Najprej je bila Rdeča kapica. Potem dolgo časa ni bilo ničesar, kar bi bilo povezano z deklicami, njihovimi pokrivali, babicami in volkovi. Potem pa so se začele pojavljati, na primer Rdeča kapica iz Zgornje Šiške, Modra kapica, Zelena kapica, Zlata kapica in ne vem kakšna kapica še. In potem se je nekoč pojavila še deklica, ki svoj živi dan ni imela na glavi nobene kape. Vedno je namreč nosila samo rute. In to zares vedno. Kadarkoli so jo ljudje videli in kjerkoli so jo videli, vedno je imela na glavi ruto. Toda ruta ni bila vedno ista in tudi ne vedno enake barve. Zato je ljudje niso klicali ne Rdeča rutica, ne Modra rutica pa tudi Zelena rutica ne. Ker je nosila ruto namesto kape, so jo ljudje klicali Rutica Nekapica.

Ta deklica je bila zares nenavadna. Bila je bolj pravljična od vseh kapic in hkrati tudi bolj resnična. Skratka bila je nekaj posebnega. Zelo rada je imela živali in zato se je včlanila v lovsko družino. Pa ne zato, da bi živali streljala, ampak zato, da bi jim pomagala. Kadar se je družila s svojimi prijatelji lovci, je navadno nosila zeleno ruto in zeleno obleko. Za puško je bila še premajhna pa tudi potrebovala je ni. Celo daljnogled ji je bil odveč, saj se je zlahka sprijateljila z vsemi gozdnimi živalmi in te so same prihajale k njej, seveda le, če ni bilo v bližini njenih prijateljev s puškami. Med lovci je Rutica Nekapica vedno skrbela za to, da niso streljali živali za zabavo in zaradi njihovih kožuhov ali rogov, ampak le tedaj, kadar je bilo to potrebno zaradi starosti ali pa bolezni. Tako je bila za gozdne živali nekakšna dobra vila, ki jih je varovala pred preveliko lovsko vnemo tistih strastnih lovcev, ki bi najraje streljali na vse, kar se premika, pa najsi bo to krava, mačka, zajec, volk ali pa tiger. Takih sicer ni bilo veliko, se je pa tu in tam našel kakšen. Lovci so zelo spoštovali Rutico Nekapico zaradi njene velike ljubezni do živali, razsodnosti in modrosti. Zato so se radi držali njenih nasvetov, četudi jih je včasih zasrbel prst in jih je zamikalo ustreliti kakšnega lepega, rogatega jelena. Toda nihče ni podlegel skušnjavi. Vedeli so, da bi deklica od svojih gozdnih prijateljic hitro zvedela, če bi bila ustreljena kakšna lepa in zdrava žival. In kdor bi jo ustrelil, bi bil zagotovo izključen iz lovske družine in nihče od lovcev se ne bi hotel več družiti z njim. Potem se tudi s trofejo, kot rečejo lovci ustreljenim živalim, ne bi imel pred kom pohvaliti in mu torej ne bi kaj dosti pomenila.

Rutica Nekapica pa ni skrbela za živali samo tako, da jih je varovala pred preveliko lovsko vnemo. Skrbeti je znala tudi za bolne živali. Njen stric je bil veterinar, to se pravi zdravnik za živali. Deklica je pri njem, v njegovi živalski ambulanti, preživela večino svojega prostega časa. Tako se je naučila pozdraviti marsikatero živalsko rano in bolezen. Kadar je pomagala stricu pri zdravljenju, je nosila belo ruto in belo obleko kot prava zdravnica. Pogosto je živalim, tako domačim kot gozdnim, pomagala do zdravja kar sama. In kadar ljudje, ki so imeli težave z zdravjem svojih živalskih ljubljencev, niso mogli priklicati strica veterinarja, so poklicali kar njegovo nečakinjo.

Rutica Nekapica je imela babico. Ta je živela čisto sama v majhni hišici, na prostrani sončni jasi sredi Velikega gozda. No, čisto sama babica ni živela. Imela je namreč kozo. In nekega dne ni zbolela babica, ampak njena koza. Ker strica veterinarja tistega dne ravno ni bilo doma, je babica telefonirala Rutici Nekapici. Oglasila se je mamica in babica ji je povedala, da je koza Meka hudo zbolela.

“Če ji ne pride hitro kdo na pomoč, bo reva zagotovo umrla,” je tožila babica po telefonu.

“Nič ne skrbi, takoj ti pošljem Rutico, ona jo bo zagotovo pozdravila!” je rekla mamica, se poslovila od babice in odložila slušalko. Sledilo je iskanje male deklice. Ta je ravno zdravila dolgega deževnika, ki se je pri rahljanju zemlje zaletel v staro konzervo. Pri tem si je nategnil mišico dvanajstega kolobarja in dobil lažji pretres možganov. Revež je komaj ostal živ. Rutica Nekapica ga je ravno zmasirala in ga natrla s posebnim rastlinskim mazilom, ki hitro zdravi rane in lajša bolečine, in ga je znala pripraviti le ona.

“Lepo te prosim, nikar tako ne divjaj pod zemljo, drugače se boš še ubil. Saj nisi na dirkah. Če boš vrtal luknje s tako naglico, si boš moral dati narediti čelado. Pa še ta te ne bo obvarovala pred nategovanjem kolobarjev. Saj se ti lahko celo nataknejo drug čez drugega in boš bolj podoben okrogli harmoniki ali pa živemu teleskopu kot pa deževniku,” je dopovedovala deklica ranjencu. Verjetno bi hitri deževnik dobil še vrsto brezplačnih nasvetov, ko bi se ne zaslišal klic:

“Ruticaaa! Pridi brž domooov!”

Deklica je hitro pobrala svoja zdravila in orodje in kar brez pozdrava odhitela. Med tekom se je obrnila in zakričala deževniku: “Spravi se brž na hladno pod zemljo in miruj najmanj sedem ur!” Ko je pritekla na domače dvorišče, je vsa upehana vprašala mamico:

“Kaj je? Kaj se je zgodilo? Zakaj me kličeš?”

“Koza Meka je zbolela, stric pa je v hribih, kjer pomaga na svet teličku. Babica te prosi, če lahko pri tej priči prideš k njej. Boji se, da bo Meka poginila.”

“Takoj grem na pot. Kje je moje gorsko kolo?” je rekla Rutica Nekapica in se razgledovala po dvorišču.

“Že spet si ga pozabila pospraviti. Včeraj se ti je tako mudilo pomagati sosedovi želvi, da si ga pustila ležati kar sredi dvorišča. Zato ga je očka spravil v klet. Čakaj, ga grem iskat. Brez njega boš res prepočasna in to bi bilo za ubogo Meko lahko usodno,” je že bolj sama sebi kot svoji hčeri govorila mamica, medtem ko je hitela v klet po kolo. “Zdaj pa le pohiti in previdna bodi, gozd je poln skritih pasti in nevarnosti.”

“Nič se ne boj mamica, vse gozdne živali so moje dobre prijateljice. Prav nič me ni strah poti po gozdu!”

“Vsem povprek že ne kaže zaupati. Tudi med živalmi so tako kot med ljudmi, take, ki so zahrbtne in poniglave …”

“Nikar si ne delaj skrbi! Vse bo v redu, boš videla!” je rekla deklica, skočila na kolo in odvihrala po prašni poti. Čez nekaj trenutkov je že izginila med drevesi in grmovjem. Kot blisk je drvela skozi gozd in vendar se ji je zdelo, da je še vedno prepočasna.

“Kaj ko bi jo ubrala kar povprek po bližnjici? Z gorskim kolesom bo šlo brez težav in precej prej bom pri babici, kot če se držim poti,” je razmišljala ter zavila s poti in drvela čez drn in strn med drevesi, štori in grmovjem. Veje so ji šibale obraz, visoka trava se ji je zapletala v kolesi. Zajci in ptiči so prestrašeno bežali na vse strani, da bi jih deklica ne povozila. Njej pa vsega tega ni bilo mar. Vozila je naprej še hitreje in bi vozila še, ko bi se iznenada izza grma ne prikazala velika volčja glava. In za njo še ena in še in še. Nenadoma ji je pot zapiralo sedem ogromnih volkov. Prav nič se ni dalo storiti. Rutica Nekapica je zavrla, kolikor močno je le mogla. Listje in trava sta frčala okoli ustavljajočega se kolesa, katerega zadnji del je začel prehitevati sprednjega. Naredilo je: “Tresk!” in že so bili skupaj – deklica, volkovi in kolo. Ko sta se listje in prah, ki sta se dvignila ob silovitem trčenju polegla, se je s kupa začela najprej pobirati Rutica, za njo pa po vrsti še vseh sedem volkov. Največji in najbolj črn med njimi jo je, med stokanjem in tarnanjem svojih potolčenih tovarišev, z globokim, hripavim glasom vprašal: “Ti punca, kam pa tako drviš s tem kolesom?”

Deklica si je potipala buško na glavi, si pogladila potolčeno koleno, nato pa odvrnila: “K babici grem, njena koza je bolna! Pustite me naprej!”

“Le počasi, ljubica,” je grozeče zarenčal eden od volkov in položil svojo kosmato taco na kolo, da ga Rutica ni mogla pobrati. “Najprej nam povej, kako ti je ime, potem bomo pa videli, kako se nam boš oddolžila za buške, ki smo jih dobili, ko si s to svojo napravo treščila v nas.”

“Rutica Nekapica sem. Vse živali v gozdu me poznajo. Oprostite za nezgodo, prepozno sem vas opazila. Zdaj pa me prosim pustite naprej, drugače bo za kozo Meko prepozno.”

“Tu počakaj, da se dogovorimo, kaj bomo s teboj!” je rekel veliki črni volk in ji pokazal svoje ogromne, ostre, režeče zobe, da je deklico, vsemu pogumu navkljub, kar nekoliko zazeblo pri srcu. Volkovi pa so stisnili skupaj glave in šepetali: “Jaz pravim – požrimo jo in konec!”

“Kkkaj pa kokokoza, pppa bbbabica?” je zajecljal najmanjši med njimi.

“Babica je stara, koza pa bolna. Kaj bi z njima? Požrimo to, ki jo imamo tu in konec besedi.”

“Saj jo lahko tudi potem, ko bomo videli, če je babica res tako zelo stara, in če je koza res tako zelo bolna. Samo tale drobna deklica je za nas, sedem volkov, preskromen zalogaj.”

“Prav imaš,” je pritrdil največji od njih. Nato se je obrnil k Rutici in ji dejal: “Poslušaj dekletce! S teboj gremo, da vidimo, če lahko kaj pomagamo tej bolni kozi.”

“Krasno! Kaj se ve, mogoče mi bo pa vaša pomoč res prišla prav,” se je razveselila deklica in trenutek zatem je že drvela na čelu tropa sestradanih volkov proti babičini hišici. Ko je babica skozi okno svoje hišice videla, kako se za njeno vnukinjo podijo veliki črni volkovi, je pri priči brez glasu omedlela. Deklica in volkovi pa so se namenili naravnost k hlevu, kjer je ležala bolna koza Meka. Rutica je nemudoma izvlekla termometer in ji izmerila temperaturo. Nato jo je pretipala vso od repa do glave in ugotovila: “Nič resnega, samo težave s prebavo. Kaj si pa tokrat požrla?”

“Babičin dežnik,” je stokala koza.

“Pa menda ja ne celega,” je zaskrbelo Rutico nekapico.

“Kajpada, celega! S kožo in kostmi vred, to se pravi tisto mehko okrog in tisto trdo v sredi tudi!” je s težavo izdavila koza Meka.

“Pa si vsaj dobro prežvečila?”

“O, tisto pa, kot vedno. Tudi kadar se mi mudi vse dobro prežvečim.”

“Potem bo pa še vse v redu. Tri dni boš dobivala tabletke in pila čaj. Kmalu bo bolje, boš videla,” je deklica tolažila kozo in ji na jezik položila tableto. “No, le pridno požri, pa nič ne žveči, ker je grenka!”

Volkovi, ki so doslej samo nemo opazovali kaj se dogaja, so zdaj vprašali: “Ti punčara, ali ima tale koza kakšno nevarno nalezljivo bolezen?”

“Ne, kje pa, nič resnega ni. Prej kot v nekaj dneh bo zdrava!” je odgovorila Rutica.

“Potem jo bomo pa požrli. In tebe in tvojo babico tudi. Ni še tako stara, da bi koga od nas zaradi nje bolel želodec!” je zarenčal največji od volkov in se začel grozeče približevati. Deklica je zbrala ves pogum in odločno zavpila: “Stojte nemarneži nehvaležni! Kaj ne veste, s kom imate opravka? Jaz sem Rutica Nekapica in ničkolikokrat sem se že potegnila za vas na sestankih naše lovske družine. Če moji kolegi lovci zvedo, da ste me požrli, vam bodo živim odrli kože, da jim boste potem nagačeni krasili njihove lovske sobe.”

Te besede so volkovom segle do srca, kajti nihče od njih si ni želel, da bi njegov kožuh, napolnjen s slamo, končal kot lovska trofeja. Kljub lakoti, se jih je polotil strah. Čeprav jih je zelo mikalo, da bi deklico požrli, jih je vendarle skrbelo, kakšne utegnejo biti posledice. Rutica Nekapica je opazila njihovo negotovost in takoj je prešla v protinapad: “Povejte mi no volkci, ali ste že cepljeni proti steklini?”

“Kaj pa je to steklina? Kaj pa pomeni cepljeni?” so začudeno spraševali volkovi in ob tem že napol pozabili, s kakšnim namenom so pravzaprav prišli.

“Steklina je zelo nevarna bolezen, ki razsaja med živalmi v gozdu, in če niste cepljeni, jo lahko dobite tudi vi. Če enkrat zbolite, vam ne jaz ne moj stric veterinar ne moreva več pomagati. Torej ali ste cepljeni ali ne?”

“Ampak kako cepljeni, saj niti ne vemo kaj to pomeni,” so bili zmedeni in prestrašeni volkovi.

“Cepljen si tako, da dobiš takole injekcijo,” je razložila Rutica Nekapica in potegnila iz torbe sedem velikanskih injekcij, da so se volkovi, zdaj že očitno prestrašeni, začeli skrivati drug za drugim.

“Pa menda ja ne pomeni biti cepljen to, da te zbodejo s takole iglo?” so tresoč se od strahu spraševali volkovi. Rutica je samo molče prikimala in stopila korak bliže. Volkovi so se stiskali drug k drugemu in največji med njimi je cvileče vprašal: “Kaj res ne gre drugače kot z iglo? Ali bomo res zboleli, če nas ne boš pošpikala.”

“Ne bojte se! Saj ne bo bolelo. Vsaj ne bolj, kot je treba!” jih je nagajivo tolažila Rutica Nekapica, nato pa drugemu za drugim zapičila veliko injekcijsko iglo globoko v stegno, da je vsak od njih cvileče zatulil, spodvil rep med noge in jo odkuril nazaj v gozd, kolikor so ga nesle noge.

To sedemkratno cvileče tuljenje je zbudilo babico iz omedlevice, pograbila je metlo in prihitela z njo na dvorišče. Ravno še pravi čas, da je zadnjemu od sedmih volkov za popotnico podkurila s krepkim udarcem z metlo po hrbtišču.

“Jej, jej, ti si pa res pogumno dekletce, kar sama si opravila z vsemi temi mrcinami,” je bila srečna babica. “In tudi moja koza Meka je že videti boljša. Ti si res čudovita vnukinja.”

“In še volkovi so cepljeni in varni pred steklino,” je bila zadovoljna tudi Rutica Nekapica. Nekoliko pa jo je le skrbelo, da bodo nehvaležne zverine hitro pozabile na strah, in da ji bodo ponovno stregle po življenju. Toda že po poti domov je od svojih gozdnih prijateljic zvedela, da je z injekcijami tako prestrašila uboge volkove, da so se sklenili za vedno pobrati tja, od koder so tudi prišli – nazaj na daljni sever, kjer ni nenavadnih dekletc z velikimi injekcijami. Tako je v Velikem gozdu spet zavladal mir in kot prej so za red v njem in za zdravje njegovih prebivalcev skrbeli Rutica Nekapica in njeni prijatelji lovci.