej ogledali in jo poslikali od zunaj s sprednje strani, noter pa nismo mogli tam, kjer smo hoteli, ampak so nas varnostniki, ki so poležavali sem in tja po ploščadih za prireditve, poslali tja, kjer so nas čakali priložnostni vodiči. Ti so za razliko od onih samozvanih, s kakršnimi sva imela s Tajem izkušnje iz Katmanduja, vsi imeli nekakšna potrdila, ki naj bi dokazovala, da so res uradni vodiči. Naš je hitro nabral manjšo skupinico obiskovalcev, ki smo bili voljni, za ustrezno plačilo seveda, poslušati njegovo razlago v angleščini in nismo bili razočarani. Popeljal nas je skozi del palače, ki si ga je moč ogledati in nam ob tem razložil ravno prav in ne preveč, da ni bilo dolgočasno, a smo vseeno potešili svojo radovednost. V preostalem delu palače prebiva kraljeva družina, ki formalno sicer ne kraljuje več, a ima v družbi še vedno  pomembno vlogo kot neke vrste kulturna dediščina in vez z bolj ali manj svetlo preteklostjo. Vodejarji so majsorskemu kraljestvu vladali več kot pol tisočletja. Sicer z nekaj vmesnimi prekinitvami in ne vedno povsem suvereno, ampak ne glede na vse, jim ni šlo slabo. Navsezadnje jim je v času britanske nadvlade uspelo v Majsorju zgraditi dve izjemni palači. V eni smo prenočevali mi, v tejle drugi pa prenočujejo potomci Krišnaradže IV., ki ju je dal zgraditi. Ob smrti leta 1940 naj bi veljal za enega najbogatejših ljudi na svetu, a še vedno je bil samo drugi najbogatejši v Indiji. Je bil pa, tako kot njegova rodbina nasploh,  zelo naklonjen kulturi in umetnosti. Ob neskromnih dohodkih si je podpiranje različnih umetnikov in umetniških zvrsti tudi lahko privoščil.

Strop in lestenec iz enega od osrednjih prostorov v palači

Na spletu sem zasledil, da je bil načrtovalec palače arhitekt Henry Irwin. Dokončana je bila leta 1912, zgradili pa so jo na mestu stare, lesene, ki je pogorela leta 1897 ob poroki najstarejše hčerke prejšnjega kralja Čamaradže. Ta je umrl star komaj 31 let, bil pa je kljub mladosti zelo napreden vladar, če gre verjeti Wikipediji, saj je menda v svoji kraljevini kot prvi na indijski podcelini uvedel skupščino, ustanavljal strokovne šole in s tem podpiral razvoj industrializacije, podpiral umetnost in je menda tudi ustanovitelj znamenitega majsorskega živalskega vrta, katerega ogled so nam tudi vsi toplo priporočali. No, na mestu pogorele palače je zrasla nova, današnja, zgrajena kot mešanica različnih slogov od indijsko-saracenskega do muslimanskega, ki ga razkrivajo barvite kupole in nekje sem prebral, da naj bi bilo vmes celo nekaj gotike, ampak se ne spomnim, da bi kje opazil, kaj takega, kar bi me spominjalo na ta slog.

Obiskovalci v ogledalu na enem od stopnišč

Notranjost palače naredi močan vtis s svojo izjemno eksotiko, s stenskimi poslikavami, slikami, zrcali in lestenci. Slednji so menda iz čeških steklarn. V najbolj reprezentativnem prostoru je na razpolago pet minut za »selfije« in skupinske slike, pri katerih priskoči na pomoč tudi vodič. Tako lahko potem obiskovalci polni novih vtisov, da megabajtov fotospominov v telefonski shrabi sploh ne  omenjam, en, dva, tri odhitimo novim dogodivščinam naproti.

Najbolj občudovan prostor v palači – sprejemnica oziroma zasebni kraljevi “durbar”

Prva je bila, da nas je neki možak, ki ima očitno na skrbi usmerjanje nevednih turistov, na vsak način hotel poslati v muzej v enem od stranskih kril palače. Nam pa do ogledovanja muzejev ni bilo, čeprav jih imam na sumu da je bil muzej bolj izgovor, s katerim turiste pripeljejo do trgovine s spominki. Če si tako uradno nekam poslan, potem tja tudi greš in smo torej šli. Potem pa smo videli, da nekateri domači obiskovalci, ki so očitno bolj izkušeni, mirno ignorirajo možaka, ki se je vživel v vlogo smerokaza. Tako smo šli tudi mi ven po bližnjici in ne po obvozu skozi muzej.

V palači je tudi veliko stenskih poslikav

Zunaj je bilo treba na dogovorjenem mestu počakati našega voznika. Dolgo sicer ni trajalo, da nas je pobral, ampak dovolj, da smo prvič na tej poti zares izkusili tisti nadležni prodajalski pristop, ki je značilen za najbolj turistično oblegane kraje tega dela sveta. Ulični prodajalci s svojim blagom silijo vate in ti na vsak način poskušajo prodati nekaj, česar zanesljivo ne rabiš in to po najbolj ugodni ceni. Julija sicer rabi vse, ker ji pride prav za terapije, a sva jo s Tajem uspešno prepričala, da ni kupila ničesar, ker je na takem kraju zanesljivo precej dražje kot kje drugje, kjer ni toliko turistov.

Svetišče Čamundešvara na hribu Čamundi nad Majsorjem

Pred palačo sva bila pri preprečevanju nakupa spominkov uspešnsa, na naslednji točki na vrhu hriba Čamundi, pred svetiščem Čamundešvara, kjer se je trlo obiskovalcev, pa ga nisva mogla preprečiti. Juliji je bil ponujen Ganeša iz tikovine, za katerega se je kasneje izkazalo, da mu manjka ena noga.

Zaradi gneče s Tajem v svetišče nisva šla, Julijo pa je množica tako rekoč odnesla skozenj. Midva sva medtem sedela na najvišji stopnici širokega stopnišča, ki vodi do vhoda v prostor, kjer prodajajo vstopnice. Od tod sva opazovala dogajanje pred svetiščem. Taju je v oči padel prodajalec sladoleda, ki si je najprej s prstom vrtal po nosu, potem pa z isto roko mirno delil kornete s sladoledom strankam, željnim hladne osvežitve na že kar žgočem soncu. Medtem so se iz svetišča vsuli šolarji in šolarke in prvi so se posedli pod nama na eni strani stopnišča, druge pa po drugi strani. Seveda se je takoj našel prodajalec ničvredne krame, ki je otrokom ponujal neke svetleče obeske na verižicah za okoli vratu. Pri nas bi ga otroci, ki bi želeli kaj kupiti, obstopili in se drenjali okrog njega, tule pa se je presenetljivo hitro med šolarji našel eden, ki je bil za posrednika. Ne vem, morda ga je določil učitelj, ki je bil z njimi in jim je tudi očitno naročil, naj se posedejo na stopnice in čakajo. Kakorkoli, posrednik je od sošolcev pobiral denar in jim od prodajalca nosil pločevinaste obeske. Potem, ko je iz svetišča množica naplavila še Julijo, je tudi ona kupila svojega Ganešo, še preden sva uspela s Tajem posredovati. Ganeša je sicer eno najbolj poznanjih hindujskih božanstev in ga tudi ni težko prepoznati, saj ima glavo kot slon oziroma ima slonjo glavo. Kot bog je zelo priljubljen in oboževan, saj pomaga premagovati ovire, je podpornik umetnosti in znanosti, tako rekoč je poosebljena modrost in umnost, se pravi nekaj podobnega kot pri Grkih sovooka boginja Atena. Enega takega majhnega, lesenega, brez ene noge imamo zdaj tudi pri nas doma. Samo da našega še nihče ni nikoli prosil za pomoč ali zaščito. Ampak nič se ne ve, če bo kdaj sila, pa morda pride še kako prav.

Pogled na Majsor z razgledne točke ob cesti na hrib Čamundi

Na poti s hriba navzdol smo se ustavili še na razgledni točki, od koder je lep pogled na mesto in smo imeli dovolj za en dan, tako da smo odšli nazaj v našo palačo. Bilo je prav smešno videti nas, ki smo se tja pripeljali v ne ravno najnovejšem, majhnem avtu spodnjega srednjega razreda, medtem ko so bili na velikem dvorišču pred hotelom parkirani samo avtomobili najvišjega luksuznega razreda. Za kakšne bolj trdne statistične zaključke jih je bilo sicer odločno premalo, ampak od treh, ki sem jih ujel v objektiv, sta bila dva mercedesa in en velik Toyotin terenec. Pred vhodom v palačo je bila običajno parkirana še črna kočija z vpreženim belim konjem, za vsak primer, če bi si kdo od gostov zaželel tovrstnega prevoza. Ampak ni bilo videti, da bi bilo takih kaj dosti. Konj in kočijaž sta tako v glavnem pasla dolgčas.

Intarzirani slonček pred recepcijo hotela Lalitha Mahal

Imajo pa v palači pred hotelsko recepcijo še eno zanimivo žival, ki pa je iz lesa in je polna intarzij. Gre za kakšen meter visokega slona na lesenem podstavku, ki je skoraj v celoti prekrit z vdelanimi okraski iz slonovine. Pred recepcijo je tudi originalno dvigalo iz časa, ko je bila palača zgrajena. Na osrednjem hodniku, ki se vleče po vsej dolžini stavbe pa sta takoj od vhoda levo in desno velika portreta Krišnaradže IV. in njegovega sina. Značilnost teh dveh portretov je, da sta naslikana v posebni tehniki, ki daje vtis tretje dimenzije. Portretiranca imata namreč pogled vedno usmerjen v opazovalca, ne glede na to, kje se ta nahaja. Ko greš mimo portreta te portretiranec tako ves čas spremlja s svojim pogledom. To skrivnost mi je razkril eden od uslužbencev hotela, ko sem ga pobaral o tem, kateri od portretirancev je kateri. Smo pa za tak način poslikave izvedeli že v tisti pravi kraljevi palači, kjer na eni od stenskih poslikav vse osebe na njej s pogledi spremljajo opazovalce.

Krišnaradža IV. Vodejar – portret v palači Lalita – portretiranec s pogledom spremlja gledalce

Naš dan v Majsorju se je končal z večerjo, naslednji dan po zajtrku pa smo se že odpravili nazaj v Bangalore. Spotoma sem načrtoval ogled še enega svetišča, a nisem bil povsem prepričan, da je naš šofer razumel, kaj si še želimo ogledati. Resnici na ljubo, tudi jaz nisem vedel. Za taksista pa nisem vedel, če je razumel, ker nas ni odpeljal k svetišču ampak do Brindavanskih vrtov. To je park z osrednjim motivom tekoče vode zasnovan v francoskem slogu, umeščen pa je neposredno pod jez velikega zadrževalnika na reki Kaveri. Zgrajen je bil v času ali 1924 ali 1932 (na isti spletni strani se pojavljata oba podatka) in ne le da je pomemben vir vode za namakanje najrodovitnejših kmetijskih površin v tem delu države, ampak je poleg tega še danes daleč najpomembnejši vir pitne vode tako za Majsor kot za Bangalore. Zarževalnik se razteza na okrog 7 000 hektarih. Jez je bil, tako kot toliko opevani palači, zgrajen za časa Krišnaradže IV. in se po njem tudi imenuje. Za park, oziroma vrtove, pa gre zahvala njegovemu ministrskemu predsedniku, kot bi rekli danes oziroma devanu (dewan) Mirzi Ismailu. Največja znamenitost parka so vodni koncerti, oziroma glasbeni vodnjak, ki ob zvočni spremljavi na različne načine bruha vodo. Najbrž je to eden glavnih razlogov za kar okrog dva milijona obiskovalcev letno, kar ni dosti manj kot jih obišče kraljevo palačo v Majsorju. Ta naj bi imela okrog 2,7 milijona obiskovalcev.

Brindavanski vrtovi pod jezom zadrževalnika na reki Kaveri – zid na levi je jez, v sredini pa je osrednji vodni motiv parka

Nas je skozi park popeljal vodič, ki je znal angleško ravno toliko, da se je naučil na pamet nekaj najpomembnejših stavkov o parku, v pogovoru z nami pa je v glavnem ponavljal tisto, kar smo povedali  ali vprašali mi. Nas je pa na vsakih deset metrov postavil na kakšno posebej fotogenično mesto in nas tam z našimi telefoni slikal. Tako se je prebil z nami od začetka do konca ne da bi mu mogli zastaviti preveč, njemu tako težko razumljivih, vprašanj. Še tisto, kar smo uspeli izvedeti od njega, je bilo bolj ugibanje o tem, kaj bi lahko bilo to, kar je povedal. Skratka, veliko je bilo izgubljenega s prevodom, ker prevoda sploh nismo imeli. A vrtovi so lepi in v njih je kar mrgolelo vzdrževalcev. Ukvarjali so se s čiščenjem osrednjega vodnega telesa, ki je kot kakšna dva  metra široka plitva reka, ki se vleče po vsej dolžini parka in videti je bilo, da v toplem in sončnem dopoldnevu kar uživajo med brodenjem po vodi. Naš vodič nas je potem odpeljal še do restavracije hotela Mayura, da smo si privoščili čaj, on je pa tudi verjetno kaj dobil, ker je pripeljal goste. Bili smo tudi edini gostje v prostoru, ki je bolj spominjal na kakšno šolsko jedilnico med poletnimi počitnicami, kot pa na to, kar naj bi bil.

Svetišče Sri Ranganatha v Srirangapatni z nepregledno množico obiskovalcev

Naša naslednja postaja je bilo svetišče, zaradi katerega smo po vsej verjetnosti prišli v Srirangapatno, čeprav še vedno nisem vedel, če nas je šofer res pripeljal tja, kamor sem mu naročil in ne  nekam čisto drugam. Kar se svetišča tiče, je bila stvar približno taka, kot v malo prilagojenem reku: »Če si videl eno, si videl vsa!« Nekaj zelo podobnega smo namreč videli in doživeli dan prej na hribu Čamundi. »Sejem bil je živ!«, bi se lahko reklo. Ob poti do vhoda v svetišče se je trlo ljudi in ob njej so bile razpostavljene stojnice z vsem mogočim. Meni je bila glavna misel, kako se med vsemi temi ljudmi premikati, ne da bi mi kdo kaj izmaknil. Bili smo namreč zelo vpadljiva in izstopajoča trojka turistov med veliko množico domačinov, ki so bili po videzu vsi po vrsti precej drugačni od nas in to tako po oblačilih kot po fiziognomiji, da naše bledoličnosti niti omenjam ne.

Naš šofer, ki je poskrbel, da smo v Srirangapatni videli še kaj več kot zgolj načrtovano svetišče – z Julijo sva ga tudi v avtu gledala samo od zadaj, ker je spredaj ob njem sedel Taj

K sreči Julije ni tolikanj vleklo noter, da bi jo morala s Tajem spet čakati zunaj. Tako smo samo telefonsko zabeležili nekaj vtisov iz gneče pred vhodom v svetišče, za katerega zdaj vem, da se imenuje po istem bogu kot Mašin tast Ranganathan, kar je sicer tudi Bharathov priimek. »Sri Ranganatha« je svetišče posvečeno tako imenovani počivajoči obliki boga Šive, ležečega na kači oziroma kačjem božanstvu. Tudi tega, da svetišče leži na otoku sredi reke Kaveri, ob obisku nisem vedel. Sem si pa prebral zdaj, ob pisanju teh vrstic. Na kraju samem, sem bil pa očitno že malo samoizolativen, čeprav smo za koronavirus takrat komaj kaj slišali. Ampak v množici se nisem nikoli počutil najbolj domače, zato sem tudi v tem primeru naredil vse, da se čim prej spet znajdem v varnem zavetju pločevinaste kletke našega taksija.

S tem smo se odpeljali naprej in iz šoferjeve razlage nismo prav natančno vedeli kam. Ampak glede na njegovo versko pripadnost bi bilo že kar malo čudno, če bi nas ne poskušal tudi malo seznaniti z enim najslavnejših muslimanov iz teh krajev in nas je zato odpeljal v poletno rezidenco oziroma palačo sultana Tipuja.

Sultan Tipu na sliki, razstavljeni v njegovi poletni palači

Še sanjalo se mi ni, kdo je ta tip, ki mu je bilo ime Tipu, dokler se nisem znašel pri njem na obisku. No, ne ravno pri njem, ker so ga pokončali pred dobrimi 220 leti, ampak v prestolnici njegovega nekdanjega »sultanata«. Tipujev oče Hajder Ali je namreč kot glavni vojaški poveljnik v Majsorskem kraljestvu prevzel oblast Vodejarjem. Predstavljam si, da je šlo za nekakšen tihi vojaški udar. V drugi polovici 18. stoletja, ko si je vse več indijskega ozemlja tako ali drugače prisvajala britanska Vzhodnoindijska družba, sta bila Hajder Ali in njegov sin sultan Tipu zadnja, ki sta se na ozemlju današnje Karnatake vojskovala z imperialističnimi zavojevalci in njihovimi indijskimi zavezniki. Glede na to, da so si bili v tistem času v Evropi z Angleži stalno v sporu Francozi, je nekako logično, da sta si Hajder Ali in sultan Tipu prav te izbrala za zaveznike, a kaj prida ni pomagalo. V prvi vojni bi Hajder Ali še lahko veljal za zmagovalca, druga se je končala, kot bi se reklo, z remijem, po očetovi smrti  je Tipu bil še tretjo in zadnjo četrto vojno. Slednja se je končala z njegovo smrtjo. K hitremu porazu in padcu prestolnice, ki sta jo  v Srirangapatno prestavila Hajder Ali in Tipu, je pripomogla številčna premoč Britancev in njihovih zaveznikov in še izdaja Tipujevega svaka za povrh. Tipu, ki je bil tudi Napoleonov zaveznik, je danes za ene prosvetljeni vladar, za druge pa verski zaslepljenec in tiran. Sovražil je Britance in menda naj bi to sovraštvo prenesel tudi na indijske katolike. To sicer ne zveni pretirano logično, saj so Britanci protestanti, medtem ko je Francozom, ki so bili njegovi zavezniki,  katolištvo precej bližje. Res pa v tistih revolucionarnih časih ta vera tudi pri Francozih ni bila najbolj v čislih, še posebej ne pri revolucionarnih vojaških poveljnikih.

Tipu naj bi bil še najbolj strpen do hindujcev, a je bila to bolj strpnost zaradi koristi, kot pa dejansko sprejemanje drugače verujočih. Pripadniki številnih drugih veroizpovedi in plemen so menda izkusili vse kaj drugega kot strpnost in prizanesljivost. Morda prav zaradi tega Tipu predvsem pri tamkajšnjih muslimanih velja za tigra iz Majsorja in narodnega junaka, ki se je kot zadnji boril proti britanskim zavojevalcem.

Stenska poslikava v palači, ki prikazuje zmago Hajderja Alija in Tipuja v eni od bitk z Angleži

Z vojaškega vidika me je najbolj presenetilo, da je imel Tipu v svojih enotah kar več tisoč vojakov v posebnih raketnih oddelkih. Majsorske rakete so imele cevaste izgorevalne komore iz kakovostnega kovanega železa in so lahko letele kilometer ali celo dva daleč. S pomočjo kolesnega  izstreljevalca pa se jih dalo skoraj hkrati izstreliti tudi od pet do deset. Rakete so, kot toliko drugih stvari, izumili Kitajci, a Hajder Ali jih je izpopolnil tako, da so postale učinkovito orožje. Tipu pa je poskrbel, da je postala njihova uporaba v njegovi vojski množična in za sovražnike smrtonosna. Po zavzetju Srirangapatne so Angleži našli na stotine teh raket, ki so jih potem sami razvijali naprej in jih tudi uporabili v napoleonskih vojnah.

Vse to nekako postavlja na glavo naše stereotipno gledanje na Indijo kot zaostali del sveta, kjer naj bi se v skladu z našimi predstavami, naprednim in sodobno opremljenim Angležem zoperstavljali slabo oboroženi domačini. Nekako tako, kot nam je boje domačinov z Angleži v Ameriki v našo zavest vtisnila »vesternska filmografija« kavbojev s puškami in indijancev z loki in s tomahavki. Ampak kljub vsemu je ob teh majsorskih raketah treba malo krotiti domišljijo, da si ne bi kdo predstavljal, da je to kaj takega kot severnokorejske rakete ali vsaj ruske katjuše iz druge svetovne vojne. Računati je treba, da gre za čas druge polovice 18. stoletja, ko se je z izumom uporabnega parnega stroja šele začenjala industrijska revolucija. Majsorske rakete so bile tako bolj kot ne sulice na raketni pogon, oziroma kopja z raketnim motorčkom, a kljub temu zastrašujoče učinkovite. Med napadenim vojaštvom so ob odboju od tal tako imenovane talne rakete s svojim vijugavim šviganjem in ostrim rezilom pritrjenim na koncu bambusove palice, povzročale hude poškodbe, da groze, ki so jo nedvomno vzbujale, niti ne omenjam.

Prva stvar, ki so jo zavojevalci naredili, potem ko je bil Tipu ubit in njegova vojska poražena, je bila, da so izropali palačo in celotno prestolnico. Kup Tipujevih dragocenosti in celo njegovih osebnih predmetov ter oblačil ima še danes svoje mesto v londonskem Viktorija in Albert muzeju. Le nekaj ukradenih stvari je našlo pot nazaj v domače kraje, na primer Tipujeva sablja. Seveda ne, ker bi Združeno kraljestvo vrnilo del ukradene dediščine Indiji, ampak ker so premožni Indijci za velike denarje odkupili predmete, ki so se iz različnih razlogov znašli na dražbah.

Črnobela reprodukcija slike zadnje Tipujeve bitke in njegove smrti, ki jo je kakšno leto po bitki naslikal Henry Singleton

Poraz v četrti Anglo-majsorski vojni je imel za posledico, da so si del, že v prejšnjih vojnah skrčenega ozemlja Majsorja, zavezniki razdelili, v preostanku države pa so Angleži na prestol postavili prejšnje vladarje Vodejarje, ki so vladali prinčevski državi, podrejeni britanskemu kralju.

Skozi tale vhod se pride na zemljišče, na katerem stoji Tipujeva poletna palača

Ker večine zgoraj zapisanega o Tipuju in Anglo-majsorskih vojnah v času obiska njegove poletne palače še nisem vedel, sem bil ob obisku nekoliko negotov glede tega, kaj lahko pričakujemo. Do palače, ki se nahaja sredi obsežnega ograjenega vrta, se pride skozi monumentalni vhod, ki je nezgrešljivo islamskega arhitekturnega videza. Do njega je treba po stopnicah navzgor in potem na drugi strani navzdol. Tam te pričaka obširna zelenica s posameznimi mogočnimi drevesi. Obiskovalcev je bilo, za indijske razmere, zelo malo in med njimi, smo bili mi verjetno edini nemuslimani. Dobil sem vtis, da je to priljubljen kraj za družinske izlete, saj so bile skupine obiskovalcev sestavljene iz babic in dedkov, očkov in mamic, da številne otročadi niti ne omenjam. Peščena pot do lesene palače je dolga kakšnih 200 metrov. Palača ni kdo ve kako velika, a za častitljivo starost okrog dveh stoletij in pol in dejstvo, da je lesena, sorazmerno dobro ohranjena. Bogata poslikava jo prekriva tako rekoč od tal do vrha, a je bila ponekod žrtev vandalizma, bržčas v času, ko obiskovalci še niso bili pod tako strogim nadzorom kot danes, ko te na vsakem koraku spremlja budno oko kakšnega varuha ali varuhinje. Poleg okrasne poslikave z ornamenti so na stenah tudi slike, ki ponazarjajo različne dogodke. Osrednje mesto ima velika slika s prizorom zmage nad Angleži v eni od bitk v drugi Anglo-majsorski vojni. Palača je postavljena na nizek podstavek in ima poleg pritličja še nadstropje, okrog in okrog pritličja pa je odprt zunanji hodnik. Vitki, lično oblikovani stebri dajejo vtis lahkotnosti, številne rezbarije pa dopolnjujejo barvne poslikave.

Osrednji prostor v letni palači sultana Tipuja

V zgornje nadstropje ne moreš, spodaj pa hitro narediš krog skozi prostore nanizane ob zunanjem hodniku, vključno z osrednjim, ki se pne skozi obe nadstropji. V palači je razstavljen tudi Tipujev portret ter slika s prizorom njegovega poraza in smrti. Na tablicah z napisi se je tako dalo dobiti prvi vtis o tem, kdo je bil ta tip, ki si je dal postaviti palačo iz tikovine, ki se je tako dobro ohranila do današnjih dni. Ni čudno, da kilogram tega lesa, iz katerega je palača, stane kar 400 evrov, če sem prav preračunal ceno iz trgovine s spominki v Bangaloreju.

 

Zunanji hodnik na sprednji strani palače z varuhinjo kulturne dediščine ob glavnem vhodu

Po ogledu palače nas je naš voznik odpeljal še na en kraj, za katerega nam ni bilo čisto jasno, kaj neki je. Ampak saj je bilo povsem logično, da si je bilo treba ogledati še Tipujevo grobnico. Tudi njegov poslednji dom je zasnovan podobno kot palača. Na obsežen vrt se pride skozi mogočen vhod in tam daleč na sredi je kvadratna stavba, precej manjšega tlorisa kot palača. V njej je prostora ravno za tri, z okrašenimi pregrinjali pokrite, pokrove grobnic, ki so kot trije majhni šotori. V srednjem grobu je Hajder Ali, zraven je njegova žena, zanju je dal Tipu mavzolej tudi zgraditi, na koncu pa je še sam končal ob svojih starših. Zunaj so še grobnice sorodnikov. Grobnica je zgrajena v perzijskem slogu in do nje smeš samo bos.

Gumbaz oziroma mavzolej Hajderja Alija in njegovega sina Tipuja

Še preden sva z Julijo prišla do vhoda, je k nama prihitel možak z brado in lasmi vodeno rdečerjave barve. Julija je ugotavljala, da si svojo sivino oziroma belino zakriva z barvanjem s kano. Kaj hoče od naju nisva vedela. Zaupno naju je odpeljal v mavzolej, kjer je bilo nekaj vodičev s svojimi turisti in izkazalo se je, da je tudi najin pobarvanec eden od njih, midva pa njegova turista. V petih minutah nama je v polomljeni angleščini razložil, kje je kdo pokopan in najbrž še kaj o stavbi, vsekakor nekaj o njenih rezljanih vratih, za katere sem zdaj prebral, da so na ogled v Victoria in Albert muzeju v Londonu. Nadomestila so jih intarzirana vrata z okrasjem iz slonovine, ki so darilo glavnega indijskega guvernerja lorda Dalhousie-ja, če gre verjeti Wikipediji, sploh glede na to, da je bil možakar Škot.

Priložnostni vodič ob stranskem vhodu v mavzolej

Ampak šalo na stran, takoj ko smo stopili ven iz mavzoleja, sva z Julijo izvedela kaj hoče od naju pobarvani možak. Denar, kakopak. Plačala sva, kaj bi ne in že v naslednjem trenutku ga nisva več zanimala. Je pa ravno takrat prišel Taj in je tudi njega, ne da bi ga kaj vprašal, odpeljal noter k Tipuju in njegovim staršem, pod tistimi šotorastimi pokrovi njihovih grobnic. Ni trajalo dolgo, ko sta bila spet zunaj in seveda je možakar spet iztegnil roko, da bi dobil svoj hitro zasluženi denar. Ampak Taj ni bil tako lahka žrtev kot midva. Ko sem v njegovi odklonilni drži začutil prvi kanček omahovanja, sem ga podprl z informacijo, da je za svoje mikro vodenje že od naju dobil več kot dovolj.  Za slovo smo bili od njega deležni nadvse grdega pogleda. Levstik bi rekel, da je gledal kot bi se za Krimom in Mokrcem bliskalo ali nekaj takega.

Medtem, ko smo si mi ogledali grobnico oziroma mavzolej, ki se mu reče Gumbaz, je naš šofer odmolil svojo popoldansko molitev in tako smo bili pripravljeni za zadnji del poti nazaj v Bangalore. Tam smo potem izvedeli, da je cena njegovih prevoznih storitev celo krepko višja, kot smo računali, ker je bilo treba plačati za vsak dan 300 polnih kilometrov, čeprav smo ob dneh naših postankov v Utiju in Majsorju prevozili krepko manj. K sreči nam je za drugi izlet svojega šoferja in avtomobil odstopil Bharathov prijatelj in že naslednji dan sva z Julijo z njim odpotovala na drugo potovanje. Taj pa je imel avtomobilskega prevažanja s staršema dovolj in se je odločil, da gre raje poležavat na plaže v Goi.