Zdi se mi, da so danes vseprisotna družbena spletna omrežja tako preplavljena s fotografijami in filmi, da je branje ljudem postalo kar malo odveč, če seveda odmislim komentarje k objavljenemu slikovnemu gradivu. Da pa bi prebrali stran ali dve besedila, je pa že preveč, saj je treba pregledati toliko objav takih in drugačnih spletnih prijateljev, da ne moreš izgubljati časa z besedilom daljšim od treh vrstic. Kljub temu sem se odločil napisati kar nekaj strani besedila o našem potovanju v Južno Ameriko. Prvi razlog je bil, da moji hčeri Maši ni uspelo uresničiti ideje, da bo, sodobnim časom primerno, snemala in objavljala potovalne “vlòge”, se pravi video dnevniške zapise, ki bi naj se dan za dnem pojavljali na Youtube-u. Drugi razlog, ali bolje rečeno motivacijski dejavnik, pa je bilo zanimanje, ki ga je Maša svojčas pokazala za moje dnevniške zapise s potovanja na eno od številnih konferenc. Na stare zapiske sem naletel ob pospravljanju in ko sem jih prebral Maši, je z veseljem poslušala in bi želela slišati še več, ampak je popisanih lističev hitro zmanjkalo, ker sem pisal dnevnik samo takrat, kadar na potovanjih nisem imel nič drugega za početi, se pravi, kadar mi je bilo dolgčas. Po vrnitvi s tokratnega potovanja, ko so bili vtisi še dovolj sveži, sem torej upal, da bom uspel napisati precej več in bo za Mašo, zaradi skupnih izkušenj, še toliko bolj zanimivo. A ko sem ji dal prebrati prve strani tega mojega pisanja, jo je takoj zmotilo, da mora izgubljati čas z nepomembnimi stranpotmi mojega miselnega zemljevida. Ona bi se namreč kar takoj zapodila po široki avtocesti jasnih spominov na naše avanture. Potem, ko je s stranskih poti vendarle prišla do glavne ceste, se pravi, ko sem končno začel pisati o tem, kar se nam je dogajalo, ji pa spet ni bilo prav, da sem se tega lotil z vsebinskim in ne s časovno zaporednim pristopom. Jaz pa sem ji dal besedilo v nastajanju prebrati naivno upajoč, da me bo navdušeno hvalila in vzpodbujala, naj kar še pišem. Kakšna zmota! Po tej izkušnji mi ni preostalo nič drugega, kot da sem poskušal ustreči Maši, saj je navsezadnje le moja hči, drugim pa ne pokazati svojega pisanja, dokler ne bo prepozno, da bi lahko še kaj spreminjal. Čeprav nisem vedel, kaj pravzaprav naj bi pomenil ta prepozno. Ampak, če bo treba, se bom že znal kako izgovoriti. Ali pa tudi ne! Navsezadnje je pa vsak sam svoj največji kritik in ker je besedilo tudi v tejle digitalni obliki, ga lahko, ko me kaj preveč zmoti, še vedno popravljam.
Očitno sem z zgoraj zapisanim dodal še eno stranpot in k tej moram dodati še eno, saj če bo tole bral še kdo, ki ne pozna naših besednih iger, morda ne bo vedel, kaj je to “Pelcija”. Bolj kot ne splošno znan je pojem policija ali po domače “pol’cija” in bržčas je večini ljudi poznana besedna zveza: »Odprite, pol’cija!« Nekaj podobnega sem uporabil na Kotnikovi v Ljubljani, kjer stanujejo naši prijatelji. Ko se je po našem zvonenju iz domofona oglasilo: »Kdo je?«, sem kot iz topa ustrelil: »Odprite, Pelcija!«, kajti spodaj pri vhodu v blok smo čakali sami Pelci.
Pelcijo, o kateri je tule govora, sestavljajo Taj, Maša in Tin, mama Julija ter oče Stane, ki sem sicer ljubkovalno tudi ‘fotr’, drugače pa sem v uradnih zapisih kar Stanko, kar zveni kot pomanjševalnica, zato sem za prijatelje tudi Stane ali preprosto Pelc.
Pelcija (Stane, Julija, Maša in Taj) na otoku Incahuasi na Ujunijskem slanišču
Tale moj zapis je namenjen temu, da opišem, kako smo šli na izlet v Južno Ameriko in pustili Tina doma, da je čuval psa in hišo. Včasih, ko so bile stvari še po starem, bi hišo in Tina čuval pes in ne obratno. Ampak tako je to v današnjih časih, ko otroci vzgajajo starše in imajo ljudje pse namesto otrok. Pelcija brez Tina se je torej odpravila na drugo stran oceana. Ampak do letališča v Benetkah nas je peljal Tin s sposojenim kombijem, ker smo imeli preveč prtljage, da bi se lahko celotna Pelcija stlačila v našega Cee’da z zgolj petimi sedeži in ne ravno velikim prtljažnikom.
Pogled iz sposojenega kombija na avtocesto malo pred letališčem v Benetkah
Tin se je z letališča odpeljal nazaj domov, mi smo pa odleteli do Madrida, kjer smo se po osmih urah čakanja vkrcali na letalo, ki nas je poneslo vse tja do Santiaga. Ta, v katerega smo leteli je v Čilu, ker nekaj Santiagov je še drugod po svetu, ampak za nas je zanimiv predvsem čilski, ker imamo tam sorodnike. Ti so nas prešerno pričakali in dva dni smo preživeli pri njih, potem pa odleteli v Bolivijo, kjer sem imel referat na konferenci Mednarodne geografske zveze.
Pred konferenco smo imeli ravno prav časa, da smo šli na tridnevno pohajkovanje po slani puščavi Salar de Uyuni, ki leži ob meji s Čilom. V času konference so se predstavniki Pelcije, ki niso imel referata, udeležil enodnevnega kolesarskega spusta po ‘Cesti smrti’. Po konferenci pa je ponovno združena Pelcija odletela v Peru in obiskala Machu Picchu, po vrnitvi v La Paz pa še starejše, predinkovsko arheološko najdišče Tiwanaku.
Zadnji teden smo potem preživeli z našimi sorodniki v Čilu, med Colino, kjer živijo, Santiagom, ki je čilsko glavno in največje mesto in mestoma Valparaiso in Viña del Mar na tihooceanski obali, kamor gredo naši sorodniki, pa tudi številni drugi Čilenci, pogosto na dopust.
To je hiter časovno-zaporedni pregled našega potovanja, od tu naprej pa se vračam na prvotno zastavljene tirnice vsebinskega pregleda naših dogodivščin in to z vsemi potrebnimi in nepotrebnimi stranpotmi, na katere me tako rado zanese.
Pa še to! Če naletite na kakšno slovnično napako, ji ne posvečajte posebne pozornosti. Saj tudi od šoferja avtobusa ne pričakujete, da se bo togo držal popolnoma vseh predpisov, ampak vam je pomembno predvsem to, da vozi čim bolj varno, udobno in vas pripelje tja, kamor ste namenjeni.