Ilustrirala Maša Pelc

Nekoč je bil, in če verjamete ali ne, je še danes. “Kdo?” sprašujete. Ne kdo, ampak kaj! – Črni graben. Veste, to ni nikakršna velika jama, pa tudi jarek, po katerem bi se valila kakšna umazana črna voda ne. Ne, Črni graben je dolina, po kateri se vije črna cesta, po njej pa se valijo reke avtomobilov. Včasih so bile ceste bele in prašne, pa vendar je bil tedaj Črni graben bolj črn, kot je danes. Tedaj je bila ta dolina še vsa prekrita s košatimi, temnimi gozdovi. Ljudje so živeli v skromnih, majhnih vasicah ob robu doline in na njenih pobočjih. Njihovo življenje je bilo vse prej kot srečno in zadovoljno. Črni graben namreč ni bil črn samo zaradi mračnih gozdov, ampak tudi zaradi strašne nadloge, ki je živela v njih.

V dolini med Lukovico in Trojanami se je kdo ve kdaj in kdo ve kako naselila strašna pošast. Imela je tri gromozanske glave, ogromen trup, kratke, debele noge ter dolg sivozelen rep. V vsakem od treh velikanskih gobcev se je bleščala kopica snežno belih, kot nož ostrih zob. Gobci so bili ploščati in zaobljeni z ostrim rožičkom na koncu. Nad vsakim gobcem je bolščal par izbuljenih, žabjih oči, velikih kot so bila kolesa tovornih voz, s katerimi so tovorili po dolini.

Glave so nosili dolgi in vitki vratovi. Leva od njih je bila škrlatno rdeča. Iz nje je zmaj Požiráj, kot so pošasti rekli domačini, bruhal ogenj. Plameni, ki so mu ob navalu besa švigali iz gobca, so bili tolikšni in tako vroči, da je z njimi lahko topil železo. Hiša, v katero je bruhnil svoj zmajevski ogenj, je pogorela prej, kot si lahko rekel: “Gori!” Kaj bi tudi ne, saj so bile tedaj hiše lesene. Desna glava je bila vijoličasto modra. Iz nje je zmaj lahko bruhal tolikšne količine vode in s tako silo, kot bi nad kraj, kjer je to počel, prihrumela najhujša povodenj, ki odplavi vse in pusti za seboj le blatne mlake, žalost in opustošenje. Največja in najstrašnejša od vseh je bila srednja glava. Bila je rjava s kričeče rumenimi lisami. Z njo je zmaj ponavadi požiral plen. Lahko pa je z njo tudi tako gromoglasno zatulil, da se je krušilo kamenje v skalovju in se je tresla zemlja, kot ob potresu.

Kožo je imel zmaj luskasto in sluzasto s številnimi bodljikavimi izrastki vsepovsod po telesu. Najbolj je zmaja motilo vroče, poletno, opoldansko sonce. Bal se je, da mu preveč ne izsuši kože in ga ne opeče. Zato se je čez dan običajno skrival v senci košatih dreves in dremal.

Ljudi je običajno nadlegoval zgodaj zjutraj tik pred sončnim vzhodom. Jedel je navadno le enkrat tedensko in vsakič pri drugi hiši. Ko je prilomastil pred hišo, je najprej trikrat udaril s svojim močnim, dolgim repom ob tla, da se je vse streslo. Gorje hišnemu gospodarju, ki v takem trenutku ni premogel ovce, koze ali teleta. Na vrat na nos je moral z družino vred pobegniti z domačije, kajti, kadar je bil zmaj lačen, je bila njegova jeza neizmerna. Če pa je bila takšna žival pri hiši, ki je mogla potešiti zmajevo lakoto, jo je gospodar hitro pripeljal pred hišo in jo privezal k najbližjemu drevesu. Nato se je urno skril in strahoma opazoval, ali bo žival zmaju zadoščala ali ne.

Zmaj je z velikanskim zobovjem srednje glave pograbil privezano žival, jo vrgel visoko, visoko v zrak, nato pa čakal s široko odprtim gobcem, da je priletela vanj in zdrsela globoko navzdol po dolgem vratu, vse tja do želodca. Navadno ga je to nasitilo in mirno je odlomastil nazaj v svoje počivališče, kjer je do naslednjega obroka prebavljal. Včasih se mu je kolcnilo in tedaj je iz njegovih treh gobcev zavel ostuden, vlažno-topel, žveplen, zatohel piš po vsej dolini. Kakor je že bil ta kolcajoči veter vsem človeškim čutilom na moč neprijeten, pa je imel neverjetno blagodejen učinek na gozdno rastje. Drevesa so bila višja, njihove krošnje pa bolj goste kot kjerkoli drugje na Kranjskem. Deželna cesta, ki se je vila skozi te gozdove je bila zaradi tega celo sredi belega dne mračna. Tovorniki in popotniki so, kolikor so le mogli, hiteli, da so še za dne prepotovali zloglasno zmajevo dolino. Prav nihče, pa najsi je bil še tako pogumen, si ni želel nočnega srečanja z zmajem.

Domačini, ki so tu živeli, so iz tedna v teden trepetali, kam se bo na naslednje kosilo povabil požrešni zmaj. Kadar pri hiši, kamor se je bil prišel nahranit, ni dobil zadovoljivega obroka, je besno zarjovel in bruhnil ogenj, da je pred očmi prestrašenih vaščanov celotno domačijo v trenutku požrl ogenj. Nato je s silnim slapom vode ob huronskem rjovenju in bruhanju plamenov na vse strani odplaknil še pogorišče. Ubogi ljudje, ki niso imeli dovolj velike živali v hlevu, da bi z njo nasitili nesramno mrcino, so tako ostali brez vsega in tam, kjer je nekdaj stal njih dom, je ostala le goličava, kjer še leto in dan ni rasla ne trava ne plevel. Zmaja ni ganilo ne kričanje žensk ne v srce segajoč otroški jok, ki je spremljal njegova kruta dejanja. Zanj je bilo pomembno le to, da je sit, kaj bo z brezdomci, ki ga niso mogli nasititi pa mu ni bilo mar.

Ljudje v dolini niso mislili na nič drugega kot na to, kako bi se znebili zverine. Nekega večera je do mitnice v Podpeči prijezdil mlad, zvit trgovčič, ki je prepotoval že lep kos sveta in se je na svojih potovanjih tudi marsičesa naučil. Svarili so ga, naj ne potuje ponoči in mu razložili vse o nevarnosti, ki preži na popotnike in prebivalce v Črnem grabnu.

“Če me spustite zastonj čez mitnico, vam povem, kako se lahko rešite te nadloge”, je dejal drzni popotnik. Mitničar je bil seveda takoj za to, saj je tudi on sleherni teden trepetal pred nenasitno zverjo.

“Prodajte jo!”, je predlagal trgovec se zavihtel na konja in odjezdil po mračni poti.

“Komu?”, je klical za njim mitničar.

“Cesarju vendar!”, se je glasil odgovor pogumnega trgovca, ki ga je že zagrnila temna noč. Mitničar je zaman klical in obupno kričal v nepredirno, temo polno strahu, da bi od mladega moža zvedel kaj več o njegovem predlogu. Njegov glas se je izgubljal med ječanjem dreves, ki so se upogibala v vetru, njegove prošnje so bile zaman. Toda v ljudeh se je zanetila iskra upanja. O trgovcu že davno ni bilo več ne duha ne sluha, njegov predlog pa se je širil med njimi, kot gozdni požar ob suši. Iz dneva v dan so se menili o trgovčevih besedah in ob dolgih zimskih večerih so tuhtali, kako bi se jih dalo uresničiti.

Vse to se je dogajalo ravno v tistem času, ko je cesar po vseh svojih deželah nabiral vojakov, da bi Dunaj in cesarstvo ubranili pred Turki. Možje iz Črnega grabna so bili skoraj povsem prepričani, da bi se cesarja dalo na kak način pretentati, da bi kupil zverino, ki jim je tolikanj grenila življenje. Le tega niso vedeli, kako bi zmaja ukrotili in spravili h kupcu. Pa se je spomnil mlad pobič, ki mu je komaj poganjal prvi puh pod nosom, da živi v samoti pod Limbarsko goro star zeliščar.

“Tako je star, da mu sivi brki segajo skoraj do pasu”, je pripovedoval, “in menda se zna pogovarjati z živalmi. Nemara bi nam on lahko pomagal.” Možje so bili nekoliko nejevoljni, da jim takle mladič, ki mu je še pred kratkim visela svečka pod nosom, deli nasvete in jim razlaga o čudaškem starcu, za katerega so predobro vedeli vsi v dolini, čeprav ga ni dobro poznal nihče. Ljudem se je namreč v glavnem izogibal in le redko je s kom izmenjal nekaj kratkih besed. Običajno je bilo to takrat, kadar jim je moral razložiti, kako naj uporabljajo njegove zeliščne pripravke, da bodo imeli čimvečji zdravilni učinek. Ker so ljudje o njem tako malo vedeli, so krožile med njimi vseh sort govorice. Nekateri so bili prepričani, da je čarovnik. Sem in tja se je celo našel kdo, ki je bil pripravljen priseči, da je videl, kako so ponoči na metlah priletele čarovnice s Kleka in pristajale na Limbarski gori, tam nekje, kjer je stala starčeva bajta. Kar nekaj časa so se menili možje o starem zeliščarju in končno so se vsi strinjali, da je verjetno on edini, ki jim lahko pomaga, če bo le hotel.

Tako so naslednjega dne zarana odšli trije od njih pod Limbarsko goro, prosit za pomoč. Strahoma so hodili po mračnih gozdnih poteh. Med seboj niso spregovorili niti besedice, kajti bali so se, da bi njihova govorica ne zdramila zmaja. Tiho so stopali drug za drugim in vsakega posebej je v srcu razjedal dvom: Kaj, če je njihova pot zaman in jim starec ne bo mogel ali pa ne bo hotel pomagati? In kaj, če naletijo na zmaja? Vse bolj počasen je bil njihov korak, in če bi jih ne bilo sram drugega pred drugim, bi jo vsak od njih najraje urno ucvrl domov. Tako so napol trdi od gozdnega hladu in prestanega strahu končno le prilezli pod vrh Limbarske gore in previdno stopili na majhno jaso, na kateri je stala skromna, napol razpadla bajta.

“Ste bolni?” jih je vprašal starec, ki je sedel pred bajto.

“Ne!” so vsi v en glas odgovorili možje in začeli sprva jecljaje, potem pa vse bolj hitro in pogumno razlagati, čemu so prišli. Zeliščar je poslušal in zmajeval z glavo, da so mu dolgi brki nihali sem in tja, kot zvonovi v zvoniku.

“Morebiti bi se res lahko …” je začel sam zase naglas razmišljati starec, nato pa je odločno zamahnil s svojo suho, koščeno roko, odkimal in dejal: “Ne, ne morem vam pomagati!” Vse prošnje so bile zaman. Stari zeliščar jih ni več poslušal. Zatopljen v svoje misli se je obrnil in vstopil v svojo mračno kolibo ter zaprl škripajoča, špranjasta, postrani viseča vrata za seboj. Možje so kar nekaj časa nemo zrli v zaprto kolibo in v njihovih topih pogledih so se zrcalili strah, obup in razočaranje. Vse njihovo upanje je dogorelo kot sveča, za katera plamenom ostane le še črn dim. Potrti so se počasi obrnili in sklonjenih glav in negotovih korakov začeli odhajati nazaj tja, od koder so bili prišli. Starec ni maral ljudi, ker so bili vse prevečkrat neprijazni in celo sovražni do njega. Marsikaj grdega se mu je že zgodilo v življenju. Toda, ko je skozi malo okence svojega skromnega doma gledal za odhajajočimi možmi, in je začutil vso tisto žalost in strah, ki sta jih navdajala, se je nekaj v njem zganilo, da je premagal strah, jezo in slabe izkušnje. Odprl je vrata kolibe in s praga zaklical: “Počakajte!” ter jim pomignil naj se vrnejo. Nekoliko nejeverni so se možje vrnili, da bi slišali, kaj jim bo povedal starec. Toda njegovo prvo vprašanje ni bilo namenjeno zmaju in težavam, ki jih povzroča, temveč je starec najmlajšega med njimi povprašal, kakšno malico nosi s seboj, da tako prijetno diši.

“Moja mati so cvrli krofe za popotnico in za veselo vrnitev, saj so bili prepričani, da ste dober mož in da nam boste zagotovo pomagali. Nate, poskusite, kaj tako dobrega gotovo še niste jedli!”, je dejal mladi mož, razvezal culo in ponudil zeliščarju svojo malico. Starcu je bila jed nadvse všeč. Globoko v sebi je bil trdno odločen po svojih močeh pomagati ljudem, pa četudi je vedel, da je lahko pri tem ob življenje. Ko pa je poizkusil krof, se je odločil tudi kakšno plačilo si bo izgovoril.

“Mislim, da vam bom lahko pomagal,” je rekel in dodal, “seveda pa brez plačila ne bo šlo.”

Možje so se spogledali in kar bruhnilo je iz njih: “Povejte ceno kakršno hočete, plačali vam bomo, samo da nas rešite zmaja!”

“Nič drugega nočem, kot da mi vse do moje smrti vsako jutro prinesete tri sveže krofe in to prav take, kot je bil tale današnji.”

Možje so rade volje pristali na njegovo ponudbo, kajti slaba dva ducata krofov tedensko v primerjavi z ovco, s teletom ali s kozo, s strašanskim rjovenjem, z ognjem in vodo, sta se jim zdeli nadvse ugodna kupčija. Zadovoljni so odšli sporočit prijetno novico po vsej dolini, čeprav niso bili povsem prepričani, da bo ubogemu, nemočnemu starcu uspelo to, česar bi si najpogumnejši možje v dolini niti v sanjah ne upali storiti.

Starec pa je ves naslednji teden hitel nabirati zelišč po strmih pobočjih, po gozdnih obronkih, pod skalovjem, v gozdu. Čez dan jih je sušil na soncu pred bajto, ponoči je zakuril in jih sušil ob ognjišču v bajti. Delal in hitel je, kolikor je le mogel, tako da ni imel časa za strah in bojazen pred trenutkom, ko bo treba pred veliko in strašno zverino. Osmega dne je imel vse rastlinje zbrano in posušeno. Skrbno je odmeril pravšnjo količino posameznih rastlin in jih nato na velikem kosu čistega, belega platna zdrobil z lesenim tolkačem. Ves, tako dobljen prah, je dobro premešal in ga stresel v veliko vrečo, v kakršnih so sicer prenašali moko. Ob enajstih naslednjega dne se je stari zeliščar odpravil iskat zmaja. Previdno je stopal vse globje v gozd. Vsake toliko se je naslonil na visoko mogočno drevo, odložil vrečo z zdrobljenimi zelišči in si nekoliko odpočil. Srce mu je bilo v prsih kot zvon ob prazniku in zdelo se mu je, kot da ni zmaj tisti, ki je prestrašil in pregnal vse gozdne živali, temveč glasno razbijanje njegovega srca. Proti poldnevu je po glasnem hropenju in smrčanju vedel, da je že povsem blizu zverini. Kljub jasnemu, sončnemu dnevu, je bilo v gozdu mračno in vlažno. Razen zmaja ni bilo slišati ničesar. Njegove bližine se je izogibalo vse živo pod soncem. Skozi gosto grmovje si je starec utiral pot vse bliže in bliže in končno je pred seboj zagledal ogromne, na tleh počivajoče zmajeve glave. Od vlažne, tople sape iz njegovih velikih nozdrvi, so se starcu na čelu nabrale potne srage in obšla ga je slabost. Toda le za hip. Hitro si je opomogel in premagal strah. Skrajno previdno je pred vsako od zmajevih glav natresel kupček zeliščne mešanice. Nato je zanetil ogenj in vsakega od kupčkov zažgal. Zeliščni dim se je počasi prisukljal do zmajevih nozdrvi in z vsako od glav ga je globoko vdihnil. V polsnu in v čudni omami je vse bolj in bolj vdihaval zanj posebej pripravljeno, čudežno kadilo, katerega moč je poznal le stari zeliščar. Nenadoma je zmaj odprl oči in grozeče dvignil glave. V tem trenutku se je zeliščar zavedal, da gleda smrti v oči. Če je napravil le drobno napako, ki jo je tako lahko zagrešiti pri pripravi zeliščnega kadila, potem pripravljena mešanica nima prave moči.

Zmaj bo pobesnel in s svojimi uničujočimi darovi pokončal ne le njega ampak z njim vred še pol doline. Zeliščar si je strahoma že predstavljal kako gorijo gozdovi in kako voda odnaša pogorišča. Toda iz zmajevih gobcev ni bilo ne ognja, ne vode in ne rjovenja. Samo skozi razširjene nozdrvi je strastno vdihaval dišeča kadila. Zdaj je stari zeliščar zagotovo vedel, da mu je uspelo in da je njegovo delo takorekoč že opravljeno. Žival, pa najsi je bila še tako velika in grozna, je bila v njegovi oblasti.

Takoj naslednjega dne je poslal v Blagovico k županu sla s sporočilom, da je naloga opravljena in naj se dogovorijo s cesarjem za kupčijo: kajti zmaja, da je mogoče prav koristno uporabiti za obrambo pred Turki.

Novica se je brž razvedela po vsej dolini in med ljudmi je završalo. Zbudilo se jim je upanje, da se bodo končno vendarle rešili nadloge. Pod večer so se zbrali vsi pomembni možje iz doline. Izbrali so bogatega trgovca, da gre v njihovem imenu ponujat cesarju zmaja. Pot na konju do Dunaja ni bila prav nič prijetna in hitra. Ko je končno le prispel do cilja, je moral kar tri dni čakati, da ga je cesar sprejel. Toda, ko je navsezadnje le smel poklekniti pred Njegovo visokost, in mu je bilo dovoljeno spregovoriti, je bilo takoj jasno, da izvira vse njegovo bogastvo iz njegovega jezika. Ta mu je tekel, kot bi ga namazal z bučnim oljem. Tako je znal hvaliti zmaja in njegove sposobnosti, da se je cesar naravnost čudil širokosrčnosti in domovinski zavesti svojih kranjskih podanikov, ki so mu za tako nizko ceno pripravljeni prodati takšno dragoceno žival. Nemudoma je ukazal stotniji vojakov in ducatu rokodelcev, naj vzamejo orodja in konj, ter vsega, kar je potrebno, da mu kar se da hitro spravijo žival na Dunaj. Zakaj turški pritisk je bil vse hujši in nevarnost z vsakim dnem vse večja.

Kar nekaj časa je trajalo, da se je vsa ta množica ljudi in tovora pojavila v Črnem grabnu. Ko pa so končno le prišli, so šli domačini nemudoma iskat brkatega zeliščarja izpod Limbarske gore, da bi jim povedal, kako jim je ravnati in kaj morajo storiti.

“Naj rokodelci napravijo ogromen voz, na katerega bo lahko zlezel zmaj, nato zberite kakih dvajset ovc, za na pot, kajti potovanje bo dolgo, zmaj pa lačen bolj kot običajno. Opoldansko vročino naj zmaj prebije v senci, drugače se lahko primeri, da bo pobesnel.” Tako je svetoval starec in še dodal: “Zmaj je nevaren, toda dokler mu ne bo manjkalo hrane, bo ubogljiv kot pes in bo storil vse kar mu bo ukazano. Gorje pa, če postane lačen.”

“Kako pa nam bo lahko v pomoč pri vojskovanju?”, je zanimalo vojake.

“Častnik, ki bo poveljeval, se mora od nog do glave obleči v vijoličasta oblačila. Ta barva je zmaju tako všeč, da vzbuja v njem spoštovanje in vdanost. V rokah naj ima poveljujoči dve zastavici, škrlatno-rdečo in vijoličasto-modro. Kamor bo zamahnil s prvo, tja bo zmaj bruhal ogenj in kamor bo pokazal z drugo, tja bo zmaj brizgal vodo, zraven pa tulil, tako da se bodo tresle gore, kolikor jih pač imate tam na Dunaju”, je razložil starec.

Vsak dan teže so prebivalci vasi v Črnem grabnu čakali, da so rokodelci izgotovili ogromno vozilo na katerega naj bi zlezel zmaj. Bolj ko so šla dela h kraju, bolj so nejeverno zmajevali z glavami in vse manj so verjeli temu, kar je bil povedal stari zeliščar. Toda, ko je bilo končno štrirideset konj zapreženih v veliko vozilo, se je starčeva napoved uresničila. Zmaj je prilomastil na svojih kratkih debelih nogah in mirno kot kak len star pes zlezel na pripravljeno vozilo. Biči so zapokali, konji so potegnili in zmaj se je počasi dremajoč odpeljal cesarski vojaški službi naproti. Vsi so si oddahnili, ko se je velikanski voz s tolikanj osovraženim tovorom končno le prebil prek Učaka in za vedno izginil iz teh krajev.

Cesarjevo plačilo z Dunaja v Črni graben do današnjega dne še ni prišlo. So pa domačini kmalu po tem, ko je zmaj prispel na Dunaj zvedeli, kaj se je z njim tam zgodilo.

Prispel je na Dunaj ravno na večer pred odločilno bitko. Od vsepovsod so se zgrinjale stotnije in stotnije turških konjenikov s krivimi sabljami in z divjimi pogledi. Cesarjeva vojska je bila v primerjavi z njimi prav revna in Dunajčane je bilo pošteno strah naslednjega jutra. Zmaj iz Črnega grabna je bil cesarjevo zadnje upanje. Pogled nanj pa po napornem potovanju, kljub vsej ogromnosti in grozni zunanjosti ni kazal na to, da je zverina lahko v kakšno posebno pomoč v strašni bitki, ki jih je čakala.

“Kaj, tale gora dremajočega mesa naj bi mi pomagala pred številno in besno, podivjano, turško golaznijo?”, se je pridušal cesar.

“In jaz naj se našemim v nekakšne vijoličaste cunje in maham z zastavicami kot kak cirkusant?”, je bentil general, ki je poveljeval cesarjevi vojski.

“Ne gre drugače”, je končno odločil cesar, “če nas bo to rešilo bo dobro, v nasprotnem primeru pa nas bodo tako ali tako poteptali v prah sultanovi konjeniki.”

Naslednje jutro, še preden je vstalo sonce, sta si na širokem valovitem polju pred Dunajem stali nasproti cesarjeva in sultanova vojska. Turški poveljnik je od smeha skoraj padel s konja, ko je zagledal cesarjevega generala v vijoličastih cunjah z zastavicami v rokah.

“Kaj si vendar misli presvetli cesar, da me bo premagal takle cirkusant? Kaj misli, da se bom prestrašil oblačil njegovega generala in karnevalske lutke, ki jo ima ob sebi?”, se je čudil, ne vedoč, da ima opravka s strašnim zmajem in ne z ogromno lutko. Z vso svojo vojsko se je zagnal v napad, da se je streslo širno polje pod topotajočimi kopiti deset in deset tisočev konj. To je v trenutku docela predramilo zmaja. Dvignil je svoje tri glave, pomežiknil s svojimi velikimi, bolščečimi očmi in zagledal, kako cesarjev vijoličasti general z obema zastavicama maha proti oblaku prahu, v katerega je bila odeta napadajoča turška konjenica. Zmaj je zarjovel, da se je stresel ves Dunaj in da so šipe popokale v oknih najbližjih hiš, nato pa je zasul turško svojat s tolikšnim ognjem in s tolikšno povodnijo, da se je v grozi in obupnem strahu razkropila na vse strani.

Silovitega zmajevega divjanja in rjovenja so se prestrašili tudi cesarjevi vojaki in tudi ti so se poskrili po vsem Dunaju in njegovi okolici. Preostala turška vojska, kolikor je pač ni požrl ogenj in kolikor jih pač ni odnesla zmajeva vodna ujma, je v grozi bežala vse tja do Carigrada in sultanovih vojakov nikdar več ni bilo pred Dunaj.

Tako je zmaj postal rešitelj cesarja, prestolnice in vsega cesarstva. Iz hvaležnosti so mu Dunajčani postavili ogromno zavetišče, kjer se je odlično počutil, saj je imel hrane v izobilju. Njegove divje jeze se je namreč bal ves Dunaj s cesarjem na čelu. Kajti vsem je zvenela v ušesih zeliščarjeva grožnja: “Toda gorje, če postane zmaj lačen…” in tudi zmajev obračun s Turki so imeli še vedno pred očmi in v ušesih. Ker je imel zmaj hrane vedno dovolj, je tulil ter bruhal ogenj in vodo samo še na obletnicah zmage nad Turki. Ob teh so na polju, kjer je bila bitka, prirejali velika slavja in zmaj je imel seveda glavno vlogo. Njegov novi oskrbnik, oblečen kot v času bitke cesarjev general, je mahal z zastavicami, desettisoči gledalcev pa so v grozi strmeli nad silnim zmajevim divjanjem. Kar težko so razumeli, kako da po predstavi zmaj tako krotko odide v svoje zavetišče. Okrog tega so podjetni dunajski meščani postavili ograjo in drago zaračunavali radovednežem iz vsega cesarstva in iz tujih dežel za ogled strašne zverine. To je bilo pogodu tudi cesarju, saj zdaj, ko je bil Dunaj rešen, res ni vedel, kaj bi z zmajem. Tako mu ni bilo treba skrbeti za njegovo prehrano, pa še desetina zaslužka od vstopnine mu je kanila v cesarsko blagajno. Ob nadvse obilnem navalu obiskovalcev to sploh ni bilo tako malo. Kljub temu je cesar na plačilo vrlim Kranjcem iz Črnega grabna kar lepo pozabil. Pa so bili ti vseeno nadvse zadovoljni, saj so se rešili hude nadloge. Le nekoliko jim je bilo žal, da je sami niso znali tako s pridom izkoristiti kot Dunajčani.

Danes je zmaj Požiráj čisto od vseh pozabljen in nihče več ne ve, da prav po njegovi zaslugi Turki nikoli več niso prišli napadat Dunaja. V Črnem grabnu nanj spominjajo le še krofi, ki jih iz dneva v dan cvrejo na Trojanah, kot si je bil tedaj davno izgovoril stari brkati zeliščar izpod Limbarske gore. Tisti, ki je s svojimi čudežnimi zeliščnimi mešanicami zmaja k pokorščini in poslušnosti pripravil. Če se boste kdaj peljali čez Trojane in si boste privoščili trojanskih krofov, se spomnite tele zgodbe in časov, ko so se v teh krajih prvič začeli krofi cvreti vsak dan.