Spet se zbudim pred sončnim vzhodom in potihem, da ne zbudim Bradleya, se odtihotapim iz sobe. Zunaj že nekdo zaliva okrasne rastline. Mimo restavracije in bazena grem do stopnic, ki peljejo strmo navzdol do plaže, 20 do 30 višinskih metrov niže. Z vrha stopnic, začnem jutranji tek. Pred peščino so vrata, potem pa širno peščeno prostranstvo. Nekoliko ovalen zaliv, daleč tam na zahodu ga zaključuje klif. Tam okrog bo zaradi plime najbrž težko priti, si mislim, ne vedoč, kako varljive so tu razdalje. Do klifa nisem prišel, sem pa srečal dva ribiča, ki sta na valjastih kosih lesa potiskala čoln v vodo. Njun pes, ki je mirno sedel na celinskem robu peščine, se k sreči ni zmenil za neobičajen jutranji “mimotek”.

Po kakih šestih kilometrih sem na peščini naletel na kitovo truplo. Sprva sem glede na velikost sklepal, da gre za delfina, a potem sem se spomnil, da imajo delfini čisto drugačno glavo. Tudi ko je mimo sedmi kilometer je do konca zaliva še vedno več kot kilometer, zato se obrnem in ugotovim, da piha vzhodnik, ki mi je bil prej, ne da bi vedel, v pomoč, zdaj pa mi je pihal v prsi. No, mi vsaj ni treba več brisati potu s čela, ker ga veter uspešno suši. Trak sem, ko sem se v naglici odtihotapil iz sobe, pozabil. Po teku čevlje pustim pred hiško in se odpravim še plavat v ocean. Še pred tem na mivki naredim nekaj vaj za moč, potem pa po dolgi plitvini do globje vode. Valovi so tu manjši in manj prijazni za plavanje, kot so bili v Natalu. V smeri proč od obale še gre, nazaj pa je težje. Ko se obrnem, vidim, da se je kopat prišla tudi Veronika. Walterja srečam ravno na plitvini. Pove mi, da je zdaj ugotovil, kdo je bil tisti, ki ga je od hotela videl telovaditi na peščini.

Zajtrk je tudi tu izjemno bogat s sadjem in sladicami in predvsem dovolj obilen, čeprav smo skoraj, ali pa celo povsem, edini gostje.

Mali bazen, ki ne omogoča resnega plavanja, je v vročini vseeno prijeten za osvežitev. Gilene leži na robu in se sonči. Gledano z moške perspektive bi se reklo, da soncu in pohotnim pogledom kaže svoje obline. Sicer pa je treba priznati, da je globokih izrezov s kipečim obiljem oblin tule v Braziliji vsepovsod na pretek.

Marçiov dvanajstletni sin sprva noče v vodo, čeprav se Gilene trudi, potem pa vendarle skoči. Kasneje ga prepričam, da skupaj preplavava bazen. Glede na kratkost, seveda pod vodo in potem še sočasno skočiva v vodo. Čeprav tega ne pokaže, imam občutek, da se mu zdi imenitno, da kdo od resnih odraslih pokaže nekaj več zanimanja zanj.

Pred odhodom se še enkrat zberemo v restavraciji. Osebje je za Marçia pripravilo torto. Oglato in ploščato, a odličnega okusa.

Zaradi plime gremo na pot šele okoli poldneva. Prvi foto-postanek je pri mrtvem kitu. Zdaj ga je deloma že zalila voda. Na robu peščine ujede čakajo na naš odhod, da bodo lahko v miru nadaljevale svojo gostijo.

Za danes je obljubljena vožnja skoraj izključno po peščinah. Obalne sipine, ki zakrivajo pogled v notranjost dajejo ponekod vtis, kot da gre za pravo puščavo. Zjutraj med tekom, ko je bilo sonce še nizko in sence toliko bolj izrazite, je bil pas belih peščin za obalnimi palmami izjemno  globinsko izostren, vijuge grebenov pa kot geometrijsko okrasje na abstraktnem miselnem vzorcu.

Sicer pa danes res veliko vozimo po pesku. Po svoje morajo biti vsi tile avtomobili prava nadloga za domačine. Tule nimajo težav z motornimi čolni, kot na Jadranu, ker jih ni. Te pa zato na plaži lahko povozi avto. Včasih me je prav skrbelo, ko smo divjali mimo vseh tistih ribičev in otrok, ki so igrali nogomet, se kopali in se igrali na pesku.

Sledi postanek za zijanje v ribiče, ki lovijo, fotografiranje z njimi in fotografiranje njihovega ulova. Če se jim to dogaja iz dneva v dan, gotovo postane nadležno, čeprav tega pri njih ni opaziti.

Za ogled posnetka ribičev klikni tule!

Popoldan enkrat se ustavimo v skromni obalni gostillnici, kjer pripravljajo raroge. Sicer so majhni, komaj kaj večji od škampov a zelo okusni. Tega bi se človek kar hitro lahko navadil.

Zanimivo je bilo tudi prečkanje reke z mini trajektom. Maria je na ladjici narisala skico mesteca in jo na hitro pobarvala z mini akvarelnimi barvicami.

Zvečer pridemo v mesto*, kjer je naš hotel. Kar precej večje naselje, kot tista ribiška vasica od včeraj. Hotel se imenuje La Dolce Vita po Fellinijevem filmu. Tudi hiške, vsaka  z eno samo sobo, imajo imena in ne številk. Z Bradleyem dobiva hiško z imenom Lanaveva. Marçio mi ne zna razložiti kaj naj bi to pomenilo. Potem pa se mu le posveti, da je to najbrž “La nave va”, se pravi “Ladja odpluje”.

Sicer pa imamo tu dolg vrt, malo pred koncem je bazen in ob njem skromna restavracija z recepcijo. Ob treh stranicah vrta pa so razporejene hiške. Bazen je dolg kakih 15 metrov, tako da se da čisto resno plavati. Lucasu pokažem, kako se skače bombico, kako se vrtiš v vodi in enkrat se celo opogumi in mi skoči v vodo z ramen. Sicer pa po prijetnem plavanju sledi sprehod po glavni, turistično preobraženi, ulici, polni barov in restavracij. Marçio nam priporoči restavracijo, potem pa z Lucasom in Gilene odidejo po svoje.

Restavracija ni bogvekaj. Je pa ena od natakaric zelo prijetnega videza. Ampak to ni nič posebnega, bolj izjemno je to, da zna angleško. Vendar moje meso kljub temu ni bilo dobro zapečeno, vsekakor bliže “tatarcu”, kot “well done”. Za povrh sem še sokove izbiral tako nesrečno, da posebnih gurmanskih užitkov to pot nisem deležen.

Walter in Veronika v eni od trgovin kupita podobno visečo mrežo, kot smo jih imeli obešene pred vhodi v sobe v prejšnjem hotelu in so nam bile vsem všeč.

* Canoa Quebrada ali po naše Polomljeni kanu