Spoštovane in spoštovani!

Danes, v času vsemogočnih družabnih omrežij in v informacijski povodnji vesoljnih razsežnosti, ni lahko stopiti na govorniški oder in nekaj izvirnega in novega povedati. Ob vseprisotnih standup komikih in komedijantih, pa se je treba soočiti še s pričakovanjem, da boš vsaj v vsakem tretjem stavku razdrl kakšno šalo, ki bo sprožila salve smeha. Ob vsem tem ni čudno, če se človek, ki mu je ponujen govorniški mikrofon, kar naenkrat znajde v hudi stiski, ki se ji reče ustvarjalna kriza. Eden od receptov za njeno razrešitev, je bil razkrit prav pred kratkim, a se je izkazalo, da so žal stranski učinki tako negativni, da povsem izničijo temeljni namen njene uporabe. Za povrh pa ta rešitev zame ne pride v poštev še iz najmanj dveh razlogov. Italijansko ne znam dovolj dobro in bi bil prevod najbrž bolj kilav, za povrh pa še kulturnega praznika, kolikor vem, v nobeni od naših, sicer kultiviranih, sosednjih držav ne poznajo. In tako pridem do rešitve številka dve, ki ji Boris Cavazza pravi “Uzdaj se u se i u svoje kljuse!”. Če pa še kljuseta nimaš, potem se moraš pač zanesti zgolj nase. Ko torej takole gruntaš, kaj bi vendarle takega povedal, da bi ne ponavljal za neštetimi, ki so o kulturi in našem kulturnem prazniku modrovali pred teboj, te končno prešine. Nekaj pa letos je drugače kot kadarkoli prej. Letos je natanko 170 let od smrti Franceta Prešerna. Nikoli ni bilo prej in nikoli ne bo poslej. In bo tudi 100 manj, se pravi 70, od Župančičeve in tudi okroglih 120 let od Kettejeve smrti, če smo že pri tem, kdaj je kateri od naših pesniških velikanov zapustil ta svet. Dolgoživost očitno ni bila najbolj pogosta značilnost naših najpomembnejših literarnih ustvarjalcev. Tudi z rožicami jim zvečine ni bilo postlano. Da pevcu vedno sreča laže, je držalo nekoč in najsibo danes še tako drugače, je vendar marsikaj enako. Umetnost je slejkoprej nebodigatreba in če bi bilo tako, kot se pridušajo na šank priklenjeni vseznalci, potem bi si moral vsak umetnik v potu svojega obraza s prodajo svojih umetniških izdelkov zaslužiti za svoje živetje in preživetje. Vsemogočni trg naj jim odreja, koliko in kaj si zaslužijo. Ko bi bilo to zgolj mnenje izza šanka in iz anonimnih spletnih komentarjev, bi človek morda še zamahnil z roko in si rekel, vedno bo nekaj takih, ki jim ni dano razumeti in klatijo neumnosti. Ko pa slišiš nekaj podobnega iz ust človeka, ki zaseda enega najodgovornejših položajev v tej mali kulturni državi, ni da bi mahal z roko, ampak zastrižeš z ušesi in se vprašaš, med kakšnimi ljudmi živiš. Očitno med takimi, ki jim je kulturni praznik več kot potreben, da se vsaj enkrat na leto spomnijo na kulturo. A kaj pomaga spomniti se, ko pa se marsikomu še sanja ne, kaj naj bi kultura sploh bila. Najbolj preprosto je kulturo enačiti z vsem tistim nebodigatreba, ki je rezultat dela nebodijihtreba umetnikov take in drugačne vrste – slikarjev, kiparjev, pesnikov, glasbenikov – kar se glasbenikov tiče, z izjemo tistih, ki igrajo na veselicah in pogrebih. Slednji si namreč po mnenju tistih izza šanka pošteno prislužijo svoj kruh in niso prisesani na davkoplačevalske prsi, kot vsa tista nepregledna množica oklicanih in samooklicanih umetnikov, ki vsak na svoj način nekaj sporočajo, razume pa ta njihova sporočila redkokdo, če sploh kdo.

Kultura pa je veliko več kot zgolj umetnost. Je tudi odnos, ki ga imamo do umetnosti, pa ne le do nje, temveč tudi do soljudi. Do teh, s katerimi si delimo ta planet in do teh, ki so živeli pred nami in nam zapustili to, to čemur danes pravimo materialna in duhovna dediščina. Če ne znamo ceniti soljudi, če ne premoremo temeljnega sočutja, ki nam omogoča, da pomagamo manj srečnim od nas, če smo zaslepljeni od hlastanja za lastnim uspehom, ki se slejkoprej meri zgolj in samo z imeti in imeti več, potem je tudi to kultura. Ni pa to kultura, kakršne bi si želel. To je kultura povzpetništva in brezobzirnega tekmovanja vsakega z vsakim. Tekmovanja, v katerem je človek človeku volk. Tekmovanja, kjer zmaga eden, vsi ostali pa so poraženci.

Dovolite, da si ob prazniku kulture zaželim, da bi se ljudje na tem planetu končno spametovali in začeli ustvarjati kulturo sožitja in ljubezni. Kulturo, v kateri bo glavni motiv osrečevati in biti srečen. Kulturo, v kateri glavni motor napredka ne bo nenehna gospodarska rast, ampak duhovna rast vsakega posameznika.

Neuresničljivo?

Zelo verjetno! Ampak, če končam tale nagovor s predelovanjem že slišanih misli, potem bom rekel takole: “Naj bodo ob prazniku dovoljene sanje, sledil bo nov dan, nov teden, novo leto!” Kolikokrat nam bo v teh dneh, ki sledijo, dovoljeno slediti našim sanjam, ne vem. Vem pa, da je življenje brez sanj, kot slikanica brez slik. Pusto in enolično. Sanjajmo o lepšem svetu, o kulturi ljubezni in nenasilja in prizadevajmo si, da te sanje postanejo resničnost. Vsak od nas lahko spremeni samo samega sebe. A ko spremenimo sebe, spremenimo ves svet. Na tako spremenjenem svetu pa tudi na prvi pogled neuresničljiva želja lahko postane resničnost.

Naj živi kulturni praznik!