Pred mnogimi, mnogimi leti, takole na po dolgem in počez pred okroglo štirimi milijardami in pol … bo verjetno prezgodaj za začetek. Lahko pa bi začel pred dobrimi osmimi desetletji in pol, a žal o tem, kako se je moji stari materi zgodilo, da je najprej rodila mojega očeta, nato pa še njegovo sestro, ne vem nič. No ja, razen tistih splošnih, vsem znanih, dejstev, povezanih s tem, kako ženska postane mati.

Moja babica Stanka s svojim možem, Josipom Pelcem (desno), po katerem ima Pelcija svoj priimek, v času ko sta v Trstu čakala na odhod v Ameriko

Morda bo zato v zvezi z babico po očetovi strani dovolj zapisati le to, da je po drugi svetovni vojni z možem in hčerko pristala in ostala v Čilu, njena hči pa si je potem tam ustvarila družino in tako imam jaz v Čilu, kot se temu reče, žlahto. Teto, če smo čisto natančni. Teta ima moža in tri otroke: hčer in dva sina. Ti trije troci imajo seveda tudi otroke in teh ni malo. Skupaj kar deset, štiri dekleta in šest fantov. Ker jih je večina že odraslih, imajo tudi partnerje in kadar se zbere skupaj vsa družina, jih je res veselje gledati. Torej se spodobi, da se jih kdaj pa kdaj tudi obišče. Pri tem pa je treba povedati, da so bili vsi trije moji dosedanji obiski rahlo marginalno obarvani. Kaj naj bi to pomenilo, razlagam v nadaljevanju in če je tudi ta stranpot odveč, mirno nadaljujte pri naslednjem prispevku.

Teta Jožica, ko še mene ni bilo – tale svetlolasa »gringa«, kot so priseljenkam rekli v Čilu, je očarala in osvojila srce svojega prihodnjega moža Angela

Torej, kako me je življenja tok naplavil na Pedagoško fakulteto v Ljubljani, je posebna zgodba in lahko bi takole v slogu hollywoodskih nagrajencev našteval vse, ki so me na posamezni točki potisnili v ravno tako smer, da me je pot na koncu pripeljala tja, kjer sem leta 1994 pristal. Kje? Na oddelku za razredni pouk kot nadomestni učitelj za mojega predhodnika, ki se je odpravljal v pokoj. Ja, takrat je še malo dišalo po socializmu, malo pa se je naša oblast že zgledovala po zahodu in takrat si se na univerzi upokojeval tako, da so za tvoje delovno mesto zaposlili učitelja, ki je prvo leto prevzel tretjino tvojih ur. Torej si moral za polno plačo oddelati samo dve tretjini pedagoških ur, preostalo delo je bilo namenjeno uvajanju novinca. Ta je sicer dobival samo toliko plače, kolikor dela je opravljal, torej tretjino prvo leto, dve tretjini drugo in …

Sem že spet daleč proč od izhodiščne teme, vem, nostalgija, kaj morem. Jaz sem imel takoj polno plačo, ker sem dobil ure še na mariborskem oddelku za geografijo. Moj predhodnik in uvajalec v skrivnosti pedagoškega poklica na ljubljanski Pedagoški fakulteti, pa je namesto mene delal še dolgo let potem, ko je bil že v pokoju, ker sem že naslednje leto po prihodu na fakulteto postal prodekan in sem moral pol delovnega časa namenjati tej funkciji.

Ampak tudi to ni ključno za zgodbo o marginalnosti. Ključno je to, da je moj predhodnik, profesor Vojvoda, na meni neznan način zašel med ‘marginalce’. Sodeloval je namreč v študijski skupini Mednarodne geografske zveze, ki se je ukvarjala z razvojnimi vprašanji marginalnih območij. Znašel se je torej med geografi, ki so se ukvarjali z marginalnostjo in takih res ne moreš imenovati drugače, kot preprosto ‘marginalci’.

Omenjena študijska skupina je imela leta 1995 konferenco v Mendozi in Santiagu. Ko mi je profesor Vojvoda omenil, da gre tja in me vprašal, če bi šel tudi jaz, sem takoj, ko sem zaslišal besedo »Santiago de Chile«, zastrigel z ušesi. Seveda, saj to je tam, kjer imam jaz žlahto. Če to ni priložnost za obisk, potem res ne vem, kaj je. Takrat je šolsko ministrstvo učiteljem še namenjalo nekaj denarcev za to, da so se sem in tja udeležili kakšne konference. Poleg tega sem v tistih časih imel tudi nekaj razpoložljivih sredstev na projektu, ki sem ga takrat izvajal za kmetijsko ministrstvo in jih je bilo mogoče porabiti za sodelovanje na znanstvenih srečanjih. Skupaj je bilo to ravno dovolj za kotizacijo in potne stroške za udeležbo na konferenci, ki se je odvijala deloma v argentinski Mendozi, deloma pa v čilskem Santiagu. Tako sem tudi jaz zašel med ‘marginalce’, ki so se mi takoj usedli v srce, saj so bili med seboj povezani kot ena sama velika družina. S široko odprtimi rokami so sprejeli vsakogar, ki se jim je bil voljan pridružiti.

Kar pa je pri vsej stvari najpomembnejše, je to, da sem prav zaradi njih in konference, ki so jo organizirali, prvič obiskal moje sorodnike v Čilu. Ti so me ob tej priložnosti celo peljali na sprejem k Pinochetu. Na obisku sem bil namreč ravno v času 22. obletnice državnega udara. Seveda se je te obletnice pod njegovo oblastjo slovesno praznovalo. Meni se niti sanjalo ni, kam me moji sorodniki peljejo, zakaj stojimo v vrsti, zakaj sem moral dati potni list … Nekaj so čebljali v španščini in čim so pospešili ritem svoje govorice, je delež mojega razumevanja padel z dobre polovice na manj kot nič. Sem pa seveda gledal in se obnašal, kot da mi je vse jasno. Do trenutka, ko sem se kar naenkrat znašel v rezidenci, kjer smo eden po eden šli mimo diktatorja in se z njim rokovali. Potem mi je bilo res jasno. Celo to, kako se diktator počuti ob tej ceremoniji. Ob rokovanju z damami, mu je na obrazu zažarel širok nasmeh, sploh če so bile mlade, tako kot moja sestrična. Pri rokovanju z moškimi, pa je njegov obraz jasno izražal, kako odveč in nadležno mu je to početje. No, saj v mojem primeru je bilo občutje obojestransko. Ampak moji sorodniki so v njem videli rešitelja pred razlastitvijo, če ne še čim hujšim, zato jim je veliko pomenilo, da me spravijo na sprejem k samemu ‘generalissimu’.

Takole je ‘generalissimo’ izgledal leta 1995, ko se je še čvrsto oklepal oblasti, pogled pa mu je od mene že ušel na sestrično Angelino

Po konferenci v Mendozi in Santiagu, sem se voljno pridružil družini ‘marginalcev’, ki je v okviru Mednarodne geografske zveze dobila tudi svojo komisijo. Profesorju Vojvodi se je zdelo, da bi bilo dobro, ko bi si jaz, ki sem še na začetku kariere, poskušal prizadevati, da bi prišel v upravni odbor te komisije. No, prizadeval si sicer nisem, a je vseeno naneslo tako, da sem bil kasneje kar osem let član tega odbora, nato pa še štiri leta njegov predsedujoči, kar pomeni, da sem v ‘marginalnost’ zabredel tako globoko, da bolj res ne bi mogel. Ko so potem leta 2011 Čilenci organizirali regionalno konferenco Mednarodne geografske zveze, sem seveda spet imel razlog, da grem na obisk in spotoma še na konferenco, ali pa morda obratno. Samo, da sem to pot imel za spremstvo mojo ženo Julijo. Njo sem sicer povabil, da gre z menoj v Glasgow, že leta 1996, pa se je ravno tistega poletja najin desetletni Taj spravil delat bombo in je potem zdravil svoje opekline še naslednjih nekaj let, Julija pa je bila tista, ki mu je najbolj prizadevno in največ časa stala ob strani. Tako seveda ni bilo priložnosti, da bi se mi pridružila na mojih takratnih konferencah o marginalnosti. Do leta 2011 pa so vsi najini otroci zrasli v odrasle osebe in nobenega zadržka ni bilo, da bi ne šla čez Atlantik na drugo stran Zemlje oba. In sva torej šla in bilo je lepo.

Za mizo v atriju, novembra 2011 – bratranec Guri, ki mi je baje izjemno podoben in najbrž razlaga, kako imamo pred seboj kakšno specialiteto, midva, teta in še ena roka, verjetno »angelska«, oziroma Angelova … (za več fotografij nas z našimi sorodniki klikni tule)

V tretje gre seveda rado in zdaj je res že skrajni čas, da pojasnim, kako! V času mojega predsedovanja upravnemu odboru komisije Mednarodne geografske zveze za marginalizacijo in globalizacijo sem v množici elektronske pošte prejel tudi sporočilo italijanske kolegice Elene Dell’Agnese, predsedujoče v komisiji za politično geografijo. V njem je spraševala, če bi bila naša komisija pripravljena sodelovati na konferenci, ki jo je nameravala organizirati v La Pazu in naj bi bila posvečena geografiji miru. Kako bi ne bili pripravljeni, saj La Paz je vendar v Južni Ameriki, tako rekoč v neposredni soseščini moje žlahte. Če predsedujoči reče, da smo za, potem smo pač za, čeprav je bila konferenca predvidena za čas po izteku mojega mandata. Ampak smo bili zraven in tako je bil na vrsti moj tretji obisk. Le da to pot ni bila zraven samo Julija. Taj je bil seveda tudi takoj za to, da spozna sorodnike z one strani planeta in to na njihovem dvorišču – na našem jih je nekaj že spoznal, večine pa vendarle ne. Maša pa je bila pripravljena priti iz Valencie in pustiti svojega Bharatha samega, samo, da bi bila zraven pri avanturi, ki je visela v zraku. S Tajem sva tako prek spleta od Iberie kupila letalske karte za štiri. Po dolgem usklajevanju smo prišli do sklepa, da je najboljše, če gremo na veliki petek. Leta 2017 je ta padel na 15. april, cenovno najbolj ugodna pa je bila vrnitev 8. maja. Karte za let iz Benetk prek Madrida do Santiaga so nas tako prišle zgolj okoli 500 evrov na osebo, kar je za čezoceanski let res zelo, zelo malo. In tako smo šli na moj tretji obisk, Julija na drugega Taj in Maša na prvega. Tin bo moral pa še malo počakati, da bo končno tudi on prišel na vrsto. Sicer se pa tako ali tako ni nič pritoževal. Je vendarle alpinist in takole turistično potepanje mu ni najbolj blizu. Če ni nobenega resnega plezanja, potem to ni zanj. Takšna je bila vsaj naša uradna razlaga za to, zakaj je ravno on tisti, ki edini od Pelcije ostane doma.