Moja teta Joži je prišla v Čile v petdesetih letih prejšnjega stoletja in kot plavolasa ‘gringa’ takoj vzbudila zanimanje med domačimi fanti. Očitno se je še posebej navdušeno okoli nje smukal njen sedanji Angel, ki pravi, da ko ga je enkrat pograbila, ga ni več izpustila. Skupaj sta si ustvarila dom in družino, kaj družino, ‘dinastijo’. S tem zadnjim mislim predvsem na to, da so družinske vezi pri njih čvrste in toge. Angel, tetin mož, je vsaj arhangel, če sodim po njegovi patriarhalni vlogi. Teta pa je bila od nekdaj finančna ministrica znotraj dinastije Arancibia-Pelc. Poskrbela je za šolanje svojih otrok in je skrbela in še vedno skrbi za šolanje vnukov – tistih, ki še niso doštudirali.

Malo sem ugibal, da so morda prav te dinastično ‘zadrgnjene’ družinske vezi eden od razlogov za to, da so, tako moja bratranca kot tudi sestrična, ločeni, pri čemer imajo vsi skupaj kar deset otrok. Ali so njihovi partnerji res šli v zvezo z njimi zaradi koristoljubja, ali pa jim ni ustrezala dinamika hirarhično vzpostavljenih odnosov v okviru razširjene družine, kjer so vse ključne odločitve prihajale s strani ‘arhangela’ in so bili vsi denarni tokovi pod nadzorom glavne finančnice, ne vem. O tem nisem poizvedoval in tako ostajam neveden in lahko le ugibam, ampak dejstvo je, da ima teta moža, hčer in dva sina ter šest vnukov in štiri vnukinje. Ob mojem prvem obisku, sem živel pri njej v hiši, ki sta jo imela z Angelom v Colini.

Kasneje sta hišo v Colini prodala in zgradila novo zase, ter še dve za otroke in to v Reini Sur. To je podeželsko območje zahodno od Coline na ravnini, ki sega do vznožij hribovja, ki se potem nadaljuje v priobalno gorsko verigo. Na zemlji, ki jo imajo v lasti na tem območju, že dolga desetletja, pridelujejo origano, ga pakirajo in prodajajo širom sveta. Zaradi napredujoče suburbanizacije se naselja v okolici Santiaga, med katera sodi tudi Colina, nezadržno širijo in kmečke površine v lasti moje tete, moža in zdaj tudi njunih treh otrok so doživele administrativno spremembo iz kmetijskih zemljišč v zazidalno območje, kar pomeni, da jim je vrednost krepko poskočila in v prihodnje bodo tu namesto origana očitno rasle hiše.

Julija in teta Pepa, kot jo kličejo v Čilu, v veži pri vhodnih vratih njenega zdajšnjega doma

No, nekaj hiš je zraslo že do zdaj in v eni od njih smo prenočevali v času našega obiska v Čilu. Tetina hiša je postavljena v ‘kondominiju’. To je ograjena soseska. Ograjena je zaradi varnosti in zasebnosti. Stopnje varovanja pa so seveda različne. Lahko imaš okrog take soseske zid, na njem rezalno žico, nadzorne kamere, varnostnike in možnost vstopa samo s posebnim dovoljenjem tistega, ki ga greš obiskat. Pri ‘Condominio Santa Carmen’, kjer je parcela, na kateri je tetina hiša, je varovanje omejeno predvsem na ograjo in na to, da moraš imeti daljinca za odpiranje vrat v sosesko. Imajo sicer zraven vrat tudi hiško (stražnico) za vratarja oziroma varnostnika, ampak se očitno stanovalci počutijo dovolj varno, da se jim ne zdi potrebno zapravljati še za varnostnike. Ker pa želijo ohranjati občutek, da živijo na podeželju, je krožna cesta, ki omogoča dostop na parcele, makadamska in da se po njej ne bi preveč divjalo, so nastavili prometne znake oziroma ovire, zaradi katerih moraš po široki peščeni cesti voziti slalom. Celoten kondominij se razteza na površini 300 krat 400 metrov. Za parcele stanovanjskih hiš je namenjenih kakih 10 od skupno okoli 12 hektarov površine. Parcele so v sredini, okoli njih je dovozna pot, na drugi strani pa so med dovozno potjo in ograjo preostale parcele. Vse še vedno niso pozidane, tako da očitno ni pretiranega povpraševanja po njih. Skupne površine stanovalci urejajo skupaj, kar pomeni, da morajo imeti neke vrste kondominijski svet, kjer se dogovorijo, kdo jim bo zalival travo ob poti in skrbel za drevje in grmovje na skupnih površinah, ter koliko so pripravljeni za to plačati. Brez zalivanja tam še trava ne zraste, je preveč sušno zadnje čase. Predvsem pa so parcele, vsaj nekatere, precej bolj urejene kot skupne površine ob kondominijski cesti.

Julija z enim od ‘tavelikih’, palma desno zadaj, bazen levo

Parcela 1, kjer smo stanovali, je povsem na nasprotni strani od vhoda v kondominij, čisto v severozahodnem vogalu in meri slabega pol hektara. Na vhodni strani je dvorišče, ki je z ograjo ločeno od javnega dela kondominija, vhod na dvorišče pa zapirajo visoka rešetkasta vrata, ki se zapirajo na elektriko s pomočjo stikala v hiši ali pa daljinskega upravljalca. Seveda ograja parcelo ločuje tudi od sosednjih parcel in ceste, ki teče mimo kondominija na severu. Ampak od drevja in grmovja, ki se bohoti po parceli in predvsem ob njenih robovih, se ograje skoraj ne vidi. Dvorišče je od preostanka parcele ločeno s hišo, ki parcelo tako deli na dva ločena dela, ki sta bolj povezana s prehodom skozi hišo, kot pa okrog nje po travi.

Jaz in oba ‘tavelika’, ko sta bila še sorazmerno majhna – dobrih pet let prej

Na drugi strani hiše je neke vrste atrij, čeprav je hiša v tlorisu tako malo prelomljena, da imaš občutek, kot da sploh ni nobenega kota med dnevnim in spalnim krilom. Skratka, pod pergolo je v tem atriju dovolj velika tlakovana površina, da lahko postavijo dve veliki mizi ob katerih je prostora za vso družino, pridružene družinske člane, pa še za obiskovalce. Za ograjo, ki zaključuje pergolo, pa je bazen.

Ob mojem drugem obisku, ki je bil novembra, sem v njem lahko plaval, zdaj v jesenskem času, pa je bil precej zanemarjen, vode je bilo v njem samo do polovice in v njem je plavala vsa mogoča nesnaga, tako da je bilo hrane za alge več kot dovolj in so se bujno bohotile v zeleni vodi.

Dvorišče in vhod v hišo leta 2011

Leta 2011 smo se v bazenu kopali, ob zdajšnjem obisku je bilo za to prehladno, pa tudi bazen ni bil v primernem stanju za kaj takega

Naprej čez vrt je bilo videti še nekaj, ob čemer je iz cevi vedno špricala voda, ki je privabljala kolibrije. Ko sem si zadevo ogledal, sem ugotovil, da je tam še en večji, prazen in očitno že dalj časa neuporabljen bazen, ob njem pa še manjša hiška, tudi precej zapuščenega videza. Vrt je z vsemi visokimi drevesi in ogromno palmo videti čudovito, vmes so tudi replike različnih kipov, ampak žal je malo zanemarjen. Teta se je jezila, da Angel nikoli ne pošlje delavcev, da bi pokosili in ga uredili. Ampak delavce imajo zaposlene za delo z origanom in očitno je s tem toliko dela, da ni kakšne posebne možnosti, da bi ti delavci urejali še gospodarjev vrt.

Pogled z vrta proti bazenu in hiši ob najinem prvem obisku leta 2011

Hiša, ki je vez in prehod med dvoriščem in vrtom ima velik vhodni del. To ni zgolj veža, temveč prostor srečevanja in poslavljanja, objemanja in rokovanja in hkrati spominska soba, kjer te sprejmejo nešteti majhni in veliki spominki z Velikonočnih otokov, ki jih teta s strastjo in navdušenjem obiskuje že dolgo vrsto let. Iz tega prostora skrajno levo je kuhinja, ki ima okna na dvoriščno stran. Vzporedno s kuhinjo so na levi nanizani še spominska sprejemnica, dnevni prostor in zimski dnevni prostor. V slednjem je litoželezna peč ter masažna kad, ki ne dela in je pokrita z lesenim pokrovom. Sprejemnica je natrpana z lovskimi trofejami in spominki, ki jih je s številnih eksotičnih potovanj prinesel Angel. Zanimivo pri tem pa je, da to niso zgolj običajni praholovci, ampak ima vsak od njih tudi svojo zgodbo, pa naj gre za oficirski meč iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki ga je dobil od prijatelja ali pa za kamnito figuro iz Egipta, ki jo je kupil od domačina. Prepričan, da gre za ponaredek, ga je po dolgem barantanju, temu primerno poceni tudi kupil. A se je na koncu izkazalo, da gre verjetno, kljub vsemu za izvirno arheološko najdbo, saj se ponaredki ne ohranijo tako, kot se je ta njegov kipec. Angelove zgodbe so vselej zanimive, ker je spreten pripovedovalec in zna ustrezno ‘napeti lok’, tako da te pritegne, pa čeprav špansko razumeš bolj na pol, kot je to primer z menoj, da preostanka Pelcije niti ne omenjam. Se pa ta sprejemnica za razliko od drugih prostorov vzpenja v višino vse do strehe, kar pomeni, da nad njo ni mansarde, kot drugje po hiši, čeprav nam teh podstrešnih prostorov niso pokazali. Je pa zgoraj, v času našega obiska, spal Angel mlajši. Zaradi večje višine, je bilo v sprejemnico mogoče spraviti temu primerno več raznovrstnih osveževalcev spomina na preživete avanture.

Fotografije treh rodov, ko je bila stena še malo manj natrpana in še niso bile razmeščene v okvir

Osrednje mesto pa ima verjetno okvir, v katerem so nanizane fotografije vseh družinskih članov, kar pomeni da sta tam na osrednjem mestu oče in mati, hči in sinova ter ob njih še njihovi otroci. V bistvu gre za simbolni prikaz dejanske navezanosti družinskih članov na patriarhalno jedro, ki ga predstavljata teta in njen mož. No, poleg sta potem tudi fotografiji njunih staršev.

Prostor deluje precej mračno, saj so okna samo na atrijskem delu hiše. Tega pa v tem delu pred bazenom obilno senči plezalka, ki se vzpenja do strehe in ustvarja dokaj neprosojno rastlinsko zaveso. Čeprav je v prostoru sedežna garnitura, pa v njem redkokdaj kdo tudi zares sedi. Naslednji prostor je neke vrste dnevna soba. Maša jo je opredelila za jedilnico in to upravičeno, saj v njej večino prostora zavzema velika miza, na kateri so nam običajno postregli zajtrk in večerjo, kar pomeni, da smo tam še najbolj pogosto jedli. Zato je izraz jedilnica povsem upravičen. Vsaj v času našega obiska je bil. Drugače tega prostora v glavnem ne uporabljajo in je večinoma prazen. Domači se raje družijo kar v spalnici staršev, ki je na povsem nasprotnem koncu hiše, torej v desnem krilu, gledano od vhoda. Tam tudi jedo, kadar je prehladno, da bi jedli zunaj v atriju in seveda, kadar jih ni preveč za sicer dokaj veliko spalnico, kjer ima osrednjo vlogo velik televizijski zaslon. V dnevnem prostoru ali jedilnici, imajo tudi televizor, ki pa ne dela in radio, ki dela. Tam je potem še kredenca, ki služi shranjevanju posode, na eni od sten pa imajo obešena vhodna vrata njihovega prvega doma iz Coline. Skratka, tole levo krilo je natrpano s spomini in spominki.

Da tale posnetek ni iz leta 2011 se vidi po početju oseb na fotografiji – Alejandra, bratranec Angel in Maša vsak s svojim “pametnikom”

Ker smo bili na obisku aprila in maja, ko je pri njih jesen, je bilo povsod v hiši mrzlo, razen v tetini sobi, saj je imela ta privilegij, da je bil pri njej priklopljen električni radiator. Taj in Maša sta imela sobo na atrijski strani desnega krila, midva pa na dvoriščni. Vsaka od treh spalnic ima ločeno stranišče s kopalnico, kar je bilo zelo priročno, saj nam nikoli ni bilo treba stati v vrsti za umivanje ali tisto drugo, kar se tam notri še počne. V te sanitarne prostore se vstopa s hodnika, ki vodi od vhodne veže do tetine spalnice. S tega hodnika so speljane tudi stopnice na mansardo, vmes med sobo, kjer sta spala Maša in Taj in med tetino sobo pa je še delovni kabinet, skozi katerega smo hodili v atrij, vrata v atrij pa sta imela tudi Taj in Maša. Imela sta tudi vsak svojo posteljo in med njima precej več prostora kot midva z Julijo, saj je bil v najini sobi prostor okrog zakonske postelje tako skromno odmerjen, da skoraj nisva imela kam odložiti kovčkov. Tudi za pravo omaro ni bilo prostora, nadomeščala jo je majhna niša pod stopnicami za na podstrešje, katere vrata so se zapirala s špago, ki si jo moral naviti okrog vijaka. Posteljnina na kraljevsko mehki vzmetnici pa je bila več kot očitno nova, imela sva odej več kot dovolj in za vsakega od naju so za ponoči, da te ne zebe v noge, pripravili še kvačkane ali pletene nogavičke. Sprva nisva vedela, čemu so namenjene, pa so naju kasneje podučili in sva seveda tudi v praksi preizkusila, kako se obnesejo. Uporaba v mrzli hiši – nadvse priporočljiva.

Najina kopalnica je bila velika skoraj za pol sobe, in je imela vhod tudi iz spalnice. Nekoliko jo je že razjedel zob časa, čeprav hiša ni ravno stara, ampak s tem imamo izkušnje že od doma. Bolj nerodno je bilo to, da je bilo treba precej potrpljenja s toplo vodo, a tudi to ni nujno pomenilo, da si toplo vodo tudi dočakal. Ampak kaj bi s toplo vodo, če ni interneta. Ja, grozljivka! V prvih dveh dneh, preden smo šli naprej v Bolivijo, nismo imeli interneta. Ravno v času našega obiska se jim je nekaj sfižilo in videč našo stisko, so zamenjali operaterja in po vrnitvi, je internet bil. Samo za tako veliko hišo so imeli čisto premalo zmogljiv ‘ruter’, ki ni zmogel poslati signala do naše jedilnice. ‘Wi-fi’ je vlekel samo do sredine razstaviščne sprejemnice, pa še to v najboljšem primeru, v glavnem si moral kar do veže pri vhodu, da si se lahko povezal v svetovni splet. Mi, ki smo nekaj starejšega datuma izdelave, sicer vemo, da se da živeti tudi brez interneta. To vemo iz lastnih izkušenj, saj ga v času naše mladosti sploh poznali nismo in prav nič nam ni manjkalo. Ampak danes je toliko stvari, ki jih lahko delimo z drugimi samo preko spleta. Zaradi vse bolj razširjene uporabe zaslonov na dotik tako krepimo prste namesto jezika, ki nam je včasih služil za to, da smo ljudem nazorno opisali, kaj smo videli, slišali in doživeli. Zdaj je treba le po zaslonu pridrsati do filmčka, fotografije ali članka, ki se skriva nekje v navidezni resničnosti svetovnega spleta in ga pokazati sogovorniku oziroma, če sem bolj natančen sogledalcu, ker pogavarjanje v času pametnih telefonov ni več prav pogosto.

Takole delo na daljavo na gugalnici pri teti na drugi strani planeta sploh ni tako napačno, nanj bi se človek kar lahko navadil

Če se brez svetovnega spleta ne umre, pa je nekoliko drugače s spanjem. Vsi normalni pripadniki naše vrste ga rabimo in v Pelciji ga ni junaka, ki bi v tem pogledu predstavljal izjemo. Spati, jesti in piti moramo vsi, nihče od nas še ni na kozmično energijo, zato moramo baterije polniti konkretno s spanjem in fizičnim vnosom bolj in manj okusnih snovi, ki se jim reče hrana in pijača. Slednjih je bilo pri mojih sorodnikih v izobilju, saj so tudi oni tesno navezani na te dobrine. Vodo sicer poznajo in celo imajo, ampak s to smo žejo gasili samo mi, oni jo uporabijo le za pripravo čaja ali kave, drugače pa ljubijo sladke ‘multinacionalne’ pijače, kot je Coca Cola, Pepsi ipd. Ker večina od njih ni imuna na nezaželeno pridobivanje telesne mase, so preklopili na sladke pijače z nadomestki sladkorja – se pravi še vedno so sladke, a manj kalorične in najbrž tudi malo manj zdrave. Pri hrani, prevladuje meso, še posebno, ko se zbere vsa družina in se zakuri žar. Teta sicer kar naprej ponavlja, da ona mesa sploh ne je, samo piščanca. Seveda ne je piščančjih kosti ali bog ne daj perja, ampak meso. Ampak med mesom in mesom je razlika, piščanec pri njej pač ne šteje za meso. Po svoje mi je ta logika všeč. Meso je svinjina in teletina, piščanec pač ne. Torej če hočem jesti meso, ne bom segel po piščancu, ampak po svinjini in to po logiki ‘ni ga (p)tiča čez prašiča’. Kar se nemesnih živalskih prehranskih izdelkov tiče, so pri mojih v Čilu še malo fazno zamaknjeni in pri njih margarine še vedno ni nadomestilo maslo, tako kot pri Pelciji. Margarino celo tako cenijo, da ji rečejo ‘mantequilla’, kar po naše pomeni maslo. Vsakič, ko je kdo ob mizi rekel, da naj se mu poda maslo, sem zastrigel z ušesi in se zdrznil v upanju, da je končno na mizi pravi mlečni izdelek, pri čemer bi mi bilo čisto vseeno ali od čilskih ali argentinskih krav, samo da ni tista umetna, po možnosti še soljena maščoba, ki bogve, če je ne delajo kar iz nafte in jo ves svet pozna pod imenom margarina. Ampak vsakič znova se je izkazalo, da je moje upanje prazno, margarina je tu v popolnosti nadomestila maslo ali pa je maslo pri njih ljubkovalno ime za margarino.

Za postrežbo je bila med tednom zadolžena gospodinjska pomočnica, ki dela pri teti, a so ponavadi dejavno sodelovale tudi Angelina in njeni hčeri, sploh če je bilo treba po vsem, kar smo že pojedli, še malo dvigniti sladkor s kakšnimi slastnimi sladicami, ki se jim je sicer na daleč videlo, da imajo svoj izvor v najbližji enoti ene od tamkajšnjih trgovskih verig. Ampak pospremljene s komentarjem ‘tipikl Čile fud, houm mejd’ ali pa brez njega, smo jih z veseljem uničevali in s skupnimi močmi – njihovimi in našimi, so slejkoprej izginile brez sledu. No, nekaj sledov na posodi in embalaži je sicer ostalo, vse drugo pa je končalo v naših prebavnih traktih na enosmerni poti naprej, k sreči vedno brez nezaželene ‘vožnje v nasprotni smeri’!

Spat smo hodili pozno, vstajali pa še pozneje, tako da so naši zajtrki padali že skoraj v čas kosila. Kadar seveda nismo imeli kakšnega strogega urnika, kot je na primer tisti, ki ga narekuje odhod letala. V zavetju mehke postelje je bilo prav prijetno, zato nikomur ni bilo do tega, da bi se prezgodaj ločil od postelje in se podal v jesenski hlad, ki je vel po hiši. Dokler zunaj ni dovolj odločno posijalo sonce, da si se na njem lahko primerno ogrel, ni bilo nikomur do tega, da bi zapuščal tople ‘pernice’.

Ni ravno severni sij, ampak sonce sije s severa, ker je tetin vrt na južni polobli in še južno od južnega povratnika za povrh

Po standardih, o katerih je govorila moja stara mama in tetina mama, ko je prvič in edinkrat prišla na obisk v domovino: »Svakog gosta, tri dana, dosta!«, smo v seštevku za trikrat presegli primerni čas gostovanja. Ampak navsezadnje je ta ista stara mama svoj obisk raztegnila kar na celo leto, tako da najbrž ne gre jemati njenih, s Hrvaške prinešenih, pregovorov, za povsem verodostojne. Sploh glede na to, da so nas bili vsi zelo veseli. Edina težava, ki so jo imeli, je bila, kako nam čim bolj ustreči, nam čim bolje postreči in nam narediti naše gostovanje čim lepše, čim bolj zabavno in spoznavno. Glede na to, da so imeli vsak svoje delo, so se morali kar potruditi, da so si nas malo razdelili in je vsak po svojih močeh poskrbel za to, da smo bili ves čas tako ali drugače dejavni, ogledovalni, spoznavalni in seveda, da ob vsem tem ne bi bili slučajno lačni.