Ker letala pristajajo na letališčih, je treba od tam do kraja, kamor si namenjen, priti na tak ali drugačen način po tleh. Peš je običajno predaleč, tako ti preostanejo različne možnosti povezane z več ali manj kolesi, ki so pripeta na vozila različnih tipov, hitrosti, oblik, udobnosti in tako naprej. Ob našem pristanku v Santiagu nam ni bilo treba kaj dosti skrbeti, kako in s čim, saj smo pričakovali, da nas pridejo iskat naši. Nismo se ušteli, res so prišli. Nismo sicer vedeli, kdo pride in tudi ne, koliko jih bo. Potem, ko smo se srečno prebili čez ‘imigracijske barikade’ in dočakali svojo prtljago, smo ugotovili, da jih je po nas prišlo dvakrat več, kot je bilo nas, obiskovalcev. Snidenje je bilo veselo, vožnja pa … Tipično latinskoameriška. Dvanajst se nas je strpalo v dva avtomobila. Hčerka in sin moje sestrične Angeline, kljub temu, da sta povsem odraslih dimenzij, sta tako pristala v prtljažniku tetine terenske Toyote, ki je v najboljšem primeru primerna za prevoz štirih odraslih in morda še enega, ki je dimenzijsko malo ožji in nižji. Da je prevažanje potnikov v prtljažniku nekaj povsem običajnega za tamkajšnje kraje, sem vedel že od prej. Ko so bili leta 1997 na obisku teta Joži, njen mož Angel ter sestrična Angelina s svojim prvorojencem Jorgejem, so tudi hoteli dati otroka kar v prtljažnik. Da to ne gre, sem jih prepričal šele potem, ko sem si izmislil, da se tako vožnjo pri nas hudo kaznuje. Potem smo se pač vozili z enim avtom več. V Čilu pa očitno kazni za to ni, o varnosti takega početja, pa tako ali tako nihče ne razmišlja. Varnostni pas je tam samo za špas in na eni od voženj, je teta vztrajno ignorirala zvočni signal za nepripet pas, čeprav je vožnja trajala vsaj pol ure in nadležno piskanje ravno toliko, oziroma nekaj sekund manj. Toliko pač, kolikor je bilo treba, da smo dosegli hitrost, pri kateri se začne oglašati opozorilo.

Taj in Maša na zadnjih sedežih ter Josefina in Jorge v prtljažniku na poti z letališča

Drugače je vožnja v Čilu dokaj podobna kot pri nas, če seveda zanemarim dejstvo, da se po avtocestah lahko vozijo tudi kolesarji in da na njih avtobusi pobirajo potnike. Predvsem pa so avtoceste koncesijske in zato pridno pobirajo cestnine. Od Santiaga do morja, ki ni morje ampak Tihi ocean, menda skoraj več plačaš za cestnino, kot pa za gorivo. Tako je vsaj rekel bratranec, če sem ga seveda prav razumel.

Malo drugače kot pri nas, pa se pri njih vozi ponoči, vsaj če se pelješ s starejšim od mojih bratrancev, ki ima ime po očetu in je tako Angel, pa tudi po materi, tako da je tudi Josip. Med vožnjo do vinograda partnerke njegovega brata, je pred vsakim srečanjem z nasproti vozečim vozilom najprej nekajkrat požmrkal z dolgimi lučmi, potem pa ugasnil luči. Glede na to, da nasprotivozeči tega niso počeli, bi sklepal, da to ni splošno uveljavljena praksa v tej deželi. Najbrž je bilo kaj narobe z lučmi na vozilu, s katerim smo se vozili.

Mašo in Taja je na taisti nočni izlet, v tem primeru v vinograd njegove partnerke, oziroma njenih staršev, peljal mlajši od obeh bratrancev. Ta začuda nima imena ne po očetu ne po materi, temveč mu je ime Marco Antonio. Zna biti, da po rimskem cesarju, ampak ga nihče ne kliče ne po prvem ne po drugem imenu, temveč ga vsi kličejo zgolj in samo Guri! Glede na to, kako sta njegovo vožnjo komentirala Taj in Maša, pa bi mu še najbolj ustrezalo ime Speedy Gonzales. S svojim Hiluxom, ali nečim podobnim, čez ležeče policaje vozi na poskok in kjer se le da, polaga ovinke, kolikor se jih na štirih kolesih pač polagati da.

Če moj avtomobil ne daje ravno videza, ki bi me izdajal za skrbnega lastnika, ki mu je avto prva in edina skrb v življenju, potem so avtomobili mojih sorodnikov še za nekaj svetlobnih let dalj od tega ideala. Vidi se jim, da služijo edino in zgolj prevažanju. Ljudi, tovora, najbrž tudi živali. V nobenem primeru pa ne služijo napihovanju ega in razkazovanju kovinskega leska sveže oprane in povoskane avtomobilske pločevine. Skratka, niso pretirano čisti ne znotraj ne zunaj. V tetini Toyoti se varnostne pasove spredaj še nekako da zapeti, zadaj pa je to »misija nemogoče«. O vzglavnikih zadaj tudi ni ne duha ne sluha, povrhu vsega pa te na zadnjem sedežu v hrbet tišči nekaj kovinskega. Je pa zato brez police, tako da si lahko v pristnem stiku s tistimi, ki se prevažajo v prtljažniku, kadar je pač potnikov več, kot ima avto sedežev.

Nekoliko bolj nerodno je, če se kaj takega primeri pri Gurijevem avtu, ki je v bistvu »kamionet« in ima zadaj, namesto prtljažnega prostora, kamionski tovorni prostor, ki je ločen od kabine. Tako se nam je primerilo, da nas je po Viñi del Mar in Valparaisu prevažal kot vreče krompirja. Spredaj, v »kokpitu« je sedel Guri, zraven njegova partnerka Alejandra, zadaj pa Julija, Taj in jaz ter Maša na počez. Še dobro, da sta Alejandrino hčerko pustila pri prijateljici, ker drugače res ne vem, kako bi preživeli to vožnjo. No, čisto mogoče pa je, da bi njo dali zadaj na kamionski del, kjer so bile sicer že vreče z origanom, ki ga je Guri pripeljal eni od strank v Valparaisu. Ampak zanjo bi bilo kljub temu še več kot dovolj prostora, prav gotovo bistveno več, kot pa v prenatrpani kabini. K sreči se nam vsem sedmim z enim avtom ni bilo treba peljati še vso pot domov, se pravi, od Viñe do Coline, ker se je od tam v Santiago vračal tudi Alejandrin družinski prijatelj. Ta je sicer lastnik hostla, v katerem smo prespali. Tudi on je tega istega dne, le da bolj na večer, potoval v Santiago in smo mu tako lahko podtaknili Alejandrino hčer. Da pa smo dosegli normativ ena oseba, en sedež, smo mu v Viñi pustili še Taja.

Drugače pa pri mojih sorodnikih poleg štirikolesnih sredstev za premikanje premorejo tudi štirinožna. Oni jim rečejo »caballos«, čeprav ta bitja meni niso izgledala kot pravi konji ampak bolj kot kakšne mule. No, za popoldanski piknik na enem od bližnjih hribov so jih osedlali in Guri je tri prostovoljce iz naše četverice odpeljal na jahalni izlet. Jaz sem se izgovoril na bolečine v hrbtu, ki mi jih povzroči jahanje in sem se na hrib lahko peljal z Alejandro v terencu. Mislim da s taistim Hiluxom, ali karkoli je že bilo, kot v prej opisanem prevažanju po Valparaisu. Izkazalo se je, da je bila to modra odločitev, kljub temu, da se je po ozki in zaviti poti Alejandra vzpenjala in predvsem spuščala prvič v življenju. Navzdolj je bila namreč že noč in smo morali v najbolj zavitih ovinkih voziti malo naprej in malo nazaj. Ampak še vedno bolje to, kot pa da te vso pot v »tazadnjo« žuli leseno sedlo. Juliji je bila sicer avantura tako zelo všeč, da o tem, da bi jo kaj žulilo, ne ve nič in tudi konji se ji niso zdeli prav nič mulasti. Si kar predstavljam, kako si je tam zgoraj, na konjskem hrbtu potihem prepevala »Moj rjavi konj, ne rabi uzde, uboga me brez vajeti …«. Maša, ki je v naši družini nedvomno najbolj jahalno usposobljena, pa z ježo ni bila najbolj zadovoljna.

Štirinožnike sva že leta 2011 preizkusila z Julijo, ko smo naredili en krog po kondominiju (za več fotografij uporabe štirinožnikov klikni tule)

Seveda nas vedno in povsod niso naokoli prevažali samo moji sorodniki, včasih si je bilo treba pomagati tudi s čim bolj ali manj javnim. Prevozom, se razume, da ne bo pomote. Najprej si nekaj besed zaslužijo taksiji, ki jih kar malo težko zbašem v javni prevoz, ampak ne gre drugače. Če tudi s taksiji začnem pri že omenjenem izletu v Viño in Valparaiso, potem lahko samo potrdim ugotovitev, da število potnikov v Čilu brez težav lahko preseže število sedežev v avtu. Do Viñe smo iz Santiaga prišli z avtobusom, od Coline do postaje v Santiagu pa na že opisani način – mi štirje na zadnjih sedežih, Guri za volanom, zraven njega pa namesto Alejandre njena hčerka. No in približno isto se je ponovilo tudi potem, ko smo prispeli v Viño. Kam smo namenjeni, je vedela le Alejandrina šestnajstletna hči, ki so nam jo dodelili za vodičko. Ponudila nam je dve možnosti, kako pridemo do nam neznanega cilja. Taksi ali metro. Jaz sem se takoj navdušil za metro, a je priznala, da ona obvlada samo taksije, za metro bi morali pa še poizvedeti, kako se ga uporablja in kako se z njim pride tja, kamor smo namenjeni. Torej smo šli s taksijem. Kako? Ona in taksist spredaj, mi štirje zadaj in prtljaga v prtljažniku – vse pred nami in za nami je bilo bolj kot ne tako kot pri nas, le zadnji sedež je bil kot konzerva s sardinami – k sreči brez olja. Ampak navsezadnje lahko zdaj, ko je spomin na utesjenost in žuljenje tistih, najbolj izpostavljenih kosti, na najbolj občutljivih mestih že malo zbledel, nostalgično pripomnim – ej kako dolgo je že od takrat, ko je moja ‘mala’ hči nazadnje sedela v mojem naročju. Samo kaj, ko zdaj ni več ‘mala’, v avtu pa tako malo prostora. Ampak smo preživeli! Tudi daleč se nismo peljali in zato tudi ni dolgo trajalo, da smo prispeli. Taksist je obvladal svoje delo, tudi težko mu ni bilo, saj ni bilo veliko prometa. Prav zgovoren pa tudi ni bil.

Povsem drugače je bilo, ko smo prileteli iz Santiaga v La Paz in so nam iz hotela poslali taksista, da nas je pobral in nas pripeljal k njim. So se kar sami spomnili in napisali Taju »mail«, če bi nam bilo prav, da nas pride nekdo iskat. Seveda nam je bilo prav. Pa še kako. Midva s Tajem namreč dobro veva, kako je, ko se na letališču zažene vate roj taksistov, ki v želji za zaslužkom ne morejo biti drugačni, kot vsiljivi. Povrhu vsega pa za Bolivijo slovensko zunanje ministrstvo piše, da ne gre zaupati kar vsem taksistom po vrsti, ker se nekateri samo pretvarjajo, da so taksisti. Slednji te lahko potem odpeljejo bog ve kam in menda so v Boliviji običajne ugrabitve, pri katerih te zadržujejo nekaj dni, te vsak dan peljejo na dvig denarja na bankomat, nato te pa spustijo, dvignjeni denar pa seveda obdržijo. Ob tako prijaznih opisih te dežele na uradni strani našega ministrstva je seveda dobrodošlo, da ti iz hotela pošljejo taksista, ki te bo z na roko napisanim tvojim priimkom in imenom čakal v množici drugih s prav tako napisanimi imeni drugih potnikov in to prav tam, kjer prideš skozi carinski in priseljenski pregled in se ti na široko odprejo vrata dežele, v katero si pravkar priletel. Kaj si lahko želiš lepšega. No, gotovo bi se našlo kaj, ampak ostanimo pri taksistih. Nas je pričakal možak z listkom, na katerem je bilo zapisano Tajevo ime in moj priimek. Tako sem si vsaj zapomnil jaz, Maša pravi, da so bila na listku vsa naša imena, pa tudi za priimek pravi, da ni samo moj.

Kakorkoli že, čakajoči možakar je bil prijazen, odpeljal nas je do svojega kombija, strpal našo prtljago v prtljažnik, mi pa smo se udobno namestili po sedežih. Ker jih je bilo dovolj, sem se tudi jaz nameraval usesti zadaj, pa me je povabil, naj sedim spredaj, ob njem. Je pač rabil sogovornika in nekako je po dotakratni komunikaciji dojel, da sem verjetno jaz tisti, ki ga bo še najboljše, oziroma največ razumel. Z letališča smo bili hitro, le da smo morali skozi nekaj takega, čemur smo v vojski rekli kapija in še najbolj spominja na naše cestninske postaje – tudi vloga je podobna – plačaj in vozi! Čim pa smo zavili z letališke dovozne ceste v mesto, smo bili že v neskončni gneči. Križišče, ki je bilo bolj podobno gordijskemu vozlu, kot pa prometnici, je bilo preplavljeno z živopisano avtomobilsko pločevino, ki se je brez vsakršnega reda z vseh strani zlivala v nekakšen lijak, ki ga je predstavljal en sam samcat podvoz, pod katerim so se očitno prav v tem trenutku želela peljati vsa vozila La Paza. Pravzaprav ne La Paza, ampak El Alta, ker je letališče v El Altu. Iz tega se potem, če se ti seveda uspe pretočiti skozi lijak, spustiš s 4.000 metrov nad morjem za kakih 500 metrov niže v La Paz. Lahko se sicer spustiš tudi z žičnico, teh imajo kar nekaj in še jih nameravajo nekaj zgraditi, ker je to pri njih najbolj učinkovita oblika javnega prevoza med mestom tam zgoraj (El Altom) in mestom tam spodaj (La Pazem).

Pogled iz Pacificovega kombija na tri vzporedne vrste vozil levo od njega, ki so si enako kot njegova vrsta, prizadevale, čim prej priti do edinega prehoda, ki je vodil tja nekam na drugo stran …

Ampak izkazalo se je, da je učinkovit tudi naš voznik, Pacifiko po imenu. Ja, ime je dobil po Tihem oceanu. Glede na njegovo umirjenost in očitno blag značaj ter široko razgledanost, nadvse ustrezno ime. Njegov boter je bil menda precej svetovljanski, dosti je potoval in je poznal svet in tako je svojemu krščencu izbral nekoliko nenavadno ime. Da v skladu z imenom premore kar nekaj širine, se je pokazalo tudi s tem, kako nam je razložil nekaj glavnih značilnosti mest, v kateri smo prišli. Ampak če se vrnem k njegovi učinkovitosti pri vožnji v gneči, potem lahko njegov slog prebijanja skozi grlo prometnega lijaka poimenujem zgolj kot »tehnika žabjih skokov«. Še bolj nobel se sliši po angleško na primer: LDS, kar bi pomenilo »leapfrog driving strategy«. S kratkimi skoki svojega kombija se je s centimetrsko natančnostjo prebijal zdaj pred one na levi, zdaj pred one na desni in en dva tri smo se prebili skozi gnečo, za katero sem bil prepričan, da nam bo požrla vsaj uro časa, če ne več. Takoj, ko smo se prebili skozi ozko grlo, je bilo, kot da smo prišli v drug svet, skoraj nobenega prometa in Pacifiko nam je na prvi razgledni točki ustavil, ter nam pod eno od žičnic pokazal prekrasen pogled na La Paz. Seveda smo ga takoj ‘poinstagramirali’ in odprli ‘FB’, se pravi ‘fejsbuk’ zbiralnico všečkov z našim prvim tazaresnim potovalnim ‘selfijem’. Spust do La Paza je bil dokaj enostaven, saj gneče ni bilo in Pacifiko nas je sproti zalagal s podatki o mestu. Tam spodaj pa se je na ulici, v kateri stoji naš hotel Hilton, pardon, Milton, promet spet zgostil do skrajne možne meje, le da so bili zdaj tu med avtomobile, avtobuse, minibuse in mikrobuse namešani še pešci. A neznosni gneči navkljub, se je vse skupaj kljub vsemu premikalo. V križišča brez semaforjev so se hkrati z vseh strani vozili avtomobili in začuda vsi tudi prišli skozi, in to celo tja, kamor so se namenili. Tako smo tudi mi prišli do hotela, plačali dogovorjeni znesek in bili nadvse zadovoljni, da nas je prevažal Pacifiko. Da je fant od fare, nas je pred hotelom prepričeval tudi naključni (ali pa tudi ne) neznanec, ki je bog ve kaj hotel od nas in nam je želel pokazati, da je tudi on tako zaupanja vreden, kot naš Pacifiko. Ampak se nismo dali kaj dosti motiti in smo se zelo na hitro zatekli v varno zavetje hotelske sprejemnice.

‘Selfi’ z razgledne točke na poti iz El Alta v La Paz

Tudi pri naslednjih vožnjah s taksijem po La Pazu smo želeli, da nam iz hotela pokličejo Pacifika, ampak se nekako ni izšlo. Tistega večera, ko smo se odpravljali na izlet v Uyuni, nas receptor očitno ni dobro razumel in nam taksija sploh ni naročil. Tega nam, ko smo želeli iti in taksija ni bilo, sicer ni povedal, ampak je šel preprosto ven na ulico in v naslednji minuti smo že imeli taksista, ki nas je bil pripravljen odpeljati na avtobusno postajo. Ob vrnitvi iz Uyunija, tako zgodaj zjutraj, da je bila še tema, se je okrog avtobusa nagnetla množica taksistov in eden od njih nas je vprašal, kam gremo. Ko smo mu povedali, da hočemo v naš Hilton z lepotno napako v imenu, zaradi katere je zgolj Milton, ga je zanimanje za nas povsem minilo in se je vneto sukal okoli drugih potnikov. Potem, ko pri njih ni bil uspešen in smo mi iz avtobusnega prtljažnika končno dobili svojo prtljago, je spet prišel do nas in nas bil pripravljen odpeljati v našo bazo, oziroma bazni tabor v tretjem ali petem nadstropju na 3.660 metrih nadmorske višine.

Tudi naši naslednji poskusi, da bi nam v hotelu naročili Pacifika se niso izšli. Uspeli so nam priklicati najprej enega in nato še drugega sina, naš Pacifiko, pa je imel vedno neke druge opravke in tako nam ni bilo usojeno, da bi se še enkrat prevažali z njim. Smo pa sčasoma postali tako predrzni (samozavestni), da smo si tudi sami upali ustaviti taksista na ulici in se peljati z njim, tako da upam, da na našem zunanjem ministrstvu tega ne bodo brali, da nas ne dajo na kakšen seznam oseb s povečanim tveganjem za ugrabitev.

Sicer pa smo se, če se je le dalo, držali preverjene strategije, da smo receptorjem naročali, da naj nam pokličejo taksi. Tako vnaprej veš, kaj lahko pričakuješ in koliko te bo stalo. V Cuscu, mestu ki je bilo naše izhodišče za izlet na Machu Picchu, so nam iz hostla Mama Simona poslali taksista, ki se je moral pošteno potruditi za vnaprej dogovorjeni znesek, ker so ravno tisti dan, ko smo mi prišli, v Cuscu učitelji zahtevali zvišanje plač. Naš taksist je še pravi čas obrnil proč od ulice, kjer je potekal protest in po nekaj neuspešnih poskusih tu in tam, kjer se je že naredil prometni zamašek, le našel stranske ulice brez zastojev, po katerih se je dalo priti do Mame Simone. Ob tem velja omeniti, da je v Peruju, z izjemo stopalke za plin in zavore, verjetno največkrat uporabljena naprava v vozilu hupa. Hupanje je tam način komunikacije. S hupanjem se šoferji med seboj sporazumevajo, čeprav nam ni uspelo ugotoviti, ali uporabljajo kakšno posebno obliko Morsejeve abecede, ali pa ima vsak svoj značilni tonski zapis, ki ga razločuje od drugih avtomobilistov in s katerim uveljavlja svoj prav – se pravi, si izbori prednost.

O taksijih in taksistih bodi zaenkrat dovolj. Čas je za nekaj stavkov o tisti najbolj značilni javni obliki cestnega prevoza, ki jo zelo dobro poznam že iz svojih najstniških let. O avtobusih, namreč. V načrtu smo imeli kar nekaj dolgoprogaških avtobusnih voženj, kar glede na slabo stanje moje hrbtenice, ki še ni dopuščala povsem normalnega razpona vsakdanjih gibov, ni bilo ravno obetavno. Ampak v Boliviji avtobusi niso kar tako. Avtobus je tam lahko tudi »semicama« ali po naše »polpostelja«. To pomeni, da ima eno tako oporo oziroma podlogo za noge, da med nočno vožnjo laže spiš in sedež se seveda nagne nazaj, čeprav ne dosti bolj kot na običajnih avtobusih ali pa na letalu. Imel naj bi tudi wi-fi, a je brezžična povezava z internetom delala samo malo preden smo se odpeljali, potem pa nič več. Smo pa zato ob odhodu dobili večerjo. Nič posebnega, a kljub vsemu neskončno več, kot pa dobiš na današnjih nizkocenovnih letih, kjer ne dobiš nič. Zjutraj, pred prihodom na cilj pa te zbudijo z zajtrkom. S tako nočno vožnjo dejansko prihraniš en polpenzion v hotelu in ko to upoštevaš, tudi ne ravno nizka cena prevoza, ni več tako grozno visoka. Spi se sicer bolj slabo, mene je ves čas skrbelo, kdaj se bo stanje mojega hrbta dramatično poslabšalo, a se začuda ni. Mi je pa ves čas tiščalo ramena nekam skupaj, tako da nisem vedel, kako naj držim roke, da ne bom zjutraj ves polomljen. Tudi Taj je imel, kolikor sem seznanjen, podobne težave. A ne glede na vse, noč je minila hitreje, kot na čezoceanskih letih in pojma nimam, kje in kako smo se vozili. Samo zjutraj, ko smo se vozili po neskončni ravnici proti Uyuniyu, se spomnim dolge sence našega avtobusa – dolge po višini in ne dolžini, ker je sonce na vzhodnem obzorju sijalo pravokotno na smer naše vožnje in to tudi pod dnom avtobusa, tako da so se na senci jasno videla tudi kolesa. Res ‘carsko’, kot v risanki. S polposteljnim avtobusom smo se z nočno vožnjo tudi vrnili iz Uyunija v La Paz. Za izlet v Cusco pa smo se raje odločili za letalo kot za celonočno in poldnevno vožnjo, na kateri bi morali še prestopati, pa še časovno bi šlo na tesno.

Jutranja senca našega ‘polposteljnega’ avtobusa med vožnjo čez most, malo pred prihodom v Uyuni (za posnetek sence na Youtube-u na fotografijo)

Smo pa bili deležni avtobusne vožnje tudi v Peruju, saj vlak za Machu Picchu ne pelje iz Cusca, no vsaj ta, s katerim smo mi potovali, ni. Zato smo morali tam najprej na avtobus in šele po uri in pol vožnje smo prispeli na železniško postajo, kjer so nas spustili na vlak. Kar je najbolj zanimivo pri teh prevozih je, da ne samo, da dvakrat preverijo ali res imaš karto, ampak tudi preverijo tvojo identiteto, se pravi, da jim moraš pokazati svoj potni list. Spotoma te pa peljejo mimo prodajalcev, ki ti ponujajo vse mogoče. Mi smo vzeli dve polivinilasti pelerini, tako za vsak slučaj, ker na Machu Picchuju je vreme precej spremenljivo in kaj rado škropi z neba. Kaj bi ne, ko je pa ta inkovska naselbina nebu tako blizu. Kot se je kasneje izkazalo, je bil nakup smiseln in koristen. Ženica, ki nam je pelerine prodala, je nekaj malega zaslužila, mi pa nismo bili mokri, ko je proti koncu našega obiska začel pršiti droben dež. Saj ne, da bi nas lahko tisti dežek resno zmočil, če teh dveh pelerin ne bi imeli, ampak toliko sta nam pa že koristili, da nakup lahko štejemo za upravičen. Navsezadnje smo pa le Gorenjci, no ja, vsaj jaz sem, Julija je tudi že naturalizirana Gorenjka, torej tudi otroka ne moreta biti Štajerca, čeprav jima je Maribor nekam sumljivo pri srcu. Kakorkoli že, tile perujski avtobusi, ko ti enkrat uspe priti vanje, so precej običajna zadeva in niso »polposteljni«. Tudi ni potrebno, da bi bili, čeprav smo se na povratku vrnili kar pozno zvečer, tako da me je že malo skrbelo, če bomo uspeli dobiti taksi. No, pa smo ga, saj taksisti dobro vedo, kje in kdaj se splača čakati in jih je bilo ob prihodu avtobusov iz Ollantaytamba, do kamor nas je pripeljal vlak, več kot dovolj, da so nas razvozili po hotelih.

Taj in Maša za mizo v vagonu ‘Vistadome’ vlaka

Če odmislim tistih nekaj voženj s podzemeljsko železnico v Santiagu in z nadzemeljskim metrojem iz Viñe do Valparaisa in nazaj, potem je bil edini pravi vlak, s katerim smo se vozili, tisti iz Ollantaytamba do Aguas Calientesa in nazaj. Aguas Calientes je naselje pod Machu Picchujem, iz katerega neprestano vozijo avtobusi gor in dol. Gor na Machu Picchu in dol v Aguas Calientes. Sodeč po številkah, s katerimi so bili označeni, naj bi bilo teh avtobusov čez 20, če so vsi vozili sočasno, pa lahko le ugibam. Dejstvo pa je, da so vozili zelo na gosto. Sicer pa so bili še najbolj podobni našim mestnim avtobusom.

Ampak, če se vrnem nazaj k vlaku. Ta, za katerega smo kupili karte, je takoimenovani ‘Vistadome’, kar pomeni, da ima, zaradi boljšega razgleda po slikoviti dolini reke Urubamba, okna tudi na stropu. Temu primerno je visoka tudi cena, a še zdaleč ne tako astronomska kot pri posebni, luksuzni različici ‘Hiram Bingham’, ki je okroglo šestkrat višja. Ampak dobiš pa vse in še več: od penine, do žive muzike.

Prihod vlaka v Aguas Calientes

Čisto in zgledno urejeno je bilo tudi v našem Vistadomu, osebja je bilo tudi toliko, da so bili že skoraj eden drugemu napoti. Tudi protokol imajo do potankosti naštudiran. Ko strežnik pristopi k mizi, pozdravi, se predstavi, zaželi prijetno in udobno vožnjo in pove, da bo za naše udobje in prijetno počutje skrbel on oziroma ona. Sledi razpostavitev pogrinjkov pred potnike ob mizi: vsakemu prtiček, nož, vilica in žlička. Ob taki ‘konstelaciji’ jedilnega pribora je pričakovanje seveda veliko. Ko razdelijo sendviče, si misliš, aha, tole je za ogrevanje, super. Ko potem dobiš že sladico, si misliš, da imajo pri njih malo na glavo obrnjen vrstni red in pač ješ sladico pred glavno jedjo. Ko potem ne prinesejo ničesar več, zagrenjeno spoznaš, da si zamudil enkratno priložnost, da bi sendvič pojedel elegantno, kot ti je to omogočal nastavljeni pribor, ti pa si ga namesto tega banalno požrl kar iz roke, ker nisi prepoznal dodane vrednosti, ki jo je vseboval, namreč, imel je vlogo glavne jedi! Nič zato, si misliš, na poti nazaj, se mi to ne bo zgodilo. Ampak na poti nazaj, smo namesto sendviča dobili kos pice. Pico smo pa že navajeni jesti s priborom in smo tako prikrajšani za užitek, ki ga zagotovo pomeni dejanje zapičenja svetlečih se, elegantnih vilic v telo sendviča in zatem ponavljajočih se elegantnih potez vlečenja noža ob vilici sem in tja skozi kruh, zelenjavo in meso vse do krožnika. Da ne omenjam nošenja odrezanega kosa na vilici od krožnika do ust. Kako zelo more vse to izboljšati potešitev lakote s tako običajno stvarjo kot je sendvič, vedo samo tisti, ki so to poskusili. Mi žal nismo imeli te sreče oziroma pameti, da bi bili med njimi.

Pogrinjek s kosem pice kot glavno jedjo na povratku iz Aguas Calientesa (za več fotografij klikni tule)

Smo bili pa na poti nazaj osrečeni najprej s plesom nekega peklenščka, v katerega se je oblekel eden oz strežnikov, druga dva – moški in ženska pa sta uprizorila modno revijo pletenin iz alpakine volne. Delo sta opravila dovolj profesionalno, tudi izdelki so bili lepi in praktični – z eno samo napako – bili so nesramno dragi. Modna revija je bila namreč namenjena prodaji. Izlet na Machu Picchu se je tako izkazal kot prvinsko spoznavanje ‘totalnega turizma’, pri katerem je gost molzna krava, ki jo molzejo ob vsaki priložnosti, če te ni, jo pa naredijo. Kot na primer pri izstopu iz vlaka, saj ne izstopiš na postaji, ampak na pokriti tržnici, kjer moraš do izhoda s perona skozi labirint poti med stojnicami s pleteninami, spominki vseh vrst in ne vem čem še vsem. Nisem namreč gledal, ker sem iskal pot ven in jo po nekaj neuspešnih poskusih tudi našel. Kako pridejo ven bolj potrošno naravnani, mi ni jasno. Vem le, da precej lažjih žepov in precej bolj polnih rok, kot so tja vstopili.

Vlak sicer posebno hiter ni bil, tako da je v tem pogledu zelo spominjal na naše železnice, na katerih so hitrosti, ki bi presegale tiste iz 19. stoletja, znanstvena fantastika, če malo pretiravam. Ampak v tem pogledu so tudi vlaki pri nas očitno bolj namenjeni občudovanju lepot naše domovine, kot pa temu, da čim hitreje prideš iz Kopra v Ljubljano ali pa iz Ljubljane v Celje. Pomembna razlika pa je, poleg postrežbe in cene, da se je vsake toliko iz zvočnikov oglasilo sporočilo, ki je potnike seznanilo, kje so in kaj tu lahko vidijo. Ampak ravno pretiravali s tem nikakor niso. Omenili so, kje se začne “Inka trail” in povedali nekaj o tem, kako poteka. Morda zato, da bi se kdo opogumil in bi se naslednjič peš povzpel na Machu Picchu. Ali pa zgolj zato, da bi se nam zdelo, kako dobro je, da se udobno peljemo in nam ni treba nekaj dni z nogami obdelovali kamnite poti, da bi prišli, kamor smo se namenili.

Od vlaka pa spet nazaj k avtobusom. Z enim smo se vozili tudi v Čilu in to nekam, kamor se sploh nismo namenili, ampak so se namenili, da nas tja pošljejo, moji sorodniki. Tudi ta avtobus iz Santiaga v Viño del Mar je bil “semicama” pa še nadstropni povrhu. Že omenjena naša uradna spremljevalka, šestnajstletna Alejandrina hči, nam je kupila karte na vrhu spredaj, da bomo lahko čim bolj uživali v razgledu. Za “semicama” na tej poti ni bilo nobene potrebe, saj vožnja ni trajala niti dve uri, povrhu vsega pa smo potovali sredi dneva. Praktično vsa vožnja je potekala po avtocesti, ampak tudi v tem primeru je avtobus ustavil kar nekje sredi poti in pobral prodajalko slaščic, ki je potem tistim redkim potnikom, ki smo bili na avtobusu, poskušala prodati čimveč svojega sladkega blaga. Naša mlada spremljevalka, ki očitno ve, kaj je to tradicija, nam je seveda nakupila sladic, da smo jih lahko poizkusili. Ni pa nam razložila, da imajo na poti med Santiagom in Valparaisom nekaj podobnega, kot so pri nas med Ljubljano in Mariborom Trojane. Na Trojanah je tako rekoč obvezen postanek zaradi krofov, no vsaj nekdaj, ko še ni bilo avtoceste, je bil. Na poti iz Santiaga v Valparaiso pa je bil nekdaj, ko še ni bilo avtoceste, obvezen postanek ob cesti v kraju Curacaví, ki je daleč naokrog znan po svojih sladicah “Dulces de Curacaví”. Ker ob avtocesti ni stojnic, ob katerih bi lahko ustavljali sladic željni mimovozeči avtomobilisti, so se podjetni domačini očitno domislili, da lahko vsaj avtobusne potnike osrečijo, oziroma osladijo s tem, da na avtobus “infiltrirajo” prodajalko s polno košaro dobrot. In tako smo se na poti proti Viñi, oziroma sosednjemu Valparaisu, sladkali z značilnimi čilskimi sladkarijami. “Tipikl Čile fud, tipikll, veri tipikl!” bi v svoji komedijantski angleščini rekel moj bratranec Guri, Maša pa nič, ker vse dokler ni prebrala tega zapisa, sploh vedela ni, da smo se na avtobusu sladkali, medtem ko je ona spala. Torej je semicama vendarle dosegla svoj namen! Kar pa se Gurija tiče, je bil prav on tisti, ki nas je pravzaprav poslal na ta izlet in se nam potem zvečer z Alejandro v Viñi tudi pridružil. O tem, kako nas je prevažal kot vreče krompirja sem že pisal, o tem, da nas je peljal v igralnico, na večerjo ter nočni ogled Valparaisa, pa še bom.

Klikni na sličico za posnetek iz mikrobusa na Youtube-u

Kar se avtobusov tiče, ostane neobdelan samo še prevoz z mikrobusom. V La Pazu smo imeli pred povratkom v Čile še dovolj časa za ogled kakšne od bližnjih znamenitosti in odločili smo se, da se odpravimo pogledat Tiwanaku, arheološko najdišče iz časa predinkovske civilizacije, ki jo Arthur Posnansky imenuje za zibelko ameriškega človeka, upravičeno pa se uvršča med najpomembnejše kulture starega veka na svetu. Do te zaščitene dediščine človeštva se najbolj poceni pride s precej neuglednimi mikrobusi. Ti izgledajo približno tako kot najmanjši možni kombiji, ki si jih lahko zamislite, nekaj takega kar je včasih delal Fiat in ni bilo prav dosti večje od fička. Tako kot se v fička lahko stisne neverjetno veliko ljudi, se jih ustrezno več lahko natlači tudi v bolivijske mikrobuse. Seveda moraš najprej najti takega, ki pelje tja, kamor si se namenil. Glede tega nismo imeli posebnih težav. Na ulici smo ustavili taksista in nas je odpeljal do postaje, od koder vozijo mikrobusi v Tiwanaku. Tam pa ni bilo treba nič drugega kot izgledati kot turist in smo bili takoj povprašani, kam smo namenjeni. Možakar, ki ima vlogo ‘vrhovnega razporejevalca potnikov’ nam je odkazal naš mikrobus in ker nas je bilo preveč za tistega, ki je bil namenjen najprej odpeljati, smo morali v naslednjem čakati, da se je napolnil tisti pred nami in potem še naš. Ko smo zasedli vseh, mislim da 12 sedežev, ali pa kakšnega manj, smo se odpeljali. Po poti smo nekoga odložili in nekoga pobrali. Zanimivo mi je bilo, da je zunaj zgledal dokaj normalne bolivijske velikosti, ko pa se je usedel med voznika in potnika spredaj desno, je bil kar naenkrat za pol glave večji od obeh. Sklepal sem, da je njegov sedež postavljen višje in da v bistvu sedi na motorju našega mikrobusa, ki je očitno potegnjen v notranjost vozila, saj spredaj ni imelo nobenega ‘nosu’ v katerem bi bil nameščen motor. Na vožnji iz mesta po cesti, ki sicer ni avtocesta smo se morali ustaviti na nadzorni točki, a se ne spomnim, ali smo morali kaj plačati, ali je šlo le za preverjanje varnostnih značilnosti vozila (in voznika). Očitno je vožnja po precej praznih in v glavnem ravnih cestah na redko poseljenem Altiplanu precej bolj nevarna, kot pa značilno poskakovanje z avti po prometnem kaosu mestnih ulic. Do Tiwanakuja smo srečno prispeli in ob izstopu nam je šofer povedal, ob kateri uri in kje naj čakamo, da nas bo peljal nazaj v La Paz. Na ta način si je hotel zagotoviti polno zasedenost tudi na povratku, ampak se mu ni izšlo, ker se je kar nekaj njegovih potnikov odpeljalo nazaj že prej. Mi smo si privoščili še kosilo in smo tako dočakali istega šoferja, ki pa k sreči tokrat ni čakal, da bodo vsi sedeži zasedeni, saj je bilo očitno, da je potencialnih potnikov za nazaj že tako malo, da nima smisla čakati. Tako smo se lahko v živo prepričali, kako javni prevoz deluje tudi brez voznega reda. Avtobus odpelje, ko je poln, ali pa ko šofer presodi, da nima več smisla čakati na morebitne dodatne potnike.
Ob koncu tega zapisa o načinih potovanja na štirih kolesih ali več pa še nekaj besed o najbrž najbolj vznemirljivi potovalni dogodivščini, potovanju s Toyotinim Landcruiserjem. Pri tem ni toliko pomembno, s čim smo se vozili, temveč predvsem, kje smo se vozili. Prav slednje pa je razlog, zakaj je vsemu navkljub bilo pomembno, s čim smo se vozili. Lahko bi bil sicer tudi Nissan Pathfinder ali Landrover Discovery, čeprav slednjih tam nismo videli. Skratka, za vožnjo po puščavskih brezpotjih, oziroma za silo urejenih peščenih in kamnitih poteh, ne pride v poštev nič, kar nima štirikolesnega pogona in ustrezne oddaljenosti od tal. Po mnenju večine od 90 turističnih agencij, ki vozijo turiste iz Uyunija na ogled lepot slane puščave in okoliških lagun ter vulkanov, so očitno najbolj primerne Toyote. Menda so prav Japonci odkrili ta sorazmerno nov turistični biser, ki se ga še vedno drži nekaj avanturistične mikavnosti, pa čeprav samo zato, ker je prehranjevanje in spanje organizirano še precej špartansko, brez vsakršnega “luksuza”, precej po domače, da ne napišem taborniško. Landcruiserji imajo poleg voznikovega še šest sedežev. Če poleg voznika sedi še turistični vodič, potem je za turiste na voljo še pet mest. No, za tista dva v zadnji vrsti je sicer prostora bolj malo, predvsem pa je ob vsakem izstopanju treba podreti sedeže in naslonjala v drugi vrsti, saj sicer sploh ne moreta ven. Na streho vozila se zloži prtljago vseh potnikov in drugo kramo, ki jo rabita voznik in vodič, da poskrbita za potnike in za vozilo. Vse to se potem prekrije in zavije v ponjavo, da je zaščiteno pred prahom. Nekaj malenkosti se da spraviti še v prtljažni prostor in vozilo je nared za avanturo, ki se redko konča brez menjave vsaj enega kolesa s tistim rezervnim in brez polnjenja izpraznjenih pnevmatik. Ampak če je samo to, potem si lahko zadovoljen, saj za take stvari poskrbi šofer sam in ni treba čakati na mehanika ali na rezervno vozilo, kar zna biti v puščavi precej neprijetno, pa četudi je tako prometna kot tale, po kateri se vozi na stotine vozil dnevno. Je pa res, da imajo vsi ponudniki izletov zelo podobne načrte poti in se večina vozi po istih poteh ob podobnih urah dneva.

Naš Landcruiser na enem od postankov na Ujunijskem slanišču (za posnetke vožnje po puščavi klikni tule)

Ker nas je na naših poteh po puščavskih brezpotjih in poteh, ki so se ponekod razcepile na več vzporednih poti, pa se potem spet zlile v eno, spremljalo sonce, me je na sedežu v drugi vrsti nekajkrat neprijetno prepihalo, ko sta si voznik in vodič spustila stekla v sprednjih vratih. Seveda, njiju je skozi vetrobransko steklo pregrevalo sonce, zrak, ki je vdiral v vozilo pa je bil vse prej kot vroč, niti topel ne, saj temperature niso bile ravno poletne, malo zaradi nadmorske višine in še bolj zaradi tega, ker je tam aprila pač jesen. Ker nimam prijetnega občutka, če moram ljudem “težiti” (razen, če niso iz moje družine), sem se poskušal na vse možne načine zaščititi pred hladom, ki mi je vel okoli glave. K sreči sva s Tajem kupila zaščitna platnena klobuka, tako, da sem si pomagal s tem, pa s sončnimi očali in vsemi priročnimi sredstvi iz blaga, kot je bil na primer Julijin šal. Tako zavit sem potem ždel zadaj in skozi špranjo znotraj vsega blaga občasno preveril, če se je pokrajina, po kateri se vozimo, že kaj spremenila. Ampak tak obred zavijanja je bilo treba izvesti le nekajkrat, večinoma je bila vožnja čisto prijetna, lahko bi celo rekel, da še na naših avtocestah, razritih od neštetih tovornjakov, bolj trese, kot na hitri vožnji skozi puščavo, sploh po gladki površini slanega jezera, oziroma največjega slanišča na svetu, kot mu rečejo nekateri. Tam sem imel občutek, kot da smo se naenkrat znašli v eni od scen iz ‘Mad Maxa’ in sicer tistih, v katerih z vsemi mogočimi vozili drvijo in se lovijo ter borijo po puščavi. V našem primeru so bili sicer v glavnem sami Landcruiserji, ampak s približno sto na uro so in smo drveli po neskončni bleščeči beli ravnici, se zdaj približevali drug drugemu, drugič oddaljevali, skratka bilo je nepojmljivo, če seveda odmislimo vse, s tem povezano onesnaževanje, ki ga zanesljivo ni malo. Ampak prihodnost tega planeta smo očitno že “zafurali” in naša potrošniška civilizacija smetiščarjev je slejkoprej obsojena na žalosten konec. Do tedaj pa si le privoščimo … Skratka, ta neprijetni del je treba odmisliti, pa morda še kakšen glavobol zaradi redkega zraka na tej višini in potem je doživetje res pravljično, ali pa še bolje, filmsko. Tri dni smo se več vozili, kot pa bili na mestih ogleda ali obeda, pa je vendar minilo, kot bi mignil. Kdo bi si mislil, da ni nujno, da je puščava pusta in dolgočasna, temveč ravno nasprotno, zanimiva in vznemirljiva.

Takole je po koncu moje vožnje na ‘cilju’ izgledalo zadnje kolo’ Julijinega’ kolesa (za več fotografij in video posnetkov klikni tule)

Da bi res prvinsko doživeli Ujunijsko slanišče, nam je naša turistična agencija pripeljala kolesa, s katerimi smo potem zadnjih nekaj kilometrov pred postankom pred nekdanjim hotelom, sezidanim iz blokov soli, izkušali gonjenje pedalov na ne ravno novih in ne najbolje vzdrževanih kolesih po slani ravnici. Juliji to opravilo ni šlo najbolje od nog in medtem, ko so bili drugi že na cilju, je bila šele na pol poti. Mislil sem, da je kriv razredčen zrak in pomanjkanje kondicije, ampak potem, ko sem naredil že kar nekaj zajetnih krogov okrog nje, da bi je ne pustil same, pa vendar ohranil hitrost, ki pritiče kolesarju z mnogo leti izkušenj, mi je končno predlagala, da zamenjava kolesi. Po zamenjavi ji je šlo kar naenkrat precej bolje, meni pa seveda ne, ker je bila zadnja zračnica skoraj povsem prazna. Pa sem se potrudil do te mere, da sem na cilju ugotovil, da mi je z vztrajnim gonjenjem pedalov uspelo pnevmatiko povsem izprazniti, pa še snela se je, tako da sem opravil kar intenziven višinski trening. Ujunijsko slanišče je namreč na nadmorski višini 3.656 metrov. Zrak je temu primerno redek, ampak vsaj sorazmerno čist, česar za La Paz, ki je na podobni višini, nikakor ni mogoče trditi.

Taj na višinskem treningu kolesarjenja na Ujunijskem slanišču

Z La Pazom prehajam še na našo najstarejšo in najbolj običajno premikanje po kopnem, to je hoja. Kaj pa naj bi bilo pri hoji tako posebnega, da si zasluži, da jo sploh omenjam. Predvsem že omenjena nadmorska višina in zrak nasičen z izpušnimi plini spremenita hojo v La Pazu v poseben telesni napor, ki se je pri meni ob hoji navkreber vedno končal z višinskim glavobolom. Tudi Taj, ki je skoraj pol mlajši od mene je ugotovil, da se ob čisto običajni hoji po stopnicah navzgor zasopiha, kot da bi tekel na Šmarno goro. Je pa v La Pazu tako, da nimaš kaj dosti izbire.Aali greš navzdol, ali pa se vzpenjaš! Ponavadi je tako, da najprej eno in potem drugo, ker se je običajno treba vrniti. Mi smo se ponavadi vračali v naš hotel. Na kakšni daljši poti smo imeli celo možnost kombinirati hojo v zaporedju dol, gor, dol, gor! Za kaj več nam je pa že zmanjkalo volje in moči, oziroma zraka in smo se s polnimi pljuči izpušnih plinov raje usedli v taksi!

Drugod na našem potovanju je hoja potekala bolj po domače, torej tako kot smo vajeni, s tem da smo bili kot turisti bolj pozorni na arhitekturne in gostinsko-trgovinske značilnosti krajev, kjer smo hodili. Edino v Cuscu smo bili kot turisti tarče neštetih prodajalcev vsega mogočega od ponaredkov očal do turističnih ogledov tamkajšnjih znamenitosti. Od vseh obiskanih krajev je to le najbolj turistično mesto. Če si se v njem slučajno usedel na klopco, so se prodajalci zgrnili okrog tebe kot pujski okrog svinje v času dojenja. Močno ovirano je bilo pešačenje tudi v malem kraju pod Machu Picchujem, v Aguas Calientesu. Pa ne zaradi redkega zraka, ampak zaradi zgoščene gostinske ponudbe. Ulica, po kateri smo se vzpenjali do našega hostla, je imela lokale na obeh straneh ulice nanizane drugega ob drugem in pred vsakim je stal eden od natakarjev ali ena od natakaric. Tako si bil na vsakem koraku zdaj z ene zdaj z druge strani deležen pozdrava in ponudbe “Happy hour – Pisco sour”. Pri njih so kar naprej “srečne ure”, ko ti nudijo popust, samo da te zvabijo noter. Če se že ne pustiš prepričati, ti pa vendarle stisnejo v roke vsaj vizitko, da boš za drugič vedel, kam moraš. Takole hojo bi lahko človek poimenoval ‘hoja z odklanjanjem’. Odklanjanjem vsakovrstnih gostinskih storitev in sem in tja še kakšne masaže. Julija je najprej mislila, da se ponudba “Happy hour” veže na tistih nekaj ponudnic masaže, ki so bile sem in tja posejane med restavracije in trgovinice s spominki ter hotelčke. Ampak te niso ponujale popusta v času, ko ni veliko gostov. Da bi pa preverili, kakšno masažo ponujajo, nam pa niti na misel ni prišlo.