Po vodi se nismo premikali. Tudi v vodi bolj malo. Ampak smo pa zato izkoristili edino ponujeno priložnost, da smo lahko pod zvezdami okrog južnega križa ždeli v topli vodi in to v trdi temi, praktično brez slehernega svetlobnega onesnaženja. Na desetine, če ne kar na stotine kilometrov naokrog ni bilo namreč nobene javne ali zasebne razsvetljave, ki bi razsvetljevala kaj več od prostora v katerem se nahaja. Bazen, če se mu lahko tako reče, je bil majhen in plitev, da se je dalo v njem sedeti v topli vodi, ki je segala do vratu. Sicer nam je bilo priporočeno, da naj bo baterijska svetilka del obvezne opreme, a smo se zanašali na svetilke z naših telefonov. Teh pa potem k bazenu nismo nesli. Tako smo se v majhni hiški z garderobo za moške za enimi in za ženske za drugimi vrati, preoblekli hkrati s tistimi, ki so upoštevali priporočilo. Ampak od tu naprej je bila potem tema in je bilo treba za zaključek namakanja čakati, da se kdo z lučjo odpravi v garderobo. Druga nerodnost, s katero sem se ukvarjal, pa je bila ta, da tudi stranišča ni bilo. Kaj mi je torej preostalo drugega, kot da grem iz bazena in za garderobo po pasje zmočim vogal. No, ne čisto po pasje, ker noge nisem dvignil. Sicer, bi najbrž lahko zadevo neopazno opravil tudi v bazenčku, na tisti strani, kjer voda izteka v laguno bi najbrž tudi tistim, ki so mi v bazenu delali družbo, ne naredil posebne škode. Ampak tako nizko se vseeno nisem mogel spustiti. Sploh pa ne na taki višini. Toplice Polques so namreč natanko na 4.400 metrih nadmorske višine. Precej bliže zvezdam kot smo doma in lepo jih je bilo gledati iz tople vode. Ampak za mojo, z lasmi ne ravno pretirano obraslo, glavo je bil nočni hlad hitro preveč nadležen, da bi dolgo vztrajal v vse bolj polnem bazenčku. Pa ne vse bolj polnem vode, ker ta je tekla čez rob v laguno. Vse bolj je bil bazenček poln gostov iz tistih, zaenkrat še redkih, in še precej zasilnih prenočišč, ki so zrasla na pobočju nad tem toplim izvirom. Preden mi je uspel manever iskanja oblačil v garderobi, je minilo kar nekaj časa. Treba je bilo čakati na pravo priložnost, se pravi na prihod ali odhod nekoga z lučjo. Enkrat ali dvakrat sem že računal, da mi bo uspelo, pa sem se moral razočaran vrniti nazaj na toplo v vodo. Ker je Julija med mojim izletom za vogal ugotovila, da me ni več v bazenu, je tudi ona našla priložnost za oblačenje in ko je tudi meni uspelo izkoristiti luč na novo prispelega gosta, sva se družno odpravila do našega prenočišča, kakih sto ali dvesto metrov po popolni temi in po slabo zvoženih poteh, za katere si nisva niti dobro zapomnila kam peljejo in predvsem, katera pelje do stavbe, v kateri smo prenočevali. Na pol poti sem se spomnil, da sem pozabil sposojeno brisačo. Torej sem se sam odpravil nazaj, tipajoč po robu bazena našel brisačo, jo pobral in odsopihal nazaj v breg za Julijo. Ampak je ni bilo več tam, kjer sem jo pustil. Seveda, saj je odrasla, se ji že ni dalo čakati sredi poti in je šla pač sama naprej. Ampak ne tja, kamor je bilo treba, ker je v naši sobi ni bilo. Kaj zdaj? Sem šel pač ven in poskušal z ne preveč glasnim žvižganjem in klicanjem. Nič! Od nikoder nobenega glasu. Kaj mi je preostalo drugega, kot da nadaljujem z višinsko vadbo in sem se spet odpravil navzdol. To tudi na tej višini ni posebej težko, ampak ob sosednji hiši je bilo treba spet navzgor, kar se takoj pozna na povečanem hlastanju za zrakom. K sreči ni bilo treba prav daleč, ker se je že vračala z brega. Saj prav zares izgubila bi se težko. Celotne toplice zaenkrat premorejo kake tri, morda štiri stavbe, pa še te so po kakih sto metrov narazen, takoj za njimi pa se dvigajo strma pobočja, vse tja do vrhov na 5.000 metrih, da te še podnevi hitro mine, da bi se vzpenjal po njih, kaj šele sredi noči. Nočnega vzpona tja gor si bržkone niti naš alpinistično navdahnjeni Tin ne bi želel, sicer smo ga pa tako ali tako pustili doma. Ampak, ker so stavbe toliko narazen, se ponoči zgolj v soju zvezd od ene do druge ne vidi in tista, v kateri smo stanovali, je bila najvišje na pobočju in jo je bilo tudi zato najtežje najti.