Ravno v času pisanja teh vrstic sem na ‘Facebook-u’ videl video posnetek, na katerem tjulenjček spleza na manjšo jahto, prav zažene se pod noge začudenemu potniku, ki se mu mora hočeš nočeš umakniti na drugi del plovila. Potem posnetki pokažejo, da se je tjulenjček na čoln rešil pred lačnimi orkami, ki so ga pregnjale. To me je spomnilo na naš hotel Milton, kamor smo se vedno znova lahko zatekli v varno zavetje naše najete sobe in se umaknili pred ne toliko nevarnim, kot za naše pojme neobičajnim, nam tujim, svetom tam zunaj. Zunaj, na ulici je bilo umazano, od gostega prometa je bil zrak tako nasičen s plini, da bi ga skoraj lahko rezal. V hotelu pa je bilo vse čisto, kot iz škatlice. Parket se je svetil, kot da je polakiran, a je bil tak zgolj od loščenja, kar sem ugotovil šele, ko je en dan cel hotel dišal po kremi za loščenje parketa in sem videl enega od zaposlenih v akciji s ščetkami za loščenje. Če sem čisto pošten, loščilo se je tudi zunaj na ulici. Ne parketa, ker tega po ulicah ni, ampak čevlje. Čistilcev za čevlje je bilo kolikor hočeš. Nekateri so si celo zamaskirali obraz, ker to ni cenjeno delo in nočejo, da bi jih kdo prepoznal, saj se tega posla lotijo tudi študenti, ki nimajo dovolj sredstev za študij in bi jim bilo nerodno, če bi jih pri tem ‘nečastnem’ poslu videli kolegi ali profesorji.

Pogled iz naše hotelske sobe proti El Altu

Hotel stoji ob aveniji Illampu. Čeprav gre za eno pomembnejših ulic v središču mesta, je njen videz za naše pojme zelo zanemarjen. Človeka kar preseneti, ko potem vstopi v kakšno od trgovin, ki so nanizane vzdolž ulice in izgleda, kot da bi vstopil v drug svet, bistveno bolj podoben temu, kar kot trgovine poznamo pri nas. Res pa je, da so tako natrpane z izdelki, da se med njimi komaj premikaš. Večinoma so tako ozke, da so na obeh straneh razobešeni prodajni artikli, vmes pa je zgolj ozek prehod. Nekatere pa za neuglednim vhodom skrivajo povsem ‘zahodnjaško’ urejen prodajni prostor. Kar se mi zdi zanimivo in je podobno, kot sem videl tudi na Japonskem, so nekakšni ‘grozdi’ istovrstnih trgovin. Druga ob drugi se vrstijo tgovine s tekstilnimi izdelki, pa trgovine z barvami, trgovine s športno opremo in opremo za taborjenje, skratka vsa konkurenca na enem mestu. Kakšne krajše ulice so tako lahko specializirane samo za eno vrsto ponudbe. V eni so bile na primer same pisarne turističnih agencij, ki so najbolj vneto ponujale kolesarjenje po ‘cesti smrti’. Ob vhodu v eno takih je celo visel napis, ki je omenjal, da je organizator ‘death road survivor’. ‘Preživeli s ceste smrti’ nekako ne zazveni tako pompozno, kot če to poveš ali napišeš v angleščini. Sicer pa se besedna zveza ‘cesta smrti’, vsaj meni, še najbolj blagozvočno sliši v španščini: ‘Camino de la muerte’. Moji so šli in jo prevozili, medtem ko sem bil jaz na konferenci v Real Plaza hotelu. Ta se za razliko od našega Miltona ponaša s petimi zvezdicami, Milton ima le dve. Je pa zato Milton konkretnih 80 metrov nadmorske višine višje, kar pa je še bolj pomemno, ima tudi bistveno nižje cene. Zato smo ga pa izbrali za naše bolivijsko zatočišče v središču La Paza. Ne sicer čisto v središču, ampak dovolj blizu, da je bilo v glavnem vse, kar smo želeli videti in kamor smo želeli priti, dosegljivo peš. Seveda je bilo treba v to vložiti kar nekaj napora, ker je treba upoštevati najprej nadmorsko višino, Milton je na 3.660 metrih, potem požiranje obilice izpušnih plinov in končno hlastanje za kisikom, ki je na tej višini redka dobrina. Težave so bile opazne, kot sem že omenil, predvsem ob hoji navzgor. Zame se je običajno končala z glavobolom, ki sem se ga potem poskušal v hotelski sobi rešiti z intenzivnim vnosom kisika – s pospešenim dihanjem, se razume, ker kisikove bombe nismo tovorili s sabo. Prvič zato, ker je nimamo in drugič, z bombo nas zanesljivo ne bi pustili na avion, pa če tudi bi bila kisikova.

Hotel Milton kot je videti od zunaj (Vir: https://www.booking.com/hotel/bo/milton.es.html)

Hotel Milton je bil dobesedno naš bazni tabor, kamor smo se z naših poti vedno znova vračali in medtem tam puščali tisto, česar nismo niti mogli, niti želeli tovoriti s seboj. Pri mojih sorodnikih smo pustili kovčka in si sposodili dva nahrbtnika, dva pa smo imeli s seboj in na ta način smo bili bistveno bolj gibljivi, kot s kovčki. Ampak za odvečno kramo, ki smo jo puščali v Miltonu, smo morali na aveniji Illampu kupiti še dodatno popotno torbo. V Milton smo se tako vrnili z našega potepanja po slanišču in potem naslednjič še z izleta na Machu Picchu. Začeli smo s sobo v tretjem, nadaljevali pa s skoraj povsem enako sobo v petem nadstropju. Najpomembnejša oprema v sobi, poleg postelj seveda, je bil brezžični internet. Ne kdovekako hiter, tudi ne vedno povsem zanesljiv, a vendar dovolj, da smo iz baznega tabora rezervirali vožnje, prenočitve in vse ostalo povezano z našimi tamkajšnjimi dogodivščinami in doživetji.

Ker Maša prav preveč podrobnih opisov prostorov ne mara, se bom omejil na nekaj ključnih dejstev. Soba, tako ena kot druga, je bila dovolj prostorna s štirimi velikimi posteljami in ogromno kopalnico s straniščem. Vsaka od postelj je bila skoraj dovolj velika za dva, na njej pa je bilo nekaj plasti odej in ja, vse so prišle prav, kajti ogrevanja seveda ni bilo. Vtičnic za polnjenje najbolj pomembne potovalne opreme – pametnih telefonov ter dveh prenosnikov, smo našli dovolj, čeprav vse vtičnice niso najbolj zanesljivo delovale in v eni od sob smo celo naredili kratek stik, saj je bila vtičnica izpuljena iz stene. V kopalnici je bila tuš kabina, v kateri je bil na stropu montiran tuš. Nanj sta bili precej sumljivo po domače zvezani dve žici, na podlagi česar se je dalo sklepati, da topla voda postane topla zaradi tistega nastavka na pršilu, na katerega sta bili pripeti ti dve žici. No, topla je postajala precej počasi, če ne bi bilo temu bolje reči mlačna. Je pa čisto mogoče, da je naprava pri gretju vode ignorirala samo mene, ker ostali imajo v spominu, da je bila voda čisto dovolj topla, če si le dovolj dolgo počakal, da je tisto čudo tehnike začelo delovati!

Naš bazni tabor v Hotelu Milton z Mašo, oblečeno v ‘zajca’ na moji postelji (v  ‘zajca’ pomeni, da je njeno oblačilo pajac, ki si ga je sešila iz kosmatega belega blaga, zaradi česar je topel in mehek kot zajčji kožuh, lahko pa bi služil tudi za zajčji kostum)

Umazani vseeno nismo hodili naokrog, voda je bila dovolj mlačna za ene in topla za druge, da smo se lahko umili, nismo pa se mogli s tuširanjem ogreti, vsaj jaz ne. Tudi uporaba stranišča je v tamkajšnjih krajih malo drugačna, kot smo vajeni. Pa ne v smislu kakšnih japonskih pogruntavščin s pranjem zadnjika. Daleč od tega. Tule je bilo mišljeno, da si klasično obrišeš tazadnjo s toaletnim papirjem, samo tega je bilo strogo prepovedano odvreči v školjko in odplakniti. Namesto tega je moral romati v koš za smeti. K sreči ni nihče preverjal, kolikokrat se je kdo od nas, kljub grozilnim napisom, vendarle zmotil. Tudi, da bi za pomoto bila zagrožena kakšna kazen, nismo opazili na nobenem od napisov. Mene sicer kazen ne bi doletela, ker že dolga leta ne uporabljam mazaške metode snaženja, ampak bolj zaupam umivanju. V tem smislu so mi bližje kulture, ki so v tem pogledu naprednejše in tudi prisegajo, da je bolj učinkovito in snažno da spereš, kot da brišeš s toaletnim papirjem. Ampak nekako se mi zdi, da prepoved odplakovanja toaletnega papirja ni bila mišljena v smislu celovite prepovedi njegove uporabe. To bi bilo tudi v precejšnjem neskladju s tem, kar je bilo moč videti na ulicah. Branjevke, ki so tam presedele cel dan, so, kadar je bila nuja, nekoliko privzdignile krilo, ki sicer sega do tal, spustile spodnjice, počepnile ob pločnik in čez nekaj časa spet potegnile spodnjice gor in spustile krilo dol. Kar se spodnjic tiče, gre za moje predvidevanje, ker na vlečenje gor in dol se je dalo zgolj sklepati, videti pa se ni dalo, ker so to počele pod krilom, ali pa celo pod krili. Vsaj meni se je zdelo, da niso oblečene zgolj v eno, ampak v najmanj tri. Še najlaže si je to predstavljati kot gorenjsko narodno nošo, če bi ‘kiklo’ in ‘unterco’ podaljšal do tal, seveda.

Kako gre ženska v tem konglomeratu oblačil ob pločnik na malo potrebo in kako to ob množici mimoidočih izvede, ne da bi bilo vsaj kakšno od oblačil, v katera je odeta, vsaj malo mokro, je ostalo nerazkrita skrivnost. Z nobeno od branjevk nismo opravili intervjuja, pa tudi to, da bi preverjali suhost oblačil, nam ni prišlo na misel. Zato pa ne vemo, če jim manever sploh uspe izvesti tako, da ostanejo suhe. Sicer pa bi že sama omemba preverjanja pri Juliji verjetno naletela na neodobravanje. Ampak s čisto antropološkega vidika, je tema vendarle vredna obravnave in moj raziskovalni duh, se ji pač ni mogel izogniti, pa čeprav zgolj v miselnem okviru. Sicer pa so nam tudi v divjini puščave, potem ko ni bilo več na voljo plačljivih latrin, ki bi jim težko rekel stranišče, priporočili ‘Inka toilet’, kar pomeni, da opraviš potrebo kar v naravi, po možnosti tako, da nisi preveč na očeh morebitnim drugim prisotnim.

Pogled iz zajtrkovalnice Hotela Milton na avenijo Illampu, ki se ob vikendih iz prometne ulice spremeni v tržnico

Opravljanje potrebe je seveda posledica prehranjevanja. V Miltonu smo imeli zajtrke v prijaznem in svetlem prostoru v prvem nadstropju s pogledom na avenijo pred hotelskim vhodom. Zajtrki so bili precej klasični: kruh, čaj, sok, med … Predvsem pa je vedno nekdo od osebja prišel vprašat, če želimo tudi jajca. Možnosti sta bili dve – na oko, ali pa umešana. Ponavadi smo se odločili za ‘huevos revueltos’, se pravi za umešana, tako da so Maši na koncu že ‘gledala iz ušes’, kot se temu reče, oziroma se jih je že pošteno naveličala.

Če so bili zajtrki redni, so bile večerje malo manj, ker smo včasih raje ostali v varnem zavetju baznega tabora, kot da bi si iskali primerno restavracijo. Smo pa ugotovili, da imajo tudi v La Pazu trgovine, kjer se da kupiti hrano in smo potem nekaj ‘piknili’, kot reče Taj prehranjevanju s suho hrano. Nekajkrat smo tako ‘malo piknili’ kar v sobi. Dvakrat pa smo šli tudi na večerjo v lokal, kjer strežejo gore mesa. Enkrat smo zraven povabili tudi zakonca Leimgruber. Walter je dolgoletni sekretar komisije za marginalnost, z ženo pa sta trpežna dolgoletna svetovna popotnika. Bližata se osemdesetim, pa ju nič ne zadrži doma v Švici. Po La Pazu sta se sicer gibala nekoliko počasneje, letom in redkemu zraku primerno, ampak drugje sta pa še vedno živahna in poskočna, kot bi bila mojih let. Tistikrat, ko smo bili na večerji z njima, sta morala Taj in Maša prej nazaj v bazni tabor. Turistični vodiči, ki sta jih spoznala na ‘Camino de la muerte’ so jima namreč obljubili, da pridejo po njiju in se bodo šli skupaj zabavat. Nazadnje iz tega ni bilo nič, ampak se mi je zdelo, da jima je kar malo odleglo, da jima ni bilo treba spoznavati nočnega življenja v La Pazu, ko se je pa v baznem taboru tako prijetno spalo.

Ampak soba nam je služila še za vse kaj drugega, kot zgolj za spanje in prehranjevanje. Maša je na svoji postelji urejala video z letališča v Madridu. Taj je urejal rezervacije avtobusov, letal, hotelov, jaz pa sem med posteljami imel dovolj prostora za moje jutranje telovadne vaje za hrbtenico. Sem bil kar ponosen, da mi je kljub pomanjkanju kisika vedno uspelo narediti tudi zaključnih 30 sklec, ki mi še doma na normalni višini poženejo srčni utrip v višje obrate, saj jih delam z nogami na višini kakega metra, da ni prelahko in da jih ni treba delati preveč, ker ‘čas je pa le zlato’. Tudi Julija ni samo spala, ampak je vzdrževala stike s širnim ‘fejsbuk’ občestvom, ki je navdušeno spremljalo njeno pot v širni svet na drugi strani oceana. Otroka sta hitro ugotovila, da bo všečkov vsaj dvakrat več, če bo pri objavi na ‘fejsbuku’ omenjena tudi Julija, ki ima z naskokom največ zvestih prijateljev in prijateljic, ki všečkajo vse, kar je povezano z njo. Jaz sem v primerjavi z njo prava puščoba, saj lahko sledilce, ki mi delijo všečke preštejem na prste ene roke. Sicer pa je podobno tudi v stvarnem in ne zgolj v svetu navidezne resničnosti.

Dobra stran Miltona je bila še ta, da je imel dvigalo. Navzdol to niti ni bilo tako pomembno, kot kadar je bilo treba iti gor. Da še nekoliko stopnjujem prej uporabljeno primerjavo, navzgor se je še Taj zadihal, kot da se vzpenja na Mont Blanc in ne v sobo v petem nadstropju. Pohvaliti pa moram tudi osebje, ki je prijazno shranjevalo naše prenosnike v recepciji, kadar smo se podali v divjino tam zunaj, nam klicalo taksiste in celo rezerviralo avtobus za v Uyuni. Kljub temu, da je bilo rečeno, da v hotelu govorijo angleško, tega ni bilo opaziti. Čim so videli, da se znamo za silo sporazumevati po njihovo, jim je angleščina povsem izpuhtela z jezika. Včasih se nam je tako kaj izgubilo s prevodom – kadar se mi pretvarjanje mojih misli v španske stavke ni najbolj posrečilo. Ampak je vse minilo brez usodnih posledic in mislim, da so se nam simpatični domačini, ki so bili na nek način naši zavezniki in prijatelji v tem daljnem tujem svetu, polnem neznancev, vsem usedli globoko v srce. Najbrž tudi mi njim, glede na to, da v hotelu ni ravno vrvelo od gostov. Sem in tja smo naleteli na kakšnega na zajtrku ali pa v recepciji, sicer pa smo imeli skoraj ves hotel samo zase, vsaj nam se je tako zdelo.